/Tf—T	__
T R Z I S K I
Leto III (1996) št. 7-8 (25-26)	JULIJ-AVGUST 1996	Cena 80,- SIT
TU N/ O O N I K.
TRŽIŠKO POLETJE
Verjetno vsak prebivalec Tržiča, ko po dopustu na morju ali kje drugje pride domov, najprej vpraša, kaj se je posebnega zgodilo v tem času, ko ga ni bilo. Seveda je to odvisno od posameznika oz. posamezne družine, če pa pogledamo celotno tržiško občino, lahko opazimo kar precejšnje poletno zatišje.
Če najprej pogledamo položaj tržiškega gospodarstva, lahko rečemo, da je vse še nekako po starem, da so dopustniški dnevi deloma prekrili številne probleme naših podjetij, zlasti največjega. Dela na obnavljanju infrastrukture so precej vidna, če pogledamo na obnavljanje ceste v Kovorju in nadaljevanje gradnje obvoznice oz. drugega mostu čez Mošenik. Slišati je tudi govorice o nameravani postavitvi Interspara v prostorih PURa, ki naj bi se odselil k tovarni PEKO. Mogoče je to vzrok za pospešeno gradnjo obvoznice. Nadaljevanje gradnje obvoznice je sicer povzročilo resen spor med županom in občinskim svetom, vendar župan kljub temu da v proračunu ni odobrenih sredstev za to investicijo, nadaljuje z delom. Jesen nam bo verjetno prinesla nadaljevanje te zgodbe.
Kulturne prireditve, zlasti prireditve v okviru Tržiških kulturnih prireditev in pa otvoritev Kurnikovega trga, so bile številnejše kot lanske, vendar pa je slabo vreme marsikdaj poslabšalo udeležbo. Mladina pa očitno nima kake velike možnosti za zabavo v Tržiču, zato se raje poda v sosednji Kranj ali kam drugam. Nekaj se je dogajalo edinole pri stari karavli v Podljubelju, številni pa so se ob sončnem vremenu namakali na tržiškem kopališču, ki slovi po svoji odličnosti tudi v Kranju.
Vsekakor pa jeseni lahko pričakujemo vroče politično dogajanje. Nekaj tega je bilo sicer že okusiti s taborom SLS blizu Ptuja, na katerega so vabili z dobro zgibanko, Združena lista z borci je bila aktivna 4. avgusta pod Storžičem ob 55-letnici storžiških žrtev in pa ob razstavi o NOB v Tržiču, Krščanski demokrati pa so se odločili, da organizirajo obisk Slomškovega groba v Mariboru.
Sicer pa nam poletje poklanja še nekaj toplih dni ob koncu avgusta, po Šuštarski nedelji, ki bo spet razgibala Tržič, pa se obetajo spet intenzivnejši dnevi dela, učenja in najrazličnejših dogodkov.
Jana Primožič
ROLKARJI "V TRŽIČU
V soboto, 31. avgusta 1996 je že četrto po vrsti Mednarodno tekmovanje na tekaških rolkah. Naša odlična biatlonka Andreja Grašič je povabila na tekmo tekmovalce iz vse Evrope, tako da se obeta zanimiva tekma. Okoli 12. ure se bo v Lomu pomeril tudi častni odbor z Lojzetom Peterletom na čelu, ob 15. uri pa bo pred Domom krajanov razglasitev rezultatov.
V ZA BILO
Dne 14. septembra pelje posebni vlak v organizaciji Tržiških razgledov občane iz Tržiča kot tudi iz širše Gorenjske na Slomškov grob v Maribor, kjer bomo imeli tudi mašo. Cena prevoza bo cca 900 SIT. Prijave sprejemajo tako poverjeniki, pri katerih dobite Tržiške razglede, lahko pa so	obrnete na sledeče	tel. številke:
Tržič	53	016
Križe	57	032 ali	57	460
Podljubelj	59	082
IZ VSEBINE:
Uvodnik-Tržiško poletje Revitalizacija grajskega parka Dovžanova soteska Turneja CPZ IH po Avstraliji Tudi krave gredo na počitnice Peter Kozina, ob 120-letnici rojstva
Gospodarstvo in komunala
CVETNI PRATI - ČUDEŽ IZ ČEBELJEGA. PA NJ A
Cvetni prah je manj znan pridelek iz čebeljega panja. Je zelo važen pri prehrani čebel. Čebelarji ga zbirajo s posebnimi zbiralci cvetnega prahu, ki so pritrjeni na prednji strani čebeljih panjev ob vhodih v notranjost. Čebele so prisiljene zlesti skozi male odprtinice, pri tem pa izgubijo kroglice cvetnega prahu iz svojih nožič.
Cvetni prah je zdrava dietna hrana. Na dan smemo použiti do dve veliki žlici presnega cvetnega prahu pomešanega z medom. S tem smo skoraj že zadostili dnevnim potrebam organizma po beljakovinah, vlaknini, vitaminih in mineralih.
Cvetni prah pa lahko tudi zelo ugodno vpliva na zdravje ljudi. Zelo ugodne izkušnje z jemanjem cvetnega prahu imajo ljudje, ki:
-	obolevajo za obolenji prostate,
-	imajo motnje v krvožiljnem sistemu, predvsem pri
arteriosklerozi in slabokrnosti,
-	trpijo za kronično zlatenico,
-	obolevajo za različnimi vnetji želodca in črevesja,
-	trpijo zaradi kronične zapeke in lenega črevesja.
V današnjem hitrem načinu življenja pogosto ne znamo prisluhniti svojemu telesu. Namesto vzrokov obolenj gremo odpravljati posamezne bolezenske znake, kar vse vodi v začaran krog novih bolezni. Iz izkušenj mnogih sodelavcev in znancev sem spoznal veliko vrednost cvetnega prahu pri odpravljanju prebavnih motenj. V službah smo marsikje prisiljeni sedeti po pol dneva, neposredna posledica nenaravnega mirovanja pa je zapeka in zlata žila. Ni je bolj blagodejne stvari, kot je urejena prebava po tednu dni uživanja cvetnega prahu zjutraj na tešče po vsaj eno žlico.
Pa še droben nasvet. Zgodi se, da se včasih poveselimo pozno v noč in malce pregloboko pogledamo v kozarec.
V	takem stanju običajno ni težko zaspati. Zbudimo pa se že čez uro ali dve z ogabnim okusom v ustih in s slabostjo v želodcu, ko smo jezni sami nase in celi svet.
V	tem obupnem trenutku je najbolje stopiti do hladilnika, použiti dve žlici cvetnega prahu in se vrniti v posteljo. V kratkem času se želodec neha upirati, organizem utone v blagodejni spanec, zjutraj se zbudimo spočiti, čili in brez glavobola. Stvar je preizkušena, kar pa seveda ne pomeni, da je popivanje priporočljivo in neškodljivo.
Cvetni prah lahko dobite v lekarnah ali pa pri čebelaiju.
V	slednjem primeru kupite le že osušeni prah, ki ga potem hranite v hladilniku.
Dr. JANEZ POKLUKAR se je rodil km 1960 v Kranju. Že od ranih let je živel pri starših na kmetiji v Žejah. V letu 1978 je maturiral na šoli za živinorejsko -veterinarske tehnike. V letu 1982 je zaključil študij živinoreje na Biotehniški fakulteti. Po opravljenem magisteriju v letu 1990 v Ljubljani je nadaljeval doktorski študij na Agronomski fakulteti v Zagrebu, kjer je leta 1992 tildi doktoriral. Je poročen, v Seničnem živi z ženo Miro in dvema hčerkama, S Tanjo in Klavdijo. Zaposlen je na Kmetijskem inštitutu Slovenije na delovnem mestu vodje selekcije kranjske čebele, od letos dalje je poleg ostalega imenovan za docenta za področje čebelarstva pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
Dr. Janez Poklukar
SPRAVILO HLODOVTNE DANES
Na področju gozdov Jelendola in tudi drugod je opaziti vrsto pomanjkljivosti pri spravilu hlodovine iz gozdov. Nekdaj se je spravilo hlodovine omejilo največ na zimski čas, ko so bile vlake pomrznjene in snežene. V takšnih okoliščinah se povzroči pri spravilu hlodovine iz gozda zelo malo ran. S poletnim spravilom hlodovine s težkimi goseničarji pa se povzroča v gozdovih velika škoda, ko se odprejo v gozdu začasne poti in vlake, ki gozdni teren hudo poškodujejo. Tako odprtim “gozdnim ranam” pa potem zelo lahko škodujejo nalivi, ki te začasne gozdne vlake spremene v hudourne struge.
Človeku starih navad se vse to dozdeva nedopustno, škodljivo naravi, okolju in čudim se, da zoper včasih prav “vandalsko” početje ni bilo ukrepov. Dogaja se, da šoferji vlačilcev vozijo in obračajo v mladju in se včasih ravnajo po izreku - če se 'e uničuje, naj se popolno. Opazil sem celo, da je takšno ravnanje toleriral gozdar. Ne vem sicer, kako mu je bilo pri srcu, vendar ni ukrepal.
Nekdaj je bila v Jelendolskih gozdovih škodljiva sečnja v velike “frate”. Tedaj so na golo posekane gozdove in okolje uničevali nalivi in hudourniki. Sedaj pa je to uničevanje zamenjalo včasih prav tako uničujoče spravilo hlodovine v letnem času s te'ko mehanizacijo ob zato nepopolno obvladljivim ekološkim znanjem.
Drugo, kar opažam, da ni zgledno, je sedanji prehodni čas, ko v gozdovih ni pravih gospodarjev. Nekdaj je že bila v gozdovih prisotna dobra gozdarska služba. To niso bili ljudje, ki bi bili nekakšni paragrafski administratorji, ki smo jih tudi doživljali v polpretekli dobi. Nekdaj sem poznal takšne, ki so se zelo hitro pojavili povsod kjer je bilo kaj narobe, kjer so zatajili zdravi gospodarski ukrepi, ki jih je zagrešil slab gospodar. To so bili večinoma ljudje, ki jim je šlo za ugled bolj kot za vse drugo. Takšni so bili večinoma nekdanji gozdarski inženirji ali nadgozdarji, ki so zaradi vestnega dela imeli velik ugled.
Tržiške razglede prejema veliko ljudi iz “goznatega tržiškega območja”. Kljub temu da sem že močno v letih, pa še vedno živo spremljam dogajanje v gozdovih Jelendola. Mislim, da ne bi bilo odveč, da bi v Tržiških razgledih predstavil to problematiko še kakšen sedanji “strokovnjak”.
Matevž Dovžan
Vložite svoj certifikat!
Nagrade:
mlinček, likalnik, multipractic, možnost kredita!
Telefon: 062/836-904
REVITALIZACIJA GRAJSKEGA PARKA “ISTA GRADU”
Pred drugo svetovno vojno so v Tržiču več pozornosti namenili širjenju in urejanju parkovnih nasadov, ki pa so po spremembi lastništva postali dokaj zanemarjeni. Skromni sledovi v njih pa zgovorno kažejo na njihovo nekdanjo urejenost in skladnost z okolico. To nam govore stare obledele fotografije in pričevanja nekaterih starejših Tržičanov, ki se teh lepot še spominjajo. Te parkovne nasade so dali zasajati že maršal in grof Radecki, za njim pa Glanzmanni in Gassnerji.
O koristnosti parkovnih nasadov za zdravstveno stanje in psihično počutje prebivalcev in obiskovalcev parkov, za polepšanje krajev in objektov, za privabljanje turistov, govore že desetletja zdravstvene, gospodarske in turistične razprave.
Sredi letošnjega leta je parkovni vrtnar Igor Gaberc pripravil predlog revitalizacije grajskega parka okoli nekdanjega Radeckijevega gradu.
REKONSTRUKCIJA IN OBIST O VITE V SKALNJAKA
Po delno opravljeni vedutni sečnji in odstranitvi nezaželjene vegetacije na jugozahodnem delu parkovne enote, se iz krajinsko estetskega vidika, kakor tudi iz kulturnih razlogov postavlja vprašanje: Ali je mogoče sprejeti takšno rešitev, ne da bi bila pri tem ogrožena prizadevanja za obnovitev vrtne zapuščine naših prednikov, katero smo dolžni ohraniti tudi prihodnim rodovom?
Pri odpiranju vedute sem upošteval zgodovinsko povezanost starega mestnega jedra Tržiča z gradom, kakor tudi prvotno poznobaročno zasnovo grajskega parka, ki je dokazljiva tudi na starih razglednicah, prav tako pa tudi rekonstrukcijo in obnovitev skalnjaka, ki ima kot zaključen del parkovne enote tudi svoje značilnosti in potrebe.
Po prvotni zasnovi je bil na tem delu urejen skalnjak z naklonino in dostopen z dveh (zahodne in južne) strani s kamnitimi tlakovanimi potkami. Podprt je bil z nizkim suhozidom, kjer so bila urejena tudi počivališča z lepo oblikovanimi vrtnimi klopmi iz kovanega železa in lesa. V njem so cvetele preko celega leta različne takrat poznane nižje, šopaste in pokrovne blazinaste trajnice. Manj je bilo enoletnic, med katerimi so bile nekatere prave predstavnice alpske flore.
S spodnje strani je bil skalnjak ločen od brežine in ograje z razgledno, dobro utrjeno (valjano) peskasto sprehajalno potjo, od koder je vodila tudi stopničasto urejena potka preko nižje ležečih kultiviranih teras, da razgledišča nad cerkvijo sv. Andreja. Z zgornje strani pa je bil obsajen z nizko raztočimi grmovnicami (rušje) ali listavcev, ki so skalnjaku dajale primerno ozadje in ga ločevale od nizkostrižene (košene) trate vršne ploščadi.
Detajl skalnjaka na fotografiji, ko so grad imeli v lasti Gassnerji med obema vojnama. Slika prikazuje vrtnarja Hribar Franca, ki je park vzdrževal in zanj TUDI SKRBEL.
Rekonstrukcija in obnovitev skalnjaka je možna, saj je prvotna postavitev kamnov in suhozida prekrita z debelo plastjo izgorelega premoga (leša) in drugega odpadnega materiala, večinoma ostala nepoškodovana. Zahteva pa veliko ročnega dela.
Izkopavanje in čiščenje naj se izvede od spodaj navzgor tako, da kamni ostanejo do četrtine vkopani in v prvotnem položaju. Prav tako pa tudi suhozid. Izkopani materal naj se sproti odvaža na ustrezno deponijo. Posebej je potrebno paziti, da se pri izkopu panjev (štorov) iz zemlje kamen ne poškoduje ali celo prelomi.
Skale so trdno vezane na dolomitna breča. Sestavljena so večinoma iz svetlosivega apnenca-dolomita in deloma iz peščenjaka sive barve. So enotnega izvora, srednje velike do velike in težke od 50 - 250 kg. Tlakovci pa so iz črnega vodnega kamna. Najdene samice naj se zberejo tako, da se lahko uporabijo.
Na tako pripravljen in očiščen teren, naj se po potrebi izvede drenažno nasutje peska, gramoza ali zdrobljene opeke (do 15 cm), da voda čim lažje odteka. Prazni prostori med kamni - žepi pa se dosujejo (napolnijo) z ustrezno mešanico zemlje, ki ne vsebuje preveč gnojila ali drugih organskih odpadkov tako, da so kamni do polovice ali tri četrtine v zemlji.
Po tako pridobljeni zasnovi se lahko izdela zasaditveni načrt. Že dokončno obnovljen skalnjak pa naj se registrira z evidenčnim kartonom pri ZVNKD Kranj.
Igor Gaberc, parkovni vrtnar
Pogled na grad na stari razglednici iz leta 1927.
O C > V Ž ANC > VA. SOTESKA
Nekaj pomislekov ob novih posegih
S tem člankom nameravam opozoriti na nekatera dosedanja dogajanja pri posegih v Dovžanovi soteski. Se pred leti, ko je bil samovoljno zgrajen razgledni most pred predorom (po takratnem filmu imenovan tudi Butnskala), je bil to med ljudmi predmet večinoma negativne obravnave. V Tržiču bi takrat lahko spoznali, da za takšne posege takrat nismo imeli nikogar, ki bi bil tako vsestransko usposobljen, da bi mu bili posegi v to naravno znamenitost lahko v celoti zaupani. Nekateri pa pač zgrešeno menijo, da so. V ta projekt so se dozdaj vlagala le družbena sredstva, zato je tu še toliko bolj neprimerna sprivatizirana domišljija. Tuji zgledi in zavestno timsko delo sta ob posegih v tako pomemben prostor več kot potrebni.
V lanskem letu so bili začeti posegi v izgradnjo poti in mostičkov, ki, posebno pri mostičkih, že na prvi pogled kažejo na tak način izdelave in (ne)funkcionalnost, da bodo doživeli podobno usodo kritike kot pred leti zgrajeni razgledni most. Potrebno pa bo izvršiti še najtežji del in ta bi bil po načinu sedanje gradnje izredno drag. Menjavati slog gradnje pa je neustrezno in neestetsko. Pri tem delu pa lahko predvidevam, da bomo ob nadaljevanju take gradnje namesto ene neustreznosti dobili novo ali pa bomo na enem mestu dobili zbrane neusklajene umotvore, ki bodo spremenili najbolj slikovit predel ne v gradbeno čudo, ampak v pravo skrpucalo pri gradbenih posegih.
Mogoče zastoj gradenj v soteski že dokazuje, da so se ustrezni naravovarstveni organi ob zgrajenem zamislili in dali nalog za premislek. Zadeva mi ni znana, kljub temu pa želim izraziti svoje nestrinjanje z dosedanjim pristopom.
Kako se ne dela:
Dovžanova soteska nad Tržičem
Za dosedanji pristop pa menim, da bo ne le estetsko neustrezen, ampak tudi predrag in nepopoln. In če so dosedaj neustrezno urejali sotesko že ljudje v preteklosti, ni potrebno, da gredo po tej poti sedaj še novi, mlajši.
Zaradi primerljivosti in v izogib nepotrebne kritičnosti sem si šel ogledat zelo podobne naprave tja preko Ljubelja v sotesko Čepa. Pri tem sem opazil: varčnost gradnje ob upoštevanju uporabe standardnih materialov, kar poenostavlja kasnejše vzdrževanje in poceni gradnjo. Vse gradnje - poti, stopnišča, mostički - skratka vse je v enotni, zanesljivi in poceni izvedbi ter enotnem slogu. Skratka, gradnja je naštudirana tako, da je poceni, varna in da pri tem zelo malo krni prirodo s posegi vanjo. Tisoči ljudi, ki v sezoni obiskujejo to sotesko, pridejo tja radi in kar vidijo, tudi radi plačajo. Občina Borovlje ima od tega objekta dobiček in ne poseduje nekega objekta, za katerega vzdrževanje bodo potrebna še proračunska sredstva.
Spričo propagande vzbuja Dovžanova soteska že sedaj precejšnjo pozornost. Domačinom in občanom občine je ureditev soteske potrebna ne samo zaradi pridobitve dopolnilnega zaslužka, ampak naj bo tudi zanje razvedrilna in rekreativna točka. Pomembno je tudi, da jih ne bodo neustrezni posegi ranili še s tem, da bi morali poslušati tenkočutne obiskovalce z najrazličnejšimi utemeljenimi pripombami.
Menim, da je bilo z dosedanjimi posegi zapravljenega že toliko denarja, da bi bil prvi rezultat izgradnje poti lahko že dosežen. Lahko bi že hodili in občudovali naravno slikovitost že po novi stezi, ne da bi nas motil promet sedanje ceste, če bi bil že dosedanji pristop k posegom ustrezen.
Franc Primožič
Strokoven pristop:
soteska Čepa/Tscheppaschlucht pri Borovljah
ŠPORT
KRIŠKI NAMIZNOTENISAČI
PRED ZAČETKO Ivi NOVE TEKMOVALNE SEZONE
Z uvrstitvijo moške ekipe v prvo državno ligo, z žensko ekipo v drugi državni ligi in z drugo moško ekipo v tretji državni ligi, so pred tekmovalce in klubske delavce postavljene še bolj zahtevne naloge. Udeležba treh ekip v državnih ligah ter obširen program tekmovanj od članov do najmlajših zahteva strokovni pristop k čim boljši pripravi tekmovalcev za novo sezono, prav tako pa tudi finančnemu pokritju in organizaciji obširnega programa.
S pripravami tekmovalcev smo pričeli pod vodstvom novega trenerja Darka Arapoviča in Vinka Marušiča že s 1. avgustom. Treningi so dvakrat dnevno za vse tekmovalce razen najmlajših, ki trenirajo po enkrat na dan. Od 5. do 10. avgusta smo imeli tudi zelo uspešne kondicijske priprave v vojaškem objektu na Pokljuki, za nami je tudi že uspešen tri-dnevni trening v Zagrebu, kjer so se naši igralci na skupnih pripravah srečali z zelo dobrimi hrvaškimi igralci, med drugim tudi z legendo jugoslovanskega namiznega tenisa Dragutinom Šurbekom. S pripravami bomo do prvih tekem z enakim tempom nadaljevali, saj najmlajši že konec meseca nastopajo v Murski Soboti.
Zahteven program tekmovanj in priprave nanje ter strokovna vadba bo terjala veliko dela članov in staršev tekmovalcev, kakor tudi večja finančna sredstva. Sredstva športne zveze le delno pokrivajo stroške enega trenerja in stroške tekmovanj, vse ostalo pa moramo pridobiti z mesečnimi prispevki staršev in s sredstvi sponzorjev. Upamo, da bo zanimanje sponzorjev z nastopom naših igralcev med najboljšimi slovenskimi igralci večje, prav tako pa tudi gledalcev, saj bodo srečanja v državni ligi postala zelo zanimiva.
Trenutno nas najbolj tare problem treningov, saj zmanjšana dvorana v Križah še nima sanitarij, prav tako pa še ni dogovorjen status upravljalca.
Ker v tej dvorani naenkrat lahko trenira maksimalno 8 tekmovalcev, moramo še vedno za vadbo rabiti šolsko telovadnico, prav tako pa tam izvesti vsa tekmovanja, ki jih bo v novi sezoni kar precej.
Upamo, da bomo deležni primerne podpore. Uvrstitev med najboljše bo namreč zanimiva tudi za medije kot radio, časopisi pa tudi televizija zna priti v Križe. Upam, da bomo Tržičani in Križani znali to izkoristiti za promocijo Tržiča in Križev.
Milan Jazbec
KEGLJAŠKI ŠPORT V TRŽIČU - DAV ali NE
V Tržiških razgledih smo pred kratkim že večkrat zasledili prispevke g. Draga Kodra v zvezi s športnim kegljanjem v Tržiču. V času nastanka zadnje številke TR pa do danes so se razmere za tržiške kegljače -najemnike kegljišča na avtobusni postaji, dokaj zaostrile.
Za osvežitev - v letu 1992je kegljaški klub “LJUBELJ” dobil s strani podjetja “Živila” iz Kranja odpoved najemne pogodbe. Z dogovori in prošnjami je bila pogodba z aneksom podaljšana do 31.12.1995. Dne 26.6.1996 pa je kegljaški klub “LJUBELJ” prejel sklep Okrožnega sodišča v Kranju, po katerem bi morali v osmih dneh izprazniti prostore kegljišča v pritličju avtobusne postaje.
O tem so bili obveščeni Občina Tržič - župan, Občinski svet občine Tržič - predsednik, Kegljaška zveza Slovenije, Območna kegljaška skupnost Tržič. Športni kegljači v Tržiču se obračajo na vse, ki bi jim lahko v tej situaciji pomagali. Seveda so se na sklep Okrožnega sodišča pritožili.
Če poznamo zgodovino kegljišča na avtobusni postaji, ogromen trud kegljačev, ki so z delom in rezultati pokazali, da si srčno želijo kegljišče v trajno last, potem nam ne more biti vseeno, da za kegljaški šport v Tržiču tako pomemben objekt za vedno izgubimo.
Odgovor g. župana, ki so ga v kegljaškem klubu “LJUBELJ” prejeli na njihov klic na pomoč, nam vzbuja vprašanje, da bi revizija postopka lastništva lahko bila upanje za vrnitev kegljišča v občinsko last. Združiti bo potrebno vse sile, da se ta in še prenekateri objekt, ki ga čaka podobna usoda, ohrani oziroma vrne v last in uporabo občanov Tržiča.
V primeru kegljišča na avtobusni postaji ne sme biti dileme - kegljišče se mora vrniti v občinsko last in kasneje v upravljanje športnikom - kegljačem, ki so z dvema moškima ekipama že dokazali, da je to v Tržiču šport z največjo perspektivo. Letos se bodo moškima ekipama pridružila tudi dekleta, to pa je lahko le vzpodbuda občinski upravi in občinskemu svetu, da po svojih močeh omogočita nemotene pogoje za treninge in tekmovanja.
Upamo, da bo vsem, ki jim v Tržiču kegljanje kaj pomeni, uspelo po tolikih letih truda, dokazanih s kegljaškimi rezultati in lepim športnim objektom pridobiti kegljišče na avtobusni postaji v trajno upravljanje.
Vladimir Ovsenek
REKORD NA TRŽ IŠKI PLANINSKI POTI
V sklopu tržiške planinske poti, imenovane tudi Drvačeva pot, je obhod značilnih gorskih vrhov v tržiški občini. Za obiskovalce te poti je Planinska sekcija PEKO Tržič izdelala posebne izkaznice. S štampiljkami, ki se nahajajo na teh vrhovih pa se izkazuje opravljeno pot. Obvezni
gorski vrhovi na tej poti so:
1.	Dobrča	1.635	m
2.	Begunjščica	2.063	m
3.	Vrtača	2.180	m
4.	Košutica (Baba)	1.966	m
5.	Veliki vrh	2.088	m
6.	Kladivo	2.094	m
7.	Košutnikov turn	2.133	m
8.	Stegovnik	1.692	m
9.	Storžič	2.132	m
10.	Tolsti vrh	1.715	m
ŠPORT
Skupina znancev iz Snakova pri Križah, ki se poleg planinstva ukvarjajo še s tekom, je želela to združiti in vse skupaj opraviti v enem dnevu. V tej skupini so sodelovali: PAVEL ERLAH, JOŽE BOHINC in JANEZ AMBROŽ. Na cilj sta prišla prva dva, slednji pa se je ustavil pod Košutnikovim turnom. Okoli 90 km dolgo pot so začeli 13. julija opolnoči v Križah, tekli do Brezij (Sv. Neža), se povzpeli na Dobrčo v 1 uri 50 minut, nadaljevali preko Prevala, kjer jih je malo postregla planšarica, zagrizli kolena v strmine Begunščice in nanjo prispeli ob prvem jutranjem svitanju.
Pot z Begunjščice je bila spolska zaradi ovčjih iztrebkov, s palicami so si pomagali po meliščih na Zelenico in hiteli v vznožje Vrtače in jo dosegli, ko so slišali zvonenje
7.	ure. Po spustu navzdol so dosegli mejni prehod na Ljubelju že čez eno uro, kjer so jih pričakale žene Olga, Marija in Lidija z dišečo juho, in rezervnimi oblačili. Nahrbtnike so dopolnili z novimi napitki, tabletkami enervit in se podali najprej po Bornovi lovski poti in markirani transverzali do vrha Košutice.
Ob 11. uri so že sestopili do Hanževega sedla in se spoprijeli s severnimi strminami Velikega vrha in ob pol ene so že odprli skrinjico z zvezkom in štampiljko. Uro kasneje so bili na Kladivu. Ob 16.20 uri so posedli na Košutnikovem turnu, nato pohiteli nad prepadi do zgornje Dolge njive, kjer so jih oskrbele žene še zadnjikrat. Tu pa je po okrepčilu Janez Ambrož odnehal. Počutil se je praznega in nezdravega za nadaljno pot. Erlah in Bohinc pa sta se odpravila naprej po poteh, ki so jih pred leti gazili graničarji JLA in ob 18.25 sta bila na Stegovniku.
Pot ju je potem vodila do planine Javornik pod Ženiklovcem. Tam sta dobila spremstvo - prijatelja Draga Srečnika in Matjaža Rovtarja, ki sta ju vspodbujala vse do vznožja Skarjevega robu pod Storžičem. Ob 21. uri sta že pritisnila žige na svoje zgibanke na Storžiču in zavila na južno kranjsko stran gore in prispela preko Male in Velike Polane v trdi temi na Tolsti vrh. Od tam pa sta, ob 22.40 uri, imela postanek še v koči Križke gore, kjer hranijo žig s Tolstega vrha. Pred tem sta bila vesela
svetlobnih znakov s snopi luči, da sta imela orientacijo in pomoč čelnim svetilkam. V koči sta dobila okrepčilo. Do izpolnitve naloge sta imela še pičlih 45 minut. Zato sta pohitela in osem minut pred polnočjo je bil na štartu najprej Erlah in nekaj minut za njim Bohinc, ki je pri sestopu s Kriške malo (še srečno) padel.
Tako so Erlahu v Peku, kjer vodijo evidenco poti, to potrdili najprej njemu kot 137.- mu prehojeno pot in nato še Bohincu. O poti sta izjavila, da je bilo najtežje tam ponoči okoli Prevala in potem Tolstega vrha. Če se ne vidi dobro, se mimogrede skrene s poti. Hudo jo je potem iskati. Prvi jo je prehodil Matija Radon. Mariborčan Milan Meden pa že sedemkrat. V enem mahu osvojiti vseh 10 gorskih vrhov, je izjemen podvig. To Erlahu in Bohincu ne bi uspelo, če se ne bi zato predhodno že dolgo ne pripravljala. Okrog 90 km dolgo pot prehoditi v enem dnevu, nekako s povprečno hitrostjo 4 km/uro, skoraj pol poti po temi, povezano z vsemi nevarnostmi, s skrbjo za hitrost - to je bil zares izjemen podvig ob srečnem izidu. Žene, ki so bile za sponzorje, so se oddahnile, z njimi tudi še kdo. Vsi skupaj pa jima za uspeh lahko čestitamo!	F.P.
Janez Ambrož, Jože Bohinc in Pavel Erlah
CERKVENI PEVSKI ZBOR IGNACIJ HLADNIK NA
TURNEJI PO AVSTRALIJI
Tako kot vsako leto so se tudi letos pevke in pevci CPZ Ignacij Hladnik iz Tržiča odpravili na daljšo turnejo. V času od 16. julija do 6. avgusta 1996 so pevci obiskali večja središča, kjer živijo Slovenci -nastopili so v Melbournu, Adelaidi in Sydneyju, tako v cerkvah, kakor tudi v slovenskih klubih.
Turneja je bila naporna saj so mladi pevci naredili okrog 40.000km z letali, dodatnih 9.000km pa z avtobusom.
V reportaži na 3 straneh naj bi s sliko in fotografijo prikazali, kako je potekalo njihovo potovanje.
Na pot je odšlo 30 članov zbora in 2 spremljevalca.
Naj jih navedemo kar poimensko: Miran Meglič, Urša Frelih, Vili Dovžan, Marko Tadl, Anja Košnik, Boris Meglič, Žiga Weisseisen, Aljaž Pogačnik, Asja Bohinc,
Karmen Kavčič, Barbara Bečan, Tina Roblek, Alenka Rozman, Matjaž Bohinc, Jasna Jerman, Stane Meglič,
Vesna Tišler, Alenka Perkman, Mateja Meglič, Florjan Košir, Marjan Zupan, Tomaž Zupan, Soklič Tomaž,
Janez Hladnik, Erna Štefe, Gorazd Kavčič, Esther Daniela Kogoj, Katja Kovač, Leopold Kogoj Radich, Kristina Dolžan Primožič, Vito Primožič, Jon Primožič.
Opis turneje:
polet Trst-Rim-Bangkok-Melbourne-Snowy Mountains-Canberra-Geelong-Great Ocean Road-Mount Gambier-
Hahndorf-Jde/an/e-Port Augusta-Coober Pedy-Ayers Rock-Olgas-Alice Springs-Devils Marbles-Tennat Creek-Mount Isa-Townsville-Magnetic Island/Great Barrier Reef-Rockhampton-Brisbane-Surfers Paradise/Gold Coast-
Sydney-Bangkok-Rim-Trst-Tržič.
lrU 1,,R
Med potjo so turnejo zbora redno oglaševali po radijskih postajah, kjer imajo avstralski Slovenci svoje oddaje, za Channel 9 iz Brisbaneja/regionalni studio avstralske televizije pa so pevci posneli tudi kratek spot z intervjujem.
Ob koncu se člani CPZ IH Tržič zahvaljujejo staršem in bližnjim, ki so jim pomagali uresničiti pot na daljno celino. Zahvaljujejo se tudi verskim središčem, patrom Valerijami, Tonetu, Janezu in Tomažu, slovenskim klubom v Adelaidi, Brisbaneju in Sydneyju, družinam v Adelaidi, zakoncema Srnec iz Melbourna ter številnim novim prijateljem, ki so nam stali ob strani. Zahvala pa velja tudi naslednjim podjetjem, ki so nam s prispevki omogočila pot: ZKO Tržič, ŠOU Ljubljana, Klub tržiških študentov, Lekarna Deteljica, Tigovina Melisa, Veletrgovina Loka-Škofja Loka, Družina Ljubljana, Boutique Trend Bistrica, Gostilna Ankele Podljubelj, Anton Mali Podljubelj, TGT Podljubelj, Gostilna Smuk Retnje, SKD Tržič in Naklo, Gostilna Marinšek Naklo, MM Style Tržič, Avto M Tržič, Mesnica Dolhar, Slaščičarna Bistrica, Trgovina Vigred, Papirnica Lara, Videoteka Panda in Kavama Fontana.
Great Ocean
Road
Med koncertom, dvorana na Kew,
Melbourne
CPZ IH pred cerkvijo sv. Cirila in Metoda v Melbournu
Harbour Bridge, Sydney
Sydneyjska operna hiša
J.
m j
OB 120-LETNICI ROJSTVA PETRA KOZINE, USTANOVITELJA TOVARNE PEKLO
V teh dneh ko se kolektiv tovarne Peko z vsemi močmi bori za preživetje, je poteklo 120 let rojstva njenega ustanovitelja Petra Kozine, ki se je rodil 19. junija 1876. Zato je prav, da se ga spomnimo kot gospodarstvenika in človeka, ki je dal Tržiču svoj neizbrisni pečat.
POT DO DELAVNICE V VANDERHOV CI
Leta 1939 je pisalo v Spominskem zborniku Slovenije, da je bil Peter Kozina eden najproduktivnejših in velikopoteznih mož iz polpretekle dobe naše gospodarske zgodovine.
Peter je bil sin srednjega kmeta in gostilničarja iz Dolenje vasi pri Ribnici. Ivan Mohorič pripoveduje, da so ga po končani ljudski šoli starši poslali k trgovcu Bakovniku v Šmartno pri Litiji, da se izuči trgovske obrti. Ta je trgoval z zobotrebci in bičevniki, ki so jih takrat na veliko izvažali. Peter je iz vajenca postal pomočnik, spreten pro-dajalec, prikupne zunanjosti. Kot navaja Mohorič v Zgodovini tržiškega gospodarstva in obrti, je Bukovnik Kozino zelo cenil in mu zaupal vodenje podružnice pri Sv. Križu. Tam je Peter nakupoval in prodajal razne izdelke hišne obrti, kot so to bili zobotrebci, bičevniki itd. Ker se je želel čimprej osamosvojiti, se je zaposlil pri trgovski firmi A. Krisper v Ljubljani kot trgovski potnik. To veletrgovino so poz-nali še v Avstro-ogerski številni tržiški in okoliški čevljarji, ker jim je odkupovala čevlje, ki so jih tedensko “lifrali” v Ljubljano.
Pri Krisperju je Peter delal v več oddelkih in slednjič dobil prodajo obutve. Tako je spoznal vse vrste usnja, izdelavo obutve in način trgovanja s čevlji. Krisper je bil takrat glavni založnik za podeželske čevljarje z vsemi čevljarskimi potrebščinami. Kot trgovski potnik je Kozina uspel prodajati izdelke gorenjskih čevljarjev po vseh deželah monarhije, pa tudi v Nemčiji tja do Baltiške obale. V inozemstvu si je pridobil mnogo poznanstev, ki so mu kasneje zelo koristila.
Leta 1900 je pričel delati na svoje, tako da je začel trgovino z zobotrebci, ki mu je po njegovem kasnejšem pripovedovanju, prinašala več dobička kot prva leta tovarna čevljev. Skupaj z družabnikom Štefanom Hitzlom sta 1903 vpisala pri trgovinskem sodišču javno trgovsko družbo “Hitzl & Kozina”za izvoz predmetov kranjske hišne industrije. Začasne poslovne prostore sta dobila v Zoisovi hiši na Bregu 20 v Ljubljani. Družabnika sta potovala, nakupovala in prodajala zobotrebce iz Lašč, čevlje iz Tržiča in okolice, škofjeloške glavnike iz roževine, krtače iz ribniške doline ter domžalske slamnike. Med finančniki obeh družabnikov je bil tudi trgovec Bakovnik.
V prodaji so čedalje bolj prevladovali čevlji, ki jih je P. Kozina nakupoval od številnih čevljarjev v trikotu Kranj-Tržič-Ljubno; ob tem jim je dajal naročila in potrebni material po načinu založništva. Po nekaj letih sta se z družabnikom razšla, Kozina je izplačal Hitzla in sam prevzel firmo. Pri tem mu je kot poslovodja pomagal Hinko Kavčič, ki je izstopil iz Krisperjeve firme.
Ker do leta 1908 še ni bilo lokalne železnice v Tržič, se je moral P. Kozina voziti po vaseh in v Tržič z izvošč-kom, kar je bilo drago in zamudno. Zato je začel razmišljati o skupni delavnici, v kateri bi združil kvalificirane delavce.
Slovesna otvoritev tržiške proge 22. junija 1908
Primeren prostor je našel v Tržiču v “Vanderhovci na Zgornjem koncu” (Ljubeljska 17). Tam je začel skupno delavnico z desetimi delavci, kar se je pokazalo kot zelo uspešno.
MODERNA ČEVLJARSKA TOVARNA
Peter je želel več kot le delavnico, hotel je ustanoviti moderno tovarno. Pravo priliko za to je začutil, ko je leta 1908 stekla tržiška železnica. Spoznal je, da bi se s prevozom materiala in izdelkov po železnici pocenilo proizvodnjo in transport. Zato je nasproti železniške postaje postaje od barona Borna kupil zapuščen travnik in prodišče ob Bistrici. Ko si je zagotovil kredit, je 1910 začel graditi moderno tovarno. To gradnjo pa sta smatrala nemška lastnika tovarne čevljev Mally in Goeken, tako piše Mohorič, za “nezaslišano izzivanje” in seveda na vse načine nasprotovala temu, da gradi Slovenec P. Kozina v Tržiču konkurenčno tovarno čevljev. Kozina pa ni odnehal in leto dni kasneje je bilo tovarniško poslopje dograjeno precej nižje od sedanjega, vendar tako, da so ga kasneje lahko dvignili za nekaj nadstropij. Za delo na novih strojih je na prijateljski način pridobil tržiške in podeželske čevljarje, posebno mlajše, ki so radi sprejeli urejen delavnik, prednost socialnega zavarovanja in delo v lepih delavnicah. Čeprav so ga nekateri tržiški Nemci ovirali, je Kozina 1. 1913 vpisal podjetje pod naslovom "Peter Kozina & Co”, kot podjetje za izdelavo čevljev, trgovino na debelo in izvoz. Podjetje so mu kreditirali v obliki družbe dr. J. E. Krek, prof. E. Jarc, odvetnik dr. J. Pegan in gradbeni podjetnik J. Lončarič, tako da je imel Kozina 5% lastnega kapitala, 95% pa našteti družabniki; kot lastnik pa je bil vpisan sam. V novi tovarni so na dan izdelovali po 300 parov čevljev.
Kozina je poskrbel, da je tovarna dobila tudi lepo okolje. V Razorih iz leta 1933 moremo prebrati, da je med prvo svetovno vojno najel italijanske ujetnike, da so mu zgradili visoko škarpo ob Bistrici in splanirali svet okoli poslopja. Na manjši del je dal posaditi pritlikavo drevje, večjega pa urediti za zelenjavo, ki so jo po potrebi dobivali skoraj zastonj njegovi delavci in uslužbenci.
Da je mogel zaposliti svoje delavce, je med leti prve svetovne vojne sprejel naročila za vojsko in izdeloval vojaške čevlje. Leta 1917 je izplačal deleže svojim družabnikom in tako postal edini lastnik podjetja.
PETER KOZINA V SHS OZ. KRALJEVINI JUGOSLAVIJI
Leto po končani prvi svetovni vojni je Nemec Goeken prodal Petru Kozini ves strojni park in tovarniško opremo. Z njim je dobil Kozina še stotino solidnih čevljarskih delavcev.
Prvotna stavba tovarne Peko (srednji trakt pritličen)
Leta 1924 je dal P. Kozina nadzidati tovarniško poslopje še za dve nadstropji, ob cesti pa napraviti lepo ograjo. Impozantna zgradba je izgledala kot pravi gradbeni biser takratne tovarniške arhitekture. Če danes gledamo betonski škatlasti prizidek dodan po drugi svetovni vojni, lahko samo zaključimo, kako malo gradbene lepote je v njem in kako malo so stavbno estetiko poznali in upoštevali nekateri povojni arhitekti, ki so ta tujek načrtovali; pa tudi tisti, ki so ga potrdili in financirali.
Spominski zbornik Slovenije leta 1939 na kratko okarakterizira pot “Peko” oz. Petra Kozine po končani prvi svetovni vojni takole: “Podjetje je stopilo v povojno dobo konsolidirano in z vsemi pogoji za uspešno delo.... toda prišlo je drugače. Vrstile so se številne težkoče in podjetje se je močno zadolžilo. Najtežje je bilo leto 1927....” Od težkoč bomo navedli eno izmed najusodnejših, ki je močno prizadela Kozina in njegovo podjetje.
USODNI POSKUS VOJAŠKIH DOBAV
Pod tem naslovom opisuje I. Mohorič v kakšne težave je zašel P. Kozina z izdelavo vojaških čevljev v kraljevini SHS.
Čeprav je med prvo svetovno vojno zaposlil delavce z izdelavo vojaške obutve, pa po končani vojni ni želel več sprejemati te vrste naročil, ker je poznal pretirano stroge predpise za to področje v novi državi. Zgodilo pa se mu je prav to. Ko je bil leta 1920 regent Aleksander Karadjordjevič v Tržiču, je obiskal tudi Peko ter nagovarjal P. Kozino naj prevzame naročilo za vojaške čevlje. Pri tem je obljubil, da se bo osebno zavzel za odstranitev ovir pri prevzemu državnih dobav in da bo poskrbel, da dobi Kozina potrebne surovine. Temu se Kozina ni mogel izogniti, čeprav je slutil nesrečo. Ministrstvo vojske ga je obvestilo, da bo s 1. januarjem 1922 začel delati obutev za vojaštvo. V dobri veri na regentovo obljubo je P. Kozina odpovedal dobavo stalnim odjemalcem ter čakal na naročilo in obljubljeno pošiljko usnja; vendar so ga po balkansko izigrali. Kozina je deset mesecev plačeval delavstvo, ki je brezposelno čakalo vso pomlad in vse poletje do
oktobra 1922. Ko je končno usnje le prispelo, piše Mohorič, je bilo tako slabe kakovosti, da ga Kozina ni mogel prevzeti. Izdelal je lasten model vojaškega obuvala, ki je bil boljši od obuvala narejenega po starih vojaških predpisih, kar so priznale tudi vojaške oblasti; so pa kljub temu zahtevale, da morajo biti čevlji izdelani po veljavnih predpisih. Čeprav so bili Kozinovi čevlji boljši, jih je vojska zavrnila kar 100.000 parov in tako je imel Kozina 7 milijonov dinaijev škode. Nastal je spor in tožba z državo, ki je trajala 5 let, in jo je nazadnje Kozina izgubil. Medtem je izgubil še najvažnejše kupce, pa tudi nove tovarne čevljev so mu povzročale konkurenco. Kozinovo podjetje se je močno zadolžilo. Denarni zavodi, ki so kreditirali, so ustavili sanacijsko družbo d.z. o.z. Peko, ki se je vknjižila na vse naprave in nepremičnine, ki so bile Rozinova last. Tako je P.Kozina postal ravnatelj v lastni firmi, z mesečno plačo in povračilom potnih stroškov. Družabniki te družbe so mesečno imeli za rešitev Peka različna stališča in predloge. Sredi tega dogajanja je 21.2.1930 Peter Kozina nenadoma umrl. Uradno naj bi se zastrupil z ribami, vendar je njegova smrt zavita še vedno v skrivnostno meglo.
KAJ SO NEKATERI ZAPISALI O PETRU KOZINI
I.	Mohorič je zapisal, da je P. Kozina odšel s pozornice poln življenske sile, volje do ustvarjanja, poguma, vztrajnosti, poln lepih zasnov za bodočnost podjetja, ki ga je stalno preurejal in dograjeval. Odšel je v dobi gospodarske krize, ki je imela za posledice ohromitev proizvodnje, in osiromašenje širokih slojev prebivalstva. Umrl je brez oporoke, zapuščen od vseh, je pokopan na Zalah, kjer je njegovo ime zapisano na skromnem zidnem kamnu.
Po Mohoričevem pripovedovanju je bil Kozina človek uglajenih navad, prikupne zunanjosti, dobrodušen in preveč zaupljiv. Zelo je cenil reprezentanco in gostoljubnost, kar so pričeli izkoriščati visoki Beograjski letoviščarji na Bledu. Ti so pogosto obiskovali tržiški obrat in Peter jih je vedno bogato pogostil. (Zgodovina se ponavlja! Podobne “letoviščarje” smo poznali tudi pred osamosvojitvijo Slovenije. Op. P-)-
V publikaciji “Ljubljanski velesejem ob desetletnici” je zapisal zadrugar A. Kristan o Kozini takole: “Mlad, priden in pošten fant gre na delo, premaga vse ovire, postane gospod, ne pogospodi se, ne sede na pridobljeno - dela vztrajno dalje, v svoji ljubezni do lepega in najlepšega gre predaleč, pozabi na realnost, dober kot mati, pri izbiri sodelavcev premalo kritičen. Ker je pošten, misli tako tudi o drugih, pride zopet v težave ali ne omaga - na potu do končne zmage pade. Peter Kozina je bil osebno zlata duša. Dober delodajalec, izboren človek, najboljši prijatelj. Malo takih!”
Ker je v tem citatu govor tudi o izbiri sodelavcev, o čemer smo že nekaj zapisali, bomo to navezah na Kozinovo politiko pri izbiri kadrov. Proizvodne delavce je iskal iz vrst domačinov. Med njimi so bili samostojni obrtniki, ki niso mogli več konkurirati z industrijsko proizvodnjo obutve, delavci propadlih tovarn, čevljarski pomočniki in drugi.
Po pripovedovanju Petrovega sorodnika Karla Andoljška, je Kozina močno želel izšolati čevljarske strokovnjake iz domače družine in sorodstva, vendar tam ni našel pripravljenosti za šolanje in delo v tovarni, čeprav je družino vseskozi finančno podpiral. Sorodstvo ni imelo posluha za njegovo delo v industriji. To je bil eden glavnih vzrokov, da je potem zaposlil strokovnjake - tujce.
Na pridobivanje in vzgojo domačih mladih strokovnih kadrov je navezana naslednja pripoved prvega direktorja novoustanovljene meščanske šole v Tržiču. Ta je v
j) Razorih leta 1935 zapisal, da je vsako leto Petra Kozino večkrat obiskal in da sta se menila o vseh vprašanjih takratnega javnega in gospodarskega življenja. Glavno oviro v tedanjem gospodarskem zaostanku je Peter Kozina videl v nizki izobrazbi delavca in redkih slovenskih mojstrov, ki v izobrazbi niso dosegali tujih mojstrov, na katere je bila navezana domača industrija. Kozina je iskreno pozdravil ustanovitev meščanske šole v Tržiču in obljubil, da bo njene absolvente vedno rad sprejemal v službo. Obljubo je vestno izpolnjeval.
Kako je tej šoli tudi materialno pomagal bomo citirali iz Razorov še o prvem obisku direktorja meščanske šole, ki je želel spoznati Petra Kozino:
"... Božič je trkal na vrata in v šoli je bilo nekaj bosih siromašnih dijakov in te bi bil rad obul na cenen način. Lepega dne sem se odpravil v tovarno “Peko”, da bi se predstavil tovarnarju g. Petru Kozini in ga poprosil, da naj nam pomaga obuti revne dijake za božič. Vratar me je prijavil in nisem dolgo čakal, da je prišel pome na hodnik bolj sreden gospod prišpičene brade, črnih in silno dobrohotnih oči. Prijel me je za roko in me peljal v svojo pisarno. Ta gospod je bil Peter Kozina sam. Njegova domačnost me je zanj takoj pridobila in s polnim zaupanjem sem mu poto'il svoje skrbi radi obutve. Pri tem prvem obisku sva sklenila nekako pogodbo, da bo tovarna “Peko” darovala vsako leto za revne dijake meščanske šole po pet parov močnih čevljev. In ta pogodba se vsako leto molče izpolnjuje tudi sedaj, ko počiva blagi pokojnik že tretje leto v slovenski zemlji, ki jo je nad vse ljubil...”
M.M.P.
Viri za besedilo in fotografije:
1.	Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936
2.	Ivan Mohorič, Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, 1965
3.	Razori, I. letnik, 1933
4.	Spominski zbornik Slovenije, 1939
5.	Karel Andoljšek
ZzVNIlVIIV POSKUS NAČINA SPRAVILA
HLODOVINE izpred
70 LET
Po prvi svetovni vojni je bila izvedena razlastitev veleposestev. Tako je prišel pod ukrep razlastitve dela gozdov tudi baron Born. Do nekaterih oblik pravic posesti so prišli tudi manjši posestniki, kajžarji in drugi iz soseščine. Sentančani so dobili nekatere parcele v okolici Kofc, Dolinci v okolici Zalega potoka. Parcele okoli Kofc je Bom kmalu odkupil in les tedaj tudi posekal. Bom je s svojimi ljudmi tedaj naštudiral, da bodo hlodovino spravili vse do Puterhofa ročno s posebnimi sankami. Spomladi so naredili posek in hlodovino omajili. Vse lubje so takrat osušili in ga pozimi prav tako odpeljali s sankami. To delo so opravili domačini. Drugače pa je bilo s težko hlodovino. Bom se je odločil, da bodo to delo opravili za to usposobljeni drvarji iz Selške doline. Tem so pravili tudi Cigarji (beseda izhaja iz nemščine - ziegen, kar pomeni vleči).
Cigarji so bili zaradi svoje posebne usposobljenosti nekakšni posebneži. To se jim je poznalo, pa naj so hodili z opremo ali brez nje. Menda se to pozna tudi mornarjem, da imajo poseben način hoje. Tako se je tudi Cigarjem poznalo, da so se navadili na poseben način hoje, ker so običajno vso dolgo zimo nosili svojo težko opremo v breg in pri tem glasno topotali s svojimi čevlji s podkvami za zaviranje. Kratke sani z verigami in drugo drvarsko opremo ter posebno okovani čevlji s podkvo so bili težka ovira pri hoji v hrib. Pri vožnji navzdol pa je bil Cigar tako spreten, da je s pomočjo svojih čevljev s podkvo in pa dvigom sprednjega dela sani uspel zaustaviti težak tovor celo v klancu. Pri zaustavitvi pa je bilo zanimivo, da se je izpod čevljev in sank dvignilo obilo snežnega in ledenega prahu. Pred kratkim smo nekaj takega gledali tudi na TV kot posebno znanimivost, ker se še sedaj ponekod to prakticira v avstrijskih in bavarskih Alpah.
Cigarji so so se v naših razmerah obdržali pretežno le v eni sezoni. Nekateri od njih so bili zaradi svojih spretnosti zelo pri srcu Bornu, da jih je rad zaposlil tudi preko leta, pri drugih delih. Zime so bile takrat zelo dolge in redno se je dogajalo, da se je še meseca marca normalno vozilo s sanmi. Mogoče jih je Born najel celo samo iz konkurenčnih namenov, da so potem furmani, ki so v naših razmerah še sedaj ponekod učinkoviti, raje in ceneje sprejeli zimsko spravilo hlodovine iz gozdov.
Matevž Dovžan
Pogled na cesto v Bornove GOZDOVE PRED 70 LETI.
NEKAJ STRANI IZ LETOŠNJE LOMSKE KRONIKE
Res je, da je že kar nekaj številk Tržiških razgledov, ko ni v njih kaj novega iz Loma, zato tokrat nekaj novejših dogodkov.
29. junij - Praznik apostolov Petra in Pavla, so v
Lomu “Kmečke igre 1996”. Že 10. po vrsti in vedno v drugem kraju. Igre organizira Zveza podeželske mladine, letos Društvo podeželske mladine Kranj-Tržič. Lepo jutro in lepo urejen kraj - sta pozdravljala in sprejemala mlade kmečke fante in dekleta iz vse Slovenije. Veseli mladi ljudje, polni življenja, nekateri tradicionalno opravljeni po kmečko, da bo več točk. Bili so kot pravkar razcveteni cvetovi naše mlade Slovenije. Na vseh obrazih je bilo veselje, smeh in pesem, ki jo je v nekaterih skupinah poživljala harmonika. Res je bil čudovit pogled na tako množico mladih iz slovenskih kmečkih domov, zares pravi up in ponos, ki so se prišli pomerit v opravilih, ki jih ima kmečki človek vsak dan v rokah - nekaj pa sedanji rod nič več.
Mladi, ki so se pripeljali največ z avtobusi, posebno oddaljenejši, drugi v kombijih ali z osebnimi avtomobili, so se zbirali pred Domom krajanov v Lomu, kjer je bilo pripravno mesto. Ta čas pa so si ogledovali razstavo, ki sem jo pripravil jaz. To so bile panjske končnice in strani iz izbrane Lomske zgodovine, s posebnim povdarkom iz del običajev kmečkega človeka tu gor pri nas. Okrasil sem razstavo s prti in dobrotami nekaterih lomskih gospodinj.
Tu je bila potem tudi okrogla miza o zadružništvu. Zelo posrečeno so organizatorji izbrali tekmovalne igre, ki so tipično obravnavale naš gorski kraj.
Košnja in grabljenje ter spravilo sena v kup, sestavljanje “žlef” hribovskega vozila, ki se dandanes poredko vidi, je pa še vedno v rabi, pajsanje hloda in žaganje hloda s staro “eng žago”. Za nameček pa “eno zapet” ob spremljavi inštrumenta, tako da je lepo zaokrožilo kmečko delo in značaj.
Seveda je bilo zraven tudi veliko navijačev in gledalcev, saj je bilo to obenem tudi srečanje mladih in je potem postala prava veselica z golažem in drugimi dobrotami iz domačih peči in pečic, zraven katerih paše tudi pijača. Skratka zelo veliko ljudi, veliko veselja in tiste prave “kmečke volje” do dela, čeprav se je izražalo v tekmovalni igri, pa tudi veselja in smeha, razigranosti v pesmi in plesu, ki je mladini tako njihova. Prav je tako! Saj kmečki človek je bil vedno vzor Slovenca, v delu, poštenju in po duhu!
16.	avgust. Danes praznuje sv. Rok. Priljubljen zavetnik pastirjev, golcarjev. Časte ga zaupno kmečki ljudje in planinci. Je velik priprošnjik in zavetnik zoper kužne bolezni. Ta dan je že kar nekaj let zapovrstjo sv. maša na Javorniku, katere se udeleži veliko kmečkega ljudstva, planincev, pastirji in “golcaiji”.
Letos pa je bilo srečanje še bolj “slovesno” saj smo v Voncu priča blagoslovitve novega votivnega znamenja, ki spominja na nesrečo Koparja iz leta 1860. Novo znamenje, ki sem ga naslikal že leta 1985, naredil ohišje pa moj sin, je naročilo še Gozdno gospodarstvo, ki pa ni izvedlo postavitve. Zato se je to zgodilo letos.
Znamenje pribito na smreko ob Žegnanem studencu, kot nekdaj, le da je bližje novi poti, je ob kar lepi udeležbi nas, ki smo bili potem namenjeni na Javornik k maši, blagoslovil g. dr. Silvo Novak.
Zelo razveseljivo pa je, da so prišli na blagoslovitev tudi gospodarstveniki z občine, ki so prinesli tudi pozdrav g. župana (Veternik, Pogačnik, Bernard, Zupan) in s tem pokazali, da vsepovsod veje sprejemljivejši duh slovenske državnosti in upoštevanje vrednot narodove ljudske kulture. Pri znamenju sem ob tem povedal zgodbo o znamenju, nad katero kraljuje sv. Trojica s
kronano Marijo.
Gospod Silvo je blagoslovil tudi studenec, ki teče malo niže pod znamenjem. Tod bo sedaj prav prijetno počivališče, v tihoti gozda s pogledom na gore in planine, ki mejijo na sosednjo Koroško. Lepo bo tu pomoliti za srečo pri delu ali hoji v planine in gore.
Za tem hvalevrednim dogodkom smo šli na Javornik k maši, ki je pri Španovem “vikendu”, kjer se zbere leto za letom več ljudi. Tudi letos nas je bilo pri maši, ki se daruje za srečo in blagoslov pri delu v gozdovih in planinah, tudi za pokojne pastirje, golcarje in gornike in vse žrtve gora, zelo veliko, saj ni čuda, ko je tako lepa maša v čisti naravi in po maši lepa prilika iti na še kak vrh. Mnogi so šli že zjutraj in do maše prišli nazaj, Vrhovi se kar ponujajo za tak obisk. Stegovnik, Ženiklovec, Storžič, Bela peč, ali pa bliže po planini in gozdu.
Ker je ta dan tako lep, vas vabim za drugo leto, da pridete tudi vi, da nas bo še več in bo tako lepše.
Janez Slapar
Tako mislim
odzivi na. članek: o
JANEZU MAJERŠIČU
K našemu članku ob 100 letnici rojstva nekdanjega tržiškega župana Janeza Majeršiča nam je g. FRANC KLOFUTAR podal še nekaj zanimivih pripomb, ki naj še jasneje osvetlijo Majeršičev lik. V zvezi z njegovim delovanjem v mladih letih pravi, da je bil zelo aktiven na stanovsko-strokovnem delavskem področju. Bil je eden prvih pomembnih sindikalnih aktivistov v Tržiču in se je tej nalogi posvečal še tedaj, ko je bil tržiški župan. Tržiškim podjetnikom je priporočal ustanavljanje sindikalnih aktivov po tovarnah in večjih obrtnih podjetjih. Tako je na vprašanje lastnika nekega podjetja - “za kakšno vrsto komunizma gre”, prepričjivo zagovarjal sodelovanje delavcev, tako da so nekateri podjetniki privolili v ustanavljanje sindikatov in celo sodelovali. S tem je pripomogel do dogovarjanja med delavci in podjetniki in do umirjanja socialne napetosti.
Drugo pripombo smo dobili na uredništvo v zvezi z odkupom nekdanje Mallyjeve tovarne za bodoči občinski dom. Odkup je po pojasnilu Francija Globočnika izvršil še njegov oče Anton, ki je bil župan pred Majeršičem. Z bivšim lastnikom stavbe ukinjene tovarne sta imela sorodstvene vezi in tako je bil odkup olajšan. To se je zgodilo v letu 1935. Janez Majeršič pa je bil izvoljen za župana 25. oktobra 1936.
Tretja zanimivo zaznamba se nanaša na odhod starojugoslovanske vojske leta 1941. Skupaj z dimnikarskim mojstrom Bedino je župan Majeršič razminiral most na Balosu, v katerega je bilo vloženega 160 kg vojaškega raztreliva. Tedaj je imela tedanja kraljeva jugoslovanska vojska, v sklopu obrambnih linij zaminirane vse važnejše mostove. Koliko je bilo pomembno raztreliti te mostove, če se prehoda ni branilo, je zgodba zase. Tedaj je bilo razstreljenih veliko pomembnih mostov. Z raztrelitvijo mostu na Balosu pa bi bile uničene ali zelo poškodovane, ob tolikšni količini vloženega eksploziva, tudi mnoge bližnje stavbe. Zato je podvig župana Majeršiča, s svojim osebnim angažiranjem, svojevrsten in zanimiv. Kaj je bilo ob tej priliki važnejše - slediti takrat že nekoristnemu vojnemu načrtu ali reševati civilne interese, to je bila tedaj stvar hitre trenutne presoje. Majeršič mislim, da je v tistem trenutku odgovorno deloval predvsem v interesu koristi občanov in to na način, da se je pri tem celo osebno življensko izpostavil.
Da bi morali v Tržiških razgledih o nekaterih stvareh molčati, v našem primeru tudi o županu Majeršiču ali vsaj ne omeniti zadev, ki so pozitivne zanj - tako najbrž misli inž. Janko Tišler, ki mu vsakršno tovrstno pisanje očitno ni všeč.(Lahko sicer rečemo, da smo s člankom hoteli delno popraviti vtis puščen po dveh nedemokratičnih družbenih sistemih.) Tako nekako je bilo slišati iz njegovega govora, ki ga je imel pod Storžičem 4. avgusta 1996 z vsebino, ki je bila zelo odmevna ne samo v Tržiču, ampak tudi Sloveniji. Zlasti je ljudem ostalo v spominu, da borci ne potrebujejo sprave. Sploh je bila tako ta nedelja medijsko odmevna tudi zaradi spominov Joža v oddaji Tržičani med seboj, v kateri je Joža realistično opisal nekatere osebne doživljaje tedanje dobe. Nasprotno pa je Janko izrekel, z žolčem, veliko tudi neutemeljenih obtožb. Nezadovoljstvo pa upravičeno izrazimo lahko še ob razstavi o NOB, kjer je spričo razstavljenih eksponatov možno dobiti občutek, da se je NOB začel v Tržiču že
leta 1936. Še bolj pa me spravlja v začudenje ponašanje z dokumenti, ki kažejo kako zaslišuje komandant Planinc tri ujetnike na način, ki je milo rečeno vsaj nasprotnem z določili o vojnih ujetnikih, da ne rečem še kaj hujšega.
Zbral F. P.
PRODAJA POSLOPJA NEKDANJE TRŽIŠKE KLAVNICE
V časopisu Gorenjski glas sem zasledil prodajo tržiške klavnice. Nesprejemljivo se mi zdi, da prodaja nekdanjo občinsko posest nekdo, ki mu je bilo to dano - po mojem - le v uporabo. Kako je bilo ob prenosu tega premošenja, mi ni točno znano. Zato me to zanima in želim odgovor.
Janko
Upamo, da bo uredništvu poslal tak ali drugačen odgovor kak predstavnik občine!
ROJAK BORIS FEMC DOMA
Po trudapolnem duhovniškem delu se je iz Urugvaja vrnil Boris Feme
Pred nekako dvema mesecema smo v Tržiču pri nedeljski maši zagledali duhovnika, ki ga nismo poznali. Dekan Maček ga je predstavil: - To je rojak Boris Feme, ki se je vrnil iz daljne Južne Amerike. Ker nekatere Tržičane zelo zanima, smo ga obiskali in nastal je sledeč prispevek.
Boris Feme, častni prelat, naziv, ki ga je dosegel pri svojem delovanju, je bil rojen v Tržiču 12.12.1914 po domače pri Luzarju. Novo mašo je imel že v času grozeče nove vojne na naših tleh in to 29.12.1940, kar izpričuje tudi nenavadni čas posvečenja. Njegovo delo se je začelo v Cerknici, kjer je bil kaplan, prekinjeno pa je bilo 9. septembra 1943 zaradi vojnih dogodkov. Ob sledeči veliki nemški ofenzivi mu je uspelo priti v Ljubljano, kjer je bil nastavljen do maja 1945 leta kot prefekt v Baragovem semenišču. Potem je sledila njegova nova odisejada begunstva. S Koroške v Italijo in od tam preko New Yorka v Južno Aneriko v Urugvaj. V zadnjih desetih letih ni več zmogel, zaradi bolezni, redno izvrševati svojega napornega dela, potem ko je bil leta 1986. operiran. S skupino duhovnikov je letos odšel na obisk v domovino in tu je potem ostal v domačem okolju.
Njegova življenska pot v tedanjih vojnih časih je bila pestra. Osebno je želel delati po svoji duhovniški dolžnosti, pa je bilo vendar vse skupaj povezano še z dogodki tedanjega vojnega časa. Zato je bila njegova življenska pot zaradi tega težka. Te njegove zgodbe pa se ni mogoče lotiti brez širše zasnove, čeprav je zelo zanimiva in tudi poučna.
Mogoče je tudi zaradi življenskih naporov predčasno zbolel. Najbolj občuti to, da ne more hoditi - le po par korakov, zato mašuje kar doma. Gospod dekan Maček mu pri tem vsestransko pomaga in ga oskrbuje, da lahko tudi redno mašuje, kar mu je v veliko pomoč. V veliko pomoč pa mu je tudi še pripravljenost domačih in pa nekaterih starejših Tržičanov, ki ga še poznajo in končno tudi drugih, ki se zavedajo, da človeka v stiski dviga še kašen obisk in vsestranska dobra volja.
F.P.
KRAVE NA POČITNICAH
Ne samo ljudje - tudi živina gre na “počitnice” in to na planinske pašnike.
Nekoč smo gnali v planino vso živino na isti dan t.j. okrog 15. junija, ko je bila trava že primerna za pašo. V vasi je tedaj že ob prvem jutranjem svitu završalo od tekanja in priprav. Živina je začutila, da se nekaj posebnega pripravlja. Iz hlevov se je slišalo mukanje. Živino so pred odhodom dobro nakrmili, prijazno počohali in požegnali z blagoslovljeno vodo ter kadilom. Na prag hleva - čez katerega so šle živali - so položili dele beganic, da bi se jih obvarovalo nesreč v planini. Krave so razvrstili v skupine, da se nekatere ne bi grdo gledale med potjo. Starejši, najbolj izkušeni kravi - vodnici so obesili na vrat velik zvonec. Ob odhodu so krave na dvorišču mukale, kot bi pozdravljale v slovo. Če je krava morala pustiti v hlevu svojega telička, je kar nerada odšla od doma.
Nekoč sem tudi sama gnala krave na planino Javornik, ki je od domačije v Lomu oddaljena tri ure hoda. To je bila zame, ki sem bila tedaj stara enajst let, huda preizkušnja. Tesno mi je postalo pri srcu, ko so mi oče rekli, naj ženem krave v planino. Iz vasi so odšle že vse krave, naše pa so se zadnje, z zamudo podale na pot.
S svojo “kravjo” procesijo sem bila že kako uro na poti. Bila sem pomirjena, ker so šle krave lepo v vrsti in naravnost po cesti. Za nami so že ostale zadnje gorske kmetije. Naenkrat pa so krave pričele stegovati jezike po sočni travi ob poti. Vabila jih je paša tudi stran od poti. Razkropile so se na vse strani. Nič več me niso ubogale in nisem jih mogla segnati skupaj. Bila sem sama in v bližini nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Obšla me je groza in v strahu, da izgubim krave, sem zajokala. Nenadoma me je kot strela z jasnega prešinila odrešilna misel, da bi mi lahko pomagala krava-vodnica z zvoncem. Kamor bo šla ona, pojdejo za njo še ostale. Kravo-vodnico sem iz goščave prignala na pot in kmalu so ji sledile ostale. Krava-vodnica je bila že večkrat na tej planini, zato je poznala pot. Srečno nas je vse skupaj pripeljala na cilj. V zahvalo sem jo močno objela, ker se je naša pot srečno končala - a bolj po njeni kot moji zaslugi.
Majeriča na planini nas je veselo pričakala. Veselega razpoloženja je bila tudi tam zbrana druščina vaških gonjačev. Majeriča nam je skuhala čaj iz smrekovih vejic, vanj je dala žlico medu, odraslim pa malo žganja, da so si privezali duše. Utrujenost od dolge poti nam je prešla. Poslovili smo se od majerice in živine ter se zadovoljni odpravili domov v dolino, ker smo dobro opravili svojo nalogo.
S prihodom živine na planino, skrb zanjo prevzamejo planšarice ali planšarji, ki jim na Gorenjskem pravimo tudi majerice oz. majerji. Njihovo delo je, da pasejo, čuvajo in oskrbujejo živino na planini; ukvarjajo pa se tudi s predelavo mleka. Nekdo bi lahko pomislil, to je pa res lepo in lahko delo, ker poteka v lepi naravi, na svežem zraku, krave pa se pasejo same. Vendar temu ni tako. Planšarice in planšarji nikoli niso brez dela in skrbi. Imajo tudi veliko odgovornost, da se živini kaj ne zgodi. Delajo od zore do mraka, ženejo živino vkup in na pašo, molzejo zjutraj in zvečer. Po molži morajo mleko čimprej predelati, da se ne pokvari, saj na planinah ni hladilnikov, vsakodnevni odvoz mleka pa tudi ni mogoč. Zato ga predelujejo v kislo mleko, kislo smetano, v skuto, surovo maslo (puter) in ponekod tudi v sir.
Za izdelavo skute so mleko nalili (postavili) v lončene sklede - latvice, da se je sklisalo. Potem so skisano mleko narahlo segrevali, da se je zgostilo v simino. Sirnino so zlili na sito ali krpo položeno čez škaf, da se je odcedila. Odtekla je sirotka, ostala pa je gosta sirnina-skuta. Skuta je v krpi visela toliko časa, da od nje ni bilo več nobene kaplje. Potem so skuto preložili v škaf in jo močno stlačili, da bi se čim dlje ohranila. Skuta je bila včasih tako trdo stlačena, da smo jo kar z lopatko nastrgali iz škafa. Za jed pa smo jo pripravili tako, da smo ji dodali mleko in malo kisle smetane. Planšarske dobrote so prišli iskat kmetje, deležni pa so jih bili tudi planinci; le-ti prihajajo iz gorskih vrhov prepoteni, žejni in z dobrim tekom. Po naporni gorski turi se prav prileže malica s črnim kruhom in latvico kislega mleka. Planinsko mleko je včasih tako gosto in ima tako debelo smetano povrhu, da v njem stoji žlica pokonci. Posebna poslastica pa je maslovnik ali masunek -kot pravimo Tržičani jedi iz moke zakuhane v kislo smetano (in včasih z jajcem). Planšarji in gozdarji so včasih z masunekom polili žgance. Trdo se delali in so potrebovali krepko hrano. Jed je zelo nasitna in kdor je imel “velike oči”, ni mogel “pospraviti” svoje porcije.
Sredi septembra so noči postale že zelo hladne, zapihali so mrzli vetrovi in živino na prostem je že lahko zeblo. Trava je bila pomuljena in posušena. Paše ni bilo več zadosti. Počitnic je bilo konec. Kravam so trajale kar tri mesece, ovcam pa še nekoliko dlje.
Na dan odhoda živine v dolino je bilo v planšarski koči že vse pomito in pospravljeno. Vse premičnine, oprema in pripomočki za delo so bili pripravljeni za prevoz v dolino. Majeriča in majer sta se pražnje oblekla; ona v belem predpasniku, on v beli srajci. Še zadnjič sta postregla svojim gostom. Ni smela manjkati tudi “kačja slina”, t.j. žganje z zdravilnimi gorskimi zelišči. To je bil velik, vesel in prazničen dan. Kravi-vodnici so obesili za vrat zvonec, namenjen samo za svečane priložnosti. Krave so okrasili z rožami. Potem so se vsi isti dan poslovili od planin in odšli v dolino. Slišalo se je ukanje - ta vrisk, ki je privrel iz srca od veselja, da se je planšarija srečno končala. Tudi živina je prijetno občutila svoj odhod v dolino. Rada je šla na pot in čim bližje domu je bila, tem hitreje je stopala, kot da je komaj čakala, kdaj bo prišla v varno domače zavetje, kjer bodo jasli spet polne sena. Prihod planšaric, planšarjev, pastirjev in živine je bil za vso vas praznik.
Poletje je čas obiskov naših gora in planin. Morda bo živina še v planinah, ko boste brali te vrstice. Še je čas, da oprtamo nahrbtnike in gremo spet v planine z našimi dragimi. Tam bomo slišali žvenkljanje kravjih zvoncev, videli živino na zelenih planinskih pašnikih posejanih s planinskim cvetjem, dihali sveži zrak z vonjavami po rožah, živini in uživali v prelepih razgledih na čudovite gore, zelene doline, na lepote naše domovine. Preidružite se
nam'	Metka Kavčič - Robeževa
Aktualno
\j	' l*t - (j •
ŠUŠTARSKA NEDELJA
Že od petka, 23. avgusta 1996 s koncertom FS Karavnake, potekajo prireditve ob Šuštarski nedelji. Športnih, kulturnih in zabavnih prireditev je letos še več kot lani, del prireditev pa je prestavljen v trgovski center BPT. Turistično društvo Tržič bo vsakemu obiskovalcu, ki bo plačal parkirnino oz. vstopnico, podelilo šuštarsko medaljo.
DIRKE NA VRH LJUBELJA
V petek, 6. 9. 1996 ob 11. uri bo otvoritev koče na vrhu Ljubelja ob 70-letnici ljubeljskih dirk, naslednja dneva pa dirke in zabavne prireditve.
OBNOVA CESTE DO KOVORJA
Na podlagi občinskega proračuna se obnavlja cesta od Bistrice do Kovorja. Vprašanje pa ostaja, ali se bo za obnovo namenilo vseh 45 mio SIT, kolikor jih je za obnovo nemenil Občinski svet, ali pa se denar troši v druge namene.
CPZ IGNACIJ HLADNIK PO AVSTRALIJI
Letošnje popotovanje mladih pevk in pevcev CPZ Ignacij Hladnik je trajalo od 16. julija do 6. avgusta. Nastopali so v Melbourneju, Adelaidi in Sydneyju, tako v cerkvah, cerkvenih dvoranah, kakor tudi po klubih Slovencev, ki živijo na daljni celini.
DOPRSNI KIP VOJTEHA KURNIKA NA VOGALU ROJSTNE HIŠE
9.	avgusta 1996 je župan Pavel Rupar odkril skupaj s akademskim kiparjem Vinkom Ribnikarjem (ki je kip tudi izdelal) doprsni kip Vojtehu Kurniku - pesniku, ki tudi simbolno predstavlja staro tržiško kulturno prizadevnost. V vogalu svoje stare hiše se posrečeno vključuje v okolje. Odpiranje so popestrili še pevci tržiškega upokojenskega moškega zbora.
KONCERT BARBARE TIŠLERr
Na dan sv. Valentina se je po maši, v cerkvi sv. Jožefa nad Tržičem, predstavila s svojim celovečernim koncertom v napolnjeni cerkvi domača sopranistka BARBARA TIŠLER ob spremljavi pianistke Božene Hrup. Prikupna Barbara je s svojim glasom osvojila navzoče in zato so bili aplavzi tako številni. Barbara, ki je združila talent in prizadevnost se zelo hitro vzpenja in uveljavlja in je med prvimi tržiškimi mladimi glasbeniki sedanje generacije, ki se že samostojno pojavljajo na koncertnih oddrih. Za uspeh ji čestitamo in ji želimo še nadalnjih uspehov.
MLADI FRANCOZI C TRŽIČU
V drugi polovici avgusta so bili na obisku v Tržiču mladi Francozi iz pobratenega mesta Ste Marie aux Mines. Vrnili so obisk skupini mladih Tržičanov, ki je bila na obisku v francoskem mestu pred enim letom.
NADALJEVANJE GRADNJE OBVOZNICE
II. faza gradnje obvoznice čez potok Mošenik je čez poletje napredovala v toliko, da je sedaj zgrajen industrijski kanal ob Gasilskem domu. Sedaj je na vrsti gradnja mostu čez Mošenik - glavna dejstva pa ostajajo: dela se financirajo brez podlage v občinskem proračunu in očitno se bo zgodba o samovolji nekaterih odgovornih razpletala še naprej. Kakšen bo razplet?
/ J* Ž I Š J< /
Tržiške razglede izdaja OO SKD Tržič. Časopis je
VPISAN V EVIDENCO JAVNIH GLASIL, KI JO VODI URAD VLADE ZA INFORMIRANJE POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 1174. UREJA UREDNIŠKI ODBOR. GLAVNI IN ODGVORNI UREDNIK JANA PRIMOŽIČ
Naslov uredništva: Uredništvo Tržiških razgledov, p. p. 141, 4290 Tržič. Telefon uredništva: 064/53 016. Cena posamezne številke 40,00 SIT. Računalniški prelom: Astrum d.o.o., Tržič • Tisk: Tiskarstvo uzar, Tržič Naklada 1.500 izvodov.