KAZALO 
POEZIJA 4 
Helena Vrecko 5 Filip Hudej 6 
Naselje 107 6 

Edo Krnic 
10 
v primežu crk 10 

Luka Klun 11 Dragan Mitic 
12 
Obuta v copatke iz teme 12 Ali ... 14 

Katka Adamic 
16 
Danes 16 

Eva Šubic 17 
Premlada za miokard 17 Pradedova srajca 18 Kako se zbuja mesto 19 


PROZA 20 
Dominik Lenarcic 
21 
Veliki naliv 21 

Nataša Skušek 28 
Mia 28 

Dragan Mitic 
31 
Ko ni tvojih 31 


DRAMA 39 
Tamara Babic Nikiforov 40 
Umorjeni spomin (odlomek) 40 
Nika Šoštaric 
46 
O cem sanjajo metulji? 46 


PREVODI 54 
Andy Weir (prevod: Dominik Lenarcic) 55 
The Egg 55 


HIBRIDI 59 
Rebeka Pajek  60  
Odmerki  60  
Saj veš 
 61  
Zate  62  



Helena Vrecko 
Pustila sem, da so se monsteri uvihali listi in je cas postal betonska kocka, zelo koncna, da se veter ni vec znašel okoli mojih ušes in je tulil v nepredvidljivih smereh. Pustila, da je na tla padla skodelica še vrocega caja, pljusknil je cez police, vrata in okna in odtekel za seboj pa pustil lepljivo sled za polže. Pustila, da se je koža na tvojih dlaneh odlušcila in ohladila in se ni vec podala moji. Zdaj preštevam kamne na obali in piham v regratove lucke in mi votli glas ne da, da bi govorila o nemih stvareh, ki se spotikajo obme in jaz ob njih in nikjer ni harmonije sobotnega zgodnjega jutra, ko mi ni nic treba, ko je kava dovolj, ko je tišina – namesto tega rjovim in v imenu nemira, gorim v plamenih, se vrtim in išcem – cas, ki bo prinesel toplo valovanje morja in soli. 

Filip Hudej 
Naselje 107 
* Stopil si v preddverje za gospo ki ti ni vrnila nasmeha. 
Na robovih zarjaveli poštni nabiralniki so se stiskali kot stanovanja tistih katerih imena in priimke so nosili. 
Terrazzo te je okoli dvigala peljal v cetrto nadstropje – ali v tretje in pol? 
Naslonil si se z roko na opecnati zid in za trenutek poskusil odmisliti vonj hodnikov brez oken. 
Si kdaj mlajši tako tekel po stopnicah navzdol – tako letel s priimka na priimek – se bal vsega kar skrivajo? 
Zakaj terazzo v blokih 
sestavlja crno kamenje ne pisani okruški. 
* 
In še zmeraj si nekako zmogel poslušal si zgodbe kako je dedek po žlebu prilezel kako je babica vpila. 
Imel si žogo in teniske si imel tudi prijatelja in gol med tablicama avtov 1 in 2. 
K sreci je rastel tudi kostanj in kako pripravno se je odbijal od teniškega loparja je izvedel tudi sosed. 
* Pozimi smo iz kleti privlekli cevi skozi okna kleti naselja 107 smo jih privlekli in pognali vodo pognali jo po asfaltu naselja. 
Tako hitro kot smo jih privlekli tako hitro smo jih odvlekli 
skrili in leteli v kupih vsak v svoj panj eni po vec drugi po manj stopnicah po drsalke. 
Izdal nas je racun za vodo in sosed Marko … 
* Ena sama kaplja na dlani je odsevala nebo sredi smeha otrok ki so cakali da mimo pripelje avto ki jih bo zasul s kapljami jim premocil nogavice hlace in rokavice da bodo zacutili hlad na razgretih telescih. Dvoje crnih oci je takrat prizanesljivo prišlo se utrujeno v kotih privzdignilo v nasmehu in povabilo domov seveda ko bo cas. 
* Nekoc pa je pocilo in oblila nas je kri. Glava je ostala v celadi telo je šlo po svoje. 
O tem so pisali lokalni casopisi zatem pa so ostale svece vsako leto istega dne na istem kraju na našem igrišcu zraven obvoznice so se pojavljale svece. 

Edo Krnic 
v primežu crk 
rumena vrana ki me je naredila posebnega paleta razlicnih barv odvisna od letnih casov sprejemanje vseh in spoznavanje samega sebe v slapu razmetanih kock raztrešcenih v podpalubju plujem a ne najdem kopna domorodci se nasmihajo morda sem eden izmed njih 

Luka Klun 
Z modrino zahoda stojita v mrtvi izbi. Potopljene zvezde jima všivajo veke, ko blaznost robi eter pogrebcev. 
Prisluškujoc pokljanju žil, pozabljata bohoto sna. Prezeblost temni kot opustošen zvon. Ponoci ju bo zagreblo nebo. 
Ob tihotnem svitu spet stojita v izbi. Tokrat brez ribnate krvi. Brez ribnate krvi. Pod njima utripljejo sonca. 

Dragan Mitic 
Obuta v copatke iz teme 
obuta ker ni lepo da hodiva bosa obula sva copatke iz teme ceprav cisto blizu eden drugega se spotikala se lovila tako se baje to pocne iskala skrite nevidne skrivnosti eden drugemu v oceh ceprav sva si že vse rekla hodila že skupaj po rosi po žerjavici hodila skoraj povsod brez izjeme ceprav vcasih drug mimo drugega ali kot kozlicka se dobrikala se bodla se ljubila lovila iste pošasti iz teme jih dušila z zapletenimi rokami do kraja nezavesti ker to baje ni greh in vseeno eden drugega nekje izgubila se ne najdeva vec ceprav so za nami že vsi prepiri in vse dileme 
se ne najdeva vec ceprav stopicava po istih stopinjah obuta v copatke iz teme 
Ali ... 
ali te želim dovolj tebe bolj zaželeno kot kaplja vode na ustnicah brodolomca ce ne vidim jasno v tvoji skrivni plati poželenja in koprnenja ali cutim dovolj prefinjeno udarce tvojih stegen nežnih kot mesecina a silnejših od vseh plim ki upravljajo z morji in oceani moške želje neutolažljive in razbijajo tankerje polne vina z udarci blodnimi ob cvrste skale grudi in vršicke nabreklih bradavic ob bedra nepotešena 
ali se ti zjutraj približujem dovolj nežno na prstih rose ali te znam ravno prav stisniti v kot brez izhoda ce bi krenila v neurje ali ti neopazno kuštram lase in pletem iz njih vrvi hotenja da bi te kot lastna volja za vedno privile k meni ali znam tvoje nevihte ukrasti v svoja jadra njih srd preobrniti v smeh razsute kristale soli in bolecine zmleti v sladki prah zaciniti z njim vsak najin tren ali znam ko želja usiha da te prižmem blaženo dovolj blizu meja mojega sna vdahnem nekaj novega življenja prišepnem ponovno da 

Katka Adamic 
Danes 
Danes mi je zmanjkalo kože in danes ne bom iskala druge. Danes sem utrujena, ker vse že poznam. Danes sem obstala na najbolj oddaljenem koncu, povsod drugod sem že bila. 
Danes sem Sizifu zabrisala kamen v glavo in v zvezek zapisala predajo. 

Eva Šubic 
Premlada za miokard 
Bolecina se ji širi iz leve rame v hrbet, boli jo prsni koš, obe sva že opravili izpit prve pomoci, in ker je njeno telo še premlado, da bi se smelo predati v slogu miokarda, jo vprašam, ali je kaj živcna, pravi da nic, z izjemo tega, da se ji je tri dni nazaj do konca odfukalo brez kakršnih koli predhodnih indikacij. Pokimam (tudi sama v kombinežah naokoli obcasno prenašam tuja trupla). 
Ko privzdignem njeno kožo in pogledam pod njena rebra, ji zagotovim, da se v temi ne skrivajo pošasti. Prikima in mirno zaspi. 
Noc preživim v precizni budnosti – zlagala sem se ji. 
Bilo jih je polno, a sem jih vzela s seboj. 
Pradedova srajca 
Spustiti na plano volkove, ki sose kot krik preminulih plemen gnetli v preperelem žepu tiste trde srajce pradeda, ki se na podstrešju cisto narahlo nagiba cez licno izrezljan stol, in pajki, ki so na tem kraju že ustvarili mesto, in vešce in ostali prebivalci neposeljenosti, cakaj na stopalo, ki bo preglasilo njihov obstoj. 
Najvecje zgodbe ležijo v teh zaprtih prostorih in ljudeh, ki blodijo po svetu, medtem ko še vedno sedijo v njih. 
Upravne enote nikoli ne bodo izvedele stalnih prebivališc. 
Kako se zbuja mesto 
Prve se na ulicah pojavijo vrane. Pregledujejo cestišce in pobirajo cestnino v zlatu in srebru. 
Ko hodim po ulicah mojo tišino zasledujejo golobi, ne ve se, ali so del jutra ali prejšnje noci. Njihovi okrogli trebušcki mi vdano sledijo (Bi izkazovali zvestobo tudi, ce bi vedeli, da sem zajtrk že jedla doma?) 
Rijem po jutranji odeji cikov, plocevink in papirckov, medtem ko se na moja ramena useda prva plast rose. 
S pometacem cest se spogledava – Bo dober dan? Zadržujeva pogled. (Plehkost se v jutrih z obraza družbe lušci kot jumbo plakat.) 
Na koncu si samo pokimava – drzno bi bilo prekinjati to mrzlo tišino, zažrto globoko v plocnikih. 


Dominik Lenarcic 
Veliki naliv 
Uvod Naravne katastrofe niso nekaj neobicajnega. Vsaki generaciji je dano preživeti vsaj en dogodek kataklizmicnih razsežnosti. Zadnje case pa se zdi, da so ti vse pogostejši. Poplave, potresi, požari, vsi so izraz svete jeze, s katero Mati Narava udriha po svojih nepoboljšljivih otrocih. A naj so te katastrofe še tako pogoste in unicujoce, vsakic ko do njih pride, lahko njihove žrtve pricakujejo zadovoljiv odgovor na vprašanje: Kako je prišlo do tega? Kaj je vzrok? Za dogodek, o katerem govorim, ne gre iskati odgovora. Kot vzrok ne morem navesti ne premikanja tektonskih plošc, ne suše, ne nemarnih tabornikov. Tudi onesnaževanje zraka ne more biti zadosten razlog za dogodek, ki mu jaz pravim »Veliki naliv«. Na obicajen delovni dan se je nad metropolo ulil kisel dež. To ni bil tiste vrste dež z visokim pH, ki unicuje drevje in stare spomenike. Ne, ta dež je bil mocna kislina, dovolj mocna, da razžre kovino, blago in tudi cloveško meso. Naliv je trajal le slab dan, a škoda je bila neizmerna. Ulice, polne kricecih ljudi, ki išcejo zatocišce. Ceste, prekrite z razjedenimi trupli, na katerih nasedajo cvrcece gmote – avtomobili. In smrad, moj Bog, kakšen smrad! Lahko si predstavljate, kakšna katastrofa je bila. V nadaljevanju vam bom predstavil par prizorov, posnetkov kaosa, ki je tisti dan vladal v metropoli. Vi, ki to berete, boste mojo pripoved morda oznacili za neverjetno izmišljotino. Pa saj se ta pojav ne podreja nobenim naravnim zakonom! Kako bi do cesa takega sploh lahko prišlo? Odgovora ne boste našli, to sem vam že povedal. Sicer pa ni vzrok tisto, kar bi morali preucevati. 
Prisluhnite, prijatelji moji. Ta zgodba bi se lahko zgodila kjer koli in kadar koli. 
Prvi prizor: Pešec Ko se je Naliv zacel, so bile ulice metropole polne cloveških krikov. Eno uro kasneje so od njih ostali samo še odmevi, te pa je pocasi dušilo neprekinjeno udarjanje kapelj in cvrcanje asfalta. Ljudje, ki so ostali na ulici, so se za vekomaj vdali brezglasju. Razen enega. Skozi zvocno zaveso dežja je prodiral veseli žvižg sprehajalca. Mož z razpadajoco obleko in klobukom. Iz njegovih ran se je kadilo, izgledal je kot živi zombi. Kljub temu je neomajno hodil naprej in si žvižgal znano melodijo. 
Drugi prizor: Deložacija Needham je stal pri oknu. Prisegel bi, da je zunaj nekoga slišal. Kdo se v teh razmerah sprehaja zunaj? Minilo je že par ur, a ni kazalo, da bi se stanje izboljšalo. Dež je neusmiljeno padal z nebes. Needham ni mogel dosti narediti glede padavin. Vrnil se je v dnevno sobo in se vrgel na kavc.S pogledom je ošinil zmeckan list papirja na kavni mizici. Stavkov zaradi brazd ni bilo vec mogoce prebrati. Berljiv je bil samo še grozec naslov: OBVESTILO O DELOŽACIJI. V ostankih besedila je bil skrit vcerajšnji datum. Needham je prebral naslov in globoko zavzdihnil. Kljub morecemu obupu si je dovolil majhno upanje, da mu bo najemodajalec glede na razmere pogledal skozi prste in mu še nekaj casa pustil streho nad glavo. Da bi me ravno zdaj vrgli ven, je pomislil Needham, to bilo naravnost kruto, mar ne? Iz razmišljanja ga je zbudilo srdito udarjanje po vratih. 
Tretji prizor: Protest Raje bi ostal doma. To so bile misli nacelnika Van Alphena, ki je stal pred vrati stanovanja. Še enkrat je zaropotal po njih. 
»Gospod Needham, odprite!« Naj se ta bedak že enkrat oglasi! Zašcitna obleka, edina njegove velikosti, ki so jo imeli na postaji, mu je lezla v rit. Star respirator je k sreci deloval, a žal ga ni mogel ubraniti pred izjemno jedkim vonjem dežja. Na ta grozen dan se mora ukvarjati z delinkventnim podnajemnikom. Dvignil je roko, da bi se še enkrat znesel nad vrati, a se jih ni dotaknil. V daljavi je namrec zaslišal vzklikanje ljudi. Protestnike? Van Alphen je refleksno potipal po žepu skafandra, v katerem je imel spravljeno pištolo. Pustil je vrata za sabo in odšel v smer vzklikanja. Za vogalom jih je našel. Gruco ljudi, oblecenih v dežne plašce, držec od kisline porjavele lesene palice in ožgane ostanke transparentov. Protestniki se niso menili za dež, marširali so po cesti in skandirali: »Stra-ho-pet-ci, Stra­ho-pet-ci, prid-te ven, prid-te ven!« Van Alphen je ob prizoru zmajal z glavo. Res bi moral ostati doma. 
Cetrti prizor: Izziv Luiz je skozi okno navdušeno spremljal protest na ulici. »Poglej jih, Gabriel!« je rekel prijatelju. »A niso pogumni?« Bil je prilepljen na okno, tako da na prijateljevem obrazu ni videl grimase nejevere. »Pojdiva ven.« »Luiz, ne vem, ali je to dobra ideja.« »Od kdaj si pa taka šleva? Saj je samo dež!« »Ja, ampak to ni navaden dež!« Luiz je premeril bojazljivca pred sabo. Kako se lahko druži s takim clovekom? »Mislim,« je dodal Gabriel, »pred par urami sem videl ljudi, ki so bežali pred dežjem.« »Kakšen strahopetec si. Vidiš ljudi tam spodaj? A jim mogoce koža razpada? A se kadi od njih?« Gabriel ni mogel takoj odgovoriti. Luiz mu je vedno znal dobro zavezati jezik. 
»Ja ... ampak ... a ne vidiš, kako se peni v lužah?" 
"Med dežjem se tudi peni. Kaj za vsak drek zganjaš paniko?« Zamahnil je z roko. »Prav, grem pa sam.« »Luiz, prosim.« Pogovora je bilo konec. Luiz je bil že na stopnicah, Gabriel pa mu je lahko samo še sledil. Kmalu sta bila pred vrati. Luiz jih je odprl ... in njuna nosova sta takoj zlezla v njune lobanje. Gabrielu se je zdelo, da bi od smradu lahko izjokal svoje oci. »No, poglej!« je vzkliknil Luiz, ki se je na vse pretege trudil, da se ne bi kremžil. »Saj je samo navaden dež!« Skocil je cez prag s široko iztegnjenimi rokami. Smejal se je Gabrielu, bojazljivcu, ki mu ni hotel verjeti. Smeh pa se takoj sprevrgel v kricanje. Kislina mu je pocasi zacela razjedati kožo, iz novonastalih ran pa se je zacelo smoditi. »Luiz!« je prestrašeno vzklikal Gabriel. »Vrni se noter!« Prijatelj ga skozi lastne krike ni slišal. Tudi videl ga ni, jedek vonj ga je oslepil. Ni se vrnil k Gabrielu. Pognal se je v beg po ulici. 
Peti prizor: Trgovina Majhna živilska trgovina v središcu metropole se še ni odprla. Prodajalca sta se kratkocasila s klepetom. »Hej, tvoj sosed, tisti crnec, kako mu je ime? Needleman?« »Needham, model.« »So ga že vrgli ven?« »Ne še, pa ga bojo kmalu.« »Fak.« Tišino je zapolnilo udarjanje dežnih kapelj. »Kaj pa ti, si uspel placat najemnino?« »Ne, model. Lastnik je totalen prasec.« »Fak.« 
Tišino so znova zapolnile dežne kaplje. Tisti, ki je zacenjal kratke pogovore s kolegom, si ni mogel pomagati, da ne bi komentiral neobicajnega jutra v mestu. »Danes je pa nekam tiho.« Komaj je koncal stavek, sta se tihemu udarjanju kapelj pridružila divje udarjanje po izložbenem oknu in zamolklo kricanje. »Hej!« je zaklical tisti, ki je s svojim izrekom prinesel nesreco. »A ne vidiš, da smo še zaprti? Pridi cez eno uro!« To pa prišleka ni utišalo. Še naprej je krical. Prodajalec je zavzdihnil. »Nekateri ljudje so tako nepotrpežljivi. Že grem!« Stopil je do vrat trgovine in jih odklenil. Fant pa je bil še vedno prilepljen na izložbeno okno. »Kaj zdaj cakaš? A greš noter ali ne?« Fant se je leno zvlekel do vrat trgovine in se naslonil nanje. Ko jih je prodajalec odprl, se je nesojeni kupec zvrnil na tla. Prodajalec je bil zgrožen nad njegovo predrznostjo, potem pa je opazil, da so kaplje, ki so tekle s trupla, naredile majhne jamice v tleh. »Fak, spet bo treba menjat plošcice.« 
Šesti prizor: Ranjenec Igor je opazoval prizor pred trgovino in jezno mrmral: »Tipicno, kako tipicno. Celo vecnost cakaš na pomoc, ko pa koncno prideš na vrsto, se stegneš pred vrati.« Takoj zatem ga je zaskelelo v nogi. Zjutraj je hotel pripraviti smeti za odvoz, pa mu je zdrsnilo in je padel po požarnih stopnicah. Ni vedel, ali si je nogo zlomil ali samo zvil. Kar koli je že bilo, bolelo ga je. Še bolj pa ga je bolelo spoznanje, da bo moral k zdravniku, da bo moral odkrevsati v bolnišnico, cel dan cakati na termin, potem pa ga bodo še grdo gledali, ceš, kaj te je bilo danes treba! Takšni so ti zdravniki. 
Potipal je po hlacah. Mogoce si lahko prihranim vsaj krevsanje in poklicem rešilca, je pomislil in iz žepa potegnil telefon. Olajšanja mu žal ni bilo dano obcutiti – zaslon je bil razbit, telefon pa nasploh neodziven. Igor ga je jezno zalucal v tla. Takšni so ti telefoni. »Nic, treba bo peš,« je rekel in se pocasi, a vztrajno vzravnal. Ta vztrajnost pa je izpuhtela v hipu, ko se je spomnil na dež in na cloveka pred trgovino. S tem ko se v teh razmerah odpravlja v bolnišnico, je tvegal svoje življenje. Pa je vredno? Ne bi raje pocakal, da mine dež? Kako dolgo bo cakal tu na tleh? Ni kazalo, da bodo padavine kmalu ponehale. Medtem se je oglasila noga. Oster sunek bolecine je šinil po njegovem telesu. Tako ne bo zdržal. Oprl se je na steno. »Šel bom tja, pa ce se stegnem pred vrati,« je zatrmaril in pazljivo stopil do meje med varno streho in kislim dežjem. Bil je odlocen. Kot pacient je imel pravice in te pravice bo tudi uveljavil. Naredil je prvi korak. Takrat pa ga je poškropilo. Avto je švignil mimo. Skozi lužo. Igorja je seveda presenetilo. In zabolelo, a ne tako hudo, da mu ne bi uspelo jezno zamrmrati: »Tipicno, kako tipicno.« 
Sedmi prizor: Delavec Po cesti je dirjala razpadajoca crna toyota. Od kisline naceta platišca, s katerih je guma že zdavnaj odpadla, so bobnala in prasketala po asfaltu. Avto v resnici ni bil vec vozen, poganjala ga je samo še gola trma njegovega voznika. Temu je bilo ime Warren. Warrenu se je mudilo v službo, tako kot zmeraj. Tokrat mu je šlo res za nohte – šef mu je dal eno uro casa, da se prikaže na poštnem uradu, drugace si lahko službo najde drugje. Warren si tega ni mogel privošciti, imel je vražji kredit. Vožnja v dežju seveda ni bila enostavna. Kislina je že razjedla gume, pocasi pa je razjedala tudi vetrobran. Nic se ni videlo skozenj. Skozi okno pa tudi ni mogel gledati. Zaradi dežja, seveda. Warren se tako ni mogel izogniti veliki luži na cestišcu. Luži, ki je po glasnem ropotu sodec raztopila platišca na 
desni strani avtomobila. Avto se je lahko še par metrov napajal z voznikovo 
trmo, potem pa je koncno podlegel zakonu mehanske odpovedi in nasedel na plocniku. Warrenu ni ostalo drugega, kot da prepešaci preostanek poti. Z brco je odprl vrata in stopil na dež. Dražeci smrad mu je pred oci pricaral gosto meglo iz solz. Kljub temu je v daljavi uspel prepoznati obris poštnega urada. Pognal se je v dir. Kaplje so vrtale v njegov plašc. Tla so mu cvrcala pod nogami, grozila so, da mu odnesejo podplate. Upal je, da ga šef ne bo odpustil takoj, ko ga vidi. Znašel se je pred vrati. Skušal jih je odpreti, pa so se mu upirala. Kaj je zdaj to?! Pripravil se je, da se z ramo zaleti vanje, ko je opazil komaj razlocen napis. Pomel si je oci in prebral. ZAPRTO ZARADI IZREDNIH RAZMER Warren je stopil korak nazaj. V tistem trenutku bi mu bilo oprošceno, ce bi zacel tuliti in besno udarjati ob tla. A tega ni naredil. Smejati se je zacel. In ni bil edini, ki se je smejal. Pred njim je stal neznanec, napol licno oblecen možakar, napol okostnjak. Prepeval je: 
Raindrops keep falling on my head and just like the guy whose feet are too big for his bed nothing seems to fit those raindrops keep falling on my head they keep falling 
Sladka skladba je klicala k poplesavanju. Možakar se je zibal sem ter tja in Warrena pozival, da ga posnema. Warren je to rade volje storil. Vrgel je glavo nazaj in razširil roke. Kakšen dež? Kakšna smrt in bolecina? Tu je samo 
B. J. Thomas! In kisle dežne kaplje so se spremenile v tople soncne žarke. 

Nataša Skušek 
Mia 
Driiing! Ravno sem pod tušem, ko pozvoni. Izpiram šampon, medtem ko zvonec še kar vztraja, nekaj nujnega je. Zavijem se v haljo in hitim odpirat. O, madona, ti si! Sem mislila, da je en vojak. Zunaj je moj oce v popolni kamuflažni uniformi. Hlace in jakna v zeleno rjavem lisastem vzorcu trdo stojita na njem, v gozdu bi se dobro skril. Na žepku ima izvezeno zastavo trobojnico, ampak barve so v malo drugacnem zaporedju. Hrvaška, Slovaška? Raje ne vprašam. Takoj ko zacneva s politiko, se skregava. Na bolšjaku sem jo kupil, a ni fajn, nic ne premoci. Pa saj ne dežuje. Na televiziji so rekli, da bo. Imaš kaj farine? Misliš moko? Ja, farino. V naši štacuni je nimajo. A ni vseeno, katera moka je? Ne, farino rabim, za pehtranovko. A boš pekel? Tvoja mati bodo pekli. Danes imam god. Oh, saj res. Vse najboljše! Prideš na kozarcek? Poglej, nabral sem prekle za paradajz. Tudi ti bi ga lahko poflancala v koritu na balkonu. Na kolesu, prislonjenem na ograjo, iz prtljažnika za sedežem štrli sveženj palic, na balanci pa je privezan pes, ki maha z dolgim repom. 
Saj nisi normalen, a veš, kako lahko s tem padeš? Pa še psa imaš 
navezanega gor. Da me vlece, križ me boli. Zakoraci v stanovanje, z njega letijo vejice in listje in se sprijemajo z mokrimi stopinjami, ki jih pušcam za sabo. Pes bo pocakal zunaj, ker sem alergicna na dlako. Revcek malo zacvili, ampak saj je navajen. Bo viski v redu? Moraš videt, kako dober šnopc sem naredil. Ti bom dal za probat, da ugotoviš, kaj je notri. 
Doma ima klet polno zvarkov, ki jih ne pije. Jih pa zato podarja. V alkohol namocene smrekove vršicke, rožice, ribez, kivi. Veckrat se je že lotil selekcije, ampak mu ne gre, zato se steklenice kopicijo, ker pridela vec, kot se porabi. Jagenjcka in zajce sem narocil za v skrinjo, sama domaca roba. Bi vzela malo? Saj veš, da ne jem tega. Boge ovcke in zajcki. Ti si uboga, ker ješ samo pišcanca. Poglej, kako si suha. Mia, a še bruh...? Kdo ti je to rekel? Mama? Mi je povedala za bolezen, ko bruhaš in stradaš, dokler ne umreš. Na hitro zvrne šilce irskega viskija in tleskne z jezikom, kar pomeni, da je dober. Potihoma vem, da mu je bolj všec kot njegove mešanice, ampak nikoli ne bi priznal. Jaz pa tudi ne, da ne jem niti pišcanca. Samo viroza je bila. Konec tedna bom zakljucila z bolniško. Ja, pri tvoji mami je taka viroza trajala približno pol leta, potem pa si kmalu prišla ti. Oce še kar bluzi in med drugim pove tudi to, da z mamo šparata leseno otroško stajico, ker takih ne delajo vec, jaz pa spet zacnem racunati. Še dobro, da zunaj zalaja pes; videl je kakšno macko ali pa mu je postalo dolgcas. 
Hvala za šnopc. Ko prideš na obisk, boš dobila en kos špeha. Se je sušil na 
kraški burji. Lahko ga popeceš in daš na solato, ti itak ješ samo solato. Ko gre, se oblecem in odhitim v dm. Vzamem še vecnamensko moko, ker farine nimajo. Kasneje jo bom dostavila staršema. Doma se polulam na testno konico, potem pa spijem liter vode in zbašem vase nekaj svit barov. Testiranje cez pol ure ponovim, ampak to ni to. Saj sem si mislila, da bo tako, pa me vseeno dotolce. Medtem ko razmišljam o zajckih, ovckah in pišcanckih, spet bruham. Mogoce bom vzela še en teden bolniške. 

Dragan Mitic 
Ko ni tvojih 
A meni bodo oni govorili ... S temi besedami je planil v vaško beznico. Slišati je bilo, kot bi nekoga odlocno zavrnil, ga zabil, mu ostro presekal besedo, vendar z dobršno mero dvoma o povedanem in hkrati z jasnim zanikanjem. To je bil njegov univerzalni odgovor na skoraj vse. Ta odgovor mu je bil pisan na kožo, ukrojen in zašit prav po njegovi meri. Bil je zares postaven možak. Vse, kar je dal nase, je dajalo vtis, da je izdelano po njegovih, posebnih merah. Ni bilo, ker ni imel denarja za kaj takega, zato je iz najvecjih konfekcijskih številk povsod kukalo nekaj gole kože, kar je še bolj poudarjalo neobicajno predebel vrat, predolge roke in noge. Skoraj dva metra je meril v višino, morda celo vec, težko je tocno reci brez merjenja. Široka ramena, pesti vecje od katerih koli, ki jih po navadi vidite. Ko je vstopil, je bilo videti, da celo stropi niso dosegali pravih standardov, ker je pri kovanem lestencu nekoliko sklonil glavo. Najbrž ga ne bi zadel z glavo, a ni manjkalo veliko. Z odlocnim zamahom desnice je za hrbet odrinil temno zeleno, skoraj crno, lovsko pelerino z veliko kapuco. Ma, tako na videz res kot tisti »netopir« ali kaj. Ampak pozor! Na to je bil baje še posebej obcutljiv. Stol ni bil zaseden, zato je kar prisedel za mizo, ne da bi kaj vprašal ali zaprosil, samo bežno je pokimal z glavo navzgor – Prosto, a ne? Vendar bi zaradi neprikrite robatosti ta kretnja lahko pomenila tudi: Ce ti ni prav, lahko kar greš drugam, stol je ... in tukaj se bom usedel jaz! Bil je ocitno mocnejši od kogar koli navzocega, brez težav bi opravil tudi z drugimi prisotnimi, ce jim kaj ne bi bilo prav. Verjetno je tocno na to pomislil tudi revež, ki se je slucajno malo prej usedel prav za to mizo. Seveda je samo karseda prijazno prikimal. 
Pod pijano poveznjenimi klobuki so cepele mocno ovlažene misli in zelo kratkorocni spomini. A so vendarle pri vecini še segale do vceraj, zato je bilo pri marsikomu zaslediti prikrit smehljaj. Lastnik krcme, mojster za neumne šale, jim je sinoci, ko Jova seveda ni bilo, namigoval, da imajo tudi oni svojega »mocnega, nocnega netopirja« in »celo svojega pravega slona«, pa nadaljeval: Kaj pa pocne slon, težak štiri tone? Sicer ni dobil pravega odgovora, saj je to butast vic tiste vrste, da ce odgovora poprej nisi slišal, ga ne boš zadel, za boga ne. In tako kot zmeraj so se vsi samo neumno režali, dokler niso iz do ušes raztegnjenih ust lastnika slišali odgovor: Ja, kar hoce! Ha, ha. Kako vse to drži kot pribito, kako se to prav sedaj res vidi, celo dogaja pred njihovimi ocmi, ko se je on dejansko pojavil. A nihce si ni upal crhniti niti besedice. Natakarica mu je brez vprašanja v minutki prinesla tisti njegov beli špricar. Kot vedno, cisto malo vode, kar je ocitno ustrezalo željam in meram njegovih stalnih narocil. Kdo pa ne bi z veseljem ustregel takšnemu hrustu in to takoj? Glas je imel še posebej prepricljiv. Kaj boš pa ti?, je zabrundal in tistemu revežu za mizo je srce kar zastalo. Upal je samo, da se to ni opazilo, kakor tudi to, da so se mu lasje še malo pokonci postavili. A, hvala, hvala, vozim, veste, je nekaj izustil ves prestrašen, da ni niti pomislil, kako bedast odgovor je to, ker bi lahko spil kaj brezalkoholnega ali karkoli, celo sok žive žabe z malo žolca, samo da se mu ne bi zameril. On pa ... K sreci je Jovo kar nadaljeval v pomirljivem tonu: A potuješ? Naglas je tudi imel malo »cuden«, vsekakor ni bil domacin. 
Ja, no, pišem nekaj o teh krajih, pa sem kar prišel sem, pogledat v živo. 
Nadaljeval je z nekoliko vec poguma, vendar je tudi v tem stavku opazil veliko nevarnost: Kaj ce bi ga tudi to vznemirilo, kaj ima on iskati po njegovih krajih? Cel špricar je spil v enem požirku. Revež je nervozno tresel z nogo pod mizo in zacel v sebi šteti, koliko casa bo preteklo, da bo natakarica priletela z novim polnim kozarcem, ko je Jovo kar zacel, brez uvoda, s kratkimi stavki ... 
Ni bil iz teh krajev, vendar iz ne tako zelo oddaljene vasi, tam cez Kolpo. Njegove vasi ni vec, tam pravzaprav ni vec nikogar. Ni povedal imena, kot da ga vas vec niti ne potrebuje, ko je brez ljudi, »duplo« nesrecna vas, tako jo je imenoval in namesto pravega imena je samo še s precej nižjim glasom izustil: Ni važno ime, ni edina, še veliko jih je tam sedaj praznih. A »duplo« ... To pa zato, ker to ni prvic, da so jo zravnali, tudi v drugi svetovni vojni so jo. Cetrt stoletja so cakali, da bi prvega fanta iz vasi v vojsko poslali. In komaj je vas ponovno zaživela, so jo spet ... Sedaj najbrž dokoncno, ker še po toliko letih tam ni niti enega stalnega prebivalca. Tako lepa je bila in tako radi so jo imeli. Petih napadov so se ubranili, šestega ne ... Sami vašcani, vašcanke, mladenici, vsi, a ko so vas zravnali, so redki preživeli morali stran. Od vseh njegovih je preživel samo on, ker je teren ob Kolpi in prehode ceznjo poznal na pamet, prehodil bi jih celo z zavezanimi ocmi. Pred zadnjo nevihto je kot fant na veselice v to krajino hodil vsako nedeljo, kot lovec pa tudi med tednom ponoci in ob slabem vremenu, ce je le slišal kako zanimivo žival. Revež za mizo je bil ves cas tiho in je samo vsake toliko casa kaj pokomentiral v sebi: Ja, vendar tak lov najbrž ni bil cisto legalen, ampak kdo bi si ga še lahko privošcil, ce ne tak silak. 
Ni si upal na mizo postaviti niti svojega blokca in je zato še bolj pozorno poslušal in si poskušal zapomniti vsako njegovo besedo. Ja, besede niso bile izbrane, niti lepe ne, a kdor v sebi nosi toliko grenkobe, verjetno niti ne more uporabljati lepih besed. Posredno so se nanašale prav na to, o cemer je želel pisati. Zato se je malo opogumil: A mislite Belo krajino? Takoj ga je poklopil: To je ena in ista krajina. Mi nikoli nismo delili svoje krajine. Vem, tukaj ste ji rekli Bela, glej, sedaj tudi ona ... postaja »crna«. Hitro je poskušal popraviti svojo neumno opazko in se reševal, kakor je vedel in znal: Ja, »crna«, dobro ste to ... zadeli. A veste, jaz sem tukaj zaradi nekega pojava. Precej se jih je tukaj naselilo in se jih še naseljuje v hiše, ki so nekoc bile ... A ste morda na to mislili? Kot iz topa je iz njega bruhnilo: Ma, na vsak možen nacin je pocrnela cela naša krajina. In kaj mi ti to stalno vi, pa vi! Jaz sem Jovo, kaj pa ti? Komaj je iztisnil iz sebe: Dušan sem in hkrati krcevito skušal rešiti svojo roko iz njegove ogromne šape. A, kot moj ded. Komaj slišen uh je izustil z velikanskim olajšanjem in hkrati pohvalil botra Jovovega deda, da mu je dal tako lepo ime, ki se ujema z okusom tega velikana. Samo da mu je izpustil pest, drugace ne bi vedel, kako bi naprej pisal brez desne roke. Z novonastalim zaupanjem, ki ga je prineslo njegovo ime, ki se mu do tedaj ni zdelo nic posebnega, je hitro pohvalil še svojega botra in še naprej nemo požiral Jovovo pripovedovanje. Da bi mu le bil dobra družba – nesrecne zadeve se nekako lažje prenašajo v družbi. Menda to velja tudi za velikane. Kratki stavki brez enega samega pridevnika. Kako so od nekdaj tu z ene in druge strani reke živeli ljudje, ki so se razumeli, imeli iste navade, obicaje, govorili en jezik, poslušali enega popa. Sedaj pa je prazno tukaj in prazno tam, ni vec ljudi. Na koncu ni ostalo nicesar. Vsem je težko brez nekoga svojega. Ja, najbrž mu je želel dopovedati zgolj to. Prejšnji teden je nekdo od priseljenih iz sosednje vasi prišel s kamionckom in hotel nagrobnike na starem pokopališcu kar odkopati in pobrati, prodati za drobiž. Imena v cirilici, letnice tisoc petsto enaintrideset ... triintrideset ... osemintrideset, še zadnje oznake, kdo je tukaj od nekdaj živel. Tedaj se je Jovu zmracilo pred ocmi. Tako mocno in na široko je odprl vrata kabine, da so se odbila od karoserije in naredila vdolbino za pol košarkarske žoge. Že v naslednjem trenutku je šofer z levico potegnil k sebi poškodovana vrata, z desnico pa skipal vse naloženo in s še ne popolnoma spušcenim kesonom oddrvel s polnim plinom, da se je za njim pokadilo vse crno. Kdo jih bo ustavil, toliko vasi je po celi krajini ... Veš, jaz bom še enega, boš zdaj kaj? Seveda ni imel poguma še drugic reci ne: Ja, ja bom ... pivo ... Brezalkoholno, ce imajo. Tudi v nadaljevanju je uporabljal zelo kratke stavke, samo bistvo, stlaceno v nekaj besed. Da je sedaj tukaj z Mojco, vdovo, ki mu je uredila vse papirje. Drugace ga ne nadleguje, moti jo zgolj to, da gre vsaj enkrat na teden cez Kolpo. A samo zato, ker gre po navadi kar skozi gozd in ne cez uradne prehode. Kako pa naj bi šel uradno cez, ko pa ima najraje pri sebi puško? 
Papirjev zanjo seveda nima, ker mora biti državljan ne vem koliko let, da bi sploh lahko zaprosil za dovoljenje. In tako ocitno je, da zelo težko kogar koli prosi za kar koli. Mojca bi se morda še bolj pritoževala, ce Jovo ne bi bil tako dober lovec, ki redko pride domov praznih rok. Zamrznjene divjacine imata za celo zimo. A ji je prišlo na uho, da se Jovo prepogosto ustavi pri prav doloceni hiši tam cez, ko gre pogledat svojo staro vas. Tedaj se je prvic prikazal tudi nasmešek v kotickih Jovovih ustnic. Dober znak, je pomislil sogovornik, celo nasmejati se ga najbrž da. A da bi ga vsaj malo premaknil, najbrž ne, podobno kot trdno drevo, ki ga celo hudi vetrovi vedno le povijajo. Ne verjamem, da se je cesa sploh kdaj bal. 
Pravi, da jo je strah, ker grem preko divje vode ... Pred »mirno vodo, ki potem odnese vse« naj me zašciti, a pred divjo vodo se bom sam ... Ma, kaj mi bo ona govorila ... kam hodim ... Naj me ujame, potem naj govori. Ocitno je vedno nastopal izjemno samozavestno. Tudi v krivolovu ga skorajda nikoli niso ujeli. No, enkrat je fazana, ki se mu je prav nastavljal in ga tako rekoc izzival, pocil sredi belega dne. Ko ga je hitel pobrati, da mu ga do noci ne bi ukradla lisica, so ga na jasi dobili s plenom v roki. Kazen v vrednosti osemnajstih kilogramov mesa bi moral placati. Ni hotel, seveda, a ga je Mojca rešila teh nekaj dni zapora in zadnji dan roka placala kazen. Ma, kaj mi bodo oni govorili. Toliko denarja za samo enega navadnega fazana. Po deset sem jih znal nanizati za pas v enem dnevu. V bistvu je samo še enkrat potrdil, da ga ni dobro izzivati. In kar naprej: Kaj mi bodo oni govorili, pa kaj mi bodo oni govorili. Skratka, menil je, da ima njemu redko kdo pravico sploh kaj govoriti. Drugace ne bi tega vedno ponavljal. Še to: skoraj zagotovo je že, ko je vstopil v gostilno, takoj opazil, kako ga je ta revež za mizo zabodeno pogledal, da ta ni od tod - tako po lovsko. Tega mu seveda ni nameraval povedati, a se je nenadoma spomnil necesa: A, to sem ti hotel pokazati, a meni ... oni bodo meni govorili ... Ravno vceraj je spet hodil tja cez in se malo dalj casa zadržal pri tisti hiši. Res je tudi, da se od tam iz spalnice vidi celo del njegove vasi. Tako da tudi gledano z doloceno mero natancnosti gre on dejansko pogledat vas. Toda že nekaj casa v vas ne stopi vec. Srce mu zacne preskakovati ob pogledu na razmetane kamne nekdanjih domov. Ce že kdaj zares zavije do teh kamnov, samo brcne kakšnega malo višje na kup, da jih bo kakšna nova nevihta težje razmetala. Zaman pogleda vsak grm, se mu približa, da se dejansko preprica, da ni morda cloveško bitje. Zelo malo jih je ostalo v celi njegovi krajini. Ko se je vracal, je bilo cez polnoc. Vedel je, da prve patrulje v zadnjem casu prihajajo vsakic bolj in bolj zgodaj, vendar jih pred cetrto zjutraj še nikoli ni videl. Kolpa je bila nizka. Na enem od njegovih prehodov so bili trije veliki kamni. Ce pogumno vzameš zalet in zadeneš sredino njihove zgornje ploskve, pridešcez suh. Uspelo mu je, kot tolikokrat prej. Prvi krajec lune, zveste zaveznice, mu je pomagal poiskati potko z obrežja do zacetka gozda. Kot po navadi je takoj, ko se je dokopal do zavetja gozda, repetiral puško. Za vsak primer, lahko, da bo spotoma še na kaj naletel. Lepše je, ce domov ne pride praznih rok. A ni prehodil niti dvesto metrov, ko je zaslišal pok vecje, suhe veje v bližini. Nagonsko je pokleknil, usmeril pogled proti poku in nekaj zagledal. Nejasen obris neke živali, ki se je ocitno premikala, vendar ni mogel tocno oceniti, katere. Oci so se mu še privajale na to ubogo svetlobo in kot izkušen lovec se, jasno, ne bi za nobeno ceno odlocil za strel, preden bi tocno vedel, za kaj gre. Cudno, samo en pok veje in potem tišina. Tako previdne živali se ni spomnil, zato je naredil nekaj korakov v tisto smer, takoj dvignil puško rahlo v zrak in previdno umaknil prst s petelina. Cloveški glas: No, ... no, pli... pliz, potem še dvignjene roke in ni bilo dvoma, to je clovek! Stoj, je zagrmel Jovo. To, da se tako rece, ko je v igri na eni strani puška, na drugi pa clovek, je menda potegnil iz oddaljenega spomina, Ko se mu je približal na nekaj korakov, je ugotovil, da gre spet za nekega nesrecnega prebežnika temne polti. Prebežnik se je ves tresel, v oblacilih, mokrih do pasu, je spominjal na cloveka, ki za milost prosi vse možne bogove. Sprva kot bi bil Japonec, z objetimi dlanmi na prsih, potem se je zacel klanjati in kazati bele pete iz nizkih cevljev, na pol polnih vode, in se na koncu cudno križati, z leve proti desni pa z desne proti levi, ocitno v totalnem šoku. A nobeden od velikih bogov se mu ni približal, razen ... Jova. Ko se mu je pa hotel še bolj, se je iz sence bližnjega hrasta pojavila še manjša ženska figura. Skupaj so tvorili cudno cloveško kompozicijo, ovito v crno, da je še bolj poudarjala njihovo nesreco. Šele ko mu je Jovo ponujal roko in mu poskušal pomagati, da bi se dvignil, se je iz kupa crnih cunj na materinih prsih zaslišal tihi jok. Še otrok! A ko je prebežnika dvignil, so v trenutku nehali jokati tako starša kot otrok, menda so nagonsko zacutili, da jim ne bo storil nicžalega. Ko se mu je prvic to zgodilo, je morda še nekaj pomišljal, potem ko se je zavedel obupa, da svojim ne more tako pomagati, je veckrat, celo prav zaradi teh revežev zahajal v gozd. Toliko razlicnih, a to ga ni zmedlo. Vedel je, da tudi drevesa v svojem gozdu ne sodi po skorji. Tudi njih je nekdo po krivem pregnal. Nesreca je pravzaprav veliko lažja, ce je kdo zraven. S težkim srcem je samo globoko izdihnil: Ko ni mojih ... Vedel je tudi, da slaba soseda podari samo iglo brez sukanca. Hitro jih je po skritih stezah pripeljal do neke kolibe. Tam je veckrat skrival lovski plen, preden ga je na skrivaj prenesel domov. Nekajkrat zaporedoma je z odprto dlanjo kazal proti tlom, kar naj bi pomenilo, da morajo ostati tocno tam in nekaj casa pocakati, s kazalcem si je potegnil cez ustnice in jim tako zabical, naj bodo tiho. Ni minilo niti pol ure, ko se je vrnil in se je iz njegove velike sence prikazal še mlad moški manjše rasti. Šaban, mu je Jovo kar ukazal. Te da prepelješ in da mi oni to potrdijo iz Italije. Ce ne, veš, da se z mano ni dobro vojevati. Eno srno ti bom dal. Šaban je samo kimal z glavo, se nekoliko prisiljeno nasmihal, bolj kazal zobe kot nasmihal, še posebej enico zgoraj levo z zlato prevleko. Drugace je dobro poznal glas Jovovih ukazov in njegov jezik, ki je seveda brez kosti, a bi katero koli kost z lahkoto zdrobil. E, to sem ti hotel pokazati. Kaj bodo oni meni govorili. Glej, kaj pišejo. Na mobilnem telefonu, ki je bil v njegovi pesti videti kot pomanjšana razlicica telefonov normalne velikosti, se je prikazala fotografija, ocitno posneta v Benetkah. Na njej moški in ženska z dojenckom v njenih rokah. To so ocitno ti nesrecniki in tisti Šaban. Ta je stal pol koraka pred njimi in prav v ospredje postavil svoj zlati zob, razprte roke in na vsaki roki po dva goloba. Spodaj piše: love, from itali, jovo bestmen. 
Samo, da se Šaban vrne ... Oni tam, lovijo po Italiji ... golobe ali kaj? A meni bodo govorili: Jovo »betmen«! Meni bodo oni govorili! 
In tako odlocno, kakor se je tudi pojavil, je vstal in odšel zagotovo urejati zadeve naprej, ker ce se stvar zavlacuje, postaja kaca. To je znal dobro, govoriti nekoliko manj, a kaj, ko nobeno, še tako slabo govorjenje ne more pokvariti dobrega dela. Namesto zdravo ali adijo je samo odlocno potegnil svojo temno pelerino k sebi in z njo zakril vecino svetlobe z lestenca in glasov v krcmi. 
Je že v redu, on konec meseca vedno placa za vse, kar prinesem na njegovo mizo, je povedala natakarica, dvignila prazen kozarec špricarja in mahnila z ne tako cisto cunjo pod kozarcem. A je morda kaj povedal – kako to, da je zadnjic enega od nesrecnikov kar skupaj z invalidskim vozickom prenesel cez Kolpo, ki je mocno narasla po dežju, njegovi škornji pa so ostali cisto suhi? 


Tamara Babic Nikiforov 
po igralskih improvizacijah z igralcema Leo Klancic in Rokom Pogelškom 
Umorjeni spomin (odlomek) 
Maruša bere star dnevnik. 
MARUŠA: Ajde zdaj, da vidimo kaj si delal ti, Berto. 23. marec. 
Aleš vstane in zacne hoditi po prostoru. 
ALEŠ: Ne, jaz ne bom tega poslušal. MARUŠA: Datum. Datum. Niti letnice nisem še povedala. 
Maruša spet bere. MARUŠA(bere): Ok. 23. marec 1945. Ko je padel mrak, sem se odpravil do hiše, da preverim, kako je z mamo. V poltemi sem se prikradel na dvorišce, ko sem zacutil, da so mi grmi domace vrtnice strgali rokav. Ampak na sreco me nihce ni cul. Potrebna je potrpežljivost, kmalu se bodo vrnili srecni casi slovenstva … 
Aleš mrzlicno išce fotografijo v škatli s fotografijami. Maruša se ustavi in od blizu preucuje dnevnik. 
MARUŠA: Tuki je ena packa ... ni videt, kaj piše. 
Aleš najde fotografijo hiše in jo pokaže Maruši. ALEŠ (agresivno): Na! Vidiš? Tam ni bilo vrtnic! Mene je nono peljal do tiste njihove hiše v stari Gorici in tam so samo ... une rože, no. Kako se jim že rece? 
Maruša gleda fotografijo. 
MARUŠA: Potonike. ALEŠ: Ja, to. Vrtnic ni. Torej ni mogel bit on. MARUŠA: Lahko so potonike zasadili kasneje. 
ALEŠ: Ne, lih zarad tega sem si zapomnil te rože. Nono mi je rekel, da so tam še od njegovih staršev. MARUŠA: To ni možno. Rastline ne zdržijo toliko casa. ALEŠ: Lahko poguglam. 
Aleš na telefonu išce informacijo. Telefon pokaže Maruši. 
ALEŠ: Vidiš? Tuki piše, da potonike živijo vec kot sto let. MARUŠA: Lahko so bile vrtnice za hišo. ALEŠ: Ne, nono me je peljal tja in zadaj ni bilo placa za grme vrtnic. MARUŠA: Sej ni peljal samo tebe. Tudi jaz sem bila zraven. ALEŠ: Tam je bilo eno ful veliko drevo. MARUŠA: Ja, tocno! Se spomnim. ALEŠ: Za njim smo se skrivali. MARUŠA: Se spomnim, kako je nono krical, naj ne plezamo, da ne bomo padli, da ne bo on kriv, da se ne bojo mame jezile. In uni stric, tisti njegov sosed, je prišel … Veš, tisti, ki je bil zmeraj tam? Kaj je že bil? ALEŠ: Ja, z njim se je zmeraj kregal. Bine. 
Aleš in Maruša se smejeta. 
MARUŠA: Jaaa, tocno! Bine je bil. Lisjak! In potem nas je peljal v tisto njegovo klet, se spomniš? Veš, tisto, ki jo ima pod hišo? Neke pršute je imel zmeraj tam. ALEŠ: In ful je smrdelo po vinu. MARUŠA: In potem nam je dal jojo, nek star, še od njegovih otrok. In sva se kregala, kdo ga bo imel. ALEŠ: Dokler ni nono rekel, da ga bo imel vsak en teden in si ga bova menjala. Se spomniš? MARUŠA: Tak rdec je bil, ja. ALEŠ: Mislim, da si ga na koncu ti imela tri tedne in jaz en teden. MARUŠA: Ja, ja. To si se zdaj zmislil. Ej, samo uni Bine nam je zmeraj hotel dat vino in nono je bil samo uno: »Neee.« ALEŠ: Ko se je nono zaklepetal s tem Binetom, sva šla midva zadaj v klet ... 
MARUŠA: Ja, samo res! ALEŠ: In sva si natocla vsak deci vina. MARUŠA: Rdecega! In se nama je zdelo, kako sva odrasla. ALEŠ: Nono je sigurno vedel za to. MARUŠA: Ne vem, on se je itak zaklepetal ... Ali pa je vedel ... Kaj vem. Se pa spomnim tistega vina. Itak je bilo zanic. Prav škifo. ALEŠ: Se spomnim, kako sva si ga tocila iz tistega soda ... 
Aleš se nenadoma necesa spomni in gre do predalnika v dnevni sobi. 
ALEŠ: Ej, a veš, da imam eno to vino? Se mi zdi. Od Bineta. MARUŠA (preseneceno): Kaj? A res? Kako to? ALEŠ: Sem mu delal zavarovanje pred tremi leti in mi je v zahvalo dal eno flaško ... Tukaj bi moralo bit. Ce ga ni popil. Sem ga dal nonotu. MARUŠA: Daj, prinesi! Ne morem verjet! 
Aleš brska po predalniku. Najde vino. 
ALEŠ: Lej ga! Boš? MARUŠA: Ja, valda! Tudi ti moraš! 
Aleš jima natoci dva kozarcka vina. Nazdravita. 
ALEŠ: Na ... MARUŠA: Na nonota. MARUŠA IN ALEŠ (svecano, skupaj): Na nonota! Spijeta vino, ki je ocitno zelo slabega okusa. 
MARUŠA: O, bljak! Ogabno je pa še vedno! 
Usedeta se. 
ALEŠ: Fuj! A ne pravijo, da je vino boljše, ce malo odstoji? MARUŠA: Ja, ma ne to domace. 
Se zasmejeta. 
MARUŠA: Caki, in kako to, da si mu delal zavarovanje? ALEŠ: Ja, jaz sem zavarovalni agent, a ne veš? Že tri leta. MARUŠA: A res? Waw. Priden. ALEŠ: Ja, nono me je priporocil Binetu in tako je šlo naprej. 
MARUŠA: Super. 
Maruša se zamisli. 
MARUŠA: A ni to cudno, da sva enkrat ves cas ticala skupaj, zdaj pa sploh 
nisem vedela, kaj delaš? 
ALEŠ: Ja, je res. Kaj pa ti ...? 
Maruša se nenadoma necesa spomni. 
MARUŠA (ga prekine): Ej! A mašše zmeraj tiste svoje cudne hobije? Kaj si že 
imel? Zbiranje gumbov? 
Oba se zasmejeta. 
ALEŠ: Ne vem, ce se to šteje kot cudno, ma danes imam en festival v odštevanju števila PI, ma bom skoraj sigurno zamudil, ker moram še par reci pospravit v škatle. MARUŠA: Zakaj pa Anita tega ne rihta? ALEŠ: Danes so prišli eni njeni prijatelji iz Amerike in imajo vecerjo. MARUŠA: Ja, ma vseeno. Bi jih pa prestavila, ne? Zakaj bi moral ti to delat? ALEŠ: Ker sem njen sin? MARUŠA: Zakaj pa si kot sin dolžen to delat? ALEŠ: Ker je nenapisano pravilo, da sin mora to delat. MARUŠA: Kdo je to rekel? ALEŠ: Moja mama. MARUŠA: Zakaj jo je treba upoštevat? ALEŠ: Ne vem, tako sem navajen. MARUŠA: Zakaj bi ti mogla mama diktirat, kaj boš vsak dan delal? ALEŠ: Sej ne diktira. Ona lepo vpraša in jaz recem ja. MARUŠA: Zakaj receš ja? ALEŠ: Ker sem ... ne vem, prijazen pac. MARUŠA: In zakaj si prijazen? ALEŠ: Ker mi je važno, kaj misli o meni. A ni logicno? 
Aleš postaja nestrpen, natoci si še malo vina. 
MARUŠ: Zakaj je važno, kaj si ona misli o tebi? Zakaj to rabiš? Zakaj je ona 
lahko s svojimi prijatelji na vecerji, ti pa moraš bit tukaj? ALEŠ: Ker so tukaj samo en mesec. MARUŠA: A ni to PI tekmovanje samo danes? Ona bi lahko jutri naredila srecanje. Zakaj si se moral ti odpovedat tekmovanju? ALEŠ: Ne vem, itak je majhna možnost, da zmagam. Brez veze, da grem. MARUŠA: Zakaj si se potem sploh odlocil za to tekmovanje? ALEŠ: Ker mi je kul. Sem zmeraj hotel probat. MARUŠA: Ja, no? Zakaj potem ne greš tja in pride gospa Anita naredit delo, ki je v resnici v prvi vrsti njeno delo in ne tvoje? ALEŠ: Ker ... A ti vedno toliko sprašuješ? MARUŠA: Ker ... kaj? Vcasih moraš recem samo dat pravo besedo. Zakaj zahteva, da delaš njene stvari? Reci bobu bob. 
Aleš razmišlja. Zdi se, da je prišel do neke realizacije. ALEŠ (koncno prizna): Ker je egoist. Sej to že vem. MARUŠA: In zakaj bi moral ti to prenašat? ALEŠ: Po svoje imaš prav. Mogoce bi pa res lahko šel na tekmovanje danes. MARUŠA: Jaz bi na tvojem mestu stoprocentno šla na tekmovanje! ALEŠ: A ti pa kar tako delaš vse, kar ti paše? MARUŠA: Itak. ALEŠ: Caki, kaj pa ti sploh delaš? 
Aleš Maruši in sebi natoci še malo vina. 
MARUŠA: Ma, jaz sem koncala likovno akademijo, zdaj sem koncno dobila status samozaposlene v kulturi. Lih eno razstavo imam zdaj. V bistvu je povezano z ... Mah, sej ni važno. Zakomplicirano. Ne bi niti razlagala. ALEŠ: Dej, povej. MARUŠA: Ma, neki na temo družine. Boš moral prit pogledat, da boš videl. ALEŠ: Ja, ce me povabiš, pridem. 
Maruša spije vino in se nakremži. 
MARUŠA: Sej bi lahko prišli na vse dogodke že do zdaj. 
ALEŠ: Nikamor nas niste povabili. Vsaj tvoja mama ne. MARUŠA (se izmika): Dobro, no. Je imela dober razlog. 


Nika Šoštaric 
O cem sanjajo metulji? 
Osebe 
NEŽA– študentka. Stara 22 let. Izgubljena v svetu. Morebiti bo nekoc pisateljica, morebiti ne. Težko se poslavlja od stvari v preteklosti; je kot nekakšna veverica, ki namesto lešnikov shranjuje spomine. MAJ – tip, ki se šeišce. Morda je poet. Ali skrivnosten bralec zgodovinskih romanov v prijetnem kaficu, ki sedi za majhno mizico v kotu in srka crno kavo. Ali pa neuspešen študent filozofije. Mogoce razmišlja, da se bo odselil v Ameriko k ocetu, kjer bo delal v hotelu. Mogoce, ampak zgolj mogoce, spominja na Nežino prvo simpatijo iz zgodnjih najstniških let. FLET – stanovanje pac. Neža si ga predstavlja kot enega igralca, ki je v uprizoritvi Cehovega Stricka Vanja igral ravno njega. V glavnem, stari modrec v dolgi svileni rdeci halji. Vecino casa zgolj sedi na stolu in preizkuša razlicne caje, ki jih Neža hrani na svoji polici v kuhinji. MAMI – prisotno-neprisotna oseba. Tako v drami kot v Nežinem življenju. 

Dogajalni prostor 
Manjša kuhinja v študentskem stanovanju. Za manjšo okroglo jedilno mizico in dvema stoloma je veliko okno, ki gleda na cesto, avtobusno postajo in gledališce v ozadju. 
Opomba 
Poglavja, oznacena z zvezdico *, se igrajo v temi. 

1. poglavje*: Krik 
Tema. Glas dekleta. Telefonski pogovor. Šumenje. 
NEŽA: Hej. A se slišiva? Halo? ... Ne slišim te. Mislim, da prekinja povezavo. ... Mami? Te jaz poklicem nazaj. Ne klici ti mene. ... Velja? ... Mami? 
Pisk. Konec pogovora. 

2. poglavje: Rojstvo Venere 
Jutro. Neža sedi za mizo in v skodelico vroce vode namaka vrecko zelenega caja (ne predolgo, ker potem postane grenak). Medtem bere knjigo. NEŽA (bere, pocasi): V Ljubljano greš odrast pisat jezne pesmi ki jih ob vecerih bereš na Metelkovi spoznaš veliko žalost ki ti predstavi prijateljico Molly seksaš v vse smeri mogoce prevec mogoce premalo zaljubiš se v noc v njene zobe tlakovane roke ki vodijo v jutro.1 
Pesem Toma Vebra. 

3. poglavje: Jaz in moji papagaji 
Vecer. Sliši se dolgo in nadležno iPhone zvonenje telefona. Neža nepremicno sedi za mizo. Ne javi se. Konec zvonjenja. Nato ponovno zazvoni. Tokrat Neža ugasne telefon. 
NEŽA: Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. 
Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. Sovražim. 
Sovražim. Sovražim. 
Tišina. 
NEŽA (stopnjevanje hitrosti): Svet. 
Tebe. 
Laktozo. 
Cvetni prah. 
Rojstne dneve. 
Mango. 
Veter. 
Lepe ljudi. 
Vodko. 
Plesen v kopalnici. Staro 
posteljnino. Napacno 
naglaševanje. Balkansko 
glasbo. 
Prehlad. 
Tišino v knjižnici. 
Dolga poglavja. 
Vonj bioloških smeti. 
Avtobuse. 
Fluorescentne markerje. Umetne trepalnice. 
Dotik žameta. 
Nevednost. 
Izpite. 
Menstruacijo. 
Dokolenke. 
Izgubljenost. Cudne oblike jedilnega pribora. Predrage karte za koncert. Potenje. Rjavo barvo. Nemšcino. Prevec odgovornosti. Slabe jogije. Suhe slive. Obcutek, ko se ti del kokice zatakne med zobmi. Prebavne težave. Cimrino glasbo. Slabo placana študentska dela. Visoke najemnine. Praznike. Neodgovorjene telefonske klice. Jokajoce ljudi. Hegla. Cas. Nezadostnost. Nevednost. Nevošcljivost. Neresnicnost. Neprijaznost. Neprespanost. Kaki. Poroke. Turbulenco. Vcasih pa tudi sebe! 
Zacne se predvajati glasba Sur la planche skupine La Femme, barvne luci. Ona se izpleše na vso moc. Po koncu pesmi nastopi tišina. Tudi Neža se ustavi. 
NEŽA: In potem sem neke noci sanjala, da sem metulj. Ali pa je metulj sanjal, da je jaz. 

4. poglavje*: Nocna straža 
Tema. Telefonski pogovor. Šumenje. 
NEŽA: Hej, mami. Sem te klicala vceraj nazaj. Pa se nisi javila. ... Kdo pa je imel rojstni dan? ... Ah, nje pa ne poznam. ... Kako je kuži? ... Si ga že narocila k frizerju? ... Ne pozabi reci, da mu naj tudi ušesa oblikujejo. ... Aja. Mislila sem ti reci. Mislim, bolj se pogovoriti ... ... Okej, ni panike. Poklici nazaj, ko lahko. Do sedmih sem prosta. ... Adijo. 
Pisk. Konec klica. 

5. poglavje: Zvezdna noc 
Noc. Neža in Maj sedita za jedilno mizo, na kateri je ogromno prižganih sveck. Na prvi pogled je prizor nekoliko romanticno »pocukran«. 
NEŽA: Ona je sedela. MAJ: On jo je gledal. 
NEŽA: Ona ga je gledala. MAJ: On je sedel. 
Se približata, da se že skoraj dotakneta nosu drug drugega. 
NEŽA: Ona ga je ljubila. MAJ: On je ni poznal. 
Maj upihne vse svecke razen ene. NEŽA: Vcasih ko ga je hitro pogledala ali pa samo prešinila njegov obraz, je v njem videla Nekoga Drugega. Ampak o Tem Drugem ni želela govoriti. Ta Drugi si ni zaslužil biti ogovorjen, pa ceprav samo v njeni glavi. Nista si bila v sorodu ali imela kar koli skupnega. Zgolj na trenutke je v Njem videla Nekoga Drugega, ne vede, zakaj. Vcasih se ji je zdelo, da jo Ta Nekdo Drugi še danes venomer lovi, da ji ne pusti spati. Ampak tega Njemu ni nikoli povedala. Bolje je bilo tako. MAJ: On pa tudi nikoli ni spraševal. Pravzaprav ni imel cesa vprašati. NEŽA: Ona se je zaljubila v zlagalca besed, ceprav njegove besede niso bile nic kaj poeticne. MAJ: On je v svojih pesmih govoril o marsicem, ampak Ona je med vrsticami prebirala njegovo razocaranje nad svetom. NEŽA: Morda zato, ker je bila tudi sama razocarana. Nad vsem. Pocutila se je, da je njuno razocaranje podobno. Zato ga je imela tako rada. Tako sta lahko razocarana skupaj. 
Maj zacne zvijati cik. Virginia Golden Original. 
MAJ: On nikoli ni jokal. NEŽA: Ona nikoli ni jokala. MAJ: On je iskal svet. NEŽA: Ona je iskala svet. MAJ: On je bil izgubljen. NEŽA: Ona je bila izgubljena. 
Neža vstane in stopi do njega, želi si zviti cik. 
MAJ: Prevec kadiš. NEŽA: Nazadnje sem kadila v soboto in danes je sreda. 
Maj jo pogleda in se ji prijetno nasmeji. 
MAJ: Vseeno ti bo zjebalo kognitivne funkcije. 
Maj ponudi Neži cigareto. Ona se usede v njegovo narocje. Z eno roko ga objame okrog vratu. Z drugo roko, v kateri drži cigareto, pokaže v nebo (skozi okno). 
NEŽA: Glej, tam je rak. 
Maj strmi v nebo, polno zvezd. 
MAJ: Glej, tam pa je tiger. MAJ in NEŽA (hkrati): Glej, tam pa je gusarska ladja. NEŽA: Ona ga je pogledala. MAJ: Tudi on jo je pogledal. NEŽA: In v tistem trenutku nista potrebovala besed. Vedela sta. 
On vstane in se presede. Ona obsedi sama na njegovem stolu. 
MAJ: Ampak on nje ni poznal. 
Maj upihne še zadnjo prižgano svecko na mizi. 
NEŽA: Tudi ona njega zares ni poznala. Velikokrat se je samo pretvarjala, da ga pozna. Maj: Bila mu je znana, iz življenja. NEŽA: Ona si je želela, da bi se poznala. Želela je poznati tega razocaranega poeta. Ko je o Njem pripovedovala izmišljene zgodbe svojim prijateljem, je verjela sama sebi, da ga pozna. Videla ga je. MAJ: On je imel veliko drugih stvari. Ni imel casa za še eno bralko njegovih besed. Ceprav se mu je zdelo prikupno. 
Neža vzame vžigalnik in ponovno prižiga vse svecke. 
NEŽA: Ona je sanjala o njunem stanovanju. Kako ob treh zjutraj na balkonu poslušata glasbo in se pogovarjata. Kako zjutraj srkata Barcaffe Irish. Kavo vedno pripravita v rumeni džezvi. V njej je okus najboljši. Ni vedela, zakaj. Sanjala je, kako se vozita na morje. Kako cel dopust preživita v senci, ker ne marata pretiranega sonca. Kako vsak bere svojo knjigo. Ona verjetno Murakamija. On verjetno Šalamuna. Kako zvecer on piše novo pesem in jo bere njej. Ona pa si v crno beležko zapisuje fiktivne pogovore, ki se nikoli niso zgodili, ceprav bi se lahko. Videla je, kako lahko skupaj preživita v razocaranem svetu. Vse je že videla. 
MAJ: Tudi on je bil del te fikcije. V realnosti bi on raje prebiral drame Dušana 
Jovanovica. NEŽA: Ali misliš, da bomo kdaj lahko dosegli neskoncnost? MAJ: On se popraska po lasišcu, ker to pocne zmeraj, ko razmišlja. NEŽA: Vsaj ona je o tem prepricana. MAJ: Slovnicno postanemo vecni šele, ko umremo. Mrtvec in pokojnik sta še vselej živa. NEŽA: Ona si je nato zaželela, da bi postala vampirja. 
Maj zacne ponovno ugašati vse svecke. Sedaj ni pravi cas za to vzdušje. 
MAJ: Glej, tam na nebu pa je indijski orešcek. NEŽA: To je bolj tisti ameriški orešcek. Ne vem, kako se imenuje. Po navadi je malce vecji od mandlja. Ima pa tudi rahlo rjavo lupino. Po navadi so precej dragi v trgovini. 
Sliši se trkanje na vrata. 
MAJ: Realnost je potrkala na vrata. Moram v drug svet. NEŽA: Kdo to pravi? Ostani še malo. MAJ: Ni casa. Bova jutri raje gledala oblake. So lažji za dešifriranje. NEŽA: Ali za interpretacijo. 
Maj zapusti oder. Neža nadaljuje z gledanjem v temo, saj luc ulicnih svetilk omejuje nocno nebo. Tokrat zvezd ni mogoce opaziti, zgolj kakšno letalo, ki bi ga zlahka zamenjali za nebesno telo. 
se nadaljuje. 



Andy Weir (prevod: Dominik Lenarcic) 
The Egg 
Bil si na poti domov, ko si umrl. Bila je prometna nesreca. Nic posebno omembe vrednega, a vseeno smrtonosna. Za sabo si pustil ženo in dva otroka. Bila je neboleca smrt. Reševalci so naredili vse, da bi te rešili, a brez uspeha. Tvoje telo je bilo tako uniceno, da je bilo tako zate bolje, verjemi mi. In takrat si spoznal mene. »Kaj ... kaj se je zgodilo?« si vprašal. »Kje sem?« »Umrl si,« sem rekel neposredno. Nima smisla mencati z besedami. »Videl sem ... tovornjak. Drsel je ...« »Ja,« sem rekel. »U-umrl sem?« »Ja. A naj ti ne bo hudo. Vsi enkrat umrejo,« sem rekel. Ozrl si se naokoli. Nicesar ni bilo. Samo ti in jaz. »Kaj je ta kraj«" si vprašal. »Je to onostranstvo?« »Bolj ali manj,« sem rekel. »Si ti bog?« si vprašal. »Ja,« sem odvrnil. »Jaz sem Bog.« "Moja žena ... moja otroka," si rekel. »Kaj z njimi?« »Bodo v redu?« »To rad vidim,« sem rekel. »Pravkar si umrl in tvoja glavna skrb je za tvojo družino. To ti je dobra stvar.« Pogledal si me z ocaranostjo. Tebi nisem izgledal kot Bog. Izgledal sem kot moški. Ali mogoce ženska. Morda neka nejasna figura avtoritete. Bolj podoben srednješolskemu ucitelju kot pa vsemogocnemu. 
»Ne skrbi,« sem rekel. »V redu bodo. Tvoja otroka se te bosta spominjala kot popolnega v vsakem oziru. Nista imela casa, da bi te zasovražila. Tvoja žena bo na zunaj jokala, a bo naskrivaj olajšana. Bodiva iskrena, vajin zakon je razpadal. Ce ti je kaj v uteho, se bo zaradi olajšanosti pocutila zelo krivo.« »O,« si rekel. »Kaj se potem zgodi zdaj? Ali grem v nebesa ali pekel ali kaj?« »Ne v eno, ne v drugo,« sem rekel. »Reinkarniran boš.« »A,« si rekel. »Torej so imeli hindujci prav.« »Vse religije imajo po svoje prav, « sem rekel. »Sprehodi se z mano.« Sledil si mi na sprehodu skozi nic. »Kam greva?« »V bistvu nikamor,« sem rekel. »Samo lepo je, ce med pogovorom hodiva.« »V cem je potem smisel?« si vprašal. »Ko se bom ponovno rodil, bom nepopisan list, mar ne? Dojencek. Moje izkušnje in vse, kar sem v tem življenju storil, bo tako brez pomena.« »Nikakor!« sem rekel. »V sebi imaš vse znanje in izkušnje vseh tvojih prejšnjih življenj. Zdaj se jih pac ne spomniš.« Prenehal sem hoditi in te objel okoli ramen. »Tvoja duša je bolj velicastna, cudovita in gromozanska, kot si lahko predstavljaš. Cloveški um lahko vsebuje le majhen del tega, kar si. To je, kot ce bi vtaknil prst v kozarec vode, da bi preveril, ali je ta topla ali hladna. V posodo daš majhen del sebe, in ko jo prineseš nazaj ven, si pridobil vse izkušnje, ki jih je ta imela.« »Zadnjih 48 let si bil v cloveku, tako da se še nisi raztegnil in obcutil preostanek svoje izjemne zavesti. Ce bi ostala tukaj dovolj dolgo, bi se zacel spominjati vsega. A nima smisla poceti tega med vsakim življenjem.« »Kolikokrat sem bil torej reinkarniran?« »O, velikokrat. Veliko velikokrat. In to v veliko razlicnih življenj,« sem rekel. »Tokrat boš kitajsko kmecko dekle v letu 540 n. št.« »Cakaj, kaj?« si zajecljal. »Pošiljaš me nazaj v casu?« »No, tehnicno ja. Cas, kot ga ti poznaš, obstaja le v tvojem vesolju. Tam, od koder jaz prihajam, so stvari drugacne.« »Od koder ti prihajaš?« si rekel. 
»O, seveda,« sem pojasnil. »Prihajam od nekod. Nekod drugje. In obstajajo takšni, kot sem jaz. Vem, da boš hotel izvedeti, kako je tam, ampak, iskreno, ne bi razumel.« »O,« si rekel, malo razocaran. »Cakaj malo, ce sem reinkarniran v druga casovna obdobja, potem sem se lahko kdaj srecal s seboj.« »Lahko. To se ves cas dogaja. In ker se obe življenji zavedata le sami sebe, sploh ne veš, da do tega pride.« »V cem je potem smisel?« »Resno?« sem vprašal. »Resno? Ti sprašuješ mene po smislu življenja? Ni to malo stereotipno?« »No, saj je legitimno vprašanje,« si vztrajal. Pogledal sem te v oci. »Smisel življenja, razlog, zakaj sem ustvaril to vesolje, je, da bi ti dozorel.« »Mislišcloveštvo? Želiš, da mi dozorimo?« »Ne, samo ti. To celotno vesolje sem ustvaril zate. Z vsakim novim življenjem rasteš in zoriš ter postajaš vecji in mocnejši intelekt.« »Samo jaz? Kaj pa vsi ostali?« »Nobenega drugega ni,« sem rekel. »V tem vesolju sva samo ti in jaz.« Odsotno si me pogledal. »Ampak vsi ljudje na Zemlji ...« »Vsi so ti. Razlicne inkarnacije tebe.« »Cakaj. Jaz sem vsi!?« »Že zacenjaš dojemati,« sem rekel in ti cestital z udarcem po hrbtu. »Jaz sem vsak clovek, ki je kdaj živel?« »Ali ki bo kdaj živel, ja.« »Jaz sem Abraham Lincoln?« »In tudi John Wilkes Booth si,« sem dodal. »Jaz sem Hitler?« si rekel, zgrožen. »In milijoni, ki jih je ubil.« »Jaz sem Jezus?« »In vsi, ki so mu sledili.« 
Umolknil si. 
»Vsakic, ko si nekoga ustrahoval, si ustrahoval sebe. Vsako dejanje dobrote, ki si ga naredil, si naredil sebi. Vsak srecen in žalosten trenutek, ki ga je kdaj doživel kateri koli clovek, si ali boš doživel ti.« Dolgo si razmišljal. »Zakaj?« si me vprašal. »Zakaj bi vse to storil?« »Ker boš nekoc postal tak kot jaz. Ker to tudi si. Si eden moje vrste. Si moj otrok.« »Vau,« si rekel, osupel. »Torej praviš, da sem bog?« »Ne. Ne še. Fetus si. Še vedno rasteš. Ko boš odživel vsa cloveška življenja skozi ves cas, potem boš dovolj zrastel, da se boš lahko rodil.« »Torej celotno vesolje,« si rekel, »je samo ...« »Jajce,« sem odgovoril. »Zdaj je cas za tvoje naslednje življenje.« In poslal sem te na pot. 


Rebeka Pajek 
Odmerki 

Saj veš 

Zate 


NEBULĆ – revija za sodobno književnost Letnik XIII, številka 1 (pomlad 2024) ISSN 2738-5949 
Revija deluje pod licenco creative commons. 
Glavna in odgovorna urednica: Nina Kremžar 
Uredništvo za poezijo: Veronika Šoster Eva Ule 
Uredništvo za prozo:  Alex Kama Devetak Zarja Vršic Gašper Stražišar 
Strokovna sodelavka – lektorica: Karolina Zgaga 
Oblikovanje, prelom: Alex Kama Devetak Nina Kremžar