ŠKOFJELOŠKI PROSVETNI LIST Leto II. * Št. 5 SEZONA 1953-54 ŠKOFJELOŠKI AKADEMSKI KLUB Literarno-glasbena akademija TRGOVSKO PODJETJE ŽELEZNINA ŠKOFJA LOKA TeUfon 63 nudi najceneje vsem potrošnikom prvovrstno železnino, steklo porcelan, lake, in barve, kemikaliie, nekovinski gradbeni material, elektromatenal in radio aparate Dajemo večje ooouste državnim in zadružnim gospodarskim podjetiem Graditeljem delavskih stanovanjskih hišic in obrtnikom nudimo 2°/0 Za obisk se priporoča delovni kolektiv! TONE ŠIFRER 1911 - 1942 Pred dvanajstimi leti padel kot talec. Ha, kvišku! Nič ne pomaga! Veslajmo, veslajmo do takrat, kaj bi se bali! Saj ni mogoče, da bi vsi splavi našega večnega hrepenenja na enodnevnih sipinah obstali! Tone Šifrer, Kormoriš poje Beseda živih in mrtvih Takrat, ko je umrl France Dobrijan, so pio vsej fari zvonovi zvonili, — v Crngrobu, Dobravah in Malih Dolinah — zvonili, tožili, zvonili ves dan. Potem pa so rdeče rože pognale iz njegovih raskavih, pokojnih dlani, a kladvo kovača je k delu klicalo preko njegovega groba vse dni. . . In on se je dvignil, čez njive je stopil: v vrhovih dreves jutranjo roso lovi, zvečer kot meglica čez travnike hodi, na jesen pa meje v gozdovih globi. Nisem ga videl, a s srcem ga čutim, France Dobrijan v svojem polju živi, nad žitom se sklanja, nočem prisluškuje, nad rastjo življenja nevidno bedi. France Dobrijan, veš, kako je nam danes? Strahov in obupa smo polni za dne. Življenje, lepita — daljna svetova, naše tihe besede o smrti kriče. Človeško srce je boječe utihnilo, trudno je že vse prelite krvi, sonce se je sredi dneva stemnilo, s pestmi na očeh pričakujem noči. . . Tone Šifrer je bil rojen 8. junija 1911 v Žabnici kot kmečki sin. Srednjo šolo je obiskoval v Kranju, v Ljubljani pa diplomiral na slavistiki. Bil je profesor v Ptuju. Med okupacijo je bil aktivist Osvobodilne fronte in aprila 1942 ustreljen kot talec. V letih pred drugo svetovno vojno se je uveljavil kot nadarjen pisatelj in pesnik, esejist in kritik. TONE ŠIFRER: Objekt št. 4 (Odlomek) Prijatelji! Že z miz polito vino teče. Dovolj, dekleta, smo vas že ljubili, preveč smo lepih besed izgubili, da bi zavrli uram strogi tek. Nalijmo zadnjič! Vse zdravice, ki smo izpili jih na srečno srečo, so se zgubile kot neznane ptice, ki so kazale brodolomcu pota. Zahvalne pesmi so že utihnile, besede so se v molk zavile, pri srcu nam je vse tesneje, molk se zadira v nas ostreje, vse bolj je mračen naš obraz. Kozarec v roko! Vsi izpijmo, to pot nikar jih ne razbijmo, saj brez zdrobljenih čaš to uro se stari svet bo v nas razbil. Dan že zastavo je razvil, ne govorimo več na glas, pred vrati naših hrepenenj kot besen pes polega čas . . . Robert Lemot v steno strmi: Morda ho v klavrnem jarku granate kmalu omahnil njegov veliki dan in je to zadnji spomin in zahvala, ko bo iz krvi in betona pognala drugačna pomlad in bo zrasel nov dan... JANKO KREK: Dovolite, da predstavim . . . Dolgo smo premišljali, kje naj bi Škofjeloški akademski klub poprijel za delo na kulturnem področju. Končno smo vendarle prišli do rešitve: najprej s pomočjo KUD »Tone Šifrer« literarnoglasbeno akademijo-in če se nam ta posreči, pa za tem še kaj. Programu smo dali podnaslov »Lanskoletna literarna žetev mladih«. Pri prebiranju revij, posebno Besede, ki je glasilo mlajše generacije, se je pokazalo, da je bila lanskoletna žetev po kvaliteti in kvantiteti obilnejša v poeziji kot v prozi. Zdi se, da je proza precej šibkejša. To delno tudi drži, vendar pa nam predvsem Lojze Kovačič, Andrej Hieng in še nekateri drugi s svojimi dosedanjimi deli (»Ljubljanske razglednice«, »Črni čuvar domačnosti« itd.) kažejo, da bo tudi naša proza dobila enakovredne naslednike starejših književnikov, kot jih ima poezija. V našem programu je zastopana le s kratkim odlomkom iz »Ljubljanskih razglednic« Lojzeta Kovačiča predvsem tudi zato, ker so vsa kvalitetnejša dela daljša, naš večer pa je samo kratek prerez lanske literarne dejavnosti. Mogoče bi bila lahko proza obilneje zastopana, če bi izšle »Novele štirih« in zbirka proze Bena Zupančiča. Močnejšo pesniško žetev nam nudi zbirka »Feniks« (SKZ), v kateri sta letos izšli knjižici »Pesmi štirih« (Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Tone Pavček, Janez Menart) in »Dvojni cvet« pesnika Jožeta Šmita, ki sta vzbudili splošno pozornost. Zato so pesmi iz obeh zbirk v našem programu tudi najbolj zastopane. Oglejmo si torej na kratko njihove avtorje. V »Pesmih štirih« so se nam predstavili pesniki: Kajetan Kovič, iz katerega diha otožnost, domotožje in socialno čustvo, ker hodijo ljudje vsak sam zase brez posluha za drobno, skrito človeško tragiko zapuščene starke ali mrtvega otroka, ob katerih občuti lastno samoto ter žalost za njo, ki je nikdar ni imel. Ciril Zlobec, ki sta mu ljubezen in pesem nerazdružljiva celota. Sanja o ljubezni, ki se mu sprevrže v razočaranje in dvom. Ne ustvarja podob, ampak jih izpoveduje. Posebno lepe pa so izpovedi očetovskega čustva ob sinu in ženi. Janez Menart, ki bolj kot vsi drugi razmišlja o sebi in o vrednosti svojega dela. Dočim so drugim srečanja med moškim in žensko navsezadnje samo epizode, hipna čustva in premišljen končni življenjski račun, je Menart ob resničnost postavil romantiko. — In Tone Pavček, ki gleda slike iz življenja in na ljubezen s poetičnimi očmi kmečkega fanta. Z ljubico se sprehaja med polji in razmišlja o ljudeh in trpečih dušah ... Prizor dz prve slike Golieve mladinske igre »Srce igračk«. Od leve proti desni: Janko Krek (ravnatelj), Peter Jamnik (Špiritus), Ivanka Oblakova (mati), Adi Trdina (Andrejček), otroci (igračke), Matija Trepše (stražnik), Marko Vraničar (Lojzek), Anica Oblakova (gospa Žabura), Vital Eržen (Tonček) in Marjan Kovač (zdravnik). (Foto: Blaznik) »Dvojni cvet« je enakovredna zbirka »Pesmi štirih«. Avtor Jože Šmit govori v štirih ciklih najprej o medvojnih doživetjih, nato se pogovarja z lastnim srcem in soljudmi o življenjskih vprašanjih od Kristusovega nauka do Vekapebeja, išče in razmišlja. Najlepši je lirični ciklus, kjer pa pesnik ne govori o samemu sebi, temveč se pogovarja z ženo. Odkriva nam še neodkrite skrivnosti, lepote in vedno nove intimnosti zakonskega življenja. Zadnji del zbirke je socialno pobarvan. Pesnik se loteva problemov od Koreje do nehvaležnega prijateljstva, resnice, minljivosti in neminljivosti ter melanholično razmišlja o svojem delu. Sedaj pa nazaj k našemu programu. Razdelili smo ga na tri dele: intimna človeška čustva, človek in problemi sveta ter drama človeka in časa, ki jih bo razgibala in izpopolnjevala glasbena spremljava. Kdo naj poje o ljubezni, če ne mladi ljudje? Zato so vsi mladi literati najprej liriki in šele pozneje, ko dozorijo, predstavniki miselne poezije. Vsak pa drugače in na svoj način polaga račun ljubezni. Branko Hofman gleda nanjo z realnimi pogledi, dočim Pavček, kmečki sin, doživlja ljubezen v zvezi z zemljo, ki drhti in se veseli v njem; Šmit nam govori o zakonski ljubezni; naši znanki Adi Škerlovi pa se misel o ljubljenemu spremeni v hrepenenje, sanje in trpek vzdih, medtem ko razmišlja Menart o trajnosti nedoživete ljubezni. Tako bomo pri pregledu lirike prešli od realističnih pogledov na # ljubezen preko kmečkega drhtenja, zakonske ljubezni in razočaranja do trpkosti in žalosti. Miselno poezijo nam bo prvi predstavil Peter Levec, ki razmišlja o svetlih vzorih, prijateljstvu in laži. Šmit bo v humanistično nadahnjeni lirični podobi pokazal socialno krivico — Korejo, Zlobec pa bo spregovoril o človeški minljivosti in o večnemu spreminjanju. Edina proza nam bo pokazala pretresljivo sliko stanovanjske krize, avtor je Lojze Kovačič. Poeta Miho Klinarja boli nerazumevanje ustvarjalnega dela, Kovič pa se bo predstavil z mislijo o našem stoletju, »ko le svinčenke še prodro, kot prej, skozi lobanje«. Zaključni akord bodo dale globoke misli o človeku in življenju ter razmišljanja o vrednosti lastnega dela, ki so značilna za vso mlado generacijo, najlepša pa Menartova. Podnaslov programa pa ne bi popolnoma ustrezal, če ne bi posegli tudi v dramatiko. Res so to šele začetki, čeprav ne najboljši, vendar so. Izbrali smo delo Vasje Ocvirka »Ko bi padli oživeli«, ki ga gotovo poznate iz njegovih radijskih iger »Ob šestih po zmagi«, »Živi in mrtvi«, »Petrolejka se ziblje« itd. Tudi mi smo vzeli kar tekst radijske igre, ki nam zgoščeno pove vse, kar je razvlečeno v trodejanski drami. To delo, edino v celotnem programu, se dogaja v današnjih dneh in posega v čas narodnoosvobodilne borbe. Zaostali suhokrajinski kmet Trlep je med vojno zaslepljen in s pomočjo sosedov razorožil tri partizane, ki so se oglasili v njegovi hiši, ter jih lastnoročno pobesil. Spomin na ta zločin ga vedno bolj muči. Da bi ga odgnal, pije in trpinči družino. Neznanec, lahko tudi poosebljena vest ali partizan, ki se je po desetih letih vrnil v partizanske kraje, povzroči, da se plaz odtrga. Trlep izpove svoj zločin, ki ga je težil deset let. — Glavna misel dela je: Ko bi padli oživeli, kaj vse bi nam lahko odkrili in nas vprašali po našem delu. Ali res niso padli zastonj? . .. Tak je naš program. Oglejte si ga in povejte, če smo nalogo zadovoljivo rešili. VASJA OCVIRK: Ko bi padli oživeli (Odlomek radijske igre.) JULKA (zakriči): Kdo pa je tam? Pred oknom je nekdo. * POLONA: Saj še ni čas, da bi prišel. TRLEP: Kdo je zunaj? NEZNANEC: Nič se ne bojte ljudje ... 2e v vojni .sem izkusil, da v nekatere hiše teh vasi ni varno stopiti brez straže pred vrati in okni. Ne skrbite. Moj tovariš je pri oknu. Pri sebi ima za vsak primer revolver. Včasih se godijo čudeži. . . Nič se ne bojte Trlep. TRLEP: Ne vem, kaj hočete reči s tem? NEZNANEC: Res ne? Kaj niste prej vstali, da bi se zakadili vame? Morda bi vam tudi uspelo, če ne bi bil pripravljen na to! TRLEP: Ni res! Prišli ste v pošteno hišo. In ker ste jo žalili, sem tudi planil na vaše besede. Nihče nima pravice niti vzroka . . . NEZNANEC: Morda pa vendar le . . . TRLEP: Nikakor vas ne morem razumeti. Sploh govorite stvari, o katerih se mi niti ne sanja. POLONA: Ne vem, kaj smo storili, da se nad našo streho zgrinjajo takšne stvari. (Ljudje globoko sopejo, tiktakanje ure.) TRLEP: Bi še eno zvili. Saj je dober tobak, kajne? NEZNANEC: Ne, ne, zdajle ne bi zvijal. Bi poskusili mojo cigareto? TRLEP: Ne bi se branil za spremembo. NEZNANEC: Kar vzemite! TRLEP: Počakajte, prižgal vam bom. (Prižge vžigalnik.) NEZNANEC: Hvala . . . Hm, nenavaden vžigalnik! TRLEP: Vam je všeč? . . . (Nekoliko v zadregi.) O, tega imam že dolgo! NEZNANEC: Kje ste ga dobili, če smem vprašati? TRLEP: Vam je toliko na tem, da bi zvedeli? NEZNANEC: 2e z mladega sem radoveden človek. Posebno pri takšnih stvareh, za katerimi slutim zanimivo zgodbo. TRLEP: Ni kaj prida zanimiva, nasprotno: zelo preprosta. Nekje v dolini je bil ranjen partizan, skril se je v grmovje, zvečer pa se je priplazil do naše hiše. Stregli smo mu in ga hranili, zlizal se je, se poslovil in mi dal za spomin tale vžigalnik. Pripovedoval je, da ga je na Štajerskem zaplenil nekemu ubitemu nemškemu oficirju. Saj se spominjaš Polona? POLONA: A, spomnim se tistega fanta . . . Prijeten dečko je bil, le tega nisem vedela, da bi ti to reč dal. TRLEP: Kako to, da ne? Saj sem ti ga pokazal. POLONA: Takrat ne. NEZNANEC: Čudovito zgodbo ste povedali! Samo malce neverjetno. Jaz bi vam morda o istem vžigalniku povedal drugačno. TRLEP: Kakšno neki! NEZNANEC: Na primer tako: Vžigalnik je bil last vodje patrulje, katere usodo iščem. TRLEP: Kaj vse vam ne pade v glavo. NEZNANEC: Bi mA ga za trenutek pokazali? TRLEP: Cernu? Povedal sem vam . . . Kaj bi z njim? Vžigalnik je . . ., čisto navaden vžigalnik, samo lepši je kot so drugi. NEZNANEC: Se bojite, da vam ga bom vzel . . . Partizani ne 'krademo, tudi če smo v civilu. POLONA: Daj mu vendar, ne bodi tako svojeglav. TRLEP: No, pa poglejte, bomo videli, kaj boste povedali. NEZNANEC: To, da je čisto navaden vžigalnik. Preberimo, kaj je nanj vtisnjeno. To je grb in pod njim napis baron Wambolt, Wien. Spodaj pa je z žebljem vrezana črka DZ. To pomeni, da je bil vžigalnik last mitraljezca Džura, ki ga je zaplenil ob požigu gradu Hmelnik, last baronov Wamboltov. TRLEP (se blazno zareži: njegovo režanje preide počasi v glasbo, ki ponazarja in spremlja težke korake po dvorišču). JULKA (zaihti): Zdaj pa spet gredo oni . . . TRLEP: Prekleto! POLONA: Ne preklinjaj, moli rajši. . . Po duhovnika pojdi, da bo poškropil z blagoslovljeno vodo. Julka, ugasni luč! NEZNANEC: Zakaj ste ugasnili? POLONA: Vedno ugasnemo ob tej uri, sicer smo pa vedno ob tem času že v postelji. (Glasba naraste, težki koraki.) NEZNANEC: Odprite jim vrata in povabite jih v hišo, da bodo sedli! TRLEP: Kaj še! Ni, da bi se človek šalil z njimi. POLONA: Ali naj grem po duhovnika? JULKA (stoče): Saj je že prepozno. NEZNANEC: Odprite jim vrata, kakor takrat. TRLEP: Kdaj takrat? Golia: »Srce igračk«, 2. slika. Nastopajo: Bruno (Tonče Bogataj), Hugo (Janez Eržen), Špiritus (Peter Jamnik), gledališki ravnatelj (Janko Krek), knez (Franc Kovač) in knežna Maja (Nada Bradeškova). (Foto: Blaznik) L I T E R A R N O - G L A S B E N A AKADEMIJA (Lanskoletna literarna žetev mladih) Uvodni nagovor Posvetilo Tone Šifrer: BESEDA ŽIVIH IN MRTVIH (odlomek). Recitacija Intimna človeška čustva 1. Janko Car: PESEM Recitacija 2. Chopin: NOCTURNO 1 Klavir solo Chopin: MAZURKA J 3. Branko Hofman: HAPPY END 'i i 1 4. Tone Pavček: LAN 5. Jože Šmit: NEKOČ i 6. Ciril Zlobec: GAZELICA Recitacije 7. Ada Škerl: CESTNA SVETILKA 8. Janez Menart: SARABANDA S 9. Rozkowsky: O SPREGOVORI Beethoven: LJUBIM TE f Solopetje Odmor - Človek in pro blemi sveta 10. Peter Levec: PRIJATELJU ■ H. Jože Šmit: KOREJSKA ŽALOSTINKA 12. Kajetan Kovič: DVAJSETO STOLETJE 13. Ciril Zlobec: SOSED MARKO 14. Lojze Kovačič: SVITA SE (Odlomek) Recitacije 15. Miha Klinar: CIGAN 16. Tone Pavček: PESEM O ZVEZDAH 17. Janez Menart: SANJARJENJE 18. Škerjanc: VIZIJA Lajovic: PESEM STARCA Solopetje Odmor I Drama človeka in časa Vasja Ocvirk KO BI PADLI OŽIVELI (Radijska igra) OSEBE: Peter Jamnik Ivanka Oblakova Andreja Cermeljeva Franc Kovač Janko Krek Jože Klobovs Franci Nose Režija: Janko Krek. — Scena: Franc Finžgar in Franc Kovač. Recitatorji: Branko Berčič, Metka Berčičeva, Andreja Cermeljeva, Jože Demšar, Peter Jamnik, Jože Klobovs, Marjan Kovač, Janko Krek, Frane Megušar in Franci Nose. Solopetje: Ančka Oblakova (sopran) in Josip Klepač (bariton). Glasba: dr. Pavao Kornhauser (klavir), Frane Megušar (harmonika) in Janez Plestenjak (klavir). Napovedovalka: Anka Cagliarijeva. — Razsvetljava: Janko Trdina. Šepetalka: Poldka Štigličeva. Trlep, kmet . . . . Polona, njegova žena Julka, njuna hči Neznanec ........... Džuro Maks / partizani Jure NEZNANEC: Tistega poletnega večera, ko so prišli po zvezo. JULKA: Oče! Odprite vrata! Jaz ne morem več. Morda bomo zvedeli, kaj bi radi. POLONA: Kaj je danes deklini, saj je popolnoma zmešana. Odpri jim! TRLEP: Kaj bi se bali? Ze odpiram. (Zapah odleti, vrata se hrupno odpro, glasba, koraki.) PRIŠLECI: Dober večer! DOMAČI: Dober večer! NEZNANEC: Posedite tovariši! POLONA: Kaj hočete od nas, da nas obiskujete v tako pozni uri? TRLEP: Kaj hočete? NEZNANEC: Dajte, počutite se kot tistega poletnega večera, ko ste prišli v to hišo ... Po kaj ste že prišli? DŽURO: Po zvezo . . . TRLEP (mehanično ponovi): Po zvezo . . . NEZNANEC: In kaj je storil Trlep? MAKS: Julko je poslal po sosede. TRLEP: Poslal sem Julko po sosede. MAKS: In Julka je privedla ljudi. JULKA (ihte): In jaz sem privedla ljudi. POLONA (se zgrozi): Kaj? TU tudi Julka? Moj bog. Jaz ne morem več poslušati. Jaz grem. TRLEP: Kam? POLONA: Kamorkoli. NEZNANEC: Pustite jo, naj gre ... In kaj je bilo potem, tovariši? DŽURO: Ljudje so prišli in preden smo se zavedli, so nas razorožili in zvezali. Imeli so orožje. TRLEP: Da. Sosedje so prišli in razorožili patruljo. NEZNANEC: Kaj se je potem zgodilo? JURE: Trlep je vsakemu po vrsti vrgel vrv okoli vratu in nas pobesil. JULKA (močneje zaihti). TRLEP: Jaz sem vsakemu po vrsti vrgel vrv okoli vratu in jih pobesil. NEZNANEC: Kam? JURE: Na ta kavelj, kamor obešajo petrolejko. TRLEP: Na kavelj, kamor obešamo petrolejko. DZURO: Vse! Naš čas je orišel! Pojdimo tovariši! NEZNANEC: Pozdravljeni! VSI: Pozdravljeni, naša pot je končana! (Glasba ki ponazarja in spremlja težke korake proti vhodu in na dvorišče.) JULKA (ihti). TRLEP (hrope). NEZNANEC: Kje spijo, Trlep? TRLEP (daje od sebe nerazumljive glasove). NEZNANEC: Se mi kar zdi, kam ste jih zagrebli, kakor pse! Poglejmo, kam odhajajo. TRLEP: Ne, ne glejte! NEZNANEC: Pogreznili so se v gnojno jamo. Ste jih tja zakopali. TRLEP: Tam so. NEZNANEC: V gnojišče torej. Jutri jih boste prekopali. TRLEP: Da . . . Jutri. . . Ležali so mi na duši teh deset let kot skala in niti žganje mi jih ni moglo odvaliti. Pobesil sem jih v času, ko so nam Italijani ponujali bombe in puške na vsakem koraku. Grozili so nam s smrtjo, z ognjem, z lažmi in me je zagrabilo. Hotel sem živeti pod celo streho in se je zgodilo tako! . . . JULKA (glasno zaihti). TRLEP: Otrok ni kriv ... On je samo videl, česar ne bi smel videti . . . NEZNANEC: Jutri boste opravili svojo dolžnost, jaz sem svojo opravil. TRLEP: Opravil jo bom, morda mi bo potem laže. NEZNANEC: Morda? Ko bi mogli padli oživeti! Da bi oživeli takšni, kakor so bili takrat, ko so omahnili, s strganimi škornji, zakrpanimi hlačami, s puškami na ramenih, z bombo in čutarico za pasom in s partizansko kapo na tilniku. Ponoči bi trkali na okna tistih, ki niso živeli tako, kot se je spodobilo za tiste čase. Na okna tistih ljudi, ki so pobijali samotno kurirje in patrulje zato, da bi si ohranili golo življenje in streho nad glavo. Trkali bi na okna tistih, ki se svojčas niso oglasili če je stopila na prag lačna in prezebla partizanska četa. Ko bi padli oživeli! Morda bi vprašlali, kako danes žive tisti, ki so ščuvali pse na te »preklete razcapane hostarje«. Da. Kako žive tisti in kaj mislijo? Ali so se potuhnili in hočejo pozabiti, ali pa sploh nočejo ničesar vedeti? Pozabiti se ne sme. Mrtvi partizani hodijo med nami in zahtevajo svoje. Neznanci hodijo po bišah redkih Trle-pov in jim izprašujejo vest kakor je ne bi mogel izprašati najbolj vnet kaplan. Svet ne sme pozabiti, da padlim ni vseeno, zakaj so umrli. Zato jih čutimo neprestano pri sebi. Pojdimo! Opravil sem svojo dolžnost. (Odide, vrata zaškripljejo.) Vinko Primožič (Colin Tabret), Mila Valenčičeva (Mrs. Tabret), Ida Gerjo-lova (Stella), Martin Savnik (dr. Harvester), Tine Oman (major Liconda) in Poldka Stigličeva (sestra Waylandova) v prizoru iz tretjega dejanja Maughamove drame »Sveti plamen«. (Foto: Jože Oblak) BRANKO BERČIČ: LOŠKI ROJAKI MED SLOVENSKIMI JAVNIMI DELAVCI (Nadaljevanje) Najmočneje so loški in okoliški javni delavci zastopani v vrstah književnikov. Zveza našega ozemlja z literaturo sega, kot je bilo že omenjeno, nazaj v stoletja beležk, do prvih stikov s književno tradicijo pa pride okrog leta 1585, ko je v Loki živel in širil svoje ideje slovenski protestantski teolog in pisatelj Jurij Dalmatin. Prvi književnik z našega ozemlja je Sušan Ahacij Steržinar (r. 1676), nabožni pesnik, ki je spisal knjižico romarskih pesmi (1729). V začetku 18. stoletja je deloval jezuit Jernej Basar (r. 1683 v Škofji Loki), znan kot sloveč pridigar, ki je med drugim napisal zbirko slovenskih pridig (1734), in kapucin p. Romuald, ki je leta 1721 napisal prvi slovenski dramatični tekst Škofjeloški pasijon. V prvem slovenskem pesniškem almanahu Pisanicah (1779—1781) je sodeloval z verzi filolog Martin Naglič (r. 1748), doma iz Žirov, po poklicu gimnazijski učitelj na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Bil je v stikih s Pohlinom in pod njegovim vplivom osvojil preporodno miselnost. Pomembna osebnost med preporoditelji je bil Žab-ničan Martin Kuralt (r. 1757). Bil je osebni prijatelj duše pre-porodnega gibanja Antona Tomaža Linharta in je z znanstvenimi in literarnimi ambicijami močno posegal v preporodno delo. Kot spreten verzifikator je pisal slovenske, latinske in nemške pesmi ter slovenske in nemške pridige. Kuralt je bil ustanovitelj čebelarske šole (1806) in je imel zasebno kmetijsko-gospodarsko šolo. Zaradi frankofilstva in svojega revolucionarnega mišljenja je bil ob avstrijski restavraciji interniran, a se kljub temu ni dal ugnati. Selški župnik domačin Blaž Blaznik (r. 1786) je bil pisec memoarov, ljubitelj domače zgodovine in zbiral gradivo za zgodovino svoje fare. Bil je tudi v zvezi s Prešernom in njegovo družbo. Prešernov osebni prijatelj in njegov občudovalec, ki se sam imenuje pesnikovega učenca in častilca, je bil pesnik Jernej Levičnik (r. 1808) iz Železnikov, po poklicu duhovnik na Koroškem. Pisal je pesmi, prevajal in bil sotrudnik Kranjske Cbelice. Dve leti po Prešernovi smrti je napisal prvi njegov življenjepis, iz katerega veje globoko spoštovanje do pesnika. V Kranjski Čbelici je sodeloval tudi pesnik Anton Žakelj (r. 1816) iz Ledin pri Žireh. Predvsem je nabiral narodno blago, spesnil dolg ep iz poljskega življenja in veljal svojčas za najboljšega Prešernovega pesniškega naslednika. Na Selškem sta doma dva nabožna pisatelja Lovro Pintar (r. 1814 pri Sv. Tomažu) in Anton Pintar (r. 1817) iz Železnikov. Lovro je pisal zabavnopoučne domoznanske članke, ustanavljal narodna društva in se boril za pravico slovenskega uradovanja. Nekaj časa je bil tudi zastopnik v deželnem in državnem zboru. Anton pa je pisal predvsem o šolskih in verskovzgojnih vprašanjih in prevajal povesti Krištofa Šmida. Ta leta je bil v Javorjih rojen nabožni pesnik in pisatelj Luka Jeran (1818), ki je v svojem življenju prešel pot od misijonarja do kanonika in pisal najrazličnejše spise: življenjepise, pridige, verskopolitične članke, pesmi, poročila itd. Kot ustanovitelj Zgodnje Danice, njen urednik in oboževalec Koseskega je bil v stalnih nasprotjih s književnimi listi, katerih vsebino je presojal vedno kot asket in z mladinskovzgojnega stališča. O gospodarskih rečeh in o domačem zdravstvu je pisal poznani zbiralec narodnega blaga Jakob Voljčič (r. 1825) iz Gabrovega, ki je sestavil tudi zgodovino šmarješke fare. Najpomembnejši rojak v sredini 19. stoletja pa je bil Fran Cegnar iz Sv. Duha (r. 1826). Kot pesnik je bil učenec Koseskega in Prešerna. Urejal je prvi slovenski politični list Slovenijo (1848—1850) in se v poznejših letih močno posvetil političnemu delu. Bil je Levstikov prijatelj in dober prevajalec iz nemščine. Naslednje tri može so nam dali Železniki. Anton Globočnik (r. 1825) je bil pisatelj in narodni voditelj, ki se je mnogo ukvarjal z zgodovino in kot upravni uradnik ustvaril v Postojnski jami osnovo za tujski promet. Jožef Levičnik (r. 1826), brat gornjega Levič-nika, po poklicu učitelj, se je uveljavil kot pisatelj, šolnik, glasbenik in organizator. Kot potopisca so ga zanimali predvsem kroničarski dogodki, na podlagi katerih je sestavil zgodovino domačega kraja, ki mu je bil občinski odbornik in župan. Pisal je večinoma nabožne pesmi in zložil nad 200 napevov. Zadnji v tej vrsti pa je priložnostni in nabožni pesnik Matej Lotrič (r. 1840). (Dalje) _J\)clš