Glasnik SED 17 (1977) 2
24
prstanom, 6. zazidanje žrtve, 7. usoda treh sestra, 8. zakletev in odkletev, 9, naročila umirajoče žrtve.
Razprava upošteva vse doslej zbrane grške variante, zapisane v Epiru (121, Makedoniji 1161, Trakijt (35), Tesaliji 19). na celinskem ozemlju Grčije (181, na severnih Sporadih (45), na Peloponezu (39}, na Jonskih otokih (IG), na Kikladih |12), na Kreti (78), na Trakijskih otokih (1), na maloazijskih otokih (6), na Dodekanezu (19), v zahodni Mali Aziji (71, v Pontu (27), v Kapadokiji (17), v Likaoniji (1), na Cipru (301, vsega 318 primerov. Priloženi zemljevid zgovorno prikazuje razširjenost balade med Grki.
Pri podrobni analizi posameznih motivov je avtor pritegnil tudi variante drugih narodov, saj Se pokažejo skladnosti z grškimi že pri imenu zidarskega mojstra, ki se npr. pri romunskih in bolgarskih imenuje skoraj zmeraj z grškim imenom Manole, kar pa ni nič čudnega, če vemo, da so grški mojstri nekoč zidali po deželah južne Evrope. Zanimivo je, da pojo to balado na Kreti kot mrliško žalostinko, v Pontu in po nekaterih drugih območjih je plesna pesem na velikonočni ponedeljek ali na praznik rusalij (dan mrtvih). Ples je vselej brez instrumentalne spremljave.
Po avtorjevem mnenju, podanem v povzetku izsledkov, je balada nastala na podlagi ljudskega verovanja, rta je za trdnost stavbe potrebna človeška žrtev, zazidana v temelj. Njena domovina je grška pokrajina Epirus, od koder se je razširila povsod, kjer So prebivali Grki in z grškimi zidarji v druge južnoevropske dežele. V Epiru teče reka Arta, čez katero se v tretjini vseh variant gradi most. Ker je bila balada zpisana tudi v Mali Aziji, avtor domneva, rta je morala nastati v času, ko Grčija še ni bila razcepljena, pred vdorom Turkov, tj. v dobi razcveta bizantin skega cesarstva, najverjetneje v 11. stol. Med druge narode Balkana so jO zanesli zlasti epirski in zahodnomokedonski zidarji, ki so organizirani v cehe hodili zidat vse do Donave in Karpatov, sicer pa so k razširitvi pripomogli grški kolonisti, ki so se že v 14. Stol. naselili med južnimi Slovani. Romuni in Madžari.
Ponekod se jo balada ohranila Še v prvotni preprosti obliki, ki je bila — tako trdi avtor — razširjena z motivi iz drugih pesmi. Odlomki, kt jih avtor navaja, pa hkrati dokazujejo, da obstajajo v oblikovanju ljudskih pesmi zakonitosti, ki no poznajo etničnih meja in rta tudi nekaterih motivov ni mogoče etnično opredeljevati. Ko se mora npr. mojster odločiti, koga od svojcev naj žrtvuje, uporabi skoraj iste besede, kot jih pozna slovenska balada (Štrukelj št. 711- 714), le d3 lam izbira dekle mecl bratom ali ljubim, tu pa mož med bratom in ženo (prjm. Če brata dam Izgubim), nikdar drugega ne dobim, če ljubega (ženol zgubim Idami, drugih pet (boljšo) dobim.) Ali pa ko prirte Iv rtvflh variantah) sel po mojstrovo ženo. da bi jo odpeljal k mostu, se podobno sprašuje, kaj naj obleče, kot razbojnikova žena v slovenski baladi (ko naj bi šla na svatbo, a v resnici na pogreb umorjenega brata; Strekelj št, 99). Na str. 91 avtor navaja, du so besede o oblačilu mojstrove žene Ine preširoko, ne preozkol vzete iz pesmi o plemeniti Arodafni, toda pozna jih tudi slovensko izročilo (npr. v variantah balade o umrli nevesti, Strekelj št. 225). Prošnjo vetru, naj ziba dete, ki ga zazidana mati zapušča, najdemo v variantah balade o nevesti eletomorilki, tako pri Slovencih kot drugod (prim, str. 43—46 v razpravi Z. K., Balada o nevesti detomorilki, Ljubljana 1963, SAZU) in spadajo v Splošno izročilo ljudske pesmi, tako kol so nekatere formule značilne za način izražanja (npr, na str. 76 je uporabljena „<\li to ali ono? Ne to, ne ono, marveč . .", za katero je mogoče najti ¿glede povsod). Prav tako ni nujno, da bi bil motiv zvijače s prstanom izvirno grški, vzet iz pesmi o mladeniču, ki utone, ko se spusti v vodnj3k, da bi našel prstan in za plačilo dobil lepo dekle. V baladi o mostu na Arti naj hi mojstrova žena poiskala prstan, ki je i nožu padel pod most v vodo. Ta motiv vsebuje tudi ena od slovenskih variant balade o ženinu, ki utone, ko skoči v morje, da bi izmeril njegovo globino, račas, ko je sel s svati po nevesto, je bilo namreč naraslo (prirn. Strekelj, št. 203).
Drugi del knjige vsebuje poročilo o raziskovanju balade pred 'zidom avtorjevega dela. Izčrpno in natanko pretresa domneve in trdita,; svojih predhodnikov ter navaja ugovore, kadar se z njimi "e strinja. Nazadnje še enkrat povzame svoja glavna dognanja in odločno zavrne domnevo o poligenezi balade, češ da je osrednja terrifl pri vseh južnoevropskih narodih enaka in je torej morala nastati le na enem mestu. Po avtorjevem mnenju je domovina alade nesporno grška pokrajina Epirus, čas nastanka pa zgodnje obdobje bizantinskega cesarstva,
» dodatku so še fotografije raznih mostov, ki jih izročilo Povezuje z balado, najdišča stavbnih žrtev in izbor grških variant v nemšekm prevodu.
Zmaga K umer
SMIRNOV J.: Pesni južnih Slavjan. Perevod s bolgar-skoto, serbskohorvatskogo i slovenskogo; Biblioteka vsemirnoj literaturi. Serija pervaja. lidafstvo: Hudožestvennaja literatura, Moskva 1976, str. 478
Vsakega glasu v tujem tisku o južnih Slovanih, posebno o Slovencih, smo izredno veseli, zlasti kadar zasledimo članke in znanstvene prispevke o naši literaturi in kulturi. Toliko bolj nas razveseli vsak prevod in obširnejša antologija. Zato ni čudno, da smo z velikim pričakovanjem vzeli v roke izhor južno slovanski h ljudskih pesmi J. Smirnova.
Ta izbor obseba 145 pesmi, ki so razdeljene po tematiki. Prvo skupino obsegajo mitološke pesmi (mifologičeskie pesni), 36 po številu. V drugem razdelku so junaške pesmi ljunackie pesni), ki jih ¡e 35, 32 hajduških pesmi (gajduckie pesni) pa sestavlja tretji razdelek. V najštevilnejšem četrtem razdelku (42) so zbrane balade (balladi). Vse pesmi imajo najpotrebnejše opombe, spremlja pa jih še 15 strani obsegajoči uvod. Uvod v zbirko je zasnovan tako. rta nepoučenega bralca seznani z okvirom, v katerega sodijo izbrane ljudske pesmi, oz. z narodi, ki so zastopani v antologiji. V „zgodovisnkem" delu spremne besede je Smirnov posegel daleč nazaj do naselitve Slovanov, omenja tudi njihove najstarejše zgodovinske spomenike spomenike ljudske kulture. Opoziri na slovanske stike s sosednimi narodi, medsebojna vplivanja in vojne. Iz Splošnih razmer v Evropi preide na razmere na Balkanu, z nekaj stavki zajame zgodovino juznoslovanskih narodov in se ustavi pri njihovi kulturi. Zaradi značaja zbirke se pač osredotoči le na ljudsko kulturo, posebno še pri poeziji. Pomudi se pri zbiralcih ljudske pesmi, razpiše pa se o motiviki v juznoslovanski ljudski pesmi. Potem spregovori o hajduih in njihovem boju, nakaže razliko med hajduki in Uskoki in označuje razmere na Balkanu, ki so botrovale nastanku epskih pesmi. Južnoslovanski epski pesmi išče skupne točke z vzhodnoslovansko ljudsko pesmijo, hkrati pa opozarja na specifičnost južnoslovanske epike, O značilnosti noše epike spregovori seveda o reprezentativnih primerih, ki jih je avtor vključil v svojo antologijo. Čeprav je zbirka zasnovana predvsem s tekstovnega stališča, pa v spremni besedi najdemo tudi nekaj o značilnostih petja južnoslovanskih epov.
Smirnov pa ne govori le o epskih—junaških pesmih, marveč se ustavi še ob naši baladi in jo skuša pojasniti. Ponovi že znano resnico, da je za balado pomembna snov in ne oseba. Pogostnost balade v izročilu južnih Slovanov ni nekaj izjemnega, kar kaže najbrž tudi zadnji razdelek v antologiji, ki je po številu pesmi najobšimejši. Zgleda, da je Smirnov hotel dati poudarek tudi tej zvrsti ljudske poezije, ne samo standardni junaški in hajduški pesmi. To je zelo hvalevredna poteza, toda prav tu ]e Smirnov naredil neodpustljivo napako. Slovenci imamo med pripovednimi pesmimi največ balad, veliko več kot katerikoli drug juznoslovanski narod, v Smirnovi antologiji pa smo skoraj pozabljeni, saj smo predstavljeni z dvema baladama, a še od teh je ena kajkavska. Med junaškimi pesmimi Slovenci s svojim minimalnim prispevkom tej zvrsti res nimamo kaj iskati, toda neodpustiljvo je, če je najreprezentativnejši južnoslovanski „baladni" narod odpravljen z enim samim primerkom. (Mrtvec pride po ljubico, S 63, iz begunjske okolice.)
Gre torej pri izboru slovenskih primerov za spodrsijaj ali nepoznavanje našega materiala? To bi skoraj dvomil, saj je Smirnov vendar imel v rokah Štreklja in če mu prva knjiga Streklja ni ničesar pokazala in razodela (saj prinaša predvsem balade), se mi zdi, da gre za neke vrste ignoranco. To je tista splošno znana Inelznanstvena ignoranca, ki manjše jezike in narode Ičeprav z bogato kulturo) odpravi z drobtinicami. S temi drobtinicami je Smirnov sicer pokril narortnostno zastopanost v svoji antologiji, ni ji pa dul duha in tako kljub „teritorialnemu principu" pesemsko gradivo v antologiji nima svoje zaokroženosti in podobe. To je najbrž posledica preveč avtomatičnega dela in poti najmanjšega odpora, saj je jasno, da je srbohrvaški material botj poznan in prevajan kot slovenski. Morda, znanstveno pa to ni. Svojo trditev o znanstveni ignoranci lahko potrdim tudi z dejstvom, da je do takih „pozab" že prišlo. Ni prvič, da smo Slovenci v takih izborih pozabljeni, saj je bilo prav slovensko pesništvo naše NOB, (mimogrede; to je bilo eno najbogatejših odporniških literatur v Evropi), v sovjetskem pregledu odporniške poezije kratko in malo prezrto. Kljub vsem opravičilom, ki bi jih lahko upoštevali pri Smirnovu, pa vseeno ostane vprašanje, zakaj se ravno slovenska literatura tako rada „izyubi" v tujih antologijah?
Marko Terseglav