368
Književna poročila.
sebe — zdajci začuti na rokah mrzlo železje — zadušen vzklik — — zaman torej, vse zaman! . . . Res, še živi pravica božja in posvetna ; pravica ni prazna beseda: gorje vsakomur, kdor se ne klanja večnim nje zakonom ! —
Književna poročila.
v.
Balade in romance. Napisal A. Aškerc.
Predno hočemo napisati kritično oceno te najnovejše pesniške prikazni na slovstvenem polji slovenskem, zbirke Aškerčevih (Gorazdovih) balad in romanc, ki smo. jih že na kratko omenili v tem listu, vidi se nam potrebno, da zaradi denašnjih slovstvenih in ž njimi ozko spojenih političnih razmer slovenskih, označimo najprej svoje stališče, s katerega hočemo govoriti. Mi namreč ne pozabljamo, da izdajemo in uredujemo samo leposloven in znanstven list, nikakor pa ne političnega, in da se zatorej tudi tedaj, kadar nam je govoriti v obrambo napadov, ki se pod krinko leposlovja in znanstva, umetnosti in modroslovja poganjajo samo za reakcijonarne in s temi v najožji dotiki stoječe osebne uspehe, ne bodemo spuščali v ono nižavo grdega osebnega ,,prčkljanja", ki znači ,,politično" in na jedni strani tudi „literarno" delo zadnjih mesecev. „Noblesse oblige" je bilo do sedaj naše geslo, in to geslo nam ostani tudi dalje sveto!    Pod tem praporom bodemo govorili.
Goriški „Rimski katolik" je že delj časa tak6 prijazen, izzivati nas in čestite pisatelje, ki sodelujejo pri našem listu, češ, „na dan vi Zvonovci — na dan s svojimi nazori, s svojo teorijo o krasoslovji in umetnosti — pokažite, kam se  opirate,  kaj  nameravate I"
Na jedni strani se nam ta izziv, ki je v istini mnogo robatejši, nego smo ga mi posneli, dozdeva nekako anakronističen — ?aj že dvajset let ve vsak razsodni in omikani Slovenec, kaj hoče, kaj namerava, kaj podpira „Zvon", bodisi „dunajski" ali „ljubljanski", in kolikrat se je že odgovarjalo takim vprašanjem in napadom! Zato bi lahko dejali: ,,Sodite nas svojevoljno po naših delih!" — Na drugi strani pa nosi to izzivanje neko čudno znamenje, ki je pravi „signum temporis". „Rimski katolik" stoji v vsem, kakor smo že jedenkrat dejali, zgolj na r i ms k o - katoliških tleh. S tega stališča presoja znanost in umetnost, narodna in socijalna vprašanja, elektriko in ichthvosavra, protozoe in Eifflov stolp.     In pri  tem presojanji, ali bolje  —¦
Književna poročila.
3°9
obsojanji, saj nič drugega ne čitamo — kriči v jednomer: „Heraus mit dem Flederwisch!" — i prav tak6, kakor naš „gorenjski fant na vasi": „Pa udari, če te je kaj, pa udari!" In kaj je želja tega lista? Samo to in jedino to, da bi kdaj kdo prišel in dejal: „Pojdi, pojdi ti s svojim Bogom in s svojo cerkvijo!" Takega nasprotnika si želi rogoborni goriški list, a tu prihaja tudi za dvajset let prepozno. Kakor oni gorenjski »permejduševec*, tak6 drži on krivec ali pa batino za hrbtom, in ko bi se kdo oglasil, sunil bi ali pa udaril, češ: „Glej, ti si me prvi — takov si, takov brezverec, bogotajec!" Dejali smo, da prihaja za dvajset let prepozno ! Da, tedaj bi jih bil našel mnogo odgovornikov, ki jih je porodila in izobrazila prav taka reakcija, kakeršni se dandanes svita. V teku zadnjih dveh desetletij so se duhovi umirili povsod, vse gibanje je prihajalo polagoma, pa vedno bolj je raslo delovanje za mir med narodi in duhovi in za ljudsko blagostanje, ž njim spojeno in ž njim pogojeno. Pa glej čuda! Čez dvajset let moli zopet reakcija svojo mračno glavo kvišku. A sedaj je položaj drug in vsaj v tem, kar imenujemo mi svoje slovensko leposlovno polje, v tem preobrat, kakor si ga želi „Rimski katolik", ni več mogoč. Bogotajstvo se ni ugnezdilo v nas, ampak obzorje se nam je razširilo, in to obzorje, ki vedno narasta v nas, to „spoznavanje pod ozirom na večnost/' kakor je imenuje Spinoza (Ethik V. L. 30), to ravno znači naše poete novejše dobe, in pod njim se vsi vrstč,  od njega dobivajo stopinjo svoje   vrednosti.
Vender ,,Rimskega katolika" v vsem ne moremo obsojati! Fanatizem — ta ali oni — je izrodek vsakega časa. In kje se poraja in pod katerimi pogoji ? Duh najde, kar srce išče; razum in čut v jedno spojena porodita — odušev-ljenje — in oduševljen — navdušen človek je zmožen sezati drugim na dno srca, zmožen razodevati skrivnosti, ki tiče" globoko v čutu, v srci, in zopet zmožen jasnemu solnčnemu žarku jednako prijavljati misli, ki jih je porodil duh. Duh in srce! Srce brez duha pa — v kaki temoti se suče! Čustvom svojim sledeč se bori le zanje, namreč za to, kar je samo — brez duha — pravim resničnim spoznalo, in v tem se bori za zmote, katere spoznavati mu brani nedostajanje duha. Srce pa je strastno, zato je strasten tudi boj, katerega je pričelo, katerega bije dalje brez ozira. In ta pojav srčnega življenja je — fanatizem. Takega imamo pred seboj v „Rimskem katoliku". „Kje je potrebščina ,duha' večja, nego v filozofiji ?" vpraša nekov pisatelj; ,,in ravno tu je množica metafizičnih fanatikov nepovoljna — skoro strašna." Samo s srcem — brez duha! A vender s srcem — in zato naj govorimo še dalje z „Rimskim  katolikom".
On želi od nas zvedeti: „Kaj je poezija ?" „Nerazločnost subjektivnega in objektivnega tečaja (pola)", odgovoril je nekov filozof, in „Rimski katolik'' bode to gotovo umel;  mi  — ne!  Mi )j  vemo, da je  poezija lepo jezikovno
24
37°                                                      Književna poročila.
tvarjenje — upodabljanje lepih, estetičnih mislij. Tu nam menda ne bode ugovarjal, toda dejal bode: „Kaj pa je lepo?" In to želi on že zdavna zvedeti — in sicer le od nas! Tu nam ne bode zameril, ako izpovemo, da nam niti v mislih ni to vprašanje najmlajše filozončne discipline kardinalno rešiti, kakor si on želi, da pa zopet do celega dvojimo, da je je on rešil, ali da je bode rešil. To pa je gotovo: poetje, slikarji, govorniki, glasbeniki — vsi umetniki hodijo svojim potem — filozofi, estetiki in kritiki pa za njimi, kakor anatomi za telesi — oni ustvarjajo, upodabljajo - ti^ pa režejo in razis-kavajo; — zadnji hočejo, da morajo prvi biti taki, kakor jim velč oni na podlogi svojih preparatov — prvi pa le gredd dalje in le dalje, gnani od nedoumnega genija. Nobeden poet ni šel prej, nego je začel peti in lepo peti, na visoko šolo učit se, kaj je lepo. A če so mu bile položile roje= niče ono „modro" cvetko poezije v zibel, katero svežo ohrani tako maloka-teri, katere duh pa oživlja vsakega — potem je on tudi umen zidar in lastnik ob veliki stavbi, kjer kraljuje lepota, in kjer hišnik pred vhodom ne vpraša:  ,.Ali si pagan, jud ali kristjan, ali rimski katolik ?"
Tudi mi Slovenci   imamo   svoj   delež ob   tej svetovni   stavbi,   in   če imenujemo  Aškerca, gotovo  ni on zadnji med   našimi delavci in solastniki, ne,  postaviti ga moramo   med 6ne,  ki prvi  zasedajo  Slovencem odmerjene prostore.  Gotovo nam je težko sotrudniku našega lista peti hvalo,  tudi danes   ne   nameravamo   podrobneje   ocenjevati   posamičnih   pesmij  njegovih, prihraniti si hočemo to za drugi članek — ali reči  pa vender moramo danes, da so sedaj  te ,,cunje", kakor raci  „Rimski katolik"  nedosežno duhovito  na-zivati   Gorazdove   balade   in   romance   —   da   so   torej   sedaj   te   „cunje", zbrane  in  spletene,   nam   krasen   ,,gobelin",   na   ččgar   raznobarvenem  dnu gleda naše oko vedno menjajoče se podobe in slike,   kakor jih čarata pred nas bajka in  pesem.   Kdor vzame knjigo v roke   — ako njega duh ni   prevzet po  naših najnovejših   prerokih    -    odložil je ne bode,   dokler je   ne  prečita do  konca.  Kje tiči Aškerčeva moč ? Mi bi   dejali:  v njega   izredni,   v   Slo-vencih do sedaj nedoseženi plastiki in v zdravem   realizmu   — da zdravem — in to   ponavljamo   ter   poudarjamo.   Podtikati se nam  hoče, da   umemo   mi  in si   mislimo v svojem   „realizmu"   le   „verizem"   ali  ^naturalizem".  No,  tega nam pač nihče ne dokaže, ker zadnjega nismo ni  praktično ni teoretično učili    - podtakne se pa lahko  vsakomur,  kar se mu hoče.
Ker se danes več pečamo z „Rimskim katolikom", negoli z Aškercem, samim, bodi nam dovoljeno še nekoliko besed do njega, ker nas je prav v tem naravnost pozval, in pa tudi zato — da ga vsaj  nekoliko ,,absolviramo."
Govoreč nadrobno o Gorazdovih baladah in romancah, navaja „Rimski katolik" pesem „Anka" ter pravi  —¦ da ni poetična,  da ni lepa   —  ker ne
Književna  poročila.
371
ve"   ničesar o   —   Bogu.  Kakor ga mi   umejemo,   želel bi,  naj bi bil položil pesnik, katoliški duhovnik,  potoku namesto tolažila:
»Prva nisi — zadnja ne na sveti!« drugo tolažilo v šumeče vali, namreč: „Bog ti bode pomagal 1" To je lepo, tudi poetično se dA izraziti, toda mi se osmeljamo dvojiti, da bi takov konec baladi hasnil; taka, kakor je v svojem stopnjevanji, potrebuje v svojem konci nepričakovane misli — če že ne originalne; ono tolažilo z Bogom pa bi kaj takega ne bilo; pesem bi ne izzvenela tako, kakor sedaj, ko se izgublja v sicer ne novi, ali vender na nov in nepričakovan način izraženi misli:  Solamen m i ser is,  socios habuisse malorum.
Dalje   povprašuje    ^Rimski   katolik",    kaj    se   poreče   k   besedam    iz „Stare pravde":
»Na puško kremenko naslonjen Kmet P&sanec pravi,  veli: »Car daleč,  a Bog je visoko!    . . V pe"st svojo odsldj le verujem, Zaveznik moj  —- puška je ta!«
ter pristavlja: ,,Mislim, da ne najdemo še tako rudečega socijalista, ki bi veselo ne podpisal nauka, ki ga tu izraža — katoliški duhoven." Gotovo! Istina! Toda kmetje so bili in so morali biti tedaj taki — in če jih kdo opisuje, vender ne bode trdil, da je Pasanec dejal morda: „Možje, pojdimo na božjo pot na sv. Višarje!" Koristneje bi bilo to morda zanj, nego boj pod Susedom — a res ni bilo in ni moglo biti res — in če bi bil dejal to Aškerc v svojo balado, to bi „Stara pravda" ne bila več balada, in Pasanec bi ne bil Pžsanec. Kaj pa ko bi Mefisto, jahajoč s Faustom o polunoci mimo vešal, ko bi takrat hudič dejal: , Počakaj, Fauste, počakaj ! Mene je strah, jaz ne morem tako hitro za tabo — ?•' No, potem bi hudič ne bil več — hudič! — In pa ,,balada o potresu" ! Spominjamo se, da smo čitali nekoč popis groznega potresa v Lisboni. Pisatelj je pripovedoval, kako so ljudje klečali in molili po cestah in trgih ter javkali in kričali v nebo : „Mi-sericordia! Misericordia!" A ulice za ulicami so se pogrezale, hiša za hišo se sesipala v morje. Mi ne vemo, ali je pesnik mislil na ta dogodek, ali ne — saj je popolnoma irrelevantno — ampak nas pri čitanji te balade ni prešinil tisti čut, kakor je naudal ,.Rimskega katolika" - nam se je videla pesem kakor klanjajoča, resignirano udana molitev nedoumnega, nezaslednega božjega veličanstva. Ne z jezo, ne z nejevoljo, ampak s čutom in s prepričanjem človeške ničevosti nas je napolnila. Da ,,Rimskega katolika" ni —- tega nismo   krivi.                                                                                         (Konec prihodnjič)
z 4*
43<>
Književna poročila.
To se godi po desetkrat vsakega popoludne, ne da bi Smukač res videl le jednega pacijenta od obličja do obličja.
Tako je bil doktor Ivan Smukač najčislanejši zdravnik vsega mesta že ob času, ko še ni bil zapisal nijednega recepta. A ne čudimo se, da si je s takovim ravnanjem resnično ugladil pot k zaželenemu smotru; zakaj vrli njegov Tone Zaletel ga je iskal tako dolgo, dokler ga ni našlo tudi —- občinstvo. Zlasti pa je bil v kratkem ljubljenec nežnega spola,   kar nam je pri njega  svojstvih lahko umevno.
In danes ?
»Slovenske gospodične, Kar moža je željnih, Steko  se vkup jezične. In sodba ženska njih; Klepajo  urno klep na klep  —«
in razširjajo Smukačevo slavo in imenitnost.
Pozvedeli smo iz verojetnega vira, da si doktor Ivan Smukač kmalu izbere žitju svojemu lepšo polovico, ki ni samo:
»vitka kakor gozdna Vila, krasna,  kot sen mladih dnij«,
ampak tudi (kar je v denašnjem prozajičnem času največje važnosti):
»d'narje meVi na štrtine«
Evo,   zdravnice - začetnik z obilimi  dolgovi in   brez klijentov   — ne postavljaj luči svoje pod polovnik, ampak idi in stori takisto! Mundus vult decipi; ergo decipiatur!
Književna poročila.
vi.
Balade  in   romance.
Napisal A. Aškerc.
(Dalje.)
Ali še dve pesmi sta v Aškerčevi zbirki, ki popolnoma propadati pred sodnim stolom »Rimskega katolika*. To sta >}Celjska -romanca* in pa »List iz kronike Zajčke*. Sevčda ima ta sodnik še nekoliko druzih balad v posebnih  čislih,   in je iste že  pred letom  dnij   izkušal   prav   na   drobno   »g&ri
Književna poročila.
437
dejati«, toda letos pravi sam nekako milostno, a doslovno: »Pa še vse bi g. pesniku spregledali, vse prej odpustili (torej ne more biti tako hudo!) — a da je v svojo zbirko spet sprejel »Celjsko romanco« in pa »kroniko Zajčko« (sic!) — to ostane neizbrisljiv madež na imenu pesnika slovenskega, duhovnika katoliškega.*
Torej naglavni, neodpustni greh Aškerčev sta ti dve pesmi. Oglejmo si ji tedaj!
V »Celjski romanci* opeva pesnik, kako so Teharčani prišli do plemstva. Bajka o tem je že stara, in »Edelthum Tiichern* znano po Slovenskem. Pripoveduje se namreč, da je glasoviti zadnji »Celjski grof Ureh* jahal po meni šk o, redovniško preoblečen s svojega grada v Teharje obiskat ljubico svojo, kmetsko deklico. A Teharčanje so ga ujeli ter prisilili, da jih je  »poplemenitil«, češ:
»Mladenke so naše rude če krvi, Po Tebi se modra pretaka!«
»A ker si mogočen, lehko narediš, Da sitna izgine razlika, Lehkd si za ženo pote"m izvoliš, Ce ktera deV naših Te mika.«  —
In po meniško preoblečeni Ureh se mora udati: »Ej, prejake so pesti slovenske ! *  Torej podpiše pismo :
»Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjdnom, Vsem Celjanom in okoličanom; Knez Slovencem in gospod Hrvatom, Nam sosedom, našim ljubim bratom; Desna roka kralju gospodarju In pobratim turškemu cesarju: Teharčane poplemenitiljem, V plemski stan vse selo povišujem — Ali,  kakor se po naše reče — : Modra kri po žilah vsem naj  teče!«
O uplemenitvi Teharčanov in njih plemstvu se je že večkrat pisalo, in zlasti naj navajamo izmed Slovencev duhovnika Orožna: »Das Bisthum und die Diocese Lavant. III. Das Decanat Cilli, 1880, in pa Fčkonjo (glej »Ljublj. Zvon* 1885, str. 104.). Uplemenitev njih je historičen f akt um, kakor pravi zadnji, in v deželni knjigi štajerski je še vedno zapisano »Edelthum Tiichern«. Toda tu se nam ni baviti z zgodovinskimi fakti, nego s pravljico, ki jo je porodil zbadljivi humor našega ljudstva. In takih pravljic o »uplemenitvi Teharčanov* je mnogo, in porodilo jih je menda se največ sklicevanje onih samih  na to posebnost, kakor že  po  člo-
438
Književna poročila.
veški naravi nadziranje druzih poraja v istih zasmeh in ironijo nasproti onim ki hočejo boljši biti nego drugi. Tiste »plemenite pravice* Teharčanov so baje zgorele, in dandanes se govori o njih izv6ru le v pravljicah in vedno le z nekim dobrovoljnim, toda vender ironičnim humorjem. Od te strani pa ta bajka ali pravljica ni druzega, nego kar je brez števila jednakih, raztresenih po vsem Slovenskem, kakor: Višnjanski in Motniški »polž*, Šišenski »komar*, Moravski »maček* — in druge — namreč — humoreska v zbadljivi koži.
In da nam Aškerc tudi druzega ni hotel podati, nego to, kaže pač konec njegove tehniški izvrstno izpeljane romance, ki tako prijetno izzveni v dobrodejni, nedolžni ironiji:
»Teharčaui pa, junaki zviti, Dan denašnji so še plemeniti!«
Kaj  pa  »Rimski  katolik*?
On ne vidi ideje, ampak samo folijo! In še to folijo on — drugače ne moremo reči — po -— znanem načinu preobrača, prestvarja in za svoje namene zlo porablja. On vidi v tej romanci le »patra Urha«, »redov-nika-preščštnika* — »puellae amore captus erat, cui visendae multa nocte operam dabat.* Mi si ne moremo misliti, da učeni »Rimski katolik* ne ve" ničesar o zadnjih grofih Celjskih, ničesar o Veroniki Deseniški, ničesar o zgodovinsko imenitnem rodu teh grofov, ničesar o tragičnem konci Ur-hovem, ničesar o onem presunljivem prizoru, ko je krvnik razbil njih grb rekši: »Grafen von Cilli gewesen und nie und nimmer mehr!* On ve" tega, toda on ne umeje te pesmi. On sploh ne ume je te romance, ne umeje, da je šel Celjski grof Ureh preoblečen po redovniško „v vas" k dekletu svojemu — ne, ne, on hoče, da je jahal pravi pravcati menih s tonzuro kakor pater Ureh tja doli v Teharje vasovat in ljubkovat! Kak<5 je pač rekel 6ni francoski diplomat ? „Donnez-moi trois mots d' un homme, et je vous le ferai pendre". Pa zakaj on ne umeje te pesmi? To bodemo videli takoj pri baladi »List iz kronike Zajčke*. Vender predno govorimo o nji, ponovimo besede, ki jih je napisal dr. L. Gregorec, tudi duhovnik slovenski, v »Vestniku* 1. 1874., in ki so bile že jedenkrat v našem listu natisnjene: »Slovenski pisatelji in pesniki naj bi svojim umstvenim proizvodom jemali češče in več snovij iz življenja glasovitih celjskih grofov, med katerimi se nahaja mnogo zanimivih in primernih dejanj i moških in ženskih članov obiteljskih, kakor so zlasti Herman II., Friderik II. in Urh II. ter poleg Veronike še njena zalva Barbara, žena cesarja Sigismunda; posebe bi še bilo tu dosti prikladnega gradiva za dramatiko!« No — in jeden prvih, ki se je lotil takega predmeta, tudi »duhovnik slovenski*, ta zanje sedaj zahvalo za to takisto od   »duhovnika slovenskega* !
Književna poročila                                                       439
In  »Kronika Zajčka« r
»—  —  — stari Marij dfil  — Kloštrov — bivši prej nadzornik, A zdaj prior —   —  —«
piše kroniko samostana Zajčkega. Težko mu je to, zakaj treba je zasaditi nož v svoje mes6, dotekniti se rane, ki se je sicer zacelila, ali vender pustila obrunek, katerega kronistu, zgodovinarju prezreti ni smeti, ni m6či. Pred tridesetimi lčti je bil prišel semkaj nadzorovat Zajčke brate kartuzijance, in namesto v cerkvi, namesto v tihih cčlah, ali v širni knjižnici, našel jih je v drugi, sicer tudi širni, toda ne s književnimi zakladi napolnjeni „biblijo-teki",  namreč v  hladni kleti  popivaj6če  in pevajoče.
Kaj je prišlo za tem - tega ne pove" kronist, ali vsak čitatelj to takoj ugane — in to je posebna tehniška prednost te pesmi — zakaj »stari Ma-rij6fil« je »zdaj prior«. On je ustanovil stari strogi rčd, in kakor ga naudaja ljubezen do rčda, želja, da bi mogel za veke izbrisati ta madež iz njega zgodovine, tako ga na drugi strani sili vestnost, da zapiše tudi to, kar r<5du in tedaj tudi — njemu,  neločljivemu delu istega, ne služi v slavo.
Zakaj:
»—   —   —  Resnico samo Vselej piši  vestni zgodovinar! Ne na levo gledaj, ne na  desno, Kaj  vrstniki poreko,   ne baraj ! Kaj potomci poreko,  ne maraj!«    -
To zadnje, ta zlata misel je jedro vse romance; — kartuzijanci v kleti pa so ji — folija — lepa folija — grešniki, katerih zasluženo kazen in pokoro gledamo in čutimo skozi prežo mi ovoj zadnjih poetičnih kitic, in dozdeva se nam, ko s čutom prečitamo pesem, Tčakor bi za zadnjim „Amen" zazvenel nam na uho poluglasen šepeč pozdrav kar-tuzijanca, pokornega   zopet   strogemu   rčdu   sv.  Brunona:  „Memento mori!'
In »Rimski katolik*?
On vidi tu le predstavljanje »pijancev kartuzijancev* — idejal v tej legendi je pijanec v kartuzi janski suknji, idejal, ki more mlada srca napolniti le s črtom in sovraštvom do redovnikov, sploh do katoliškega redovništva, do na jidejalnejše ustanove v človeški družbi. Njemu - »Rimskemu katoliku« namreč — njemu je vsa pesem le jpr eds tavl j an j e enega samega zgodovinskega fakta*, kateri se mu sicer tudi še prav resničen ne vidi. Pač škoda vse učenosti, vse dijalektike, vse razboritosti goriškega gospoda, ko mu moramo upravičeno reči, da tudi te pesmi ni umel. Ali pa mu bode morebiti ljubše, ako rečemo, da tudi te ni hotel umeti, kakor morda ne one, ravno prej omenjene ? In zakaj ni umel? vprašali smo zgoraj. —Zat6 ne, ker je strastno
440
Književna poročila.
njegovo srce zapustil duh. Srce brez duha, dejali smo, propade slepemu fanatizmu, in najboljši dokaz imamo tu pred sabo, ko gledamo, da izobražen, na vse strani omikan mož preproste pesmi ne more več prav ume-vati,  prav tolmačiti, odkar se daje  voditi   zgolj   od   strastnega   svojega   srca-
Da niso vsi stanovski tovariši tega gospoda taki, in da ima res ta Aškerčeva balada pravo realno in zgodovinsko podlago, to hočemo podpreti z naslednjimi dokazi.
Pred nami leži dr6bna knjižica: »Das Karthauser-Kloster Seiz«, izšla 1. 1884. v Mariboru. V nji čitamo pod naslovom: »Reformversuche mit der Karthause Seiz bis incl. zur endlichen Zuruckgabe von Seiz an den Kart-hauserorden«, na  72. strani nastopno: '
»Die Disciplin war auch in Seiz, wie anderwarts in Ver-fall gerathen.
Das Kloster Seiz wurde, um es zu reformiren, 1564 dem Orden ent-zogen (»ab ordine alienatum«) und dem Cardinal Zacharias Delphinus iiber-geben.
Aus den hier citierten Urkunden erhellt, aus welchen Grtinden diese Uebergabe geschah.
Carolus.
Honorabilis cum diu frustra tentatum esse sentiamus, Monasteria Ordinis Cartusianorum in Provincia nostra Stvria per exteros fratres reformori, quinimo videamus per eosdem exteros multa ibi scandala committi; iniunximus Priori Maurbacensi tanquam con-visitatori Ordinis Cartusianorum per superiorem Germaniam ne posthac ex-terum quempiam in iisdem Monasterjs admittat efficimusque ut Rdus D. Zacharias Delphinus S. Stis apud Caesariam Mtem Nuncius suas partes suaque studia cum studio cuisdem Prioris Maurbacensis ita conjugat, u t in p r e-nominatis Monasterj's Legitima fiat reformatio et collapsa omnia (quantum quidem malitia horum temporum patitur) canonice instaurentur. Curabit igitur Devotio Vra, ne in posterum Monasterjs Ordinis Cartusianorum tam male sicuti in Stvria factum ešt, prospi-ciatur et bene valeat.
Viennae,   12.  Octobris  1564 ad Generalem Ordinis Cartusianorum.
Nos Carolus etc.
Memoriae commendamus tenore praesentium significantes quibus expedit universis. Quod cum ex certorum fidelium nostrorum digna relatione intel-lexerimus et cognoverimus duo monasteria nostra Stiriae, nem pe Seitz et Geriach ob dissolutam mor um licentiam, aliaque fa-cinora   tam   exterorum,   cjuara   apostatarum   et   fugitinarum
Književna poročila                                                       441
personarum quae inibi diu degerunt in temporalibus, acque ac spiritualibus interire. Nosque pro eorumdem monasteriorum in spiritualibus et temporalibus reformatione et conservatione omnia que rite fieri possunt experiamur.
Ideo in Dominum Reverendissimum Zachariam Episcopum Pharensem, cujus fides atque integritas nobis plane perspecta est benigne requisiuimus, ut eorumdem monasteriorum curam dus cipiens, non modo fratres posthac juxta Carthusiani ordinis regulas ibi uiuere, eisque de necessariis ad iuctum et amictum providere deligenter procuret, sed bonorum ac proventuum omnium temporalium quouis uocabulo illa vocentur, summodo ad eadem monasteria de uire aut de facto aut quovis nomine pertineant, plenariam etiam administrationem et regimen beneplacito hoc nostro durante labere non grauentur, attendatque diligenter ne dictorum monasteriorum bona in manus prophanas deueniant, vel sub ullo praetextu abalianentur, quinimo abalienata et oppignorata quam citissime fieri poterit recuperentur. Signanter vero steurae, seu impositiones publicae quotannis omnimo, dae persoluantur. Committimus igitur ac tenore praesentium seriose mandamus et volumus ut omnes eorumdem monasteriorum quornodolibet subditi praedicto Reveren-dissimo Domino Episcopo Pharensi tamquam vero et legitimo in temporalibus rectori et administratori omnibusque illius procuratoribus et substitutis pareant ac obediant, pariter etiam omnibus nostris Capitaneis ac Iudicibus expresse mandamus, ut eundem Episcopum in omnibus et singulis praemissis manuteneant, illique prout jus exiget favorem et auxilium praestent, execu-turi in his omnibus expressam et piam voluntatem nostram.
Datum Vienae, 8. Novembris  1564.
Carl etc.
Nach dem ain Zeitherumb bei den Cldstern Seiz und Gavrach g ros se verschwendung aucb allerhandt unrichtigkhaiten und mengl so woll in spiritualibus als temporalibus gespiieretworden. Derhalben \vir dan verursacht auf weg und miti Zugedenkhen, dardurch solcfce ungebuerliche verschwendung mengl und unrichtigkhaiten abgestellt unnd notwendige erspriessliche guette einsehung furgenommen werden mochten, und wir nun derwegen solche Closter ver-waltung und administration dem Ehrwiirdigen unserm lieben Andachtigen Zacharia Delphino Bischoven zu Pharr zubeuehlen fiir da s Ratfamist bedacht. So ist demnach unser gnediger beuelich an euch unnd wollen das ihr ge-dachter Closter alle und iede liegende und varende guetter ordentlich be-schreiben, zwei gleich lautende Inuentaria aufrichten und dann ihme dem gedachten   Bischoue,   oder   seinem   gewalthaber   und   Machbotten   ernenten
442
Listek.
Cldster sambt aller derselben Ein und Zugehdrung Possess neben dem ain Inuentario vellig einantwortten.
Das andere aber uns zukhammen lassen unnd darneben Euerer auf-richtung berichten vvollet. Daran ersechet ihr unsern gnedigen willen unnd entliche gefellige mainung.
wien den  13. Nouember (15)64.
An Bischoue zu Laibach Abbt zu Rain und venvalter zu Cillj."
Tako se je torej godilo pred letom 1564. v Zajčkem samostanu! In te listine je nabral in na svetlo dal nihče drugi in nihče manjši nego umrši dr. Jakob Maksimilijan Stepischnegg, knezoškof lavantinski. Mi verjamemo, da ga je srce bolelo, ko je zbiral te listine, ali ravno to, da je imel dovolj duha, srčnosti in moralne moči izdati jih, da je mogel zatajiti tisti „esprit de corps", ki se kaže zlasti v duhovskem stžnu, in ki žal, poraja časih — le odkriti bodimo, toliko — hinavščine zunaj in znotraj, — ravno ta že sam na sebi lepi pojav njegovega značaja je idejaliziran v Aškerčevi pesmi. Ne „pijancev in preščštnikov-menihov", ampak strogega, resnega in resnicoljubnega moža-zgodovinarja on riše in idejalizira. Takšen je njegov Marij<5fiL in menda se ne bodemo motili, ako trdimo, da je mogoče, prav mogoče, da sta ta knjižica in nje avtor bila povod pesniškemu oduševljenju, ki je porodilo „List iz kronike Zajčke".
(Konec prihodnjič.)
LISTEK.
Občni zbor »Matice Slovenske« je bil dne" 25. pr m. v mestni dvorani. Udeležilo se ga je nad 50 društvenikov. Preblagorodni gospod Peter Grassetti, župan ljubljanski, pozdravil je občni zbor ter izrazil svoje veselje, da »Matica« zboruje v sveto valnici deželnega stolnega mesta. Prečestiti g. kanonik prof. Mam, predsednik »Slovenske Matice«, poudarjal je, zahvalivši se g. županu ljubljanskemu, da »Matica« zaradi lepe zloge, ki vlada v nje odboru, napreduje vsestranski: napreduje v knjigah, s katerimi ^ so društveniki zadovoljni; napreduje v svojih udih, katerih število se je v zadnjih treh letih pomnožilo za 413, takd da je znašalo 1889. leta že 1909 in da se bodo letos društvene knjige tiskale v 2200 izvodih; napreduje pa tudi v javni veljavi in to zlasti zaradi vedno večje pridnosti svojih poverjenikov. Končno izraža željo, da, ako ima družba sv. Mohorja 50.000 udov , naj bi jih imela »Matica Slovenska« konci 5000. — Društveni računi, katere izgledno vodi g. višji davčni nadzornik .S. Robič, kažejo, da je imela »Matica« 1889. leta 755 r gld. 221/2 kr. troškov in 51.908 gld. 53 kr. skupnega premoženja. Zadnje se je od lanskega leta zaradi mnogih poprav v društveni hiši zmanjšalo za 300 gld 75Vs kr. — Ju r č i č-Tom ši če va ustanova za literarne namene   znaša   2629 gld.  20   kr. in se  je   zadnje   leto   pomnožila   za   115   gld.  50 kr.  —
636
Književna poročila.
X.
Balade in romance. Napisal A. Aškerc.
(Dalje.)
Toliko in — zvesti svojemu zgorej navedenemu gčslu — ne več nego toliko, hoteli in morali smo odgovoriti »Rimskemu Katoliku*, in to v obrambo moža, ki v predsodkov prostih krogih ne potrebuje obrambe, katera je bila pa drugim nasproti potrebna. V zadoščenje mu bodi preklic, ki je bil na drugem mestu objavljen — lojalen, kar odkrito priznavamo.1) O lojalnosti »Rimskega Katolika« pa nikdar nismo ugibali, niti nas ni volja razmotrivati njegovo lojalnost.
Poslej ne bodemo več govorili o njem, ampak knjigo Aškerčevo hočemo vzeti v roke.
Kdor količkaj zasleduje proizvode denašnje svetovne književnosti, priznati mora, da prevladuje povsod neko bolestno teženje biti kolikor moči izvirnim, originalnim, in v ta namen so tudi vsi pomočki dobri. To teženje v originalnost pa rojeva kot neizogibno posledico izsrednost, ekscentričnost, in to je prvo znamenje vseh modernih književnih del. Človek se nehote" spominja 6nega pevca, ki je pred leti nastopal v raznih zabaviščih, držeč v vsaki roki po nekoliko sto kilogramov težko železno kroglo, metal in lovil ji ter zajedno pel arijo iz »Fausta*. Fantazija, ta prelepa hči Zenova, sama bolčha, izgubila je ljubčka svojega — ideal — s katerim je gospodarila in vladala v brezmejni slobodi — postarala se je in kot histeriška devica služi sedaj svojim razvadam in ugajajo ji svoje posebnosti! Ali ta bolezen je prava pravcata »epidemija«, ki se je prijela tudi najvišjih duhov. Tolstoj, ta velikan, ki je znal, kakor nikdo, spajati v prejšnjih delih divni idealizem s pravim, čistim realizmom, izpremenil se je čez noč v nagega naturalista, iz slikarja v — fotografa, iz živega modrijana — v nerazumnega tajnostnega moralista. — Čemu bi se spominjali še imen, kakor Ibsen, Zola, ali pa Scheffel in Ebers? Pri tem teženji po izvirnosti je, žal, poezija le premnogokrat več izgubila, negoli pridobila. Roman in drama sta zašla na kriva pota, in če v Nemcih zlasti mlajši zarod vidi v Wildenbruchu rešitelja drame, vender ga ne moremo oprostiti očitanja onega teženja, o katerem smo dejali, da znači pesniške proizvode moderne književnosti.
In tako izreden pot, kakor sta ga nastopila roman in drama, tak jednak pot nastopa sosebno v Nemcih tudi pesem. Dasi se k nji ne obrača tako velika množica poetiških talentov nego k prozi, ker pesem ne dovoljuje takd slobodnega razvitka osobnih nazorov, kakor roman ali novela — vender
*) Glej „Ljubljanski Zvon",  1890, str. 511.
Književna  poročila
Č>37
velja tudi o teh vezani besedi posvečenih talentih v veliki večini to, kar smo zgoraj dejali o drugih. Originalnost, izvirnost je namen in jedro, poezija pa le plašč ali pomoček.
Kako dobro de" torej človeku, ako zasledi proizvod, kateremu zg&raj omenjeno znamenje našega časa še ni vtisnjeno, niti ne še napečateno; in koliko bolj se mu ogrčva okrog srca, ako si sme' Čitatelj rLči, da je to vzraslo na njega domačih tleh. In takisto se nam je godilo ob Aškerčevi knjižici.
Ko nam je bila zadnjič prilika izpregovoriti besedo o taki prikazni na našem književnem polji — od tedaj bode kmalu že devet let — dejali smo, da, odkar nam je za Vodnikom v tridesetih letih tekočega stoletja »Kranjska Čebelica* po obliki in vsebini presnovala pesništvo slovensko, poslala so nam dobrotna nebesa v vsakem desetletji velikega pesnika, ki je s svojimi neumrjo-čimi pesnimi korenito označil razvoj našega pesništva ter vrhu tega zazna-menoval lep napredek vsega književnega, vsega kulturnega življenja slovenskega: četrto desetletje porodilo nam je Preščrna, peto Levstika, šesto Jenka, sedmo Stritarja, meja osmega in devetega Gregorčiča, in danes smemo pristaviti: na meji devetega in desetega stoletja nam je postavljen zopet nov kamen, novo znamenje na poti našega razvoja v Antonu Aškerci.
In to znamenje je res znamenito; kajti epična moč v naših pesnikih še ni nikdar prodrla tak6 zmagovito in tako individualno na dan, kakor tu. Kdo more tajiti, da je Prešeren še tičal do malega v valovih, ki jih je gnala nemška romantika? A iz njih se je z elementarno silo in gnan od želje in prepričanja, da le narodna tla dade" pravi sok bujni cvetki poezije v samostalni književnosti, povzdignil Levstik, dosedaj poleg Prešerna največji naš pesniški genij. Jenko ni imel te moči — 6ni duševni tčk, ki je iz Nemcev prihajal in — kaj hočemo, — dasi je drug, a kolikor toli še vedno prihaja, — omamil je tudi njega. Strauss in Schopenhauer sta vladala tam, in v nas smo čutili pluskanje teh valov, branili se jim nismo in tudi danes se jim še ne branimo, ako čitamo našega Stritarja. Pravi učenec zadnjega je Gregorčič — lirik, čeravno Gregorčič — epik, kolikor ga je, stopa korak naprej v sedaj vladajoči realizem, a to še tako, da si sam ni v svesti tega koraka. In vsi ti pesniki so pred vsem — liriki. Z Aškerčevo knjigo pa je naša epika trdno, oblastno in zmagovito krenila na pravo pot. In kako mi razumemo ta realizem? Slikati opisovati vse, kakeršno je vse v resnici, a vender opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nekaj nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledalci, v čitatelji samem: torej ne golo življenje — golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma.
(Konec prihodnjič.)
690
Književna poročila.
spisujejo knjižice pripovedne za mladino, in tiste, ki sestavljajo šolska berila, naj se je ogibljejo. »Gal fe vsdigne s' Sihemzi, in fe je vdaril s' Abime-lekam*, to je neupravičena izprememba časov, zakaj tu imamo dva priredna spojno zvezana stavka; kopulativna zveza v priredji je pa najtesnejša in zahteva, da sta oba stavka jednaka po veljavi in kolikor mogoče tudi po zunanjosti. — Ne da se sicer tajiti, da je tako menjavanje časov tu pa tam lahko dovoljeno, da ima časih prav poseben učinek, toda vsaka reč na svojem mestu in ob svojem času — v kopulativnih zvezah pa to ne gre kar brez pravega povoda. Opomniti je tudi, da treba dobro razločevati pripovedni sedanjik (das erzahlende Pras., praesens historicum) od opi-sovalnega ali slikajočega sedanjika (das schildernde Prasens, praesens descriptivum) V pripovedovalnem sedanjiku prevladujejo dovršniki, v opi-sovalnem nedovršniki. Prav prijetno pa čestokrat pripovedni in opisni sedanjik menjavata in se vrstita, kakor se pač pesniku ali pripovedovalcu umestno zdi, da svoje pripovedovanje pri kakem znamenitejšem prizoru ustavi in ta prizor živeje naslika, pa zopet pripovedujoč dalje hiti. S tem v zvezi je  tudi menjavanje pripovednega sedanjika in perfekta.  —
Sklenem  z željo   naj  nas g.   razpravljalec kmalu razveseli z novo razpravo,   ali naj  vsaj  objavi leksikalni del k tej  svoji   razpravi.
L. Pintar.
XII.
Balade in romance.
Napisal A. Aškerc. (Konec.)
Ko bi čitatelji naši ne bili že prebirali v našem listu večine Aškerčevih balad, navedli bi jih tu v novic; a tako se nam to ne vidi potrebno; zakaj niti zapreti niti izogniti se ne moremo prepričanju, da bo o umestnosti naše gorenje trditve prepričan vsakdo, kdor bere le jedno njegovih pesmij. Kakor bi deval kamen na kamen, rezan in oglajen, takč rase pod njegovim peresom stavba za stavbo pred nami, in ko jo imamo celo pred seboj, zasveti se v čarobnem svitu, belemu gradu jednako, ki ga obsije zahajajoče solnce. Koliko skrivnostij tiči za takimi zidovi — kako jasno se nam kaže tu bela gola stran ozidja, in kako čarobno jo prestvarja zlati žarek, ki se mudi za trenotek ob nji! Ko smo prečitali, izginila je podoba, ali v srci nam zveni še vedno odmev sreče in nesreče, veselja in bolesti, kreposti in zlob-nosti, ljubezni in sovraštva, trpljenja in zadoščenja, ki smo jih gledali vse tako   od   daleč,   golo   resnično   in   prozorno,   a  vender   le pokrito in divno
Književna poročila.
691
osvetljeno po rdečezlatem žarku pesnikovega idejalizma. Tak6 od daleč vidimo okna in stolpe, vidimo ali visi ta ali oni po strani, gledamo v oglu tudi razrušen zid in na drugem konci nov omet, ki ga je napravil nov gospodar — toda pajčevin ne gledamo, ki jih ziblje veter pod ostrešjem, in ne hrostov,  niti muh, ki sedajo na belež!
Kdor nas hoče umeti, bode nas umel!
Povedali smo že, zakaj ne navajamo posamičnih Aškerčevih pesmij, označali smo tudi takoj početkom, kakovo stališče zavzčmamo nasproti so-trudniku ob listu našem, toda ne moremo si kaj, omeniti posebej jednega njegovih prekrasnih umotvorov, in to je; »Stara pravda«. Ta venec, broječ deset balad, je sam ob sebi velik, z gigantiško pesniško močjo risan roman, ali vsak odstavek, vsaka balada zase je zopet povest zase. Prav v teh pesmih predira realizem Aškerčev, kakor skoro nikjer, a divni solnčni žarek, ki spremlja vedno tega od Boga posebno nadarjenega pevca, ne sije tudi nikjer tak6 čarovito lep6, nego tukaj. Kaj je vse ta pesem ? Velika zdušna apoteoza ideje slobode, ideje jednakopravnosti vseh standv! Historija je, sama historija, in zajedno prerokovanje,   mogočno,  silovito prerokovanje!
Toliko o notranjem Aškerci! Več, mnogo več bode govorila zgodovina književnosti naše in vpliv njegov, ki se očito pokaže kmalu med pesniki slovenskimi.
Izpregovoriti nam je samo še dve" tri besede o jeziku pesnikovem in o obliki njegovih pesmij ter končno navesti nekoliko oskromnih črtic iz življenja njegovega.
Aškerčev jezik je čudovito krepak, blagoglasen in pravilen. Tu in tam nam kakšen izraz, kakšen poudarek ali kakšna oblika razodeVa štajerskega Slovenca, kar pa ne poudarjamo zategadelj, da bi pesnika grajali. Akcenti njegovi na koreninskem zlogu se nam zde" celo pravilnejši, nego so oni v naši po gorenjščini zaviti književni slovenščini. Ob jedno obliko se bode pač marsikdo zadčval, in ta je jedninski orodnik pri ženskih ^-deblih na oj, n. pr,:
Pod  celicoj  svojoj sedi samotar.
Ali:
S svojoj  rokoj  pismo jim podpiše.
Ali:
Z velikoj težavoj je tih bil in molčal. Ako ta oblika tudi zdaj ni navadna v naši pisavi, dasi so jo že večkrat pisali Slomšek, Cegnar in Levstik, tega vender ne more nihče tajiti, da je časih blagoglasna, da je slovniško pravilna in da še dandanes živi široko med slovensko-štajerskim narodom ') in da gotovo ni nobeden grčh, ako jo rabi pesnik, kateremu služi časih za  polnodoneč stik,  n.  pr. :
*)  Glej, kaj  o nji  piše v  denašnjem listu na  08 \, strani pater Ladislav.
Ured.
692
Književna poročila.
Pač dolgo že,  dolgo je tu pod zemljdj ! In meni se zdi, kot bi bil pred menoj!
Ali:                             Vse vzel mi je Tahi imetje
Oropal me s krutoj rokčj. Zatd, kakor veste,  sem puntar, Zatd sem med vami nocdj.
Pravega baladnega pesnika kaže se nam Aškerc v njemu svojskem načinu pripovedovanja. Dva, trije verzi nam pojasnijo vso situvacijo* dejanje se razvija dramatično ter se završi s krepkim koncem — s katastrofo, ki pretrese bralca do dna srca, ter ga pusti, da si v domišljiji svoji iz kratke balade osnuje celo dramo.
Dasi bi za te svoje besede lehko naveli polno   vrsto   njegovih   balad,
vender se hočemo dotekniti tukaj  samo jedne,  ki po naših mislih nima vrste
v našem  slovenskem pesništvu.  Bralca prosimo,  naj  odpre knjigo in prebere
balado   » Mejnik * :
Sejm bil je živ.  Prodal i on je Lahom
Tam par volov. Zakasnil se,  a v pozni,  temni noči
Sam gre" domdv.   itd.
Kateri naših pesnikov znž takč pripovedovati ? Ta balada je neumrjoča, kakor ime pesnikovo, ki jo je zložil! — Kaj pa »Na sedmini* — ali ni to grozna človeška tragedija? In koliko vrstic potrebuje pesnik, da nam jo predstavi pred našimi očmi? — In kako ljubezniv je nasproti razgovor v »Ukrajinski dumi*.  To je dijalog!  —-
Aškerc bi ne bil epski pesnik, ko bi se v svojih pripovednih proizvodih ne posluževal cesto narodnega desetere a. Ta verz, v katerem izključno so pete vse junaške pesmi srbske, rabil je tudi najstarejšim slovenskim narodnim baladam, ki se je do denašnjega dne" še srečno ohranil v »Lepi Vidi* in »Mladi Bredi*. Prava posebnost narodnega deseterca pa je odmor po drugem stopu, n. pr.:
Lepa Vida || je pri morji stala, Tam na produ || si plenice prala, Črn zamor'c po j| sivem morji pride, Barko vstavi, || praša lepe Vide.
Ta odmor je tako značilen, da se po njem ločijo prave narodne srbske pesmi od ponarejenih in da se ž njim natanko da dokazati n. pr. katere verze je Prešeren v »Lepi Vidi*, ali Zakelj-Ledinski v »Mladi Bredi* ponaredil. Nobeden teh dveh pesnikov najbrž ni vedel za to tehnično skrivnost narodnih pesmij in je zat6  v pesem vstavil verze,  ki po nesreči  nimajo  odmora   po
drugem stopu, n. pr.:
Kak' bi b'la rudeča in cveteča
Ali:                               Oh, doma bolnd je moje dete.  (»Lepa Vida*.)
Književna poročila.
693
Ali:                                Dobro me poslušaj, hčerka moja!
Ali:                                Peco šlarasto mi dobro zvijte!  (»Mlada Breda«.)
Ti in jednaki verzi v obeh pesmih so očitno  interpolirani.
To tehnično svojstvo narodnih pesmij je privedlo Levstika do zahteve, da mora tudi vsaka umetna slovenska pesem z daljšimi verzi imeti odmor po drugem stopu.   Zategadelj je v zadnji redakciji svojih poezij leta
1876.   veliko večino svojih pesniških proizvodov tako" predelal, da je posameznim verzom dal dotični odmor; kar pa je pesmij zložil pozneje, do malega vse se odlikujejo s to posebnostjo, n. pr.:
V   Rovih cerkev [| so zidali, Da Mariji || bi jo dali,
Ki rodila || nam Boga
V  odkup vsega || je sveta.     (»Zivopisec in Marija«.)
Ali:                               S postelje se j| de"tek smeje
Lune gleda, || zvezde šteje Lepo zve"zdo |[ rad bi tipal,
V   krepko lice || luno ščipal.     (»Rimska cesta«.)
Zlasti karakteristične v tem oziru so njegove »Otroške igre v pesencah«.
Kolikor je nam znano, Aškerc je poleg Levstika prvi slovenski pesnik, ki pri deseterci dosledno dela odmor po drugem stopu; pač, tudi Funtkovi verzi v »Zlatorogu(< in v »Godci* so v tem oziru pravilni. Da se je Aškerc mnogokrat posluževal deseterca, to je pri pripovednem pesniku naravno, ker je ta verz za pesniško pripovedovanje kar ustvarjen. A pohvaliti moramo pesnika, da se je pri vseh dotičnih pesmih — in dobra petina jih je — tak<3 strogo ravnal po narodnem vzgledu. Da bi ga drugi pesniki tudi v tem oziru posnemali! Niti tega ne moremo pesniku šteti v grčh, ako tu in tam v verzu rajši po pol stopa odkrhne, nego da bi se poslužil kakšne prazne jednozložne besede ter s takšnim »mašilom* napolnil verz. Za to nas pa v obili meri odškodujejo njegovi polni, krepki stiki, med katerimi so pogostoma rabljeni moški posebno blagoglasni.
Pri kraji smo!
Pesnik, ki se je do malega deset let skrival pod prozorni zavoj staro-slovenskega »Gorazda*, odgrnil je sam tančico, ki ga je prikrivala našim očem. Zatorej nam oprosti, da navedemo nekoliko črtic iz življenja njegovega, ker je naravno, da občinstvo mikajo tudi zunanje zazmere, v katerih žive" ljubljenci-pesniki njegovi.
Anton Aškerc je porojen dne" 9. prosinca 1856. leta v vasi Globoko tik Rimskih Toplic v fari sv. Marjete. V šolo je hodil v Celji, kjer je leta
1877.   prebil maturo, potem stopil v mariborsko bogoslovnico ter bil leta 1881. posvečen duhovnikom. Najprej je služil v Podsredi od leta 1881. do
694                                                       Književna  poročila.
1884.; natč je bil nad pet let kaplan v Šmarji pri Jelšah in  od  letošnjega leta sem je kaplan v Juršincih pri  Ptuji.
Kedaj se je začel ukvarjati s pesništvom, to nam ni znano; sošolci njegovi nam pripovedujejo, da pač niso nikdar slutili, da Aškercu bije pevska žila. Prvo pesem svojo »Trije potniki« je priobčil bogoslovec Aškerc (»Go-razd*) dne" 1. malega srpana 1880. leta v Stritarjevem »Zvonu«, kateri je vzbudil pri nas toliko novih talentov. »Ljubljanskemu Zvonu* se je pridružil takoj leta 1881., vender se nahajajo prvi njegovi proizvodi šele v letniku 1882. Prvi doneski Aškerčevi so bili lirski, a urednik, spoznavši epsko nadarjenost njegovo, svetoval mu je posvetititi se pripovednemu pesništvu. Pri tako izredno nadarjenem mladem moži je zadostoval samo migljaj in začele so se kmalu oglašati v »Ljubljanskem Zvonu(< balade in romance, ki so dandanes in ostanejo na večni čas prava dika in pravi ponos tega lista. Pesnik je rastel od leta do leta, širil si obzorje, napredoval v obliki. Pesništvo mu je postalo svet poklic, na katerega se je resno pripravljal in za katerega se mnogo učil. Vesten duhovnik imel je vse leto polno službenega opravila; prosti čas je prebil pri knjigah; kratko dobo svojih počitnic pa je vsako leto potoval, ne za veselje in razvedrilo, ampak da bi spoznal tuje kraje in tuje ljudi. Že leta 1878. ga je prvo potovanje privelo v Ljubljano, leta 1879. si je ogledal Zagreb; leta 1880. Trst in Koper. Leta 1884. je obiskal Dunaj ter se peljal po Dunavu v Budimpešto. Leta 1885. je romal na Velehrad, od koder je čez Prago, Linec, Solni Grad, Išl, Celovec in Bled krenil v Ljubljano. Leta 1886. je potoval v Sarajevo, Djakovar, Novi Sad, Zemun in Beli Grad. Leto pozneje ga nahajamo v solnčni Italiji — v Benetkah, kamor je potoval čez Zagreb, Reko in Gorico in od koder se je vrnil čez Pulj in Trst. Leta 1888. si je ogledal obrtno razstavo na Du-naji in lep kos zapadne Ogerske. Lani pa je krenil znova čez Budimpešto na Slovaško, od koder je šel čez Jablunko v Oswiečim in Krakov, kjer si je ogledal krasni Wawel in gorico Koščuskega. Lahko si mislimo, koliko osnov so mu rodili vsi ti razni potje! Le škoda, da pesnik doslej ni priobčil še vseh svojih potnih pesmij, ampak samo tiste, ki so nastale na potovanji po Bosni in Srbiji.
»Balade in romance* stoje" v književnosti slovenski kakor daleč vidno belo znamenje, kažoče pesnikom našim pot, po kateri jim je hoditi. Zdravi vedri duh pesnikov, ljubezen do umetnosti, veselje do dela, resnoba v pesniškem stvarjenji, jekleni značaj njegov, ki nasprotnikom svojim na njih iz trte izvite napade in sumničenja kliče: »U jednom selu straše, a u drugom se ne plaše« — vse to nam je porok, da bode štiriintridesetletni pesnik vzdušno nadaljeval in izvrševal umetniški svoj poklic ter narod slovenski skoraj oveselil z novim zvezkom divnih svojih poezij.                                     B.