/LoVerwA miADinA mLADin/kcA rhzVijA IZ VSEBINE: Kadar zasije kje slučajno žarek svete idealnosti, žarek čiste duše, — kakor smehljaj na spečih ustnicah, — tedaj se vzdignejo glave korektnih filistejcev, vzdigne se vsa naša tradicionalna za-bitost, vzdignejo se hripavi, glasovi od vseh zeleno cvetočih pokrajin slovenskega nazadnjaštva, — in ubita je še komaj porojena svobodna beseda. IVAN CANKAR. Mladina ln literatura * Pred smrtjo * Anketa o slovenski mladini * Moj ded * Miloš Bele in njegova velika pesem * Večerna meditacija * Vprašanja naše srednje iole * Pogreb * Koračnica * O da bi našel svojo podobo * Nočni obešen-ci * Obisk * Razgledi mladega rodu: Mladina pri nas In na tujem * Med knjigami * Gledališče * Glasba * Dokumenti * Razno * Uredniški paberki CENA DIN 3- LJUBLJANA * FEBRUAR SLOVENSKA MLADINA mladinska revija za leposlovje in vsa kulturna vprašanja izhaja vsak mesec. Ureja jo uredniški odbor; odgovorni nrednik je dr. Anton Blodnjak, profesor v Ljubljani. Iidaja jo konzorcij »Slovenske mladine«; predstavnik je Ivo Grahor, novinar v Ljubljani. Celoletna naročnina za 8 Številk inaša din 20—, za dijake din 16-—. Številka čekovnega računa Poštne hranilnice v Ljubljani je 17.S27 Vsi rokopisi in dopisi za uredništvo in upravo naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo »Slovenske mladine«, Ljubljana, Mirje IB. Rokopisov ne vračamo. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani (predstavnik O. Mihalek). IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE NUJEN POZIV NAROČNIKOM Vse naročnike, ki še niso poravnali naročnine, vljudno prosimo, da etore to nemudoma. »Slovenska mladina« je v hudi stiski in ji preti polom, če naročniki ne bodo opravili svoje dolžnosti. Naročnik, ki ne poravna svoje, obveznosti, nam škoduje bolj kot pet takih, ki revijo odklonijo. »Slovenska mladina« iivi izključno od naročnine in prispevkov v tiskovni sklad, nima zaslombe v nobeni skupini in stranki, zato jo s svojim naročniškim prispevkom din 20 — še danes (številka našega čekovnega računa je 17.8271) podprite! DOPISNIKOM IN SOTRUDNIKOM Vse, ki se jeze, ker jim nič n« odgovorimo, prosimo oproičenja. Nemogoče nam je vsakomur takoj odpisati, vendar bomo poskrbeli, da nihče ne ostane brez odgovora. Le to vas proHimo, da nam tega ne Štejete v slo, ampak Se dalje poročate in prispevate v naš list. POPRAVEK Po krivdi tovariia urednika se je pripetila v 4. Številki neljuba tiskovna pomota. V Črtici »Razglednica«, na strani 87, 4. vrstica od zgoraj se mora glasiti: »Jas sem ga čudno pogledal. Kaj mi vendar hoče s razglednico, ki« OBVESTILO Uredništvo »Slovenske mladine« namerava na številne predloge tovarišev koncem šolskega leta izdati »Slovenski dijaški almanah 1840«, ki bo nedvomno redek pojav v slovenski knjiini produkciji. To se bo seveda zgo-oilo le, če ho uredništvo do 18. apr i la 1040 imelo v rokah dovolj pesmi, proze, člankov, razprav itd. Pozivamo vse slovenske srednješolce, da nam pošljejo v t* “?.T"o,8V0la !llera.rnr dc,a- 0bon,'m ludi opozarjamo, da bodo vsi dijaški naroč-1KI »slovenske mladine« pri nakupu tega almanaha imeli 25% popust, vsi sodelavci pa ga bodo prejeli brezplačno. Izid našega literarnega natečaja bomo objavili v 6. številki. Mladina in lilerafura Umetnost, posebej še literatura, ni imela nikoli zvestejšega občinstva od mladine. Kdo naj bi pazljiveje prisluškoval njenim razodetjem, kdo naj bi se iskrene j e zatekal k njej po svet in pomoč kakor mlade, resnici še nesebično vdane duše, ki jim konformistična filozofija vsakdanjega življenja še ni ohromila vesti ter jih oropala posluha za resnične življenjske vrednote? Mlademu človeku je resda tuja umirjena in pogostoma skeptična kritičnost zrelih let; ali zato je edinole mladina obdarjena s še nepopačenim nagonom, ki nezmotljivo loči dobro od zla, resnico od laži, in pa s svežo, še nezagrenjeno vero v človeka in njegovo poslanstvo na zemlji. Mladina dojema in sprejema literaturo bolj čustveno kakor pa razumsko; a prav zato je tudi naj hvaležnejši odjemalec literature, ki je vselej bila, je in bo ostala najčistejše utelešenje večno se obnavljajoče mladosti, ki vodi človeštvo preko vseh zablod k boljšim, lepšim in človeka dostoj-nejšim življenjskim oblikam. Tega svojega zavezništva z mladino se je literatura zmeraj zavedala; kadar koli ji je bila v njeni borbi za lepoto in resnico potrebna pomoč, vedno se je obračala k mladim rodovom in ti je niso nikdar pustili na cedilu, kadar koli so zaslutili — veliko prej kakor pa suhoparni in učeni zakonodajalci literature ■— odsvit novih zarij, ki so se napovedovale v pesniški besedi. Lej)ota in resnica, to sta dva večno živa vrelca, iz katerih se napaja literatura, pa tudi ves njen smisel in namen. In še tretja mar nična beseda je njena rojenica: svoboda. Zakaj literatura se kakor vsa umetnost poraja iz vse krvave konkretnosti človekovega pozem-skega življenja ter je v poslednji stopnji zgolj svojevrsten, neskončno prefinjen izraz njegove borbe s prirodo in samim seboj za zagotovitev lastnega obstanka; že samo z dejstvom pa, da odkriva literatura človeku lepoto, to se pravi: vrednost in dragocenost življenja, in pa resnico, to je: njegovo dejansko, pristno podobo — že samd s tem je umetnost pisane besede eden izmed človekovih pripomočkov v njeno vi težnji, da bi se dokončno orientiral sredi življenja in sveta, da bi odkril in izkoristil sebi v prid vse sile in zakone vesoljne prirode. To ne pomeni ničesar drugega, kakor da pomaga literatura človeku v njegovem boju, da bi se osamosvojil na zemlji, da bi kar najbolj zagospodoval nad prirodo, to je: da bi dosegel čedalje popolnejšo zunanjo in duhovno svobodo. Kajti sleherno resnično spoznanje nudi človeku že samo po sebi možnost novih sklepov in ukrepov ter je zategadelj istovetno z njegovim osvobajanjem izpod jarma slepih nuj- nosti, ki mu jih nalaga priroda. In nihče ni bil za to nalogo literature nikoli dovzetnejši kakor ravno mladina. Kakor umetnost sploh, tako in nemara še v znatnejši meri ima literatura dvojno vrednost: estetsko in spoznavno. Literatura bi bila namreč nujno docela brezvsebinska in brezsmiselna, če bi se omejevala zgolj na to, da bi vzbujala v človeku edino lepotno ugodje, čigar najprvotnejši prednik so le nezavedni ali podzavestni fiziološki nagoni v človeku; izkušnja pa dokazuje prav tako zgovorno kakor psihologija, da se literatura kljub vsem 1'art-pour-l'artističnim poskusom nikoli ni ukvarjala izključno le z vprašanjem, »kako«, naj izrazi, kar pač hoče izraziti, marveč jo je že od vsega začetka prebito resno vznemirjal tudi problem, »Icaj«. naj človeku pove. Naj so se njeni tvorci tega zavedali ali ne, dejstva ni mogoče zanikati, da je literatura v vseh časih opravljala povsem določene konkretne funkcije v zgodovini človeške družbe, da se je v vseh spopadih človeških skupin in idej vedno opredeljevala za to ali ono stran, da ni samo neprizadeto spremljala vseh človekovih bojev za take ali drugačne ideale, temveč je v njih vselej sodelovala prav tako strastno in tendenčno kakor borci, ki so v njih dajali svoja življenja. Tako je stala literatura vedno prav tako na strani tiranov, kakor se je borila v vrstah svobode željnih; tem in onim je krojila pravico, jih zagovarjala in bodrila, je lagala in zaslepljala množice v službi tistih, ki jim je bila resnica napoti, in neusmiljeno odkrivala dejansko podobo sveta in človeka, kadar je ustvarjala v imenu napredka. In kadar koli je bila na pravi poti, vselej je bila ravno mladina tista, ki ji je najvarneje sledila ter jo podpirala in iz katere je sama črpala vedno novo moč in pogum. V čem je prav za prav vrednost literature, v čem je pomen lepote in resnice, s katerima uči človeka živeti in mu kaže pravo pot? Besede francoskega pisatelja, da utegne umetnost učiti že samo s svojo lepoto, čudovito ponazarja misel, ki smo jo slišali o priliki vprizo-ritve nekega ruskega dela z našega gledališkega odra. Takrat, pravi junak tega dela, kadar mu je najtežje in kadar mu že samo življenje postane breme, ki ga je komaj še mogoče nositi, takrat vzame s knjižne police zbirko pesmi in bere. Pesem, ki jo navaja, je ena naj-žalostnejših, najbolj obupanih pesnikovih izpovedi: čemu življenje, čemu vsa ta muka, se vprašuje pesnik, kdo in zakaj me je iz ničesa priklical v ta pusti svet, kjer zaman iščem cilja in rešitve iz dvomov* Junakov zaključek je presenetljiv: če pomisli, pravi, da more človek ustvarjati tako čudežno lepe umetnine, kakršna je ta pesem, potem ne more verjeti, da je življenje brez smisla in prazno, potem se mu povrne vera v človeka, in resnično, sleherna pristna, iskreno umetnost, ki je avtentična podoba dejanskega življenja in človekove duše, to je: tista umetnost, ki ji lepota ni zatočišče, kamor strahopetno beži pred resničnostjo in njenimi terjatvami, ali pa mamilo, ki naj otopi ljudem njihov čut za resničnost — taka umetnost in taka literatura nosi v sebi vedno ta optimistični zametek, pomeni slavospev in afirmacijo življenja in človeka. Resnica o življenju in elovelcu pa, Ici nam jo sporoča književnost, ta resnica nas uči, du 86 človeštvo kljub vsej svoji omejenosti, zlobi in izprijenosti vendarle nevzdržno razvija, da so živi jen jsl«' oblike minljive in da je človeški duh doslej izvojeval že toliko zmag, da smemo upravičeno sklepati, da je razvojna tendenca človeške družbe pozitivna in da sen o lepši in boljši prihodnosti ljudi ni utopija ter je vreden, da pa sanjamo in da se borimo za njegovo uresničenje. Tradicija slovenske literature je taka, da se nam je vsaj v nekem pogledu ni treba sramovati. Bili smo namreč do najnovejše preteklosti zmeraj zasužnjen in potlačen narod in ravno zato smo sanjali o lepši in boljši bodočnosti kakor le malokateri narod na svetu, zato je ostala vizija o razumnejšem in pravičnejšem človeštvu in o ureditvi sveta, kjer ne bosta več odločala nasilje in sebičnost, temveč srce in razum, skozi stoletja eden glavnih motivov naše literature. Od Trubarja, ki je bil naš prvi književnik in naš prvi emigrant, preko Linharta, Prešerna (»Zdravljica«!), Levstika, Aškerca in Cankarja, pa vse do naše sodobne realistične generacije, so se najžlahtnejše in najpoštenejše sile našega slovstva izčrpavale v borbi za to prihodnost, v neumrljivem snu o svobodi, o bratstvu narodov in ljudi in o končnem poplemenitenju njihovih odnosov. Naša književnost, kalcor je neznatna in v primeri s kulturno dediščino velikih narodov revna, je bila vendar malone v vseh dobah svojega razvoja predvsem glasnik najčistejših teženj, ki so razgibavale ljudske množice. Za ta svetli, optimistični sen, za to tradicijo borbe za svobodo in zoper predsodke, za pravico in zoper tiranijo so naši najboljši možje žrtvovali svojo osebno srečo — kdo naj bi jih cenil in jim sledil, če ne slovenska mladina? Bedeti nad slovenskim slovstvom, mu tenko prisluškovati, ta naloga je zlasti dandanašnji ostala skoraj izključno prihranjena slovenski mladini. Kakor je zmeraj bila, tako je tudi danes mladina naj pravičnejši diagnostik, sodnik in prijatelj slovenske literature. Ločevati ljuljko od klene pšenice, luč od teme, resnico od polresnice in laži in iskrenost od hinavščine, razkrinkavati nazadnjaštvo in se učiti gledati stvarnosti pogumno in vedro v trdi obraz — to je v teh težkih in usodnih časih splošne demoralizacije našega javnega življenja naloga, ki je nihče ne bo rešil, če bi jo zanemarila slovenska mladina. Drago Jeran: Pred smrfjo Kadar žalosten sem in potrt, denem svoje misli med dlani. Kakor bi umiral se takrat mi zdi, kot da oznanjal bi skovir mi smrt... Ali predno mi skovir odpoje; malo predno bom umrl, se bom v tihi hram zaprl in izpel vse pesmi svoje. Anketa naše revije O SLOVENSKI MLADINI G. PROFESOR DR. FERDO KOZAK, urednik »Sodobnosti«, jo izročil uredništvu sledeče pismo: Uredništvu »Slovenske mladine«. čas je za čuda nagel, hitrejši je od zavesti. Zato se šele pozno zaveš, da si se že odmaknil od izhodišča, da so navreli že drugi rodovi za teboj. Ko sem, ob tej zavesti prvič prisluhnil okrog sebe, me je iznenadila nekam splošna, sodba, da se je mladi svet izmaličil, da nima prave izobrazbe in da ne kaže prave resnobe. Poslej senu si skušal ustvariti sam svojo sodbo o tej obsojani mladini. In videl sem mnogo od čistega stremljenja užganih oči, slišal dokaj globoko iz srca zajetih izpovedi in začutil mnogo tiste radosti, ki se nateka v mlado dušo, kadar je pri delu in pri računih o življenju sama s seboj. Zaključil sem, da sedanja mladina ni nič slabša od prejšnjih rodov, samo njeno življenje je mnogo trše, mnogo bolj izpostavljeno samovolji starejših, kakor kdaj prej. V nečem pa je pred predvojnimi pokolenji. Po svojem smislu za žrtev. Tu se je zavestno odpravila po svetlih stopinjah Avgusta Jenka. če naj spregovorim o njej, bi predvsem rad podčrtal tisto, kar sc mi zdi, za mladega človeka bistveno, prvotno, izhodišče slehernega uveljavljanja in dela: resnico in resničnost. Faš rod odrašča v času, ko se včerajšnji dan nagiba v zaton. Ne lagodno in umerjeno, pač pa v pretresljivem dramatičnem krču sc novina primika vsak dan večjemu razsulu. Živeti zdaj, se pravi, prebijati se skozi temo po potih, ki so oškropljena s človeško krvjo, prerivati se med trupli in razbitimi dušami, boriti sc s poblaznelo človeško slepoto in izrojenimi nagoni. In biti mlad sedaj, pomeni, trpeti kruto žejo po kaplji radosti, dreveneti ob mukah krvave človeške kreature in strmeti z očmi, ki ne poznajo sanj, v razdejano stvarnost in njen oholi, z ukradenim zlatom našemljeni brezup. Kljub temu ali pa prav zato mora biti mladini neprestano pred očmi. eden najbolj nevarnih pojavov našega življenja, namreč ta, da smo postali nekam neobčutljivi za resnico ali pa celo gluhi zanjo. Če vtikajo starejši rodovi glavo v pesek pred njo, če jo skrunijo z nečednostjo svoje koristi, da ne rečem poniglavih špekulacij, mora mladina, ki hoče vtisniti v čas sled svojih stopinj, povzdigniti v duši njen neomadeževani obraz. Resnico mislim, ki je vzrasla iz čiste ljubezni do vsega človeškega, iz nesebičnega spoznanja, iz radostnega sna. o neki višji, obči sreči na zemlji. Kar se danes razglaša iz dneva v dan za resnico, je le dedno obremenjen bastard, strašilo, vrženo n& platno dobe iz perspektive popačenih instinktov. Mladina pa ne sme služiti ničemur, kar ji hoče strpati telo in duha v okvir dnevnih konstelacij. Kajti resnica je bila in bo ostala neizbrisno znamenje človeka. Resnica je žar, ki od znotraj razsvetljuje kaos in ga ureja. Imeti tako pravo, ustvarjalno resnico, se pravi, premagati čas in najti pot naprej. Resnica pa, ki je sposobna dati vsebino novim oblikam življenja, se more povzdigniti do zmagovite veljavnosti le tedaj, če temelji globoko v živi resničnosti. Ali se Vam ne zdi, da je v našem življenju že dolgo čudno tiho in mrtvo? Da se pehamo s to svojo usodo v kalni, zastrupljeni atmosferi? Da smo obtičali v močvirju laži in apatije? Posledice dolgoletne breznačelne, računarske igre z vsem, kar izpolnjuje pojem slovenstva, nam ubijajo vero, zaupanje in veselje. Glas zemlje in njenih potreb duši samopašen posestniški cinizem, ki se pod krinko valpetskega človekoljubja in nepošteno izkoriščanih gesel izmika sleherni odgovornosti. V območju kulture preseneča ravno v vrstah legitimne veljave brezbrižen molk, ki spominja na zavarovalnico za malomeščansko dostojnost in ugled. Nič čudnega, če se v takem ozračju množe vase zagledane klike, če se na mesto vrednotenja vsiljuje puhla, ponižujoča reklama in če se krha čut za čistost dela. Ivan Cankar je bil naš zadnji mož, ki je iz srca naše resničnosti obvezno in veljavno odgovarjal na vsa vprašanja svojega časa in ki je s silovitostjo svojega genija postavil v to resničnost nezrušljivo mero za narodne in moralne vrednote. Daleč izven vsakršnih klik in okvirov zlagane spodobnosti je z resnobno zavestjo svojega poslanstva bojeval svoj neizprosni boj in prebudil vest slovenske kulturno politične celote. Slediti glasu te vesti, se mi zdi tehtna naloga mladine. Lotiti se mora preučevanja in spoznavanja slovenske resničnosti, pronikniti do tajnih zvez med preteklostjo in današnjim dnem, doumeti svoj-stvenost naših razmer in značaja ter se tako neločljivo, usodno povezati s tem, kar smo bili in kar smo. Poleg tega je treba obseči obzorja sodobnega ustvarjajočega duha in utrditi v sebi osnove strokovne in moralne presoje. Le taka mladina bo, ko dozori, sposobna obnoviti prekinjeni boj za vrednote, veljavne za nas in za našo usodo, prevejati to našo zatohlo sredino, zbistriti čut za mero, odgovornost in dolžnost ter tako preroditi našega človeka v stremljivega oblikovalca lastne zgodovine. Ferdo Kozak <«. IMtOPKSOlt MDVAItl) KOCBKK, urednik »Dejanja«, nam je izročil naslednji odgovor: Dovolite mi, da na vsa tri vprašanja odgovorim z enim samim, tretjim odgovorom. Prvo in glavno spoznanje današnjega mladega rodu mora biti spoznanje izredne in vsestranske človeške ogroženosti. Naša mladina je na eni strani revna, lačna, živi v ozkih razmerah in v velikem Pomanjkanju, na drugi strani pa je postavljena v negotov življenjski prostor in v problematično duhovno območje, kjer je mnogo psi-fiizma in duhovnega patosa pa malo resničnega, svobodnega ustvarjanja. Najstrašnejša je nemoč slovenske narodne resničnosti. Slovensko življenje je na videz urejeno, organizirano je kakor še nikoli, obenem pit mrtvo na izvirnem, osebnem javljanju kvalitete. V našem prostoru vlada sicer visoka, vendar nezdrava napetost duha, ne obvladuje nas niti velik pesnik, niti izreden romanopisec, niti silen mislec ali prerok, ampak brezosebno besnilo ideologij, ki si nabira zaslepljenih borcev, ozkih stražarjev in strastnih agitatorjev ravno med slovensko mladino. Telo in duh naše mladine sta vedno bolj ogrožena in zameglena. To je spoznanje, ki bi vas moralo prebujati v slehernem trenotku ter vas v mislih, čustvih in dejanjih usmerjati vase, v svojstven, določen, oseben način življenja. Na vseh koncih moramo zaklicati nazaj v svoje bistvo, to je v svojo osebno odgovornost in v svoj izviren zgodovinski položaj. Ven iz ideologij, nazaj v življenje! V tej samorodni resničnosti, v javnem in stvarnem položaju leži največja naša življenjska moč. če odkod, potem se bomo Slovenci prav od tu najuspešneje postavili v bran silam, ki od znotraj in od zunaj grozijo s popolnim uničenjem naših vrednot in naših življenj. Ne delajmo si utvar: grozi nam svetovna katastrofa. Toda ne pozabimo na drugo veliko spoznanje: ogroženost vsega našega bitja in žitja pomeni tudi našo veliko priliko, našo zgodovinsko preizkušnjo, ali bomo ali ne bomo. Na slovenski mladini je, da se te velike, edinstvene zgodovinske prilike zave, in to tako, da se čim preje in čim čiste je približa našim slovenskim dejstvom, našim zgodovinskim temeljem, našim geopolitičnim danostim, naši mednarodni funkcionalnosti, — vsej naši usodi. Naloga slovenske mladine leži v tistem naporu, ki ga noben naš rod doslej še ni pokazal in ki je od njega odvisen ves razvoj slovenstva: v samopomoči, v samouveljavljanju. Najprej in predvsem zaupajmo sami vase! Edvard Kocbek Drago Jeran: Moj ded Petdeset let je v tovarni umiral in delal za druge kot vol. Nikdar se smejal ni, nikdar se upiral. Po šihtu je sklonjeno šepal domov. Tih je in skromen, navajen trpljenja, da skoro govorit ne upam se z njim. Vsega naveličan, sit vsega življenja, zajetega v bol in tovarniški dim. A včasih, ob vinu mu v žilah vzkipi... Takrat bi vso plačo naenkrat zapil; pozabil bi vsaj za trenutek skrbi in kri si ogrel, ki je ni še prelil. IN NJEGOVA VELIKA PESEM Moj stari, dobri prijatelj Miloš Bele se me je začel ogibati. Včasih — lo se pravi, vse do takrat, me je obiskal skoro sleherni dan. Razgovarjala sva se cele ure, se prerekala in študirala. Ugibala sva o sebi in o svetu, postavljala vsak svojo trditve, si nasprotovala in bila kljub vsemu temu naj prisrčne jša prijatelja. Spoznala sva se na dokaj čuden način, v buFfetu, v družbi znancev. Izkazal se je kot vnet govornik in pa zagovornik svojih idej. Tistikrat je postavil par zanimivih trditev v zvezi z vprašanjem razmerja med velikimi ljudmi in njihovimi bližnjimi, ki je po izidu Bartolovega Al-Arafa dokaj pretresalo naše vrste. Z živim ognjem navdušenja je prikazal ves položaj in nas uvajal z mnogimi primeri v svojo miselno zgradbo. l*o tem sva postala zelo dobra prijatelja, ki sicer nista do kraja odkritosrčna drug do drugega, pa ju ravno to zagonetno in še skrito veže in poživlja prijateljstvo v njiju. Kes sva drug drugemu zelo mnogo zamolčala. On — na primer — o sebi sploh ni hotel govoriti in se je vsem takim pogovorom izmikal. Nasprotno — pa je on vame neprestano, dasi diskretno bezal. Tipal mi je po duši z vajeno kretnjo dobrega, dasi malo preveč osebno prizadetega in razbolelega psihologa. Iskal je temna in grozna mesta moje mladosti s čudno strastjo, ki mi še sedaj ni popolnoma jasna. Bil je sin povojnega, iz majhnih razmer vzraslega industrialca, ki pa jo kaj kmalu uničil sebe in svoj zelo trhlo osnovani obrat. Lela poloma so zajela Miloša v tistih letih, ko drugi otroci živijo od samega sonca, pesmi, rož in veselih porednosti. Cez njegovo mladost je legla senca, senca te sence pa je segla čez vse njegovo življenje. To je podoba Miloša Beleta, kot sem si jo mogel ustvariti sam ob skopih življenjskih podatkih in ob utrinkih najinih pogovorov. Ta prijatelj (če hočete: znanec) se me je torej izogibal in ni prišel več k meni. Ko sem ga obiskal na njegovem donlu, se je tudi potajil. Potem ga nisem več lovil po Ljubljani. Vendar mi je bilo neprijetno in skoro hudo po njem. Tem bolj sem bil torej vesel njegovega obiska. To je bilo poleti. Po večerji sem bil sam doma. Nebo je bilo še vse prepojeno s čudežno lepimi zarjami, nekaj zamolkle svetlobe je prihajalo v sobo. Cesta je šumela in vroč veter je majal bele zavese v moji sobi. Prižgal sem luč in še bolj odmaknil zastore; — občutek nemira se je zakopal vame, da sem se razgret vrgel na posteljo in se skušal vdati sanjam. Za delo sem bil popolnoma nezmožen in bi kvečjemu lahko poslušal žalostne zgodbe, ali pa *i jih sam razpredal v duši. Kot trn se je nekaj trpkega zarilo vame. To občutje bi rad prekinil, pa nisem mogel. Cesta, polna ljudi, me je s svojim šumom še bolj zazibala v trudno razpoloženje. Končno sem se vendarle rešil. Nekdo je zvonil. Dvignil sem se in hitel odpirat. V moje največje začudenje je stal ob vratih Miloš Bele v elegantni beli obleki, z mehkim slamnikom v roki. Ti si'?' sem ga pozdravil. »Dober večer. Oprosti mi, da prihajam ob tako neprikladnem času k tebi. To res ni ura obiskov«, je obstal ob vratih, kot bi ne vedel, ali naj vstopi ali ne. Potegnil sem ga v predsobo. »Ampak, človek, ne delaj komedij. — Čuden si — res! Najprvo se me izogibaš kolikor moreš, čeprav čisto zagotovo veš, da te iščem po vsej Ljubljani. Potem prideš k meni in uganjaš neumnosti, kot prvi dan najinega znanstva, ko je bilo to še opravičljivo.« Ko sem mu omenil, da sem ga iskal, 011 pa, da se je vedno |x>tajil, je pogledal v tla — zdi se mi, da mu je bilo nekoliko neprijetno ob vseh mojih očitkih. Toda, to je trajalo le malo časa. Skušal se je nekako izmuzniti. »Toda, prosim ...« »Pusti to, ne zdi se mi sedaj tako važno,« sem ga zavrnil. Potem sem ga povabil naprej. »Prosim!« Vrgel je beli klobuk na obešalnik in stopila sva v sobo. Posadil sem ga na zofo in sedel poleg njega. Zunaj se je popolnoma zmračilo, ko so zamrle zadnje zarje, luči so pobliskavale s ceste in od daleč sva čula godbo. »Poslavljam se, zato sem prišel k tebi.« Sedaj nisem bil samo začuden, ampak tudi zelo radoveden. »Poslavljaš se?« ... »Odpotujem čez poletje — poprej pa bi rad uredil s teboj neke važne stvari.« v. »Kam pa vendar potuješ?« >V Italijo, ali-morda samo v kako letovišče ob tržaškem zalivu ali na istrski obali. Upam pa, da bom šel po vsej Italiji. Tega še sam ne vem dobro!« »V Italijo — čudovito! Tisto, kar znava iz knjig na pamet, boš videl. Florenca, Rim, Milan s katedralo. V samostanih boš srečal Fra Angelica. Pod žarečim nebom boš šele prav razumel Michelangela in njegovo ogromnost. — Potem pa tista dekleta. V kaki vlažni, ozki ulici se li bo zablestelo dvoje vročih oči nasproti, potem profil telesa z napetimi prsmi. Jug. — Ko se boš izvil tistim ulicam, se ti bo vrtelo v glavi od samih oči in smehljajev. Kopal se boš v morju in boš poslal močen od sonca in slane vode. Čudovito. Iskreno sem ti nevoščljiv, dragi moj!« Miloša pa moj lepi opis ni preveč ganil. Ostal jo zamišljen in resen. Tedaj pa sem se jaz nečesa spomnil. »Ali te smem vprašati, s kom potuješ in kako? Pomislil je za trenotek in, ne vedoč kaj bi dejal, pogledal v tla. Prehitel sem ga: »Oprosti — mislil sem, prijatelji smo bili nekoč. Indiskfeten pa nočem biti.« Zamahnil je z roko. Ta čas je stvar premislil. »Z neko znano gospo potujem. »A tako...« Zinil bi bil nečedno opazko, toda njegov obraz je bil smrtno resen. Moral som ga spoštovati. Povrh je bil tudi starejši od mene. Miloš je razburjeno vslnl in jel hoditi po sobi gori in doli. f >Najino znanstvo je bilo sploh tako čudna zadeva, da se mora razčistiti in nekako urediti. Tako ne bo šlo naprej. Ali bova prijatelja ali pa--------------- 110, potem vsa stvar nima pravega smisla.« »Tudi jaz mislim, da morava biti prijatelja. Mislim pa tudi, da sva to že bila in, da so se pošteni odnosi med nama skrhali šele pred kratkim,« sem mu oponesel. »Nikoli nisva bila prava prijatelja. Med prijatelji je nujna poštenost in odkritost. Midva pa drug drugemu ves čas laževa. Razumeš? Laževa!« Miloš se je postavil pred mene in me srepo gledal, kot bi me hotel prisiliti, da priznam vse njegove trditve. »Kaj na primer vem jaz o tebi, in kaj veš ti o meni? Nič! In tisti najini pogovori Ce sva se menila o svetu, je včasih beseda le nanesla na naju. Toda to ni bila ona edino prava, vseh ozirov prosta beseda, ki bi morala biti med ljudmi in posebno med prijatelji. Kratkomalo — laž je bila.« Bil je razburjen in je koračil po sobi gori in doli. Ce sem ga le pogledal v obraz, ki 11111 je trzal v nervozi in vročici, sem vedel, da je prišel k meni zato, da mi nekaj zaupa in da izkriči nekaj iz svoje duše. Kar sem pričakoval, se je zgodilo. Vprašal me je, če imam časa in, da bi mi rad zaupal nekaj iz svojega življenja. Sicer pa, da ne bo trajalo bog ve kako dolgo. »Zelo me veseli. Imam itak časa na pretek.« Miloš je zopet sedel na zofo, jaz pa sem odšel v sosednjo sobo, da pripravim nekaj pijače. Poletna noč je z vso svojo težo ležala nad mestom in nad pokrajino. Vrtovi vil so bili v fantastičnih vijoličastih sencah. V njih so sedeli zaljubljenci, pesniki in ptiči. Malo mizico sem pomaknil bliže k zofi in postavil na njo kozarca. Miloš je pričel pripovedovati. Ukrotil in obrzdal je svoje razburjenje in beseda mu je postala jasna in trdna. »Moj oče je zrasel po vojni iz majhnih obupno majhnih razmer v tovarnarja,« je začel, »kot jih je bilo in jih je še dokaj po naših krajih. Pobrali so se iz vojne in že so sedeli, ne da bi sami vedeli kako, na konju. Sredi nekega naselja, ali recimo v bližini mesta je čez noč zrasla majhna ali morda tudi nekoliko večja tovarna in pričela z obratom. Ljudje so se prvi hip začudili, ker niso vedeli od kod in kako, čez tpden dni pa so se je navadili, kot bi stala na onem mestu 'že stoletja. Toda življenje, ki vzraste čez noč in nima pravih lal pod seboj, ne more biti trdno in stalno. Pride, kot na primer pride vihar in nevihta ponoči. Zjutraj sije sonce in mi se samo spominjamo, da so se krivila drevesa v hudem vetru. Vidiš, tako je bilo z mojim očetom. Po vojni si je ustvaril precejšne denarje, toda vse njegovo poznejše življenje je bilo prepojeno s krčevitim, skoro bolnim strahom za la denar, o katerem je vedel, da ni, da ne more biti stalen. Večno zaskrbljen jo stražil nad vsakim utripom svojega podjetja. V njem je moral biti strašen občutek ali slutnja. Kaj naj bi ga sicer v toliki meri tiralo v to delo?« Miloš jo nekoliko prestal s svojim pripovedovanjem, se odžejal in nažgal cigareto. »Ali si lahko predstavljaš po tem, kar sem ti tukaj povedal, položaj zgodaj dozorelega otroka, ki s Široko odprtimi očmi sledi vsakemu migljaju življenja. Mislim, da si zelo težko predstavljaš. Nikoli nobenega mirnega, jasnega trenotka, vse je bilo le prežanje, ki je viselo v zraku. Zanimivo pri tem je, da smo vsi natanko občutili prihajajoči polom in, da je bilo vse naše življenje samo pričakovanje tega. Vsi, razen očeta, smo mi- slili, da je nujno, da pride, on pa je trmasto, bolno veroval, da se bo vse uravnalo in uredilo. Računal je, obračal številke in sklepal, življenje pa se je drugače obrnilo. Cele noči je delal ob svoji pisalni mizi, v spalnici, kjer je stala tudi moja postelja. Končno je prišla zadnja noč. Močna, šče-meča luč me je prebudila ravno takrat, ko je oče Zaprl debele knjige in vstal. Njegov obraz je izražal grozo, kot je še nisem videl do tedaj in ne pozneje. Pristopil je k postelji moje matere in prižgal luč na njeni nočni omarici. Ko se je mati počasi predramila, je bruhnil v krčevit, skoro živalski jok. Ona je počasi razumevala. ,Kaj sedaj?' je vprašala. Oče pa se je z vsem telesom vrgel na posteljo, hlipal je in s stisnjenim, cvilečim glasom kričal: ,Konec, konec, sedaj je vsega konec!* Mati je še enkrat vprašala: ,Kaj sedaj?* Samo s pogledom jo je prosil, naj ne vprašuje več. Tedaj je prišlo najbolj čudno. Mati je stopila preko vse sobe k moji postelji, me dvignila iz nje in me obsula s poljubi. Glas se ji je nekoliko tresel, ko je rekla: ,Ta bo ostal ta bo ostal in bo velik — ta moj otrok.' Nato me je položila nazaj v posteljo in ugasila luč. V meni ni bilo nič več groze prejšnjega občutja, ena sama, brezprimerno velika svečanost je bila v meni. To je bil sploh najsvečanejši trenotek mojega življenja. Zadeva je šla po tem večeru strmo navzdol. Ko se je razbilo očetovo podjetje, je le-ta nastopil svojo nadaljnjo življenjsko pot kol trgovski potnik. Na videz se je vse upokojilo in umirilo. Ta mir pa je bil le mir pred nevihto. Za očetovim smehljajem poslovnega človeka je režala grozna zavest najhujšega življenjskega razočaranja. Zgoditi se je morala nesreča. In res je prišla. Nekoč so prinesli očeta pobitega domov in so rekli, da se je ponesrečil na eni svojih poslovnih avtomobilskih voženj, .la/, pa sem kljub svoji otroški, nedolžni pameti natanko vedel, da je storil samomor. Umaknil se je iz življenja, ker ga je goljufalo. Žalovali smo le malo časa. Mene je napolnil dogodek s silno vero in s trdnim namenom. Mogočen sklep je dozorel v meni. Vedel sem, da mi je določeno, da izvršim nekaj velikega, nekaj takega, kar svet še ni videl, in izpolnim nalogo rodbine ter jo poveličam. Moj oče je pobegnil i/. življenja, ker se je bal boja z njim, jaz pa so mu bom zoperstavil in zrasel visoko čezenj. Zrasel bom čezenj in z visokega razgledišča bom zrl na življenje, kateremu bom šele potem dal edino pravo ceno in ga obrnil, da bo teklo po mojih smernicah. Besede moje matere, ki me je posvetila v ta visoki namen, so mi neprestano trepetale pred očmi. Velik bom! Nenadoma bom zrasel v čudovite višine in moje ime bodo govorili ljudje mnogih stoletij. V svoji otroški pameti sicer nisem natanko določil posla, ki ga bom izvršil, da si pridobim tako blesteče ime, toda dovolj mi je bil tistikrat trden in nepremakljiv namen. Ta namen jo izpolnjeval sleherni delec mojega bitja, vsako mojo minuto. Jasno jo, da sem imel kot lak svoje prav posebno stališče do bližnjih, predvsem do tovarišev, s katerimi sem st* le težko znašel v igri in v življenju, ki smo ga skupaj živeli. Moja ponosna, Čudna zavest me je njim odtujevala in me dvigala visoko nad njih, ki so se mi zdoli v svojih hlačarijah neverjetno smešni, ko sem jaz tuhtal, kako bi si pridobil stoletno, večno slavo. Počasi sem doraščal in moje misli so dobile konkretnejše oblike. Zavedel sem se kar naenkrat, da sem pesnik.« Ko je Miloš videl, da sem se začudil njegovim zadnjim besedam, se je nasmehnil in prenehal s pripovedovanjem. Stopil je k oknu in pogledal po pokrajini, ki se nama je odpirala. V žarki poletni mesečini sva natanko razločila Krim in Žalostno goro, na drugi strani pa so se zobčali skrivnostni Polhograjski Dolomiti v sinjikasto, trepetajočo nebo. Po njem so se prevračali drobceni beli oblaki, kot vile in škratje. Nekje je vriskal vlak, ki je odhajal v Trst. »l)a, pesnik! Najprvo je bila to moja tajna, ki sem jo čuval na vse načine in ni torej nič čudno, da kot moj dobri prijatelj nisi o tem nič vedel. Čakal sem in si mislil: tem bolj boš presenetil ljudi, ko boš zrel in močen stopil med nje. Sicer pa sem smatral svoje delo le za nekakšno pripravo in uvod v veliko, življenjsko pesnitev, kakor je ne pozna svetovna literatura. V pesnitvi naj bi poveličal vse ljudi, ki so v trpljenju in z močnim hrepenenjem prerasli sami sebe in jih predstavil zadoščene v onostranstvu, v svetlobi. Tisti čas, ko sem zapisal svoje prve pesmi, sem se tudi prvič zaljubil. Ona je bila dobro, preprosto bilje, z neverjetno finim čutom za dojemanje. Vračala mi je ljubezen v tolikšni meri, kot morejo to le iskreni in nepokvarjeni ljudje. Vodila sva dolge pogovore o najrazličnejših stvareh in med nama ni bilo neprijetnega trenotka. Vodil sem njeno dušo po vseh rovih življenja, ki sem jih do tedaj odkril. (Mislil sem, da sem jih že zelo veliko.) Povsod mi je sledila z brezprimernim zaupanjem, trdno verujoč vame in v moje znanje. Vse morebitne zapreke je premagala z ljubeznijo. Tudi jaz sem našel pravo razmerje do njene ljubezni, ki je bila — to sedaj natanko vem — mnogo lepša in večja od moje. To dobro stanje pa je trajalo vse dotlej, da sem ji pokazal svoje pesmi. Ko jih je prebrala, se je najprvo izvijala z raznimi izgovori in tako naprej. Šele, ko sem odločno zahteval od nje, da se izjavi, je rekla, da se ji zde prazne in nesmiselne. Zame je bilo to grozno. Najina ljubezenska vez se je pretrgala, čeprav sva v tem oba močno trpela. Jaz sem njeno trditev sicer pozneje odpravil kot neresno, vendar je v meni tičala prva kal nezaupanja v samega sebe. In tako so je zgodilo, da sem svoje pesmi strogo zaupno pokazal nekaterim kritikom, ki so jih v moje največje zaprepaščenje odpravili prav tako kol moje dekle. Preživljal sem težke trenotke. Edina vera mi je bila še moja mati, ki je morala razumeti moje delo. Tisti čas sva se midva spoznala. Govorili smo v oni družbi o razmerju med velikimi ljudmi in njihovimi bližnjimi. Postavil sem tedaj trditev, da nimajo možje, stoječi na Al-Arafu nobene duhovne zveze z najbližnjimi, razen z materjo, ki v svoji brezmejni in vse tvegajoči ljubezni skuža doseči visoke zidove, na katerih stoji njen otrok. To je bila moja zadnja bilka. Nekoč sem res pokazal materi pesmi in ji razložil svoj veliki načrt. Ona pa je obračunala tako na kratko, da to Se sedaj komaj pomnim. Dejala je, da ne razume, zakaj, po čemu vse to in da so povrh vsega pesmi tudi slabe in brez soka. V meni se je vse razbilo. Nekakšen konec je bil to. Sedaj sem se namenil, da se prepustim življenju, kamor me bo zaneslo.« Miloš Hole je menda končal svojo pripoved. Ves uničen od njegove žalostne zgodbe mu nisem vedel kaj odgovorili. Ponudil sem mu še pijače. Zamahnil jo z roko in vstal. »Oprosti, da sem te mučil s svojo pripovedjo. Toda nekam moram iztresti to svojo bolečino, preden grem.« Zahvalil sem se mu za zaupanje in ga prosil, naj me takoj po povratku obišče. Obljubil je, se poslovil in odšel. Poleti sem srečal Miloša Beleta zopet na Bledu v kavarni. Govorila sva, kot pač govore dobri znanci. Povedal mi je mnogo zanimivosti iz Italije in mi šepnil, ko sva se ločila: »V veliko pesnitev pa znova verjamem. Veruj tudi ti!« Sedaj sem izvedel iz Zagreba, da je Miloš umrl za pljučnico. Uslužben je bil tam kot trgovski pomočnik pri neki tvrdki. — Sedaj mnogo mislim nanj. Kaj je bil? Kaj je bilo njegovo življenje? Ali je bil morda samo ena mnogih senc, ki jih je poln naš čas? In njegovo življenje: vrsta zmot in bedastih naključij? — Odgovora ne najdem ne na eno in ne na drugo vprašanje. Življenje šumi s svojo mnogoličnostjo mimo moje mlade duše, ki komaj ujame vse vtise... Večerna meditacija Nocoj sem čisto, čisto sam ... zatopljen vase in v vse nas premišljam ta modni čas. »Kako je z vami, bratje, kaj je v vas? Je kaj drugačen vaš obraz, in kri, še vre vam kri po žilah? Morda že jutri bo zarjul vihar, morda bo jutri usekalo med nas, zato vprašujem, bratje, kaj je v vas?« Le redko, ali pa sploh nikoli ne slišimo besedo o družabnem izboru v naši srednji šoli. Zdi se nam, da je prav jasnost o tem dojstvu nujno potrebna, če želimo poiskati resnične vzroke tako razvpite — krize naše srednje šole. Drago Jeran: NAŠE SREDNJE ŠOLE Socialni izbor Ugotovljeno je, in tega nihče več ne taji, da socialni položaj srednješolca oziroma njegovih staršev vpliva na šolski uspeh. V višjih razredih so učenci s prav dobrim in odličnim uspehom večinoma iz socialno više stoječih družin. Učenec, ki izvira iz kmetskih in delavskih slojev živi v čisto drugačnih razmerah, vendar velja zanj, brž ko prestopi prag srednje šole, isto merilo pri ocenjevanju. Navzlic temu, da je vsak učenec socialno pojav zase, se mora podvreči istemu okostenelemu in mehaničnemu postopku, kot učenec iz meščanske družine. Ta postopek pa je nepravičen, ker sploh ne upošteva resničnosti, v kateri učenec živi. Formalno je pot do izobrazbe prosta vsakomur. Toda drugo je črka in drugo trda stvarnost: veliki večini slovenskih otrok ni mogoče vstopiti v srednjo šolo. Po uradnih podatkih je v naših srednjih šolah od vseh učencev le e n a četrtina kmetskih in delavskih otrok.* In vendar je več kot tri četrtine vsega prebivalstva v Sloveniji kmetov in delavcev (po podatkih iz 1.1931.), število njihovih otrok v ljudski šoli pa znaša devet desetin. Otrok iz slovenskega delovnega ljudstva sme torej le sanjati o izobrazbi. Vlogo izobraženca vidi progresivna slovenska mladina v tem, da je izobraženec s svojim znanjem ljudstvu p o m očnik in svetovalec, ne pa priganjač in oderuh. Slovensko ljudstvo s svojim 'delom vzdržuje slovensko šolstvo, njemu pripada prav tako pravica do izobrazbe. Ogromne so še potrebe slovenskega ljudstva (pomislimo le na strahotno zaostalost podeželja, ki so nam jo razkrile ankete). Stotin in tisočev izobražencev bo še treba, izobražencev, ki bodo zavezniki slovenskega ljudstva in ki bodo z njim uredili pravičen slovenski dom. Kdor hoče torej reševati krizo« naše srednje šole, kdor hoče v resnici izpolnjevati njen namen, ta mora stremiti za tem, da bo slovenska srednja šola dostopna vsakemu sposobnemu slovenske m u otroku, ne pa samo socialnim privilegirancem. In če bo ta smoter dosežen, in če bo srednješolska vzgoja pravilno usmerjena, se ni bati, da bi s srednje šole odhajale generacije ljudstvu tujih-po poli izobražencev. Slovenska progresivna mladina smatra, da je vse slovensko šolstvo in vse slovenske kulturno ustanove namenjene kulturnemu dvigu slovenskega ljudstva, zato morajo dostop v nje imeti vsi nadarjeni slovenski sinovi. Kdor gre mimo te zahteve, bo pri reševanju >krize« srednje šole mlatil prazno slamo! Zakaj srednje šole, ki služijo samo množični produkciji pisarniških figur in egoistov, slovensko ljudstvo ne ]>otre-buje. Taki izobraženci so le »mrtva veja na narodnem drevesu«. * Sodnimi strukturi! ljudske šole n n Slovenskem, je ltiln po uradnih podatkih /.n 1. I930./87. slodeča: delavci 27%, kmetje 62%, drž. in za s. nameščenci ■1%, obrtniki in IndiiHtrijcI 5%, trgovci 1%, ostanek (!i%) odpade na svobodne poklice in ostale. — V gimnazijah je bil položaj sledeč: delavci 12%, kmetje 18%, drž. in /.as. nameSčonci r>l%, obrtniki in industrije! ))%, trgovci 7%, svobodni poklici in ostali H%. Brez naočnikov živeti je grenko, prijatelj, toda pošteno je. Ivan Cankar Pogreb Borit Jezno je planil glas zvona iz lin visokega zvonika, zaihtel v megleni zimski večer in oznanil faranom, da se je zopet nek gladen smrtnik preselil iz te bede življenja v lepše onostranstvo. Na pragu sosedne hiše, ki se je vsa stara in okrušena stiskala med svojimi sosedami, je postala deklica, od joka rdeče oči so se ozrle po ulici, po kateri se je med kupi snega majal bel mrtvaški voz. Ze napol pijan hlapec, ki je sedel na kozlu in se gugal, kakor se je majal voz, je gonil nad-ložnega vranca ter se malomarno oziral po otrocih, ki so popustili svoje sanke in z odprtimi usti strmeli v to znamenje smrti. Deklica je zajokala naglas in odhitela po trhlih stopnicah v smradljivo podstrešje. Ko je odprla vrata, so se zazrle vanjo mrtve oči njenega brata, izza napol zaprtih vek. Poleg postelje je klečala mati, ki so ji skrbi že zgodaj pobelile lase. Zavijala si je glavo v odejo ob sinovem zglavju in se stresala v tihem ihtenju, ki je zdaj zdaj prešlo v jokajoči vzdih. Ob njenem prihodu se niti ozrla ni. Dekle je ostalo med vrati in v pritajenem joku strmelo v bledo izsušeno bratovo obličje. Nekje spodaj so se začuli koraki prihajajočih, trdo in neusmiljeno, da so stare stopnice škripale in zazijale pod njihovo težo. Nemirno se je ozrla v dogorevajoči plamenček, ki je trpolel med razlitim voskom na mizi |>oleg postelje, planila je k mrtvecu, se vrgla čezenj in mu poljubljala obraz in sklenjene roke. V sobo je stopil kaplan, šel k mrliču, ne meneč se za jokajoči in iz-mrmral molitve ter zopet odšel, da je dal prostora dvema pogrebcema, ki sta skoraj treščila v izbo podolgovat zaboj iz neobtesanih desk. Eden je stopil k postelji, pograbil je mrliča izmed njiju, ki sta prestrašeni vzkrik-nili in planili kvišku, začudeno strmeč v pogrebca, in ga vrgel v zaboj. »Peter!« so se bolestno razprle dekličine ustnice. 'Peter!« Pogrebec pa ga je z okovanim škornjem potlačil v zaboj in brcnil vanj onemoglo roko, ki je visela preko njegovega roba. V pokrov, ki ga je poveznil čezenj je zabijal žeblje, da je odmevalo po prostorih. Zenski sla planili v krčevit jok in se opotekali za pogrebcema, ki sla nosila zaboj. Na cesti sta ga /. grdo kletvijo potisnila v voz in zasedla vsak svoje mesto. Spredaj se je zagugala kaplanova kočija, za njo pa je zaškripal mrtvaški voz, za katerim sla ihteli, druga na drugo se opirajoč, mati in hči, in bredli brozgo, ki se je razlivala po ulici. Voznik se je jezno ozrl nanju, rekel pa ni nič in ludi pognal ni. Le klobuk si jo popravil, da bi ga ne gledali ljudje, ki so se ozirali na ta čudni sprevod, na majajoči se postavi, ki sta utrujeni od joka in z brozgo oškropljeni blodili za vozom, in se nasmehovali. Ze so se primajali tja do proge, ko je mati vprašajočj« dvignila glavo: Ali ni zvonil? liči jo je le pogledala in znova zaihtela. Zvonil, zvonil, pa kako zvonil za drhal beraško, ki krajcarja ne da od sebe; s kletvico ni' ustnicah, z jezo v srcu. Zvonil, ker ga je prosila, na kolenih s sklenjenimi .okami, prosila, topeča se v solzah, pa kako zvonil! Tako, da je zvon zaječal pod njegovo jezo in zakričal iz lin ter je Jokal, šele ko je utihnil, ^a potepuhom beraškim. »Kaj se že niste naemerile babe?« je jezno zarežal pogrebec čez voz in pognal, da sta voza naglo izginila v megli in mraku, s truplom njega, ki ga je smrt iztrgala bedi iz rok. Zenski sta zajokali in tekli za vozom, ki j‘‘ škripal ter šumel v snegu tani nekje spredaj, zavit v mrak. Pa je mati padla zasopljena v umazane luže, v topeči se sneg. Pred njima je utihnilo, tih mrak ju je obdajal in v njem je tonila cesta in polja, ki so dihala smrt. Zadnjič sem bil na Rožniku. Zgodnji mrak je že lezel izmed drevja, spodaj pod mano pa je ležal košček domovine, živel in umiral pod rožnato meglo, ki se je prelivala od barjanskih travnikov, mimo Golovca, tja proti Savi in valovila okrog zvonikov. Nenadoma pa je iz te doline smeha in solza jeknilo, jezno zaihtelo v meglo in utihnilo tam med Gradom in Golovcem. Farni zvon se je poslovil od berača. Petrov pogreb mi je vstal v spominu, zmolil bi rad za njim oče naš, pa sem klel. Poznala sva se. Kadar koli sva stopila iz sosednjih si hiš, sva se nasmehnila in bilo nama je dobro. Govorila pa nisva. Vsak je nosil svoj zaklad v srcu in ga čuval in ljubosumno skrival. To je bilo najino življenje, ki sva ga doumela in spoznala, in to spoznanje hranila, da bi naju ne zasmehovali. In kadar koli sva se srečala, sva vedela drug za drugega, kaj skrivava v prsih in sva se nasmehnila. Ti si sedaj nesel svoj zaklad pod zemljo. Tam ga boš laže skril. Jaz pa sem ostal sam s svojim zakladom. Še niti za tvojim pogrebom nisem šel, plazil sem se ob hišah, ker me je bilo sram. Počivaj, kamor koli so te zagrebli, velik greh sem storil nad teboj, ki mi teži dušo in še bolj greni srce. Odpusti mi! Pomladnik: Koračnica Prištel sem sebe med zgubljene — in vsi aremo na temno dno, kjer noč je, luči pa nobene. Miljon nas je, se ne poznamo, a vsi molče takoj roke drug drugemu premrle damo. Krog nas je noč in mrzla pota, a kaj bi to nam vsem bilo, ki nam krog srca je toplota? Korakamo — skoz grom hitimo, pa naj nam mraz razjeda obraz — zgubljenci mi se mu smejimo! O da bi našel svojo podobo! P. Bezenšek Kakor mornar brez kompasa sem: veirovi me gonijo sem in tja, morskim tokovom sem predan. Ponoči mi zvezde ne svetijo; oblaki jih zakrivajo. Ne vem, kaj naj delam, kam naj se obrnem. Ce veslam proti soncu, se mi zdi, da je njegov žar le fata morgana, da sonca ni. Včasih bi rad videl svojo podobo. Radoveden pogledam v zrcalo, a v njem vidim vprašujoč pogled. Jaz vprašujem ogledalo, ono vprašuje mene. Tudi na potovanju se mi tako godi. Oni dan sem šel po cesti, dolgi in beli. Prišel sem do razpotja. Tam je stal mož, pameten na pogled. Imel je cel6 belo brado. Gotovo je bil pameten. Pravijo, da so vsi možje z belimi bradami pametni. Pa sem ga vprašal: »Hej, mož z belo brado, kam pridem, če zavijem na desno, in kam, če se obrnem na levo? Kam me pripelje srednja pot?« Mož z belo brado si je uprl kazalec v čelo, me začudeno pogledal od nog do glave, potem pa dejal: »Saj res, kam neki peljejo ie poti! Glej, star sem, belo brado imam, veliko razpotij sem videl. Ampak, mladenič, nikoli do tega trenutka se še nisem vprašal, kam pridem po tej poti, kam po oni. Tudi drugi me tega niso spraševali. Kako pa prideš ti na taka vprašanja? Ali veš ti meni povedati, kod naj grem, da bom prav prišel?« Žalosten sem ga pogledal, potem pa kar na slepo pokazal eno pot ljudje božji, saj jo vseeno, kam sem ga napotil —. Starcu so se zasvetile oči, vesel je prikimal in hitel zatrjevati: Kes, res, tudi jaz sem že mislil na to pot!« In je odšel. Jaz pa sem stal na razpotju in gledal za starcem. Lažji mu je bil korak, vem, kakor prej. Prej ga sicer nisem videl, ampak vem, da je hodil zdaj bolj lahkotno. Moj«' noge pa so bile težje, okorne so postale in toge. Tako se mi godi. Pa se včasih vprašam: »Človek, nekam vendar moraš priti. Večno ne moreš tavati kar tako po svetu. Kam se boš obrnil?« In vprašujem može z belimi bradami, in vprašujem žene z bistrimi pogledi in za soncem gledam in zvezdami, prave poti mi nihče ne pokaže. Pa spet pogledam v ogledalo. Vame zrejo vprašujoče oči. 0 da bi našel svojo podobo! Mihael Karnlk: - 1 <■- T*. c f Nočni obešenci Med srakoperji, krokarji in vrani ljudje skoz not razbičani visijo, vsi arhki, suhi, trdi in zravnani v temo brezdanjo zdaj molče strmijo. Odpada jim meso in kri curlja, ;prav zadnja topla kri, ki iz telesa neznana moč jo v mastno prst sesa. Nad mrtveci razpeta so nebesa. Šumijo veje, veter v njih čeblja, nekje za hribi prvi svit se drami, poskrivajo se ščurki v hladni jami, iz mrtvecev prečrna kri kaplja. Pradivja teža vleče k tlom telesa, kot stara koža cape z njih vise, ob vsakem pišu vetra zaječe in vranom svoja kažejo čudesa. še enkrat ptič bo vanje kljun pomočil, nato pa skozi vej bo goste mreže dan z bledim soncem za goro napočil, napravil mrtve spet sodobne, sveže. Obisk Razjedla čudna žalost je oči, napela kožo je trdo na kost, kot bi hijena bil, — kot mračni gost, tak mi prišel je na obisk te dni.- študent-mračnjak iz davnih dni, s klobukom črnim, ozkim. Izpod vele mu je iskal pogled vse prek in prek, študent mračnjak je, z dolgimi lasmi. Napeta koža je ko mladi trn, iz srednjega je veka pri capljal, ubog, brez cvenka, tih, neznan, sanjav kot bi okleščen in ožgan bil gnu. Iz prsi, ustnic — lakota mu gleda, zažgal mu prste, milo bled obraz je v izbi na podstrešju skriti mraz, v njegove))) sren tli usodna beda. RAZGLEDI MLADEGA RODU Neštetokrat (in gotovo ne brez upravičenosti!) je bila poudarjena trditev, da je mladina ona plast v narodu, ki je za vse zdrave in bolno pojave v narodnem življenju najbolj občutljiva iu jih vedno neizprosno presoja. I11 če je neki sodobni pisatelj znova zapisal staro misel, da umetnik ocenjuje svojo dobo, bi zlahka še pristavil, da je bila mladina vedno ona, ki je od nekdaj najverneje analizirala svoj čas. Kajti za to, da ugotoviš, koliko je v nekem času pozitivnega oziroma gnilega, sta predvsem potrebna nepokvarjena poštenost in resnični idealizem, pripravljenost na žrtve, ki jih prinaša boj za v bolečinah lastnega srca spoznano resnico. In s tema dvema lastnostima je tudi slovenska mladina vsekdar, čeprav tu iu tam v zelo tenki plasti, razpolagala v polni meri. Predstavniki starejšega rodu, ki v svojih mlajših ne vidijo tekmecev, ampak naslednike v delu za ono, kar je Levstik v svojem krepkem laščanskem jeziku označil za »našo narodno reč«, priznavajo, da tudi današnji slovenski mladi rod v ničemer ne zaostaja za svojimi predhodniki, ampak je zavest svoje odgovornosti še poglobil. V strupenem ozračju našega časa si ta rod kali svoje moči, da bo mogel možato stopati po poti, ki so mu jo začrtali najumnejši slovenski sinovi. »Slovenska mladina«, ki se brez bahavosti in mladostne nadutosti smatra za najzvestejšo glasnico teženj in dela tega mladega slovenskega rodu, bo na svojih straneh iu še posebno v svojih razgledih tudi v bodoče v okviru možnosti skrbno zasledovala iu tolmačila vsa pomembna gibanja v slovenskem narodnem življenju, vedoč, da sodobni generaciji ni le potrebno globoko poznavanje naše preteklosti, ampak tudi jasnost o vseh tokovih in pojavih, ki razgibavajo in usmerjajo slovenski narod. Od tenkočutnih stvaritev slovenskega umetnika pa do trdega vsakdanjega boja našega delavca in kmeta ne sme mladina prezreti ničesar, kar ji pomaga oblikovati pravilen pogled na slovensko resničnost. Brez ozkosrčnega totalitarnega dogmatizma, priznavajoč za edini aksiom in dogmo nujno potrebo, da na Slovenskem končno že zrase rod, ki bo gradil iz samozavesti iu lastne moči, mora »Slovenska mladina« presojati svoj Čas. List, ki ga piše mladina po svojih spoznanjih, je zadostno jamstvo, da bomo znali vedno ubrati ono pot, po kateri bomo, v službi slovenskega ljudstva, vedno v tesnem stiku z njim. Od tega pa nas ne bo mogla odvrniti nobena še tako zlobna spletka. Te misli so vredne, da jih znova zapišemo, da ne ho kilo mislil, da megl« na slovenskem obzorju zapira »Itazglcdc mladega rodu«. St. Klemen. MLADINA PRI NAS IN NA TUJEM A K ADKMIJ A UCITKU IšfN I KO V Zelo pomembno ji', da ho se naši učiteljiščniki, ki bodo prej ali sl«*j morali pričeti h težavnim delom mod miSim ljudstvom, pokazali tudi javno in h tein dokazali, da vendar ne spe spanje pravičnega. 10. februarja so priredili v frančiškanski dvorani slavnostno a kad h n i j o v proslavo 10-letnice njihovega K u 11 u r n e g a z rav vsi problemi življenja v internatih, vendar je to važen prispevek posebno zato, ker ga je napisal človek, ki to življenje dodobra jx>zna, saj Ka je občutil na lastni koži. Zato ni knjiga niti najmanj teoretična filozofija ali Pristransko poudarjanje slabih strani vzgoje v dijaških internatih, marveč odkrita jn resnična |>ovest mladega življenja, zaprtega med sleme zavoda sv. Marije v Zagrebu. Glavno dejanje povesti sloni na tragičnem zapletu prijateljstva dveh 'nladih ljudi v dijaškem internatu. To prijateljstvo se konča z razhodom in s smrtjo starejšega. V to osnovno uit je vpletenih mnogo strani epizodnega značaja, ki razkrivajo 'tulevne stiska in l>oje od življenja odrezanih pubertetnikov. Lahko rečemo, i bila komedija res lo, kar je z njo hotel avtor, tedaj hi moral človek iti i/. gledališča poln gnusa do tiste klaverne postave profesorja Klepca in do vseh listih naših provincialno malomeščanskih tipov, ki si nad svoje bidermajerske postelje obešajo polizane in sfrizirane Marijine slike in ki počasi, a tudi gotovo umirajo v svojem gnoju. Tako pa greš od predstave zdolgočasen in truden od večnega prestopanja z desne na levo. Komedija je zgrajena iz samih dolgočasnih, zares malomeščanskih dialogov in če bi bilo malo več živahnosti in dejanja, bi človek rekel, da je dobra, duhovita veseloigra (veseloigra v klasičnem pomenu, kakor jo poznamo iz srednješolskih poetik). Tako pa Človeka preseneti h' sem pa tja kakšna duhovita domislica in nič več. Res je sicer uporabil avtor v komediji vse tipične malomeščanske rekvizite, ampak ti rekviziti so ostali takorekoč nemi. Sploh se mi zdi, da je vsa komedija zgrajena na krivi predpostavki, namreč tej, da je tam izza tistih zidov življenje, življenje, ki je krivično, da tam zunaj propada ena cela civilizacija, da je tam zunaj vulkanska napetost. Toda izza tistih zidov ni nič, vsaj v delu Ferda Kozaka ne, kvečjemu igralci, ki nestrpno znova pregledujejo svoje vloge, režiser, ki nervozno leta sem in tja, stare kulise in ostali praktikabel. Profesor Klepec si je kot človek, Ferdo Kozak pa kot avtor otresel prah življenja h čevljev in zato je stvar dolgočasna. Ce bi bil avtor pokazal, da so vsi ti ljudje s profesorjem Klepcem in detektivom žulajem vred zapleteni v neko družbeno dogajanje in da pomenijo v tem družbenem vrtincu negativne postavke, če bi bil avtor vsaj malo življenja spustil na oder, vsaj odjek krčev, v katerih se ena cela družba poslavlja od sveta, da, potem bi bilo drugače, potem bi mu ne očitali, da piše slabe komedije. Pavle Dobida. Opomba uredništva: Prinašamo gornji prispevek, čeprav se popolnoma loči od prve presoje Kozakove komedije, ker smo prepričani, da se le na ta način lahko ugotovi njena prava vrednost, GLASBA SMETANOVA »Ma vlasl« v MARIBORU V sredo, 17. I. m. je orkester Glasbene Matice (pomnožen z vojaškimi godbeniki 45. pešpolka) pod taktirko vojaškega kapelnika g. Josipa Jiranka izvajal simfonično pesnitev tvorca češke narodne muzike Nedttcha Smetane »Ma vlast (Moja domovina). Naj izpregovorim nekoliko besed o pesniku tega religioznega glasbenega epa. HiI je sin kmeta. Že v šolskih letih je nastopal v podeželskih mestih, kjer se ga (omeniti je predvsem Plzen) pritegnili k muziki. L. 1K4!l. se ji je povsem |X>- svetil. Študiral je teorijo in igranje klavirja na glasbeni šoli Josipa ProkŠa, odkoder je izšel kol odličen koncertni pianist in glasbeni pedagog. L. I84N. je ustanovil lastno glasbeno šolo v Pragi, ki jo je pa nekaj let po- zneje opustil in odpotoval na Švedsko. Po petletni odsotnosti se je naposled **• vselej nastanil v Pragi. V tem času je jel sledili Lisztu: V prvi klavirski etudi in v prvih simfonija!1 se že kaže njegov vpliv. , V lil), letu je predsedoval Umčlecki Hesedi , dirigiral Hlaholu . kritiziral v NAroduem Listu in od I. INtill. do IN74. deloval v Narodnem gledališču. Sledi doba ustvarjanja, doba, v kateri si je bil Smetana postavil večen spo- menik, doba, ki ga je bila povedla na čelo čeških muzikov. L. 1874. je oglušil. Opustil je dirigentsko palico, odpotoval na posestvo v J#l*' kenitzu in navsezadnje tam, gluh in v depresiji ustvaril genialno delo Mrt vlast Po lem površnem življenjskem orisu preidimo na izvedbo Moje domovine« v Mariboru. I/. prijaznosti je sodeloval znani virtuoz na harfi g. LukeŠ, ki je že v uvodnih akordih Vyšehrada prevzel poslušalce in pokazal odličnost, ki bi jo ne moglo grajati še tako izvežbano uho. Prepričani smo, da bi g. harfist z veseljem in razumevanjem sprejel iniciativo kulturnega Maribora, ki bi se naj glasila: Skušajte prirediti samostojen koncert in Maribor Vam bo hvaležen! Saj” je v glasbenih bibliotekah toliko lepega in toliko še neizvedenega, da bi naposled ne bilo na|wk, ko bi se to utegnilo uresničiti. Izvedbe same bi prav za prav ne bilo umestno mnogo kritizirati. Nekoliko neuspelih momentov (violončelo: Z českych luhuv a liliji v) je prikril celoten vtis, ki je bil nad nivojem dosedanjih koncertov in ki je, kolikor pomnim, presegel izvedbo lanskih Dvorakovih plesov. Koncert je bil izreden dogodek, želeti bi bilo v tem letu več takih. Kes je, da je bila izvedba nekoliko otežkočena, da dvorana še zdaleč ne ustreza koncertom v večjem obsegu (st H n im koncertom), toda vkljub temu so se igralci odrezali, kakor bi ne bilo pričakovati. Poizkus, predvajati šesterodelen ciklus je g. dirigent uspešno rešil. •Jutro« z dne 28. januarja je prineslo kritiko, ki bi ji imel odločno ugovarjati, (i. prof. P. meni, da je >... nesrečna zavesa, ki je prekrivala čelo prednjo steno, pobrala koncertu polovico uspeha. Potlej očita dirigentu in »vsem ostalim , da se niso spomnili osnovnega akustičnega načela etc. etc. Pravi Naj se, postavim, g. prof. zamisli v položaj, kako in s čim primerno okrasiti, ali bolje rečeno prekriti prednjo steno? Mar z lepenko? Ali pa naposled z ničemer. Dvomim, da bi g. dirigentu bilo prijetno mežikati v svetlobo odbijajoča okna. Med drugim pravi: »...moralo bi jim biti znano, da tkanine upijajo zvoke. Zvočnost se je zaradi tega nedostatka izgubila tako, da so ob fortissimu zakrila pihala vsa godala — ob pianissimu pa so godala ostala neslišna etc.< Kje je g. profesor odkril tkanine«, ni znano meni in prej ko slej tudi g. profesorju ne. Če so ob pianissimu ostala godala neslišna, potem ni bilo slišati ničesar, kajti znano bi moralo g. profesorju biti, da so ob pianissimu aktivna izrecno le godala. (Da še enkrat naglasim: Mii vlast je stilni koncert.) To pot je bilo pač kritiziranje le — ugibanje. Da omenim še nekaj. Kritika prinaša med drugim: »...mislim, da je ta pomanjkljivost motila tudi dirigenta, ki si je s prekomernim naporom mnogo prizadeval, da izvleče iz orkestra ono zvočnost, s katero se jo orkester lahko(?) ponašal pri lanskem koncertu Dvofakovih plesov. Prav. Če se ne motim, je bila etena na pravkar omenjenem koncertu prekrit« z isto zaveso, le s to razliko, da koncertu tedaj ni pobrala polovico uspeha . Morda pa sta le čas in okolji* vplivala na kritikovo duševno raz.|X)ložwije. Maribor razpolaga z orkestrom, ki se n e d v o m 11 o lahko meri s f i I h a r m o n i j a m i večjih tu- i 11 inozemskih mest. (Zal, da tudi sj koncertno dvorano ne razpolaga v najboljši meri.) Sedaj pa nekaj besed o posameznih stavkih. »Vyšelirad.« Ko zre silno Vyiehradako trdnjavo, vstaja pred |>eenikom narodova preteklost. Glasovi Lundrova, spremljani z zvoki harfe ga peljejo v husitsko dobo, v dobo bojev in kadečih se razvalin, v dobo viteških podvigov in razpaljene Htrasti domačih bojev. Meč sovražnikov je zavladal deželi, Vyšelirad ji' onemel, je le Še slika pretekle slave. Iz ruševin pa je slišati glasove davno onemele pesmi barde kneginje Libuše. Omeniti hi bil pretirani fortissimo pihal, ki so le motila impresijo 1. stavka. »Vltavn.« Dvoje izvirkov priteče iz ftumavskih gozdov, žubore tečeta preko Nkal, valovi se pene spajajo in se poigravajo s sončnimi žarki. Violini (g. Vrabec j1' gdč. Kalčeva) sta se na tem mestu tako dosledno koncentrirali, da je spiccato izzvenel naravnost biserno. Izvirka se spojita, potok narašča in naposled konča v Vltavi, katore tok je močnejši in močnejši. Uekn teče vzdolž gozdov, iz katerih J*' slišati šum vitežkih lovov; teče mimo svežih, zelenih travnikov, čez katere Prihaja živahna melodija Češkega plesa, oznanjajoča veselo selsko svatovlčino. Narodna pesem zazveni v polnem akordu, le Vltava se ponialem izgubi proti *>rugi, kjer jo čaka starodavni Vyšehrad. Ta stavek moramo smatrati za višek koncertnega večera, saj je nudil puslu-HaIrem ne le mnogo užitka, nego tudi živih slik češkega podeželskega življenja. »Sarka.« Sarka, deklica, ki jo je bil vitez prevaral v ljubezni, se je bila s tovarišicami združila v red, katerega geslo je bilo: »Boj proti moškim na življenje in smrt!« Sarka ukani viteza Ctirata in tovariše, jih uspava in naposled pomori. Stavek je bil brezhibno izveden, le od igralcev bi bilo pričakovati nekoliko več čustva, saj si je dirigent na vse načine prizadeval, iztisniti iz orkestra vse, kar je bilo v njegovi moči. Z ?cskych luliftv a linju v. Lop poletni dan je, ko stojimo sredi široke, odprte, valovite češke pokrajine. Dobro voljo in življenjsko radost izraža sveža in enostavna kmečka pesem, ki razodeva lepoto narave in življenja. Stavek izraža nacionalno evfonijo, ki je pesniku privrela iz srca. To ni zgolj muziciranje, je le prikaz narodove preteklosti in zato etičnih vrednot. Tdbor. »Kdož jste boži bojovnici« je koral čeških kristjanov, bratov častilcev mučenika Jana Husa. Tabor, žarišče svobodne vere in bratske ljubezni je v svoji krepki melodiji izražal zaupanje in vero v lastno hrabrost in v Boga, Vitezi, bojujoči so s Husiti, so pobegnili — v deželi je zavladala blaginja. V resnici je narodnost obsežena v notranjem (duševnem) načinu izražanja, v tem, kako nam pove, kaj mu je na srcu. Smetana je povezan /. narodom z nevidnimi, neutajljivimi vezmi. Spoznati pa je iz pravkar definiranega sestavka (»Tabore), da se pesnik tu in tam ravna po potezah rodne vasi. Da omenim še poslednji stavek: »Blanik.« Narodna pripovedka govori: junaki slavnih husitskih vojn spi1 v majhni gori na južnem Češkem, v Blanflui in čakajo dneva, ko bodo spet prijeli za meč. Zgodi se, kar so ima zgoditi. S svetim Vaclavom na čelu udro vitezi na dan in osvobode češko zemljo. Stavek v polni meri izraža zgodovino močne in nekdaj tako slavne češko zemlje. Smetana je izrazil to, kar je sam izoblikoval v sebi s herojskim naporom svojega duha, zato je dal narodu nekaj vzvišenega, samobitnega in svojstvenega. Stavek »Z českydi luhuv a hajiiv je prav za prav nekak epitheton ornans, nekakšna epizoda, ki ciklus hi še oživlja in brez katerega bi pesnitev ne imela tolikega učinka. Smetana je bil narodni buditelj, saj je prerokoval tlačenemu narodu vstajenje, blaženo deželo, zato jo bil koncert v teh časih Se prav posebno hvaležen, videti je bilo, da so bili poslušalci ganjeni. Domuuvati bi bilo, da imajo Slovani rajši sintezo nego analizo, saj sestavlja ali bolje povedano vsebuje Smetanova muzika dobršen del 1’rokšove šole, vendar pa kažejo odlomki, da se je slednji (šoli) v revolucionarni dobi nekoliko odtujil. Olosirajmo prireditev. .Jo-li to ironija usode ali je to res navada (navada je druga narava), da ljudje prihajajo v dvorano 15 (piši: petnajst) minut prepozno, čudovito! G. dirigent je razprostrl roke, pripravljen započoti — tedaj pa vdro ljudje v dvorano in — hočeš nočeš se je moral koncert zakasniti. (Kaj je dejala ljubljanska radio-oddajna postaja, nedvomno marsikomu ni tako nejasno.) Sledilo je — o Bog — tislo neskončno mahanje in pozdravljanje kar preko dvorane. Petošolci so na galeriji petošolkam bržkone razlagali svoja čustva, ali to vendar malo preglasno, skratka, s svojim ne Imš fair ravnanjem so očitno pokazali razumevanje za slovansko muziko. (Pomnim: gredoč od koncerta sem prisluškoval dvojici študentov-višješolcev, kako sla si dokazovala, da je krasno zazvenel spiccatoc v 3. stavku etc. etc.) £,___f. PLAČAJTE REDNO NAROČNINO in prispevajte v tisfiormi skladI £ Nekaj misli o ureditvi »Slovenske mladine« Če primerjam lanski letnik »Slovenske mladine« z letošnjim, moram predvsem podčrtati razveseljivo novost, da se je obseg pregledov tako znatno povečal, in da so po svoji kakovosti na razmeroma visoki stopnji. 2elim, da tudi v bodoče posvečate prav tako, ali pa Se večjo pažnjo temu delu »Slovenske mladine«, da v njem poročate o vsem, kar more zanimati resnega srednješolca. Zaenkrat pogrešam številnejših poročil o življenju po gimnazijskih društvih, in sicer poročil, ki ne bi bila golo obnavljanje programa te ali one akademije, ampak kolikor mogoče kritična ocena društvenega dela. Veliko je Še problemov, ki čakajo temeljite obdelave, saj neposredno segajo v srednješolčevo življenje. Tu mislim n. pr. razpravo o srednješolcu in športu in organizaciji srednješolskega športa sploh, lipanu da boste vprašanja, ki se tičejo srednješolskega okvira, kolikor mogoče popolno obdelali in na tak način, da bo vsakdo črpal iz tega obravnavanja tudi praktične smernice za vsakodnevno ravnanje. Splošna želja je, da bi se dalo leposlovnim prispevkom več prostora. Pri tem bi morda bilo treba nekoliko omiliti merilo, ki odločuje o tisku toga ali onega prispevka, vendar ne toliko, da bi zategadelj trpela kakovost lista. Zdi so mi, da se današnji slovenski srednješolec nikakor ne sme več omejevati zgolj na svoja stanovska vprašanja, ampak so mu potrebni čim jasnejši razgledi v kulturi, če se hoče razviti v pravega ljudskega inteligenta. Zato bi bilo umestno, če bi prinašali tudi esejistične sestavke najsposobnejših srednješolcev, kot ste deloma storili že v letošnji prvi številki in ste tudi napovedali'v letaku. Doslej pa tega še niste uresničili. Lepo je, da tovariško vabite k sodelovanju in soodločevanju tovariše, saj le po tej poti lahko napredujemo, ne pa, da odloča o ureditvi lista ta ali oni posameznik brez ozira na splošne želje in zahteve. Tudi s tega vidika je »Slovenska mladina« edini res mladinski list na Slovenskem. Ne misli prav, kdor si domišljuje, da mora mludinski list skrbeti za svojo kvaliteto na ta način, da svoje strani prepušča starejšemu rodu, češ naj on, ki je že izkušen, poučuje mladino. Pomen mladinskega lista je prav v tem, da mladina sama z lastnimi izkušnjami ob njem rase in se vzgaja, ker le tisto, kar sam občutiš in sam tvorno prispevaš za lastno izgraditev, le tisto je trajno in za oblikovanje Človeško osebnosti pomenljivo. Tako je še vselej bilo in tako bo tudi poslej. Trdno sem prepričan, da bo »Slovenska mladina«, Se se bo gibala v smeri, ki si jo je začrtala, neprestano izgrajevala svoj lastni obraz in tvorila živo postavko v širokih plasteh slovenske mladine, ki hoče pdvedati to, kar ji polni srce In um in hoče delati za svojo in narodovo srečo v gospodarskem in kulturnem Pogledu. OamoioUe. UredniSki paberki Tovariš osmošolec ni, kot smo zadnjič pomotoma objavili, Ptujčan, ampak Ljubljančan. Lenčkov«: Prozo Brno priobčili. — Pesmi sta ti manj uspeli; po vsebini sta obrabljeni, izraz je šablonski, zato purtita človeka hladnega. Očitno ti jo proza bližja. - Pošlji apetl Lojie B.: Tvoji dve črtici, oziroma reportažici »Srečala sva m« in »Pavza« •*a prepovršni, napisani kar tja nekam mimogrede, brez prave osrednje mi«ll in zaokroženosti. Reportaža je sicer lahko površna, toda biti mora pestra in duhovita >n zlasti nekaj mora človeku povedati, ko Jo prebere; medtem ko mora biti črtica zaokrožena in veliko bolj pazljivo in tenkočutno izdelana. — Oglasi se šel Boio, Jesenice: Nekaj smo priobčiU. — Izbrali bi lahko več, če se ti ne bi le Prevečkrat zgodilo, da z dvema verzoma poderet, kar si v Štirih verzih ustvaril. »Ploh zanemarjaš formo. Brez forme ni niti proze, kaj Šele pesmi I Slednja umetnost sloni na tem, kako nekaj Izraziš. — Pošlji kmalu speti Tinko Marec: Prozo smo priobčili. Nekaj dolgoveznosti je — mislim, da bre« moral° odpasti. — Kar se tiče pesmi, kaže vse preveč proza svoja rebra njih. Tudi sicer so te primestne slike prekrlčave in prepaletične in zato ne prepričajo. Po tej pošiljki sodeč, si v prosi bolj doma. Pošlji kmalu spet D V ZAMENO PREJEMAMO SLEDEČE LISTE IN REVIJE: l/fecho de Bel- li e o g r a d : Bilten jugoalovanskog antimarksietičkog komiteta. grade. — Mlada kultura. — Napred. — Sokolski glasnik. — Zora. Borovo: Izbor. Cetinje: Zapisi. Ljubljana: Božji vrelci. — Dejanje. — Delavec. — Gruda. — Kmetski list. — Ljubljanski zvon. — Ljudski glas. — Mali gospodar. — Misel in delo. — Modra ptica. — Naš rod — Naša rast. — Na8a volja. — Nasa zvezda. — Privatni nameščenec. — Razori. — Slovenija. — Sodobnost. — Stražnji ognji. — Tehnika in gospodarstvo. — Umetnost — Zaščita otrok. Maribor: Časopis za zgodovino in narodopisje. — Toti list. Novi Sad: Letopis Matice Srpake. Podgorica: Glas Črne gore. Sarajevo: Katolički tjednik. — Pregled. — Zora. Split: Podmladak Jadranske straže. Vsešolsj^jotreJ^čije PRIPOROČA Zioia Bušnile MARIBOR Najmoderneje urejena lekarna D1 G. PICCOLI LJUBLJANA, TYR9EVA 6 (Nasproti »Nebotičnika«) Velika zaloga tuzemskih in inozemskih specialitet. Oddaja zdravila na recepte za vse bolniike blagajne. Priporoča malinovec, pristen, naraven, na malo in veliko. Norveško ribje olje, naJflnejSe, sveže, vedno v zalogi. Naročilo točno proti povzetju. URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in liha domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh J TOVARNA OS. REICH LJUBLJANA Vse tehnične, kemično čiste in analitične kemikalije Oprema za laboratorije, laboratorijski porcelan in steklo Zdravniške instrumente, urejevanje ambulanc in ordinacijskih sob Za dijake znižane cene D- A. KANSKY KEMIČNA TOVARNA KREKOV TRG 7 LJUBLJANA TELEFON 20-88