Pusti moje cvetice
koči konci vasi je stanovala stara Mara s sinom Jurkom. Sedela je dan na dan za stenami, šivala in krpala obleko. Jurko pa je blodil po gorah, po gozdih in stikal po dre-vesih.
Na vsem Leševcu ni bilo hoje, ni bilo smreke, da je že ni oplezal Marin Jurko. Na vsem pašniku ni bilo grmičevja, v katerem že ne bi bil iztikal po ptičjih gnezdih, ni bilo grma pod katerim že ne bi bil čepel in iskal gob, jagod, cvetic in ptičev.
Na mračnem Leševcu se je bolj   udomačil  kot  njegova mati v tesni čumnafi svoje koče.
Zjutraj zarana je že hitel   na Leševec.   Pozdravljale  so  ga že cvetice  z  opojno vonjavo,  ptice-pevke z jutranjo pesmijo, in vitke hoje so se mu priklanjale v pozdrav.
Pa je splezal na prvo jelko, povzpel se v vrh in zaukal, da je odmevalo v bližnjem Hostniku, da so stegovale ptice glave iz gnezd, daseje odbijal glas na kamenitem Peščenku. — To je bil njegov pozdrav oživljeni naravi, to je bilo sporočilo vsem gozdnim prebivalcem: Jurko je tu!
Vesel je hitel na drugi konec Leševca, splezal na hojo, in glasni ^kuku" je odmeval po gozdu.
Splezal je spet dol, iztrgal izza klobuka včerajšnje cvetice in si natrgal novih, svežih, dišečih.
Da, cvetice, te je ljubil Jurko! Njegov klobuk ni bil — razven najtrše zime — nikdar brez cvetja, da so le priklili iz zemlje rumeni jegliči, beli zvončki, teloh in drobno resjet Na njegovem klobuku so se vrstile vse cvetice, ki so cvetele po tem prostranem hribu.
Ko so ene uvenele, natrgal si je novorazcvelih.
Med hojami in smrekami se je pasla po Leševcu mnogoštevilna čreda pod nadzorstvom starega Nandeta.
Jurko ni bil prijatelj Nandetov. Hotel je sam kraljevati pod košatimi smrekami. pod gostimi hojami. Ni bil.vesel, da je bilo še drugo človeško srce v samotnem gozdu.
—     yj     —
Pa Nande, stari Nande je Ijubil glasove svoje črede, in istotako Ijubil mirni in prostrani gozd. Jurko pa je bil zaverovan v brezšievilne cvetke, ki so poganjale po mehkem mahu. Ležal je pod grmom v hladni senci in prisluškaval petju gozdnih ptic in brenčanju hroščev, čmrljev, čcbel in tnušic. Pa je že spet visel na visoki hoji in gledal, kam se bo spustila ona vrana, kam se bo skril žvrgoleči škrjanec. S hoje vrhu Leševca je zapazil vsako živinče, ki se je izgubilo od Nandetove črede.
,,Kuku, kuku!" je tedaj zakukal Jurko, in Nande je začel preštevati svojo čredo. — Videl je, da se je izgubila ali Mlekarjeva krava ali Polenkova telica, ali Čenova sivka. Šel je gor k Jurku, da bi izvedel, kje je žival.
A Jurko ni bil prijatelj Nandctu. Opomnil ga je sicer, da ni vse v redu pri čredi, a itnel je nad tem veselje, če je iskal Nande izgubljeno telico na levi, namesto na desni strani Leševca.
Vroče je bilo nekega dne. Nande bi bil najrajši ležal v senci. Ali vetrovi so mu prinesli na uho glasni Jurkov: nKuku!"
Preštel je svojo čredo in iztuhtal, da Polenkove telice ni pri čredi. Šel je k Jurku, da bi izvedel, kje je.
Na hoji je sedel. Klobuk s cveticami je bil položil na tla. Bal se je, da mu vejevje ne bi odtrgalo kake cvetice. Zrl je tje po polju in ugledal Polenkovo telico v detelji. Opomnil je Nandeta.
,,Jurko, povej mi, kje je živinče!"
»Kdor išče, najde," bil je kratek odgovor.
»Jurko, povej mi, če ne —"
,Kaj bo, če ne povem?"
nKlobuk ti bom preteptal in vse cvetice, ki so na njem!"
Jurko sc je ustrašil in obmolčal je.                                                      J
Nande je vzel klobuk in začel trgati cvetice izza traku.
,,Pusti moje cvetice!" je jeknil obupni Jurko. Nehote se je nagnil proti oni strani, kjer je stal Nandc. Šibki vrh tanke hoje se je odlomil, in Jurko je pal na trdo    skalo pod jelko.                                                                  ^
,,Moj Bog!" zavpil je Nande.                                                               1
»Moje cvetice!" je vzkliknil Jurko in obležal nezavesten.               -    4|
Na Leševcu je spal Jurko tisti popoldan, večer in tisto noč. Zjutraj šele so ga dobili, Nandetu ni dalo miru, da je povedal. . . .
Skrivnostno so se pripogibaie hoje in šepetale tajno pesem. Veter pa je raznašal vsem prebivalcem po prostranam hribu besede: ,;Pomagaj bližnjemu, kjer moreš in kakor moreš/. ..                                                  J
* *            *
In mati? E, stara Mara je plakala in je jokala! Saj je Ijubila svojega Jurka. Ponavljala je ono pesem o materini Ijubezni, ki se je začela z Evo, ki je dosegla svoj vrhunec v Mariji, in ki utihne tedaj, ko neha utrip srca zadnje matere.                                                                                        Selko