394
Kristina : Pesmi.
Pesmi.
I.
Nad samotnim poljem
kroži pozna ptica,
zvezde z lahno meglo
so zastrle lica.
V gozdu vjbuja veter
žalne melodije,
z njimi spaja duša
tožne poezije . . .
II.
Temni čar njegovega obraza
v dušo sem naslikala .si jaz,
pred to sliko v dolgi noči plakam
in pri svetlem dnevu sanjani jaz.
Kadar v duši sliko to zagrne
šumnega življenja kalni val —
v tihih urah spet si jo razkrijem,
klanjam se v molitvi ji do tal. —
III.
.Sinoči sanjala sem jaz,
da srečna sva l)ila,
zakonski da sva parček
prav lep bila midva.
Ü jutru pa imela sem
objokane oči,
preveč, preveč vrjela
sem jaz lažem noči.
IV.
Kako tvoja ustna drhtijo
na bledih licih mojih,
kako koprneča vsa duša j
I)lamti v očesih tvojih !   ,
Jaz trudno slonim ti v rokah,
zrem v tvoj obraz razvneti. . .
omotljena tvoje ljubezni
hotela bi umreti !
Kristina.