AN© XXXIII (27). Štev. (No.) 6 Neícuj wrstie iz pismu Matherine Mansfield Tele so vrstice, ki smo jih želeli prepisati: „Ti veš, kadar žena nese svojega novorojenčka, kako se ji druga žena približa in odgrne ruto, ki pokriva drobno obličje otrokovo, se nagne nadenj in pravi: „Naj te Bog blagoslovi!“ Jaz neprestano želim odgrinjati ruto z obličja martinčkov, z obličja maček, z obličja koč v mesečini. Neprestano čakam, da izpregovorim besede blagoslova nad vsem, kar vidim.“ Tako je pisala angleška pisateljica, rojena v Novi Zelandiji, Katherine Mansfield svojemu možu iz enega izmed številnih okrevališč, ki ji žal niso pomagali do zdravja. Umrla je mlada, leta 1923, stara komaj petintrideset let. Zgoraj navedeno kratko besedilo kaže odkod ji je tekel vir poezije in sreče. Na ta vir le preveč pozabljamo in včasih se zdi, da smo ga že čisto pozabili. Vlak nas zjutraj pelje na delo in ob progi, v ozkem pasu, ki loči železnico od hiš, se blešči košček čudovite narave, ki se je prenovila v nočnem dežju. Slaki, modri in beli. Ponižne cvetke cikorije, ki so ob tej uri žive kot plavice. Belo-rume-no-zelena poplava kamilic, ki je ni konca in katere ubranost izčisti um in uglasi srce. Buljimo predse in ne vidimo nič. Po cesti gre mati s fantičkom. Okrog vogla pride dama s pekinškim psičkom na vrvici. Srečanje med človekom in živalico je čudovito. Ljubezen na prvi pogled. Ne moreta narazen. Ločitev je boleča za oba. Resnična tragedija v miniaturi. Gremo mimo in scena nam nič ne pove. Sedimo v pisarni. S ceste seže do naših oken bujna veja jacaranda, vsa v vijoličastem cvetju. Praznik za oči. A mi se ga ne udeležujemo. Veja bi nas lahko spomnila na cvetoče rebri, polne pomladanskega žafrana ali jesenskcg? podleska. Pa nas ne spomni. In ne pride do tistega srečnega trenutka, ki bi presekal monotonijo statistik, formularjev, strojev in številk. Ni poezije, ki bi nas uravnovesila in osvobodila gole storilnosti in uspešnosti. Napeti drvimo naprej. In ker ne blagoslavljamo, vedno pogosteje preklinjamo. Ne izrecno in na glas, ker hočemo biti na zunaj dostojni, vendar se v naši duši, nekje med zavestjo in podzavestjo, naseli za stalno kletev, protest in zamrza. Pascal pravi nekje, da kolikor bolj je človek duhoven, toliko lažje odkrije vrednost in izvirnost v ljudeh in stvareh. Čutnim in koristolovskim ljudem je pa vse to bogastvo stvarne raznolikosti zaprto s sedmimi pečati. Leonardo da Vinci v svojem traktatu o slikarstvu svetuje bodočim slikarjem, naj opazujejo obraze ljudi, ko upade sončna luč in se sence podaljšajo. „Opazuj, pravi, po cestah, ko se zmrači, obraze mož in žena; opazuj jih ob slabem vremenu. Koliko miline in toplote odkriješ v njih!“ To je tisto kar imenuje Josef Pieper „die irdische Kontemplation“, zemska kontemplacija, uživajoče motrenje smisla in vrednot zemskih stvari, ki ga je treba ločiti od nadzemske kontemplacije. Ali da se izrazimo s Prešernovimi besedami: to je tostranska glorija, da jo ras-likujemo od onostranske. če ubijemo tostransko glorijo, nam onostranska postane popolnoma nerazumljiva. In to je ravno cesarska cesta, magistrala sodobnega ateizma, ki ubija Boga s tem, da ubija smisel za njegov odblesk v ustvarjenih rečeh, če stvarstvo za človeka že ni več stvarstvo, to se pravi, proizvod božjega stvarjenja, tudi za Stvarnika ne bo več prostora v njegovem srcu. Zato je „sled sence zarje onostranske glorije“ (Prešeren), vtisnjene v vse stvari, nekaj skrajno važnega. Naš pogled jo mora iskati povsod, sicer ne bo nikdar prišel v stik z resnično stvarnostjo, z njenim smislom in vrednostjo. Kjer so stvari plitve in brez smisla, sama gmota in količina, tam človek nima obstanka. Tam ni mogoče ljubiti. Ljubeče srce ne beži, ostane na mestu in uživa ob pričujočnosti ljubljenega ESLO^ENIA LIBRE BUENOS AIRES 7. februar 1974 iBaRaaaEaBflaaaaaHaaEft()i:RBs«iiaaBaaaHaBENiiaeBBeaaH*B3KaHaBBBi!M*Ba««».aiaiiiii; m bodo moji skromni verzi všeč,“ je odgovoril uradnik in prevzel knjigo. Prelistal io ie in videl, da je še popolnoma prazna. Po končani službi se ie še tisto noč lotil dela. Ves čas so pred njim sijale tiste tako črne, žalostne oči, proseče sočutja in razumevania. Že zdavnaj je ura odbila polnoč, ko je presenečen dognal, da je s svoiimi verzi nopisal spo minsko kni;go do zadnjega lista. Odložil je pero. Tedaj ga je nekaj zazeblo prav do srca. Videl je: lučka, ki je v posodici ■i oljem še pravkar blaženo gorela pred njegovimi jaslicami iSa mizi, je še enkrat plašno zaplapolala — in ugasnila. Stenj v posodici je použil zadnjo kapljico olja. Nekaj dni pozneje je odšel. Samo od daleč so mu smeli bolniki, njegovi prijatelji, mahati v slovo. Tako se je končalo eno izmed n*, j lepših in najbridkejšili poglavij v njegovem življenju... 4. Leto dni pozneje. Človek, nekoč uradnik med tuberkuloznimi, je sedel v svoji tesni, mračni izbi nekje sredi Ljubljane in zamišljeno strmel v jaslice, ki so še kar ležale pred njim na mizi, čeprav je bilo že štiri dni po Svetem večeru. Ob pogledu nanje ga je obšla otroška milina. „Glej,“ je blodno šepetal,. „kako pastirčki zaupno romajo k Njemu, ki leži na revni slami in širi ročice, kakor da bi hotel z njimi objeti ves svet. O, da bi mogel tudi jaz tako zaupno romati k Njemu!“. Ta hip je nekdo potrkal na vrata. „Le kdo naj bi hodil k meni, samotarju?“ se mu je grenko utrnilo v misel. Odprl je vrata. Na pragu je stal pismonoša. Izročil mu je črno obrobljeno pismo. S tresočimi se prsti je odprl ovitek, potegnil pismo iz njega in brlal: „Spoštovani gospod! Piše Vam užaloščena mati. Morda se še spominjate moje hčerke Milenke. Kmalu po Vašem odhodu iz zdravilišča, se je tudi ona vrnila domov k meni v Zagreb. Materinim očem ni mogoče ničesar prikriti. Takoj sem sprevidela, da zhnio ni rešitve. Trpela ie leto dni in dotrpela vprav na letošnji Sveti večer. Še so niene ugašuioče oči mogle kakor sko-i meglo videti, kako sem prižgala lučko pred jaslicami in utriniala svečke na božičnem drevescu, še je mogla v nekakšnem nadzemskem zamaknjenju komaj slišno izdaviti: „Mfctma, Jezušček me kliče!“ Nato je omahnila in izdihnila v mojem naročju... čemu Vam to pišem, ko vem, da vam je bila komaj bežna znanka v tistem groznem vrtu na smrt obsojenih? Pišem Vkm, da izpolnim dve njeni zadnji želji pred smrtjo. Prva želja je bila, naj Vam sporočim njeno smrt. Drugo svojo željo je izrazila z besedami: „Mama, ko me boste položili v krsto, položite vanjo tudi spominsko knjigo. V to knjigo je tisti dobri človek položil del svoje duše, polne usmiljenja in dobrote. Naj ta knjiga roma ž menoj v grob/ Obe želji sem ji izpolnila. Spominska knjiga z Vašim posvetilom zdaj počiva na njenem srcu, ki se je umirilo in upokojilo za zmerom." Omahnile so mu roke. Globoka ganje-nost ga je obšla. Pritrdil ie novo svečko k jaslicam, jo prižgal in toplo šepetal sam sebi: „Naj bo v spomin nanjo, ki je dotrpela, in v spomin, vsem, ki v znamenju vere, upanja in ljubezni še trne, in bodo p~ ^ teko dotfpeli •— v oblemu Nlega, ki ie sam neizrečeno trpel pa poveličan bil. Sentimentalna zgodba? Morda za tiste, ki še niso tenko prisluhnili strašni skrivnosti usihajočega mladostnega hre penenia obsojenih na srn,rt. Pa nai bi bila zgodba sentimentalna — odlomek iz resničnega živlienia je. * Dostavek: Morda je potrebno, morda ne, če pripomnim, da so imeli zdravniki pred petdesetimi leti še bore ma' pripomočkov za uničenje zavratnih pU čnih zajedavcev. Dandanes je tuberkuloza v večini primerov ozdravljivi •— tako mladim orlom in orlicam niso -pristrižene perutnice v poletu sončnim višinam nasproti... PISMO S FINSKE: P© smučinah Franceta Smoleja v deželi jezer FRANCE JERMAN je takoj po naselitvi v Argentini aktivno posegel v smuški šport. V Barilochah je prvič nastopil 25. avgusta 1949 na argentinskem državnem prvenstvu v teku na 18 km. Naslov najboljšega dolgoprogaša je obdržal do konca svojega nastopanja v vrstah aktivnih športnikov. Ves čas pa je tudi argentinski državni smuški trener. Na zimski olimpiadi v Squaw Walley leta 1960 je bil član argentinske državne reprezentance; nastopil je v teku na 30 km., zasedel je 44. mesto, v teku na 15 km. pa 53. Bil je tedaj tudi edini Slovenec na tej Olimpijadi, ker Jugoslavija ni poslala svojih smučarjev v Squaw Walley. Izmed starejših Slovencev se bi marsikateri še spomnil Franceta Smoleja, dosedaj našega edinega smučarja, ki mu je v tekih na dolge proge uspelo vriniti se med prvo deseterico Nordij-cev. Ta uspeh je dosegel France Smolej na svetovnem prvenstvu v smuškem maratonu (50 Km) leta 1938 v mestu Lahti na Finskem. Za nas mlade in navdušene smučarje je bil ta Smolejev uspeh še posebnega pomena: utrdil nam je samozavest in vero v uspeh. Neštetim se je tedaj vzbudila skrivna želja, da bi vsaj enkrat v življenju drseli po smučini preko gozdov in zamrzlih jezer, ki nam jo je tako globoko zaoral naš gorenjski fant. Tudi mene je obsedla ta želja. Na redkih tekmah, kjer sem se srečal s Smolejem, sem ga z odprtimi usti poslušal, ko je pripovedoval o tisti skrivnostni deželi Suomi. Medtem je pač življenje teklo svojo pot, po neštetih cestah in stezah, a najraje sem se pomudil na zasneženih poljanah, kjer je steza nekje malo bolj trda, drugod mehkejša a povsod osvežujoča, vedno pa polna spominov na daljne dni. Sedaj sem že teden dni na Finskem. Na stara leta so se mi res izpolnile želje in sanje o tistih skrivnostnih smučinah so postale resnica. Marsikje je pokrajina v gozdu podobna našim slovenskim gozdovom, posebno kadar te smučina vodi med bori posejanimi med malimi smrekicami, na vejah teh pa se zaziba košata veverica. Tokrat se mi ne mudi — obstanem in zrem v preteklost: prav tako lepo je bilo nekoč v naših gozdovih pod Ajdovščino. Danes seveda korak ni več tako uren in smučke drse počasi med bori... in z njimi tudi spomini. Te dni so bile tukaj važne izbirne tekme Finske smuške zveze, zato je prišlo od vsepovsod mnogo tekmovalcev in trenerjev. Tu sem sedaj kot član štiričlanskega argentinskega moštva na štirinajstdnevnem trenerskem tečaju. Kot tak sem imel tudi privilegiran dostop na tribune med funkcionarje, pa sem malo potipal, če se kdo še spomni imena našega Smoleja. Pa sem seveda kmalu ugotovil, da moram o tem pobarati starejše, saj se večina teh tedaj še rodila ni. No, imel sem kmalu srečo; poleg mene je stal simpatičen starček v perfektni opremi, pa sem ga kar naravnost vprašal — po nemško —, če pozna trenerja Kuizma. Malo me je pogledal, pomislil, nato pa v slabi nemščini odgovoril, da ga pozna, a da ne trenira več, ker je’ prestar in da živi v Helsinkih. „Zakaj vprašujete po njem?“ mi je rekel po angleško. „Bil je trener jugoslovanskega moštva pred vojno“, sem odgovoril. „O, yes, spomnim se tudi njegovega učenca, ki je leta 1938 tekmoval tu v Lahti. His name was Franc Smolej, a very good boy“, je dejal. Podala sva si roki in tudi naslov trenerja Kuizma mi je dal. če bom utegnil, ga bom pozdravil. Drugo presenečenje sem doživel včeraj na skakalnici. Ker sem si hotel od blizu ogledati konstrukcijo umetnega naleta, sem se pred tekmovanjem vzpel proti vrhu. Ko sem prišel do odskočnega mostu, so bili ravno vsi skakalci zbrani s svojimi „dilcami“ — in kaj sem zagledal: skoraj same smuči znamk „Planica“ in „Elan“ — spet slovenski imeni. Tistim, ki se našega naroda slej ko prej sramujejo, naj ho to v skromen opomin: smo majhen a kljub temu velik narod. Med tekmo, ko so po zraku, kot ptiči frčali drug za drugim skakači, sem mislil o škodi, da še ni našega Marka tu, kajti take vrste tekme se vidijo samo tukaj. Marko je namreč odpotoval iz Buenos Airesa dva dni za menoj. Na smučarski trening po Evropi ga je poslal naš Club Andino Bariloche in od tedaj je minilo že sedem dni, Marka pa od nikoder. No pa me je tudi ta skrb kmalu minila, ko sem med gledanjem teh drznih skakačev na stopnicah pred seboj skozi filmsko kamero zagledal kuštravo glavo z očali. „Marko!“ Ker je bilo rahlo mraz — 189 C, sva jo mahnila proti institutu. Med potjo mi je Marko pripovedoval o svoji vožnji od Pariza preko Danske, cele švedske in Laponije do Vuokatija, kjer ostaneva do 20. januarja. Potem odpotujemo na tritedensko tekmovalno turnejo po Finski in slednjič na švedsko, kjer se bo 16. februarja pričelo svetovno prvenstvo V smuških tekih v samem mestu Falunu. Na istem kraju je leta 1954 že vihrala argentinska zastava: kot edini južnoameriški smučar bi moral tedaj jaz braniti argentinske barve, pa sem moral zaradi nepredvidenih ovir ostati doma. No, po dvajsetih letih me bo sedaj tu nadomeščal moj sin; tedaj obljubljene pozdrave Svobodni Sloveniji in njenim bralcem pa bom sedaj poslal takoj, ko pridem v Falun. France Jerman Pavel Fajdiga Msm s SIovesiikoiM Ko potnik stopi na rimskem letališču Leonardo da Vinci iz letala in ga po površni kontroli dokumentov in prtljage spustijo do izhoda, hitro ugotovi, da se nahaja v latinski državi. Daši v Evropi in sedaj še „vključena“ v Skupni evropski trg, ostaja Italija tipična latinska država, značaj prebivalstva in življenja različen od srednjeevropskega. Postreščki se med seboj glasno prepirajo, kdo med njimi je na vrsti, da ponese težke kovčke potniku do avtobusa ali taksija. Če, nisi previden odn. če: se nisi pravočasno pon?'! o vsoti, ki ti jo sime taksist zaračunati od letališča do središča Rima, te šofer brezskrbno opehari za nekaj tisoč lir. V dobre pol ure si z avtobusom v mestu, s taksijem še prej. In spet hitro ugotoviš: Rim se ne stara, ker ie vedno star in se ne pomlaja, ker je vedno enak. Kakor pred dobrega četrt stoletja, ko sem zadnjikrat hodil po Rimu, tako danes branievci pod štan-ti z razcefranimi platnenimi strehami, natrpani z vsemogočnim blagom, od sa-dia in rož do pletenih torbic in kosov svile, mimo mesnih izdelkov do pijač, glasno ponujajo rimskim gospodinjam in radovednim turistom svojo robo. Pravo seimarsko vzdušje, tipično južnjaško prerivanje in barantanje, vzkliki odobravanja in kletvic. Če vztrajaš pri odklanjanju ponujene cene, se ti posreči kupiti karkoli za polovico ali celo za četrtino prvotne vsote. In če se še ne odločiš in se obrneš, kakor da odhajaš, se prodajalec zapodi za teboj in ti ponuja blago še za nižjo ceno. Neprijeten vtis napravi na turista nesnaga po cestah, ki hode v oči — in v nos. Naravno je, da konj, ki s sklonjeno glavo ves dan vprežen v staro kočijo, z dremajočim kočijažem na kozlu čaka na romantično razpoloženega turista, da bi ga popeljal po svetem mestu, opravlja svoje telesne potrebe na licu mesta, ne pripomore pa veličastju bazilike sv. Petra, če se to dogaja prav na trgu sv. Petra. Rimskih upokojencev, ki posedajo na stopnišču Bernini-jevih arkad na toplem popoldanskem soncu, očividno ta „idila“ iz prejšniega stoletja ne moti, turisti pa se radi v širokem loku izognejo prostoru. Kakor da bi se igrala samonogo igro, sve z ženo morala paziti da sva se previdno prestopala če si nisva hotela umazati čevljev ob prečkanju majhnega trga pred baziliko sv. Klementa, kjer sva si hotela ogledati grob sv. Cirila. Kazno je namreč, da je prostor nočno zbirališče rimske pasje družine, toda občina ima drugih skrbi dovolj (?), da ne utegne počistiti te turistične točke. Ali pa se morda za nezanimanjem skriva (podzavesten?) odpor proti svetišču ki mu botruje slovanski svetnik? Prišlec s tostran Atlantika ob vsto-(Nadaljevanje na 4. str.) Slovenci w ArtfentiaS Osebne novice KRST. — V nedeljo 3. februarja je bila krščena v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Anica Kavčič, hčerka Štefana in ge. roj. Grošelj. Botrovala sta ga. Angela in Jože Žakelj. Krstil pa je dr. Alozij Starc. Srečnim staršem naše čestitke. POROKA. — V stolnici v San Luisu sta se 3. februarja poročila inž. Martin Povše in gdč. Majda Pekolj. Za priče so bili ženinu Ciril in ga. Marija Povše, nevesti pa Janez in ga. Majda Pekolj Poročil ju je med sv. mašo msgr. Anton Orehar. Novoporočencem iskrene čestitamo. Slovenci po svet« Združene države Amerike JOŽETU GRDINI V SPOMIN. Dne 12. januarja 1974 je v Clevelandu umrl eden izmed najbolj popularnih slovenskih staronaseljencev — Jože Grdina iz znane Grdinove družine. Vse svoje dolgo življenje je bil izrazit javni delavec, ustanovitelj mnogih društev m eden najbolj delovnih in požrtvovalnih odbornikov K. S. K. Jednote ter član in funkcionar raznih slovenskih organizacij — z eno besedo človek« dela za slovensko stvar. Jože Grdina je bil rojen 5. marca 1892 v Preserju pri Ljubljani.' V Združeno države se je podal leta 19121, Leta 1914 se je vrnil domov, kamor je prišel v času, ko se je začela prva svetovna vojna. Bil je poklican k vojakom, poslan na ruske fronto, kjer jo bil or od in je ostal štiri leta v ruši: • r; ujefrmštvn. Po vrnitvi domov je svojo. Urrvijaje v Rusiji, boljšev-¿ko revolucijo m svojo pot domov popisal v knjigi „Štiri leta v ruskem ujetništvu“. Po vrnitvi domov se je Grdina udeležb bojev za osvoboditev Koroške. Leta ls;2(i so je za stalno vrnil v Združene < : kjer se je takoj uveljavil kot pivov: ovalen javni delavec in izvrsten, organizator. Bil je -".vedem Slovenec, globoka veren in izredno dobrega srca. Ig. j : potoval. Lansko leto je bil v ir ;,ti deželi, od tam je šal v Moskvo jn čez Poljsko in Nemčijo y Jugoslavijo. Pokojni Grdina zapušča ženo Josi-pjr«> 1: 'serova Jožeta in Antona. Tuch fc v obodna iglov erj a, katero je pokojnik red lo bral, izraža družini globoko sožalje ob njegovi preselitvi v večnost. Dobi: Beg'pa naj mu da plačilo ki si ga je s svojim delom zaslužil. MARIJA ZORENČ — UMRLA. Dne PO. januarja 1974 je v Clevelandu umrla" na posledicah srčne kapi gospa Marija Zorene, rojena Lah, žena g. Lojzeta Zorenča, znanega političnega in prosvetnega delavca in bivšega člana banovinskega sveta v Ljubljani. Pokojnica je bila rojena v vasi Mota pri Ljutomeru. V Združene države je prišla k svojemu možu leta 1955 iz župnije Sv. Peter pod Svetimi gorami. Takoj se je tudi ona začela udejstvovati v slovenskih društvih. Bila je članica Društva Presv. Srca Jezusovega, Slovenske ženske zveze, Marijine legije, štajerskega kluba, podpredsednica Oltarnega društva pri Sv. Vidu, vneta sodelavka Slomškovega krožka in požrtvovalna delavka pri raznih slovenskih prireditvah. Tej verni in dobri slovenski ženi naj Vsemogočni nakloni večni pokoj, preostalim pa izražamo globoko sožalje. .. Tombola na Pristavi v Castelarju 7- aprila 1974 če b,o ta dan deževno vreme 5. maja 1974 Po športnem svetu V FRANKFURTU bo 13. februarja odločilna tekma za uvrstitev med finaliste za svetovno nogometno prvenstvo med Jugoslavijo in Španijo. Jugoslovanska reprezentanca trenira v Splitu. Vsi člani ekipe so seveda prepričani, da bodo premagali Špance, prav tako pa so prepričani v zmago Španci. Ladislav Kubala, trener španske ekipe, je šel v Split „gledat, kako se obnašajo“ bodoči nasprotniki. Ob vrnitvi v Madrid je „odločno“ izjavil, da se bo Španija uvrstila v nadalnje tekmovanje, ker da je jugoslovansko moštvo precej „šibko“ in da so nekateri važni igralci precej izven forme. Kmalu bomo videli, ali so bile njegove izjave kaj vredne. SLOVENEC Boris Strel je zmagal na mednarodnem mladinskem tekmovanju v veleslalomu v Alpachu v Austri-ji ob hudi mednarodni konkurenci. Nastopili so tekmovalci iz Avstrije, Italije, Velike Britanije, Švice in Jugoslavije. Ekipno je zmagala Avstrija, jugoslovanska ekipa pa je zasedla četrto mesto. NA KITAJSKEM so s prvim januarjem spet dobili športni časopis „Tiju-pao“. Časopis, ki so ga ukinili ob začetku „kulturne revolucije“, bo zaenkrat izhajal dvakrat na teden. Geslo lista je „Najprej prijateljstvo, potem tekmova-ivie“: kar colo stran so namenili tudi svetovnim športnim dogodkom, to je velik napredek, čeprav en športni list za 800 milijonsko državo ni veliko. V ZAGREBU je bilo 3. februarja evropsko prvenstvo v umetnem drsanju. S to prireditvijo je Evropska drsalna zveza počastila stoletnico ustanovitve prvega hrvatskega drsalnega kluba v Zagrebu. Tekmovanja se je udeležilo precej tekmovalcev iz Slovenije, nastopili pa so tekmovalci še iz 18 drugih držav: Anglije, ZRN, Finske, Norveške, Madžarske, Švice, Francije, Italije, Nizozemske, NDR, Luksemburga, Avstrije, Poljske, SZ, ČSSR, Bolgarije in Ru- munije. Od vsepovsod Ta Statistika! Ob koncu leta so Avstriji objavili dokaj nenavadne a_ zgovorne statistične podatke. Po statistiki je v Avstriji z zadnjih letih precej narastlo število samomorilcev, približno 1700 na leto. Vsak dvajseti Avstrijecv rad pije preko mere in neusmiljeni časnikarji so napisali da je Avstrija dežela pijancev. Presenetili niso podatki, da_ je 70% Avstrijcev protižidovsko usmerjenih, m pa statistike, koliko jih je protislovenske in protislovansko. Po dogodkih na Koroškem pa bi sodili, da jih ni mč^ manj. Če pa pomislimo, da je za Božič predsednik avstrijske republike Jonas pomilostil vse, ki so sodelovali pri protislovenskih napisnih akcijah, ne pa tistih, ki so naredili kake lažje prometne prekrške, bi sodili, da je odstotek celo večji. So pa Avstrijci po številu zapornikov na evropskem vrhu — 117 zapornikov na 100.000 prebivalcev. Po Statistiki je 70 odstotkov žensk in le 30 odstotkov moških preveč rejenih. Hujše je s toliko opevano kulturo. Leta 1972 ni 55 od 100 Avstrijcev obiskalo niti ene kulturne prireditve, 39 odstotkov pa n. prebralo nobene knjige’. Morda je z: nas Slovence v zdomstvu bolje, da r, vemo za podobne statistike, posebno, k se tiče kulturnih prireditev in br; knjig. Lani je obiskovalo počitniško kolonijo na kinti „SLOGA“ 45 osnovnošolskih otrok, letos 90. Dva profesorja telovadbe in osem vaditeljev vodi ves program za te otroke razdeljene v sedem skupin. Že tri tedne igrajo otroci nogomet, košarko, odbojko in koš ter pridno plavajo. Deklice še šivajo prtičke in pripravljajo ikebane, dečki pa izdelujejo šahovske figure in svoje šahovnice. Vsak ponedeljek se začne tedenski program s službo božjo, vsak četrtek je določen za izlet. Otroci radi pojejo in poslušajo pravljice. Zaključek letošnje kolonije bo v soboto 16. februarja ob 5. uri popoldne. V ta namen bo preskrbljeno za prevoz staršev in prijateljev te mladine in sicer iz Morona, Ramosa in San Justa. Vabimo vas na to prireditev, kjer bomo potrdili, da tudi pri delu za našo mladino velja: V SLOGI JE MOČ. Boleča praksa članek, ki ga v nadaljnem ponatiskujemo, ni izšel v „Pavlihi“. Je pismo prizadetega delavca, ki se je v sledečem tonu obrnil na ljubljansko „Delo1“: V naši temeljni organizaciji združenega dela 'smo veliko naredili za obveščenost kolektiva. Obveščenost namreč prispeva k večji delovni vnemi, pravi naš obratni psiholog, ki smo ga pred kratkim nastavili. Tako je za delavce mec’ malico na voljo celo dnevno časo-■rjsie in vsakodnevno se seznanjamo z dogajanjem d m po svetu. Priznati pr. moramo, da sem osebno hudo zaskrbljen. Boli kot sem namreč obveščen o gospodarskih gibanjih v naši deželi, manj mi jc vse skupaj razumljivo. Ne vem, rdi je tega kriva moja oomaTijkliiea razgledanost, ali pa je položaj našega gospodarstva preveč zapleten. Tako sem pred dnevi .prebral v časniku novico, da so v Crveni zastavi letos naredili približno za četrtino manj avtomobilov kot so načrtovali, zaslužili pa so kar za polovico več. Novica me je tem bolj presenetila, ker v naši TOZD naredimo iz dneva v dan več čevljev, zaslužimo pa, kot smo obveščeni, vedno manj. Ker nam je bilo na zadnjem sestanku kolektiva rečeno, da ¡se z vprašanji in predlogi lahko vselej obračamo na vodstva našega upravljanja, sem ustavi! vodjo obrata, ko je šel skozi delavnico in mu rekel: OB V E S T I L A SOBOTA, 16. februarja: Na kinti SLOGA ob 17. zaključek letošnje počitniške kolonije. NEDELJA 3. marca: V Slovenskem domu v Carapar,hayu tombola. NEDELJA, 7. aprila: Na Pristavi v Castelarju tombola. DRUŠTVENI OGLASNIK Pisarna in knjižnica Zedinjene Slovenije je odprta vsak dan, razen ob sobotah, od 16 — 20 ure. Izrabite počitniški čas za branje slovenskih knjig"! Seja upravnega sveta Zedinjene Slovenije bo 28. februarja ob 20. uri v društvenih prostorih. Učiteljska seja bo zadnjo sredo v februarju, t. j. 27. ob 20. uri v društvenih prostorih. Prispevajte v tiskovni skisa«!! Pridobite saami nove saasročnike! ESUMBOA UBRE Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Faicón 4158, Buenc3 Aire» T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N« 1.149.713 „Tovariš inženir, berem, da so v Crveni zastavi naredili manj, zaslužili Pa več in mi to ne gre v glavo.“ ,.T. je vendar preprosto, tovariš ČiTuga,“ mi je odvrnil, „če bi bili kureč avtomobila, bi vam bilo nenadoma vse jasno." „Vseeno se mi zdi, da bi bilo dobro, če bi naši samoupravni organi poskušali rvadeti, kako se je posrečilo z manj dela več zaslužiti,“ sem prišel na dan s :■ .-dim predlogom. „Saj vam pravim, da to ni nobena skrivnost. Že nekajkrat so podražili avtomobile To je bila umetnost,“ je odvrnil. „Ampak meni je vseeno nerazumljivo,“ sem bil vztrajen. „Saj smo tudi mi podražili čevlje, delamo čez plan, zaslužka pa le ni. Morda bi bilo vseeno dobro dobiti recept Ovene zastave.“ „Problem industrije obutve je veliko bolj zapleten in odvisen od kompleksnih vprašanj.“ se je zatekel v učeno razlago kot vedno, kadar bi moral kaj odgovori, ti naravnost. „Pri nas je problem podra. žitve surovin, nakopičenih zalog in izvo. zne preusmeritve. To je »klop problemov, o katerih bo.ste na prihodnjem sestanku kolektiva izčrpno obveščeni. Zato nima pomena, da zdaj trativa delovni čas.“ Razšla sva se: on naprej na obhod, jas k izdelovanju čevljev. Ne možem si kaj, ampak ob vasaploS. hi boljši obveščenosti me obhaja občutek skrajne nevednosti o naših gospodarskih zadevah. Tudi delovna vnema mi pojema. Zakaj bi izdeloval nove in nove čevlje, ki nam ne prinašajo zaslužka kot avtomobili, čeprav so po mojem čevlji „vozilo“ za vsakogar, avto pa samo za nekatere ? To me tako žre, da sem postal popadljiv doma in na delovnem mestu. Obratni psiholog me je poučil, da sem postal koleričen in da to nima nobene zveze s kolero Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1974 za Argentino $ 105.— (10.500) — pri pošiljanju po pošti $ 110.— (11.000). ZDA in Kanada 16 USA dol.; za Evropo pa 19 USA dol. za pošiljanje z avion-sko pošto. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 12 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425. Buenos Aires. T. E. 33-7213 NAGRADNA KRIŽANKA V zadnji številki se je v tekstu za nagradno križanko vrinila napaka, številka pet navpično se pravilno glasi zagrajen. Prosimo bralce da napako popravijo. •