Za poduk in kratek čas. O narodnih pripovedkah po malem Štajerju. + Temni spomin na svoje nekdanje, če tudi kratke srečue dobe liraoimo Slovenci v narodnih pesmih ia piipovedkab. V vsakern kraju naše domovine še jib najdenio veČ ali meuj; vse so polne pesniškega dulia, globokega nravnostnega pomena in večidel resnega ali celo tožnega zapopadka. Vedno se razširjajoča omika in rastoči napredek med prostiui ljudstvom naroduo pesetn in pripovedko naglo pokončujeta, zato bi radi s pričujočim sestavkom opomnili svoje prijatelje in čitatelje, naj ne pripustijo, da bi jih za zmiraj pokoučala, arupak kdor še ktero pesem in pripovedko ve, naj jo zapiše in o priliki v Slov. Gosp. ali katerem drugem listu priobči. Ker so naši čitatelji zvečine Slovenci malega ali slovenskega Štajara, opozorujemo posebno na narodue pripovedke ,,malega Štajara", ktere bode ,,Slov. Gosp." rad priobčeval. Najstarejše iu po vsem slovensketu Štajaru znauc so basnoslovne pripovedke o morskib deklicah, o škratu, o grinadab, o budi luknji, o coprnicah, o zakidani princeziuji, o gioznem zmaju (lintvertu), o kači, ki varje zaklad, o bregii iz magneta itd. Pripovedke krščanskega in zgodovinskega zapopadka, ki so nastale v*led resničnih dogodkov, so le v dotičnih krajih bolje zuane. K teni spadajo verske pripovedke ali legende o sv. Radeguudi pri Mozirju, o prstanu Migliovem v Petrovčab, o zvoačeku v gozdu pri sv. Barbari v slov. goric, o potopljenem zvouu v Rušah i. t. d. Zgodovinskega zapopadka so pripovedke o vplemenitenju Tabarčauov, o Zajckloštru, o gospodu Maruberšberu, o babjem klancu pri Jeruzalemu, o sovražuib bratib Rajbeuburških i. t. d. Tukaj priobčimo pripovedko o bratib Rajhenbuiškib, ki sta se čitila celo življeuje in se sovražita se po smrti. V petuajstein stoletju sta v Rajbenburgu prebivala dva biata: eden v grajščiui na bribu, dnigi v grajščini v trgu. Oba sta bila krepka junaka ter se takiat v gostib turških bojib odlikovala, a diug je bil drugemii za ujegovo slavo nevošljiv, zlasti od potlej, ko se enkrat prigodi, da je Juri Turke pretnagal iu v beg podil, Ožbald pa nied tem ves pleu na bojišču pobral in za se obdržal. Od tistega časa sta brata Juri in Ožbald očitno svoje sovražtvo drug proti diugemu kazala ter si |iri vsaki priložnosti kljabovalo. K-o je enkrat brat v gradu uaredil svojim prijateljem veliko pojedino, st.oril je Ožbald spodaj v trgu isto tako. Gostie ne ziueueči se za sovraštvo bratov so bili židane volje na bribu in v trgu. Med teai gre Jori iz sobane na mostovž, da bi videl, kako se imajo spodej v trgu. Ravno takrat pa je tudi Oibald vstal od mize od blapca poklicau, češ zuuaj je zopet jastieb, ki že dolgo casa obletava grail, ter z aabito puško stopil k oknu. Juri, ko to zagleda, misli, da ho5e nanj nameriti, zgrabi hifro svojo puško, in ko se oba zagledata oborožena, namerita, sprožita, in v istem trenutku se oba zvalita na tla in izdehueta sovražni duši. Se zdaj stojita oba grada in v ceikvi Rajbeubuiski se hranite lubanji sovražnib bratov. Zmiraj ste druga od druge proč obrneui. Ako ju pa postaviš tako, da se gledate z votlimi očmi, nastane po noči stiašrjo ropotanje in zjutraj sta spet lubanji proč obineni druga od druge, kakor da bi se še po smrti sovražila sovražna brata Rajhenburška. Smešničar 14. Neko bablje žene dva oslička napajat. Sreča jo nekaj šolarčkov, ki so ravno prišli iz šole, in ti starko pozdravijo : ,,Dober dan, oslovska mati!" — Starka jim brž odvrne: nBog daj tudi Vam, nioji ljubi otroci!