Naročnina:
mesečno četrtletno polletno letno . .
.	.	3	Din
.	.	.	9	»
.	.	.	15	>
... 30 »
Proletarski tisk je eno izmed naših orožij. Kdor podpira naš tisk, prispeva k zmagi proletariata. Ne zedinjenje v besedah, nego zedinjenje v resnici privede proletariat do njegove	politične
veljave in moči.
Mir med nami proletarci! Vojna kapitalizmu!

A

GLASILO DELAVCEV IN KMETOV.
Izhaja dvakrat na mesec Posamezna številka 1*50 Din
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana. — Začasno se naj pošiljajo vsi dopisi, rokopisi in naročila na naslov: Habe Anton, Ljubljana, Kongresni trg št. 15.
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije so poštnine proste.
V Vaših rokah, proletarci, je Vaša moč. — Združite to moč!
Leto l.
Ljubljana, dne 15. novembra 1926.
Štev. 6.
Svoboda tiska in cenzura.
Državno pravdništvo toži naš list, da je z nekaterimi svojimi članki zagrešil nevarno propagando.
Današnja družba smatra za nepravično, če pobalin ujame slavčka in mu iztakne oči. Gospoda pa je za to, da se z ostrim peresom cenzure iztakne oči tisku. Vi smatrate za krivično, če se svobodnega človeka proti njegovi volji po vsem telesu obrije, s cenzuro pa dregate v živo meso ljudi, ki bičajo slabe razmere in jih rišejo take, kot so. V sosednji Avstriji obstoji svoboden tisk, ki neusmiljeno biča vse razmere in s tem deželi le koristi. Naš cenzuriran tisk je pa kot kastriran človek, ki ostane slabo bitje, čeprav ima lep glas. Narava ostane dobra, čeprav poraja splave. Cenzuriran tisk je pa parfu-miran splav.
Kaj je naš delavski list? Odprto oko ljudskega duha, ki veže poedin-ca s celoto. Je brezobzirna izpoved delavstva pred samim seboj, kajti moč samospoznanja je odrešilna. Je duševno zrcalo, v katerem vidimo delavci same sebe. V tem, da sami vase pogledamo, delamo prvi korak k modrosti in napredku svojega gibanja.
Državno pravdništvo nas pa obtožuje, da smo se pregrešili proti postavam in stebrom sedanje družbe. Kdo dela večjo škodo državi?
Ideja o političnem zedinjenju delavskega pokreta se poglablja in razširja. Ona se danes sicer nahaja še v stadiju diskusij in teoretičnih razprav, vendar ne manjka tudi praktičnih poizkusov, posebno pri nas v Sloveniji, kako priti do čim hitrejše rešitve tega velevažnega vprašanja. Razumljivo je, da ta rešitev ne more priti kar črez noč, da se konsolidacija naših razdrapanih razmer ne more izvršiti v enem dnevu. In konsolidacija našega pokreta je mogoča samo potom hitrega, vendar dobro pripravljenega zedinjenja. Vsa politična in gospodarska situacija govori za to, da je zedinjenje vseh postojećih političnih grupacij postalo nujna potreba.
Že takrat, pred dobrim letom, ko je bilo še strokovno zedinjenje v očeh skrajne desne in leve greh in izdajstvo, je razvoj dogodkov potiskal tudi vprašanje političnega zedinjenja v ospredje, toda čas še ni bil dozorel in čakali smo samo tre-notek, ko bo situacija diktirala to vprašanje. Ni še pozabljena borba proti akcijskemu odboru, ki je pripravljal strokovno zedinjenje in v katerem smo skupno z ss. Makucem in Štukljem zagovarjali potrebo zedinjenja strokovnega pokreta kot edini izhod iz težke situacije. Kajti šlo je za to, da se strokovni pokret postavi na tako bazo, ki bo garantirala pozitiven uspeh ali konsolidacijo. Od te naše linije nas ni moglo nič odstraniti niti za ped. Naše gledanje na situacijo in izhod iz nje se je izkazalo za pravilno, kajti danes so šli tisti, ki so nas takrat obsojali, še dalje in so za zedinjenje strok, pokreta na jugu brez vsakih pogojev. To mi je izjavil v Beogradu s. Sima Markovič, oni Markovič, ki je potrdil izključitev nas treh iz levičarskega pokreta, ravno zaradi naše strokovne politike. To reminiscenco povdarjam vsled tega, ker stojimo danes pred ponovitvijo iste borbe od strani krajne levice kot pred letom.
Ali tisti, ki uganja korupcijo, ali oni, ki tb korupcijo javno pobija? Zakonskih določb proti korupciji še nimamo, zakon proti pobijalcem korupcije je pa že dolgo tu. Kaj je zakon, ki omejuje svobodo tiskane besede? To ni zakon za zaščito države in državljanov, temveč zakon ene stranke proti večini naroda. Tendenčni zakon odpravlja enakost državljanov pred zakonom, ker daje privilegij (predpravico) onim, ki imajo slabo vest.
Mi ne jadikujemo. Zanašamo se na to, da so naši delavci državljani, ki si žele svobode in ki tudi čutijo korajžo, da se za svobodo bore in da v tem boju vztrajajo. In pri nas se moramo predvsem boriti
za politično svobodo,
za svobodo misli, besede in organizacije.
Kdor je za svobodo, se bo oklenil lista, ki riše razmere take, kot so v resnici in zahteva njihovo iz-premembo v prid delovne večine.
Delavci! Delavke! Zganite se! Delo in Kapital — to sta dva sovražna tabora, izmed katerih bo zmagal prvi.
»Delo«, to je parola in zastava delavcev!
V vsako delavsko hišo spada »Delo«!
Na letošnjem prvomajskem shodu v Mestnem domu sem rekel med drugim sledeče: »Delavski pokret v Jugoslaviji je na potu ozdravljenja. Prva faza konsolidacije našega pokreta je završena s kongresom strokovnega zedinjenja v Tivoli. Strokovne organizacije v Sloveniji so enotne in s tem je ustvarjena solidna podlaga za zdrav in močan strokovni pokret. Z momentom, ko so se strokovne organizacije znašle v eni organizaciji na skupnem programu, je trajne politične razcepljenosti konec. Vprašanje o političnem zedinjenju je zadobilo konkretne oblike, ker je samo nadaljevanje prvega. Stopamo v drugo še važnejšo fazo delavskega pokreta, v fazo konsolidacije političnega pokreta. Kljub vsemu in preko vseh ovir se bo to zedinjenje izvršilo.«
Med tem se nam je posrečile zgrupirati okolu sebe one delavske kadre, ki so v tem oziru enakega mišljenja z nami. Skupno z večino ročnih delavcev, ki so do razkola v levem pokretu sodelovali skozi leta in leta z nami, smo ustanovili grupo »Zedinjenje« z namenom, da propagiramo in udejstvimo ono, zaradi česar smo se osamosvojili. Stopili smo v javnost z že znanim manifestom in izdali lastno glasilo »Delo«. Odziv na ta dogodek je žalibog le dokazal, kako daleč smo padli tekom dolgih let medsebojnega prepiranja. Socialistična stranka je trdovratno molčala in hotela zanikati naš obstoj in namen, čeravno smo skupaj z njihovimi pristaši že dolgo sedeli v strokovnih organizacijah in Delavski zbornici. Takrat je prevladovalo pri njih mnenje, da bomo mi prisiljena stopiti v njihovo stranko. Gustinčičeva grupa je po stari navadi zapela staro pesem o izdajstvu, likvidatorstvu in Kristanovšči-ni, med tem ko je »Naprej« tolmačil naš manifest tako, kot ga mi nismo nikdar napisali. Konkretnega odgovora na naše konkretne predloge za zedinjenje pa ni nihče dal. Na-
men je bil prozoren. Vsi tisti, ki jim ni na srcu delavski pokret, so hoteli diskreditirati našo akcijo že v samem začetku. Ni se jim posrečilo. Mi vsi smo bili prepričani, da je naš korak dalekosežen in težak, obenem pa tudi neprijeten za vse ozkosrčneže, ki jim je »partija« nad vse in ki mislijo, da je interes delavskega razreda podrejen stranki, ne pa narobe. Videli smo v naprej vse ovire in vedeli smo, da nas bodo blatili in zasmehovali, vendar smo mi verovali in še verujemo, da ideje zedinjenja ne bo mogoče spraviti z dnevnega reda, ker je ona porojena v delavskih masah, ker je ta ideja izšla iz faktične splošne situacije. In sedaj delamo stalno in konsekventno na ideji političnega zedinjenja.
Danes lahko trdimo z vso gotovostjo, da je vprašanje zedinjenja zadobilo one konkretne forme, v katerih se že lahko pristopi k prvim korakom pozitivnega zedinjevalne-ga dela. Prešli smo od besed do dejanj. Socialistična stranka Jugoslavije, pokrajinski odbor za Slovenijo, je izjavil oficijelno, da je pripravljen stopiti z nami v tozadevna pogajanja. Grupa »Enotnost« je proti političnemu zedinjenju na naši bazi. Ona je sploh proti vsakemu zedinjenju. Črez leto dhi bodo oni obžalovali svoj neumestni in dogmatični fanatizem. Razvoj dogodkov v Rusiji je pokazal, da Stalin likvidira Zinovjevski boljševizem, kar pomenja, da je nastal v politiki komunistične Internacionale močan preokret in da je inozemska politika Zinovjeva in njegovih skrahirala. Zinovjev boljševizem je delavstvo med seboj odtujeval in se s tem odrezal od velike večine evropskega proletariata izven Rusije. Danes stoji izven vsakega dvoma, da se ta linija korigira v smislu medsebojnega zbliževanja. Odvisno je le od položaja delavstva v posameznih državah, kako in kje se bo to zbli-žanje najpreje izvršilo.
Splošna politična in gospodarska situacija v naši državi nas sili, da mi prvi razmišljamo o tem. In sicer
Mnogo ljudi nam pravi:
Kako se boste vendar zedinili? Saj se ne morete zediniti. Ali morate iti k socialpatriotom, ali pa h komunistom.
To vprašanje je površno in napačno zastavljeno. Mi se ne nahajamo na razpotju med socialpatrioti in boljševiki, ampak korakamo po poti združenja vseh poštenih proletarskih sil. Da se bomo razumeli, naj najprej raztolmačimo, kaj je ta nesrečni — socialpatriotizem ali reformizem.
Socialpatriotizem se je razgalil popolnoma šele tekom svetovne vojne. Večinski nemški socialisti so glasovali za vojne kredite, za o-brambo hohenzollerske Nemčije — s tem so prenehali biti pravi socialisti in postali so patrioti ali socialpatrioti. Pri nas se je pokazal socialpatriotizem zlasti po koncu vojne: desničarji prej enotne social-demokratične stranke so rekli: mi moramo najprej utrditi to mlado Jugoslavijo, to nacionalno državo, pojdimo zato v vlado — in šele potem bo moglo tudi delavstvo zahtevati svoje posebne razredne pravice. Ta vstop v vlado je razklal prej enotno proletarsko politično gibanje. Kaj je torej socialpatriotizem ali socialpatriot? Socialpatriot je
intenzivno in brez dolgega odlaganja. Strašna gospodarska politika naših vlad, absolutna politična in socialna reakcija zahtevajo, da delavski razred reagira na vse krivice z energično in uspešno gesto. Ako pa Bernot s svojimi par sto pristaši, Gustinčič z istim številom in SSJ mogoče z nekaj več člani, vsak sam za se še tako vpijejo in razsajajo, je to bob v steno. Posebno pa še, ako obenem drug drugega dolže krivde na našem položaju. Situacija zahteva od nas enotnega nastopa in tak nastop bo uspešen samo takrat, kadar ga bo izvedla enotna razredna stranka. Buržuazni parlamentarizem je skrahirah Meščanske politične stranke se bore v agoniji. Odločitev ni težka, Ali bomo umirali tudi mi ž njimi ali pa udarimo s krepko roko vmes. Konkurenca raznih partij mora prenehati v interesu delavskega pokreta.
Vsi oni, ki ljubijo delavski pokret, se bodo morali znajti v eni stranki, oni bodo morali z lojalnim, širokogrudnim in razumnim delom položiti temelj našemu političnemu vstajenju in s požrtvovalnostjo prevzeti vso težo tega zedinjeval-nega dela nase. Pasti bodo morala vsa osebna nerazpoloženja, treba bo veliko tolerance in uvidevnosti, da po tolikih letih brezplodnega klanja med: seboj pride zopet zaželjeni mir v proletarske hiše. V enotni, razredni, dielavski stranki je rešitev. Naslovi, firme, osebe in pripadnost k eni ali drugi internacionali ne sme igrati tiste vloge, ki bi even-tuelno preprečila ozdravljenje delavskega pokreta.
Mi smo veliko žrtvovali. Naše eksistence in družine smo zapostavili interesom delavskega razreda vselej, kadar je to bilo potrebno. In danes zahteva od nas delavski razred, da naredimo križ črez vso žalostno preteklost, da si sežemo v roke in gremo na delo. Našli se bomo vsi, ki jim je na srcu resničen socializem. Izven naših vrst bodo
tisti, ki se veže .z buržuazijo in pozablja na proletariat, je tisti, ki so mu interesi današnje meščanske države prvo in proletariat drugo. Socialpatriotizem je buržuaziji mnogo koristil, proletariatu pa neznansko škodil.
Kot skrajni levi ekstrem proti desnemu se je pojavil — boljševizem. Prav tako, kot se rado marsikaj zatlači socializmu za čevelj, se rado podtakne tudi boljševizmu. Prvotno je pomenjal boljševizem — dosledno izvajanje marksističnih, socialističnih načel. Okrog dobre ideje so se pa zbrali n. pr. v Jugoslaviji slabi ljudje in so boljševizem izpremenili — v tajno celično rovarenje po delavskih organizacijah, v fabriciranje papirnatih revolucij i. p. — in ta boljševizem gotovo ni nič manj škodoval jugoslovanskemu proletariatu kakor socialpatriotizem.
Ta dva ekstrema se morata ubiti. Najhitreje jih bo ubila združitev proletariata v eno stranko, katero mora v vsakdanjem, praktičnem delu prevevati eno prepričanje:
Za njo morajo biti edino merodajni proletarski interesi, med buržuazijo in delavstvom ni skupnosti nikdar.
Ali napredujemo?
takrat ostali le še demagogi in norci.
A. Sedej.
Ali zablode — ali socializem.
Zedinjenje na tej podlagi gotovo rii socialpatriotsko ali izdajalsko, temveč za tako zedinjenje mora biti vsak delavec, vsak iskren socialist ali komunist.
Ne gre torej za socialpatrioti-
Strokovna komisija, izvoljena na lanskem božičnem1 kongresu, se je lotila z vso energijo svojih nalog. Dajala je in daje stalne direktive organizacijam za delo. Gospodarsko je povzdignila strokovno gibanje. Izvedla je z velikim uspehom volitve v Delavsko zbornico itd. Tam, kjer se izvajajo sprejeti sklepi in navodila (pri železničarjih in nekaterih kovinarskih podružnicah), strokovna organizacija z vsakim dnem napreduje. Žal ne vidimo potrebne delavnosti in discipline pri drugih zvezah. Preradi poslušajo sodrugi glasove nasprotnega časopisja in sovražnih agitatorjev in se spuščajo v nepotrebne diskusije, pri tem
V Bologni je mladi Zamboni oddal strel na načelnika in voditelja fašistovskih tolp — Mussolinija. Mussolini je ostal neranjen, mladega Zambonija so udani banditi v črnih srajcah na mestu linčali. — 14 ran z bodalom je imel zadavljeni atentator. Mussolini se je pripeljal v Rim burno pozdravljen od svojih biričev, plačancev, strahopetcev in norcev. Papež je ponovno pozdravil »rešenega vojvodo« in mu dal svoj blagoslov; katoliška cerkev je zapela »Te Deum««, naš minister Ninčić je v imenu jugoslovanske vlade čestital — medtem so pa črnosrajčniki pobijali katoliške duhovnike in primorske Slovence ter uničevali zadnje kulturne postojanke narodnih manjšin v Italiji. Minister Ninčić je pljunil na nacionalna čustva enega dela kraljevine SHS — ravno tako kot leta 1915, ko so v Londonu z znanim paktom sklenili »osvobojenje« Slovencev izpod tujega jarma. Vrhovni poglavar katoliške cerkve je blagoslovil največjega terorista ter se z njim solidariziral. SLS tega v svojem protestu v Nar. skupščini ni povdarila ... Mogoče bo »Pravica«, glasilo Gosarjevih boljševikov, s križem popravila to »napako« in vsaj za Slovenijo povedala, da se je rimska cerkev postavila v službo fašizma.
Med tem se pa »fašistovska revolucija« utrjuje. Aretacije so na dnevnem redu. Hišne preiskave se vrše po celi Italiji. Razbijajo delavske in narodne domove, uničujejo uredništva in tiskarne nefašistov-skih listov, pretepavajo urednike — z eno besedo: divjanje krvnikov italijanske svobode je dospelo do vrhunca. Med tem, ko vrše plačani črnosrajčniki svoje »podrobno delo«, zboruje vrhovni poglavar črnih tolp s svojim štabom in izdaja »revolucionarne« naredbe: državne meje se zapro in zastražijo, da ne bi še kakšni atentatorji po naredbi fa-šistovskega provokaterja Garibaldija prišli v Italijo. Ustavijo se vsi rdeči listi, njih premoženja uničijo. Slovenec naj se takoj poitalijanči, smrtna kazen se uvede za vse politične zločince, zraven drugih še izjemnih zakonov, ki onemogočajo vsakemu poštenjaku življenje v Mussolinijevi Italiji. Parlament je razveljavil vse mandate opozicije, med njimi tudi komunistične. Iztrebi naj se vse, kar ni fašističnega. V kratkem bo v Italiij prenehalo vse, karkoli diši po liberalizmu. Zavladala je diktatura Mussolinija.
Francija in Anglija, ki igrata prvo violino v Društvu narodov, kjer so baje zaščiteni vsi narodi
V prvih dnevih novembra se je vršil v Linču veliki kongres avstrijske socialne demokracije. Žalibog nimamo v našem Mdnevniku dovolj prostora, da bi objavljali cel potek debate, ki se je bavil z novim osnut-
riat, izučen po desničarskih in skrajno levičarskih zablodah upo-stavi eno enotno delavsko socialistično stranko.
Proč s socialpatriotizmom in vsemi zablodami!
Živel socializem!
pa zanemarjajo, vsakodnevno praktično organizacijsko delo.
Da omenimo le en slučaj: Tako važnega sklepa, kakor je izvolitev obratnih zaupnikov, večina podružnic nj izvršila, niti poskušala izvršiti, hiti pojasnila, zakaj ne izvrši. Vse člane opozarjamo, da bodo dajali težko odgovor pred kongresom, ako te svoje malomarnosti ne popravijo.
Sodrugi, manj kritiziranja in diskutiranja je treba in več praktičnega, organizacijskega dela v tovarni!
Od praktičnega dela zavisi napredek organizacije in s tem tudi delavskega razreda.
pred purizvalom, molčita. Oni, ki so tri leta ekonomično in vojaško blokirali sovjetsko Rusijo iz »človečanskih ozirov« iz protesta proti »krivicam«, ki se gode »večini« ruskega naroda in privatni lastnini, danes molče, ko Mussolini divja po Italiji proti vsem principom demokracije in svobode.
Mi smo vedno stali na stališču, da individualni teror in atentati niso nikdar sredstvo v rokah organiziranega proletariata za dosego svojih ciljev. Toda tam, kjer je uničena vsaka organizacijska svoboda, kjer je 80 odstotkov prebivalstva postavljeno izven zakona, tam so izbruhi posameznikov razumljivi. Tam se pojavljajo posamezniki, ki hočejo osvetiti krivico, ki se godi tisočerimi Mladi Zamboni se je uprl Mussoliniju, ker vidi samo v njem fašizem. On je streljal na ustvarite-Ija in nosilca fašističnega nasilja. In prišel bo čas, ko bodo imena vseh teh upornikov zapisana v zgodovino osvobodilne borbe v Italiji. Saj imamo v Avstriji Adlerja, ki je med vojno zadel avstrijskega ministrskega predsednika Stiirgkha.
Fašizem se je pokazal celemu svetu v svoji pravi luči. Odkril je svojo najostudnejšo stran v osebi Ricciotto Garibaldija. To je potomec onega Garibaldija, ki je slavljen kot junak osvobojenja Italije izpod avstrijakantstva in papizma. In ta njegov vnuk, po imenu Ricciotto, je bil plačan vohun Mussolinija, ki je v Franciji za Mussolinijev denar organiziral atentate in zarote ter jih potem izdajal Mussoliniju. Agent provokater najostudnejše vrste. Bil je v službi italijanske, španske in francoske policije. Trgoval je s človeškimi dušami na zdravje Mussolinija in njegove bande.
Sedaj, ko divja v Italiji Mussolini in se roga celemu svetu, ko francoski, angleški in drugi ministri molče, ko mu naš gospod Ninčić čestita in ga katoliška cerkev blagoslavlja, dvigamo mi slovenski proletarci glasen in ogorčen protest proti nasiljem in krivicam črnih banditov. Dvigamo protest proti teptanju pravic delovnega ljudstva Italije in njenih narodnih manjšin, protest proti nasilju nad goriškimi Slovenci, ker so, prodani Italiji, bili oropani vseh svojih državljanskih pravic.	ot-
pozdravljamo naše italijanske sodruge v njihovi veličastveni borbi proti fašizmu in smo trdno prepričam ni, da bo prišel dan, ko bo Mussolini dobil svoj spomenik zraven Cankova, Horthyja in drugih fašistovskih diktatorjev.	A. S.
kom programa avstrijske socialne demokracije. Ker smo mi že v začetku objavljali v našem glasilu o-snutke tega programa kot bazo za pregovore o zedinjenju, bomo izdali poročilo o tem kongresu v slo-
Listnica uprave „Dela".
Položnice, ki smo priložili, so zato prlloiene, da se plaža naročnina. Ba»veselJlwo^ dejstvo Je, da Je ie velika vežlna to storila. Biti pa morajo že vedno taki, ki nikakor nimajo časa oddati naročnino na pošto.
Sodrugi, resno in Intenzivno delo zahteva tudi Intenzivno obveznost — tožno plaževanje narožnlne.
venskem prevodu, da bo proletarska javnost Slovenije lahko spoznala velik pomen tega kongresa.
Z momentom, ko je kongres v Linču osvojil novi program, se je pažnja celega proletarskega zapada in juga obrnila proti Dunaju, ki bo postal novo središče, nova koncentracijska sila vse proletarske srednje in zpadne Evrope. Močna in zdrava avstrijska socialna demokratična stranka je sedaj sprejela nov program, ki bo dal možnost konsolidacije tudi drugim delavskim pokretom izven Avstrije. Zinovjev je s svojim ultraboljševizmom zapravil vpliv Moskve na zapad, potem ko je s svojo papistovsko politiko stroge dogmatike razbil na kosce proletarska gibanja evropskih držav. Edina Avstrija je ohranila enotnost na zunaj in znotraj. In danes postaja rdeči Dunaj žarišče novega, silnega in ujedinjenega pokreta. Posebno pa bo srednjeevropska in balkanska socialna demokracija prisiljena, da se nasloni na Dunaj in njegov novi program. Velikanske naloge, ki jih je rešil kongres v Linču, so takega značaja in pomena, da tudi mi Jugosloveni ne bomo smeli iti preko njih s samo izjavo ali pa objavo kongresa. Posebno mi ne, ki težimo za zedinjenjem in za tem, da upostavimo močan delavski pokret v naši državi.
Novi program avstrijske socialne demokracije mora postati znan
Domači pregled.
Nov državni proračun.
Nov proračun, ki bo predložen narodni skupščini, izkazuje po zatrdilu finančnega ministra dr. Periča 11 milijard 1690 milijonov izdatkov. Dosedanji proračun znaša 12 milijard 504 milijone dinarjev. Torej je proračun zmanjšan za 900 milijonov.
To so še vedno številke, ki daleč presegajo finančno zmožnost naše države, posebno če upoštevamo, da kljub 12 milijardam gremo gospodarsko vedno bolj katastrofi nasproti. Kam gredo vse te milijarde, si lahko mislimo, ako čitamo o korupcijskih aferah, ki jih je toliko, da bi sodišča imela leta in leta opravka ž njimi.	—n—
Kongres Delavskih zbornic v Beogradu.
Dne 24. in 25. oktobra se je vršil v Beogradu kongres Delav. zbornic Jugoslavije. Na kongresu je prisostvovalo 120 delegatov z odločujočim in nad 200 delegatov z posvetovalnim glasom. Izven tega nešteto gostov iz cele države.
Kongres je otvoril centralni tajnik Delavskih zbornic s. Živko To-palović, ki je v navdušenih besedah pozdravil kongres in mu želel uspeha. Nato se je prešlo na delo. Prvi referat je imel sodr. Topalović o splošnem socialnem položaju. Referat je bil globoko zasnovan, temeljit in dosleden in izzval je ene-dušno odobravanje od vseh navzočih delegatov in poslušalcev. Za njim so sledili referati s. Uratnika o stanovanjskem vprašanju, referat s. Stankota o vprašanju železničarjev. Oba referata sta bila stvarna in dobra ter sta žela obilo odobravanja. S. Pfeifer je imel splošen, dolg referat o socialnem zavarovanju, kateremu je sledilo mnogo podreferatov. Vse tozadevne resolucije so bile sprejete soglasno. Kongres je bil na višku. Bil je to delaven parlament jugoslovenskega proletariata, ki je pokazal zopet enkrat svojo popolno enotnost v vseh vprašanjih, ki se tičejo Delavskih zbornic.
vsakemu funkcionarju našega pokreta, on se mora razširiti med delavstvom — on mora postati tudi naša last, če hočemo biti ozdravljeni, ako hočemo stati na trdnih nogah.
Mi si moramo biti na jasnem glede enega:	Trajno	ne moremo
več ostati razcepljeni. Program avstrijske socialne demokracije je tak, da ga mora v naših razmerah akceptirati vsak legalni delavski pokret. On je boljši, kot to, kar imamo mi. Zato se čudim, da neka-terniki, ki pa pozdravljajo drugače ta nov podvig avstrijskih sodrugov, stoje še vedno na stališču enostavne priključitve k SSJ in ne uvide-vajo potrebe likvidacije faktičnega šocialpatriotizma in celo ministeria-lizma, ki v resnici ponekod še obstoja. Koncepcija narodnega »edin-stva« in »konsolidacije« države v zvezi z buržuazijo je socialpatrioti-zem in njega je treba ovreči. In še mnogo drugega je, kar je treba povedati na ves glas. Kakor obsojamo napake skrajne levice, ki že prehaja v anarhizem, tako obsojamo napake krajne desnice, ki prehaja v ministerializem in socialpatriotizem. Napačno je, ako se nas označuje za centrumaše. Mi smo samo našli izhod iz tega kaosa medvojnih in povojnih napak. Mi ustvarjamo pravi delavski pokret — mi pripravljamo resnično, razredno, delavsko stranko, ker smo prepričani, da je vse drugo zmota.
In v času tega obupnega iskanja prave poti, v času porajanja prvih kontur in ogrodja konsolidiranega pokreta pri nas, je kongres v Linču dal temu našemu ogrodju dušo: nov razredni program.
Naša naloga je s tem znatno olajšana. Potrebno bo samo prikrojiti vse skupaj našim razmeram in dovršili smo delo zgodovinskega pomena. Zato naprej po začrtani
Klemenčič, ki je zastopal Ber-notovce, je hotel dokazati kongresu edino zveličavnost svojega pravilnika in pojmovanja o demokraciji, toda je pri tem sprejemnem izpitu za naš parlament absolutno pogorel kot nezrel in neresen politik. Tudi precej oportunistična in servilna gesta skrajne levice ni mogla motiti harmonije kongresa in njegovega uspeha!
Postali smo s tem kongresom faktor, ki bo igral v bodočnosti, ko se bo naš pokret še politično konsolidiral, veliko vlogo. Treba je nadaljevati z započetim delom in uspeh je zasiguran. Vsled pomanjkanja prostora ne moremo objaviti resolucij, ki bodo itak izšle v posebnem buletinu Delavske zbornice.
Pašić ali Uzunović? Odkar se je Pašić vrnil v Beograd, imajo gospodje aktivni ministri slabo spanje. Pa ne mogoče, da bi kdo mislil zavoljo slabe vesti, ne, ampak zaradi tega, ker ne vedo, ali bi potegnili z gospodom Pašićem ali Uzunovićem? Pašić noče kar meni nič tebi nič izginiti iz površja predno zatisne svoje oči. Uzunović se pa je, kot je razvidno, tako privadil na najmehkejši stolček ministrskega predsednika, da mu je težko se ločiti od njega — morda za vedno. In sed'aj si oba iščeta zaveznikov za novo vlado. Brezposelnih bivših ministrov je precej, želja in volja je velika, toda oreh je precej trd. En čas je izgledalo, da bo Korošec uspel do vlade, ker je z vso silo pripravljal pogreb avtonomije Slovenije. Dr. Gosar se je čelo precej milo izrazil o novem stanovanjskem zakonu, ker se je baje že čutil tam na pol v ulogi ministra za šume in rude. Toda lonček je bil previsoko privezan.
Radič govori. On govori o vsem. O ženskih bubifrizurah in o potresu na Japonskem, o Mussoliniju in zadnji povodnji, o krompirju in kitajski kulturi, včasih se pa spomni na svoj arest in Rade Pašiča, udari po ničvredni gospodi, potem se pa vsede v salonski voz in se odpelje v Beograd preklicevat vse, kar je govoril. Njegova porodica skupno s Pucljem pa
zem, temveč gre za to, da proleta-
Resna beseda vsem strokovnim zaupnikom.
Podivjani fašizem.
Kongres avstrijske socialne demokracije
v Linču.
poti, da dokončamo most črez preteklost k zdravi sedanjosti.
vlečejo državni voz v vedno večje lerize in politično močvirje . . .
Pribičevič je dosleden v svojem narodnem edinstvu. On šteje svoje shode in pripravlja jugoslovanskega Mussolinija.
Radikali se tepejo za žive in mrtve. Pašić intrigira proti Uzunoviču, Maksimovič zopet proti Pašiču, Nin-ćić pa drži svoj portfelj trdno in pozdravlja Mussolinija.
Gospodarstvo pa propada. V času ko dokazujejo Rade Pašiču milijonske korupcije, v času, ko se demontira sicialna politika in uvaja nečuven režim nesposobnosti, ko se parlamentarizem buržuazije krha, bi moral delavski razred aktivno poseči vmes in povedati svoje odločno mnenje. Ali ne govori vsa ta politična in gospodarska kriza za to, da se združeni vržemo v borbo proti korupciji in reakciji? Zadnji čas je — dvanajsta ura, da spregledamo in gremo na delo! .
Nov udar avtonomiji naših občili, — Občinski zastop v Mežici pri Prevaljah razpuščen. — Postavljen je nov gerent, — Veliki župan mariborske oblasti je z odlokom razpustil izvoljeni občinski zastop v Mežici pri Prevaljah. Pod pretvezo, da je zastop lahkomiselno gospodaril z javnim denarjem je postavil gerenta, nekega Iv. Milača. V meščanskih časopisih se piše, da so vodili občino »neki ekstremni socialisti in prikriti komunisti«, ki so čudno gospodarili z občinskim denarjem.
Razumljivo! Občina Mežica je bila v rokah delavcev. Delavci so v občini vodili delavsko politiko. Oni so obdavčili kapital in zidali šole za delavce. To pa je po mišljenju buržuazije »razmetavanje« z denarjem. Sodrug Moderndorfer je bil trn v petii tamošnjim kapitalistom. Hoteli so ga uničiti s tožbo, ker je povedal o tamošnjih premogovnikih stvari, ki niso gospodi prijale. Ker je delal v prid proletariata, so ga postavali pred sodišče^ S teni so le dosegli nasprotno. Mežiški proletariat je še bolj strnil svoje vrste. Zato pa je bilo treba udariti po njem s kolom. »Jutro« skače od veselja in obeta »senzacionalna« odkritja, češ, obžalujte, ker niste imeli demokratarja za župana.
Proti temu novemu nasilju protestiramo z vsem ogorčenjem, ker vemo, da bo v kratkem grozilo isto trboveljski občini, ako bo to kazalo gospodi okoli TPD, mežiškim borcem pa pošiljamo pozdrave solidarnosti in zaupanja. Ne bodo nas strli, naša volja je močna — pri prihodnjih volitvah pa na svidenje! — Rudar.
Trboveljski župan potrjen. Volja trboveljskega proletariata je zmagala. Intrige »državotvornih« in »sepa-ratistično-avtonomističnih« elementov so doživele občuten poraz. Trbovlje so rdeče — one so naše, proletarske! Župan s. Sitter je skupno z občinskim odborom prevzel trboveljsko občino. Ob tej priliki moramo jasno povedati in podčrtati sledeče: Ako bodo za tem občinskim odborom, ki je delavski, stali vsi oni, ki pripadajo delavskemu razredu, tedaj bo delo tega odbora znatno olajšano. Kontakt med delavci in njihovim odborom mora biti stalen in intenziven. Odbor mora vedno in ob vsaki priliki iskati navodil in nasvetov v delavskih masah. Tedaj bo on trdno stal na svojem mestu — kot predstavnik velikanske večine trboveljskih občanov.
Posebno če računamo z mogočnimi faktorji, ki bodo skušali vsako proletarsko politiko v občini onemogočiti in izrabiti vsak slučaj za razpust občinskega sveta. Vlada gleda z nezaupanjem in nezadovoljstvom na izvoljeni občinski odbor, izven tega je pa tu Trboveljska premogo-kopna družba, ki igra veliko ulogo. Občina bo prisiljena popraviti marsikatero krivico TPD napram trboveljski občini in s tem pride nehote v konflikt s tem vsem znanim veleka-pitalističnim podjetjem.
Delovanje bo z vseh strani otež-kočeno in ne delajmo si prevelikih iluzij, ako pademo v nezaupanje, ako bodo gotovi demagogi zahtevali od občinskega odbora, da dela čudeže. Odbor mora biti eno s svojimi
volilci in občani — potem bo njegovo zaupanje veliko in trdno.
Mi želimo novoizvoljenemu občinskemu zastopu obilo uspeha na tej težki poti. Ne omahujte, za vami stoji velik del proletariata, ki vas bo podpiral v vašem težkem delu.
Trboveljski rudar.
V predborbi za ljubljansko občino. Naša skupina je poslala poziv vsem obstoječim delavskim razrednim grupacijam za skupen nastop pri bodočih občinskih volitvah. Poziv smo objavili v zadnji številki našega lista. 14-dnevni rok za odgovore je potekel,, odzvala (se je do danes samo Socialistična stranka Jugoslavije. Ne poznamo pravzaprav molčanja od strani grupe »Enotnosti« in »Napre-ja«, toda mislimo, da so k vsem svojim napakam pridružili še eno novo napako, ker se abstinirajo od skupnega nastopa. 14 dni je dovolj časa za razmišljanje, posebno za Gustin-čičevce, ki vedno in povsod govore o skupnih akcijah. Naj bo kakor hoče — mi smo z delom pričeli. Krajevna organizacija SSJ je sprejela naše predloge za skupen nastop, obenem pa že izdelala načrt za stanovanjsko vprašanje, ki bo tvorilo bistven del našega skupnega komunalnega programa. Še tekom tega tedna bo ustanovljen glavni volilni odbor, ki bo imel nalogo, da izdela komunalen program in organizacijo rajonskih volilnih odborov. Pristopili smo torej k praktičnemu delu brez velikih in stvarnih diskusij. Naša glavna naloga pa bo, da aktiviziramo ljubljanski proletariat, da ga povedemo združenega v borbo za občino Ljubljano. Veliko napak moramo popraviti, veliko iluzij odpraviti — čaka nas resno in stvarno delo. Pri nas ni mesta za demagogijo in prazne fraze — ker se zavedamo odgovornosti, ki smo jo prevzeli. Pri nas je prostora dovolj za vse one, ki hočejo resnega in pozitivnega delovanja. Toda preprečili bomo vsak poizkus, izrabljati našo akcijo v partizanske namene — ker mi smo v službi celotnega delavskega pokreta, ne pa poedinih voditeljev. Delavcem v tovarnah in obratih pa kličemo: pripravite se, da združeni in močni dokažemo buržu-aziji, da še živimo politično in da hočemo živeti kot razred, ki je poklican, da ustvari novo, zdravo človeško družbo.
Delavska telovadna in kulturna zveza »Svoboda« v Ljubljani vabi na občni zbor, ki se bo vršil v nedeljo, dne 19. decembra t. 1. ob 9. uri predpoldne v prostorih zveze v Ljubljani, Delavski dom, Marksov trg (Turjaški trg) št. 22, II. s sledečim dnevnim redom: a) volitev komisije za pregledovanje mandatov; b) sklepanje o poročilih zvezinega odbora in nadzornikov; c) volitev zvezinega ožjega in širšega odbora, nadzornikov in razsodišča; č) sklepanje o rednih in izrednih prispevkih podružnic in včlanjenih društev; d) sklepanje o prijavljenih predlogih in pritožbah. — Med prijavljenimi predlogi zvezinega odbora je posebne važnosti vprašanje reorganizacije s posebnim ozirom na razmerje podružnice ljubljanske in mariborske pokrajine ter delovni program za bodoče leto s posebnim ozirom na podporo Delavske zbornice v Ljubljani. Podružnice se opozarja, da morajo naznaniti pismeno svoje delegate ter urediti pravočasno račune s centralo. Vsaka podružnica in društvo ima pravico delegirati največ 5 delegatov, ki imajo toliko glasov, kolikor zastopajo članov podružnice. Delegati se morajo izkazati s poverili. Podružnica mora izkazati, da je z obračuni v redu, ker sicer nima pravice do glasovanja. Zvezin občni zbor je sklepčen le, če je na njem zastopana polovica članov. Če bi tega ne bilo, se vrši občni zbor eno uro pozneje, t. j. ob 10. uri, ob vsakem številu prisotnih in upravičenih delegatov.
Tajnik »Svobode«.
Po sklepu širšega odobra delavske kulturne in telovadne zveze »Svoboda« se razpisuje mesto tajnika. Ponudniki imajo predložiti svoje ponudbe najdalje do 30. novembra t. 1. ter priložiti 1. spričevalo zadnje šole, 2. spričevalo dosedaj izvršenih služb, 3. potrdilo proletarske organizacije' o svoji politični zanesljivosti,
4. pogoje za nastop službe. K temu
se pripominja, da je služba celodnevna, t. j. najmanj 7 ur na dan ter se zahteva sposobnost za kulturno delo, posebno v smereh organizacije in propagande za telovadbo, šport, petje, glasbo in dramatiko.
Ž. Milojkovič:
Srbohrvaški tečaj za delavce in nameščence.
Za dramatično šolo, knjigovodski in nemški tečaj prosvetnega odseka Delavske zbornice se je prijavilo mnogo delavcev in nemeščencev. Zato je sklenil prosvetni odsek, da priredi še srbohrvaški tečaj, ker je znanje srbohrvaščine nujno potrebno
I.
Pred vojno je obstojalo na ozemlju današnje Jugoslavije več delavskih gibanj, ki so živela in se razvijala popolnoma ločeno in samostojno. Vsaka pokrajina, ki tvori današnjo Jugoslavijo (Srbija, Hrvatska, Slovenija, Bosna in Hercegovina, Vojvodina, Makedonija, Dalmacija in Črna gora) je imela svoje posebno delavsko gibanje. Čeprav so vsi ti pokreti po svoji razredni in idejni orientaciji stali na istem terenu, vendar so posebne zgodovinske razmere dale vsakemu od teh pokretov v gotovi meri poseben značaj. To je popolnoma naravno in razumljivo. Vsako teh gibanj se je rodilo in razvijalo pod različnimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi razmerami.
V Srbiji se je v sedemdesetih letih, v dobi Svetozara Markoviča (u-stanovitelj radikalne stranke, op. ur.) poskušalo ustvariti moderno delavsko gibanje, toda ta poskus je propadel, ker v Srbiji tedaj ni bilo razredno diferencirane družbe:	Mo-
dernega proletariata in moderne buržuazije ni bilo. V kmečki deželi s primitivnim načinom gospodarstva ni pogojev za moderni razredni boj. Ti pogoji nastajajo šele s prodiranjem kapitalističnega načina proizvajanja.
Enakih in istih pogojev torej ni bilo. V nekaterih pokrajinah je bil kapitalizem močneje razvit, v drugih slabše. Tudi politične razmere, ki so tudi važen faktor za razvoj delavskega gibanja, niso bile povsod iste. Nacionalnih in verskih predsodkov nočem posebej povdarjati, čeprav so tudi ti velikega pomena. Pred vojno je bilo na primer kapitalistično gospodarstvo bolj razvito v Sloveniji, Hrvatski, kakor pa v Srbiji, Makedoniji in Dalmaciji. Objektiv-
*) Priobčujemo skrajšano razpravo s. Ž. Milojkoviča, izišlo v celoti v sarajevski reviji »R. Pokret« in beograjskem »R. Jedinstvu« radi njene točne analize polpreteklosti jugoslov. del. gibanja. Opozarjamo vse, da jo pazno berejo in zasledujejo skozi vse številke.
Internacionalni
pregled.
Zmaga angleške delavska stranke.
1. novembra so se vršile na Angleškem občinske volitve v 300 mestih izven Londona. Rezultat je nepričakovana zmaga delavske stranke. Po zadnjih poročilih je delavska stranka pridobila novih 150 mandatov. Vse druge stranke zaznamujejo velikanske izgube. Konservativci so izgubili 68 mandatov, liberalci 48 in ostali skupaj 25. V Leeds in Sheffieldu, dveh velikih industrijskih centrih je delavska stranka dobila večino. V Nottinghamu je dobila 5, v Birminghamu 8, v Manchestru 7 in v Liverpoolu 6 mandatov. »Daily He-rald« poroča, da je to uspeh, ki je prekoračil največja pričakovanja. To je odgovor prebivalstva na nezmožnost vlade pri obravnavanju položaja v rudarskem vprašanju. Obenem je to pogubonosen poraz konservativcev, ki da ministrskemu predsedniku precej misliti, Politični valovi so se razburkali in bodo pri prihodnjih parlamentarskih volitvah poplavili in odnesli konservativce.	—z—
Volitve na Saškem.
31. oktobra so se vršile volitve v deželni zbor saški. Sozialdemokrati, komunisti in stari socialdemokrati
vsem onim, ki hodijo na jug iskati dela. Vsi, ki bi želeli obiskovati ta tečaj, naj se zglase pri svojih kulturnih ali strokovnih organizacijah ali pa direktno pri prosvetnem odseku Delavske zbornice v Gradišču št. 2.
Knjižnica in čitalnica Delav. zbornice.
V zimskem času bo odprta knjižnica in čitalnica prosvetnega odseka DZ v Gradišču št. 2 vsak delavnik od 10.—12. ure dopoldne in od pol 2.— 9. ure zvečer, ob nedeljah in praznikih pa od 9.—12. ure dopoldne. Delavci in nameščenci, obiskujte pridno v prostem času knjižnico in čitalnico svoje zbornice!
ni pogoji za razvoj modernega delavskega gibanja so bili tam brez dvoma ugodnejši, toda je zopet manjkalo povoljnih političnih in subjektivnih faktorjev, ki bi mogli izkoristiti u-godne objektivne pogoje. V pokrajinah, kjer je industrijski razvoj skoncentriral znatne proletarske množice, ni bilo politične svobode, 'brez katere se moderno delavsko gibanje, gibanje množic ne more pravilno razvijati. V Srbiji je pa bilo tedaj precej politične svobode, toda to ni moglo nadomestiti gospodarske zaostalosti, obrtniškega in kmečkega proizvajalnega načina.
In vendar, kljub vsemu temu so vsa ta delavska gibanja stalno napredovala in se utrjevala. Šla so vzporedno s kapitalističnim razvojem. Pred vojno so prišla že do znatnega gospodarskega in političnega vpliva. Vsako teh gibanj je postalo v večji ali manjši meri faktor, s katerim se je moralo računati.
Znano je na primer, da je bila predvojna srbska socialdemokraška stranka, čeprav mala proletarska stranka, vendar močan faktor v srbskem političnem življenju. Bila je celo pomembna tudi v internacionali.
In vsa ta gibanja so bila socialistična in to celo v evropskem smislu besede. Morda so bila bolj socialistična, kakor je bilo treba ali kakor se je od njih zahtevalo. Tvorci in voditelji tega gibanja, njihovi ideologi, so bili večinoma dijaki in učenci za-padno-evropskega modernega socializma. Delavsko gibanje so ustvarjali in gradili na podlagi znanstvenega socializma Karla Marksa in Friderika Engelsa. Ti ljudje šo bili fanatični marksisti. Morda je ta njihov fanatični marksizem često dal gibanju doktrinaren in sektaški značaj. Ali v tej dobi, v dobi, ko so se polagali temelji modernemu delavskemu gibanju, doktrinarstvo ni bilo tako nevarno. Nasprotno, to doktrinarstvo je mnogo pripomoglo, da gibanje ni zašlo s svoje pravilne poti v reformistične in oportunistične vode.
(ti so se odcepili) imajo skupaj večino 40.000 glasov. To pomeni večino z največ dvemi mandati. Ta večina bo seveda brez praktičnega pomena. Medtem se je poizkus spraviti skupaj vladno večino desničarjev, ponesrečil. Socialdemokrati so napram zadnjim deželnozborskim volitvam leta 1922 kakor tudi državnozborskim volitvam leta 1924 izgubili precejšnje število glasov. Ako štejemo glasove obeh socialdemokratičnih sku-in skupaj, vidimo, da so izgubili o-oli 80.000 glasov. Komunisti so napram decemberskim volitvam leta 1924 pridobili 48.000 glasov. Število njihovih mandatov se je zvišalo od 10 na 14, med tem so socialdemokrati padli od 40 na 31. Stari socialdemokrati dobe 4 mandate.
Meščanske stranke so popolnoma razbite in so vsled tega pretrpele občuten poraz. Zgubile so mnogo glasov in mandatov, vendar je ta izguba izravnana z pridobitvami gospodarske stranke in neke nove takozvane Aufwertungspartei.
Vladna kombinacija meščanskih strank je mogoča le, ako se jim pridružijo še stari soc. demokrati. V tem slučaju bi imela večino z dvemi glasovi. Na drugi strani izgleda zelo preoblematično vprašanje skupnega nastopa soc. demokratov, komunistov in starih soc. demokratov.
Ž. Milojkovič:
Perspektive delavskega gibanja v Jugoslaviji.1)
Rezultati volitev so sjedeći: Oddanih je bilo 2,357.699 glasov, od teh so dobili:	Stari socialdemokrati
98.026, nemški nacionalci 341.065, nemška ljudska stranka 292.079, socialdemokrati 758.192, komunisti 342.112, demokrati 111.351, gospodarska stranka 237.462, ljudska socialna delavska jednota 10.382, cen-trum 24.059, narodni socialisti 37.736 in »Aufwertungspartei« 98 tisoč 258 glasov. Mandati se razdele sledeče: Stari soc. demokrati 4, nemški nacionalici 14, nemška ljudska stranka 12, socialdemokrati 31, komunisti 14, demokrati 5, ostali pa 10, 2 in pa 4.
Tudi Poljska . . .
Na Poljskem so izdali nove zakonske odločbe, ki do skrajnosti omejujejo svobodo tiska. Cenzura se je poostrila in zvišale so se zaporne kazni in globe za tiskovne »delikte«. Po teh novih določbah je onemogočena vsaka zdrava kritika političnih dogodkov na Poljskem, ker ima cenzura in državno pravdništvo široke pravice, da lahko zatre vsako vladi neljubo razpravljanje o tem ali onem predmetu, kot državi nevarno agitacijo. Kažnjivo je tudi pisanje listov o govoricah in vesteh, vsled katerih trpi poslovanje oblasti, državnega predsednika, ministrov, sodnikov, parlamentnega maršala, uradnikov in vojaških voditeljev z naredbeno ali zaporno močjo. Kmalu ne bodo smeli pisati o šoferjih, ki vozijo ljubice višjih gospodov.
Reakcija dviga svojo glavo povsod, kjer je delavski razred oslabljen in brez politične moči. Tudi pri nas imamo zakon o tisku, ki je precej podoben sedanjemu na Poljskem. Javno mnenje hočejo prisiliti, da veruje v to, kar govore in pišejo vsako-časni oblastniki. Bliža se čas, ko bomo brali samo še Uradni list in mašne bukelce.	—z—
Borba angleških rudarjev.
V Londonu se nadaljujejo poganjanje za upostavitev dela v rudniku. Predmet teh pogajanj so vprašanja o mezdah in delovnem urniku. Lastniki rudnikov nočejo skleniti sporazuma, ki naj bi veljal za vso državo, ampak hočejo prepustiti to posameznim krajevnim organizacijam lastnikov, kar bi pa pomenjalo . oslabitev enotne fronte rudarjev. Govorilo se je o 20-odstotnem znižanju rudarskih plač in o tem, da je fiksiranje minimalnih plač odvisno od podaljšanja delovnega časa.
Rudarji nočejo o kakem podaljšanju nič slišati in so prekinili pogajanja z namenom, da se posvetujejo s svojimi organizacijami. Videti je, da odpor rudarjev traja še dalje in da so oni pripravljeni nadaljevati borbo za vsako ceno.
Gospodarske posledice te ogromne bitke so za državo naravnost katastrofalne. Izguba na produkciji znaša okoli 300 milijonov funtov šterlin-gov. Med stavko se je uvozilo okoli 20 milijonov ton tujega premoga.
V tej veličastni borbi med delom in kapitalom se je pokazalo, kakšnega pomena je internacionalna solidarnost. Le tako je bilo mogoče, da angleški rudar še danes ostaja na svojem mestu, kljub težkim izgubam, ki jih ima.	—z—
Zarota proti španskemu fašizmu.
Polkovnik Macia je pripravljal upor proti diktaturi na Španskem. Predpriprave so se vršile na fran-cosko-španski meji v Pergignanu. Polkovnik Macia je imel namen prodreti z oboroženimi četami čez mejo v Katalonijo, zanetiti tam splošno u-stavo in proglasiti samostojno katalonsko republiko. Toda izdal ga je znani fasištovski provokater Riccioti Garibaldi, ki je sam svetoval polkovniku Macia, kako naj organizira usta-jo. Danes sedi polkovnik Macia s svojimi pristaši v predignanskih zaporih in čaka nadaljne usode.
Povsod upori proti fašizmu — povsod izdajstva in provokacije. Mussolini vlada danes z ognjem in mečem. Španski Primo de Revira je svojo diktaturo poostril. Toda kljub temu se zbirajo sile, ki hočejo vreči fašitovski teror. Ni daleč čas, ko pride obračun za vse krvnike. Španski Primo de Rivera, madžarski Horthy, bolgarski Cankov, rumunska siguran-
ca, Benito Mussolini, to so s proletarsko krvjo napisana imena na kažipotih razredne borbe. Delov, razred ne bo miroval, dokler ne poplača krivice, ki so mu jih nanesli njegovi tirani.
Katalonski uporniki gotovo niso osamljen pojav v zgodovini antifašistične borbe. Zaniboni in zadnji atentat na Mussolinija. To so le prvi močnejši sunki velikega potresa, ki bo sledil. ',j.	—n—
Rumunski komunistični proces.
Pred vojaškim sodiščem drugega armadnega zbora v Bukarešti se je pričel 1. novembra proces proti komunističnemu poslancu Boris Stefa-novu in njegovim tovarišem, dijaku Zaharescu in Lizi Dijvur, proti delavcu Luka in strankinemu tajniku Josip Illyes. To bo monsterproces, na katerega je povabljeno nad 200 prič.
Obtožba se glasi na veleizdajo, špionažo, zaroto proti varnosti in redu države in prestopek proti zakonu o obsednem stanju. V obtožbi prote Stefanovu se izrecno povdarja, da je on član centralnega odbora komunistične stranke, da odobrava načrt Bakovskega o razdejanju ru-munske države in da stoji v zvezi z komunističnimi agenti Bulgarije. Na podlagi te obtožbe zahteva vojaški tožitelj za Stefanova dosmrtno ječo, za ostale obtožence pa kazni od 5 do 20 let.
Branitelji obtožencev, ki so pod vodstvom predsednika rumunske odvetniške zbornice Dobrecsu in generalnega tajnika rumunske lige za človeške pravice Costa Toru, zahtevajo, da se zaslišijo kot priče številne politične osebnosti, med njimi mnogi bivši in aktivni ministri, kakor tudi politični jetniki iz 29 kaznilnic Ru-munije, ki bodo izprašani o splošnem političnem položaju države in o razmerah pri policiji in v kaznilnicah.
Najzanimivejše na tem procesu je dejstvo, da bi moral pred tem sodiščem stati tudi Pavel Tkačenko, o katerem smo že poročali, da so ga v ječi grozovito mučili in pri enem transportu umorili. S to obtožbo, ki je bila naperjena proti Tkačenku, so hoteli prikriti umor Tkačenka, vendar je sedaj državni pravdnik tožbo proti Tkačenku umaknil, kar pome-nja priznanje umora in preklic laži, da je Tkačenko baje zbežal. — O izidu tega procesa bomo še poročali. —z.— Še nekaj o »svobodi« v Rumuniji.
Iz Bukarešte poročajo, da je bil pred kratkim poklican na policijo predstavnik amerikanske časopisne agenture, kjer so mu prijazno nasve-tovali, naj zapusti Rumunijo, ker je dajal nelojalna poročila v amerikanske časopise o razmerah v Rumuniji!
Boje se javnega mnenja, celo bur-žuaznega, ker vedo, da so njihovi zločini tako grozni, da jih ne prenese niti meščan! Kljub temu pa bo prišlo vse na dan v času obračuna. —z—
Dopisi.
Pozor, mizarski pomočniki!
Kdor hoče živeti od same milosti, potrudi naj se k mizarskemu mojstru g. Petru Bizjaku v Šiško. Imenovani mojster namreč plačuje svoje pomočnike izborno — najboljše. — Pri P. Bizjaku v Šiški vladajo že dalj časa neznosne razmere. G. podjetnik se ne drži kolektivne pogodbe in tako meni nič tebi nič odtrgava pomočnikom plačo enemu za 1.75 Din na uro, drugemu zopet samo 1 Din, tretjemu 20 odstotkov od plače itd. Svojim pomočnikom noče izplačevati po kolektivni pogodbi predpisanih mu stavbnih doklad. — Dovoljujemo si z vprašanjem opozoriti tudi samo Mizarsko zadrugo ljubljanskih mojstrov, če ji tako postopanje s strani g. Bizjaka prija. Ako ne, prosimo jo vljudno, da imenovanega podjetnika opozori na to, naj nikar ne vodi take konkurence na račun svojih pomočnikov. G. Bizjaka opozarjamo, da naj vodi svoje delo tako, da bo svojim pomočnikom dal vsaj toliko časa, da bodo določeno jim delo izvršili dobro in vse v pravem času!
Velika krivda, da se take reči dogajajo v eni ljubljanskih mizarskih delavnic, je pa tudi ta, ker so pri tvrdki Bizjak zaposleni le taki
mizarski pomočniki, ki jim je organizacija zadnja briga! Le potem, ko jim teče voda že v grlo, potem šele začno izpraševati, kje iskati pomoči.
Ljubljanski mizarji! Vedni in vedni opomini Vas vzpodbujajo k solidarnosti in delavnosti v strokovni organizaciji, a kljub temu se najdejo še delavnice, v katerih se nahajajo še neorganizirani delavci. Vedne pridige, da skušajo podjetniki na vse enake načine znižati delavcem plače ter prelomiti kolektivne pogodbe, Vas še niso poboljšale. Morda privede to znižanje pri Bizjaku mizarje na pravo pot! Vendar, mizarji-sodrugi! Treba bo energično nastopiti proti takemu izkoriščanju podjetnikov, treba bo stopiti v skupno obrambo in braniti svoje pravice! Dozdaj se je marsikateri delavec-mizar posmehoval nam drugim zavednim, dostikrat je poleg tega še denunciral svojega sodelavca-sotrpina, ker ga je hotel pripraviti na pot zavednosti.
Strokovna organizacija lesnih delavcev bode začela boj na celi črti proti vsem takim podjetnikom, proti vsem neorganiziranim mizarjem in lesnim delavcem ter tudi proti onim, ki prihajajo iz dežele odjedat kruh ubogemu mestnemu delavcu, ki z vsakdanjim delom živi sebe in družino.
Zato mizarji, strojni delavci! Skrajni čas je, da vsi pristopite v našo strokovno organizacijo, da se bomo lahko skupno branili napadov, pa naj bode ti od katerekoli strani. Zato priporočamo in prosimo agilnejše delavce, da organizirajo po vseh mizarskih delavnicah in lesnih industrijah in tovarnah sestanke, da se pogovorimo o obrambi naših pravic! Na delo. sodrugi!
Kaj pišejo delavci?
Dan na dan prejemam pisma od delavcev in delavk vseh strok. — Oglašajo se železničarji, rudarji, mizarji, krojači, čevljarji, poljedelci, služkinje itd., vsi, ki jim je rešitev proletariata in celega človeštva iz spon kapitalizma ne samo beseda, ampak sveto hotenje za akcijo.
Vsi se spominjajo žalostnega dejstva osebnega boja posameznih voditeljev, s katerim so napolnjeni delavski listi zadnjega leta. Ob spoznanju, da so razprtije v delavskem gibanju samo v korist kapitalizma, se vsi dopisi končavajo z mislijo in zahtevo:	Konec osebnim bojem,
konec frakcionarstvu in besedni revolucionarnosti. Delavci sami se morajo zediniti magari preko voditeljev, ki so v sporih velikokrat otročja igrača kapitalizma. Kajti kapitalizem podpira vsak razkol v delavskih vrstah z vsemi sredstvi, ker je njegovo načelo: vladaj jn razkrajaj enotnost proletariata. Če so že nekateri delavski voditelji tako slepi, da tega ne uvidijo, uvideva to proletariat sam.
Marksizem mora biti živo v živem, to se pravi, boj proletariata delavskih množic s kapitalisti po vseh pridobljenih in še neodkritih metodah. In ker je začel slovenski proletariat to spoznavati, občutil potrebo udejstvovanja množic samih, zato bo pregnal vse osebne spore in se združil v mogočno poli-litično. strokovno in kulturno enoto.
Dobro nam je še v spominu svetovna vojna, v kateri so kapitalisti in gotovi laži-voditelji razdvojili svetovni proletariat in ga gnali v mesarski pokolj. Vemo tudi, da s svetovno vojno vojne niso bile končane.
Mnogo dopisov obrača pažnjo na alkohol, ki je tudi eno izmed de-generizujočih sredstev. Ne udajaj-mo se pijači-obupu, v nas samih morajo živeti marksistična načela živo življenje in na podlagi maksi-zma bomo prišli do cilja. V delavstvu ni razdora, kolikor ga Je, Je umetno vsejan od kapitalizma in gotovih posameznikov iz vrst delavskih voditeljev.
Ob koncu ponovim glavne misli vseh dopisov: Zedinjenje proletariata na vseh črtah! Le, sodrugi, Sodražice, pišite, premišljujte, čitajte veliko in trezno presojajte!
Naša usoda je v rokah nas samih!	A. Habe.
Maribor. Za v petek zvečer je sklical naš U. Savez Železničarjev podružnica I iir II dobro uspeli shod v Gačnikov! dvorani na Studencih. Shod je otvoril ob pol 18. uri s. Čanžek s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo o kongresu delavskih zbornic v Beogradu. 2. Poročilo o intervencijah. 3. Razno. Izčrpno poročilo o kongresu je podal navzočim s. Krajnik. Shod je z odobravanjem vzel na znanje dejstvo, da se je na tem kongresu stvarno odobravalo vprašanje železničarjev. Nato se je v Beogradu istočasno vršila konferenca železničarjev v prostorih centralnega tajništva Delavske zbornice, ki je obravnavala vsa vprašanja, ki zadnje čase težijo železničarje. Obenem so bile poslane deputacije na različna mesta. Kongres je z ogorčenjem protestiral proti nakani ministrstva saobraćaja, ki je hotelo preprečiti nazvočnost s. Stankota na tem kongresu. O različnih intervencijah je ^ato poročal s. Čanžek, ki so se izvršle v Beogradu in ob priliki poseta ing. Kuš-tiča v mariborski delavnici. Da bi odvrnili uradnike od naše organizacije, za katero raste med istimi vedno večje zanimanje, so raznesli nekateri gospodje po delavnici vest, da je s. Čanžek ob priliki intervencije pri ing. Košutiču uradnike denunciral. Proti takemu podtikanju govornik odločno nastopi ter izjavlja: »Ni naš namen nikdar in nikogar denuncirati, kakor je to pri naših nasprotnikih običaj. Ako se pa nam gode krivice od katerekoli strani, bomo proti temu vedno in na vseh merodajnih mestih obločno nastopili. Nekateri brezvestni ljudje, ki jim je še premalo razcepljenosti med železničarji, so začeli operirati z nekakim »društvom pro-fesionistov«. Govornik poziva navzoče so-druge, da proti takim mahinacijam energično nastopajo ter take plačance kratkomalo naženejo. H koncu dnevnega reda se javi k besedi še s. Magdič, ki v temparamentnih in jasnih besedah obrazloži neznosno in žalostno stanje železničarjev v državi. Kje leži krivda ,da je tako in kje moramo iskati izhod iz tega položaja? Govornik izvaja: Ne pripovedujmo si samo, kako gre boljše našim sodrugom v Avstriji, temveč posnemajmo jih v njihovem delu. Skujno trdno in mogočno razredno borbeno organizacijo in ko to dosežemo se bo tudi naš položaj izboljšal. Ne dajajmo naših glasov ob priliki volitev našim tiranom, temveč ljudem, ki resnično zastopajo delavske interese. Pojmimo pravilno smisel pravih razrednih organizacij ter nasprotnih žoltih, stanovskih organizacij in naša odločitev, kam spadamo, ne bo težka! Govornik poda nato še natančni pregled delovanja našega saveza tekom enega leta, kojega slika jasno pobija laži naših nasprotnikov, da naš Savez »nič ne dela«!« Zbor protestira nato proti drako-nični obsodbi našega s. Stankota od strani disciplinarnega sodišča, ki tem gospodom nikakor ne služi v čast. Organizirani želez-
ničarji bomo poskrbeli zato, da bomo zaščitili naše zaupnike proti takemu krivičnemu preganjanju. S pozivom naj sleherni železničar čimprej stopi v USŽJ v boj za naše pravice in obstanek, končuje s. Magdič svoj govor. S. Čanžek je nato zaključil lepo u-spelo zborovanje ob 20. uri. Železničar.
Kranj. V naši tekstilni tovarni »Jugo-češka« d. d. smo zadnji čas sklicali že-več sestankov, da se pogovorimo, kaj nam je ukreniti v bodoče. Naše moške plače so pod psom, da o ženskih niti ne govorim. Ako bi bile kadilke, ne zaslužijo-dnevno niti za tobak, tako so škandalozno plačane. Prednost pred nami imajo Nemci in Čehi, čeprav znamo^ tudi mi delati in kar znamo, smo se naučili po svetu. Pa to »v domovini« nič ne velja. O kakšnem zboljšanju plač ni niti govora, čeprav dela tovarna ogromne profite, saj pravzaprav tega delavci tudi nočejo. Ako mu praviš o potrebi razredne organizacije, mu hoče priti kar slabo — noče slišati o nji, odgovori čisto enostavno: pusti me v miru, saj vidiš, da se mi ne ljubi niti govoriti — in tako gre dalje. Nekaj »Dela« sedaj dobivamo in ga radi čitamo, samo škoda, da je Hdnevnik. Pa saj tudi nimamo denarja, da bi ga bog ve kako mogli podpirati. Najboljše bi bil seveda dnevnik. Da bomo dnevnik izdajali, moramo postati enotni.
Za smeh in kratek čas.
Kaj bi bilo treba?
Na klopi v parku so se znašli štirje, ki so vsi soglašali v tem, da je treba svet izpremeniti.
»Privatno lastnino moramo odpraviti,« reče prvi.
»Zakon moramo odpraviti,« pravi drugi.
»Boga moramo odpraviti,« pravi tretji.
»Delo bi bilo treba odpraviti,« je dejal četrti.
»Ne uhajajmo čez praktično politiko,« pravi zopet prvi.
»Najprej je treba spraviti vse ljudi na eno in isto stopnjo.«
»Najprej morata postati oba spola svobodna in enakopravna,« predlaga drugi.
»Najprej moramo dognati, kako naj vse to izvedemo,« modruje tretji!
»Najprej je treba odpraviti sveto pismo,« se vmeša prvi.
»Najprej je treba odpraviti vse zakone.«
»Najprej,« pravi tretji, »moramo odpraviti vse človeštvo.«
Tiskovni sklad. Osterman Jaka 50 Din; Makuc Ivan 50 Din; Habe 5 Din; Leskovec 5 Din; Oblak Franc 20 Din; Miklošič 10 Din; Brus 10 Din: Trškan 10 Din; Ker-žič 10 Din; Stanko 10 Din; Maček 10 Din;. Jernejčič 10 Din; Klinc 3 Din; Raztresen 10 Din; Klemenc 10 Din; Plevnik 10 Din; Krajnik 10 Din; Pliberšek 10 Din; blok št. 1 325 Din; blok št. 2 130 Din: blok št. 3 90 Din; blok št. 4 415 Din; blok št. 6 328 Din; blok št. 9 63 Din. Skupaj 1604 D. V št. 4 izkazano 1819 Din. Vsega skupaj 3423 Din.
Tiskar: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru: predstavnik: Albin Hrovatin, ravnatelj v Mariboru. — Odgovorni urednik: Rafael Leskovec, delavec, Ljubljana, Poljanska c. 49. Izdajatelj: Neodvisna delavsko-kmečka skupina »Zedinjenje«, predstavnik: Franc Vrhove, zidar, Ljubljana, Za Bežigradom.
j