1 POŠKODBE MLADOSTNIKOV, POVEZANE S TELESNO DEJAVNOSTJO Avtorji: Mateja Rok Simon, Tina Zupanič Recenzija: prof. dr. Ivan Čuk, Gregor Kavaš Jezikovni pregled: Mihaela Törnar Oblikovanje: Kati Rupnik Slikovno gradivo: Freepik Izdajatelj: Nacionalni inštitut za javno zdravje, Trubarjeva 2, Ljubljana Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 2024 Elektronska izdaja. Publikacija je dostopna na: www.nijz.si Zaščita dokumenta © 2024 NIJZ Vse pravice pridržane. Reprodukcija po delih ali v celoti na kakršenkoli način in v kateremkoli mediju ni dovoljena brez pisnega dovoljenja avtorja. Kršitve se sankcionirajo v skladu z avtorsko pravno in kazensko zakonodajo. Podatki so bili pridobljeni v okviru raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC). HBSC je mednarodna raziskava, ki poteka v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo. Mednarodna koordinatorica za leto 2022 je bila Joanna Inchley University of Glasgow, Škotska; vodja baze podatkov pa Oddrun Samdal, University of Bergen, Norveška. V Sloveniji je nacionalna koordinatorica Helena Jeriček Klanšček. Seznam vseh sodelujočih raziskovalcev je objavljen na wwww.hbsc.org. Projekt Physical activity-related injuries prevention in adolescents je financiran s podporo Evropske komisije. Ta priporočila odražajo samo stališča avtorjev in Komisija ne more biti odgovorna za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebujejo. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 192283907 ISBN 978-961-7211-33-7 (PDF) 2 ZAHVALA Zahvaljujeva se Nini Scagnetti za pomoč pri iskanju literature, vezane na posamezne športne dejavnosti. 3 KAZALO ZAHVALA .............................................................................................................................................. 3 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ......................................................................................................... 6 1 UVOD ....................................................................................................................................... 7 Mladostniki in telesna dejavnost ..................................................................................................... 7 Starost in obdobje hitre rasti ........................................................................................................... 7 Spol .................................................................................................................................................. 8 Zgodnja športna specializacija ......................................................................................................... 8 Poškodbe zaradi preobremenitve ................................................................................................... 9 Predhodna poškodba .................................................................................................................... 10 Telesna dejavnost v športnem društvu, prostem času in v šoli .................................................... 10 Socialno-ekonomski položaj družine ............................................................................................. 11 2 METODOLOGIJA ...................................................................................................................... 20 Definicije ........................................................................................................................................ 20 Sodelujoči v raziskavi in vzorčenje ................................................................................................ 20 Zasnova in potek raziskave ............................................................................................................ 21 Materiali ........................................................................................................................................ 21 Statistična analiza .......................................................................................................................... 22 3 ANALIZA PODATKOV O ŠPORTNIH POŠKODBAH IN RAZPRAVA ............................................... 23 3.1 VADBA V ŠPORTNEM DRUŠTVU ................................................................................................. 23 3.2 TELESNA DEJAVNOST V PROSTEM ČASU .................................................................................... 29 3.3 TELESNA VZGOJA V ŠOLI ............................................................................................................. 34 3.4 POŠKODBE IN DEJAVNIKI TVEGANJA PRI RAZLIČNIH ŠPORTIH .................................................. 42 Nogomet ........................................................................................................................................ 42 Košarka .......................................................................................................................................... 51 Odbojka ......................................................................................................................................... 56 Rokomet ........................................................................................................................................ 60 Ples ................................................................................................................................................ 67 Konjeništvo .................................................................................................................................... 76 Tek ................................................................................................................................................. 79 Gorsko kolesarjenje ....................................................................................................................... 85 4 4 PREVENTIVNE STRATEGIJE ...................................................................................................... 91 4.1 ŠPORTNA VADBA ........................................................................................................................ 91 Živčno-mišična vadba .................................................................................................................... 91 Načrtovanje vadbene obremenitve ............................................................................................... 92 4.2 ŠPORTNA ZAŠČITNA IN DRUGA OPREMA ................................................................................... 93 Čelada in zaščitna očala ................................................................................................................. 93 Zaščitna obleka .............................................................................................................................. 93 Ščitniki, rokavice in obutev ............................................................................................................ 93 Gorsko kolo .................................................................................................................................... 94 4.3 IGRALNA POVRŠINA IN TEREN .................................................................................................... 95 4.4 PREVENTIVNI ZDRAVSTVENI PREGLEDI ŠPORTNIKOV ................................................................ 95 4.5 ZGODNJE PREPOZNAVANJE POŠKODB IN REHABILITACIJA ....................................................... 96 4.6 PRAVILA IGRE IN POLITIKE .......................................................................................................... 96 4.7 IZOBRAŽEVANJE IN OSVEŠČANJE ................................................................................................ 97 5 ZAKLJUČKI ............................................................................................................................. 105 POVZETEK ............................................................................................................................ 107 SEZNAM SLIK IN PREGLEDNIC .......................................................................................................... 111 PRILOGA 1 Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju 2022. Questionnaire: extract of physical activity-related injuries questions from Slovenian HBSC 2022 survey. ...................................................................... 113 PRILOGA 2 Število in delež poškodb otrok in mladostnikov, povezanih s telesno dejavnostjo v športnem društvu, prostem času in v šoli, po posameznih športih. ...................... 120 STVARNO KAZALO ........................................................................................................................... 123 5 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC angl. American Academy of Pediatrics – Council on Sports Medicine and Fitness – Ameriška AAP COSMF akademija za pediatrijo – Svet za športno medicino in fitnes angl. American Orthopaedic Society for Sports Medicine – Ameriško ortopedsko združenje za športno AOSSM medicino BMX angl. bicycle motocross – kolesarski motokros CDC angl. Centers for Disease Control and Prevention – Center za nadzor in preprečevanje bolezni EAP angl. European Academy of Paediatrics – Evropska akademija za pediatrijo angl. European Confederation of Primary Care Paediatricians – Evropska konfederacija primarnih ECPCP pediatrov EU Evropska unija FIFA fran. Fédération Internationale de Football Association – Mednarodna nogometna zveza FIMS fran. Fédération Internationale de Médecine du Sport – Mednarodna zveza za športno medicino HBSC angl. Health Behaviour in School-aged Children – Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju IFAB angl. International Football Association Board – Odbor Mednarodne nogometne zveze IHF angl. International Handball Federation – Mednarodna rokometna zveza IMBA angl. International Mountain Bicycling Association – Mednarodno združenje za gorsko kolesarstvo IOC angl. International Olympic Committee – Mednarodni olimpijski komite ITM indeks telesne mase MOK Mednarodni olimpijski komite NATA angl. National Athletic Trainers' Association – Nacionalno združenje športnih trenerjev NBA angl. National Basketball Association – Nacionalna košarkarska zveza angl. Physical activity-related injuries prevention in adolescents – Preprečevanje poškodb, povezanih PARIPRE s telesno dejavnostjo, pri mladostnikih SE socialno-ekonomski UV ultravijolični ZDA Združene države Amerike 6 1 UVOD Mladostniki in telesna dejavnost Sodelovanje v telesnih dejavnostih lahko otrokom in mladostnikom prinese številne koristi. Deluje ugodno na zdravje, dobro počutje (13, 60, 66), izboljša učno uspešnost, gibalne sposobnosti in vzdržljivost, omogoča razvoj odnosov z vrstniki, samospoštovanja in vodstvenih sposobnosti (29, 31, 32, 37, 48, 111, 143) ter postavi temelje za aktiven in bolj zdrav življenjski slog v odrasli dobi (93, 160). Kljub temu pa telesna dejavnost ni brez škodljivih učinkov, saj je v mnogih razvitih državah sodelovanje v športu eden glavnih vzrokov za nenamerne poškodbe mladostnikov (49, 123, 132, 165). Sodelovanje v organiziranih športnih dejavnostih je namreč pomemben dejavnik tveganja za bolnišnično zdravljenje skozi celotno puberteto in v zgodnji odrasli dobi (92). Pretirano poudarjanje tekmovalnega uspeha mladostnikov v športu zmanjša koristi telesne vadbe in na koncu omeji zmožnost otrok, da dosežejo svoj športni potencial. Takšen zelo tekmovalen pristop je lahko posledica želje, da bi se otroci uvrstili v vrhunsko moštvo, si zagotovili mesto v srednješolskih vrstah, pridobili štipendijo za študij in sčasoma sklenili poklicno pogodbo (36). Osredotočenost na zgodnje rezultate pa je povezana z različnimi negativnimi vplivi na mladega športnika, kot so: - pritisk, da je treba z intenzivno vadbo začeti že v otroštvu; - specializacija za eno samo športno panogo še pred obdobjem mladostništva; - načrtovanje pogostih tekmovalnih dogodkov; - povečano tveganje za poškodbe, izgorelost in opustitev telesne dejavnosti (36). Gibalne spretnosti ter socialni in čustveni razvoj vplivajo na uspešno vadbo mladega športnika, vendar kronološka starost ni zanesljiv kazalnik ravni razvoja zaradi velikih razlik med posamezniki (35). Če se od otroka pričakuje, da se bo naučil spretnosti, ki presegajo njegove razvojne sposobnosti, lahko otrok postane manj motiviran za učenje novih spretnosti in sčasoma preneha sodelovati v športu (88). Nasprotno pa bo otrok, ki začne obvladovati nove naloge, razvil občutek usposobljenosti, ki ga lahko motivira za nadaljnje pridobivanje veščin in zanimanje za šport (51. Trenerji in starši, ki se tega ne zavedajo, lahko nenamerno ustvarijo nestvarna pričakovanja, zaradi katerih imajo otroci in mladostniki občutek, da ne napredujejo, zlasti v primerjavi z enako starimi vrstniki, ki so morda na drugi stopnji rasti in zorenja. To lahko povzroči izgubo samospoštovanja in prenehanje ukvarjanja s športom (88). Tudi pri nadarjenih posameznikih so vzponi in padci na športni poti verjetno bolj povezani z biološkim zorenjem kot pa z vadbo in posebnimi tehnikami vadbe (85). Zamisel, da udejstvovanje v enem samem športu v mladosti poveča možnosti za prihodnje športne uspehe, ni znanstveno potrjena. Kljub temu med starši, trenerji in mladostniki obstaja strah, da bo mladi športnik brez zgodnje specializacije v enem športu v slabšem tekmovalnem položaju. Dejansko raziskave kažejo, da zgodnja športna specializacija ni predpogoj in je lahko celo škodljiva za dolgoročne dosežke in vrhunske rezultate (55, 56, 62, 132). Pretirana osredotočenost na intenzivno vadbo v mladosti, ki je specifična za posamezni šport, lahko ovira športnikovo sposobnost razvijanja spretnosti, prenosljivih med različnimi športih, ter poveča tveganje za izgorelost in poškodbe (18, 47, 150, 165). Ugotovitve raziskav so razkrile, da je visoka stopnja zgodnje športne specializacije povezana z višjimi stopnjami poškodb, zlasti preobremenitvenih (70, 91). Poškodbe imajo lahko kratkoročne in dolgoročne posledice za zdravje mladostnikov. Kratkoročno lahko poškodba povzroči neugodno povečanje telesne mase in negativne kazalnike debelosti (98, 166), dolgoročno pa se poveča tveganje za spremembe vezivnih struktur in mišic ter osteoartrozo kasneje v življenju (116, 87). Poleg tega lahko strah pred nadaljnjimi poškodbami omeji udeležbo in povzroči opustitev športne vadbe, zaradi česar se bodo pri posameznikih sčasoma zmanjšale tudi zdravstvene koristi, ki jih prinaša telesna dejavnost. Zato morajo prizadevanja za promocijo telesne dejavnosti vedno vključevati tudi preprečevanje poškodb (14, 44). Starost in obdobje hitre rasti Mladostniki doživljajo obdobje hitrega telesnega razvoja s povečanjem telesne mase, višine, mišične mase in telesne zmogljivosti, vendar se poveča tudi njihova ranljivost za poškodbe (23, 25, 72, 157), predvsem poškodbe mišično-skeletnih struktur (rastne plošče, apofize, kosti, mišic, kit) (78, 86). Dva pomembna dejavnika tveganja v tem obdobju sta hitrost doseganja največje telesne višine in hitrost mineralizacije kosti. Čas pospešene rasti, ko 7 kosti rastejo hitreje kot mišice in kite, se pri dekletih v povprečju pojavi pri 12 letih, pri fantih pa pri 14 letih (152). Mladostniki takrat doživljajo spremembe mišic, tetiv, vezi, hrustanca in gostote kosti (72). Največjo telesno višino dosežejo pred povečano stopnjo kostne mineralizacije, kar vodi v prehodno oslabelost kosti (6, 41). Hitro rast spremlja tudi začasno motena skladnost gibanja (86, 117) in slabše prostorsko zaznavanje zaradi spremenjene bio-povratne zanke (25). Vsi ti dejavniki prispevajo k večjemu tveganju mladostnikov za poškodbe v primerjavi s športniki v pred-puberteti (137). Zaradi povečane ranljivosti mišično-skeletnega tkiva in spremenjene mehanike gibanja ima mladostnikovo telo zmanjšano sposobnost prenašanja obremenitev. Sočasno povečanje obremenitev pri vadbi in na tekmah v obdobju pospešene rasti lahko pojasni višjo incidenco poškodb (50, 74, 89, 94, 140), saj imajo mladostniki tudi zmanjšano sposobnost obnove (regeneracije) (20). Poleg tega pogosta in intenzivna vadba vpliva tudi na zorenje rastnih plošč in sam proces rasti (24). Spol Mladostniki imajo v primerjavi z mladostnicami bistveno več poškodb med telesno dejavnostjo v športnih društvih in v prostem času ter več poškodb z izgubo igralnega časa (16, 77, 126, 120). Višja stopnja poškodb pri moških je bila potrjena le za nogomet in rokomet, ne pa tudi za druge moštvene športe (170), zato spola ne bi smeli obravnavati kot splošni dejavnik tveganja za vse športne poškodbe, ampak le v povezavi z določeno vrsto športa (4). Ena od razlag za razliko med spoloma je tvegano vedenje. Športnice so pokazale višjo stopnjo lastnega zaznanega tveganja in nižje ravni dejanskega tveganega vedenja kot športniki, pri čemer je lastno zaznano tveganje negativno povezano s stopnjo športnih poškodb (77, 155). Druga možna razlaga so različne obremenitve na tekmi/pri vadbi, saj npr. nogometaši med tekmo premagajo večjo razdaljo pri višjih hitrostih kot nogometašice (16), poleg tega imajo moški večjo skupno izpostavljenost vadbi v primerjavi z ženskami (170). Po drugi strani pa so hormonske spremembe v puberteti povezane s povečanim tveganjem za poškodbe kolena pri dekletih. Med puberteto se le pri športnicah poveča splošna ohlapnost sklepov (125, 158, 159) zaradi hormona estrogena, ki vpliva na strukturo in sestavo človeškega kolagena (167). Hitra rast, slabši dinamični živčno-mišični nadzor in hormonske spremembe prispevajo k povečanju nestabilnosti kolenskega sklepa, kar se pokaže zlasti pri doskoku, in je povezano z višjo incidenco poškodb sprednje križne vezi pri dekletih (167). Zgodnja športna specializacija Zgodnja športna specializacija je pogosta pri mladih športnikih, ki upajo na uspeh na vrhunski ravni. Opredeljena je kot celoletna vadba (več kot 8 mesecev na leto), z udejstvovanjem v enem glavnem športu in opustitvijo vseh drugih športov, da se mladostnik lahko osredotoči na glavni šport (70). Zgodnja specializacija je razmeroma pogost pojav v sodobnem športu, prevalenca pa se v zadnjem desetletju še povečuje, saj starši, športniki in trenerji pogosto menijo, da je zgodnja specializacija za en šport nujna za dolgoročni uspeh (26, 38). V novejših raziskavah poročajo o prevalenci športne specializacije med mladimi športniki med 17 in 41 %, kar je odvisno od dejavnikov, kot so spol, starost, vrsta športa, SE položaj in zemljepisna lokacija (9, 10, 22, 121–123). Ideja zgodnje športne specializacije je bila razširjana v ZDA pred več kot 20 leti (36), osrednje načelo tega modela pa je bilo, da je posameznikova končna raven uspešnosti neposredno povezana s skupno količino športne vadbe. Avtorji so zagovarjali maksimiranje količine vadbe, kar pomeni zgodnji začetek in postopno intenziviranje, kar lahko pri mladostnikih privede do osredotočenosti na kratkoročne rezultate namesto na celoten proces razvoja športnika (36). Kasneje je več raziskav potrdilo, da je tekmovalni uspeh na mladinski ravni zelo malo povezan z dolgoročnim uspehom na članski ravni ali pa sploh ne (5, 19, 56, 156). Le približno 7 % srednješolskih specializiranih športnikov je igralo tudi na fakulteti, od tega sta le 2 % prejela štipendijo, še manjši odstotek teh športnikov pa je nadaljeval poklicno športno pot (103, 104, 112, 141, 149). Ugotovljeno je bilo tudi, da imajo mladi športniki, ki se ukvarjajo z več športi, večjo verjetnost, da bodo poklicno uspeli v športih, kot so košarka (149) nogomet (168) in bejzbol (21, 112). Dejansko je kratkoročni uspeh mladih povezan z zgodnjo specializacijo za en šport in intenzivnejšo, za šport specifično, vadbo v otroštvu in puberteti (27, 46, 56, 61), medtem ko so odrasli vrhunski športniki imeli v otroštvu razmeroma manj športno specifične vadbe (54, 56, 96) in so običajno sodelovali v različnih športnih dejavnostih (33, 54, 132). Ti športniki so se specializirali za svoj glavni šport bistveno pozneje (med 14. in 15. letom starosti) 8 kot njihovi vrstniki (54, 56, 62, 75), kar je bilo potrjeno tudi med nosilci medalj z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev (54, 132). To ne zmanjšuje odločilnega pomena organizirane vadbe posameznega športa za razvoj specifičnih spretnosti, vendar sta zgodnja okrepljena intenzivnost in specializacija nepotrebni in lahko celo škodujeta dolgoročnemu uspehu športnika (36, 75). Nasprotno pa udejstvovanje v več športih v otroštvu/mladostništvu in pozitiven vpliv raznolikih izkušenj med športi in okolji (17, 30, 35, 42, 81, 85, 99, 131, 132) omogočata dolgoročni razvoj telesnih zmogljivosti ter pozitivni zdravstveni in psihosocialni razvoj (47, 54, 99). Raznovrstno udejstvovanje zmanjša dovzetnost za preobremenitvene poškodbe, ki so posledica kumulativnega vpliva ponavljajočih mehanskih obremenitev na določena tkiva (26, 35, 47, 59, 69, 99). Poleg tega se telesna pripravljenost ter zaznavno-gibalne in duševne spretnosti lahko neposredno prenašajo med sorodnimi športi (130, 146). Zgodnje učne in vadbene izkušnje v različnih športih izboljšajo učinkovitost poznejše vadbe v primarnem športu (54-57, 62), ker športniki razvijejo širšo in tesneje povezano »mrežo« zaznavno- gibalnih spretnosti, kar olajša razvoj funkcionalnih spretnosti (33, 169). Mladi športniki, ki se ukvarjajo s športom posameznikov s specifičnimi spretnostmi, kot so gimnastika, tenis ali ples, se v mlajših letih z večjo verjetnostjo specializirajo kot njihovi vrstniki, ki sodelujejo v moštvenih športih (114). Pri tem imajo v povprečju velik obseg vadbe in 1,7-krat večje tveganje za nastanek preobremenitvenih poškodb kot nespecializirani športniki, kar kaže, da športi posameznikov predstavljajo večje tveganje za preobremenitvene poškodbe kot moštveni športi (70, 114, 76). Le nekaj raziskovalcev je raziskovalo razlike med spoloma v zvezi s športno specializacijo mladih športnikov. Ugotovili so, da imajo dekleta večje tveganje, da bodo visoko specializirana in sodelovala v večjem obsegu vadbe (121). Potrdili so tudi, da imajo mlade športnice večje tveganje za preobremenitvene poškodbe kot mladi športniki (67), kar verjetno odraža predvsem odločitve mladih športnic za bolj tehnične športe posameznikov, kot so ples, gimnastika, tenis (70). Poškodbe zaradi preobremenitve Ugotovitve različnih raziskav so razkrile, da je visoka stopnja zgodnje športne specializacije povezana z višjo incidenco poškodb, zlasti preobremenitvenih poškodb, ki vključujejo natege vezi in sklepov, Osgood-Schlatterjevo bolezen, patelo-femoralno bolečino in Sinding-Larsen-Johanssonov sindrom (70, 90). Kot resne preobremenitvene poškodbe so opredeljene tiste, ki povzročijo izgubo vsaj enega meseca igralnega časa, npr. spondiloliza, osteohondritis dissecans, poškodbe komolčnih vezi in stresni zlomi. Pogosteje so opažene pri mladih športnikih, ki so visoko specializirani v športih posameznikov (114) in se ukvarjajo s športom več ur na teden, kot je njihova starost v letih (69, 123). Paradoksalno pa v raziskavah niso mogli potrditi povezave med visoko stopnjo športne specializacije in tveganjem za akutne poškodbe. To lahko odraža predvsem izbiro vrste športa, saj se specializirani športniki pogosteje udejstvujejo v športih posameznikov, pri katerih obstaja večje tveganje za preobremenitvene poškodbe. Poleg tega imajo specializirani športniki boljše za glavni šport specifične spretnosti in gibalne vzorce, ki jih zaščitijo pred akutnimi poškodbami (70). Na splošno je profil športnika z velikim tveganjem za resne preobremenitvene poškodbe mlada športnica v športu posameznikov, ki se je osredotočila izključno na ta šport pri 10 letih, je visoko specializirana (vadba več kot 8 mesecev na leto), sodeluje pri vadbi več ur tedensko, kot je njena starost, in ima omejen čas za prosto telesno dejavnost (70, 80). Posamezni športi imajo različen profil tveganja, zato je pri napovedovanju tveganja za specifične poškodbe pomembna vrsta telesne dejavnosti, za katero se mladi športnik specializira, in stopnja specializacije (70). Prekomerna športna vadba zelo obremenjuje okostje, zlasti v obdobju hitre rasti v puberteti, ko so tudi zahteve vadbe in tekmovanj največje. Incidenca stresnih zlomov v puberteti se giblje med 0,8 in 19 % (28, 39, 136, 151), pri čemer mladostniki (od 15 do 19 let) predstavljajo največji delež prizadetih v športni populaciji (42,6 %) (105). Pri športnikih, mlajših od 20 let, se je 77 % stresnih zlomov zgodilo na spodnjem udu, medtem ko so bili zlomi zgornjega uda sorazmerno redki (2,8 %) (8, 28, 107). Športi, ki vključujejo tek in skakanje, so povezani z večjo pojavnostjo stresnih poškodb kosti in zdi se, da so nekateri športniki bolj dovzetni kot drugi (8, 124). Ohranjanje zelo vitke postave pri estetskih športih (gimnastika, umetnostno drsanje, balet) ali dolgotrajno negativno energijsko ravnovesje pri ekstremnih vzdržljivostnih športih (tek na dolge razdalje, triatlon) povečata tveganje za stresne poškodbe kosti zaradi ponavljajočih se mehanskih obremenitev kosti in dodatnih negativnih učinkov hormonskih motenj (8). Po drugi strani pa imajo športniki, ki igrajo šport z žogo, na splošno večjo kostno maso od povprečja in zdi se, da so posamezniki, ki so se kot mladostniki že ukvarjali s športi z žogo, zaščiteni pred stresnimi zlomi pri športnih dejavnostih kasneje v življenju (49, 151). 9 Intenzivna vadba, ki je neločljivo povezana s športno specializacijo mladih, poleg telesnega stresa vpliva tudi na športnikovo psiho-socialno počutje (17). Iskanje odličnosti ter nestvarna pričakovanja staršev in trenerjev lahko povzročijo pretiran duševni stres (12), visoke stopnje specializacije pa so povezane z motenimi vzorci spanja in višjimi stopnjami dnevne zaspanosti pri mladostniških športnikih, kar poveča nagnjenost k preobremenitvenim poškodbam (3, 106, 58). Intenzivna vadba lahko vodi tudi v socialno izolacijo, kar ovira normalno oblikovanje športnikove osebnosti (81). Predhodna poškodba Predhodna poškodba je močan dejavnik tveganja za ponovno poškodbo istega dela telesa, poveča pa tudi tveganje za druge poškodbe (64, 82, 129, 134, 142). Npr., mladinski tekači imajo večje tveganje za poškodbe spodnjih udov, če so imeli predhodno poškodbo, v primerjavi s tekači brez nje (119, 128, 133, 151). Prav tako imajo mladi tekači pred diagnozo preobremenitvene poškodbe kosti pogosto dlje časa vztrajne simptome, kar potrjuje, da je predhodna poškodba dejavnik tveganja za stresno poškodbo kosti (115). Na pred-poklicni in poklicni ravni baletnega usposabljanja se priporočajo pregledi za zgodnje prepoznavanje poškodb in rehabilitacijo še pred začetkom vadbe, da bi zmanjšali število težav, ki lahko napredujejo do te mere, da je potrebna zdravniška pomoč (1, 97, 147). Tovrstne intervencije so med baletnimi plesalci značilno znižale letno incidenco poškodb pri plesalkah in plesalcih (1). Telesna dejavnost v športnem društvu, prostem času in v šoli V zadnjih 10–15 letih postaja sodelovanje v športnih društvih vse bolj priljubljeno med mladostniki (112, 126). Na Finskem je npr. v letu 2010 sodelovalo v športnih društvih 46 % mladostnikov, 2014 54 %, 2016 pa že 62 % mladostnikov (126). Vendar se je v tem času razvil model »plačaj, da igraš«, ki je zmanjšal dostopnost do udejstovanja v športnih društvih pri mladostnikih, ki izhajajo iz družin, ki nimajo dovolj denarnih sredstev (112). Po nekaterih analizah je bil manj kot 1 od 7 mladostnikov, ki so se ukvarjali s športom v prvi ligi, iz družin, v katerih so imeli starši največ srednjo izobrazbo (53), kar kaže na to, da obstajajo znatne denarne ovire za ukvarjanje mladostnikov s športom. Dodatno so omejitve šolskih dejavnosti, zlasti v času pandemije covida-19, privedle do zmanjšanja možnosti za telesno dejavnost zaradi stroškov članarin, prevoza in opreme, kar je še povečalo stopnjo nedejavnosti med tistimi, ki so najbolj izpostavljeni tveganju za razvoj dolgotrajnih zdravstvenih težav v odrasli dobi (112). Še pred omenjeno spremembo vzorcev športne dejavnosti je postala pogostejša tudi zgodnja specializacija za posamezen šport (112), višja stopnja športne specializacije pa je povezana s povečanim tveganjem za poškodbe (11, 34, 108). Po nekaterih podatkih so se otroci, stari od 6 do 12 let, leta 2011 v povprečju ukvarjali z 2,11 športa, leta 2018 pa le še z 1,87 (153). Na ta način starši, trenerji in športniki v prizadevanjih za pridobitev redke štipendije povečujejo neenakosti ne le v udejstvovanju v športu temveč tudi v tveganju za poškodbe (112). V raziskavah o poškodbah, povezanih s telesno dejavnostjo, so dosledno poročali, da so med vadbo v športnih društvih poškodbe pogostejše kot v drugih okoljih (71, 102, 127, 52, 164). Med mladostniki je bila ugotovljena 46-odstotna prevalenca poškodb v športnih društvih, sledijo telesne dejavnosti v prostem času (30 %) in v šoli (18 %) (126). Tudi pri 10–12-letnih otrocih so navajali najvišjo incidenco poškodb pri vadbi v športnem društvu (0,7 poškodbe/1000 h udejstvovanja), sledila sta pouk telesne vzgoje (0,5 poškodbe/1000 h) in telesna dejavnost v prostem času (0,4 poškodbe/1000 h) (163). Tako akutne kot preobremenitvene poškodbe so bile pogostejše med člani mladinskih športnih društev (135). O vsaj eni akutni poškodbi v zadnjem letu je poročalo 44,0 % članov športnih društev in 19,8 % nečlanov, o vsaj eni preobremenitveni poškodbi v zadnjem letu pa 35 % članov športnih društev in 17,4 % nečlanov. Pri tem so imeli člani športnih društev 3,1-krat večje tveganje za akutne poškodbe in 2,6-krat večje tveganje za preobremenitvene poškodbe v primerjavi z nečlani (135). Člani športnih društev in nečlani so si najpogosteje akutno poškodovali zapestje in roko, člani pa tudi gleženj in stopalo (7, 109, 135). Med preobremenitvenimi poškodbami so bile pri članih športnega društva najpogostejše poškodbe kolena, pri nečlanih pa zapestja in roke. Največ preobremenitvenih poškodb kolena je bilo zabeleženih pri igralcih floorballa, košarke in drugih iger z žogo (83, 135). Pri gimnastiki v društvu so dekleta največkrat utrpela poškodbe gležnjev in križa, katere so najbolj omejevale obseg vadbe, medtem ko so poškodbe kolena najbolj zmanjšale obseg vadbe in negativno vplivale na športno uspešnost (65). 10 Tveganje za poškodbe je povezano z večjim obsegom telesne dejavnosti in tekmovanj v različnih okoljih (126) ter vrsto športa (84, 113). Pri vadbi v športnih društvih so zaznali statistično značilno povečanje tveganja za poškodbe, kadar so bili mladostniki udeleženi pri vadbi v športnih društvih 2-krat tedensko ali pogosteje, pri vadbi v prostem času pa je bilo tveganje večje med tistimi, ki so sodelovali 4-krat tedensko ali pogosteje (126). Kljub povečanemu tveganju za poškodbe je treba mladostnike spodbujati, da dosegajo veljavne smernice glede telesne dejavnosti (14), pri čemer se mora področje promocije gibanja osredotočiti tudi na preprečevanje poškodb (162). Tveganje za poškodbe se razlikuje tudi med različnimi športi (84, 113). Člani športnih društev so o akutnih poškodbah pogosteje poročali pri moštvenih in športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni) (2, 95, 154), pri katerih so se fantje poškodovali pogosteje kot dekleta (15, 135). To verjetno odraža prav razlike v udejstvovanju v posameznih športih med spoloma, saj so se dekleta pogosteje ukvarjala s športi posameznikov, kot so orientacijski tek, konjeništvo, ples, gimnastika in drsanje (135). Telesna dejavnost v šoli poleg običajnega pouka telesne vzgoje vključuje tudi organizirane in priložnostne športne dejavnosti, ki se izvajajo v šoli (45). Pri predmetu šport se je največ poškodb zgodilo v glavnem delu vadbene enote (65 %), večinoma med ponavljanjem elementov, med poškodbami pa so bile najpogostejše poškodbe kolena (19 %), gležnja (17 %) in prstov na rokah (17 %) (52). Čeprav so člani športnih društev v boljši telesni pripravljenosti zaradi vsestranskih metod vadbe, to ne povzroča razlik med mladostniki v pogostosti poškodb pri šolski telesni vzgoji. Morda je to posledica intenzivnejšega udejstvovanja članov športnih društev pri šolski telesni vzgoji v primerjavi z nečlani (135). Člani športnih društev so celo pogosteje utrpeli akutne poškodbe pri reševanju situacij med igro v primerjavi z nečlani, kar je mogoče pojasniti z njihovo visoko stopnjo udeležbe v moštvenih športih in športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (148). Socialno-ekonomski položaj družine Ukvarjanje s športom ima pozitiven vpliv na otrokovo splošno zdravje in telesno počutje, žal pa nekateri mladi zaradi obstoječih SE neenakosti ne morejo sodelovati in izkoristiti teh prednosti športa. Ugotovljeno je bilo, da se mladi iz družin s slabšim SE položajem in člani narodnostnih manjšin manj ukvarjajo s športom (40, 73, 79, 161), kar je posledica številnih ovir, vključno z denarnimi in časovnimi omejitvami, manjšo dostopnostjo do telesne dejavnosti v šoli in športnih društvih ter pomanjkanjem družinske podpore (79, 122). Po drugi strani pa v raziskavah ugotavljajo, da mladi športniki iz družin z višjim SE položajem utrpijo več preobremenitvenih poškodb (68, 144). To je posledica pogostejše zgodnje športne specializacije, večjega tedenskega števila ur vadbe organiziranega športa, večjega razmerja med tedenskimi urami organiziranega športa in proste igre ter pogostejše udeležbe v športih posameznikov, poleg tega se športniki z višjim SE položajem začnejo ukvarjati s tekmovalnim športom v mlajših letih (68, 144). Razlike med športniki so pogojene predvsem z visokimi stroški, povezanimi z višjimi stopnjami specializacije, zato imajo športniki z višjim SE položajem večjo dostopnost do nekaterih športov in ravni organiziranega športa (68). Velik delež športnikov z visokim SE položajem presega razmerje 2 : 1 med tedenskimi urami športnih dejavnosti in nestrukturirane telesne dejavnosti, kar lahko poveča tveganje za resne preobremenitvene poškodbe (68). Odvisno od narave športa nestrukturirana prosta igra zagotavlja izvajanje širše palete vzorcev gibanja in intenzivnosti vadbe kot organizirana športna vadba, kar spodbuja bolj uravnotežen razvoj mišične moči in prožnosti ter izboljša živčno-mišični nadzor, to pa potrjeno zmanjšuje tveganje za poškodbe (53, 100, 101). Poleg tega prosto igro uravnavajo športniki sami, kar omogoča večjo samouravnavanje kot pri organiziranih športnih vadbah in tekmovanjih, ki jih vodijo odrasli in pri katerih mladi športniki morda ne želijo tako hitro pokazati simptomov poškodbe (68). Športnikom se je težje umakniti s tekmovanja ali vadbe kot iz proste igre, ko so utrujeni ali poškodovani zaradi skrbi, da bi to lahko vplivalo na njihovo prihodnjo udeležbo ali uspeh v športu. Prav tako lahko čutijo pritisk, da nadaljujejo s sodelovanjem, da ne bi razočarali staršev, trenerjev ali soigralcev ali ker so starši in trenerji vložili veliko časa in denarnih sredstev za podporo njihovemu sodelovanju (68). Športniki z visokim SE položajem pogosteje sodelujejo v športih posameznikov, kot sta tenis in gimnastika, kar je povezano z višjimi stopnjami preobremenitvenih poškodb zaradi ponavljajočih vzorcev gibanja, ki so potrebni za izpopolnjevanje tehničnih veščin (63, 138, 139). Večina športov posameznikov za doseganje uspeha namreč zahteva dobro organizirano vadbo in trenerja, kar pogosteje zagotavljajo v zasebnih vrhunskih društvih ali ligah, kjer so stroški precej visoki (68). Športniki iz družin z nižjim SE položajem pa igrajo pogosteje v moštvenih športih, kot sta košarka in bejzbol, ker so moštveni športi stroškovno bolj dostopni, saj se običajno ponujajo v šolah in društvih, kjer so članarine nizke. Obstajajo tudi izjeme od tega pravila, saj so nekateri moštveni športi, kot sta 11 hokej in lacrosse, še vedno dragi, medtem ko so drugi, ki ne zahtevajo veliko opreme, npr. nogomet, dragi le v vrhunskih društvih (68). Literatura 1. Allen N, Nevill AM, Brooks JHM, Koutedakis Y, 11. Bell2 DR, Post EG, Biese K, Bay C, Valovich MLT. Wyon MA. The effect of a comprehensive injury Sport specialization and risk of overuse injuries: a audit program on injury incidence in ballet: a 3- systematic review with meta-analysis. Pediatrics. year prospective study. Clin J Sport Med. 2013 2018;142:e20180657. doi: 10.1542/peds.2018- Sep;23(5):373-378. 0657. 2. Aman M, Forssblad M, Henriksson-Larsen K. 12. Bergeron MF, Mountjoy M, Armstrong N, Chia M, Incidence and severity of reported acute sports Côté J, Emery CA, et al. International Olympic injuries in 35 sports using insurance registry data. Committee consensus statement on youth athletic Scand J Med Sci Sports. 2016;26(4):451–462. doi: development. Br J Sports Med. 2015;49(13):843– 10.1111/sms.12462. 851. 3. Arora T, Broglia E, Thomas GN, Taheri S. 13. Biddle SJH, Asare M. Physical activity and mental Associations between specific technologies and health in children and adolescents: a review of adolescent sleep quantity, sleep quality, and reviews. Br J Sports Med. 2011;45:886–895. doi: parasomnias. Sleep Med. 2014;15:240–247. doi: 10.1136/bjsports-2011-090185. 10.1016/j.sleep.2013.08.799. 14. Bloemers F, Collard DCM, Paw MCA, Van Mechelen 4. Bahr R, Krosshaug T. Understanding injury W, Twisk J, Verhagen E. Physical inactivity is a risk mechanisms: A key component of preventing factor for physical activity-related injuries in injuries in sport. Br J Sports Med. 2005;39:324– children. Br J Sports Med. 2012;46:669–674. doi: 329. 10.1136/bjsports-2011-090546. 5. Barreiros A, Côté J, Fonseca AM. From early to 15. Bostrom A, Thulin K, Fredriksson M, Reese D, adult sport success: analysing athletes’ progression Rockborn P, Hammar ML. Risk factors for acute in national squads. Eur J Sport Sci. 2014;14 Suppl and overuse sport injuries in Swedish children 11 1:S178–S182. to 15 years old: what about resistance training with weights? Scand J Med Sci Sports. 6. Baxter-Jones ADG, Faulkner RA, Forwood MR, 2016;26(3):317–323. doi: 10.1111/sms.12432. Mirwald RL, Bailey DA. Bone mineral accrual from 8 to 30 years of age: an estimation of peak bone 16. Bradley PS, Dellal A, Mohr M, Castellano J, Wilkie mass. J Bone Miner Res. 2011;26:1729–1739. A. Gender differences in match performance characteristics of soccer players competing in the 7. Beachy G, Rauh M. Middle school injuries: a 20- uefa champions league. Hum Mov Sci. year (1988-2008) multisport evaluation. J Athl 2014;33:159–171. Train. 2014;49(4):493–506. doi: 10.4085/1062- 6050-49.2.19. 17. Brenner JS, Council on Sports Medicine and Fitness. Sports specialization and intensive training 8. Beck B, Drysdale L. Risk Factors, Diagnosis and in young athletes. Pediatrics. 2016;138(3):e1–8. Management of Bone Stress Injuries in Adolescent Athletes: A Narrative Review. Sports (Basel). 2021 18. Brenner JS; American Academy of Pediatrics Apr 16;9(4):52. doi: 10.3390/sports9040052. Council on Sports Medicine and Fitness. Overuse injuries, overtraining, and burnout in child and 9. Bell DR, Post EG, Trigsted SM, Hetzel S, McGuine adolescent athletes. Pediatrics. 2007 TA, Brooks MA. Prevalence of sport specialization Jun;119(6):1242-1245. doi: 10.1542/peds.2007- in high school athletics: a 1-year observational 0887. study. Am J Sports Med. 2016;44(6):1469–1474. 19. Brouwers J, De Bosscher V, Sotiriadou P. An 10. Bell DR, Post EG, Trigsted SM, Schaefer DA, examination of the importance of performances in McGuine TA, Watson AM, et al. Sport youth and junior competition as an indicator of specialization characteristics between rural and later success in tennis. Sport Man Rev. 2012 June suburban high school athletes. Orthop J Sports 5;15:461-475. Med. 2018;6(1):2325967117751386. doi: 10.1177/2325967117751386. 12 20. Buchheit M, Horobeanu C, Mendez-Villanueva A, 31. Čoh M. Pomen gibalne dejavnosti za razvoj otroka. Simpson BM, Bourdon PC. Effects of age and spa Revija Šport. 2018;66(3-4):9-14. treatment on match running performance over two consecutive games in highly trained young 32. Čuk I, Bučar Pajek M, Pajek J, Peček M. Sport and soccer players. J Sports Sci. 2011;29:591–598. health in the Republic of Slovenia in 2009. Sport Logia. 2011;7(2):123–130. doi: 21. Buckley PS, Bishop M, Kane P, Ciccotti MC, 10.5550/sgia.110702.en.123C. Selverian S, Exume D, et al. Early single-sport specialization: a survey of 3090 high school, 33. Davids K, Güllich A, Shuttleworth R, Araújo D. collegiate, and professional athletes. Orthop J Understanding environmental and task constraints Sports Med. 2017;5(7):2325967117703944. doi: on talent development: analysis of micro-structure 10.1177/2325967117703944. of practice and macro-structure of developmental histories. In: Baker J, Cobley S, Schorer J, Wattie N, 22. Buckley PS, Ciccotti MC, Bishop M, Kane P, editors. The Routledge handbook of talent Selverian S, Exume D, et al. Youth single-sport identification and development. New York: specialization in professional baseball players. Routledge; 2016. p. 192–206. Orthop J Sports Med. 2020;8:2325967120907875. doi: 10.1177/2325967120907875. 34. DiCesare CA, Montalvo A, Foss KDB, Thomas SM, Hewett TE, Jayanthi NA, et al. Sport specialization 23. Bult HJ, Barendrecht M, Tak IJR. Injury risk and and coordination differences in multisport injury burden are related to age group and peak adolescent female basketball, soccer, and height velocity among talented male youth soccer volleyball athletes. J Athl Train. 2019;54:1105– players. Orthop J Sports Med. 1114. doi: 10.4085/1062-6050-407-18. 2018;6(12):2325967118811042. doi: 10.1177/2325967118811042. 35. DiFiori JP, Benjamin HJ, Brenner J, Gregory A, Jayanthi N, Landry GL, et al. Overuse injuries and 24. Caine D, Bergeron G, Goodwin BJ, Thomas J, Caine burnout in youth sports: a position statement from CG, Steinfeld S, et al. A survey of injuries affecting the American Medical Society for Sports Medicine. pre-professional ballet dancers. J Dance Med Sci. Clin J Sport Med. 2014;24:3–20. 2016;20:115–126. doi: 10.12678/1089- 313X.20.3.115. 36. DiFiori JP, Güllich A, Brenner JS, Côté J, Hainline B, Ryan E 3rd, et al. The NBA and Youth Basketball: 25. Caine D, Goodwin BJ, Caine CG, Bergeron G. Recommendations for Promoting a Healthy and Epidemiological review of injury in pre-professional Positive Experience. Sports Med. 2018 ballet dancers. J Dance Med Sci. 2015;19:140–148. Sep;48(9):2053-2065. doi: 10.1007/s40279-018- doi: 10.12678/1089-313X.19.4.140. 0950-0. 26. Carder SL, Giusti NE, Vopat LM, Tarakemeh A, 37. Dolenc P. Anxiety, self-esteem and coping with Baker J, Vopat BG, et al. The Concept of Sport stress in secondary school students in relation to Sampling Versus Sport Specialization: Preventing involvement in organized sports. Zdrav Var. Youth Athlete Injury: A Systematic Review and 2015;54(3):222-229. doi 10.1515/sjph-2015-0031. Meta-analysis. Am J Sports Med. 2020 Sep;48(11):2850-2857. doi: 38. Dragan R. Pasti prezgodnje specializacije mladih 10.1177/0363546519899380. košarkarjev. Revija Šport. 2019;67(3-4):114-116. 27. Cathey RM. Retrospective practice histories of 39. Ekegren CL, Quested R, Brodrick A. Injuries in pre- expert and novice baseball pitchers (Doctoral professional ballet dancers: Incidence, dissertation). University of South Carolina, characteristics and consequences. J Sci Med Sport. Columbia. Available from ProQuest Dissertations 2014;17:271–275. doi: and Theses database. 2010. [UMI No. 3413286]. 10.1016/j.jsams.2013.07.013. 28. Changstrom BG, Brou L, Khodaee M, Braund C, 40. Fairclough SJ, Boddy LM, Hackett AF, Stratton G. Comstock RD. Epidemiology of stress fracture Associations between children’s socioeconomic injuries among US high school athletes, 2005–2006 status, weight status, and sex, with screen-based through 2012–2013. Am J Sports Med. sedentary behaviours and sport participation. Int J 2015;43:26–33. doi: 10.1177/0363546514562739. Pediatr Obes. 2009;4:299-305. 29. Cmager N, Ambrožič Simončič A. Reakcijski časi 41. Faulkner RA, Davison KS, Bailey DA, Mirwald RL, nešportnikov in športnikov različnih panog. Revija Baxter-Joneset ADG. Size-corrected BMD Šport. 2019;67(1-2):134-138. decreases during peak linear growth: implications for fracture incidence during adolescence. J Bone 30. Côté J, Vierimaa M. The developmental model of Miner Res. 2006;21:1864–1870. sport participation: 15 years after its first conceptualization. Sci Sports. 2014;29:S63–S69. 42. Feeley BT, Agel J, LaPrade RF. When is it too early for single sport specialization? Am J Sports Med. 2016;44(1):234–241. 13 43. Finch CF, Mitchell R, Boufous S. Trends in elite athletics—a matched-pairs analysis. J Sports hospitalised sport/leisure injuries in new South Sci. 2018 Oct;36(19):2256-2264. doi: Wales, Australia - implications for the targetting of 10.1080/02640414.2018.1449089. population-focussed preventive sports medicine efforts. J Sci Med Sport. 2011;14:15–21. doi: 56. Güllich1 A, Emrich E. Considering long-term 10.1016/j.jsams.2010.03.009. sustainability in the development of world class success. Eur J Sport Sci. 2014;14 Suppl 1:S383– 44. Finch CF, Owen N. Injury prevention and the S397. promotion of physical activity: what is the nexus? J Sci Med Sport. 2001;4:77–87. doi: 10.1016/S1440- 57. Güllich2 A. Many roads lead to Rome— 2440(01)80010-4. developmental paths to Olympic gold in men’s field hockey. Eur J Sport Sci. 2014;14(8):763–771. 45. Fižuleto L, Erčulj F. Analiza poučevanja košarke v slovenskih gimnazijah. Revija Šport. 2021;69(1- 58. Hadžić A, Poljak A, Košir A, Hadžić V. Pomen spanca 2):30-35. pri športnikih. Revija Šport. 2017;65(3-4):101-104. 46. Ford PR, Williams AM. The developmental 59. Hall R, Barber Foss K, Hewett TE, Myer GD. Sport activities engaged in by elite youth soccer players specialization’s association with an increased risk who progressed to professional status compared of developing anterior knee pain in adolescent to those who did not. Psychol Sport Exerc. female athletes. J Sport Rehabil. 2015 2012;13:349–352. Feb;24(1):31-35. doi: 10.1123/jsr.2013-0101. 47. Fraser-Thomas J, Côté J, Deakin J. Examining 60. Hallal PC, Victora CG, Azevedo MR, Wells JCK. adolescent sport dropout and prolonged Adolescent physical activity and health: a engagement from a developmental perspective. J systematic review. Sport Med. 2006;36:1019– Appl Sport Psychol. 2008;20:318–333. 1030. doi: 10.2165/00007256-200636120-00003. 48. Fraser-Thomas J, Côté J, Deakin J. Youth sport 61. Haugaasen M, Jordet G. Developing football programs: an avenue to foster positive youth expertise: a football-specific research review. Int development. Phys Educ Sport Pedagog. Rev Sport Exerc Psychol. 2012;5:177–201. 2005;10(1):49–70. 62. Hornig M, Aust F, Güllich A. Practice and play in the 49. Fredericson M, Ngo J, Cobb K. Effects of ball sports development of German top-level professional on future risk of stress fracture in runners. Clin J football players. Eur J Sport Sci. 2016;16(1):96– Sport Med. 2005;15:136–141. doi: 105. 10.1097/01.jsm.0000165489.68997.60. 63. Hreljac A. Impact and overuse injuries in runners. 50. Gerber M, Best S, Meerstetter F, Walter M, Ludyga Med Sci Sports Exerc. 2004;36:845-849. S, Brand S, et al. Effects of stress and mental 64. Hulme A, Nielsen RO, Timpka T, Verhagen E, Finch toughness on burnout and depressive symptoms: a C. Risk and protective factors for middle- and long- prospective study with young elite athletes. J Sci distance running-related injury. Sports Med. Med Sport. 2018;21(12):1200–1205. 2017;47(5):869-886. doi:10.1007/s40279-016- 51. Gould D. Understanding attrition in children’s 0636-4. sport. In: Gould D, Weiss MR, editors. Advances in 65. Jakše B, Jakše B, Čuk I, Šajber D. Body Composition, pediatric sport sciences. Champaign: Human Training Volume/Pattern and Injury Status of Kinetics Publishers, Inc; 1987. p. 61–86. Slovenian Adolescent Female High-Performance 52. Gregorčič M, Videmšek M, Karpljuk D, Hadžić V. Gymnasts. Int J Environ Res Public Health. 2021 Poškodbe otrok pri športni dejavnosti v zadnjem Feb 19;18(4):2019. doi: 10.3390/ijerph18042019. triletju osnovne šole. Revija Šport. 2019;67(1- 66. Janssen I, LeBlanc AG. Systematic review of the 2):63-70. health benefits of physical activity and fitness in 53. Gregory S. How kids’ sports became a $15 billion school-aged children and youth. Int J Behav Nutr industry. Time. 2017 August 24. [cited 2023 May Phys Act. 2010;7:40. doi: 10.1186/1479-5868-7-40. 16]. Available from: 67. Jayanthi NA, Dugas LR. The risks of sports http://time.com/4913687/how-kids-sports- specialization in the adolescent female athlete. became-15-billion-industry Strength Cond J. 2017;39(2):20–26. 54. Güllich A. Developmental sport activities of 68. Jayanthi NA, Holt DB Jr 3, LaBella CR, Dugas LR. international medalists and non-medalists—a Socioeconomic Factors for Sports Specialization matched-pairs analysis. J Sports Sci. 2017;23:2281– and Injury in Youth Athletes. Sports Health. 2018 2288. Jul-Aug;10(4):303-310. doi: 55. Güllich A. Sport-specific and non-specific practice 10.1177/1941738118778510. of strong and weak responders in junior and senior 14 69. Jayanthi NA, LaBella CR, Fischer D, Pasulka J, Dugas 81. LaPrade RF, Agel J, Baker J, Brenner JS, Cordasco LR. Sports-specialized intensive training and the FA, Côté J, et al. Early sport specialization risk of injury in young athletes: a clinical case– consensus statement. Orthop J Sports Med. control study. Am J Sports Med. 2015;43:794–801. 2016;4(4):1–8. 70. Jayanthi NA, Post EG, Laury TC, Peter D, Fabricant 82. Leppänen M, Parkkari J. Recommendations for the PD. Health Consequences of Youth Sport prevention of physical activity-related injuries in Specialization. J Athl Train. 2019 Oct;54(10):1040- adolescents - on behalf of the PARIPRE project 1049. doi: 10.4085/1062-6050-380-18. partners. Tampere, Finland: Tampere Research Center of Sports Medicine, UKK Institute; 2021. 71. Jespersen E, Rexen CT, Franz C, Møller N, Froberg K, Wedderkopp N. Musculoskeletal extremity 83. Leppänen M, Pasanen K, Kannus P, Vasankari T, injuries in a cohort of schoolchildren aged 6-12: a Kujala UM, Heinonen A, et al. Epidemiology of 2.5-year prospective study. Scand J Med Sci Sport. overuse injuries in youth team sports: a 3-year 2015;25:251–258. doi: 10.1111/sms.12177. prospective study. Int J Sports Med. 2017;38(11):847–856. doi: 10.1055/s-0043- 72. Johnson DM, Williams S, Bradley B, Sayer S, 114864. Murray Fisher J, Cumming S. Growing pains: Maturity associated variation in injury risk in 84. Leppänen M, Pasanen K, Kujala UM, Parkkari J. academy football. Eur J Sport Sci. 2020;20(4):544– Overuse injuries in youth basketball and floorball. 552. Open Access J Sports Med. 2015;6:173–179. doi: 10.2147/OAJSM.S82305. 73. Johnston LD, Delva J, O’Malley PM. Sports participation and physical education in American 85. Lloyd RS, Cronin JB, Faigenbaum AD, Haff GG, secondary schools: current levels and racial/ethnic Howard R, Kraemer WJ, et al. National Strength and socioeconomic disparities. Am J Prev Med. and Conditioning Association position statement 2007;33 Suppl 4:S195-S208. on long-term athletic development. J Strength Cond Res. 2016;30(6):1491–1509. 74. Kemper GLJ, van der Sluis A, Brink MS, Visscher C, Frencken WGP, Elferink-Gemser MT. 86. Lloyd RS, Oliver JL, Faigenbaum AD, Myer GD, De Anthropometric injury risk factors in elite-standard Ste Croix MBA. Chronological age vs. Biological youth soccer. Int J Sports Med. 2015;36:1112– maturation: implications for exercise programming 1117. in youth. J Strength Cond Res. 2014;28:1454–1464. 75. Kliethermes SA, Nagle K, Côté J, Malina RM, 87. Lohmander LS, Englund PM, Dahl LL, Roos EM. The Faigenbaum A, Watson A, et al. Impact of youth long-term consequence of anterior cruciate sports specialisation on career and task-specific ligament and meniscus injuries: osteoarthritis. Am athletic performance: a systematic review J Sports Med. 2007;35:1756–1769. doi: following the American Medical Society for Sports 10.1177/0363546507307396. Medicine (AMSSM) Collaborative Research Network's 2019 Youth Early Sport Specialisation 88. Malina RM. Readiness for competitive youth sport. Summit. Br J Sports Med. 2020 Feb;54(4):221-230. In: Weiss MR, Gould D, editors. Sport for children doi: 10.1136/bjsports-2019-101365. and youths. Champaign: Human Kinetics Publishers, Inc; 1986. p. 45–50. 76. Kondrič M, Matković BR, Furjan-Mandić G, Hadžić V, Dervišević E. Injuries in Racket Sports among 89. Mandorino2 M, Figueiredo AJ, Gjaka A, Tessitore A. Slovenian Players. Coll Antropol. 2011;35(2):413– Injury incidence and risk factors in youth soccer 417. players: a systematic literature review. Part II: Intrinsic and extrinsic risk factors. Biol Sport. 2023 77. Kontos AP. Perceived risk, risk taking, estimation of Jan;40(1):27-49. doi: ability and injury among adolescent sport 10.5114/biolsport.2023.109962. participants. J Pediatr Psychol. 2004;29:447–455. 90. Manojlović D, Šarabon N. Dejavniki tveganja za 78. Krabak BJ, Snitily B, Milani CJE. Running injuries nastanek patelofemoralne bolečine. Revija Šport. during adolescence and childhood. Phys Med 2022;70(3-4):73-78. Rehabil Clin N Am. 2016;27:179–202. 91. Marušič J, Šarabon N. Hip adduction and abduction 79. Kuhn AW, Grusky AZ, Cash CR, Churchwell AL, strength in youth male soccer and basketball Diamond AB. Disparities and Inequities in Youth players with and without groin pain in the past Sports. Review Curr Sports Med Rep. 2021 Sep year. PLoS ONE. 2022;17(10): e0275650. 1;20(9):494-498. doi: https://doi.org/10.1371/journal.pone.0275650. 10.1249/JSR.0000000000000881. 92. Mattila VM, Parkkari J, Koivusilta L, Kannus P, 80. Kutnjak M, Pruš D, Zaletel P. Analiza poškodb v Rimpelä A. Participation in sports clubs is a strong slovenskem ženskem nogometu. Revija Šport. predictor of injury hospitalization: a prospective 2021;69 (3-4):58-64. 15 cohort study. Scand J Med Sci Sport. 2009;19:267– https://www.ncaa.org/about/resources/research/ 273. doi: 10.1111/j.1600-0838.2008.00800.x. estimated-probability-competing-college-athletics 93. McCabe KO, Modecki KL, Barber BL. Participation 104. NCAA2. Estimated probability of competing in organized activities protects against adolescents’ professionally. Accessed online February 8th, 2021 risky substance use, even beyond development in at conscientiousness. J Youth Adolesc. 2016 https://www.ncaa.org/about/resources/research/ Nov;45(11):2292-2306. doi: 10.1007/s10964-016- estimated-probability-competing-professional- 0454-x. athletics 94. McLaine SJ, Bird ML, Ginn KA, Hartley T, Fell JW. 105. Nose-Ogura S, Yoshino O, Dohi M, Kigawa M, Shoulder extension strength: a potential risk factor Harada M, Hiraike O, et al. Risk factors of stress for shoulder pain in young swimmers? J Sci Med fractures due to the female athlete triad: Sport. 2019;22(5):516–520. Differences in teens and twenties. Scand J Med Sci Sports. 2019 Oct;29(10):1501-1510. doi: 95. McQuillan R, Campbell H. Gender differences in 10.1111/sms.13464. adolescent injury characteristics: a population- based study of hospital a&E data. Public Health. 106. Nussbaum ED, Bjornaraa J, Gatt CJ. Identifying 2006;120(8):732–741. doi: Factors That Contribute to Adolescent Bony Stress 10.1016/j.puhe.2006.02.011. Injury in Secondary School Athletes: A Comparative Analysis With a Healthy Athletic Control Group. 96. Moesch K, Elbe AM, Hauge M, Wikman JM. Late Sports Health. 2019;11:1941738118824293. doi: specialization: the key to success in centimeters, 10.1177/1941738118824293. grams, or seconds (cgs) sports. Scand J Med Sci Sports. 2011;21(6):e282–e290. 107. Ohta-Fukushima M, Mutoh Y, Takasugi S, Iwata H, Ishii S. Characteristics of stress fractures in young 97. Molnar M, Esterson J. Screening students in a pre- athletes under 20 years. J Sports Med Phys Fit. professional ballet school. J Dance Med Sci. 2002;42:198–206. 1997;1(3):118-121. 108. Olsen SJ 2nd, Fleisig GS, Dun S, Loftice J, Andrews 98. Myer GD, Faigenbaum AD, Foss KB, Xu Y, Khoury J, JR. Risk factors for shoulder and elbow injuries in Dolan LM, et al. Injury initiates unfavourable adolescent baseball pitchers. Am J Sports Med. weight gain and obesity markers in youth. Br J 2006;34:905–912. doi: Sports Med. 2014;48:1477–1481. doi: 10.1177/0363546505284188. 10.1136/bjsports-2012-091988. 109. Orr R, Cheng HL. Incidence and characteristics of 99. Myer GD, Jayanthi N, DiFiori JP, Faigenbaum AD, injuries in elite Australian junior rugby league Kiefer AW, Logerstedt D, et al. Sport specialization, players. J Sci Med Sport. 2016;19(3):212–217. doi: part I: does early sports specialization increase 10.1016/j.jsams.2015.03.007. negative outcomes and reduce the opportunity for success in young athletes? Sports Health. 110. Pakzad-Vaezi K, Singhal A. Trends in paediatric 2015;7(5):437–442. sport- and recreation-related injuries: an injury surveillance study at the British Columbia 100. Myer GD, Jayanthi N, DiFiori JP, Faigenbaum AD, Children’s hospital (Vancouver, British Columbia) Kiefer AW, Logerstedt D, et al. Sports from 1992 to 2005. Paediatr Child Health. specialization, part II: alternative solutions to early 2011;16:217–221. doi: 10.1093/pch/16.4.217 sport specialization in youth athletes. Sports Health. 2016;8:65-73. 111. Pančur N, Videmšek M, Škof B. Vadba za razvoj vzdržljivosti otrok. Revija Šport. 2019;67(1-2):139- 101. Myer GD, Sugimoto D, Thomas S, Hewett TE. The 144. influence of age on the effectiveness of neuromuscular training to reduce anterior cruciate 112. Pandya NK. Disparities in Youth Sports and Barriers ligament injury in female athletes: a meta-analysis. to Participation. Curr Rev Musculoskelet Med. Am J Sports Med. 2012;41:203-215. 2021 Dec;14(6):441-446. doi: 10.1007/s12178-021- 09716-5. 102. Nauta J, Martin-Diener E, Martin BW, van Mechelen W, Verhagen E. Injury risk during 113. Parkkari J, Kannus P, Natri A, Lapinleimu I, different physical activity behaviours in children: a Palvanen M, Heiskanen M, et al. Active living and systematic review with bias assessment. Review injury risk. Int J Sports Med. 2004;25(3):209–216. Sports Med. 2015 Mar;45(3):327-336. doi: doi: 10.1055/s-2004-819935. 10.1007/s40279-014-0289-0. 114. Pasulka J, Jayanthi N, McCann A, Dugas LR, LaBella 103. NCAA1. Estimated probability of competing in C. Specialization patterns across various youth college athletics. Accessed online February 8th, sports and relationship to injury risk. Phys 2021 at Sportsmed. 2017;45(3):344–352. 16 115. Paz T, Meyers RN, Faverio CN, Wang Y, Vosburg adolescent physical activity-related injuries in EM, Clewley DJ. Youth Distance Running and Lower sports, leisure time, and school: the National Extremity Injury: A Systematic Review. Int J Environ Physical Activity Behaviour Study for children and Res Public Health. 2021 Jul 15;18(14):7542. doi: Adolescents. BMC Musculoskelet Disord. 2018 Feb 10.3390/ijerph18147542. 15;19(1):58. doi: 10.1186/s12891-018-1969-y. 116. Pečjak R, Kozinc Ž. Long-Term Deficits in Muscle 127. Räisänen AM, Parkkari J, Karhola L, Rimpelä A, Lee Composition, Performance and Quality of A. Adolescent physical activity-related injuries in Movement after Achilles Tendon Rupture: A sports club, school sports and other leisure time Review. BioMed. 2023;3(1):135-151. physical activities. Cogent Med. 2016;3:1260786. https://doi.org/10.3390/biomed3010012 128. Rauh MJ, Koepsell TD, Rivara FP, Margherita AJ, 117. Philippaerts RM, Vaeyens R, Janssens M, Van Rice SG. Epidemiology of musculoskeletal injuries Renterghem B, Matthys D, Craen R, et al. The among high school cross-country runners. Am J relationship between peak height velocity and Epidemiol. 2006;163:151–159. physical performance in youth soccer players. J Sports Sci. 2006;24:221–230. 129. Rauh MJ. Summer training factors and risk of musculoskeletal injury among high school cross- 118. Pickett W, Molcho M, Simpson K, Janssen I, country runners. J Orthop Sports Phys Ther. Kuntsche E, Mazur J, et al. Cross national study of 2014;44(10):793-804. injury and social determinants in adolescents. Inj doi:10.2519/jospt.2014.5378. Prev. 2005;11:213–218. doi: 10.1136/ip.2004.007021. 130. Rea T, Lavallee D. An examination of athletes’ experiences of the talent transfer process. Talent 119. Plisky MS, Rauh MJ, Heiderscheit B, Underwood Dev Excell. 2015;7(1):41–67. FB, Tank RT. Medial tibial stress syndrome in high school cross-country runners: incidence and risk 131. Read PJ, Oliver JL, De Ste Croix MB, Myer GD, Lloyd factors. J Orthop Sports Phys Ther. 2007;37:40–47. RS. The scientific foundations and associated injury risks of early soccer specialisation. J Sports Sci. 120. Pori N. Doživljanje poškodb pri športnikih. Revija 2016;27:1–8. Šport. 2023;71(1-2):165-171. 132. Rees T, Hardy L, Güllich A, Abernethy B, Côté J, 121. Post EG, Bell DR, Trigsted SM, Pfaller AY, Hetzel SJ, Woodman T, et al. The Great British medalists Brooks MA, et al. Association of competition project: a review of current knowledge on the volume, club sports, and sport specialization with development of the world’s best sporting talent. sex and lower extremity injury history in high Sports Med. 2016;46(8):1041–1058. school athletes. Sports Health. 2017;9(6):518–523. 133. Reinking MF, Austin TM, Hayes AM. Risk factors for 122. Post EG, Green NE, Schaefer DA, Trigsted SM, self-reported exercise-related leg pain in high Brooks MA, McGuine TA, et al. Socioeconomic school cross-country athletes. J Athl Train. status of parents with children participating on 2010;45:51–57. youth club sport teams. Phys Ther Sport. 2018;32:126–132. doi: 134. Ribnikar T, Kozinc Ž. Musculoskeletal Injuries in Ice 10.1016/j.ptsp.2018.05.014. Hockey: A Review of Epidemiology, Risk Factors, Mechanisms, and Rehabilitation. Crit Rev Phys 123. Post2 EG, Trigsted SM, Riekena JW, Hetzel S, Rehabil Med. 2023;35(4):31-53. doi: McGuine TA, Brooks MA, et al. The association of 10.1615/.2023048025. sport specialization and training volume with injury history in youth athletes. Am J Sports Med. 135. Ristolainen L, Toivo K, Parkkari J, Kokko S, Alanko l, 2017;45(6):1405–1412. Heinonen OJ, et al. Acute and overuse injuries among sports club members and non-members: 124. Prus D, Mijatovic D, Hadzic V, Ostojic D, Versic S, the Finnish Health Promoting Sports Club (FHPSC) Zenic N, et al. (Low) Energy Availability and Its study. BMC Musculoskelet Disord. 2019 Jan Association with Injury Occurrence in Competitive 19;20(1):32. doi: 10.1186/s12891-019-2417-3. Dance: Cross-Sectional Analysis in Female Dancers. Medicina (Kaunas). 2022 Jun 26;58(7):853. doi: 136. Rizzone KH, Ackerman KE, Roos KG, Dompier TP, 10.3390/medicina58070853. Kerr ZY. The Epidemiology of Stress Fractures in Collegiate Student-Athletes, 2004–2005 through 125. Quatman CE, Ford KR, Myer GD, Paterno MV, 2013–2014 Academic Years. J Athl Train. Hewett TE. The effects of gender and pubertal 2017;52:966–975. doi: 10.4085/1062-6050- status on generalized joint laxity in young athletes. 52.8.01. J Sci Med Sport 2008;11:257–263. doi: 10.1016/j.jsams.2007.05.005. 137. Robles-Palazón FJ, López-Valenciano A, De Ste Croix M, Oliver JL, García-Gómez A, de Baranda PS. 126. Räisänen AM, Kokko S, Pasanen K, Leppänen M, Epidemiology of injuries in male and female youth Rimpelä A, Villberg J, et al. Prevalence of football players: A systematic review and meta- 17 analysis. J Sport Health Sci. 2022 Nov;11(6):681- 149. Steinl GK, Padaki AS, Irvine JN, Popkin CA, Ahmad 695. doi: 10.1016/j.jshs.2021.10.002. CS, Lynch TS. The prevalence of high school multi- sport participation in elite national football league 138. Roos KG, Marshall SW, Kerr ZY, Golightly YM, athletes. Phys Sportsmed. 2020;6:1–4. doi: Kucera KL, Myers JB, et al. Epidemiology of overuse 10.1080/00913847.2020.1856632. injuries in collegiate and high school athletics in the United States. Am J Sports Med. 2015;43:1790- 150. Strachan L, Côté J, Deakin J. “Specializers” versus 1797. “samplers” in youth sport: comparing experiences and outcomes. Sport Psychol. 2009;23:77–92. 139. Roos KG, Marshall SW. Definition and usage of the term “overuse injury” in the US high school and 151. Tenforde AS, Sayres LC, McCurdy ML, Sainani KL, collegiate sport epidemiology literature: a Fredericson M. Identifying sex-specific risk factors systematic review. Sports Med. 2014;44:405-421. for stress fractures in adolescent runners. Med Sci Sports Exerc. 2013;45:1843–1851. 140. Rosenvinge JH, Sundgot-Borgen J, Pettersen G, Martinsen M, Stornaes AV, Pensgaard AM. Are 152. Tenforde R, Roberts W, Krabak B, Davis I, adolescent elite athletes less psychologically Fredericson M, Luke A, et al. Recommendations to distressed than controls? A cross-sectional study of optimize health in youth runners. Strength Cond J. 966 Norwegian adolescents. J Sports Med. 2019;42:76–82. doi: 2018;9:115–123. 10.1519/SSC.0000000000000504. 141. Rugg C, Kadoor A, Feeley BT, Pandya NK. The 153. The Aspen Institute. State of Play 2019. Trends and effects of playing multiple high school sports on Developments in Youth Sports [Internet]. 2019 National Basketball Association Players’ Propensity [cited 2023 May 16]. Available from: for Injury and Athletic Performance. Am J Sports https://www.aspeninstitute.org/wp- Med. 2018;46:402–408. doi: content/uploads/2019/10/2019_SOP_National_Fin 10.1177/0363546517738736. al.pdf 142. Sattler T. Intrinsic risk factors for sport injuries in 154. Theisen D, Frisch A, Malisoux L, Urhausen A, female volleyball. Br J Sports Med. 2011;45:533- CroisierJL, Seil R. Injury risk is different in team and 534. https://doi.org/10.1136/bjsm.2011.084558.3. individual youth sport. J Sci Med Sport. 2013;16(3):200–204. doi: 143. Sember V. Vpliv telesne dejavnosti na učno 10.1016/j.jsams.2012.07.007. uspešnost osnovnošolcev. Revija Šport. 2019;67(3- 4):164-169. 155. Turner C, McClure R, Pirozzo S. Injury and risk- taking behavior–A systematic review. Accid Anal 144. Sidhar K, Baugh CM, Wilson JC, Spittler J, Walker Prev. 2004;36:93–101. GA, Armento AM, et al. Socioeconomic status and injury history in adolescent athletes: Lower family 156. Vaeyens R, Güllich A, Warr CR, Philippaerts R. affluence is associated with a history of Talent identification and promotion programmes concussion. J Clin Transl Res. 2022 Jul 18;8(4):292- of Olympic athletes. J Sports Sci. 298. 2009;27(13):1367–1380. 145. Simon TD, Bublitz C, Hambidge SJ. External causes 157. van der Sluis A, Elferink-Gemser MT, Coelho-e-Silva of pediatric injury-related emergency department MJ, Nijboer JA, Brink MS, Visscher C. Sport injuries visits in the United States. Acad Emerg Med. aligned to peak height velocity in talented pubertal 2004;11:1042–1048. doi: 10.1111/j.1553- soccer players. Int J Sports Med. 2014;35(04):351– 2712.2004.tb00675.x. 355. [ 146. Smeeton NJ, Ward P, Williams AM. Do pattern 158. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, recognition skills transfer across sports? A Pilih IA, Perme MP. Rate and risk of anterior preliminary analysis. J Sports Sci. 2004;22(2):205– cruciate ligament injury among sportswomen in 213. Slovenia. J Athl Train. 2011;46(1):92-98. doi: 10.4085/1062-6050-46.1.92. 147. Solomon R. A pro-active screening program for addressing injury prevention in a professional 159. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, ballet company. J Dance Med Sci. 1997;1(3):113- Pilih IA, Pohar M. Knee anterior laxity: a risk factor 117. for traumatic knee injury among sportswomen? Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2008 148. Spinks AB, Macpherson AK, Bain C, McClure RJ. Sep;16(9):823-833. doi: 10.1007/s00167-008-0559- Injury risk from popular childhood physical 1. activities: results from an Australian primary school cohort. Inj Prev. 2006;12(6):390–394. doi: 160. Vella SA, Cliff DP, Magee CA, Okely AD. Sports 10.1136/ip.2006.011502. participation and parent-reported health-related quality of life in children: longitudinal associations. J Pediatr. 2014;164(6):1469–1474. 18 161. Vella2 SA, Cliff DP, Okely AD. Socio-ecological traumatic osteoarthritis and other negative health predictors of participation and dropout in consequences 3-10 years following knee joint organised sports during childhood. Int J Behav Nutr injury in youth sport. Osteoarthr Cartil. Phys Act. 2014;11:62. 2015;23:1122–1129. doi: 10.1016/j.joca.2015.02.021. 162. Verhagen E, Bolling C, Finch CF. Caution this drug may cause serious harm! Why we must report 167. Wild CY, Steele JR, Munro BJ. Musculoskeletal and adverse effects of physical activity promotion. Br J estrogen changes during the adolescent growth Sports Med. 2014:2014–2016. spurt in girls. Med Sci Sports Exerc. 2013;45:138– 145. doi: 10.1249/MSS.0b013e31826a507e. 163. Verhagen E, Collard DCM, Paw MCA, van Mechelen W. A prospective cohort study on physical activity 168. Wilhelm A, Choi C, Deitch J. Early sport and sports-related injuries in 10-12-year-old specialization: effectiveness and risk of injury in children. Br J Sports Med. 2009;43:1031–1035. doi: professional baseball players. Orthop J Sports Med. 10.1136/bjsm.2008.055483. 2017;5(9):2325967117728922. doi: 10.1177/2325967117728922. 164. Videmšek M, Gregorčič M, Hadžić V, Karpljuk D, Šuštaršič A. Injuries of primary school children 169. Wolpert DM, Diedrichsen J, Flanagan JR. Principles during sports activities. Zdr Varst. 2023;62(2):87- of sensorimotor learning. Nat Rev Neurosci. 92. doi: 10.2478/sjph-2023-0012. 2011;12(12):739–751. 165. Wall M, Côté J. Developmental activities that lead 170. Zech A, Hollander K, Junge A, Steib S, Groll A, to drop out and investment in sport. Phys Educ Heiner J, et al. Sex differences in injury rates in Sport Pedagog. 2007;12:77–87. team-sport athletes: A systematic review and meta-regression analysis. J Sport Health Sci. 2022 166. Whittaker JL, Woodhouse LJ, Nettel-Aguirre A, Jan;11(1):104–114. Emery CA. Outcomes associated with early post- 19 2 METODOLOGIJA Podatki, predstavljeni v publikaciji, so bili zbrani v okviru mednarodne raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC), ki je potekala v letu 2022. Definicije Telesna dejavnost je kakršnokoli telesno gibanje, doseženo z mišičnim delovanjem, ki poveča energijsko porabo iznad temeljne presnove, potrebne za ohranjanje delovanja organizma. Telesna vzgoja pomeni vzgojo in izobraževanje za telesno kulturno delovanje. Vadba je načrtno spreminjanje stanja posameznika iz začetnega v želeno. Šport predstavlja vse oblike običajno tekmovalne telesne dejavnosti, skozi občasno (neorganizirano) ali organizirano vadbo z namenom ohranjati ali izboljšati telesne sposobnosti in spretnosti ob zabavi za udeležence, v posameznih primerih pa tudi za gledalce. V raziskavi telesna dejavnost v športnem društvu (klubu) pomeni organizirano vadbo v športnem društvu; telesna vzgoja v šoli vključuje telesno dejavnost pri predmetu športna vzgoja, izbirnem predmetu šport in pri drugi organizirani telesni dejavmosti v šoli; telesna dejavnost v prostem času ne vključuje vadbe v športnem društvu in telesne dejavnosti v šoli. Sodelujoči v raziskavi in vzorčenje V raziskavo so bili zajeti le v šolanje vključeni mladostniki, stari 11, 13 in 15 let, medtem ko t. i. osipniki (mladostniki, ki niso bili vključeni v šolanje) v raziskavo niso bili vključeni. Enota vzorčenja je bil razred oziroma oddelek. Za potrebe priprave vzorca so bili pridobljeni podatki Ministrstva za vzgojo in izobraževanje o vpisu v šolskem letu 2021/2022, in sicer v 6. in 8. razred vseh osnovnih šol (skupaj 489) ter o vpisu v 1. letnik vseh srednjih šol (skupaj 154 šol, od katerih jih je 80 izvajalo gimnazijske programe, 86 srednje poklicno izobraževanje, 39 nižje poklicno izobraževanje in 105 srednje tehniško ali drugo strokovno izobraževanje) (3). Vpisni podatki so predstavljali vzorčni okvir raziskave in osnovo za oblikovanje reprezentativnega vzorca z uporabo metode dvostopenjskega stratificiranega vzorčenja. Na prvi stopnji so bile najprej vzorčene osnovne in srednje šole, na drugi stopnji pa so bile srednje šole vzorčene še glede na program, ki ga izvajajo (gimnazija, srednje tehniško ali drugo strokovno izobraževanje, srednje in nižje poklicno izobraževanje). Struktura dobljenega vzorca sodelujočih v raziskavi je nekoliko odstopala od vpisnih podatkov, zato so bili končni podatki za osnovne šole z metodo poststratifikacije uteženi glede na spol, za srednje šole pa glede na spol in program izobraževanja (3) (Preglednica 1 in Preglednica 2). 20 Preglednica 1: Struktura vzorca izbranih razredov/oddelkov v šolskem letu 2021/2022. Število Število Razred/letnik Število fantov Število deklet oddelkov učencev/dijakov 6. razred 144 3092 1581 (51,1 %) 1511 (48,9 %) 8. razred 148 3097 1565 (50,5 %) 1532 (49,5 %) 1. letnik gimnazije 42 1120 442 (39,5 %) 678 (60,5 %) 1. letnik srednje tehniške ali strokovne šole 52 1300 660 (50,8 %) 640 (49,2 %) 1. letnik srednje poklicne šole 41 733 537 (73,3 %) 196 (26,7 %) 1. letnik nižje poklicne šole 10 99 56 (56,6 %) 43 (43,4 %) Preglednica 2: Struktura končnega vzorca sodelujočih v raziskavi po starosti in spolu (HBSC, 2022). Neuteženi podatki Uteženi podatki Razred/letnik Fantje (%) Dekleta (%) Fantje (%) Dekleta (%) 6. razred OŠ (11-letniki) 49,2 50,8 51,5 48,5 8. razred OŠ (13-letniki) 48,5 51,5 50,4 49,6 1. letnik SŠ (15-letniki) 45,6 54,4 52,2 47,8 Zasnova in potek raziskave Izvedena je bila analitična presečna raziskava. Za anketiranje je bil uporabljen standardizirani mednarodni vprašalnik na reprezentativnem vzorcu slovenskih, v šolanje vključenih, 11-, 13- in 15-letnikov. Pred pripravo končnega vprašalnika in izvedbo terenskega dela raziskave je bila izvedena pilotna raziskava v nekaj izbranih osnovnih in srednjih šolah. V šolah je bilo preverjeno razumevanje posameznih vprašanj ter dostop in delovanje spletnega orodja 1KA (EnKlikAnketa) z vprašalnikom (3). Ravnatelji šol, izbranih v vzorec, so bili v mesecu decembru 2021 zaprošeni za sodelovanje njihove šole v raziskavi. Nekaj šol (skupaj 14) je že na začetku zavrnilo sodelovanje iz različnih razlogov. Pred izvedbo terenskega dela raziskave so bile šole obveščene o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, prejele pa so tudi natančna navodila za uspešno izvedbo anketiranja. Starši so bili o raziskavi obveščeni s posebnim obvestilnim pismom in so lahko sodelovanje svojega otroka zavrnili. Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno in anonimno, brez spodbud za sodelovanje. Raziskavo je odobril Nacionalni odbor Republike Slovenije za medicinsko etiko pod številko 0120-579/2021/6. Spletno anketiranje je potekalo s pomočjo spletnega orodja 1KA (EnKlikAnketa), odprtokodne programske opreme, ki omogoča storitev spletnega anketiranja (4). Učenci so spletni vprašalnik izpolnjevali na šolskih računalnikih v računalniških učilnicah ali knjižnicah izbranih šol. Anketiranje se je v izbranih razredih/oddelkih osnovnih in srednjih šol izvajalo v obdobju od 24. januarja do 18. februarja 2022 (3). Končna skupna stopnja sodelovanja v raziskavi (glede na število v vzorec izbranih oddelkov/razredov) je bila 90,4-odstotna. Pri pripravi končne baze podatkov so bili izmed vseh vprašalnikov izločeni tisti, pri katerih je manjkala več kot polovica odgovorov. Tako zbrani podatki so bili nato pripravljeni po mednarodni metodologiji in posredovani v mednarodni center na Norveškem, kjer so zbrane podatke dodatno prečistili skladno z mednarodno določenimi pravili (3). Končna baza podatkov je tako obsegala 6327 zapisov. Materiali Mednarodni HBSC vprašalnik je obsegal niz obveznih vprašanj o demografskih, vedenjskih in psihosocialnih vidikih zdravja mladostnikov, določeno število vprašanj iz izbirnih paketov ter nacionalna vprašanja. 21 V Sloveniji so bila v raziskavi, izvedeni v letu 2022, med nacionalnimi vprašanji prvič vključena vprašanja o poškodbah mladostnikov, povezanih s telesno dejavnostjo v športnem društvu, prostem času in v šoli (Priloga 1). Vprašanja so bila pripravljena v okviru mednarodnega projekta Erasmus+ »Physical activity-related injuries prevention in adolescents - PARIPRE«, katera je pet držav članic EU (Češka, Finska, Poljska, Slovaška, Slovenija) vključilo v svoje nacionalne raziskave HBSC (2). V vprašalnik niso bila vključena vprašanja o vrsti športa, s katerim se mladostnik ukvarja in kako pogosto oziroma koliko ur na teden se ukvarja s posameznim športom v športnem društvu, prostem času in v šoli, zato večje število in delež poškodb po posameznem športu ne pomenita, da je tveganje za poškodbo pri tem športu večje. Za opredelitev vrste športa, pri katerem je prišlo do poškodbe, je bil uporabljen seznam Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenje športnih zvez, na katerem so uradno potrjeni tekmovalni sistemi vseh športnih panog v Sloveniji. V vprašalniku je bil seznam športov nekoliko prilagojen, npr. ločeno sta bila navedena atletika in tek zaradi razširjenosti teka predvsem v prostem času. V analizi so bili športi prekodirani v tri tipe: moštveni športi, športi posameznikov (individualni) in športi, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni). Resnost poškodbe je bila določena posredno s prekodiranjem števila dni trajanja izostanka iz šole ali drugih dejavnosti v štiri razrede: zelo lahke poškodbe (1–3 dni), lahke (4–7 dni), zmerno hude poškodb (8–28 dni), hude poškodb (nad 28 dni). Statistična analiza V opisni analizi je bila ocenjena prevalenca poškodb/nezgod glede na starost, spol, socialno-ekonomski položaj družine, vrsto in tip športa ter trajanje izostanka iz šole ali prostočasnih dejavnosti. Obseg izpostavljenosti posameznim športom ni bil upoštevan, ker v vprašalniku tega vprašanja nismo zastavili. V bivariatni analizi je bil za ugotavljanje povezanosti med izbranimi spremenljivkami uporabljen test hi-kvadrat (χ2) (1), za analizo povprečij pa smo uporabili enosmerno analizo variance ( angl. Oneway Anova), s pomočjo katere smo ugotavljali, ali se skupine med seboj statistično značilno razlikujejo. Vsebinsko smo povezanost interpretirali s pomočjo statistično značilnih razlik med deleži, ki smo jih računali s pomočjo z-testa ( angl. Column proportions test). Pri analizi po posameznih športih smo uporabili analizo več odgovorov ( angl. Multiple response analysis), saj so učenci in dijaki v posameznem okolju (športno društvo, prosti čas, šola) lahko izbrali več športov, pri katerih so se poškodovali. Razlike med posameznimi športi (vrsto in tipom športa) glede na spol in starost smo računali s pomočjo z-testa. Za raven značilnosti smo vsakokrat upoštevali vrednost p ≤ 0,05. Analiza prečiščene in utežene baze podatkov je bila izvedena s programom IBM SPSS ver. 25 (SPSS Inc., Chicago, IL, ZDA). Literatura 1. Agresti A. Categorical Data Analysis 2nd ed. New 3. Jeriček Klanšček H, Furman L, Roškar M, Drev A, York: Wiley, 2002. Pucelj V, Koprivnikar H, et al. Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v 2. Bakalár P, Dzielska A, Gajda M, Kalman M, Jeriček Sloveniji. Izsledki mednarodne raziskave HBSC, 2022. Klanšček H, Kleszczewska D, et al. Physical activity- Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje; 2023. related injuries among adolescents in 5 European 134 p. Union member states. Survey Report. Prešov: University of Presov; 2023. 60 p. 4. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. EnKlikAnketa (1KA) [Internet]. [cited 2022 Avg 28]. Available from: https://www.1ka.si/d/sl/o-1ka. 22 3 ANALIZA PODATKOV O ŠPORTNIH POŠKODBAH IN RAZPRAVA V Sloveniji je prevalenca poškodb/nezgod mladostnikov med telesno vadbo v športnem društvu znašala 49,6 %, v prostem času 43,0 %, med telesno vzgojo v šoli pa 24,8 %, kar je skladno z ugotovitvami drugih raziskav, da so med telesno vadbo v športnih društvih poškodbe pogostejše kot v drugih okoljih (13, 23, 48, 39, 60). Tveganje mladostnikov za poškodbe je povezano predvsem z večjim obsegom telesne dejavnosti in tekmovanj v posameznih okoljih (47) ter vrsto športa (30, 40). 3.1 VADBA V ŠPORTNEM DRUŠTVU Vprašanje: Ali sodeluješ v športnih klubskih dejavnostih? 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Slika 1: Delež udeležbe slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu po starosti in spolu, 2022. V športnih društvih je redno ali občasno sodelovalo 51,7 % mladostnikov. O podobnih deležih mladostnikov, ki vadijo v društvih, poročajo tudi v drugih evropskih državah (43), medtem ko je bil delež le-teh, zabeležen v predhodnih slovenskih raziskavah, večji (68 %) (13, 60). V največjem deležu so se v športnih društvih udejstvovali 11-letniki (61,5 %), ki so v društvu vadili značilno pogosteje kot 13-letniki (56,4 %) in 15-letniki (37,9 %) (p < 0,001). Prav tako so fantje (55,2 %) sodelovali v športnem društvu statistično značilno pogosteje kot dekleta (48,0 %) (p < 0,001) (Slika 1). To je skladno z rezultati dosedanjih mednarodnih raziskav Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, po katerih med slovenskimi mladostniki s starostjo upada odstotek mladostnikov, ki so v prostem času redno telesno/športno dejavni. Pri tem so fantje v vseh starostih redno telesno/športno dejavni v višjem odstotku kot dekleta (22), čeprav v nekaterih slovenskih raziskavah razlik med spoloma niso mogli potrditi (60). 23 Fantje Dekleta Da, redno in aktivno Da, redno in aktivno Da, občasno Da, občasno Trenutno ne, vendar sem… Trenutno ne, vendar… Ne, in nikoli nisem… Ne, in nikoli nisem… 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 0% 20% 40% 60% 15 let 13 let 11 let 15 let 13 let 11 let Slika 2: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na intenzivnost udeležbe v športnem društvu po starosti in spolu, 2022. 11-letni fantje so bili pogosteje redno ali občasno dejavni od 13- in 15-letnih vrstnikov (p < 0,001), prav tako tudi 13-letniki v primerjavi s 15-letniki (p < 0,001). 11-letna dekleta so bila enako dejavna kot 13-letna, dekleta obeh teh starosti pa so bila pogosteje dejavna od 15-letnic (p < 0,001) (Slika 2). Vprašanje: Ali si v preteklem letu imel/-a nezgodo ali si se poškodoval/-a med športnimi aktivnostmi v klubu? 40% 35% 30% 25% 20% 15% 10% 5% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Enkrat Dvakrat Trikrat ali več Slika 3: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na število poškodb/nezgod v športnem društvu v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. V športnem društvu se je med vadbo poškodovala ali imela nezgodo skoraj polovica mladostnikov (49,6 %), največkrat 13-letniki s prevalenco 51,4 %, vendar razlik med starostnimi kategorijami ni bilo mogoče potrditi. V raziskavah to razlagajo s pospešeno rastjo okrog 13. leta starosti, ko mladostniki doživljajo spremembe mišic, tetiv, vezi, hrustanca in gostote kosti (3, 11, 24), imajo začasno moteno skladnost gibanja (31, 41) in slabše prostorsko zaznavanje (8), kar vse prispeva k večjemu tveganju za poškodbe (51). Fantje (53,2 %) so se poškodovali ali imeli nezgodo pogosteje kot dekleta (45,2 %), razlika med spoloma pa je bila statistično značilna le pri enkratni poškodbi/nezgodi (p < 0,001). V raziskavah ugotavljajo, da imajo fantje v primerjavi z dekleti bistveno več poškodb pri posameznih vrstah športa v športnih društvih (7, 28, 47, 66). Poleg vrste športa na razlike med spoloma lahko vpliva tudi različna pogostost nekaterih poškodb, npr. dekleta utrpijo 2-krat več poškodb sklepov in vezi kot fantje (4, 16, 51, 58, 59, 62). Razlik med posameznimi starostnimi skupinami po spolu ni bilo mogoče potrditi (Slika 3). 24 Vprašanje: Koliko dni skupaj si v preteklem letu izostal/-a iz šole ali prostočasnih dejavnosti (hobijev) zaradi teh nezgod ali poškodb? 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Niti en dan Vsaj en dan Slika 4: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na izostanek iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe v športnem društvu v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. 53,3 % mladostnikov je izostalo iz šole/prostočasnih dejavnosti vsaj en dan zaradi poškodb pri vadbi v športnem društvu, od tega najpogosteje 13-letniki (57,8 %), ki so izostali statistično značilno pogosteje v primerjavi z 11-letniki (50,4 %) (p = 0,021). Fantje (54,0 %) so v primerjavi z dekleti (52,2 %) pogosteje izostali iz šole/ prostočasnih dejavnosti vsaj en dan zaradi poškodb, vendar razlik med spoloma ni bilo mogoče potrditi. To se sklada z rezultati raziskav, ki kažejo, da imajo fantje v primerjavi z dekleti več poškodb z izostankom od vadbe in izgubo igralnega časa (7, 28, 43, 47), po drugi strani pa pri nekaterih športih, npr. pri rokometu, dekleta utrpijo resnejše poškodbe in imajo daljšo izgubo igralnega časa kot fantje (10). Pri fantih razlike v izostajanju zaradi poškodb med starostnimi skupinami niso bile statistično značilne, medtem ko so 13-letna dekleta statistično značilno pogosteje izostala v primerjavi z 11-letnimi dekleti (p = 0,047) (Slika 4). 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta 1-3 dni 4-7 dni 8-28 dni 29+dni Slika 5: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na trajanje izostanka iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe v športnem društvu v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. Mladostniki so največkrat izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zelo lahkih poškodb (1–3 dni) (32,9 %), sledijo izostanki zaradi lahkih (4–7 dni) (26,6 %) in zmerno hudih poškodb (8–28 dni) (27,0 %), najmanj pa je bilo izostankov zaradi hudih poškodb (nad 28 dni) (13,5 %), kar navajajo tudi drugi avtorji (12, 19, 26, 33, 35, 46, 57). V športnem društvu je bila prevalenca zmerno hudih in hudih poškodb mladostnikov višja v primerjavi s prevalenco teh poškodb v prostem času (24,6 % oz. 12,1 %) in v šoli (22,8 % oz. 10,4 %). 25 11-letniki (41,4 %) so statistično značilno pogosteje od 13-letnikov (30,2 %) in 15-letnikov (25,1 %) poročali o zelo lahkih poškodbah z izostankom 1–3 dni iz šole/prostočasnih dejavnosti, 13-letniki (32,3 %) pa so pogosteje utrpeli zmerno hude poškodbe z izostankom 8–28 dni v primerjavi z 11-letniki (20,4 %) (p = 0,001). Rezultati drugih raziskav prav tako kažejo, da se s starostjo poveča izpostavljenost igralcev večjim telesnim zahtevam in daljšemu igranju na tekmah, ki skupaj z zgodnjo specializacijo za en šport (25, 27, 34) povečajo tveganje za resne poškodbe in daljše izostanke iz šole/prostočasnih dejavnosti (6, 21, 38, 49, 51). Delež hudih poškodb z izostankom nad 28 dni je naraščal s starostjo mladostnikov, vendar razlik med starostnimi kategorijami ni bilo mogoče potrditi. Fantje so pogosteje kot dekleta izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zelo lahkih (1–3 dni) in hudih poškodb (nad 28 dni), vendar statistično značilnih razlik med spoloma ni bi bilo mogoče potrditi. Tudi razlike med posameznimi starostnimi skupinami pri fantih niso bile statično značilne, pač pa so bile pri dekletih (Slika 5). 11-letna dekleta so pogosteje izostala zaradi zelo lahkih poškodb (1–3 dni) v primerjavi s 13- in 15-letnimi, po drugi strani pa so imele 13- in 15-letnice več izostankov zaradi zmerno hudih poškodb (8–28 dni) kot 11-letnice (p = 0,001) (Slika 5). Pri dekletih, starih okrog 13 let, k daljšim izostankom prispevajo pogoste resne poškodbe nekaterih sklepov, npr. poškodb kolena in rame (2, 9, 15, 17, 59, 63, 64), zaradi splošne ohlapnosti sklepov (45, 55, 65). Vprašanje: Pri katerih športih ali vadbah v športnem klubu si imel nezgode ali si se poškodoval? V športnih društvih so imeli mladostniki največkrat nezgode in poškodbe v nogometu (27,9 %), košarki (17,8 %) in odbojki (14,5 %) (Priloga 2), kar se razlikuje od rezultatov drugih slovenskih raziskav (13, 60). Preglednica 3: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po vrsti športa in starosti, 2022. Športi, razvrščeni glede na število nezgod ali poškodb Starost 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. Alpsko 11 let Nogomet Košarka Odbojka Tek Atletika Ples Gimnastika Rokomet Drsanje smučanje % 31,8 19,9 12,6 10,4 8,1 7,8 7,7 7,6 7,3 7,3 Alpsko 13 let Gorsko Nogomet Odbojka Košarka Ples Tek Atletika Rokomet Gimnastika smučanje kolesarjenje % 26,8 18,4 17,2 8,3 7,3 6,8 6,8 6,7 5,2 5,0 Konjeni- Alpsko 15 let Nogomet Košarka Odbojka Atletika Ples Rokomet Boks Tek štvo smučanje % 26,9 16,5 13,9 9,1 8,8 7,5 6,8 6,6 5,9 5,7 * Analiza vključuje tudi druge športe (ki niso navedeni). V nogometu in pri košarki so se najpogosteje poškodovali 11-letniki, pri odbojki pa 13-letniki (Preglednica 3). Pri odbojki so se 13-letniki poškodovali statistično značilno pogosteje kot 11- letniki (p = 0,028), medtem ko pri nogometu in košarki razlik med različno starimi mladostniki ni bilo mogoče potrditi. Med športi, pri katerih so bile pogosteje zabeležene poškodbe mladostnikov, se nekateri športi pojavljajo le v posameznih starostih, npr. drsanje pri 11-letnikih, gorsko kolesarjenje pri 13-letnikih ter konjeništvo in boks pri 15-letnikih (Preglednica 3). 26 Preglednica 4: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po vrsti športa in spolu, 2022. Športi, razvrščeni glede na število nezgod ali poškodb 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. Alpsko Gorsko Šport Nogomet Košarka Odbojka Rokomet kolesarjenj Tek BMX Judo Atletika smučanje tje e an F % 20,6 11,1 3,6 3,4 3,3 3,1 3,0 2,7 2,5 2,5 Konjeni- Gimnasti- Alpsko Šport Odbojka Ples Atletika Košarka Tek Nogomet Rokomet ta štvo ka smučanje ekl eD % 12,3 8,3 5,9 5,6 5,2 4,9 4,8 4,2 3,6 3,4 * Analiza vključuje tudi druge športe (ki niso navedeni). Športi, pri katerih so se mladostniki poškodovali najpogosteje, se med spoloma precej razlikujejo že na prvih treh mestih ranga (Preglednica 4), rangirani športi pri fantih in dekletih pa se razlikujejo od rezultatov drugih slovenskih raziskav (13, 60). Fantje so se poškodovali statistično značilno pogosteje kot dekleta pri nogometu (p < 0,001), košarki (p < 0,001) in odbojki (p < 0,001), dekleta pa so se poškodovala pogosteje v primerjavi s fanti pri plesu (p < 0,001) in konjeništvu (p < 0,001). Med desetimi športi, ki so bili razvrščeni po najpogostejših poškodbah, so bili le pri fantih zabeleženi gorsko kolesarjenje, BMX in judo, le pri dekletih pa ples, konjeništvo in gimnastika (Preglednica 4). Tip športa 300 300 250 250 200 200 150 150 100 100 50 50 0 0 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Fantje Dekleta Moštveni športi Športi posameznikov Kontaktni športi Ostali športi Slika 6: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po tipu športa, starosti in spolu, 2022. V športnem društvu so se mladostniki nekoliko pogosteje poškodovali v moštvenih (62,8 %) kot v športih posameznikov (61,7 %). To se sklada z rezultati tujih raziskav, saj avtorji prav tako navajajo, da so člani športnih društev poročali o akutnih poškodbah pogosteje pri moštvenih in športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni) (1, 36, 56). V moštvenih športih so se statistično značilno pogosteje poškodovali le 11-letniki v primerjavi s 13-letniki (p = 0,035) (Slika 6). Pri moštvenih športih so 13-letniki izostali iz šole/ prostočasnih dejavnosti statistično značilno pogosteje zaradi zmerno hudih poškodb (8–28 dni) v primerjavi s 15-letniki (p = 0,011). Pri kontaktnih športih razlike v nobeni starosti niso bile statistično značilne. 27 Fantje (71,9 %) so se v primerjavi z dekleti (49,3 %) statistično značilno pogosteje poškodovali v moštvenih športih (p < 0,001), medtem ko so se dekleta (74,5 %) pogosteje kot fantje (53,1 %) poškodovala v športih posameznikov (p < 0,001), kar velja za vse starosti (Slika 6), rezultati pa se skladajo tudi z ugotovitvami drugih slovenskih raziskav (13). Prav tako so se fantje (76,7 %) statistično značilno pogosteje poškodovali pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, kot dekleta (33,4 %) (p < 0,001), pri ostalih športih pa pogosteje dekleta (84,0 %) v primerjavi s fanti (48,7 %) (p < 0,001), kar velja za vse starosti (Slika 6). To verjetno odraža predvsem razlike med spoloma v izpostavljenosti posameznim športom, saj v raziskavah poročajo, da se fantje pogosteje udejstvujejo v moštvenih športih z žogo, dekleta pa v športih posameznikov, kot so ples, konjeništvo, atletika (5, 50). V moštvenih športih so fantje v primerjavi z dekleti izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti statistično značilno pogosteje zaradi zelo lahkih (1–3 dni) (p < 0,001), lahkih (4–7 dni) (p = 0,001) in zmerno hudih poškodb (8–28 dni) (p < 0,001). Tudi pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, so fantje poročali statistično značilno pogosteje o izostankih zaradi vseh stopenj resnosti poškodb (p < 0,001). Pri športih posameznikov pa so dekleta v primerjavi s fanti izostala statistično značilno pogosteje zaradi zelo lahkih (p < 0,001), lahkih (p = 0,001) in zelo hudih poškodb (nad 28 dni) (p = 0,050). Tip športa in socialno-ekonomski položaj družine 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Ekipni športi Individualni športi Kontaktni športi Nizek SE položaj Srednji SE položaj Visok SE položaj Slika 7: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po tipu športa in socialno-ekonomskem položaju družine, 2022. V moštvenih športih v društvu so imeli višjo prevalenco poškodb mladostniki iz manj premožnih družin (Slika 7), ki so se poškodovali statistično značilno pogosteje od mladostnikov iz srednje (p = 0,006) in bolj premožnih družin (p = 0,002). Prav tako so se pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni), najpogosteje poškodovali mladostniki iz manj premožnih družin, ki so se poškodovali statistično značilno pogosteje od mladostnikov iz srednje (p = 0,008) in bolj premožnih družin (54,0 %) (p = 0,001). Nasprotno pa so se pri športih posameznikov najpogosteje poškodovali mladostniki iz bolj premožnih družin, vendar razlik v primerjavi z mladostniki iz srednje in manj premožnih družin ni bilo mogoče potrditi (Slika 7). To verjetno odraža predvsem razlike v izpostavljenosti različnim tipom športa, ki so pogojene s SE položajem družine. V raziskavah ugotavljajo, da mladostniki iz premožnejših družin pogosteje sodelujejo v športih posameznikov (18, 52, 53), pri katerih so stroški vadbe visoki, medtem ko mladostniki iz družin s slabšim SE položajem igrajo pogosteje v stroškovno manj zahtevnih moštvenih športih (20). 28 3.2 TELESNA DEJAVNOST V PROSTEM ČASU Vprašanje: Ali si v preteklem letu imel/-a nezgodo ali si se poškodoval/-a med športnimi aktivnostmi v prostem času? 30% 25% 20% 15% 10% 5% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Enkrat Dvakrat Trikrat ali več Slika 8: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na število poškodb/nezgod med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. Med telesno dejavnostjo v prostem času se je poškodovalo ali imelo nezgodo 43,0 % mladostnikov, kar je manj kot v športnih društvih. Največkrat so se poškodovali 11-letniki s prevalenco 49,0 %. Tudi drugi avtorji poročajo, da je prevalenca poškodb pri telesni dejavnosti mladostnikov v prostem času nižja kot pri vadbi v športnih društvih (13, 23, 39, 47, 48, 60). Razlika med prevalenco poškodb v športnem društvu in prostem času je majhna glede na to, da vsi mladostniki niso redno telesno dejavni (62 % vsaj 3-krat tedensko v prostem času, vključno s športnimi društvi) (22). To lahko pomeni, da je prevalenca poškodb v prostem času sorazmerno visoka in dejansko višja kot v športnih društvih. 11-letniki so se dvakrat v letu poškodovali statistično značilno pogosteje kot 13- in 15- letniki, v kategorijah enkrat in trikrat ali večkrat pa so se poškodovali 11- in 13- letniki statistično značilno pogosteje kot 15-letniki (p < 0,001). Fantje (46,6 %) so se poškodovali ali imeli nezgodo statistično značilno pogosteje kot dekleta (39,1 %) (p < 0,001), kar velja tudi za vse kategorije pogostosti poškodb in je skladno z ugotovitvami drugih raziskav (7, 28, 47, 61). To kaže predvsem na večjo izpostavljenost mlajših mladostnikov, ki so v prostem času redno telesno/športno najbolj dejavni, prav tako je v prostem času redno telesno/športno dejaven večji delež fantov v primerjavi z dekleti (22). Avtorji navajajo, da samo 30 min tedenske telesne dejavnosti znatno poveča tveganje tako za akutne in preobremenitvene poškodbe, tveganje za poškodbe pa je še večje med tistimi, ki so v prostem času telesno dejavni 4-krat tedensko ali pogosteje (47). Poleg tega tveganje za poškodbe ni vedno večje v organiziranih športnih dejavnostih, pač pa je pri nekaterih športih prevalenca poškodb višja med izvajanjem neorganizirane telesne dejavnosti, npr. pri košarki (37). Glede na število poškodb/nezgod so bile statistično značilne tudi razlike med starostnimi skupinami pri obeh spolih. 11-letni fantje so se enkrat poškodovali statistično značilno pogosteje kot 15-letni, 11- in 13- letni fantje pa so se poškodovali pogosteje trikrat ali večkrat kot 15- letni (p < 0,001). Prav tako so se 11- in 13- letna dekleta enkrat poškodovala statistično značilno pogosteje kot 15-letna (p < 0,001) (Slika 8). 29 Vprašanje: Koliko dni skupaj si v preteklem letu izostal/-a iz šole ali prostočasnih dejavnosti (hobijev) zaradi teh nezgod ali poškodb? 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Niti en dan Vsaj en dan Slika 9: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na izostanek iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. 47,3 % mladostnikov je izostalo vsaj en dan iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi poškodb pri telesni dejavnosti v prostem času, od tega najpogosteje 13-letniki (50,0 %), ki so izostali statistično značilno pogosteje v primerjavi s 15-letniki (42,8 %) (p = 0,008). Dekleta (48,2 %) so zaradi poškodb izostala vsaj en dan iz šole/prostočasnih dejavnosti pogosteje kot fantje (46,5 %), vendar razlik med spoloma ni bilo mogoče potrditi. To je verjetno posledica pospešene rasti mlajših mladostnikov, ki vpliva na fiziološke značilnosti telesa in zmogljivost mladostnikov (3, 11, 24), pri dekletih pa tudi splošne ohlapnosti sklepov zaradi hormonskih sprememb (45, 55, 59, 65), kar vse prispeva k večjemu tveganju za poškodbe (17, 51). Pri dekletih razlike v izostajanju zaradi poškodb med starostnimi skupinami niso bile statistično značilne, medtem ko so 11- in 13-letni fantje statistično značilno pogosteje izostali v primerjavi s 15-letnimi (p = 0,007) (Slika 9). 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta 1-3 dni 4-7 dni 8-28 dni nad 28 dni Slika 10: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na trajanje izostanka iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. Mladostniki so največkrat izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zelo lahkih poškodb (1–3 dni) (35,1 %), sledijo lahke (4–7 dni) (28,2 %) in zmerno hude poškodbe (8–28 dni) (24,6 %), najmanj pa je bilo izostankov zaradi hudih poškodb (nad 28 dni) (12,1 %). Razlike v trajanju izostankov po starostnih skupinah so bile statistično značilne le pri hudih poškodbah z izostankom nad 28 dni. Delež hudih poškodb je naraščal s starostjo mladostnikov, pri čemer so imeli 15-letniki 30 (18,1 %) statistično značilno več dolgih izostankov v primerjavi z 11-letniki (9,0 %) in 13-letniki (10,9 %) (p = 0,002). Dekleta so pogosteje kot fantje izostala iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zelo lahkih in lahkih poškodb, medtem ko so fantje pogosteje izostali zaradi zmerno hudih (8–28 dni) in hudih poškodb (nad 28 dni), vendar razlik med spoloma ni bi bilo mogoče potrditi. V raziskavah navajajo, da so izpostavljeni večjemu tveganju za resne poškodbe tudi mladostniki zunaj športnih društev, ki izvajajo več ur telesne dejavnosti na teden, kot je njihova starost v letih (21). Poleg tega se v prostem času včasih pogosteje poškodujejo ravno člani športnih društev, ker se bolj intenzivno udejstvujejo pri moštvenih športih kot ostali vadeči (50, 54). Pri fantih razlike med posameznimi starostnimi skupinami niso bile statično značilne, pri dekletih pa so 11-letnice statično značilno pogosteje izostale zaradi zelo lahkih poškodb (1–3 dni) v primerjavi s 15-letnicami, medtem ko so imele 15-letnice več izostankov zaradi zmerno hudih poškodb (8–28 dni) kot 11- in 13-letnice (p < 0,001) (Slika 10). Vprašanje: Pri katerih športih ali vadbah v prostem času si imel nezgode ali si se poškodoval? Pri telesni dejavnosti v prostem času so imeli mladostniki največkrat nezgode in poškodbe v nogometu (25,3 %), košarki (17,9 %) in odbojki (14,8 %) (Priloga 2), rezultati pa se razlikujejo od ugotovitev drugih slovenskih raziskav (13, 60). Preglednica 5: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po vrsti športa in starosti, 2022. Športi, razvrščeni glede na število nezgod ali poškodb Starost 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. Cestno Alpsko 11 let Nogomet Košarka Tek Odbojka Rolanje Drsanje Gimnastika Ples kolesar- smučanje jenje % 30,1 19,3 14,2 12,8 10,4 8,5 8,1 7,8 7,8 7,1 Gimnastika Cestno Alpsko in gorsko 13 let Nogomet Košarka Odbojka Tek Drsanje kolesarjenj Ples Rolanje smučanje kolesarje- e nje % 23,1 18,3 17,9 14,7 9,5 7,5 7,1 6,6 6,4 6,1 Cestno gorsko Alpsko 15 let Nogomet Košarka Odbojka Tek Gimnastika kolesarjenj Atletika kolesarje- Ples smučanje e nje % 24,7 18,1 16,3 12,8 8,7 8,3 7,8 7,6 7,5 6,5 * Analiza vključuje tudi druge športe (ki niso navedeni). V nogometu in pri košarki so se najpogosteje poškodovali 11-letniki, pri odbojki pa 13-letniki (Preglednica 5). V nogometu so se 11-letniki poškodovali statistično značilno pogosteje kot 13-letniki (p = 0,004), pri odbojki pa 13-letniki pogosteje v primerjavi z 11-letniki (p = 0,014). Pri košarki in teku razlik med različno starimi mladostniki ni bilo mogoče potrditi. Med športi, pri katerih so bile pogosteje zabeležene poškodbe mladostnikov, se nekateri športi pojavljajo le v posameznih starostih, npr. drsanje in rolanje pri 11- in 13-letnikih, gorsko kolesarjenje pri 13- in 15-letnikih (Preglednica 5). 31 Preglednica 6: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po vrsti športa in spolu, 2022. Športi, razvrščeni glede na število nezgod ali poškodb 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. Gorsko Cestno Alpsko Motorno Šport Nogomet Košarka kolesar- BMX Odbojka Tek kolesar- Rokomet smučanje kolo jenje jenje tje anF % 16,9 10,6 4,2 4,1 4 4 3,7 3,4 3,2 2,5 Gimna- Nogo- Alpsko Šport Odbojka Tek Ples košarka Rolanje Drsanje Atletika ta stika met smučanje ekleD % 10,4 8,9 6,1 5,7 5,4 5,2 5 5 4,4 3,7 * Analiza vključuje tudi druge športe (ki niso navedeni). Športi, pri katerih so se mladostniki poškodovali najpogosteje, se med spoloma precej razlikujejo že na prvih treh mestih (Preglednica 6). Rangiranje športov pri fantih in dekletih se razlikuje od ugotovitev drugih slovenskih raziskav, predvsem pri dekletih (13, 60). Fantje so se poškodovali statistično značilno pogosteje kot dekleta pri nogometu (p < 0,001), košarki (p < 0,001) in gorskem kolesarjenju (p < 0,001), dekleta pa so se poškodovala pogosteje v primerjavi s fanti pri odbojki (p < 0,001), teku (p < 0,001) in plesu (p < 0,001). Med sedmimi športi, ki so bili razvrščeni po najpogostejših nezgodah/poškodbah, so bili le pri fantih zabeleženi gorsko kolesarjenje in BMX, le pri dekletih pa ples in gimnastika (Preglednica 6). Tip športa 400 400 350 350 300 300 250 250 200 200 150 150 100 100 50 50 0 0 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Fantje Dekleta Moštveni športi Športi posameznikov Kontaktni športi Ostali športi Slika 11: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po tipu športa, starosti in spolu, 2022. Pri telesni dejavnosti v prostem času so se mladostniki pogosteje poškodovali v športih posameznikov (72,6 %) v primerjavi z moštvenimi športi (55,2 %), kot ugotavljajo tudi v drugih slovenskih raziskavah (13, 60). To velja za vse starostne skupine, razlike pa niso bile statistično značilne (Slika 11). To se razlikuje od poškodb v športnih društvih in v šoli, kjer so se mladostniki pogosteje poškodovali pri moštvenih športih. Razlog je verjetno v tem, da so se v primerjavi s športnimi društvi tako fantje kot dekleta v prostem času udejstvovali in poškodovali v večjem deležu v neorganiziranih športih posameznikov, npr. teku, gorskem kolesarjenju, plesu. Mladostniki so se manj pogosto poškodovali tudi pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni) 32 (50,3 %), kot pri ostalih športih (75,0 %), vendar v nobeni starosti razlike niso bile statistično značilne (Slika 11). Pri kontaktnih športih so 11-letniki izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti statistično značilno pogosteje zaradi hudih poškodb (nad 28 dni) v primerjavi s 13- (p = 0,028) in 15-letniki (p = 0,013), pri moštvenih in športih posameznikov pa razlike glede na resnost poškodb niso bile statistično značilne. Fantje (64,7 %) so se v primerjavi z dekleti (43,5 %) statistično značilno pogosteje poškodovali v moštvenih športih (p < 0,001), medtem ko so se dekleta (83,6 %) pogosteje kot fantje (63,6 %) poškodovala v športih posameznikov (p < 0,001), kar poročajo tudi v drugih raziskavah (46). Fantje (65,6 %) so se statistično značilno pogosteje poškodovali tudi pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, v primerjavi z dekleti (31,5 %) (p < 0,001), pri ostalih športih pa pogosteje dekleta (90,0 %) v primerjavi s fanti (62,7 %) (p < 0,001), kar velja za vse starosti (Slika 11). Le pri dekletih je opaziti veliko manjše deleže poškodb v moštvenih in športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, v primerjavi z ostalimi športi, kar verjetno odseva predvsem manjše udejstvovanje deklet v tovrstnih športih v prostem času (5, 50). V moštvenih športih so fantje v primerjavi z dekleti izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti statistično značilno pogosteje zaradi zelo lahkih (1–3 dni) (p = 0,022), lahkih (4–7 dni) (p = 0,001) in zmerno hudih poškodb (8–28 dni) (p < 0,001). Tudi pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, so fantje poročali statistično značilno pogosteje o izostankih zaradi istih stopenj resnosti poškodb (p < 0,001). Pri športih posameznikov pa so dekleta izostala statistično značilno pogosteje zaradi zelo lahkih (p = 0,020), lahkih (p < 0,001) in zmerno hudih poškodb (p < 0,001) v primerjavi s fanti. V nobeni skupini športov ni bilo mogoče potrditi razlik v izostankih zaradi zelo hudih poškodb (nad 28 dni). Tip športa in socialno-ekonomski položaj družine 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Ekipni športi Individualni športi Kontaktni športi Nizek SE položaj Srednji SE položaj Visok SE položaj Slika 12: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po tipu športa in socialno-ekonomskem položaju družine, 2022. V prostem času so se v moštvenih in športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni), najpogosteje poškodovali mladostniki iz manj premožnih družin, razlike v primerjavi z mladostniki iz srednje in bolj premožnih družin pa niso bile statistično značilne (Slika 12). Nasprotno pa so se pri športih posameznikov najpogosteje poškodovali mladostniki iz bolj premožnih družin, ki so se statistično značilno pogosteje poškodovali kot mladostniki iz manj premožnih družin (p = 0,025), medtem ko razlike v primerjavi z mladostniki iz srednje premožnih družin ni bilo mogoče potrditi (Slika 12). Razlog je morda v tem, da imajo mladostniki iz bolj premožnih družin večjo dostopnost in več priložnosti za rekreativne dejavnosti bodisi sami ali skupaj z družino, zato je pri njih tudi večje tveganje za poškodbe v prostem času (44). Temu se pridružuje še vpliv bolj izobraženih staršev, ki s svojim znanjem in zgledom vplivajo na redno telesno dejavnost mladostnikov v prostem času (14). 33 3.3 TELESNA VZGOJA V ŠOLI Vprašanje: Ali si v preteklem letu imel nezgodo ali si se poškodoval med poukom športne vzgoje ali vodenimi športnimi aktivnostmi, ki jih organizira šola? 25% 20% 15% 10% 5% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Enkrat Dvakrat Trikrat ali več Slika 13: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na število poškodb/nezgod med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. Med telesno vzgojo v šoli se je poškodovalo ali imelo nezgodo 24,8 % mladostnikov, največkrat 11-letniki (30,3 %), kar se sklada z rezultati drugih slovenskih raziskav (13, 60). Prevalenca poškodb mladostnikov pri telesni vzgoji v šoli je bila nižja kot pri vadbi v športnih društvih (49,6 %) in v prostem času (43,0 %), kar navajajo tudi drugi avtorji (23, 39, 47, 48, 61), medtem ko v nekaterih slovenskih raziskavah poročajo, da so poškodbe pogostejše v šoli kot v prostem času (13, 60). 11-letniki so se dvakrat v letu poškodovali statistično značilno pogosteje kot 13- in 15- letniki, v kategorijah enkrat ter trikrat ali večkrat pa so se poškodovali 11- in 13- letniki statistično značilno pogosteje kot 15-letniki (p < 0,001). Dekleta (24,9 %) so se nasploh poškodovala ali imela nezgodo enako pogosto kot fantje (24,8 %), medtem ko so se fantje (2,8 %) tri- ali večkrat poškodovali ali imeli nezgodo pogosteje kot dekleta (2,0 %), vendar razlike med spoloma niso bile statistično značilne, kar so poročali tudi v drugih slovenskih raziskavah (13, 60, 61). Glede na število poškodb/nezgod so bile statistično značilne razlike med starostnimi skupinami pri obeh spolih. 11-letni fantje so se dvakrat v letu poškodovali statistično značilno pogosteje kot 13- in 15- letniki, v kategorijah enkrat ter tri- ali večkrat pa so se poškodovali 11- in 13- letniki statistično značilno pogosteje kot 15-letniki (p < 0,001). Prav tako so se 11-letna dekleta enkrat poškodovala statistično značilno pogosteje kot 15-letna (p = 0,001) (Slika 13). 34 Vprašanje: Koliko dni skupaj si v preteklem letu izostal/-a iz šole ali prostočasnih dejavnosti (hobijev) zaradi teh nezgod ali poškodb? 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Niti en dan Vsaj en dan Slika 14: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na izostanek iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. 44,6 % mladostnikov je izostalo vsaj en dan iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi poškodb pri telesni vzgoji v šoli, od tega najpogosteje 13-letniki (47,1 %), vendar razlike med različno starimi mladostniki niso bile statistično značilne. Fantje (47,4 %) so zaradi poškodb izostali vsaj en dan iz šole/prostočasnih dejavnosti statistično značilno pogosteje kot dekleta (41,8 %) (p = 0,023), razlike v izostajanju po starostnih skupinah in spolu pa niso bile statistično značilne (Slika 14). 50% 40% 30% 20% 10% 0% 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta 1-3 dni 4-7 dni 8-28 dni nad 28 dni Slika 15: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na trajanje izostanka iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. Mladostniki so največkrat izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zelo lahkih poškodb (1–3 dni) (40,0 %), sledijo lahke (4–7 dni) (26,8 %) in zmerno hude poškodbe (8–28 dni) (22,8 %), najmanj pa je bilo izostankov zaradi hudih poškodb (nad 28 dni) (10,4 %). Prevalenca zelo lahkih poškodb mladostnikov med telesno vzgojo v šoli je bila višja kot v športnih društvih (32,9 %) in prostem času (35,1 %), prevalenca zmerno hudih in hudih poškodb pa je bila nižja. Delež hudih poškodb je naraščal s starostjo mladostnikov, vendar razlike po starostnih skupinah niso bile statistično značilne. Dekleta so pogosteje kot fantje izostala iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zelo lahkih 35 in lahkih poškodb, medtem ko so fantje pogosteje izostali zaradi zmerno hudih (8–28 dni) in hudih poškodb (nad 28 dni), vendar razlik med spoloma ni bi bilo mogoče potrditi. Prav tako razlike v trajanju izostankov zaradi poškodb po starostnih skupinah in spolu niso bile statistično značilne (Slika 15). Vprašanje: Pri katerih športih ali vadbah v šoli si imel nezgode ali si se poškodoval? Pri telesni vzgoji v šoli so imeli mladostniki največkrat nezgode in poškodbe v nogometu (24,1 %), košarki (21,2 %) in odbojki (20,9 %) (Priloga 2), kar je zelo podobno rezultatom drugih slovenskih raziskav (13). Preglednica 7: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po vrsti športa in starosti, 2022. Športi, razvrščeni glede na število nezgod ali poškodb Starost 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. Alpsko 11 let Nogomet Košarka Tek Odbojka Gimnastika Atletika Drsanje Ples Rokomet smučanje % 26,3 19,9 17,5 15,9 10,9 8,2 7,6 7,5 7,4 6,2 Alpsko 13 let Nogomet Odbojka Košarka Tek Gimnastika Atletika Rokomet Drsanje BMX smučanje % 26,6 25,1 23,8 12,9 10,1 9,8 8,0 5,0 4,4 4,2 Alpsko 15 let Odbojka Košarka Nogomet Tek Atletika Gimnastika Rokomet Ples Boks smučanje % 27,5 23,6 20,9 12,3 11,7 11,0 4,7 4,1 3,7 3,2 * Analiza vključuje tudi druge športe (ki niso navedeni). V nogometu in pri košarki so se najpogosteje poškodovali 13-letniki, pri odbojki pa 15-letniki (Preglednica 7). Pri odbojki so se 13- (p = 0,001) in 15-letniki (p < 0,001) poškodovali statistično značilno pogosteje kot 11-letniki; pri nogometu, košarki in teku pa razlik med različno starimi mladostniki ni bilo mogoče potrditi. Med športi, pri katerih so bile pogosteje zabeležene poškodbe mladostnikov, se nekateri športi pojavljajo le v posameznih starostih, npr. BMX pri 13-letnikih in boks pri 15-letnikih (Preglednica 7). Preglednica 8: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po vrsti športa in spolu, 2022. Športi, razvrščeni glede na število nezgod ali poškodb 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. Alpsko Nogo- Roko- Gimnast je Šport Košarka Odbojka Tek BMX Atletika smuča- Boks met met ika antF nje % 17,3 11,8 6,1 5,5 3,4 3,0 2,8 2,5 2,1 2,1 Alpsko a t Gimna- Nogo- Roko- e Šport Odbojka Košarka Tek Atletika Ples Drsanje smuča- kl stika met met e nje D % 16,3 9,3 9,0 8,4 7,0 5,8 4,5 3,7 3,5 3,3 * Analiza vključuje tudi druge športe (ki niso navedeni). 36 Športi, pri katerih so se mladostniki poškodovali najpogosteje, se med spoloma precej razlikujejo že na prvih treh mestih ranga (Preglednica 8), podobno tudi v drugih slovenskih raziskavah (13, 60, 61). Fantje so se poškodovali statistično značilno pogosteje kot dekleta pri nogometu (p < 0,001) in košarki (p < 0,001), dekleta pa so se poškodovala pogosteje v primerjavi s fanti pri odbojki (p < 0,001) in teku (p = 0,014). Med desetimi športi, ki so bili razvrščeni po najpogostejših nezgodah/poškodbah, so bili le pri fantih zabeleženi BMX in boks, le pri dekletih pa ples in drsanje (Preglednica 8). Tip športa 250 250 200 200 150 150 100 100 50 50 0 0 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let 11 let 13 let 15 let Fantje Dekleta Fantje Dekleta Moštveni športi Športi posameznikov Kontaktni športi Ostali športi Slika 16: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po tipu športa, starosti in spolu, 2022. Pri telesni vzgoji v šoli so se mladostniki nekoliko pogosteje poškodovali v moštvenih športih (63,9 %) v primerjavi s športi posameznikov (59,6 %), z izjemo 11-letnikov, ki so se statistično značilno pogosteje poškodovali v športnih posameznikov v primerjavi s 13- (p = 0,016) in 15-letniki (p < 0,001) (Slika 16). Pri telesni vzgoji v šoli je bila prevalenca poškodb v moštvenih športih na splošno višja kot v športnih društvih in prostem času, kar gre verjetno pripisati večji izpostavljenosti posameznim športom v šoli skladno z učnim načrtom ali večjemu poudarku določenim športnim zvrstem zaradi materialnih pogojev, interesa učencev in dijakov, različnega znanja o določenih športih ipd. (29, 32, 61). Pri športih posameznikov so 11- (p = 0,003) in 13-letniki (p = 0,024) statistično značilno pogosteje izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti zaradi zmerno hudih poškodb (8–28 dni) kot 15-letniki. Pri ostalih skupinah športov razlike niso bile statistično značilne. Fantje (69,9 %) so se v primerjavi z dekleti (57,5 %) statistično značilno pogosteje poškodovali v moštvenih športih (p < 0,001), medtem ko so se dekleta (65,7 %) pogosteje kot fantje (53,8 %) poškodovala v športih posameznikov (p < 0,001) (Slika 15). Prav tako so se fantje (67,9 %) statistično značilno pogosteje poškodovali pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni), kot dekleta (37,5 %) (p < 0,001), medtem ko so se manj pogosto (56,0 %) kot dekleta (82,3 %) poškodovali v ostalih športih, kar velja za vse starosti (Slika 15). Podobno kot pri telesni dejavnosti v prostem času, je v šoli le pri dekletih opaziti veliko manjše deleže poškodb v športih, pri 0katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, v primerjavi z ostalimi športi, kar verjetno odseva predvsem manjše udejstvovanje deklet v tovrstnih športih (5, 50). V moštvenih športih so fantje v primerjavi z dekleti izostali iz šole/prostočasnih dejavnosti statistično značilno pogosteje zaradi zelo lahkih poškodb (1–3 dni) (p = 0,037), pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci, pa zaradi zelo lahkih (1–3 dni) (p < 0,001), zmerno hudih (8–28 dni) (p = 0,005) in zelo hudih (nad 28 dni) poškodb (p = 0,007). Pri športih posameznikov pa so dekleta v primerjavi s fanti izostala statistično značilno pogosteje zaradi zmerno hudih poškodb (p = 0,007). 37 Tip športa in socialno-ekonomski položaj družine 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Ekipni športi Individualni športi Kontaktni športi Nizek SE položaj Srednji SE položaj Visok SE položaj Slika 17: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po tipu športa in socialno-ekonomskem položaju družine, 2022. V šoli so se v moštvenih športih najpogosteje poškodovali mladostniki iz srednje premožnih družin, pri športih, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (kontaktni), iz manj premožnih družin, pri športih posameznikov pa iz bolj premožnih družin, vendar razlik med mladostniki iz različno premožnih družin ni bilo mogoče potrditi (Slika 17). Verjetno gre za pojav izravnave SE razlik v šolskem okolju med mladostniki iz različno premožnih družin, saj avtorji navajajo, da je izpostavljenost določenim športom in tveganju za poškodbe povezano predvsem z vplivom šolskega okolja in vrstnikov, manj pa z vplivom družine (42). Literatura 1. Aman M, Forssblad M, Henriksson-Larsen K. weights? Scand J Med Sci Sports. 2016 Incidence and severity of reported acute sports Mar;26(3):317-323. doi: 10.1111/sms.12432. injuries in 35 sports using insurance registry data. Scand J Med Sci Sports. 2016;26(4):451–462. doi: 6. Bowen L, Gross AS, Gimpel M, Li F-X. Accumulated 10.1111/sms.12462. workloads and the acute: chronic workload ratio relate to injury risk in elite youth football players. Br 2. Asker2 M, Brooke HL, Walden M, Tranaeus U, J Sports Med. 2017;51(5):452–459. Johansson F, Skillgate E, et al. Risk factors for, and prevention of, shoulder injuries in overhead sports: a 7. Bradley PS, Dellal A, Mohr M, Castellano J, Wilkie A. systematic review with best-evidence synthesis. Br J Gender differences in match performance Sports Med. 2018;52:1312–1319. doi: characteristics of soccer players competing in the 10.1136/bjsports-2017-098254. uefa champions league. Hum Mov Sci. 2014;33:159– 171. 3. Baxter-Jones ADG, Faulkner RA, Forwood MR, Mirwald RL, Bailey DA. Bone mineral accrual from 8 8. Caine D, Goodwin BJ, Caine CG, Bergeron G. to 30 years of age: an estimation of peak bone mass. Epidemiological review of injury in pre-professional J Bone Miner Res. 2011;26:1729–1739. ballet dancers. J Dance Med Sci. 2015;19:140–148. doi: 10.12678/1089-313X.19.4.140. 4. Blackburn JT, Padua DA. Influence of trunk flexion on hip and knee joint kinematics during a controlled 9. Cools AM, Johansson FR, Borms D, Maenhout A. drop landing. Clin Biomech. 2008;23:313–319. Prevention of shoulder injuries in overhead athletes: a science-based approach. Braz J Phys Ther. 5. Bostrom A, Thulin K, Fredriksson M, Reese D, 2015;19:331–339. doi: 10.1590/bjpt-rbf.2014.0109. Rockborn P, Hammar ML. Risk factors for acute and overuse sport injuries in Swedish children 11 to 15 10. Engebretsen L, Soligard T, Steffen K, Alonso JM, years old: what about resistance training with Aubry M, Budgett R, et al. Sports injuries and illnesses during the London Summer Olympic Games 38 2012. Br J Sports Med. 2013;47:407–414. doi: Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje; 2023. 10.1136/bjsports-2013-092380. 134 p. 11. Faulkner RA, Davison KS, Bailey DA, Mirwald RL, 23. Jespersen E, Rexen CT, Franz C, Møller N, Froberg K, Baxter-Jones ADG. Size-corrected BMD decreases Wedderkopp N. Musculoskeletal extremity injuries in during peak linear growth: implications for fracture a cohort of schoolchildren aged 6-12: a 2.5-year incidence during adolescence. J Bone Miner Res. prospective study. Scand J Med Sci Sport. 2006;21:1864–1870. 2015;25:251–258. doi: 10.1111/sms.12177. 12. Frisch A, Urhausen A, Seil R, Croisier J-L, Windal T, 24. Johnson DM, Williams S, Bradley B, Sayer S, Murray Theisen D. Association between preseason Fisher J, Cumming S. Growing pains: Maturity functional tests and injuries in youth football: A associated variation in injury risk in academy prospective follow-up. Scand J Med Sci Sports. football. Eur J Sport Sci. 2020;20(4):544–552. 2011;21(6):e468–e476. 25. Jones S, Almousa S, Gibb A, Allamby N, Mullen R, 13. Gregorčič M, Videmšek M, Karpljuk D, Hadžić V. Andersen TE, et al. Injury incidence, prevalence and Poškodbe otrok pri športni dejavnosti v zadnjem severity in high-level male youth football: a triletju osnovne šole. Revija Šport. 2019;67(1-2):63- systematic review. Sports Med. 2019;1–21. 70. 26. Khodaee M, Currie DW, Asif IM, Comstock RD. Nine- 14. Hanson MD, Chen E. Socioeconomic Status and year study of US high school soccer injuries: data Health Behaviours in Adolescence: A Review of the from a national sports injury surveillance Literature. J Behav Med. 2007;30: 263–285. programme. Br J Sports Med. 2017;51(3):185–193. 15. Herzberg SD, Motu'apuaka ML, Lambert W, Fu R, 27. Kondrič M, Matković BR, Furjan-Mandić G, Hadžić V, Brady J, Guise JM. The effect of menstrual cycle and Dervišević E. Injuries in Racket Sports among contraceptives on ACL injuries and laxity: a Slovenian Players. Coll Antropol. 2011;35(2):413– systematic review and meta-analysis. Orthop J Sports 417. Med. 2017;5:2325967117718781. doi: 10.1177/2325967117718781. 28. Kontos AP. Perceived risk, risk taking, estimation of ability and injury among adolescent sport 16. Hewett TE, Myer GD, Ford KR. Anterior cruciate participants. J Pediatr Psychol. 2004;29:447–455. ligament injuries in female athletes: Part 1, mechanisms and risk factors. Am J Sports Med. 29. Kovač M, Markun Puhan N, Lorenci B, Novak L, 2006;34:299–311. Planinšec J, Hrastar I, et al. Učni načrt. Športna vzgoja. Program osnovna šola. Ljubljana: Ministrstvo 17. Hoppe MW, Brochhagen J, Tischer T, Beitzel K, Seil R, RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo; 2011. 54 Grim C. Risk factors and prevention strategies for p. shoulder injuries in overhead sports: an updated systematic review. J Exp Orthop. 2022 Aug 30. Leppänen M, Pasanen K, Kujala UM, Parkkari J. 16;9(1):78. doi: 10.1186/s40634-022-00493-9. Overuse injuries in youth basketball and floorball. Open Access J Sports Med. 2015;6:173–179. doi: 18. Hreljac A. Impact and overuse injuries in runners. 10.2147/OAJSM.S82305. Med Sci Sports Exerc. 2004;36:845-849. 31. Lloyd RS, Oliver JL, Faigenbaum AD, Myer GD, De Ste 19. Jacobs S, Van den Berg L. Prevalence, severity and Croix MBA. Chronological age vs. Biological mechanism of acute injuries in elite male African maturation: implications for exercise programming youth soccer players: biokinetics practice and sport in youth. J Strength Cond Res. 2014;28:1454–1464. injuries. Afr J Phys Health Educ Recreat Dance. 2012;18(2):329–343. 32. Lorenci B, Jurak G, Vehovar M, Klajnšček Bohinec T, Peričič K. Učni načrt. Športna vzgoja. Program 20. Jayanthi NA, Holt DB Jr 3, LaBella CR, Dugas LR. splošna, klasična, strokovna gimnazija. Ljubljana: Socioeconomic Factors for Sports Specialization and Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za Injury in Youth Athletes. Sports Health. 2018 Jul- šolstvo; 2008. 27 p. Aug;10(4):303-310. doi: 10.1177/1941738118778510. 33. Mandorino M, Figueiredo AJ, Gjaka M, Tessitore A. Injury incidence and risk factors in youth soccer 21. Jayanthi NA, LaBella CR, Fischer D, Pasulka J, Dugas players: a systematic literature review. Part I: LR. Sports-specialized intensive training and the risk epidemiological analysis. Review Biol Sport. 2023 of injury in young athletes: a clinical case–control Jan;40(1):3-25. doi: 10.5114/biolsport.2023.109961. study. Am J Sports Med. 2015;43:794–801. 34. Manojlović D, Šarabon N. Dejavniki tveganja za 22. Jeriček Klanšček H, Furman L, Roškar M, Drev A, nastanek patelofemoralne bolečine. Revija Šport. Pucelj V, Koprivnikar H, et al. Z zdravjem povezana 2022;70(3-4):73-78. vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji. Izsledki mednarodne raziskave HBSC, 2022. 35. Materne O, Chamari K, Farooq A, Weir A, Hölmich P, Bahr R, et al. Injury incidence and burden in a youth 39 elite football academy: a four-season prospective Behaviour Study for children and Adolescents. BMC study of 551 players aged from under 9 to under 19 Musculoskelet Disord. 2018 Feb 15;19(1):58. doi: years. Br J Sports Med. 2021;55(9):493-500. 10.1186/s12891-018-1969-y. 36. McQuillan R, Campbell H. Gender differences in 48. Räisänen AM, Parkkari J, Karhola L, Rimpelä A, Lee A. adolescent injury characteristics: a population-based Adolescent physical activity-related injuries in sports study of hospital a&E data. Public Health. club, school sports and other leisure time physical 2006;120(8):732–741. doi: activities. Cogent Med. 2016;3:1260786. 10.1016/j.puhe.2006.02.011. 49. Read PJ, Oliver JL, De Ste Croix MBA, Myer GD, Lloyd 37. Monroe KW, Thrash C, Sorrentino A, King WD. Most RS. An audit of injuries in six english professional common sports-related injuries in a pediatric soccer academies. J Sports Sci. 2018;36:1542–1548. emergency department. Clin Pediatr (Phila). 2011;50(1):17–20. doi: 10.1177/0009922810378735. 50. Ristolainen L, Toivo K, Parkkari J, Kokko S, Alanko l, Heinonen OJ, et al. Acute and overuse injuries 38. Mostafavifar AM, Best TM, Myer GD. Early sport among sports club members and non-members: the specialisation, does it lead to long-term problems? Finnish Health Promoting Sports Club (FHPSC) study. Br J Sports Med. 2013;47:1060–1061. BMC Musculoskelet Disord. 2019 Jan 19;20(1):32. doi: 10.1186/s12891-019-2417-3. 39. Nauta J, Martin-Diener E, Martin BW, van Mechelen W, Verhagen E. Injury risk during different physical 51. Robles-Palazón FJ, López-Valenciano A, De Ste Croix activity behaviours in children: a systematic review M, Oliver JL, García-Gómez A, de Baranda PS. with bias assessment. Review Sports Med. 2015 Epidemiology of injuries in male and female youth Mar;45(3):327-336. doi: 10.1007/s40279-014-0289- football players: A systematic review and meta- 0. analysis. J Sport Health Sci. 2022 Nov;11(6):681-695. doi: 10.1016/j.jshs.2021.10.002. 40. Parkkari J, Kannus P, Natri A, Lapinleimu I, Palvanen M, Heiskanen M, et al. Active living and injury risk. 52. Roos KG, Marshall SW, Kerr ZY, Golightly YM, Kucera Int J Sports Med. 2004;25(3):209–216. doi: KL, Myers JB, et al. Epidemiology of overuse injuries 10.1055/s-2004-819935. in collegiate and high school athletics in the United States. Am J Sports Med. 2015;43:1790-1797. 41. Philippaerts RM, Vaeyens R, Janssens M, Van Renterghem B, Matthys D, Craen R, et al. The 53. Roos KG, Marshall SW. Definition and usage of the relationship between peak height velocity and term “overuse injury” in the US high school and physical performance in youth soccer players. J collegiate sport epidemiology literature: a systematic Sports Sci. 2006;24:221–230. review. Sports Med. 2014;44:405-421. 42. Pickett W, Molcho M, Simpson K, Janssen I, Kuntsche 54. Spinks AB, Macpherson AK, Bain C, McClure RJ. Injury E, Mazur J, et al. Cross national study of injury and risk from popular childhood physical activities: social determinants in adolescents. Inj Prev. results from an Australian primary school cohort. Inj 2005;11:213–218. Prev. 2006;12(6):390–394. doi: 10.1136/ip.2006.011502. 43. Pori N. Doživljanje poškodb pri športnikih. Revija Šport. 2023;71(1-2):165-171. 55. Storm JM, Wolman R, Bakker EWP, Wyon MA. The Relationship Between Range of Motion and Injuries 44. Potter BK, Speechley KN, Koval JJ, Gutmanis IA, in Adolescent Dancers and Sportspersons: A Campbell MK, Manuel D. Socioeconomic status and Systematic Review. Front Psychol. 2018 Mar non-fatla injuries among Canadian adolescents: 22;9:287. doi: 10.3389/fpsyg.2018.00287. variations across SES and injury measures. BMC Public Health. 2005;5:132–144. 56. Theisen D, Frisch A, Malisoux L, Urhausen A, CroisierJL, Seil R. Injury risk is different in team and 45. Quatman CE, Ford KR, Myer GD, Paterno MV, Hewett individual youth sport. J Sci Med Sport. TE. The effects of gender and pubertal status on 2013;16(3):200–204. doi: generalized joint laxity in young athletes. J Sci Med 10.1016/j.jsams.2012.07.007. Sport. 2008; 11: 257–263. doi: 10.1016/j.jsams.2007.05.005. 57. Tourny C, Sangnier S, Cotte T, Langlois R, Coquart J. Epidemiologic study of young soccer player’s injuries 46. Rafnsson ET, Valdimarsson Ö, Sveinsson T, Árnason in U12 to U20. J Sports Med Phys Fitness. Á. Injury Pattern in Icelandic Elite Male Handball 2014;54(4):526–535. Players. Clin J Sport Med. 2019;29:232–237. doi: 10.1097/JSM.0000000000000499. 58. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, Pilih IA, Perme MP. Rate and risk of anterior cruciate 47. Räisänen AM, Kokko S, Pasanen K, Leppänen M, ligament injury among sportswomen in Slovenia. J Rimpelä A, Villberg J, et al. Prevalence of adolescent Athl Train. 2011;46(1):92-98. doi: 10.4085/1062- physical activity-related injuries in sports, leisure 6050-46.1.92. time, and school: the National Physical Activity 40 59. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, 63. Whittaker JL, Toomey CM, Nettel-Aguirre A, Jaremko Pilih IA, Pohar M. Knee anterior laxity: a risk factor JL, Doyle-Baker PK, Woodhouse LJ, et al. Health- for traumatic knee injury among sportswomen? related Outcomes after a Youth Sport-related Knee Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2008 Injury. Med Sci Sports Exerc. 2019;51(2):255-263. Sep;16(9):823-833. doi: 10.1007/s00167-008-0559-1. 64. Whittaker JL, Woodhouse LJ, Nettel-Aguirre A, Emery 60. Videmšek M, Gregorčič M, Hadžić V, Karpljuk D, CA. Outcomes associated with early post-traumatic Šuštaršič A. Injuries of primary school children during osteoarthritis and other negative health sports activities. Zdr Varst. 2023;62(2):87-92. doi: consequences 3–10 years following knee joint injury 10.2478/sjph-2023-0012. in youth sport. Osteoarthr Cartil. 2015;23(7):1122- 1129. 61. Videmšek M, Štihec J, Videmšek N, Karpljuk D, Hadžić V, Meško M. Poškodbe otrok in mladostnikov pri 65. Wild CY, Steele JR, Munro BJ. Musculoskeletal and športnih dejavnostih v vrtcu, šoli in v prostem času. estrogen changes during the adolescent growth Revija Šport. 2016;64(1-2):172-179. spurt in girls. Med Sci Sports Exerc. 2013;45:138– 145. doi: 10.1249/MSS.0b013e31826a507e. 62. Waldén M, Hägglund M, Werner J, Ekstrand J. The epidemiology of anterior cruciate ligament injury in 66. Zech A, Hollander K, Junge A, Steib S, Groll A, Heiner football (soccer): a review of the literature from a J, et al. Sex differences in injury rates in team-sport gender-related perspective. Knee Surg Sports athletes: A systematic review and meta-regression Traumatol Arthrosc. 2011;19(1):3–10. analysis. J Sport Health Sci. 2022 Jan;11(1):104–114. 41 3.4 POŠKODBE IN DEJAVNIKI TVEGANJA PRI RAZLIČNIH ŠPORTIH Slovenski mladostniki so se v vseh treh okoljih (v športnem društvu, v prostem času, v šoli) najpogosteje poškodovali v nogometu, košarki in odbojki. V športnem društvu so se nadalje poškodovali tudi pri plesu in v konjeništvu, v prostem času pa pri teku, gorskem kolesarjenju in plesu. V raziskavi Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju metodologija zbiranja podatkov o poškodbah ne omogoča analize poškodb po posameznih športih glede na poškodovani del telesa, naravo poškodbe in dejavnike tveganja, zato so v nadaljevanju navedene ugotovitve novejših raziskav s tega področja. NOGOMET Čeprav se nogomet zdi zdrav in razmeroma varen šport, so mladostniki ves čas izpostavljeni tveganju za poškodbe (14, 57). V novejših raziskavah ugotavljajo, da je incidenca poškodb pri vadbi in na tekmah pri mladih nogometaših in nogometašicah (12–19 let) višja od incidence poškodb pri drugih moštvenih športih, npr. rokometu (82), košarki (68) in odbojki (8). Tveganje, da bodo mladi nogometaši med sezono izostali od vadbe in tekem zaradi resne poškodbe je 47-odstotno pri igralcih in 43-odstotno pri igralkah ter je celo večje, kot so ga med sezono poročali za otroke in mladostnike, ki so igrali ragbi (28-odstotno) (93). Nogomet od igralcev zahteva ponavljajoče se nenadno pospeševanje in zaviranje, hitre spremembe smeri, skoke in doskoke ter obvladovanje situacij, v katerih je treba ohraniti posest žoge ali jo osvojiti (35, 60). Poleg tega nogometne tekme danes zahtevajo večjo intenzivnost in telesne napore kot v preteklosti, zato je potrebna tudi intenzivnejša vadba za izboljšanje zahtevane telesne pripravljenosti (59, 106). Te visoko intenzivne situacije, skupaj s stalno izpostavljenostjo stikom in trkom z drugimi igralci, povzročijo znatno povečanje tveganja za poškodbe v primerjavi s športi , kot sta tenis in gimnastika (20, 48). Ocenjeno je bilo, da je nogomet med prvimi petimi športi, pri katerih so igralci najbolj izpostavljeni poškodbam (21, 31, 72, 117). Med mladimi nogometaši so poškodbe pogosti dogodki, zlasti v obdobju hitrih sprememb rasti in dozorevanja (57, 89, 92, 115). V puberteti športniki doživljajo hitre duševne, fiziološke, kognitivne in vedenjske spremembe, ki jih spremljajo povečanje telesne mase, višine, mišične mase in spremembe v telesni sestavi. Antropometrični dejavniki skupaj s hormonskimi spremembami ter spremembami skladnosti gibanja in živčno-mišičnega nadzora (72, 89) lahko pri mladih nogometaših povzročijo večjo dovzetnost za poškodbe (51). V številnih raziskavah so poročali tudi o povečanju incidence poškodb v višjih kronoloških starostih (41, 61, 65, 90, 121), saj z leti postajajo igralci hitrejši in močnejši (41) ter so izpostavljeni večjemu obsegu in intenzivnosti tekmovanj. Pri mlajših nogometaših pa je incidenca poškodb višja pri vadbi predvsem zaradi pomanjkanja tehničnih in taktičnih sposobnosti (22, 33, 64). V raziskavah ugotavljajo, da je večina poškodb pri mladih nogometaših lahkih (40, 49, 54, 76, 110), s povprečnim časom okrevanja manj kot en teden (71). Nekaj raziskav (80, 109) je zabeležilo tudi visoko prevalenco resnih poškodb, ki pa so bile pogostejše pri starejših igralcih (15, 110). Več kot 28 dni odsotnosti z nogometa vpliva negativno na kratkoročno taktično, tehnično in telesno zmogljivost mladih nogometašev, pa tudi na njihov dolgoročni razvoj, zdravje in prihodnje karierne priložnosti (64, 70). Zaradi možnosti izgube denarnih nagrad in podpisa poklicne pogodbe se pri mladih igralcih povečata tudi stres in tesnoba (59). Poškodbe Pri mladostnikih v puberteti je tveganje za poškodbe v nogometu večje v primerjavi z njihovimi mlajšimi in odraslimi kolegi (112, 115), kar je mogoče pripisati predvsem visokim obremenitvam pri vadbi, ki sovpadajo s hitrimi spremembami rasti. V povprečju vsak igralec utrpi 1,3–1,4 poškodbe in zaradi poškodbe izgubi povprečno 21,9 dneva na sezono, največ v starosti 14–15 let (26,2 dneva oziroma 25,7 dneva) (90, 108). Čeprav so poškodbe pogoste (od 0,5 do 18,4 na 1000 ur) (63, 93), pa večinoma niso resnejše. V mladinskem nogometnem 42 moštvu, ki ga sestavlja 20 igralcev, lahko trener pričakuje dve resni poškodbi (> 28 dni izgube časa) na sezono (93). V večini raziskav niso potrdili razlik v stopnji poškodb med mladimi nogometaši in nogometašicami, medtem ko so v drugih raziskavah poročali o višji stopnji poškodb pri dekletih (41, 54, 61, 72, 96). Dekleta sicer utrpijo 2-krat več poškodb sklepov in vezi (brez poškodb kosti) kot fantje, kar povezujejo z razliko v živčno-mišičnem nadzoru telesnega jedra in spodnjih udov, ohlapnostjo sklepov, hormonsko uravnavanje, antropometričnimi in bio-mehanskimi dejavniki (11, 47, 93, 118). V nogometu mladostniki najpogosteje utrpijo poškodbe spodnjih udov (60–90 %) (35, 91), predvsem poškodbe štiriglave in drugih stegenskih mišic, kolenskih vezi (strganje sprednje križne vezi) in poškodbe, povezane s hitro rastjo (bolezni Osgood-Schlatter in Sinding-Larsen) (37, 39, 62, 76). Glede na kronološko in biološko starost igralcev se posamezne vrste poškodb pojavljajo različno pogosto. Pri starejših mladostnikih poročajo o večjem deležu poškodb mišic, verjetno zaradi povečane mišične obremenitve pri vadbi in tekmovalnosti v kombinaciji z nepopolno razvito mišično maso (15, 41, 76). Pri fantih prevladujejo poškodbe mišic in zvini sklepov (12, 22, 86, 88, 90) ter udarnine (46, 53, 64), ki se pojavljajo predvsem na tekmovanjih, kar razlagajo z visoko intenzivnostjo in obsegom obremenitev, ki ju zahtevajo taki dogodki (63, 71). Zlomi, raztrganine in poškodbe tetiv so manj pogosti (33, 53, 64). Mlade nogometašice so bolj nagnjene k poškodbam vezi (26, 54, 64, 66), pogoste so tudi udarnine (41, 66, 103), medtem ko so zlomi, raztrganine in poškodbe, povezane z rastjo, manj pogosti (26, 66, 103). Incidenca poškodb trupa je 2-krat višja pri nogometašicah, vendar je še vedno razmeroma nizka pri obeh spolih (93). Najnižja je incidenca poškodb glave in vratu ter znotrajlobanjskih poškodb tako pri moških kot pri ženskah (6, 34, 93). Posebna težava pa so mikrotravme možganov, ki nastanejo zaradi odbijanja žoge z glavo. Igralec pri tem nima simptomov pretresa možganov, vendar so tovrstne poškodbe možganov najverjetneje kumulativne in kronične (19). Stopnja vseh ponovnih poškodb je na splošno nizka, v skoraj vseh raziskavah navajajo okrog 3-odstotna (9, 15, 80). Tveganje za poškodbe je večje na tekmah v primerjavi s vadbo (35, 52, 54, 78, 100). Večina poškodb se zgodi med borbo za posest žoge (30 %) in nedoločenimi dejavnostmi (26 %), ostale pa med preigravanjem (13 %), brcanjem (8 %), splošnim tekom (8 %) in med visoko intenzivnim tekom (4 %) (1). Visoko intenzivni tek in brcanje žoge sta glavni dejavnosti, pri katerih pride do poškodb stegen in dimelj, spreminjanje smeri in brcanje žoge pa privedeta do poškodb kolka in dimelj. Borba za posest žoge je najpogostejša dejavnost, pri kateri pride do poškodb gležnja (1), preigravanje in odvzemanje žoge pa vodita predvsem do poškodb sprednje križne vezi (1). Rezultati raziskav glede mehanizma nastanka poškodb pri mladinskih igralcih niso enotni. Več raziskav je zabeležilo višjo stopnjo poškodb, ki nastanejo ob neposrednem stiku med igralci (kontaktni) (40, 54, 63, 109), hkrati pa so številne druge poročale o večji razširjenosti brezkontaktnih poškodb (24, 80, 92, 110). Nasprotno pa so pri dekletih skoraj vse raziskave (23, 54, 66, 81) poročale o veliki razširjenosti kontaktnih poškodb v nogometu, pri čemer se je odstotek gibal od 47 do 94 %. To neskladje z moškim nogometom ni pojasnjeno, morda na razlike med spoloma vplivajo različne tehnične in taktične sposobnosti ter različno sprejemanje pravil (71). Ugotovitve raziskav kažejo, da je treba pri preprečevanju poškodb v nogometu delovati v dveh smereh: spodbujati dobre navade (41) in izboljšati spoštovanje načela poštene igre, da bi zmanjšali nasilno vedenje in kontaktne poškodbe (58), po drugi strani pa se je treba izogniti tudi brezkontaktnim poškodbam s spremljanjem obremenitev pri tedenski vadbi (13, 71) in izvajanjem celovitih programov za izboljšanje gibalnih sposobnosti in telesne pripravljenosti mladih nogometašev (27, 73, 74, 93, 97, 102, 113, 116). Že 10–15 minut živčno-mišične vadbe od 2- do 3-krat na teden namreč pri mladih nogometaših zmanjša pogostost brezkontaktnih poškodb za 45 % (105). Dejavniki tveganja Na nastanek poškodbe vpliva sočasno in medsebojno delovanje številnih dejavnikov tveganja. V raziskavah so bili ugotovljeni različni notranji (živčno-mišični nadzor, biološki in antropometrični dejavniki, predhodne poškodbe, tehnične in taktične spretnosti, duševni dejavniki) in zunanji (obremenitev pri vadbi, pravila igre, igralna površina, položaj pri igranju, zgodnja športna specializacija) dejavniki tveganja za poškodbe (3, 71, 72, 75). Notranji in zunanji dejavniki tveganja medsebojno ustvarjajo »mrežo dejavnikov« (10), ki prispeva k temu, da so športniki bolj nagnjeni k poškodbam. Več dejavnikov skupaj predstavlja nujen, vendar ne zadosten pogoj za nastanek poškodbe, saj šele prisotnost dodatnega dejavnika, kot je igralni položaj ali razpored tekem, predstavlja pravi sprožilec, ki povzroči nastanek poškodbe (3, 72). Zato je ključnega pomena, da se trenerji zavedajo vseh dejavnikov tveganja za poškodbe, zlasti tistih, ki jih je mogoče spremeniti s vadbo in pravili varnega vedenja (72). 43 Notranji dejavniki tveganja Med notranjimi dejavniki tveganja so bili obsežno raziskani antropometrični dejavniki. Večina raziskav je enotnih, da niti višina (55, 56, 104, 107) niti telesna masa (5, 55, 56, 96, 119) niti indeks telesne mase (5, 44, 45, 55, 96) niso povezani z večjim tveganjem za poškodbe (72). Pač pa je bilo ugotovljeno, da je pospešeno doseganje najvišje telesne višine ( angl. peak hight velocity) pri mladih nogometaših samo po sebi dejavnik tveganja za poškodbe (18, 32, 51, 94, 95). Čas in hitrost rasti sta zelo individualna, saj je bilo ugotovljeno, da so lahko igralci v obdobju pospešene rasti (približno 7,5–9,7 cm/leto) med 11. in 15. letom starosti (83, 111). To obdobje je opredeljeno tudi kot obdobje »najstniške nerodnosti«, v katerem pride do poslabšanja gibalnih sposobnosti (84). Dolžina trupa in spodnjih udov se povečata, vendar se morajo mehka tkiva šele prilagoditi velikosti in teži skeleta, kar povzroča spremenjen gibalni nadzor z moteno aktivacijo mišic in prekomerno obremenitvijo sklepov, manjšo stabilnost sklepov, neravnovesje med močjo in prožnostjo ter nenormalno mehaniko gibanja (38, 58, 99, 115). Poleg tega pri dekletih višja koncentracija hormona estrogena v krvi po menarhi vpliva na vezivne strukture in povzroča večjo nagnjenost k poškodbam sklepov (72, 122). Medtem ko so lahko slabe gibalne sposobnosti dejavnik tveganja za poškodbe (67, 117), pa so v raziskavah ugotovili, da so tudi visoko usposobljeni mladi igralci izpostavljeni večjemu tveganju za poškodbe (72, 101). To je mogoče delno razložiti z dejstvom, da vrhunski igralci z dobrimi tehničnimi in taktičnimi sposobnostmi med tekmo izvajajo bolj intenzivne akcije, kar lahko poveča njihovo tveganje za poškodbe. Poleg tega imajo igralci, ki so vešči obvladovanja situacij in sprejemanja odločitev, daljšo posest žoge in so posledično bolj izpostavljeni napadom med preigravanjem in drugimi situacijami, pri katerih prihaja do neposrednega stika med igralci (58, 93, 98, 101). V večini raziskav so ugotovili močno povezavo med zgodovino poškodb in novimi poškodbami, pri čemer je tveganje naraščalo s številom predhodnih poškodb (23, 44, 56, 72, 103, 117). Incidenca predhodnih poškodb je pri mladih igralcih nižja v primerjavi z odraslimi nogometaši in nakazuje, da v mladih letih ni tako velikega pritiska, da bi se igralec čim prej vrnil v igro, kar prispeva k boljši rehabilitaciji po poškodbi (28, 64, 93). Glede na to da je predhodna poškodba eden redkih na dokazih temelječih napovednih dejavnikov tveganja za poškodbe stegenskih mišic in kolena, povezane z nogometom (30, 31, 61, 120), bi moral biti glavni cilj strategij za preprečevanje poškodb v mladinskem nogometu, odložitev nastanka prve poškodbe, kolikor dolgo je mogoče (36, 69). Poleg fizioloških odzivov so v raziskavah spremljali tudi vpliv duševnega stresa. Potrdili so, da so visoka raven zaznanega duševnega stresa, visoka raven zaznanih zahtev po obvladovanju igre in visoka stopnja pomembnih življenjskih dogodkov dejavniki tveganja za poškodbe (103). Stres poveča mišično napetost in poslabša gibalni nadzor, kar povzroči večjo nagnjenost k poškodbam (72). Zato morajo biti trenerji sposobni ustvariti pozitivno spodbujevalno vzdušje, ki zmanjšuje zaznavanje stresa pri igralcih. Zunanji dejavniki tveganja Obremenitev pri vadbi Različne starostne skupine nogometašev imajo različno incidenco poškodb, kar kaže na možno medsebojno delovanje hitrega telesnega razvoja, spola ter obsega obremenitev pri vadbi in na tekmah (72, 93). Čeprav natančni mehanizmi niso jasni, raziskave kažejo, da obstaja povezava med dozorevanjem in hitrostjo rasti ter tveganjem za poškodbo, zato bi morali trenerji to upoštevati pri določanju obremenitev pri vadbi (18, 51, 94). Dejavnik tveganja je lahko tudi kakovost igralnih površin, saj se pogosto zgodi, da mladi nogometaši vadijo na obrabljenih igralnih površinah, za razliko od vrhunskih in odraslih nogometašev (96), vendar so si rezultati raziskav nasprotujoči (44, 45, 72, 81, 96). Pri fantih skupna incidenca poškodb raste s starostjo igralcev od 12. do 19. leta, predvsem zaradi rasti incidence poškodb na tekmah (93). Razlike v incidenci poškodb je verjetno mogoče pripisati učinkom zorenja in hkratnemu naraščanju zahtev po vadbi in tekmah v starejših starostnih skupinah. Mlajši igralci (pred-puberteto) vadijo manj eksplozivno, ustvarjajo manjše sile, s čimer se izpostavljajo nižjim stopnjam tveganja. Hkrati so manj utrujeni med vadbo in se hitreje regenerirajo (85), zaradi česar imajo mlajši igralci nižjo incidenco poškodb tudi na tekmah (93). Po drugi strani pa mladostniki v puberteti doživljajo obdobje hitrega telesnega razvoja, ki ga spremlja začasno motena skladnost gibanja (83), hkrati pa so izpostavljeni vedno večji intenzivnosti in obsegu obremenitev med vadbo in na tekmah (53, 90, 115). Mladostniki v puberteti imajo lahko tudi zmanjšano sposobnost obnove 44 (regeneracije) med tekmami (16), kar vse prispeva k višji incidenci poškodb pri mladostnikih v primerjavi z mladostniki pred puberteto (93). V pozni puberteti in zgodnji odrasli dobi se igralci še naprej telesno razvijajo in povečujejo svoje sposobnosti za igro pri visoki intenzivnosti v primerjavi z mlajšimi igralci (17). Igralci v starejših starostnih skupinah (17–19 let) in tisti, ki imajo poklicne pogodbe (90), so izpostavljeni povečanim telesnim zahtevam in daljšemu igranju na tekmah, taki skoki v obremenitvah pa so povezani z večjim tveganjem za poškodbe pri mladih nogometaših (13, 90, 93). Poleg tega morajo visoko usposobljeni mladi igralci pogosto tekmovati v moštvu starejših igralcev. To pomeni, da tekmujejo proti zrelejšim in telesno močnejšim igralcem, pogosto odigrajo dve tekmi v zelo kratkem časovnem razmaku (običajno manj kot 36 ur), kar lahko preobremeni njihov nezreli mišično-kostni sistem in znatno poveča tveganje za poškodbe (29, 79). Profesionalizacija mladinskega nogometa tudi pomeni, da veliko mladih igralcev postane specialistov za en šport (52), kar lahko skupaj z velikim obsegom tedenske vadbe zmanjša sodelovanje v drugih športih, poslabša razvoj gibalnih sposobnosti in poveča tveganje za poškodbe (50, 77, 93). Tudi mladostniki zunaj športnih društev, ki so opravili več ur športne vadbe na teden, kot je njihova starost v letih, ali pri katerih je bilo razmerje med časom vadbe v organiziranih športih in prosto igro večje od 2 : 1, so bili izpostavljeni večjemu tveganju za resne poškodbe zaradi prekomerne obremenitve (50). Igranje nogometa več kot 8 mesecev na leto (7) in izpostavljanje športnikov velikemu obsegu vadbe sta povezana z večjim tveganjem za poškodbe (2, 7, 13, 72). To ne pomeni, da se ne sme spodbujati intenzivne vadbe pri mladih nogometaših, saj ustrezna vadbena spodbuda poveča telesno odpornost za poškodbe (13), večji tedenski obseg vadbe pa ima tudi zaščitni učinek za poškodbe. Pač pa se je pomembno izogniti nenadnemu povečanju tedenske obremenitve in zagotoviti ustrezno obnovo (regeneracijo) (42). Opazne so tudi sezonske razlike v incidenci poškodb mladostnikov z dvema vrhovoma septembra in januarja po obdobjih sorazmerne nedejavnosti (89, 92), zato je treba pred sezono izboljšati telesno pripravljenosti športnikov, ki je potrebna za prenašanje velikih obremenitev med sezono. V raziskavah je bilo potrjeno, da je slabša aerobna pripravljenost pred sezono povezana z večjim tveganjem za poškodbe med sezono (72, 119). Igralni položaj Trenerji morajo prilagoditi telesne zahteve tudi glede na igralni položaj igralcev, saj različni igralni položaji zahtevajo različne telesne napore in različno vključenost v igro ter posledično različno izpostavljenost poškodbam (72). V raziskavah so ugotavljali večje tveganje za poškodbe pri branilcih (81), medtem ko so drugi avtorji navajali večje tveganje pri vratarjih (44). Poleg tega so opazili, da so igralci, ki so igrali na več igralnih položajih, poročali o manj mišično-skeletnih poškodbah v primerjavi z igralci, ki so imeli le en igralni položaj (107). Morda igranje na različnih igralnih položajih poveča prilagodljivost igralcev na različne naloge ter izboljša njihove tehnične in taktične sposobnosti (72). Po drugi strani pa lahko specializacija na enem igralnem položaju izpostavi športnike istim ponavljajočim se gibom in poveča tveganje za preobremenitvene poškodbe (72). Obremenitve na tekmah Incidenca poškodb je precej višja na tekmah (13, 53, 63, 71) kot med vadbo, pri čemer je večina poškodb akutne travmatske narave (53). Za razliko od vadbe, pri kateri je cilj izboljšati zmogljivost in zmanjšati tveganje za poškodbe (71, 110), so igralci na tekmah izpostavljeni večjim telesnim in duševnim zahtevam, večji spreme-nljivosti in negotovosti pri igri s tekmeci, ki jih ne poznajo, večjemu številu stikov in trkov ter utrujenosti (4, 43, 84, 93). V raziskavah so poročali, da se poškodbe pri igralcih pojavljajo pogosteje med napadom kot med obrambo (1). Prevladujejo poškodbe, ki se zgodijo med borbo za žogo, splošnim tekom in nedoločenimi dejavnostmi, na tekmah pa so pogoste tudi poškodbe pri preigravanju z žogo (1). Intenzivnost telesne dejavnosti igralcev se spreminja glede na posest žoge (114), kar lahko pojasni pogostejše poškodbe med napadom (1). V času nogometnega tekmovanja se v nekaj dneh zvrsti več tekem s kratkimi vmesnimi obdobji za obnovo (regeneracijo), kar z velikimi tehničnimi in taktičnimi zahtevami na tekmah dodatno prispeva k povečanju tveganja za poškodbe (71). Zaradi utrujenosti igralcev med tekmo se spremeni živčno-mišični nadzor in prehodno zmanjša moč stegenskih mišic, zaradi česar v raziskavah poročajo o večji pojavnosti poškodb v drugem polčasu tekme, zlasti v zadnjih 15 minutah (25, 54, 72, 78, 87, 123). 45 Literatura 1. Aiello F, Impellizzeri FM, Brown SJ, Serner A, McCall adolescent soccer players. J Sports Med Phys A. Injury-Inciting Activities in Male and Female Fitness. 2018;58(12):1823–1830. Football Players: A Systematic Review. Sports Med. 2023 Jan;53(1):151-176. doi: 10.1007/s40279-022- 13. Bowen L, Gross AS, Gimpel M, Li F-X. Accumulated 01753-5. workloads and the acute: chronic workload ratio relate to injury risk in elite youth football players. Br 2. Bacon CS, Mauger AR. Prediction of overuse injuries J Sports Med. 2017;51(5):452–459. in professional u18-u21 footballers using metrics of training distance and intensity. J Strength Cond Res. 14. Brink MS, Visscher C, Arends S, Zwerver J, Post WJ, 2017;31(11):3067–3076. Lemmink KA. Monitoring stress and recovery: new insights for the prevention of injuries and illnesses 3. Bahr R, Holme I. Risk factors for sports injuries—a in elite youth soccer players. Br J Sports Med. methodological approach. Br J Sports Med. 2010;44(11):809–815. 2003;37(5):384–392. 15. Brito J, Malina RM, Seabra A, Massada JL, Soares 4. Bangsbo J, Mohr M, Krustrup P. Physical and JM, Krustrup P, et al. Injuries in Portuguese youth metabolic demands of training and match-play in soccer players during training and match play. J Athl the elite football player. J Sports Sci. 2006;24:665– Train. 2012;47(2):191–197. 674. 16. Buchheit M, Horobeanu C, Mendez-Villanueva A, 5. Bastos FN, Vanderlei FM, Vanderlei LCM, Júnior JN, Simpson BM, Bourdon PC. Effects of age and spa Pastre CM. Investigation of characteristics and risk treatment on match running performance over two factors of sports injuries in young soccer players: a consecutive games in highly trained young soccer retrospective study. Int Arch Med. 2013;6(1):14. players. J Sports Sci. 2011;29:591–598. 6. Beaudouin F, Gioftsidou A, Larsen MN, Lemmink K, 17. Buchheit M, Mendez-Villanueva A, Simpson BM, Drust B, Modena R, et al. The UEFA Heading Study: Bourdon PC. Match running performance and Heading incidence in children's and youth football fitness in youth soccer. Int J Sports Med. (soccer) in eight European countries. Scand J Med 2010;31:818–825. Sci Sports. 2020;30:1506–1517. 18. Bult HJ, Barendrecht M, Tak IJR. Injury risk and 7. Bell DR, Lang PJ, McLeod TCV, McCaffrey KA, Zaslow injury burden are related to age group and peak TL, McKay SD. Sport specialization is associated with height velocity among talented male youth soccer injury history in youth soccer athletes. Athl Train players. Orthop J Sports Med. Sports Health Care. 2018;10(6):241–246. 2018;6(12):2325967118811042. doi: 10.1177/2325967118811042. 8. Bere T, Kruczynski J, Veintimilla N, Hamu Y, Bahr R. Injury risk is low among world-class volleyball 19. Bunc G, Ravnik J, Velnar T. May Heading in Soccer players: 4-year data from the FIVB Injury Result in Traumatic Brain Injury? A Review of Surveillance System. Br J Sports Med. Literature. Med Arch. 2017;71(5):356-359. doi: 2015;49:1132–1137. 10.5455/medarh.2017.71.356-359. 9. Bianco A, Spedicato M, Petrucci M, Messina G, 20. Caine D, Knutzen K, Howe W, Keeler L, Sheppard L, Thomas E, Sahin FN, et al. A prospective analysis of Henrichs D, et al. A three-year epidemiological the injury incidence of young male professional study of injuries affecting young female gymnasts. football players on artificial turf. Asian J Sports Med. Phys Ther Sport. 2003;4:10–23. 2016;7(1):e28425. 21. Caine D, Maffulli N, Caine C. Epidemiology of injury 10. Bittencourt NFN, Meeuwisse WH, Mendonça LD, in child and adolescent sports: Injury rates, risk Nettel-Aguirre A, Ocarino JM, Fonseca ST. Complex factors, and prevention. Clin Sports Med. systems approach for sports injuries: moving from 2008;27:19–50. risk factor identification to injury pattern recognition—narrative review and new concept. Br 22. Cezarino LG, da Silva Grüninger BL, Scattone Silva R. J Sports Med. 2016; 50(21):1309–1314. Injury profile in a Brazilian first-division youth soccer team: a prospective study. J Athl Train. 11. Blackburn JT, Padua DA. Influence of trunk flexion 2020;55(3):295–302. on hip and knee joint kinematics during a controlled drop landing. Clin Biomech. 2008;23:313–319. 23. Clausen MB, Tang L, Zebis MK, Krustrup P, Hölmich P, Wedderkopp N, et al. Self-reported previous knee 12. Błażkiewicz A, Grygorowicz M, Białostocki A, injury and low knee function increase knee injury Czaprowski D. Characteristics of goalkeeping risk in adolescent female football. Scand J Med Sci injuries: a retrospective, self-reported study in Sports. 2016;26(8):919–926. 46 24. Cloke D, Moore O, Shab T, Rushton S, Shirley MD, 37. Ferk M. Povezanost med parametri moči in jakosti s Deehan DJ. Thigh muscle injuries in youth soccer: poškodbami spodnjega uda pri nogometaših. Revija predictors of recovery. Am J Sports Med. Šport. 2021;69(1-2):63-68. 2012;40(2):433–439. 38. Ford KR, Myer GD, Hewett TE. Longitudinal effects 25. Cloke DJ, Ansell P, Avery P, Deehan D. Ankle injuries of maturation on lower extremity joint stiffness in in football academies: a three-centre prospective adolescent athletes. Am J Sports Med. study. Br J Sports Med. 2011;45(9):702–708. 2010;38:1829–1837. 26. Del Coso J, Herrero H, Salinero JJ. Injuries in Spanish 39. Fouasson-Chailloux A, Mesland O, Menu P, Dauty female soccer players. J Sport Health Sci. M. Soccer injuries documented by F-MARC 2018;7(2):183–190. guidelines in 13- and 14-year old national elite players: A 5-year cohort study. Sci Sports. 27. Dervišević E, Hadžić V. Quadriceps and hamstrings 2020;35:145–153. strength in team sports: basketball, football and volleyball. Isokinet Exerc Sci. 2012;20(4):293-300. 40. Frisch A, Urhausen A, Seil R, Croisier J-L, Windal T, doi: 10.3233/IES-2012-00483. Theisen D. Association between preseason functional tests and injuries in youth football: A 28. Drole K, Paravlic AH. Interventions for increasing prospective follow-up. Scand J Med Sci Sports. return to sport rates after an anterior cruciate 2011;21(6):e468–e476. ligament reconstruction surgery: A systematic review. Front Psychol. 2022 Aug 22;13:939209. doi: 41. Froholdt A, Olsen OE, Bahr R. Low risk of injuries 10.3389/fpsyg.2022.939209. among children playing organized soccer: a prospective cohort study. Am J Sports Med. 29. Dupont G, Nedelec M, McCall A, McCormack D, 2009;37(6):1155–1160. Berthoin S, Wisloff U. Effect of 2 soccer matches in a week on physical performance and injury rate. Am 42. Gabbett TJ. The training—injury prevention J Sports Med. 2010;38:1752–1758. paradox: should athletes be training smarter and harder? Br J Sports Med. 2016;50(5):273–280. 30. Emery CA, Meeuwisse WH, Hartmann SE. Evaluation of risk factors for injury in adolescent soccer: 43. Giannotti M, Al-Sahab B, McFaull S, Tamim H. Implementation and validation of an injury Epidemiology of acute soccer injuries in Canadian surveillance system. Am J Sports Med. children and youth. Pediatr Emerg Care. 2005;33:1882–1891. 2011;27:81–85. 31. Emery CA, Meeuwisse WH, McAllister JR. Survey of 44. Haag T-B, Mayer HM, Schneider AS, Rumpf MC, sport participation and sport injury in Calgary and Handel M, Schneider C. Risk assessment of back area high schools. Clin J Sport Med. 2006;16:20–26. pain in youth soccer players. Res Sports Med. 2016;24(4):395–406. 32. Engin D, Arslan S. Relationship Between Functional Movement Screen Scores and Musculoskeletal 45. Hägglund M, Waldén M. Risk factors for acute knee Injuries in Youth Male Soccer Players: One-year injury in female youth football. Knee Surg Sports Retrospective Observation. J Basic Clin Health Sci. Traumatol Arthrosc. 2016;24(3):737–746. 2020;4(3):371–377. 46. Herdy CV, Vale R, da Silva J, Simão R, da Silva 33. Ergün M, Denerel HN, Binnet MS, Ertat KA. Injuries Novaes J, Lima V, et al. Occurrence and type of in elite youth football players: a prospective three- sports injuries in elite young Brazilian soccer year study. Acta Orthop Traumatol Turc. players. Arch Med Deporte. 2017;34(179):140–144. 2013;47(5):339–346. 47. Hewett TE, Myer GD, Ford KR. Anterior cruciate 34. Faude O, Rössler R, Junge A, Aus der Fünten K, ligament injuries in female athletes: Part 1, Chomiak J, Verhagen E, et al. Head injuries in mechanisms and risk factors. Am J Sports Med. children's football-results from two prospective 2006;34:299–311. cohort studies in four European countries. Scand J Med Sci Sports. 2017;27:1986–1992. 48. Hjelm N, Werner S, Renstrom P. Injury profile in junior tennis players: A prospective two year study. 35. Faude O, Rössler R, Junge A. Football injuries in Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2010;18:845– children and adolescent players: Are there clues for 850. prevention? Sports Med. 2013;43:819–837. 49. Jacobs S, Van den Berg L. Prevalence, severity and 36. Faude2 O, Rössler R, Petushek EJ, Roth R, Zahner L, mechanism of acute injuries in elite male African Donath L. Neuromuscular adaptations to youth soccer players: biokinetics practice and sport multimodal injury prevention programs in youth injuries. Afr J Phys Health Educ Recreat Dance. sports: A systematic review with meta-analysis of 2012;18(2):329–343. randomized controlled trials. Front Physiol. 2017;8:791. doi: 10.3389/fphys.2017.00791. 50. Jayanthi NA, LaBella CR, Fischer D, Pasulka J, Dugas LR. Sports-specialized intensive training and the risk 47 of injury in young athletes: A clinical case-control 65. Le Gall F, Carling C, Reilly T. Biological maturity and study. Am J Sports Med. 2015;43:794–801. injury in elite youth football. Scand J Med Sci Sports. 2007;17:564–572. 51. Johnson DM, Williams S, Bradley B, Sayer S, Murray Fisher J, Cumming S. Growing pains: Maturity 66. Lislevand M, Andersen TE, Junge A, Dvorak J, associated variation in injury risk in academy Steffen K. Injury surveillance during a 2-day national football. Eur J Sport Sci. 2020;20(4):544–552. female youth football tournament in Kenya. Br J Sports Med. 2014;48(11):924–928. 52. Jones S, Almousa S, Gibb A, Allamby N, Mullen R, Andersen TE, et al. Injury incidence, prevalence and 67. Lloyd RS, Oliver JL, Faigenbaum AD, Myer GD, Croix severity in high-level male youth football: a MBDS. Chronological age vs. biological maturation: systematic review. Sports Med. 2019;1–21. implications for exercise programming in youth. J Strength Cond Res. 2014;28(5):1454–1464. 53. Kemper GLJ, Van Der Sluis A, Brink MS, Visscher C, Frencken WGP, Elferink-Gemser MT. 68. Longo UG, Loppini M, Berton A, Marinozzi A, Anthropometric injury risk factors in elite-standard Maffulli N, Denaro V. The FIFA 11+ program is youth soccer. Int J Sports Med. 2015;36(13):1112– effective in preventing injuries in elite male 1117. basketball players: A cluster randomized controlled trial. Am J Sports Med. 2012;40:996–1005. 54. Khodaee M, Currie DW, Asif IM, Comstock RD. Nine- year study of US high school soccer injuries: data 69. López-Valenciano A, Ayala F, Puerta JM, DE Ste from a national sports injury surveillance Croix MBA, Vera-Garcia FJ, Hernández-Sánchez S, et programme. Br J Sports Med. 2017;51(3):185–193. al. A preventive model for muscle injuries: A novel approach based on learning algorithms. Med Sci 55. Ko J, Rosen AB, Brown CN. Functional performance Sports Exerc. 2018;50:915–927. tests identify lateral ankle sprain risk: a prospective pilot study in adolescent soccer players. Scand J 70. Maffulli N, Longo UG, Gougoulias N, Loppini M, Med Sci Sports. 2018; 28(12):2611–2616. Denaro V. Long-term health outcomes of youth sports injuries. Br J Sports Med. 2010;44:21–25. 56. Kofotolis N. Ankle sprain injuries in soccer players aged 7–15 years during a one-year season. Biol 71. Mandorino M, Figueiredo AJ, Gjaka M, Tessitore A. Exerc. 2014;10(2):37-55 Injury incidence and risk factors in youth soccer players: a systematic literature review. Part I: 57. Kolstrup LA, Koopmann KU, Nygaard UH, Nygaard epidemiological analysis. Review Biol Sport. 2023 RH, Agger P. Injuries during football tournaments in Jan;40(1):3-25. doi: 10.5114/biolsport.2023.109961. 45,000 children and adolescents. Eur J Sport Sci. 2016;16(8):1167–1175. 72. Mandorino2 M, Figueiredo AJ, Gjaka M, Tessitore A. Injury incidence and risk factors in youth soccer 58. Koutures CG, Gregory AJ. Injuries in youth soccer. players: a systematic literature review. Part II: Pediatrics. 2010;125(2):410–414. Intrinsic and extrinsic risk factors. Biol Sport. 2023 Jan;40(1):27-49. doi: 59. Kristiansen E, Murphy D, Roberts GC. Organizational 10.5114/biolsport.2023.109962. stress and coping in US professional soccer. J Appl Sport Psychol. 2012;24(2):207–223. 73. Markovic G, Karuc I. Backheel Pass During Forward Running as a Mechanism of Severe Acute Hamstring 60. Krustrup P, Aagaard P, Nybo L, Petersen J, Mohr M, Injury in Football: A Case Report. Clin J Sport Med. Bangsbo J. Recreational football as a health 2023 Sep 1;33(5):569-570. doi: promoting activity: A topical review. Scand J Med 10.1097/JSM.0000000000001168. Sci Sports. 2010;20:1–13. 74. Markovic G, Šarabon N, Pausic J, Hadžić V. Adductor 61. Kucera KL, Marshall SW, Kirkendall DT, Marchak Muscles Strength and Strength Asymmetry as Risk PM, Garrett WE. Injury history as a risk factor for Factors for Groin Injuries among Professional Soccer incident injury in youth soccer. Br J Sports Med. Players: A Prospective Study. Int J Environ Res 2005; 39(7):462. doi: 10.1136/bjsm.2004.013672. Public Health. 2020 Jul 9;17(14):4946. doi: 62. Kutnjak M, Pruš D, Zaletel P. Analiza poškodb v 10.3390/ijerph17144946. slovenskem ženskem nogometu. Revija Šport. 75. Marušič J, Šarabon N. Hip adduction and abduction 2021;69(3-4):58-64. strength in youth male soccer and basketball 63. Kuzuhara K, Shibata M, Uchida R. Injuries in players with and without groin pain in the past year. Japanese junior soccer players during games and PLoS ONE. 2022;17(10): e0275650. practices. J Athl Train. 2017;52:1147–1152. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0275650. 64. Le Gall F, Carling C, Reilly T, Vandewalle H, Church J, 76. Materne O, Chamari K, Farooq A, Weir A, Hölmich P, Rochcongar P. Incidence of injuries in elite French Bahr R, et al. Injury incidence and burden in a youth youth soccer players: a 10-season study. Am J elite football academy: a four-season prospective Sports Med. 2006;34(6):928–938. 48 study of 551 players aged from under 9 to under 19 89. Read PJ, Oliver JL, Croix MBDS, Myer GD, Lloyd RS. years. Br J Sports Med. 2021;55(9):493-500. Neuromuscular risk factors for knee and ankle ligament injuries in male youth soccer players. 77. Mostafavifar AM, Best TM, Myer GD. Early sport Sports Med. 2016;46(8):1059–1066. specialisation, does it lead to long-term problems? Br J Sports Med. 2013;47:1060–1061. 90. Read PJ, Oliver JL, De Ste Croix MBA, Myer GD, Lloyd RS. An audit of injuries in six english 78. Nagle K, Johnson B, Brou L, Landman T, Sochanska professional soccer academies. J Sports Sci. A, Comstock RD. Timing of lower extremity injuries 2018;36:1542–1548. in competition and practice in high school sports. Sports Health. 2017;9(3):238–246. 91. Read2 PJ, Oliver JL, De Ste Croix MB, Myer GD, Lloyd RS. The scientific foundations and associated injury 79. Nilstad A, Andersen TE, Bahr R, Holme I, Steffen K. risks of early soccer specialisation. J Sports Sci. Risk factors for lower extremity injuries in elite 2016;34:2295–2302. female soccer players. Am J Sports Med. 2014;42:940–948. 92. Renshaw A, Goodwin PC. Injury incidence in a Premier League youth soccer academy using the 80. Nogueira M, Laiginhas R, Ramos J, Costa O. Injuries consensus statement: A prospective cohort study. in Portuguese amateur youth football players: a six BMJ Open Sport Exerc Med. 2016;2. doi: month prospective descriptive study. Acta Med 10.1136/bmjsem-2016-000132. Port. 2017;30(12):840–847. 93. Robles-Palazón FJ, López-Valenciano A, De Ste Croix 81. O’Kane JW, Gray KE, Levy MR, Neradilek M, Tencer M, Oliver JL, García-Gómez A, Sainz de Baranda P. AF, Polissar NL, et al. Shoe and field surface risk Epidemiology of injuries in male and female youth factors for acute lower extremity injuries among football players: A systematic review and meta- female youth soccer players. Clin J Sport Med. analysis. J Sport Health Sci. 2022 Nov;11(6):681- 2016;26(3):245. 695. doi: 10.1016/j.jshs.2021.10.002. 82. Olsen OE, Myklebust G, Engebretsen L, Bahr R. 94. Rommers N, Rössler R, Goossens L, Vaeyens R, Injury pattern in youth team handball: A Lenoir M, Witvrouw E, et al. Risk of acute and comparison of two prospective registration overuse injuries in youth elite soccer players: body methods. Scand J Med Sci Sports. 2006;16:426–432. size and growth matter. J Sci Med Sport. 2020;23(3):246–251. 83. Philippaerts RM, Vaeyens R, Janssens M. The relationship between peak height velocity and 95. Rommers N, Rössler R, Shrier I, Lenoir M, Witvrouw physical performance in youth soccer players. J E, D’Hondt E, et al. Motor performance is not Sports Sci. 2006;24:221–230. related to injury risk in growing elite-level male youth football players. A causal inference approach 84. Price RJ, Hawkins RD, Hulse MA, Hodson A. The to injury risk assessment. J Sci Med Sport. 2021 Football Association medical research programme: Sep;24(9):881-885. doi: an audit of injuries in academy youth football. Br J 10.1016/j.jsams.2021.03.004. Sports Med. 2004;38(4):466–471. 96. Rössler R, Junge A, Chomiak J, Němec K, Dvorak J, 85. Ratel S, Duché P, Williams CA. Muscle fatigue during Lichtenstein E, et al. Risk factors for football injuries high-intensity exercise in children. Sports Med. in young players aged 7 to 12 years. Scand J Med Sci 2006;36:1031–1065. Sports. 2018;28(3):1176–1182. 86. Raya-González J, Nakamura FY, Castillo D, Yanci J, 97. Rössler2 R, Junge A, Bizzini M, Verhagen E, Chomiak Fanchini M. Determining the relationship between J, Aus der Fünten K, et al. A multinational cluster internal load markers and noncontact injuries in randomised controlled trial to assess the efficacy of young elite soccer players. Int J Sports Physiol “11 + Kids”: A warm-up programme to prevent Perform. 2019;14(4):421–425. injuries in children's football. Sports Med. 87. Raya-González J, Suarez-Arrones L, Larruskain J, de 2018;48:1493–1504. Villarreal ES. Muscle injuries in the academy of a 98. Schwebel DC, Long DL, McClure LA. Injuries on the Spanish professional football club: A one-year youth soccer (football) field: do additional referees prospective study. Apunts Med Esport. reduce risk? Randomized crossover trial. J Pediatr 2018;53(197):3–9. Psychol. 2020;45(7):759–766. 88. Raya-González2 J, Suárez-Arrones L, Navandar A, 99. Sheehan DP, Lienhard K. Gross motor competence Balsalobre-Fernández C, de Villarreal ES. Injury and peak height velocity in 10- to 14-year-old profile of elite male young soccer players in a Canadian youth: A longitudinal study. Meas Phys spanish professional soccer club: A prospective Educ Exerc Sci. 2019;23:89–98. study during 4 consecutive seasons. J Sport Rehabil. 2019;29(6):801-807. 100. Sokka T, Hilska M, Vasankari T, Leppänen M, Kannus P, Parkkari J, et al. Females sustain more ankle 49 injuries than males in youth football. Int J Sports all. J Sport Health Sci. 2021 Jul;10(4):403-412. doi: Med. 2020;41(14):1017–1023. 10.1016/j.jshs.2020.09.003. 101. Soligard T, Grindem H, Bahr R, Andersen TE. Are 113. Trajković2 N, Gušić M, Molnar S, Mačak D, Madić skilled players at greater risk of injury in female DM, Bogataj Š. Short-Term FIFA 11+ Improves youth football? Br J Sports Med. 2010;44(15):1118– Agility and Jump Performance in Young Soccer 1123. Players. Int J Environ Res Public Health. 2020 Mar 18;17(6):2017. doi: 10.3390/ijerph17062017. 102. Soligard T, Myklebust G, Steffen K, Holme I, Silvers H, Bizzini M, et al. Comprehensive warm-up 114. Trewin J, Meylan C, Varley MC, Cronin J. The programme to prevent injuries in young female influence of situational and environmental factors footballers: Cluster randomised controlled trial. on match-running in soccer: a systematic review. Sci BMJ. 2008;337:1–9. Med Football. 2017;1(2):183–194. doi: 10.1080/24733938.2017.1329589. 103. Steffen K, Myklebust G, Andersen TE, Holme I, Bahr R. Self-reported injury history and lower limb 115. van der Sluis A, Elferink-Gemser MT, Coelho-e-Silva function as risk factors for injuries in female youth MJ, Nijboer JA, Brink MS, Visscher C. Sport injuries soccer. Am J Sports Med. 2008;36(4):700–708. aligned to peak height velocity in talented pubertal soccer players. Int J Sports Med. 2014;35:351–355. 104. Steffen K, Pensgaard AM, Bahr R. Self-reported psychological characteristics as risk factors for 116. Vatovec R, Kozinc Ž, Šarabon N. Exercise injuries in female youth football. Scand J Med Sci interventions to prevent hamstring injuries in Sports. 2009;19(3):442–451. athletes: A systematic review and meta-analysis. Eur J Sport Sci. 2020;20(7):992-1004. doi: 105. Steib S, Rahlf AL, Pfeifer K, Zech A. Dose-response 10.1080/17461391.2019.1689300. relationship of neuromuscular training for injury prevention in youth athletes: A meta-analysis. Front 117. Venturelli M, Schena F, Zanolla L, Bishop D. Injury Physiol. 2017;8:920. doi: risk factors in young soccer players detected by a 10.3389/fphys.2017.00920. multivariate survival model. J Sci Med Sport. 2011;14(4):293–298. 106. Stølen T, Chamari K, Castagna C, Wisløff U. Physiology of soccer. Sports Med. 2005;35(6):501– 118. Waldén M, Hägglund M, Werner J, Ekstrand J. The 536. epidemiology of anterior cruciate ligament injury in football (soccer): a review of the literature from a 107. Sugimoto D, Howell DR, Tocci NX, Meehan III WP. gender-related perspective. Knee Surg Sports Risk factors associated with self-reported injury Traumatol Arthrosc. 2011;19(1):3–10. history in female youth soccer players. Phys Sportsmed. 2018;46(3):312–318. 119. Watson A, Brickson S, Brooks MA, Dunn W. Preseason aerobic fitness predicts in-season injury 108. Tears C, Chesterton P, Wijnbergen M. The elite and illness in female youth athletes. Orthop J Sports player performance plan: The impact of a new Med. 2017;5(9):2325967117726976. doi: national youth development strategy on injury 10.1177/2325967117726976. characteristics in a premier league football academy. J Sports Sci. 2018;36:2181–2188. 120. Wiggins AJ, Grandhi RK, Schneider DK, Stanfield D, Webster KE, Myer GD. Risk of secondary injury in 109. Timpka T, Risto O, Björmsjö M. Boys soccer league younger athletes after anterior cruciate ligament injuries: a community-based study of time-loss from reconstruction: A systematic review and meta- sports participation and long-term sequelae. Eur J analysis. Am J Sports Med. 2016;44:1861–1876. Public Health. 2008;18(1):19–24. 121. Wik EH, Lolli L, Chamari K, Materne O, Di Salvo V, 110. Tourny C, Sangnier S, Cotte T, Langlois R, Coquart J. Gregson W, et al. Injury patterns differ with age in Epidemiologic study of young soccer player’s male youth football: a four-season prospective injuries in U12 to U20. J Sports Med Phys Fitness. study of 1111 time-loss injuries in an elite national 2014;54(4):526–535. academy. Br J Sports Med. 2021;55(14):794-800. 111. Towlson C, Cobley S, Parkin G, Lovell R. When does 122. Wild CY, Steele JR, Munro BJ. Why do girls sustain the influence of maturation on anthropometric and more anterior cruciate ligament injuries than boys? physical fitness characteristics increase and subside. Sports Med. 2012;42(9):733–749. Scand J Med Sci Sports. 2018;28:1946–1955. 123. Wollin M, Thorborg K, Pizzari T. Monitoring the 112. Towlson C, Salter J, Ade JD, Enright K, Harper LD, effect of football match congestion on hamstring Page RM, et al. Maturity-associated considerations strength and lower limb flexibility: potential for for training load, injury risk, and physical secondary injury prevention? Phys Ther Sport. performance in youth soccer: One size does not fit 2018;29:14–18. 50 KOŠARKA Enajst odstotkov svetovnega prebivalstva igra rekreativno košarko, zaradi česar je košarka eden najbolj priljubljenih športov na svetu (30, 36). Razširjena je med dekleti in fanti v vseh starostnih obdobjih in je eden najbolj priljubljenih moštvenih športov med mladostniki, starimi od 12 do 17 let (47, 27). Košarka je šport, ki ga je mogoče prilagoditi tako, da se lahko igra neformalno v skupinah z enim, dvema ali tremi igralci, tj. eden na enega, dva na dva ali trije na tri. Kar 50 % otrok in mladostnikov je navedlo, da je bil eden od razlogov, zakaj so začeli igrati košarko, ta, da jo je mogoče igrati s poljubnim številom igralcev (23). Košarka poleg psihosocialnih koristi lahko mladostnikom prinese tudi druge koristi za zdravje, saj ugodno vpliva na srčno-pljučni, mišično-skeletni in presnovni sistem (53, 63, 65). Spodbuja hitrost, okretnost, mišično moč, vzdržljivost in skladnost gibanja ter poleg nogometa in atletike mladostnikom zagotavlja najvišjo raven gibalnih spretnosti (13). Pozitivno vpliva tudi na mineralno kostno gostoto pri fantih in dekletih (2, 64, 77). V raziskavah je bilo potrjeno, da se koristi za zdravje, pridobljene s telesno dejavnostjo v mladosti, lahko nadaljujejo v odraslo dobo, npr. manjše srčno-presnovno tveganje, dolgoročno zdravje kosti, boljše duševno zdravje v poznejšem življenju ipd. (3, 5, 23, 38, 74). Čeprav je košarka nedvomno koristna za telesno, duševno in socialno dobro počutje, je tako kot drugi športi povezana tudi s tveganjem za mišično-skeletne poškodbe (23, 36). Med športi ima sicer razmeroma nizko stopnjo poškodb mladostnikov, ki je nižja kot v fantovskem in dekliškem nogometu ter dekliški odbojki (7, 17), nizka je tudi stopnja poškodb zaradi prekomerne obremenitve (60). Poškodbe Košarka je šport z velikimi telesnimi obremenitvami in kompleksnimi gibi, ki vključujejo obrate in nenadne spremembe smeri, tek, nenadne upočasnitve ter ponavljajoče se skoke in doskoke (4). Zato ni presenetljivo, da si mladi igralci najpogosteje poškodujejo spodnje ude, predvsem gležnje (26 %) in kolena (16 %) (4, 11, 19, 25, 34, 39, 73). Pri tem so bile zabeležene tako travmatske poškodbe (npr. zvini sklepov) kot preobremenitvene poškodbe (npr. okvara tetive, stresni zlomi) (18, 21, 67). Poškodbe zgornjih udov predstavljajo 12–14 % vseh poškodb, večinoma poškodb rok, prstov in zapestij; pri rekreativnih košarkarjih pa so pogoste tudi poškodbe rame in glave/vratu/obraza (14, 58). Otroci in mladostniki v primerjavi z drugimi starostnimi kategorijami igralcev in ravnmi igre pogosteje utrpijo poškodbe glave (4). Dve poškodbi, povezani s košarko, ki sta tradicionalno deležni največ pozornosti, sta zvin gležnja in pretrganje sprednje križne vezi kolena. Zvin gležnja, zlasti stranski, je najpogostejša diagnosticirana poškodba pri košarkarjih in košarkaricah (15, 18, 54, 67, 76). Čeprav so lahko zvini gležnja sorazmerno manj hudi kot druge poškodbe, so pomembni zaradi večjega tveganja za ponovni zvin, sočasne poškodbe kosti in mišic stopal ter razvoja kronične nestabilnosti gležnja s poznejšim osteoartritisom, ki lahko sledi začetnemu zvinu gležnja (24, 28, 32, 45, 59). Zvini se najpogosteje zgodijo med tekmo (71 %), pri čemer v 56 % primerov igralcu zaradi poškodbe ni bilo treba izpustiti naslednje tekme, če pa jo je moral, se je vrnil v igro v povprečju po 8 dneh, pri hujših zvinih pa po 24 dneh (32). Pojavnost brezkontaktnih poškodb sprednje križne vezi v košarki je zelo zaskrbljujoča zaradi visoke incidence v primerjavi z drugimi športi in posledic, ki spremljajo poškodbo, npr. operativna rekonstrukcija, osteoartritis kolenskega sklepa ipd. (1, 42, 51, 76). Do 16 % košarkaric lahko utrpi poškodbo sprednje križne vezi v času svoje igralske kariere, kar je običajno 2- do 4-krat več kot pri moških košarkarjih (55). Po operativni rekonstrukciji se je sicer od 78 do 94 % igralcev vrnilo v igro, povprečen izostanek pa je trajal od 10 do 14 mesecev, kar pomeni, da je igralec izpustil najmanj preostanek sezone, v kateri se je poškodoval (35, 41, 50). Poškodba posameznega sklepa spodnjega uda je kompleksna, saj je povečano tveganje za poškodbo sprednje križne vezi na primer mogoče pripisati biomehanskim in anatomskim dejavnikom kolena in kolka ter slabšemu živčno-mišičnemu nadzoru trupa (49, 66, 67, 75, 70, 71). Zato lahko izboljšanje dejavnikov tveganja za poškodbo enega sklepa poveča tveganje za poškodbo drugega (67). Košarka zahteva specifične gibe, zaradi katerih se dejavniki tveganja in mehanizmi nastanka poškodb razlikujejo od drugih športov. Po naravi je košarka vertikalni šport, ki zahteva od 35 do 46 skokov in doskokov na tekmo, kar je 2- do 4-krat več kot pri nogometu ali odbojki (43, 48, 62). Ker gre za večsmerni šport, morajo športniki stalno pospeševati in zavirati ter spreminjati smer ali gibe vsake 2–3 sekunde (43). Medtem ko drugi večsmerni 51 športi poudarjajo predvsem gibanje v premi ravnini (npr. tek, sprint), košarka zahteva več gibanja v prečnih ravninah, zlasti gibanje v čelni ravnini med obrambo (9, 12). Dejavniki tveganja V športu so se pri mladostnikih kot pomembni dejavniki tveganja izkazale predhodne poškodbe, slaba telesna pripravljenost in mišična moč ter velik obseg vadbe, zato se poudarja potreba po vključevanju kineziologa v načrtovanje vadbe in njegovem sodelovanju s trenerji, športniki, fizioterapevti, vodstvom društva in starši (6, 29). Predhodna poškodba, povezana s športom, je verjetno najbolj uveljavljen napovedni dejavnik za poznejše poškodbe (16, 23, 26, 56). Med športniki lige NBA je bila na primer pogostost zvinov gležnja na tekmah za 41 % višja med igralci, ki so v preteklem letu že imeli zvin gležnja (32). Slaba telesna pripravljenost, mišična moč, asimetrija moči in gibljivosti spodnjih udov ter relativni primanjkljaj glede na energijske potrebe lahko povečajo tveganje za preobremenitvene poškodbe tako pri fantih kot pri dekletih (10, 20, 23, 68, 69, 76). Preobremenitvene poškodbe opozarjajo na prekomerno vadbo in tekmovanja v obdobju mladostniške pospešene rasti, zlasti če so povezani z neustreznim zagotavljanjem obnove (regeneracije) (8, 22, 68). Npr. vadba, daljša od 16 ur na teden, je pri 14- do 18-letnih mladostnikih povezana z večjim tveganjem za poškodbe, prav tako je tudi razmerje med udejstvovanjem v organiziranem športu in prosto igro, večje od 2 : 1 (23, 33, 37, 40, 61). Tako kot v večini športov je tudi v košarki stopnja poškodb večja na tekmovanjih kot pri vadbi (15, 17, 23). Brezkontaktne poškodbe se pogosteje pojavijo pri obrambi, kar velja za vse poškodbe in poškodbe gležnja (36, 46). V času pospešene rasti se pri doskoku razvijejo večje navpične sile na noge zaradi začasnega zmanjšanja gibalnih sposobnosti, velike sile pri doskoku pa so povezane z večjim tveganjem za poškodbe (57). Med notranjimi dejavniki tveganja za poškodbe se omenja še večje nihanje telesa v pokončni drži (35, 49) in telesna masa > 75 kg (36, 39, 44, 72), medtem ko večji maksimalni kot upogiba kolena med skakanjem zmanjša tveganje za poškodbo (36, 39). Raziskovali so tudi vlogo utrujenosti pri nastanku raztrganin sprednje križne vezi, ker se 62 % raztrganin zgodi v drugem polčasu, od tega 40 % v četrti četrtini, vendar niso bile ugotovljene pomembne razlike glede na odigrane minute ali četrtino, v kateri je prišlo do poškodbe (31, 52). Literatura 1. Agel J, Arendt EA, Bershadsky B. Anterior cruciate youth sports participation and mental health in ligament injury in National Collegiate Athletic young adulthood among Finnish males. Am J Health Association basketball and soccer: a 13-year review. Promot. 2018 Sep;32(7):1502-1509. doi: Am J Sports Med. 2005;33:524-530. 10.1177/0890117117746336. 2. Agostinete RR, Lynch KR, Gobbo LA, Lima MC, Ito IH, 6. Bačvić N. Vloga kineziologa in kinezioloških znanj pri Luiz-de-Marco R, et al. Basketball affects bone reševanju nekaterih problemov slovenske klubske mineral density accrual in boys more than swimming košarke. Revija Šport. 2022;70(1-2):108-113. and other impact sports: 9-mo follow-up. J Clin Densitom. 2016 Jul-Sep;19(3):375-381. doi: 7. Barber Foss KD, Myer GD, Hewett TE. Epidemiology 10.1016/j.jocd.2016.04.006. of basketball, soccer, and volleyball injuries in middle-school female athletes. Phys Sportsmed. 3. Ames ME, Leadbeater BJ, MacDonald SWS. Health 2014;42(2):146–153. behavior changes in adolescence and young adulthood: implications for cardiometabolic risk. 8. Barrack MT, Gibbs JC, De Souza MJ, Williams NI, Health Psychol. 2018;37(2):103–113. Nichols JF, Rauh MJ, et al. Higher incidence of bone stress injuries with increasing female athlete triad- 4. Andreoli CV, Chiaramonti BC, Buriel E, de Castro related risk factors: a prospective multisite study of Pochini A, Ejnisman B, Cohen M. Epidemiology of exercising girls and women. Am J Sports Med. sports injuries in basketball: integrative systematic 2014;42(4):949–958. review. BMJ Open Sport Exerc Med. 2018 Dec 27;4(1):e000468. doi: 10.1136/bmjsem-2018- 9. Ben Abdelkrim N, Castagna C, Jabri I, Battikh T, El 000468. Fazaa S, El Ati J. Activity profile and physiological requirements of junior elite basketball players in 5. Appelqvist-Schmidlechner K, Vaara J, Häkkinen A, relation to aerobic-anaerobic fitness. J Strength Cond Vasankari T, Mäkinen J, et al. Relationships between Res. 2010;24:2330-2342. 52 10. Beranič L. Treniranje mladih košarkarjev. Revija 21. Dick R, Hertel J, Agel J, Grossman J, Marshall SW. Šport. 2019;67(1-2):44-49. Descriptive epidemiology of collegiate men’s basketball injuries: National Collegiate Athletic 11. Beynnon BD, Vacek PM, Newell MK, Tourville TW, Association Injury Surveillance System, 1988-1989 Smith HC, Shultz SJ, et al. The effects of level of through 2003-2004. J Athl Train. 2007;42:194-201. competition, sport, and sex on the incidence of first- time noncontact anterior cruciate ligament injury. 22. DiFiori JP, Benjamin HJ, Brenner J, Gregory A, Am J Sports Med. 2014 Aug;42(8):1806–1812. Jayanthi N, Landry GL, et al. Overuse injuries and doi:10.1177/0363546514540862. burnout in youth sports: a position statement from the American Medical Society for Sports Medicine. 12. Bloomfield J, Polman R, O’Donoghue P. Physical Clin J Sport Med. 2014;24:3–20. doi: demands of different positions in FA Premier League 10.1097/JSM.0000000000000060. soccer. J Sports Sci Med. 2007;6:63-70. 23. DiFiori JP, Güllich A, Brenner JS, Côté J, Hainline B, 13. Bocarro JN, Kanters MA, Edwards MB, Casper JM, Ryan E 3rd, et al. The NBA and Youth Basketball: McKenzie TL. Prioritizing school intramural and Recommendations for Promoting a Healthy and interscholastic programs based on observed physical Positive Experience. Sports Med. 2018 activity. Am J Health Promot. 2014;28 Suppl 3:S65– Sep;48(9):2053-2065. doi: 10.1007/s40279-018- S71. 0950-0. 14. Bonza JE, Fields SK, Yard EE, Comstock RD. Shoulder 24. Dombek MF, Lamm BM, Saltrick K, Mendicino RW, injuries among United States high school athletes Catanzariti AR. Peroneal tendon tears: a during the 2005-2006 and 2006-2007 school years. J retrospective review. J Foot Ankle Surg. Athl Train. 2009 Jan-Feb;44(1):76–83. 2003;42:250-258. doi:10.4085/1062-6050-44.1.76. 25. Drakos MC, Domb B, Starkey C, Callahan L, Allen AA. 15. Borowski LA, Yard EE, Fields SK, Comstock RD. The Injury in the National Basketball Association: a 17- epidemiology of US high school basketball injuries, year overview. Sports Health. 2010;2(4):284–290. 2005-2007. Am J Sports Med. 2008;36:2328-2335. 26. Emery CA, Meeuwisse WH, Hartmann SE. Evaluation 16. Buist I, Bredeweg SW, Lemmink KA, van Mechelen of risk factors for injury in adolescent soccer. W, Diercks RL. Predictors of running-related injuries Implementation and validation of an injury in novice runners enrolled in a systematic training surveillance system. Am J Sports Med. program: a prospective cohort study. Am J Sports 2005;33:1882–1891. Med. 2010;38:273–280. doi: 10.1177/0363546509347985. 27. Fižuleto L, Erčulj F. Analiza poučevanja košarke v slovenskih gimnazijah. Revija Šport. 2021;69(1-2):30- 17. Comstock D, Currie DW, Pierpoint LA. Summary 35. report: national high school sports-related injury surveillance study, 2014–15 school year. High school 28. Golditz T, Steib S, Pfeifer K, Uder M, Gelse K, Janka R, RIO study reports. 2016. [cited April 8]. Available et al. Functional ankle instability as a risk factor for from: osteoarthritis: using T2-mapping to analyze early https://www.google.com/search?client=firefox-b- cartilage degeneration in the ankle joint of young e&q=Comstock+D%2C+Currie+DW%2C+Pierpoint+LA athletes. Osteoarthritis Cartilage. 2014;22:1377- .+Summary+report%3A+national+high+school+sport 1385. s- related+injury+surveillance+study%2C+2014%E2%80 29. Hadžić V, Dervišević E. Šport in poškodbe. Revija %9315+school+year.+High+school+RIO+study+report Šport. 2016;65(1-2 Priloga Šport in zdravje):147-150. s. 30. Harmer PA. Basketball injuries. Med Sport Sci. 18. Cumps E, Verhagen E, Meeusen R. Prospective 2005;49: 31–61. doi: 10.1159/000085341. epidemiological study of basketball injuries during 31. Harris JD, Erickson BJ, Bach BR, Abrams GD, one competitive season: ankle sprains and overuse Cvetanovich GL, Forsythe B, et al. Return-to-sport knee injuries. J Sports Sci Med. 2007;6:204-211. and performance after anterior cruciate ligament 19. de Vries AJ, van der Worp H, Diercks RL, van den reconstruction in National Basketball Association Akker-Scheek I, Zwerver J. Risk factors for patellar players. Sports Health. 2013;5(6):562–568. doi: tendinopathy in volleyball and basketball players: A 10.1177/1941738113495788. survey-based prospective cohort study. Scand J Med 32. Herzog MM, Mack CD, Dreyer NA, Wikstrom EA, Sci Sports. 2015 Oct;25(5):678–684. Padua DA, Kocher MS, et al. Ankle sprains in the doi:10.1111/sms.12294. National Basketball Association, 2013-2014 through 20. Dervišević E, Hadžić V. Quadriceps and hamstrings 2016-2017. Am J Sports Med. 2019;47(11):2651– strength in team sports: basketball, football and 2658. volleyball. Isokinet Exerc Sci. 2012;20(4):293-300. doi: 10.3233/IES-2012-00483. 53 33. Jayanthi NA, LaBella CR, Fischer D, Pasulka J, Dugas Oct;10(4):239-244. doi: 10.1097/00042752- LR. Sports-specialized intensive training and the risk 200010000-00003. of injury in young athletes: a clinical case–control study. Am J Sports Med. 2015;43:794–801. 45. Medina McKeon JM, Bush HM, Reed A, Whittington A, Uhl TL, McKeon PO. Return-to-play probabilities 34. Junge T, Runge L, Juul-Kristensen B, Wedderkopp N. following new versus recurrent ankle sprains in high Risk factors for knee injuries in children 8 to 15 school athletes. J Sci Med Sport. 2014;17:23-28. years: the CHAMPS study DK. Med Sci Sports Exerc. 2016 Apr;48(4):655–662. 46. Monfort SM, Comstock RD, Collins CL, Onate JA, Best TM, Chaudhari AMW. Association between ball- 35. Kester BS, Behery OA, Minhas SV, Hsu WK. Athletic handling versus defending actions and acute performance and career longevity following anterior noncontact lower extremity injuries in high school cruciate ligament reconstruction in the National basketball and soccer. Am J Sports Med. 2015 Basketball Association. Knee Surg Sports Traumatol Apr;43(4):802–807. doi: Arthrosc. 2017;25(10):3031–3037. 10.1177/0363546514564541. 36. Kilic Ö, Van Os V, Kemler E, Barendrecht M, 47. National Federation of State High School Association. Gouttebarge V. The 'Sequence of Prevention' for 2021–22 High School Athletics Participation Survey musculoskeletal injuries among recreational [Internet]. 2022 [cited 2023 avg 14]. Available from: basketballers: a systematic review of the scientific https://www.nfhs.org/sports-resource-content/high- literature. Review Phys Sportsmed. 2018 school-participation-survey-archive/ May;46(2):197-212. doi: 10.1080/00913847.2018.1424496. 48. Nedelec M, Mccall A, Carling C, Legall F, Berthoin S, Dupont G. The influence of soccer playing actions on 37. LaPrade RF, Agel J, Baker J, Brenner JS, Cordasco FA, the recovery kinetics after a soccer match. J Strength Côté J, et al. Early sport specialization consensus Cond Res. 2014;28:1517-1523. statement. Orthop J Sports Med. 2016;4(4):1–8. 49. Nguyen AD, Shultz SJ, Schmitz RJ. Landing 38. Leigey D, Irrgang J, Francis K, Cohen P, Wright V. biomechanics in participants with different static Participation in high-impact sports predicts bone lower extremity alignment profiles. J Athl Train. mineral density in senior olympic athletes. Sports 2015;50:498-507. Health. 2009;1(6):508–513. 50. Nwachukwu BU, Anthony SG, Lin KM, Wang T, 39. Leppanen M, Pasanen K, Kujala UM, Vasankari T, Altchek DW, Allen AA. Return to play and Kannus P, Äyrämö S, et al. Stiff landings are performance after anterior cruciate ligament associated with increased ACL injury risk in young reconstruction in the National Basketball female basketball and floorball players. Am J Sports Association: surgeon case series and literature Med. 2017 Feb;45(2):386–393. review. Phys Sportsmed. 2017;45(3):303–308. doi:10.1177/0363546516665810. 51. Oiestad BE, Engebretsen L, Storheim K, Risberg MA. 40. Loud KJ, Gordon CM, Micheli LJ, Field AE. Correlates Knee osteoarthritis after anterior cruciate ligament of stress fractures among preadolescent and injury: a systematic review. Am J Sports Med. adolescent girls. Pediatrics. 2005 Apr;115(4):e399- 2009;37:1434-1443. 406. doi: 10.1542/peds.2004-1868. 52. Okoroha KR, Marfo K, Meta F, Matar R, Shehab R, 41. Mai HT, Chun DS, Schneider AD, Erickson BJ, Thompson T, et al. Amount of minutes played does Freshman RD, Kester B, et al. Performance-based not contribute to anterior cruciate ligament injury in outcomes after anterior cruciate ligament National Basketball Association athletes. reconstruction in professional athletes differ Orthopedics. 2017;40(4):e658–e662. doi: between sports. Am J Sports Med. 10.3928/01477447-20170503-04. 2017;45(10):2226–2232. 53. Ortega FB, Artero EG, Ruiz JR, España-Romero V, 42. Mather RC 3rd, Koenig L, Kocher MS, Dall TM, Gallo Jiménez-Pavón D, Vicente-Rodriguez G, et al. Physical P, Scott DJ, et al. Societal and economic impact of fitness levels among European adolescents: the anterior cruciate ligament tears. J Bone Joint Surg HELENA study. Br J Sports Med. 2011;45(1):20–29. Am. 2013;95:1751-1759. doi: 10.2106/JBJS.L.01705. 54. Pappas E, Zazulak BT, Yard EE, Hewett TE. The 43. Matthew D, Delextrat A. Heart rate, blood lactate epidemiology of pediatric basketball injuries concentration, and time-motion analysis of female presenting to US emergency departments: 2000- basketball players during competition. J Sports Sci. 2006. Sports Health. 2011;3:331-335. 2009;27:813-821. 55. Prodromos CC, Han Y, Rogowski J, Joyce B, Shi K. A 44. McGuine TA, Greene JJ, Best T, Leverson G . Balance meta-analysis of the incidence of anterior cruciate as a predictor of ankle injuries in high school ligament tears as a function of gender, sport, and a basketball players. Clin J Sport Med. 2000 knee injury-reduction regimen. Arthroscopy. 2007 54 Dec;23(12):1320-1325.e6. doi: 67. Taylor JB, Ford KR, Nguyen AD, Terry LN, Hegedus EJ. 10.1016/j.arthro.2007.07.003. Prevention of Lower Extremity Injuries in Basketball: A Systematic Review and Meta-Analysis. Review 56. Ramirez M, Brown Schaffer B, Shen H, Kashani S, Sports Health. 2015 Sep-Oct;7(5):392-398. doi: Kraus JF. Injuries to high school football athletes in 10.1177/1941738115593441. California. Am J Sports Med. 2006;34:1147–1158. doi: 10.1177/0363546505284385. 68. Tenforde AS, Barrack MT, Nattiv A, Fredericson M. Parallels with the female athlete triad in male 57. Read PJ, Oliver JL, Myer GD, Croix MBDS, Belshaw A, athletes. Sports Med. 2016;46(2):171–182. Lloyd RS. Altered landing mechanics are shown by male youth soccer players at different stages of 69. Vatovec R, Kozinc Ž, Šarabon N. Exercise maturation. Phys Ther Sport. 2018;33:48–53. interventions to prevent hamstring injuries in athletes: A systematic review and meta-analysis. Eur 58. Robinson TW, Corlette J, Collins CL, Comstock RD. J Sport Sci. 2020;20(7):992-1004. doi: Shoulder injuries among US high school athletes, 10.1080/17461391.2019.1689300. 2005/2006-2011/2012. Pediatrics. 2014 Feb;133(2):272–279. 70. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, Pilih IA, Perme MP. Rate and risk of anterior cruciate 59. Roemer FW, Jomaah N, Niu J, Almusa E, Roger B, ligament injury among sportswomen in Slovenia. J D'Hooghe P, et al. Ligamentous injuries and the risk Athl Train. 2011;46(1):92-98. doi: 10.4085/1062- of associated tissue damage in acute ankle sprains in 6050-46.1.92. athletes: a cross-sectional MRI study. Am J Sports Med. 2014;42:1549-1557. 71. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, Pilih IA, Pohar M. Knee anterior laxity: a risk factor 60. Roos KG, Marshall SW, Kerr ZY, Golightly YM, Kucera for traumatic knee injury among sportswomen? KL, Myers JB, et al. Epidemiology of overuse injuries Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. in collegiate and high school athletics in the United 2008;16(9):823-833. doi: 10.1007/s00167-008-0559- States. Am J Sports Med. 2015;43(7):1790–1797. 1. 61. Rose MS, Emery CA, Meeuwisse WH. 72. Wang HK, Chen CH, Shiang TY, Jan MH, Lin KH. Risk- Sociodemographic predictors of sports injury in factor analysis of high school basketball-player ankle adolescents. Med Sci Sports Exerc. 2008;40:444–450. injuries: a prospective controlled cohort study evaluating postural sway, ankle strength, and 62. Sheppard JM, Gabbett TJ, Stanganelli LC. An analysis flexibility. Arch Phys Med Rehabil. 2006 of playing positions in elite men’s volleyball: Jun;87(6):821-825. doi: 10.1016/j.apmr.2006.02.024. considerations for competition demands and physiologic characteristics. J Strength Cond Res. 73. Waterman BR, Belmont PJ Jr., Cameron KL, Svoboda 2009;23:1858-1866. SJ, Alitz CJ, Owens BD. Risk factors for syndesmotic and medial ankle sprain: role of sex, sport, and level 63. Smith JJ, Eather N, Morgan PJ, Plotnikoff RC, of competition. Am J Sports Med. 2011 Faigenbaum AD, Lubans DR. The health benefits of May;39(5):992–998. muscular fitness for children and adolescents: a doi:10.1177/0363546510391462. systematic review and meta-analysis. Sports Med. 2014;44(9):1209–1223. 74. Wijnstok NJ, Hoekstra T, van Mechelen W, Kemper HC, Twisk JW. Cohort profile: the Amsterdam Growth 64. Stanforth D, Lu T, Stults-Kolehmainen MA, Crim BN, and Health Longitudinal Study. Int J Epidemiol. Stanforth PR. Bone mineral content and density 2013;42(2):422–429. among female NCAA Division I athletes across the competitive season and over a multi-year time 75. Zazulak BT, Hewett TE, Reeves NP, Goldberg B, frame. J Strength Cond Res. 2016 Oct;30(10):2828- Cholewicki J. Deficits in neuromuscular control of the 2838. doi: 10.1519/JSC.0000000000000785. trunk predict knee injury risk: a prospective biomechanical-epidemiologic study. Am J Sports 65. Strong WB, Malina RM, Blimkie C, Daniels S, Dishman Med. 2007;35:1123-1130. R, Gutin B, et al. Evidence based physical activity for school-age youth. J Pediatr. 2005;146(6):732–737. 76. Zdolšek A, Erčulj F. Epidemiologija poškodb pri košarki in asimetrije spodnjih udov kot dejavnik 66. Sturnick DR, Vacek PM, Desarno MJ, Gardner-Morse tveganja za nastanek poškodb. Revija Šport. MG, Tourville TW, Slauterbeck JR, et al. Combined 2019;67(3-4):100-108. anatomic factors predicting risk of anterior cruciate ligament injury for males and females. Am J Sports 77. Zribi A, Zouch M, Chaari H, Bouajina E, Zaouali M, Med. 2015;43:839-847. doi: Nebigh A, et al. Enhanced bone mass and physical 10.1177/0363546514563277. fitness in prepubescent basketball players. J Clin Densitom. 2014;17(1):156–162. 55 ODBOJKA Odbojka je prav tako eden bolj priljubljenih športov med mladimi (50), ki velja za varen šport z nizko pojavnostjo poškodb (51). Stopnja poškodb pri mladih (12–18 let) odbojkarjih je soraz-merno nizka v primerjavi z drugimi, pogosto izvajanimi športi v srednji šoli, in nižja kot pri starejših odbojkarjih (11). Pri odbojki je treba specifične dejavnosti, kot so skoki, doskoki, blokiranje in zabijanje žoge, kombinirati s hitrimi gibi, kar zahteva velike obremenitve mišično-skeletnega sistema (6). Posledično so odbojkarji izpostavljeni povečanemu tveganju za akutne in preobremenitvene poškodbe spodnjih in zgornjih udov (6, 51). Najpogosteje poškodovane regije so gleženj, zgornji ud (zapestje, roka in prsti, rama) in koleno (11, 29). Dejavniki, povezani s pojavom poškodb, so višja starost, predhodne poškodbe mišično-kostnega sistema, višji indeks telesne mase (11). Trenerji se morajo zavedati tudi tveganja zaradi obsega obremenitev v pripravljalnem in tekmovalnem obdobju ter ga individualno prilagoditi vsakemu športniku (11, 47). Pri tem je treba upoštevati igralni položaj, saj je število skokov največje pri blokerjih in podajalcih, število udarcev pa pri korektorjih in sprejemalcih, kar je pomemben podatek za načrtovanje procesa vadbe in preprečevanje poškodb (40). Na splošno podatki kažejo, da se število poškodb pri odbojki zmanjšuje, kar je verjetno posledica raziskav in zlasti programov za preprečevanje poškodb. Uporaba opornice za gleženj zmanjša tveganje za poškodbo pri igralcih, ki v preteklosti niso utrpeli poškodbe gležnja, ni pa učinkovita pri preprečevanju ponavljajočih se zvinov gležnja (19, 37). Prav tako se priporočajo programi za izboljšanje moči in stabilizacijo rotatorne manšete rame in stegenskih mišic (23, 24, 48), ki so učinkoviti pri preprečevanju poškodb udov (52). Poškodbe Rezultati raziskav so pokazali, da si mladostnikih pri odbojki najpogosteje poškodujejo gleženj, sledijo zapestje, roka, prsti, rama in koleno (11, 15). Poškodbe gležnja so predstavljale 25,9 % vseh poškodb (6, 27, 35, 41). Večinoma so posledica stika z drugim igralcem (do 59 %) (1, 2, 6, 8, 27), v 25 % so brezkontaktne (6, 29, 50, 51), le 4 % pa jih je bilo posledica prekomerne uporabe (51). Poškodbe gležnja so najpogostejša poškodba na vseh igralnih položajih, razen na položaju prostega igralca (libero) (6). Do akutnih poškodb pride zlasti v območju pod mrežo, ko pride do zvračanja stopala navzven ob doskoku z eno nogo na nogo nasprotnega igralca (3, 29, 43, 50). Koleno je druga najpogostejša lokacija poškodb na spodnjem udu (15 % vseh poškodb) (6, 27, 35, 41), poškodbe kolena pa so na splošno najpogostejše poškodbe zaradi prekomerne uporabe (6). Preobremenitvene poškodbe nastanejo zaradi sil pri ponavljajočih se skokih in doskokih. Na obremenitev mišično-kostnega sistema lahko vplivajo tehnike skokov in doskokov ter igralna površina. Opazili so različne tehnike doskoka glede na spol, položaj na igrišču ter vrsto udarca ali servisa, pri čemer so sile reakcije tal in mišična dejavnost večje pri doskoku na eni nogi v primerjavi z doskokom na obeh nogah (46). Preobremenitvene poškodbe spodnjih udov, ki jih opažamo pri odbojki, vključujejo okvare tetiv v kolku, raztrganine sprednje križne vezi, raztrganine meniskusa, stresne zlome ipd. Poškodbe gležnja in kolena, vključno s poškodbami meniskusa, so skupaj predstavljale več kot 50 % resnih poškodb, zaradi katerih so igralci izgubili več kot 10 dni časa (5). Poškodbe zgornjih udov so nekoliko manj pogoste (20–30 % vseh poškodb), kar velja za vse tekmovalne ravni (1, 2, 6, 8, 27). Pri mladostnikih so med poškodbami najpogostejše poškodbe roke in zapestja (9 %), pri starejših igralcih pa poškodbe prstov in palca (11 %), sledijo poškodbe rame (51). Poškodbe prstov in palca so najpogostejše pri liberih (6) in se pojavijo večinoma pri stiku s premikajočo žogo (77 %), medtem ko je stik z drugim igralcem vzrok za poškodbo le v 14,9 % primerov (6, 29). Odbojkarji pogosto izvajajo ponavljajoče se gibe in pogosto dvigujejo roke nad glavo. Takšni gibi nad glavo lahko sčasoma prispevajo k poškodbam ramenskega obroča zaradi preobremenitve (17, 41), ki vključujejo okvaro tetive in raztrganino rotatorne manšete, vnetje tetiv in raztrganino proksimalnega bicepsa, glenohumeralno nestabilnost, patologijo akromioklavikularnega sklepa in poškodbo supraskapularnega živca (30, 31, 51). Glede na igralni položaj so poškodbe rame pogostejše pri srednjih blokerjih, medtem ko so poškodbe prstov in palcev najpogostejše pri liberih (6, 51). 56 Raziskava mladinskih odbojkarjev je pokazala, da je precej pogost tudi pretres možganov, in sicer 7,1 na 100 športnikov in 7,5 na 100 športnic. Avtorji so ugotovili, da je bilo 57 % pretresov možganov povezanih s stikom žoge z glavo, pri čemer se jih je 62 % zgodilo med vadbo ali ogrevanjem, 38,4 % pa med igro (36, 51). Dejavniki tveganja Med dejavniki tveganja, ki vplivajo na večjo stopnjo poškodb mladih pri odbojki, se navajajo višja starost, spol, predhodne poškodbe mišično-skeletnega sistema, višja postava, višji indeks telesne mase, večji obseg telesnih obremenitev med letom in igranje na položaju libero (11, 29, 49). Stopnja poškodb je bila trikrat višja med univerzitetnimi v primerjavi s srednješolskimi odbojkarji, pri obojih pa nižja od stopnje poškodb pri odrasli populaciji (15, 39). Dejavniki, povezani z višjo stopnjo poškodb v višji starosti, so bili visoka raven tekmovanja in večje obremenitve, ki povečujejo tveganje za poškodbe (10, 11, 16, 20). S starostjo se poveča tudi prevalenca predhodnih poškodb mišično-skeletnega sistema, ki so dejavnik tveganja za ponovitev poškodb (13). Dejavnik tveganja za mišično-skeletne poškodbe pri odbojki je spol, saj imajo moški v primerjavi z ženskami večje tveganje za poškodbe gležnja in kolena (29). V raziskavah namreč navajajo večje tveganje odraslih moških za okvaro tetive pogačice (skakalno koleno) (12) in večje tveganje mladostnikov v primerjavi z mladostnicami za poškodbe kolena (29). Predhodne poškodbe mišično-skeletnega sistema so močen dejavnik tveganja za ponovitev poškodb (43). Odbojkarji, ki so imeli težave s kolenom, križem ali ramo že v pripravljalnem obdobju, so imeli več težav tudi v tekmovalnem obdobju v primerjavi z ostalimi igralci (koleno: 42 % proti 8 %; križ: 34 % proti 6 %; rama: 38 % proti 8 %) (45). Pri tem je večina utrpela vsaj eno poškodbo, ki je bistveno zmanjšala udeležbo pri vadbi ali telesno zmogljivost (45). Dejavnik tveganja za mišično-skeletne poškodbe pri odbojki so tekmovanja, v času katerih je tveganje za vse mišično-skeletne poškodbe in za poškodbe gležnja večje kot med vadbo (29, 43). Športniki, ki so igrali kot srednji blokerji ali zunanji igralci, so se poškodovali pogosteje (25), pri mladostnikih pa sta dejavnika tveganja predvsem obseg vadbe in število nizov (7). Pogostost tekem in intenzivnost vadbe pomembno vplivata tudi na težave z ramo zaradi obremenitvenih poškodb, ki jih povzročata neustrezno gibanje in pomanjkanje časa za obnovo (regeneracijo) (18, 32, 34). Nasploh je z večjim tveganjem za preobremenitvene poškodbe sklepov povezan višji indeks telesne mase (7). Pri nastanku poškodb nastopajo tudi biomehanski dejavniki, kot so gibljivost rame, asimetrija moči mišic spodnjih ali zgornjih udov, koordinacija in slaba tehnika metanja ali udarjanja (9, 21, 22, 26, 28, 33, 38). Pri odbojkarjih je pogost pojav znaten kontralateralni primanjkljaj moči zgornjih ali spodnjih udov, zato bi se moral režim vadbe osredotočiti na premagovanje razlik v asimetriji mišičnih zmogljivosti (4, 14, 21, 22). Poleg tega rezultati raziskav kažejo na nujnost različnega pristopa pri vadbi za igralce na različnih igralnih položajih (42, 44). Literatura 1. Agel J, Palmieri-Smith RM, Dick R, Wojtys EM, 4. Bartol V, Vauhnik R, Rugelj D. Influence of the sport Marshall SW. Descriptive epidemiology of collegiate specific training background on the symmetry of the women’s volleyball injuries: National Collegiate single legged vertical counter movement jump Athletic Association Injury Surveillance System, among female ballet dancers and volleyball players. 1988–1989 through 2003–2004. J Athl Train. Heliyon. 2022 Sep 17;8(9):e10669. doi: 2007;42(2):295–302. 10.1016/j.heliyon.2022.e10669. 2. Augustsson SR, Augustsson J, Thomeé R, Svantesson 5. Baugh CM, Weintraub GS, Gregory AJ, Djoko A, U. Injuries and preventive actions in elite Swedish Dompier TP, Kerr ZY. Descriptive epidemiology of volleyball. Scand J Med Sci Sports. 2006;16(6):433– injuries sustained in National Collegiate Athletic 440. doi: 10.1111/j.1600-0838.2005.00517.x. Association Men’s and Women’s Volleyball, 2013– 2014 to 2014–2015. Sports Health. 2018;10(1):60– 3. Barber Foss KD, Myer GD, Hewett TE. Epidemiology 69. doi: 10.1177/1941738117733685. of basketball, soccer, and volleyball injuries in middle-school female athletes. Phys Sportsmed. 6. Bere T, Kruczynski J, Veintimilla N, Hamu Y, Bahr R. 2014;42:146–153. doi: 10.3810/psm.2014.05.2066. Injury risk is low among world-class volleyball players: 4-year data from the FIVB Injury Surveillance 57 System. Br J Sports Med. 2015;49(17):1132–1137. 18. Fleisig GS, Andrews JR. Prevention of elbow injuries doi: 10.1136/bjsports-2015-094959. in youth baseball pitchers. Sports Health. 2012;4:419-424. 7. Caine D, Maffulli N, Caine C. Epidemiology of injury in child and adolescent sports: injury rates, risk 19. Frey C, Feder KS, Sleight J. Prophylactic ankle brace factors, and prevention. Clin Sports Med. use in high school volleyball players: a prospective 2008;27:19–50. doi: 10.1016/j.csm.2007.10.008. study. Foot Ankle Int. 2010;31(4):296–300. doi: 10.3113/FAI.2010.0296. 8. Chandran A, Morris SN, Lempke LB, Boltz AJ, Robison HJ, Collins CL. Epidemiology of Injuries in National 20. Fulton J, Wright K, Kelly M, Zebrosky B, Zanis M, Collegiate Athletic Association Women’s Volleyball: Drvol C, et al. Injury risk is altered by previous injury: 2014–2015 through 2018–2019. J Athl Train. a systematic review of the literature and 2021;56(7):666–673. doi: 10.4085/1062-6050-679- presentation of causative neuromuscular factors. Int 20. J Sports Phys Ther. 2014;9:583. 9. Chu SK, Jayabalan P, Kibler WB, Press J. The kinetic 21. Hadzic V, Sattler T, Pori P, Veselko M, Dervišević E, chain revisited: new concepts on throwing Šarabon N, Marković G. Quadriceps strength mechanics and injury. Pm R. 2016;8 Suppl:S69–77. asymmetry as predictor of ankle sprain in male doi:10.1016/j.pmrj.2015.11.015. volleyball players. J Sports Med Phys Fitness. 2022;62(6):822-829. doi: 10.23736/S0022- 10. Colvin AC, Lynn A. Sports-related injuries in the 4707.21.12370-9. young female athlete. Mt Sinai J Med. 2010;77:307– 314. doi: 10.1002/msj.20179. 22. Hadzic V, Sattler T, Veselko M, Markovic G, Dervisevic E. Strength asymmetry of the shoulders in 11. de Azevedo Sodré Silva A, Sassi LB, Martins TB, de elite volleyball players. J Athl Train. 2014;49(3):338- Menezes FS, Migliorini F, Maffulli N, et al. 344. doi: 10.4085/1062-6050-49.2.05. Epidemiology of injuries in young volleyball athletes: a systematic review. J Orthop Surg Res. 2023 Oct 23. Hadžić V, Sattler T, Topole E, Jarnovič Z, Burger H, 4;18(1):748. doi: 10.1186/s13018-023-04224-3. Dervišević E. Risk factors for ankle sprain in volleyball players: a preliminary analysis. Isokinet Exerc Sci. 12. de Vries AJ, van der Worp H, Diercks RL, van den 2009;17(3):155-160. Akker-Scheek I, Zwerver J. Risk factors for patellar tendi-nopathy in volleyball and basketball players: A 24. Hadžić2 V, Dervišević E, Pori P, Hadžić A, Sattler T. survey-based prospective cohort study. Scand J Med Preseason shoulder rotational isokinetic strength Sci Sports. 2015 Oct;25(5):678-684. doi: and shoulder injuries in volleyball players. Isokinet 10.1111/sms.12294. Exerc Sci. 2022;30(3):273-278. doi: 10.3233/IES- 210127. 13. Delahunt E, Remus A. Risk factors for lateral ankle sprains and chronic ankle instability. J Athl Train. 25. Haupenthal A, Bufon T, dos Santos MC, Matte LM, 2019;54:611. doi: 10.4085/1062-6050-44-18. Dell’Antonio E, Franco FM, et al. Injuries and complaints in the Brazilian national volleyball male 14. Dervišević E, Hadžić V. Quadriceps and hamstrings team: a case study. BMC Sports Sci Med Rehabil. strength in team sports: basketball, football and 2023;15:77. doi: 10.1186/s13102-023-00687-3. volleyball. Isokinet Exerc Sci. 2012;20(4):293-300. doi: 10.3233/IES-2012-00483. 26. Hoppe MW, Brochhagen J, Tischer T, Beitzel K, Seil R, Grim C. Risk factors and prevention strategies for 15. Difiori JP, Benjamin HJ, Brenner JS, Gregory A, shoulder injuries in overhead sports: an updated Jayanthi N, Landry GL, et al. Overuse injuries and systematic review. J Exp Orthop. 2022 Aug burnout in youth sports: a position statement from 16;9(1):78. doi: 10.1186/s40634-022-00493-9. the American Medical Society for Sports Medicine. Br J Sports Med. 2014;48:287–288. doi: 27. Kerr ZY, Gregory AJ, Wosmek J, Pierpoint LA, Currie 10.1136/bjsports-2013-093299. DW, Knowles SB, et al. The first decade of web-based sports injury surveillance: descriptive epidemiology 16. Emery CA, Tyreman H. Sport participation, sport of injuries in US high school girls’ volleyball (2005- injury, risk factors and sport safety practices in 2006 through 2013-2014) and National Collegiate Calgary and area junior high schools. Paediatr Child Athletic Association Women's Volleyball (2004-2005 Health. 2009;14:439–444. doi: Through 2013-2014). J Athl Train. 2018;53(10):926- 10.1093/pch/14.7.439. 937. doi: 10.4085/1062-6050-162-17. 17. Fayão JG, Rossi DM, Oliveira AS. Risk and protective 28. Kibler WB, Wilkes T, Sciascia A. Mechanics and factors for shoulder complaints in indoor volleyball pathomechanics in the overhead athlete. Clin Sports players: A comprehensive systematic review. Phys Med. 2013;32:637– Ther Sport. 2024;65:145-153. doi: 651.doi:10.1016/j.csm.2013.07.003. 10.1016/j.ptsp.2023.12.011. 29. Kilic Ö, Maas M, Verhagen E, Zwerver J, Gouttebarge V. Incidence, aetiology and prevention of 58 musculoskeletal injuries in volleyball: A systematic 41. Sattler T, Dervišević E, Hadžić V. Značilnosti review of the literature. Eur J Sport Sci. 2017 obremenitev gibal pri odbojki. Revija Šport. Jul;17(6):765-793. doi: 2016;64(1-2 Priloga Šport in zdravje):151-156. 10.1080/17461391.2017.1306114. 42. Sattler T, Sekulić D, Esco MR, Mahmutović I, Hadžić 30. Lajtai G, Pfirrmann CW, Aitzetmüller G, Pirkl C, V. Analysis of the association between isokinetic Gerber C, Jost B. The shoulders of professional beach knee strength with offensive and defensive jumping volleyball players: high prevalence of infraspinatus capacity in high-level female volleyball athletes. J Sci muscle atrophy. Am J Sports Med. 2009;37(7):1375- Med Sport. 2015;5:613-618. 1383. doi: 10.1177/0363546509333850. 43. Sattler T. Intrinsic risk factors for sport injuries in 31. Lajtai G, Wieser K, Ofner M, Raimann G, Aitzetmüller female volleyball. Br J Sports Med. 2011;45:533-534. G, Jost B. Electromyography and nerve conduction https://doi.org/10.1136/bjsm.2011.084558.3. velocity for the evaluation of the infraspinatus muscle and the suprascapular nerve in professional 44. Sattler2 T, Hadžić V, Dervišević E, Marković G. beach volleyball players. Am J Sports Med. Vertical jump performance of professional male and 2012;40(10):2303–2308. doi: female volleyball players : effects of playing position 10.1177/0363546512455395. and competition level. J Strength Cond Res. 2015;6:1486-1493. doi: 32. Lyman S, Fleisig GS, Andrews JR, Osinski ED. Effect of 10.1519/JSC.0000000000000781. pitch type, pitch count, and pitching mechanics on risk of elbow and shoulder pain in youth baseball 45. Skazalski C, Whiteley R, Sattler T, Kozamernik T, Bahr pitchers. Am J Sports Med. 2002;30:463-468. R. Knee, Low Back, and Shoulder Problems Among University and Professional Volleyball Players: 33. Manske R, Wilk KE, Davies G, Ellenbecker T, Reinold Playing With Pain. J Athl Train. 2024 Jan 1;59(1):81- M. Glenohumeral motion deficits: friend or foe? Int J 89. doi: 10.4085/1062-6050-0476.22. Sports Phys Ther. 2013;8:537–553. 46. Tilp M, Rindler M. Landing techniques in beach 34. Matsuura T, Iwame T, Suzue N, Arisawa K, Sairyo K. volleyball. J Sports Sci Med. 2013;12(3):447–453. Risk factors for shoulder and elbow pain in youth baseball players. Phys Sportsmed. 2017;45:140-144. 47. Tooth C, Gofflot A, Schwartz C, Croisier JL, Beaudart C, Bruyère O, et al. Risk Factors of Overuse Shoulder 35. McGuine TA, Post E, Biese K, Kliethermes S, Bell D, Injuries in Overhead Athletes: A Systematic Review. Watson A, et al. The incidence and risk factors for Sports Health. 2020 Sep/Oct;12(5):478-487. doi: injuries in girls volleyball: a prospective study of 10.1177/1941738120931764. 2072 players. J Athl Train. 2020 Nov 5;58(2):177-184. doi: 10.4085/182-20. 48. Vatovec R, Kozinc Ž, Šarabon N. Exercise interventions to prevent hamstring injuries in 36. Meeuwisse DW, MacDonald K, Meeuwisse WH, athletes: A systematic review and meta-analysis. Eur Schneider K. Concussion incidence and mechanism J Sport Sci. 2020;20(7):992-1004. doi: among youth volleyball players. Br J Sports Med. 10.1080/17461391.2019.1689300. 2017;51:A62–A63. doi: 10.1136/bjsports-2016- 097270.162. 49. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, Pilih IA, Pohar M. Knee anterior laxity: a risk factor 37. Pedowitz DI, Reddy S, Parekh SG, Huffman GR, for traumatic knee injury among sportswomen? Sennett BJ. Prophylactic bracing decreases ankle Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. injuries in collegiate female volleyball players. Am J 2008;16(9):823-833. doi: 10.1007/s00167-008-0559- Sports Med. 2008;36(2):324–327. doi: 1. 10.1177/0363546507308358. 50. Verhagen EA, Van der Beek AJ, Bouter LM, Bahr RM, 38. Pleša J, Kozinc Ž, Šarabon N. Povezanost odnosa sila- Van Mechelen W. A one season prospective cohort hitrost med nalogama navpičnega skoka in sprinta study of volleyball injuries. Br J Sports Med. pri odbojkarjih. Revija Šport. 2021;69(3-4):109-114. 2004;38:477–481. doi: 10.1136/bjsm.2003.005785. 39. Reeser JC, Gregory A, Berg RL, Comstock RD. A 51. Young WK, Briner W, Dines DM. Epidemiology of Comparison of Women’s Collegiate and Girls’ High Common Injuries in the Volleyball Athlete. Curr Rev School Volleyball Injury Data Collected Prospectively Musculoskelet Med. 2023;16(6):229-234. doi: Over a 4-Year Period. Sports Health. 2015;7:504– 10.1007/s12178-023-09826-2. 510. doi: 10.1177/1941738115600143. 52. Zarei M, Eshghi S, Hosseinzadeh M. The effect of a 40. Rojc J, Sattler T. Ugotavljanje nekaterih telesnih shoulder injury prevention programme on obremenitev članov slovenske odbojkarske proprioception and dynamic stability of young reprezentance. Revija Šport. 2021;69(1-2):206-210. volleyball players; a randomized controlled trial. BMC Sports Sci Med Rehabil. 2021;13(1):71. doi: 10.1186/s13102-021-00300-5. 59 ROKOMET Rokomet je moštveni šport, ki od igralcev zahteva velik telesni napor ter povzroča aerobni in anaerobni stres (39, 40). Med igro prihaja do široke palete ponavljajočih se gibov (pospeševanja, zaviranja, hitrega teka, spremembe smeri, skokov, metov, potiskov) in številnih stikov med igralci (1, 8, 40, 72), incidenca poškodb pa je visoka (45). Rokomet v primerjavi z drugimi moštvenimi in športi posameznikov štejemo za šport z visokim tveganjem za poškodbe (62), prav tako ga MOK uvršča med športe z najvišjo stopnjo poškodb med olimpijskimi športi (23, 54). Zaradi vse večje hitrosti igre, vse večjega števila tekem na sezono ter vse večjih telesnih in fizioloških zahtev za mišično-skeletni sistem se je povečalo tveganje za poškodbe rokometašev (37). Raziskave so pokazale večjo razširjenost poškodb spodnjih udov v primerjavi s poškodbami zgornjih udov, glave in vratu (13, 35, 40). Unilateralna narava igralnih gibov, nestabilnost in stik v situacijah v zraku so najpomembnejši vzrok za akutne poškodbe spodnjih udov (npr. zvini vezi in zlomi kosti), medtem ko velika hitrost krčenja mišic, ki je potrebna pri določenih gibih in premikih, povzroči večino poškodb zaradi prekomerne obremenitve (npr. zlomi in raztrganine mišic) (40). Poleg tega igralec v celotni sezoni opravi vsaj 48.000 metov z žogo, ki tehta od 425 do 475 g, povprečna hitrost meta pa je 130 km/h (24). Pri tem je lahko sila, ki med metom deluje na ramo, do 1,5-krat večja od telesne teže posameznika (14, 56). Zaradi take obremenitve je rama eden najpogosteje poškodovanih sklepov, pri čemer je do 30 % teh poškodb akutnih, 38 % pa zaradi prekomerne obremenitve (1, 3, 28). Pri okrevanju po poškodbi je poleg ustrezne rehabilitacije s fizioterapijo pomembna tudi socialna podpora družinskih članov, fizioterapevtov in glavnega trenerja (15, 21). Poškodbe Večina avtorjev navaja najvišjo incidenco poškodb na spodnjih udih (58 %), pri čemer izpostavljajo področje kolena, stegna in gležnja, najpogostejša poškodba zgornjih udov (17 %) pa je poškodba rame in prstov/palca (5, 7, 17, 25, 26, 36, 41, 57, 66, 74). Poškodbe so bile v tretjini primerov zmerno hude (8–28 dni), nekoliko manj je bilo lahkih (4–7 dni) (27 %) in hudih poškodb (> 28 dni) (26 %) (57). Večinoma gre za poškodbe mišic, sledijo poškodbe sklepov in okvare tetiv. Poškodbe mišic so najpogostejše na zadnji strani stegna (27,8 %), sprednji strani stegna (15,8 %) in rami (15,8 %), poškodbe sklepov pa se pojavljajo predvsem na kolenu (30,5 %) in gležnju (33,3 %) (25, 41). V raziskavah ugotavljajo, da so poškodbe predvsem travmatske narave (npr. pretrganje sprednje križne vezi), medtem ko klinični primeri kažejo, da so poškodbe pogosto posledica prekomerne obremenitve (npr. kronično vnetje tetive pogačice) (40, 51, 52). Poškodbe spodnjih udov Deli telesa, ki so med igro najbolj obremenjeni, so najbolj izpostavljeni poškodbam. Pri rokometu so to spodnji udi z najpogostejšimi poškodbami kolena in gležnjev (40, 62). Slabo izvedeni manevri, kot je preigravanje ali doskok, in pretežno unilateralna narava teh dejanj sta dva najpomembnejša dejavnika tveganja (38, 77). Kadar igralec nima primernega razpona gibanja za izvajanje takih manevrov, ga nadoknadi s podpornimi strukturami (kolenski sklep in gleženj), kar povzroči neravnovesje pokončne drže in poveča tveganje za poškodbo (34, 40). Ena izmed najpogostejših poškodb, ki vodi v dolgotrajno okrevanje, je poškodba kolenske sprednje križne vezi, ki se pojavlja pogosteje pri igralcih s slabim statičnim ravnotežjem (40, 53, 69). Incidenca je skoraj 3-krat višja pri ženskah kot pri moških (40, 52, 75), na kar vpliva razlika med spoloma v aktivacijski sposobnosti stegenskih mišic (64). Rokometašice pri doskoku (npr. skok/kazenski strel), niso sposobne zaposliti potrebnega števila vlaken stegenskih mišic, da bi stabilizirale kolenski sklep in se tako izognile pretiranim rotacijskim gibom (76). Poleg tega je sposobnost sprejemanja udarcev samo z eno nogo pri ženskah manjša, kar povzroči večjo stopnjo mišične napetosti in vpliva na križne vezi (40, 60). Druga pogosto poškodovana mišično-skeletna struktura so stegenske mišice. Ta mišična skupina je nagnjena k poškodbam zaradi hitrih pospeškov rokometašev, obratov in/ali preigravanja (63). Zadnje stegenske mišice se lahko zaradi vsakodnevne telesne dejavnosti skrajšajo in izgubijo viskozno elastičnost, kar povzroči spremembe v drži (55), visoka stopnja utrujenosti te mišične skupine pa je povezana s povečanim tveganjem za poškodbo križnih vezi (40, 43). Rokomet je šport z veliko medosebnega stika, zato ni presenetljivo, da je večina poškodb spodnjih udov travmatske narave (86 %) zaradi neposrednega ali posrednega stika (40, 50). Najpogosteje se na ta način 60 poškoduje gleženj, običajno zaradi manevrov, pri katerih igralec nehote stopi na nogo soigralca/nasprotnika po obrambnem blokiranju (zlomi) ali pri odrivu pred metom (zvini) (20). Nasprotno pa so poškodbe kolka, stegna in stopala, npr. poškodbe Ahilove tetive in stresni zlomi metatarzalnih kosti, najbolj povezane s prekomerno obremenitvijo (25, 40, 47). Poškodbe zgornjih udov Med športi ima rokomet najvišjo incidenco okvare tetiv zgornjih udov, zlasti rame, kar je verjetno posledica velikega števila metov, ki so izvedeni z veliko hitrostjo (25, 72). Pogostost težav z ramo je večja pri igralcih, ki igrajo bliže 6-metrski črti, kar se razlaga z več posredovanji in večjo izpostavljenostjo stiku z drugimi igralci na tej liniji (8, 72). Ponavljajoči se in eksplozivni gibi z roko nad glavo lahko v primeru preobremenitev privedejo do stalnega procesa poškodbe tkiva (2, 31, 49). Prekomerna vadbena obremenitev je povezana s poškodbami rame tako samostojno kot tudi v medsebojnem delovanju z drugimi dejavniki, kot sta moč ramenskih mišic in motnje gibanja lopatice (28). Incidenca in prevalenca poškodb rame pri športih z gibi roke nad glavo se gibljeta od 0,2/1000 do 1,8/1000 ur (11, 45, 71) oziroma od 5 do 36 % (16, 17, 48), izguba časa športne vadbe pa je lahko od 4 do 6 mesecev (44). Poškodbe pri rokometu so predvsem posledica stika z drugim igralcem (> 50 %) (23, 36, 41), pri čemer so najpogostejše travmatske poškodbe (63 %), sledijo pa brezkontaktne in poškodbe zaradi preobremenitve (25, 41, 45). Pri poškodbah zaradi neposrednega stika so bili največkrat prizadeti glava (88 %), roke (84 %) in rama (70 %), pri poškodbah zaradi posrednega stika pa rama (28 %) (36), ki je bila najpogosteje poškodovana tudi zaradi prekomerne obremenitve (1, 72). Dejavniki tveganja Igralci imajo v primerjavi z igralkami večje tveganje za vse poškodbe, vendar imajo igralke več ponavljajočih se poškodb (4–7, 27, 45, 72). Ženske imajo tudi večje število poškodb z več kot sedmimi izgubljenimi dnevi vadbe, kar pomeni, da utrpijo hujše poškodbe (23). Ženske (56 %) se poškodujejo večkrat na tekmovanjih kot moški (46 %), medtem ko se moški pogosteje poškodujejo pri vadbi (27, 72). Na splošno med avtorji ni popolnega soglasja o tem, kdaj se zgodi večina rokometnih poškodb. V nekaterih raziskavah ugotavljajo, da se je večina poškodb zgodila med tekmovanjem (23, 46, 57, 74), medtem ko drugi avtorji poročajo, da se je več poškodb zgodilo med vadbo (27, 41, 72). Glede na igralni položaj sta pogostost in mehanizem poškodb različna. Najpogosteje se poškodujejo srednji napadalci in igralci, ki igrajo na 6-metrski črti, sledijo igralci na krilu in tisti, ki igrajo na 9-metrski črti, ter vratarji (13). Največji deleži poškodb zaradi neposrednega stika z drugim igralcem (52 %) so bili zabeleženi pri srednjih napadalcih (58 %), krilnih igralcih (57 %) in igralcih, ki igrajo na 9-metrski črti (57 %), 26 % poškodb pa je bilo posledica posrednega stika, pri čemer so bili najbolj prizadeti igralci, ki igrajo na 9-metrski črti (32 %). Brezkontaktne poškodbe (23 %) so bile najpogostejše pri vratarjih (48,9 %) (36). Drug odločilni dejavnik pri rokometnih poškodbah je utrujenost zaradi pogostih tekem in kumulacije igralnega časa (40, 58, 70). Na tekmah se zgodi največ poškodb v zadnjih 10 minutah prvega in drugega polčasa, zlasti v zadnjih minutah drugega polčasa, torej v trenutkih, ko igra postane najbolj intenzivna, igralci pa so najbolj utrujeni (35). Do poškodb pride predvsem med napadom na območju med 6- in 9-metrsko črto (72). Poškodbe spodnjih udov Število in vrste poškodb v rokometu so pogojene z več dejavniki tveganja. Ugotovljeno je bilo, da se pojavnost poškodb razlikuje glede na spol (59), saj so v raziskavah potrdili, da je tveganje za pretrganje sprednje križne vezi kolena večje pri ženskah kot pri moških igralcih (52). Druga pomembna dejavnika sta starost in tekmovalna kategorija (40, 46). Poškodbe gležnja so pogostejše na tekmovanjih, kar pojasnjujejo z dvema dejavnikoma: večjo intenzivnostjo in hitrostjo igre, ki vodita do večje utrujenosti, ter neposredno povezavo med starostjo igralca in tveganjem za poškodbe gležnja (46). Pogostost poškodb je večja med mladinskimi kategorijami igralcev (65), kar je v veliki meri posledica nezrelosti mladih igralcev z bolj ranljivimi telesnimi strukturami za prenašanje stikov/udarcev, 61 do katerih prihaja v športu, kot je rokomet (42, 46). Drugi ključni dejavniki so slabša sposobnost izogibanja situacijam, nevarnim za nastanek poškodb, manjša spretnost, neprilagojenost na zahteve tekmovanja ter pomanjkanje za športnika prilagojenih strategij in ukrepov za preprečevanje poškodb ter ustrezna obnova (regeneracija) v mladinskih tekmovalnih kategorijah (40, 58). Tveganje za poškodbo na tekmovanju je od 3-do 10-krat večje kot med vadbo (13). Prav tako sta večja resnost poškodbe in daljše trajanje okrevanja, če se poškodba zgodi med tekmo (12). Najpogostejše poškodbe spodnjih udov so poškodbe kolena (26 %) in gležnja (19 %) (27, 57). S spremembo predpisov Mednarodne rokometne zveze (IHF) se je izboljšala varnost igralcev, vendar to ni veliko vplivalo na incidenco omenjenih poškodb, ker v večji meri nastanejo v brezkontaktnih situacijah (13, 40). Poškodbe, do katerih pride brez neposrednega ali posrednega stika z drugimi igralci, npr. pri preigravanju, so običajno povezane z notranjimi dejavniki tveganja, kot so predhodne poškodbe, atletski primanjkljaji in slaba obnova (regeneracija) (27, 40, 68, 77). Pogosto privedejo do hudih poškodb z dolgimi obdobji okrevanja, zlasti ko gre za poškodbo v kolenskem sklepu ter mišičnih skupinah stegna in noge (30). Poškodbe zgornjih udov Klinično ugotovljeni spremenljivi dejavniki tveganja za poškodbe rame pri športih z gibi roke nad glavo so nezadostno obvladovanje obremenitev, nepravilna tehnika metanja, predhodna poškodba zgornjega uda in/ali hrbtenice, kinematika, pomanjkanje razpona gibanja ali moči ramen in motnje gibanja lopatice, nespremenljivi dejavniki tveganja pa so moški spol, nizka starost, individualna anatomija struktur v rami in velika ohlapnost sklepnih ovojnic (10, 18, 31). Vendar je bilo v novejših sistematičnih pregledih raziskav potrjeno, da so s tveganjem za poškodbe rame povezani ženski spol, igralni položaj, manjša rotacijska moč rame in motnje gibanja lopatice (28, 31). Čeprav osnovni mehanizmi nastanka poškodbe rame ostajajo neznani, je lahko drugačna kinematika metanja žoge eden od dejavnikov večjega tveganja za poškodbe pri ženskah, vendar vzročna povezava še ni bila potrjena (8, 31, 61, 67). Rotacijska moč rame in motnja gibanja lopatice sta povezani s tveganjem za poškodbo rame, oboje pa je pri mladih vrhunskih rokometaših povezano tudi s spolom (9, 31). Pomanjkanje izometrične notranje in zunanje rotacijske moči v rami je povezano s tveganjem za poškodbo pri ženskah, medtem ko je motnja gibanja lopatice med abdukcijo povezana s tveganjem za poškodbo pri moških (9). To je posledica razlik v kinematiki metanja, saj ženske v primerjavi z moškimi uporabljajo tehniko, ki zahteva več rotacijske moči (9). Motnja gibanja lopatice pa se pojavlja pri številnih poškodbah rame, pri čemer njena natančna vloga za nastanek ali poslabšanje motenj gibanja rame ni povsem razjasnjena (31, 33). Vzročni dejavniki so verjetno povezani z mišično oslabelostjo rame, utrujenostjo ali mišičnim neravnovesjem zaradi negativnih povezav z delovanjem in živčno-mišičnim nadzorom periskapularnih mišic (19, 22). Večje tveganje za poškodbe pri ženskah je poznano tudi pri drugih resnih športnih poškodbah, zlasti sprednje križne vezi (73), zato se večja ohlapnost sklepnih ovojnic šteje za enega od pojasnjevalnih dejavnikov (29, 31). Igralni položaj je dejavnik tveganja tudi za nastanek poškodb rame mladih igralcev pri športih z gibi rok nad glavo, kar razlagajo z razlikami v mehanski obremenitvi ramenskega sklepa glede na specifične zahteve igralnega položaja pri rokometu. Dejansko rokometni igralci na 9-metrski črti pogosteje mečejo z veliko hitrostjo na gol in opravijo več podaj kot igralci na drugih igralnih položajih (32). Hitri meti povzročajo velike sile v ramenskem sklepu, kar lahko privede do kopičenja mikrotraum in poveča tveganje za poškodbe zaradi prekomerne obremenitve (2, 49). Prav tako pogosteje sodelujejo v taktičnih situacijah, zaradi katerih je rama v ranljivem položaju, na primer, ko jih nasprotniki nenadoma ustavijo med prodorom (32). 62 Literatura 1. Aasheim C, Stavenes H, Andersson SH, Engbretsen L, beach volleyball players. The federation Clarsen B. Prevalence and burden of overuse injuries Internationale de volleyball beach volleyball injury in elite junior handball. BMJ Open Sport Exerc Med. study. Am J Sports Med. 2003;31:119–125. doi: 2018;4:e000391. doi: 10.1136/bmjsem-2018- 10.1177/03635465030310010401. 000391. 12. Barič A, Hlebš S, Novak S, Brumat P. Epidemiology of 2. Aicale R, Tarantino D, Maffulli N. Overuse injuries in injuries in female and male senior Slovenian handball sport: a comprehensive overview. J Orthop Surg Res. leagues. J Sports Med Phys Fitness. 2021 2018;13:309. doi: 10.1186/s13018-018-1017-5. Dec;61(12):1644-1652. doi: 10.23736/S0022- 4707.21.11967-X. 3. Almeida GPL, Silveira PF, Rosseto NP, Barbosa G, Ejnisman B, Cohen M. Glenohumeral range of 13. Bere T, Alonso JM, Wangensteen A, Bakken A, Eirale motion in handball players with and without C, Dijkstra HP, et al. Injury and illness surveillance throwing-related shoulder pain. J Shoulder Elbow during the 24th Men’s Handball World Surg. 2013;22:602–607. doi: Championship 2015 in Qatar. Br J Sports Med. 10.1016/j.jse.2012.08.027. 2015;49:1151–1156. doi: 10.1136/bjsports-2015- 094972. 4. Åman M, Forssblad M, Henriksson-Larsén K. Incidence and severity of reported acute sports 14. Bojsen Michalsik L, Madsen K, Aagaard P. Technical injuries in 35 sports using insurance registry data. match characteristics and influence of body Scand J Med Sci Sports. 2016;26:451–462. doi: anthropometry on playing performance in male elite 10.1111/sms.12462. team handball. J Strength Cond Res. 2015 Feb;29(2):416-428. doi: 5. Åman M, Forssblad M, Larsén K. Incidence and body 10.1519/JSC.0000000000000595. location of reported acute sport injuries in seven sports using a national insurance database. Scand J 15. Bon M, Doupona M. Occupational specifics of elite Med Sci Sports. 2017;28:1147–1158. doi: female handball players in relation to injury 10.1111/sms.12956. recovery, social support and environmental factors. Int J Occup Med Environ Health. 2021 Jan 6. Åman M, Forssblad M, Larsén K. National injury 7;34(1):101-110. doi: 10.13075/ijomeh.1896.01633. prevention measures in team sports should focus on knee, head, and severe upper limb injuries. Knee 16. Clarsen B, Bahr R, Andersson SH, Munk R, Myklebust Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2019;27:1000–1008. G. Reduced glenohumeral rotation, external rotation doi: 10.1007/s00167-018-5225-7. weakness and scapular dyskinesis are risk factors for shoulder injuries among elite male handball players: 7. Asai K, Nakase J, Shimozaki K, Toyooka K, Kitaoka K, a prospective cohort study. Br J Sports Med. Tsuchiya H. Incidence of injury in young handball 2014;48:1327–1333. doi: 10.1136/bjsports-2014- players during national competition: A 6-year survey. 093702. J Orthop Sci. 2020;25:677–681. doi: 10.1016/j.jos.2019.06.011. 17. Clarsen B, Bahr R, Heymans M, Engedahl M, Midtsundstad G, Rosenlund L, et al. The prevalence 8. Asker M, Holm LW, Källberg H, Waldén M, Skillgate and impact of overuse injuries in five Norwegian E. Female adolescent elite handball players are more sports: Application of a new surveillance method. susceptible to shoulder problems than their male Scand J Med Sci Sports. 2015;25:323–330. doi: counterparts. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 10.1111/sms.12223. 2018;26:1892–1900. doi: 10.1007/s00167-018-4857- y. 18. Cools AM, Johansson FR, Borms D, Maenhout A. Prevention of shoulder injuries in overhead athletes: 9. Asker M, Walden M, Kallberg H, Holm LW, Skillgate a science-based approach. Braz J Phys Ther. E. Preseason clinical shoulder test results and 2015;19:331–339. doi: 10.1590/bjpt-rbf.2014.0109. shoulder injury rate in adolescent elite handball players: a prospective study. J Orthop Sports Phys 19. Cools AM, Witvrouw EE, Declercq GA, Ther. 2020;50:67–74. doi: 10.2519/jospt.2020.9044. Vanderstraeten GG, Cambier DC. Evaluation of isokinetic force production and associated muscle 10. Asker2 M, Brooke HL, Walden M, Tranaeus U, activity in the scapular rotators during a protraction- Johansson F, Skillgate E, et al. Risk factors for, and retraction movement in overhead athletes with prevention of, shoulder injuries in overhead sports: a impingement symptoms. Br J Sports Med. systematic review with best-evidence synthesis. Br J 2004;38:64–68. doi: 10.1136/bjsm.2003.004952. Sports Med. 2018;52:1312–1319. doi: 10.1136/bjsports-2017-098254. 20. Doherty C, Delahunt E, Caulfield B, Hertel J, Ryan J, Bleakley C. The incidence and prevalence of ankle 11. Bahr R, Reeser JC, Fédération Internationale de sprain injury: A systematic review and meta-analysis Volleyball. Injuries among world-class professional 63 of prospective epidemiological studies. Sports Med. 31. Hoppe MW, Brochhagen J, Tischer T, Beitzel K, Seil R, 2014;44:123–140. doi: 10.1007/s40279-013-0102-5. Grim C. Risk factors and prevention strategies for shoulder injuries in overhead sports: an updated 21. Drole K, Paravlic AH. Interventions for increasing systematic review. J Exp Orthop. 2022 Aug return to sport rates after an anterior cruciate 16;9(1):78. doi: 10.1186/s40634-022-00493-9. ligament reconstruction surgery: A systematic review. Front Psychol. 2022 Aug 22;13:939209. doi: 32. Karcher C, Buchheit M. On-court demands of elite 10.3389/fpsyg.2022.939209. handball, with special reference to playing positions. Sports Med. 2014;44:797–814. doi: 10.1007/s40279- 22. Ebaugh DD, McClure PW, Karduna AR. Effects of 014-0164-z. shoulder muscle fatigue caused by repetitive overhead activities on scapulothoracic and 33. Kibler WB, Ludewig PM, McClure PW, Michener LA, glenohumeral kinematics. J Electromyogr Kinesiol. Bak K, Sciascia AD. Clinical implications of scapular 2006;16:224–235. doi: dyskinesis in shoulder injury: the 2013 consensus 10.1016/j.jelekin.2005.06.015. statement from the 'Scapular Summit'. Br J Sports Med. 2013;47:877–885. doi: 10.1136/bjsports-2013- 23. Engebretsen L, Soligard T, Steffen K, Alonso JM, 092425. Aubry M, Budgett R, et al. Sports injuries and illnesses during the London Summer Olympic Games 34. Krosshaug T, Steffen K, Kristianslund EK, Nilstad A, 2012. Br J Sports Med. 2013;47:407–414. doi: Mok KM, Myklebust G, et al. The vertical drop jump 10.1136/bjsports-2013-092380. is a poor screening test for ACL injuries in female elite soccer and handball players. Am J Sports Med. 24. Fieseler G, Hermassi S, Hoffmeyer B, Schulze S, 2016;44:874–883. doi: 10.1177/0363546515625048. Irlenbusch L, Bartels T, et al. Differences in anthropometric characteristics in relation to 35. Langevoort G, Myklebust G, Dvorak J, Junge A. throwing velocity and competitive level in Handball injuries during major international professional male team handball: a tool for talent tournaments. Scand J Med Sci Sports. 2007;17:400– profiling. J Sports Med Phys Fitness. 2017;57:985– 407. doi: 10.1111/j.1600-0838.2006.00587.x. 992. doi: 10.23736/S0022-4707.17.06938-9. 36. Luig P, Krutsch W, Henke T, Klein C, Bloch H, Platen 25. Florit D, Pedret C, Casals M, Malliaras P, Sugimoto D, P, et al. Contact—But not foul play—Dominates Rodas G. Incidence of Tendinopathy in Team Sports injury mechanisms in men’s professional handball: A in a Multidisciplinary Sports Club Over 8 Seasons. J video match analysis of 580 injuries. Br J Sports Med. Sports Sci Med. 2019;18:780–788. 2020;54:984–990. doi: 10.1136/bjsports-2018- 100250. 26. Fritz B, Parkar AP, Cerezal L, Storgaard M, Boesen M, Åström G, et al. Sports imaging of team handball 37. Luig P, Krutsch W, Nerlich M, Henke T, Klein C, Bloch injuries. Semin Musculoskelet Radiol. 2020;24:227– H, et al. Increased injury rates after the restructure 245. doi: 10.1055/s-0040-1710064. of Germany’s national second league of team handball. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 27. Giroto N, Junior LCH, Gomes MRC, Lopes AD. 2018;26:1884–1891. doi: 10.1007/s00167-018-4851- Incidence and risk factors of injuries in Brazilian elite 4. handball players: A prospective cohort study. Scand J Med Sci Sports. 2017;27:195–202. doi: 38. Madruga-Parera M, Bishop C, Read P, Lake J, Brazier 10.1111/sms.12636. J, Romero-Rodriguez D. Jumping-based asymmetries are negatively associated with jump, change of 28. Hadjisavvas S, Efstathiou MA, Malliou V, Giannaki direction, and repeated sprint performance, but not CD, Stefanakis M. Risk factors for shoulder injuries in linear speed, in adolescent handball athletes. J Hum handball: systematic review. BMC Sports Sci Med Kinet. 2020;71:47–58. doi: 10.2478/hukin-2019- Rehabil. 2022 Dec 2;14(1):204. doi: 10.1186/s13102- 0095. 022-00588-x. 39. Marin DP, Bolin AP, Campoio TR, Guerra BA, Otton R. 29. Herzberg SD, Motu'apuaka ML, Lambert W, Fu R, Oxidative stress and antioxidant status response of Brady J, Guise JM. The effect of menstrual cycle and handball athletes: Implications for sport training contraceptives on ACL injuries and laxity: a monitoring. Int Immunopharmacol. 2013;17:462– systematic review and meta-analysis. Orthop J Sports 470. doi: 10.1016/j.intimp.2013.07.009. Med. 2017;5:2325967117718781. doi: 10.1177/2325967117718781. 40. Martín-Guzón I, Muñoz A, Lorenzo-Calvo J, Muriarte D, Marquina M, de la Rubia A. Injury Prevalence of 30. Hewett TE, Ford KR, Hoogenboom BJ, Myer GD. the Lower Limbs in Handball Players: A Systematic Understanding and preventing acl injuries: Current Review. Int J Environ Res Public Health. 2021 Dec biomechanical and epidemiologic considerations— 29;19(1):332. doi: 10.3390/ijerph19010332. Update 2010. N Am J Sports Phys Ther. 2010;5:234– 251. 64 41. Mashimo S, Yoshida N, Takegami A, Suzuki K, Onishi 52. Olsen OE, Myklebust G, Engebretsen L, Holme I, Bahr S. Injury pattern according to player position in R. Relationship between floor type and risk of ACL Japanese youth handball: A cross-sectional study injury in team handball. Scand J Med Sci Sports. among 2377 players. Phys Ther Sport. 2021;50:7–14. 2003;13:299–304. doi: 10.1034/j.1600- doi: 10.1016/j.ptsp.2021.03.016. 0838.2003.00329.x. 42. Matthys S, Fransen J, Vaeyens R, Philippaerts RM. 53. Oshima T, Nakase J, Kitaoka K, Shima Y, Numata H Differences in biological maturation, anthropometry Takata Y, et al. Poor static balance is a risk factor for and physical performance between playing positions non-contact anterior cruciate ligament injury. Arch in youth team handball. J Sports Sci. 2013;31:1344– Orthop Trauma Surg. 2018;138:1713–1718. doi: 1352. doi: 10.1080/02640414.2013.781663. 10.1007/s00402-018-2984-z. 43. Melnyk M, Gollhofer A. Submaximal fatigue of the 54. Palmer D, Cooper DJ, Emery C, Batt ME, Engebretsen hamstrings impairs specific reflex components and L, Scammell BE, et al. Self-reported sports injuries knee stability. Knee Surg.Sports Traumatol Arthrosc. and later-life health status in 3357 retired Olympians 2007;15:525–532. doi: 10.1007/s00167-006-0226-3. from 131 countries: A cross-sectional survey among those competing in the games between London 1948 44. Michener LA, Abrams JS, Bliven KCH, Falsone S, and PyeongChang 2018. Br J Sports Med. Laudner KG, McFarland EG, et al. National Athletic 2021;55:46–53. doi: 10.1136/bjsports-2019-101772. Trainers' association position statement: evaluation, management, and outcomes of and return-to-play 55. Palmer TB, Followay BN, Thompson BJ. Age-related criteria for overhead athletes with superior labral effects on maximal and rapid hamstrings/quadriceps anterior-posterior injuries. J Athl Train. 2018;53:209– strength capacities and vertical jump power in young 229. doi: 10.4085/1062-6050-59-16. and older females. Aging Clin Exp Res. 2017;29:1231–1239. doi: 10.1007/s40520-017-0734- 45. Moller M, Attermann J, Myklebust G, Wedderkopp 7. N. Injury risk in Danish youth and senior elite handball using a new SMS text messages approach. 56. Póvoas SCA, Castagna C, Resende C, Coelho EF, Silva Br J Sports Med. 2012;46:531–537. doi: P, Santos R, et al. Physical and physiological demands 10.1136/bjsports-2012-091022. of recreational team handball for adult untrained men. Biomed Res Int. 2017:2017:6204603. doi: 46. Mónaco M, Rincón JAG, Ronsano BJM, Whiteley R, 10.1155/2017/6204603. Sanz-Lopez F, Rodas G. Injury incidence and injury patterns by category, player position, and 57. Rafnsson ET, Valdimarsson Ö, Sveinsson T, Árnason maturation in elite male handball elite players. Biol Á. Injury Pattern in Icelandic Elite Male Handball Sport. 2019;36:67–74. doi: Players. Clin J Sport Med. 2019;29:232–237. doi: 10.5114/biolsport.2018.78908. 10.1097/JSM.0000000000000499. 47. Murphy DF, Connolly DAJ., Beynnon BD. Risk factors 58. Raya-González J, García-Esteban S, De Ste Croix MBA, for lower extremity injury: A review of the literature. Clemente FM, Castillo D. Longitudinal differences in Br J Sports Med. 2003;37:13–29. doi: the injury profile of professional male handball 10.1136/bjsm.37.1.13. players according to competitive-level. Res Sports Med. 2021;29:90–102. doi: 48. Myklebust G, Hasslan L, Bahr R, Steffen K. High 10.1080/15438627.2020.1800465. prevalence of shoulder pain among elite Norwegian female handball players. Scand J Med Sci Sports. 59. Roh HL, Kim CW, Park KJ. Epidemiology of injuries in 2013;23:288–294. doi: 10.1111/j.1600- elite Korean handball athletes: A prospective cohort 0838.2011.01398.x. study. J Sports Med Phys Fitness. 2022 Jan;62(1):90- 97. doi: 10.23736/S0022-4707.21.12121-8. 49. Neil ER, Winkelmann ZK, Edler JR. Defining the term "overuse": an evidence-based review of sports 60. Schmitz RJ, Kulas AS, Perrin DH, Riemann BL, Shultz epidemiology literature. J Athl Train. 2018;53:279– SJ. Sex differences in lower extremity biomechanics 281. doi: 10.4085/1062-6050-84-16. during single leg landings. Clin Biomech. 2007;22:681–688. doi: 50. Nikolaidis PT, Ingebrigtsen J, Povoas SC, Moss S, 10.1016/j.clinbiomech.2007.03.001. Torres-Luque G. Physical and physiological characteristics in male team handball players by 61. Serrien B, Clijsen R, Blondeel J, Goossens M, Baeyens playing position—Does age matter? J Sports Med JP. Differences in ball speed and three-dimensional Phys Fit. 2015;55:297–304. kinematics between male and female handball players during a standing throw with run-up. BMC 51. O’Keeffe SA, Hogan BA, Eustace SJ, Kavanagh EC. Sports Sci Med Rehabil. 015 Nov 18:7:27. doi: Overuse injuries of the knee. Magn Reson Imaging 10.1186/s13102-015-0021-x. Clin N Am. 2009;17:725–739. doi: 10.1016/j.mric.2009.06.010. 65 62. Soligard T, Steffen K, Palmer D, Alonso JM, Bahr R, 70. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, Lopes AD, et al. Sports injury and illness incidence in Pilih IA, Pohar M. Knee anterior laxity: a risk factor the Rio de Janeiro 2016 Olympic Summer Games: A for traumatic knee injury among sportswomen? prospective study of 11274 athletes from 207 Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. countries. Br J Sports Med. 2017;51:1265–1271. doi: 2008;16(9):823-833. doi: 10.1007/s00167-008-0559- 10.1136/bjsports-2017-097956. 1. 63. Sonnery-Cottet B, Daggett M, Gardon R Pupim B., 71. Verhagen EA, Van der Beek AJ, Bouter LM, Bahr RM, Clechet J, Thaunat M. Surgical management of Van Mechelen W. A one season prospective cohort recurrent musculotendinous hamstring injury in study of volleyball injuries. Br J Sports Med. professional athletes. Orthop J Sports Med. 2004;38:477–481. doi: 10.1136/bjsm.2003.005785. 2015;3:1–7. doi: 10.1177/2325967115606393. 72. Vila H, Barreiro A, Ayán C, Antúnez A, Ferragut C. The 64. Sørensen B, Aagaard P, Malchow-Møller L, Zebis M, Most Common Handball Injuries: A Systematic Bencke J. Medio-Lateral Hamstring Muscle Activity in Review. Int J Environ Res Public Health. 2022 Aug Unilateral vs. Bilateral Strength Exercises in Female 27;19(17):10688. doi: 10.3390/ijerph191710688. Team Handball Players—A Cross-Sectional Study. Int J Sports Phys Ther. 2021;16:704–714. doi: 73. Volpi P, Bisciotti GN, Chamari K, Cena E, Carimati G, 10.26603/001c.24150. Bragazzi NL. Risk factors of anterior cruciate ligament injury in football players: a systematic review of the 65. Steffen K, Engebretsen L. More data needed on literature. Muscles Ligaments Tendons J. injury risk among young elite athletes. Br J Sports 2016;6:480–485. doi: 10.32098/mltj.04.2016.09. Med. 2010;44:485–489. doi: 10.1136/bjsm.2010.073833. 74. von Rosen P, Heijne A, Frohm A, Fridén C, Kottorp A. High Injury Burden in Elite Adolescent Athletes: A 52- 66. Tabben M, Landreau P, Chamari K, Juin G, Ahmed H, Week Prospective Study. J Athl Train. 2018;53:262– Farooq A, et al. Age, player position and 2 min 270. doi: 10.4085/1062-6050-251-16. suspensions were associated with match injuries during the 2017 Men’s Handball World 75. Yoo JH, Lim BO, Ha M, Lee SW, Oh SJ, Lee YS, et al. A Championship (France). Br J Sports Med. meta-analysis of the effect of neuromuscular training 2019;53:436–441. doi: 10.1136/bjsports-2018- on the prevention of the anterior cruciate ligament 099350. injury in female athletes. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2010;18:824–830. doi: 10.1007/s00167- 67. Van Den Tillaar R, Cabri JM. Gender differences in 009-0901-2. the kinematics and ball velocity of overarm throwing in elite team handball players. J Sports Sci. 76. Zebis M, Andersen LL, Bencke J, Kjær M, Aagaard P. 2012;30:807–813. doi: Identification of athletes at future risk of anterior 10.1080/02640414.2012.671529. cruciate ligament ruptures by neuromuscular screening. Am J Sports Med. 2009;37:1967–1973. 68. Vatovec R, Kozinc Ž, Šarabon N. Exercise doi: 10.1177/0363546509335000. interventions to prevent hamstring injuries in athletes: A systematic review and meta-analysis. Eur 77. Zebis MK, Bencke J, Andersen LL, Alkjær T, Suetta C, J Sport Sci. 2020;20(7):992-1004. doi: Mortensen P, et al. Acute fatigue impairs 10.1080/17461391.2019.1689300. neuromuscular activity of anterior cruciate ligament- agonist muscles in female team handball players. 69. Vauhnik R, Morrissey MC, Rutherford OM, Turk Z, Scand J Med Sci Sports. 2011;21:833–840. doi: Pilih IA, Perme MP. Rate and risk of anterior cruciate 10.1111/j.1600-0838.2010.01052.x. ligament injury among sportswomen in Slovenia. J Athl Train. 2011;46(1):92-98. doi: 10.4085/1062- 6050-46.1.92. 66 PLES Ples je telesna dejavnost, ki se ponaša z veliko priljubljenostjo med mladimi, predvsem dekleti (107). Na primer v Avstraliji se dekleta najpogosteje udeležujejo plesa med vsemi kulturnimi, športnimi in prostočasnimi dejavnostmi (107). V ZDA ples predstavlja 39 % vseh zmernih do živahnih telesnih dejavnosti mladostnic in 23 % telesnih dejavnosti mladostnikov (76). Telesna dejavnost v otroštvu in mladostniški dobi izboljšuje srčno-pljučno vzdržljivost in mišično moč, zmanjšuje telesno maščevje, zmanjšuje tveganje za bolezni srca in ožilja ter presnovne bolezni, izboljšuje zdravje kosti ter zmanjšuje simptome depresije in tesnobe (80). Podobne koristi za zdravje pripisujejo tudi plesu (76). Čeprav so plesalci predvsem nastopajoči umetniki, se pogosto obravnavajo kot športniki (114). Ples je vadba, povezana s kratkimi nizi eksplozivnih gibov, ki zahtevajo telesno pripravljenost pri izvajanju estetskih elementov (98), kar kaže na intenzivnost in kompleksnost gibanja (9). Da bi plesalec izpolnil vse zahteve glede izvedbe, mora izkazovati številne telesne lastnosti, kot so moč, hitrost, okretnost, srčno-žilna vzdržljivost, prožnost, koordinacija in ravnotežje (9, 95). Dosežki poklicnih in nepoklicnih plesalcev so posledica stroge vadbe in obvladovanja tehnike, zato dijaki v plesnih šolah opravijo več ur vadbe, kot je običajno za druge skupine mladostnikov (37). Ples vključuje veliko število ponovitev in predstavlja velik stres za telo. Navpične reakcijske sile se povečujejo z intenzivnostjo plesnih vaj, mehanske obremenitve pa s težavnostjo gibov (9, 15, 94). Velike sile, ki nastanejo med plesom, skupaj z gibi, ki pogosto presegajo običajni anatomski razpon in fiziološke zmožnosti, lahko povzročijo poškodbe (68, 72). Poleg tega je na primer za balet značilna sorazmerno nizka starost udeležencev, ko začnejo plesati (22, 102), saj se otroci večinoma vpišejo najprej v baletni razred in šele kasneje v svoji karieri začnejo raziskovati druge vrste plesa (119). Plesalci poškodb pogosto ne jemljejo resno, se izogibajo zdravljenju, da bi lahko še naprej nastopali kljub manjšim ali kroničnim poškodbam (50, 52). Do bolečine kažejo veliko odpornost, sprejemajo jo kot nujnost in se pogosto ne zmenijo zanjo (60). Ob manj resnih poškodbah najprej dostopajo do plesnih učiteljev in fizioterapevtov, šele ob hujših poškodbah iščejo pomoč pri zdravniku (2, 68). Prav manj resne poškodbe pa večkrat vodijo v preobremenitvene poškodbe, ki se lahko v prihodnosti končajo s hujšo poškodbo (111). Poškodbe V sistematičnih pregledih raziskav so potrdili, da imajo plesalci visoko incidenco mišično-skeletnih bolečin in poškodb (50, 54, 57, 107, 110), pri čemer so kronične poškodbe pogostejše od akutnih travmatskih poškodb (4, 6, 9, 28, 50, 107, 116, 110). Kot glavni vzroki poškodb se navajajo utrujenost, preobremenjenost in ponavljajoči se gibi (28, 30, 57, 90, 116), pa tudi neustrezna raven telesne pripravljenosti, kot sta mišična moč in vzdržljivost (29, 106). To potrjuje, da je za plesalce primerna telesna pripravljenost enako pomembna kot razvoj specifičnih gibalnih spretnosti (29, 59). Gibalne zahteve plesa so različne, na primer balet zahteva dvigovanje partnerja, rotacijske gibe in druge vaje na konicah prstov, pri stepu pa se uporabljajo spodnji udi kot udarno orodje. Vendar so v sistematičnih pregledih raziskav (9, 50, 54) ugotavljali, da imajo plesalci veliko tveganje za poškodbe ne glede na zvrst plesa in raven. Eden od možnih vzrokov so ponavljajoči se slabi vzorci gibanja, ki lahko povzročijo mikrotravme in posledično poškodbe (9, 39). Potrjena je bila tudi pogosta asimetrija moči mišičnih skupin (> 10 %) pri plesalcih hip-hopa, baleta, standardnih in latinsko ameriških plesih ter povezanost nekaterih asimetrij s poškodbami (78, 79, 86). Mladi baletni plesalci so še posebej izpostavljeni poškodbam, ker še vedno zorijo in rastejo, imajo slabo razvito koordinacijo, tehnične spretnosti in prostorsko zaznavanje (22, 80). Najpogosteje utrpijo zvine sklepov in natege vezi ter poškodbe zaradi preobremenitve, kot je vnetje tetiv (22, 52, 61, 68). Preobremenitvene poškodbe so posledica izpostavljenosti ponavljajočim se zelo visokim obremenitvam brez ustrezno dolgega časa za obnovo (regeneracijo) (14). Raziskave o pojavu poškodb pri mladih baletnih plesalcih kažejo, da nastane 54–85 % poškodb zaradi preobremenitve, 12–45 % pa je travmatskih poškodb (22, 37, 43, 61, 68). Kljub razlikam v gibanju med različnimi plesnimi zvrstmi je bila anatomska porazdelitev poškodb podobna pri vseh plesnih stilih. Največ poškodb nastane na spodnjih udih (predvsem na stopalu, prstih, gležnju) (50–70 %), 20 % poškodb na trupu (predvsem v spodnjem delu hrbta), najmanj pa na zgornjih udih in glavi/vratu (7, 11, 13, 22, 30, 37, 47, 62, 97, 115, 126). Najpogostejše so poškodbe sklepov in vezi (49 %), trajne poškodbe mišic in tetiv 67 (28 %) (19) ter vnetje tetiv ali burze (21 %) (23, 43). Pri klasičnem plesu so najpogosteje poškodovani deli telesa spodnji udi, predvsem zaradi gibanja po konicah prstov v baletnih copatih in vaj z dodatno rotacijo spodnjih udov (en-dehors) (19, 81, 91). Pri sodobnem plesu pa so poleg spodnjih udov pogosto poškodovani še zgornji udi in hrbtenica, kar je posledica velike obremenitve mišic teh delov telesa in izvajanja akrobatskih elementov med predstavami (19, 74, 81, 91, 126). K nastanku poškodb prispevajo predvsem skrajni gibi v sklepih, predhodne poškodbe in slaba tehnika plesa, pogosta dejavnika tveganja pa sta tudi utrujenost in pomanjkljivo ogrevanje (16, 77, 114). Poškodbe spodnjih udov Zaradi ponavljajoče se narave baletnih gibov in dejstva, da so spodnji udi med plesom nenehno obremenjeni, ne preseneča, da poškodbe spodnjih udov predstavljajo 69–91 % vseh poškodb (12, 22, 37, 43, 52, 61). Najpogosteje gre za vnetje tetiv stopal in dimelj (22,2 %), zvin gležnja (11,4 %) in vnetje tetive pogačice (7,1 %) (22, 113). Pri poklicnih baletnih plesalcih so dejavniki tveganja za poškodbe spodnjih udov slab nadzor gibanja ledveno-medeničnega dela, neustrezno krčenje prečnega trebušnega dela, zmanjšana moč spodnjih udov in slaba aerobna pripravljenost, pri nepoklicnih baletnikih pa skrajni gibi kolka in gležnja ter daljši čas vadbe (11). Pri baletu poškodbe stopal in gležnjev nastanejo predvsem zaradi vzdrževanja ravnotežja pri izvajanju relevéja (položaj stoje na konicah prstov), ki povzroči neznačilne obremenitve in pritiske na sklepe ter tkiva stopala in gležnja (92). Balet od plesalca zahteva obremenitev gležnjev v nenaravnem položaju z gibi med največjo dorzalno in plantarno fleksijo, ki poteka prek sredine stopala do prstov na nogi. Če upoštevamo, da sklepi in vezi stopala niso zasnovani za take prekomerne obremenitve, lahko plesno gibanje povzroči stiskanje mehkih tkivnih struktur in s tem poškodbe sklepov (63). Ker se tovrstni gibi izvajajo pogosto med predstavami, pri vsakodnevni vadbi in na vajah, prekomerna obremenitev povzroči utrujenost in slabši nadzor gibov, kar poveča tveganje za poškodbe (63, 66). Zvini gležnjev nastanejo tudi ob doskoku ali poskoku (44 %) in med gibanjem, ko ima plesalec vso težo telesa na sprednjem delu stopal (38 %) (49). V takih primerih je najpogostejši vzrok za poškodbe zdrsnjenje zaradi umazanije, tekočine, gledaliških pripomočkov ali delov kostumov na tleh, sledita spotikanje na neravnih ali nenadno ustavljanje na lepljivih tleh (118). Pri baletnih plesalcih se pojavlja tudi paleta poškodb kolkov in dimelj, saj so kolki med vadbo in nastopanjem izpostavljeni številnim ponovitvam gibov skrajnih razponov. Poškodbe kolka so zato v 75 % posledica prekomernih obremenitev ali so netravmatske narave (99, 100), pri čemer gre večinoma za vnetje tetiv (5, 27, 73, 111). Kolki so dovzetni tudi za visokoenergijske poškodbe pri skokih in doskokih (111), saj baletni plesalci med vajo opravijo več kot 200 skokov, pri katerih večinoma doskočijo z eno nogo. Pri tem so spodnji udi izpostavljeni silam, ki so tudi 9-krat večje od njihove telesne teže (35, 64). Kljub temu so poškodbe kolka in dimelj pri plesalcih manj pogoste v primerjavi s poškodbami nižjih delov spodnjih udov (22, 37, 42, 89, 102, 105, 125). Ponavljajoče se poškodbe pri plesalcih povzročajo dolgoročne bolečine, invalidnost, slabšo kakovost življenja in višjo stopnjo osteoartritisa kolka (8, 44, 93, 101). Med vzročnimi dejavniki za poškodbe se najpogosteje navaja prevelike fiziološke zahteve, skrajne razpone gibanja, nepravilno tehniko, plesno specifično biomehaniko, tkivne nepravilnosti ter slabo moč in vzdržljivost (46, 99). Pri plesalcih sodobnega plesa so prav tako najpogostejše preobremenitvene poškodbe spodnjega uda (45–71 %), medtem ko so akutne travmatske poškodbe pogostejše pri »break dance« plesalcih (89 %) (18, 62, 97). Pri tem poklicni plesalci utrpijo znatno več poškodb kot amaterji (25, 114). Poškodbe spodnjega dela hrbta Plesalci imajo tudi visoko stopnjo mišično-skeletnih bolečin in poškodb (50, 54, 57, 107), ki so povezane s hrbtenico, vključno z obremenitvijo križa in drugimi poškodbami mehkih tkiv, ki predstavljajo od 10 do 30 % vseh poročanih poškodb (61, 52). Plesalci so izpostavljeni predvsem tveganju za bolečine in poškodbe v spodnjem delu hrbta, ki je večje pri plesalcih, specializiranih za balet in hip-hop v primerjavi s plesalci sodobnega plesa (47, 113). Okvare hrbtenice se pripisuje edinstvenim in visoko telesnim gibalnim zahtevam plesa (89, 107), kot so ponavljajoče se upogibanje ali kombinirano upogibanje in iztegovanje hrbtenice z rotacijo ali brez nje, ki se zahteva na primer pri baletnem plesu in prispeva k stresnim zlomom hrbtenice (7, 22). Tveganje za poškodbe spodnjega dela hrbta pri plesu se s starostjo in ravnjo zahtevnosti plesa povečuje (32, 51, 70, 71, 122). Ocenjuje se, da je imelo od 60 do 80 % baletnih plesalcev v preteklosti že poškodbo hrbta (22), 68 zgodovina bolečine pa je eden glavnih napovednih dejavnikov tveganja za prihodnje epizode bolečine, ki bodo omejevale plesne dejavnosti (51, 109). Dejansko so bolečine in poškodbe spodnjega dela hrbta pogosti in resni vzroki za odsotnost od plesa tako pri pred- poklicnih kot pri poklicnih plesalcih baleta in hip-hopa (4, 37, 47). Čeprav je poškodba resna, pa so mnogi plesalci, ki občutijo bolečino, sposobni ohraniti svojo sposobnost izvajanja plesa (53), ker bolečino obvladujejo s spremembo aktivnosti, iskanjem fizioterapevtske pomoči in uporabo zdravil (108, 109). Dejavniki tveganja Notranji dejavniki tveganja Večina plesalcev začne resno vaditi v razmeroma mladih letih (50, 67), pri čemer so izpostavljeni skrajnim telesnim obremenitvam in povečanemu tveganju za poškodbe (5, 84, 104). Mladi obetavni plesalci baleta so npr. zavezani k rednemu pred-poklicnemu usposabljanju pred 11. letom starosti, dekleta pa lahko že pri 8 do 10 letih (22). Pred-poklicno baletno usposabljanje postavlja vse večje zahteve za učenca in je zasnovano tako, da posnema tako intenzivnost kot tehnične zahteve poklicnega okolja (22, 37, 61). Pred-poklicno usposabljanje poteka v času, ko so mladi plesalci ranljivi za poškodbe zaradi dozorevajočih rastnih plošč in procesa hitre rasti (20, 82). V tem času golenica in stegnenica rasteta zelo hitro pri fantih in dekletih, povečanje telesne višine in mase pa povzroči težji živčno-mišični nadzor nad telesom, kar poveča tveganje za poškodbe (48, 104). Tudi drugi notranji dejavniki v puberteti, kot so začasno zmanjšanje propriocepcije, neravnovesje moči in prožnosti ter slaba drža, so povezani z večjim tveganjem za plesne poškodbe (22, 43). Plesalke imajo višjo incidenco poškodb kot plesalci (100, 104, 83). Obstaja več notranjih dejavnikov tveganja, zaradi katerih so mlade plesalke izpostavljene večjemu tveganju za preobremenitvene poškodbe, zlasti spodnjih udov, npr. hormonski (nastop menarhe, zorenje, menstrualne nepravilnosti) in anatomski (slaba poravnanost spodnjih udov) (11, 21). Hormonske spremembe v puberteti so povezane s povečanim tveganjem za poškodbe kolena pri dekletih. Med puberteto se namreč splošna ohlapnost sklepov poveča le pri športnicah (88, 104) zaradi hormona estrogena, ki vpliva na strukturo in sestavo človeškega kolagena (120). Pri športnicah so se v času pospešene rasti pokazale tudi živčno-mišične spremembe, ki prispevajo k živčno-mišičnemu neravnovesju in zmanjšani dinamični stabilnosti kolena (48, 87). Hitra rast, slabši dinamični živčno-mišični nadzor in hormonske spremembe prispevajo k povečanju nestabilnosti kolenskega sklepa, kar se pokaže zlasti pri doskoku in lahko povzroči zvišanje incidence poškodb sprednje križne vezi pri dekletih (120). Glede spola kot dejavnika tveganja za poškodbe spodnjega dela hrbta obstajajo različne ugotovitve (107). Najprej so domnevali, da so moški plesalci baleta bolj ranljivi za bolečine in poškodbe spodnjega dela hrbta zaradi večjih zahtev po dvigovanju soplesalk (107). Čeprav je to lahko res, pa so tako moški kot ženske pri baletu in sodobnem plesu poleg dvigovanja izpostavljeni tudi drugim telesnim, biološkim in psihosocialnim dejavnikom, ki prispevajo k nastanku, vzdrževanju in zaznavanju bolečine ter tveganju za poškodbe (24). Pri tem se prevalenca poškodb viša s starostjo in večjo izpostavljenostjo plesu (13, 86). Zunanji dejavniki tveganja Na tveganje za poškodbe vplivajo tudi zunanji dejavniki (27, 73), kot so intenzivnost plesne vadbe, skrajen razpon gibov, neustrezna moč in telesna pripravljenost, pomanjkanje obnove (regeneracije), sprememba intenzivnosti vadbene obremenitve, duševni stres (104). Med napredovanjem plesalcev skozi puberteto se intenzivnost plesne vadbe stopnjuje. Pred-poklicno baletno usposabljanje postavlja pred učence vedno večje zahteve, ki dosežejo tudi do 5 ali 6 dni vadbe na teden, ko se plesalec približuje poklicni ravni (22, 37). Pogosta in intenzivna vadba ter nastopi pred-poklicnih mladih baletnih plesalcev se dogajajo v času, ko gredo skozi puberteto in obdobje pospešene rasti (20, 82), zato je težko ugotoviti, ali je povečano tveganje za poškodbe posledica dozorevanja, hitre rasti, večurne plesne vadbe ali kombinacije vseh treh (13). Poleg tega se od plesalcev zahteva izjemen razpon gibov in fin gibalni nadzor, da dosežejo tehnične zahteve poklicnega baleta (82). Zahtevani skrajni razpon gibov sili plesalce baleta k uporabi kompenzacijskih gibov, npr. pomanjkanje popolnega obrata lahko povzroči prekomerno pronacijo, torzijo (»vijačenje«) v kolenih in povečano ledveno lordozo. Pride lahko tudi do prilagoditve in ohlapnosti mehkih tkiv, kar sprva deluje zaščitno, sčasoma pa privede do večje obremenitve kolčnega sklepa in poškodbe (22, 34, 58, 103). V puberteti imajo pred-69 poklicni plesalci celo večje tveganje za poškodbe v primerjavi s športniki, kar je mogoče pripisati visoki ravni in intenzivnosti baletne vadbe (37, 104). Tveganje za poškodbe lahko povečajo tudi dejavniki, kot sta neustrezna moč in telesna pripravljenost, saj imajo plesalci z nižjo stopnjo telesne pripravljenosti več poškodb (99, 112). Plesna vadba v primerjavi z drugimi športi ne gradi velike aerobne kapacitete, zato bi plesalcem lahko koristil bolj funkcionalen pristop k izboljšanju moči in telesne pripravljenosti, npr. program krepitve trupa z izboljšanjem propriocepcije, koordinacije in dinamičnega ravnotežja, pa tudi specifične vaje, ki upoštevajo anatomske značilnosti spola in starostnega razreda (56, 59, 83, 96, 99, 113). Večina plesnih poškodb je posledica prekomerne obremenitve, kar kaže na pomanjkanje obnove (regeneracije) v vadbenih programih baletnih plesalcev (99). Plesalci, ki so poročali o poškodbah, so se v času poškodbe v 90 % počutili utrujene, 80 % se jih je poškodovalo med visoko intenzivno vadbo ali so plesali več kot pet ur (65). Dejavniki, ki vplivajo na večjo utrujenost, npr. trajanje vadbe, intenzivnost, tekmovalno/pripravljalno obdobje, so bili povezani tudi s poškodbami, zato se predvideva, da utrujenost poslabša mišično zmogljivost in nadzor pokončne drže, kar oboje povečuje tveganje za poškodbe (66, 99). Spremembe v vadbeni obremenitvi in tekmovanja so v športu povezani s poškodbami (31, 36, 55). Čeprav pri plesu povezava med poškodbami in povečano intenzivnostjo vadbene obremenitve ni bila jasno opredeljena (40), je pomembna, saj je znatno povečanje vadbene obremenitve glede na predhodne tedne močnejši napovedni dejavnik za poškodbe kot skupna obremenitev (41, 55). Vadba plesalcev se namreč med letom spreminja. Plesalci so dva do tri mesece v letu brez običajne vadbe in nastopov, zato takrat pride do upada telesne pripravljenosti (18, 43), potem pa se intenzivnost vadbe poveča v pripravljalnem obdobju tj. na začetku delovnega leta in na prehodu iz obdobja vaj v obdobje nastopov (41). Raven telesne pripravljenosti se izboljšuje predvsem v obdobju nastopov, ki so povezani z večjimi potrebami po kisiku, manj pa v času vaj (123, 124). Plesalci se morajo zavedati večjega tveganja za poškodbe v pripravljalnih obdobjih in ustrezno prilagoditi obremenitve (41). Ples je edinstvena kombinacija umetnosti in športa, ki zahteva telesno pripravljenost, skrajne razpone gibanja, umetniško izražanje in muzikalnost (4, 121). Zaradi teh visokih telesnih in duševnih zahtev imajo plesalci povečano tveganje za poškodbe, k čemer prispevata tudi visoka stopnja stresa, nizka socialna podpora, neustrezna prehrana, kajenje in pitje alkohola (4, 17, 50, 75, 85). Za študente plesa v srednji šoli je lahko obdobje sredi in ob koncu semestra tako telesno kot duševno izčrpavajoče, saj se pripravljajo na izpite in imajo hkrati vaje za nastope (117). Študentje plesa na višji stopnji pa se srečujejo z duševnim stresom zaradi prehoda iz srednje šole na fakulteto, vključno s spremembami običajne rutine, akademskih in socialnih odnosov, odgovornosti, denarnih obveznosti in pričakovanj (10, 26). Drugi dejavniki, ki lahko povečajo duševni stres, so: nezdrava prehrana, utrujenost, zmanjšana osredotočenost, naporni urniki vadbe, zahtevna koreografija, slaba socialna podpora, zaznano pomanjkanje samostojnosti, iskanje odličnosti konkurenca in pomembni življenjski dogodki (smrt, razpad razmerja ipd.) (38, 45, 93). Dosedanje ugotovitve kažejo, da lahko duševni stres privede do poškodbe, se po poškodbi še poveča in niha v procesu rehabilitacije (1, 3, 69, 33). Literatura 1. Adam MU, Brassington GS, Matheson GO. 5. Allen N, Nevill AM, Brooks JH, Koutedakis Y, Wyon Psychological factors associated with performance- MA. The effect of a comprehensive injury audit limiting injuries in professional ballet dancers. J program on injury incidence in ballet: a 3-year Dance Med Sci. 2004;8(2):43-46. prospective study. Clin J Sport Med. 2013;23:373- 378. 2. Air ME, Grierson MJ, Davenport KL, Krabak BJ. Dissecting the doctor-dancer relationship: health 6. Allen N, Ribbans W, Nevill A M et al. care decision making among American collegiate Musculoskeletal injuries in dance: a systematic dancers. PM R. 2014;6:241-249. review. Int J Phys Med Rehabil. 2014;3:1–8. doi: 10.4172/2329-9096.1000252. 3. Air ME. Psychological distress among dancers seeking outpatient treatment for musculoskeletal 7. Amari R, Sakai T, Katoh S, Sairyo K, Higashino K, injury. J Dance Med Sci. 2013;17(3):115-125. Tachibana K, et al. Fresh stress fracture of lumbar pedicles in an adolescent male ballet dancer: case 4. Allen N, Nevill A, Brooks J, Koutedakis Y, Wyon M. report and literature review. Arch Orthop Trauma Ballet injuries: injury incidence and severity over Surg. 2009 Mar;129(3):397-401. one year. J Orthop Sports Phys Ther. 2012;42:781– 790. doi: 10.2519/jospt.2012.3893. 70 8. Angioi M, Maffulli GD, McCormack M, Morrissey D, 20. Caine D, Bergeron G, Goodwin BJ, Thomas J, Caine Chan O, Maffulli N. Early signs of osteoarthritis in CG, Steinfeld S, et al. A survey of injuries affecting professional ballet dancers: a preliminary study. pre-professional ballet dancers. J Dance Med Sci. Clin J Sport Med. 2014;24:435–437. doi: 2016;20:115–126. doi: 10.12678/1089- 10.1097/JSM.0000000000000035. 313X.20.3.115. 9. Armstrong R, Relph N. Screening Tools as a 21. Caine D, Caine C, Maffulli N. Incidence and Predictor of Injury in Dance: Systematic Literature distribution of pediatric sport-related injuries. Clin Review and Meta-analysis. Sports Med Open. 2018 J Sport Med. 2006;16:501–514. doi: Jul 18;4(1):33. doi: 10.1186/s40798-018-0146-z. 10.1097/01.jsm.0000251181.36582.a0. 10. Barton AL, Kirtley MS. Gender differences in the 22. Caine D, Goodwin BJ, Caine CG, Bergeron G. relationships among parenting styles and college Epidemiological Review of Injury in Pre- student mental health. J Am Coll Health. Professional Ballet Dancers. J Dance Med Sci. 2015 2012;60(1):21-26. Dec;19(4):140-148. doi: 10.12678/1089- 313X.19.4.140. 11. Biernacki JL, Stracciolini A, Fraser J, Micheli LJ, Sugimoto D. Risk factors for lower-extremity 23. Campoy FAS, de Oliveira Coelho LR, Nascimento injuries in female ballet dancers: a systematic Bastos F, Netto JJ, Marques Vanderlei LC, Monteiro review. Clin J Sport Med. 2021;31:e64–e79. HL, et al. Investigation of risk factors and characteristics of dance injuries. Clin J Sport Med. 12. Bowerman E, Whatman C, Harris N, Bradshaw E, 2011;21:493–498. Karin J. Are maturation, growth and lower extremity alignment associated with overuse injury 24. Chimenti RL, Frey-Law LA, Sluka KA. A mechanism- in elite adolescent ballet dancers? Phys Ther Sport. based approach to physical therapist management 2014 Nov;15(4):234-241. of pain. Phys Ther. 2018;98:302-314. doi: 10.1093/ptj/pzy030. 13. Bowerman EA, Whatman C, Harris N, Bradshaw E. A review of the risk factors for lower extremity 25. Cho CH, Song KS, Min BW, Lee SM, Chang HW, Eum overuse injuries in young elite female ballet DS. Musculoskeletal injuries in break-dancers. dancers. J Dance Med Sci. 2015;19:51–56. doi: Injury. 2009;40(11):1207–1211. doi: 10.12678/1089-313X.19.2.51. 10.1016/j.injury.2009.05.019. 14. Brenner JS. American Academy of Pediatrics 26. Conley CS, Kirsch AC, Dickson DA, Bryant FB. Council on Sports Medicine and Fitness. Overuse Negotiating the transition to college: injuries, overtraining, and burnout in child and developmental trajectories and gender differences adolescent athletes. Pediatrics. 2007 in psychological functioning, cognitive-affective Jun;119(6):1242-1245. strategies, and social well-being. Emerg Adulthood. 2014;2(3):195-210. 15. Brogden CM, Armstrong R, Page R, Milner D, Norris D, Greig M. Use of triaxial accelerometry during 27. Coplan JA. Ballet dancer's turnout and its the Dance Aerobic Fitness Test: considerations for relationship to self-reported injury. J Orthop Sports unit positioning and implications for injury and Phys Ther. 2002;32:579–584. doi: performance. J Dance Med Sci. 2018 Sep 10.2519/jospt.2002.32.11.579. 15;22(3):115-122. doi: 10.12678/1089- 28. Critchley ML, Ferber R, Pasanen K, Kenny SJ. Injury 313X.22.3.115. epidemiology in pre-professional ballet dancers: A 16. Bronner S, Bauer NG. Risk factors for 5-year prospective cohort study. Phys Ther Sport. musculoskeletal injury in elite pre-professional 2022 Nov;58:93-99. doi: modern dancers: a prospective cohort prognostic 10.1016/j.ptsp.2022.10.001. study. Phys Ther Sport. 2018;31:42–51. doi: 29. Dang Y, Chen R, Koutedakis Y, Wyon MA. The 10.1016/j.ptsp.2018.01.008. Efficacy of Physical Fitness Training on Dance 17. Bronner S, Ojofeitimi S, Rose D. Injuries in a Injury: A Systematic Review. Int J Sports Med. 2023 modern dance company: effect of comprehensive Feb;44(2):108-116. doi: 10.1055/a-1930-5376. management on injury incidence and time loss. Am 30. Dang Y, Koutedakis Y, Wyon M. Fit to Dance J Sports Med. 2003;31(3):365-373. Survey: elements of lifestyle and injury incidence in 18. Bronner S, Wood L. Impact of touring, Chinese dancers. Med Probl Perform Art. performance schedule, and definitions on 1-year 2020;35:10–18. doi: 10.21091/mppa.2020.1002. injury rates in a modern dance company. J Sports 31. Drew MK, Finch CF. The Relationship Between Sci. 2017 Nov;35(21):2093–2104. doi: Training Load and Injury, Illness and Soreness: A 10.1080/02640414.2016.1255772. Systematic and Literature Review. Sports Med. 19. Byhring S, Bø K. Musculoskeletal injuries in the 2016 Jun;46(6):861-883. doi: 10.1007/s40279-015- Norwegian National Ballet: a prospective cohort 0459-8. study. Scand J Med Sci Sports. 2002;12:365-370. 71 32. Drężewska M, Śliwiński Z. Lumbosacral pain in characteristics. J Ortho Sports Phys Ther. 2008 ballet school students. Pilot study. Ortop Mar;38(3):126-136. Traumatol Rehabil. 2013;15:149-158. 44. Gross C, Rho M, Aguilar D, Reese M. Self-reported 33. Drole K, Paravlic AH. Interventions for increasing hip problems in professional ballet dancers: the return to sport rates after an anterior cruciate impact on quality of life. J Danc Med Sci. ligament reconstruction surgery: A systematic 2018;22:132–136. doi: 10.12678/1089- review. Front Psychol. 2022 Aug 22;13:939209. 313X.22.3.132. doi: 10.3389/fpsyg.2022.939209. 45. Grove JR, Main LC, Sharp L. Stressors, recovery 34. Duthon VB, Charbonnier C, Kolo FC, Magnenat- processes, and manifestations of training distress Thalmann N, Becker CD, Bouvet C, et al. in dance. J Dance Med Sci. 2013;17(2):70-78. Correlation of clinical and magnetic resonance 46. Hendry D, Campbell A, Ng L, Harwood A, Wild C. imaging findings in hips of elite female ballet The difference in lower limb landing kinematics dancers. Arthroscopy. 2013;29:411–419. doi: between adolescent dancers and non-dancers. J 10.1016/j.arthro.2012.10.012. Danc Med Sci. 2019;23:72–79. doi: 10.12678/1089- 35. Dworak LB, Gorwa J, Kmiecik K, Ma̧czyński J. A 313X.23.2.72. study characterizing dynamic overloads of 47. Henn E, Smith T, Ambegaonkar J, Wyon M. Low professional dancers. Biomechanical approach. back pain and injury in ballet, modern, and hip-hop Acta Bioeng Biomech. 2006;7:77–84. dancers: a systematic literature review. Int J Sports 36. Eckard TG, Padua DA, Hearn DW, Pexa BS, Frank Phys Ther. 2020;15:671–687. doi: BS. The Relationship Between Training Load and 10.26603/ijspt202001. Injury in Athletes: A Systematic Review. Sports 48. Hewett TE, Myer GD, Ford KR. Decrease in Med. 2018 Aug;48(8):1929-1961. doi: neuromuscular control about the knee with 10.1007/s40279-018-0951-z. maturation in female athletes. J Bone Joint Surg 37. Ekegren CL, Quested R, Brodrick A. Injuries in pre- Am. 2004;86:1601–1608. doi: 10.2106/00004623- professional ballet dancers: incidence, 200408000-00001. characteristics and consequences. J Sci Med Sport. 49. Hiller CE, Refshauge KM, Herbert RD, Kilbreath SL. 2014;17:271-275. Intrinsic predictors of lateral ankle sprain in doi.org/10.1016/j.jsams.2013.07.013 22. adolescent dancers: a prospective cohort study. 38. Fauntroy V, Nolton EC, Ambegaonkar JP. Health- Clin J Sport Med. 2008 Jan;18(1):44-48. related quality of life (HRQOL) measures used in 50. Hincapié CA, Morton EJ, Cassidy JD. dance: A systematic review. Int J Sports Phys Ther. Musculoskeletal injuries and pain in dancers: a 2020 May;15(3):333-342. systematic review. Arch Phys Med Rehabil. 39. Fietzer A, Chang Y, Kulig K. Dancers with patellar 2008;89:1819–1829. doi: tendinopathy exhibit higher vertical and braking 10.1016/j.apmr.2008.02.020. ground reaction forces during landing. J Sports Sci. 51. Hough-Coles K, Wyon M. Determining Pointe 2012;30:1157–1163. doi: Readiness in Young Adolescent Female Dancers: A 10.1080/02640414.2012.695080. Systematic Review. J Dance Med Sci. 2022 Dec 40. Fuller M, Moyle GM, Hunt AP, Minett GM. Ballet 15;26(4):213-225. doi: 10.12678/1089- and Contemporary Dance Injuries When 313X.121522b. Transitioning to Full-Time Training or Professional 52. Hubej T, Hadžić V, Bučar Pajek M, Dolenc M. Level Dance: A Systematic Review. J Dance Med Poškodbe baletnih plesalk. Revija Šport. 2017;65(1- Sci. 2019 Sep 1;23(3):112-125. doi: 10.12678/1089- 2):76-80. 313X.23.3.112. 53. Jacobs CL, Cassidy JD, Côté P, Boyle E, Ramel E, 41. Fuller M, Moyle GM, Hunt AP, Minett GM. Injuries Ammendolia C, et al. Musculoskeletal injury in during transition periods across the year in pre- professional dancers: prevalence and associated professional and professional ballet and factors: an international cross-sectional study. Clin contemporary dancers: A systematic review and J Sport Med. 2017;27:153-160. doi: meta-analysis. Phys Ther Sport. 2020 Jul;44:14-23. 10.1097/JSM.0000000000000314. doi: 10.1016/j.ptsp.2020.03.010. 54. Jacobs CL, Hincapié CA, Cassidy JD. 42. Fulton J, Burgi C, Canizares RC, Sheets C, Butler RJ. Musculoskeletal injuries and pain in dancers: a Injuries presenting to a walk-in clinic at a summer systematic review update. J Dance Med Sci. dance intensive program: a three-year 2012;16:74-84. retrospective data analysis. J Dance Med Sci. 2014;18:131-135. 55. Jones CM, Griffiths PC, Mellalieu SD. Training Load and Fatigue Marker Associations with Injury and 43. Gamboa JM, Roberts LA, Maring J, Fergus A. Injury Illness: A Systematic Review of Longitudinal patterns in elite preprofessional ballet dancers and Studies. Sports Med. 2017 May;47(5):943-974. doi: the utility of screening programs to identify risk 10.1007/s40279-016-0619-5. 72 56. Kalaycioglu T, Apostolopoulos NC, Goldere S, athletic development. J Strength Cond Res. Duger T, Baltaci G. Effect of a core stabilization 2012;34,61–72. doi: training program on performance of ballet and 10.1519/SSC.0b013e31825760ea. modern dancers. J Strength Cond Res. 68. Luke A, Kinney S, D’Hemecourt PA, Baum J, Owen 2020;34:1166–1175. doi: M, Micheli LJ. Determinants of injuries in young 10.1519/JSC.0000000000002916. dancers. Med Probl Perform Art. 2002;17:105–112. 57. Kenny SJ, Whittaker JL, Emery CA. Risk factors for 69. Mainwaring LM, Finney C. Psychological risk musculoskeletal injury in preprofessional dancers: factors and outcomes of dance injury. J Dance Med a systematic review. Br J Sports Med. 2016;50:997- Sci. 2017;21(3):87-96. 1003. doi. 10.1136/bjsports-2015-095121. 70. Miletić Đ, Miletic A, Milavic B. Age-related 58. Kolo FC, Duc SR, Becker CD, Charbonnier C, progressive increase of lower back pain among Magnenat-Thalmann N, Pfirrmann CWA, et al. male dance sport competitors. J Back Extreme hip motion in professional ballet dancers: Musculoskelet Rehabil. 2015;28(3):551-560. dynamic and morphological evaluation based on magnetic resonance imaging. Skelet Radiol. 71. Miletić2 Đ, Miletić A, Lujan IK, et al. Health care 2013;42:689–698. doi: 10.1007/s00256-012-1544- related problems among female sport dancers. Int 9. J Athl Ther Train. 2015;20(1):57-62. 59. Koutedakis Y, Jamurtas A. The dancer as a 72. Motta-Valencia K. Dance-related injury. Phys Med performing athlete: physiological considerations. Rehabil Clin N Am. 2006;17(3):697–723. doi: Sports Med. 2004;34:651–661. doi: 10.1016/j.pmr.2006.06.001. 10.2165/00007256-200434100-00003. 73. Negus V, Hopper D, Briffa NK. Associations 60. Lampe J, Borgetto B, Groneberg DA, Wanke EM. between turnout and lower extremity injuries in Prevalence, localization, perception and classical ballet dancers. J Orthop Sports Phys Ther. management of pain in dance: an overview. 2005;35:307–318. doi: Review Scand J Pain. 2018 Oct 25;18(4):567-574. 10.2519/jospt.2005.35.5.307. doi: 10.1515/sjpain-2018-0105. 74. Nilsson C, Leanderson J, Wykman A, Strender LE. 61. Leanderson C, Leanderson J, Wykman A, The injury panorama in a Swedish professional StrenderLE, Johansson SE, Sundquist K. ballet company. Knee Surg Sports Traumatol Musculoskeletal injuries in young ballet dancers. Arthrosc. 2001;9:242-246. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2011 Sep;19:1531-1535. 75. Novosel B, Sekulic D, Peric M, Kondric M, Zaletel P. Injury Occurrence and Return to Dance in 62. Lee L, Reid D, Cadwell J, Palmer P. Injury incidence, Professional Ballet: Prospective Analysis of Specific dance exposure and the use of the movement Correlates. Int J Environ Res Public Health. 2019 competency screen (MSC) to identify variables Mar 3;16(5):765. doi: 10.3390/ijerph16050765. associated with injury in full-time pre-professional dancers. Int J Sports Phys Ther. 2017;12(3):352– 76. O’Neill JR, Pate RR, Liese AD. Descriptive 370. epidemiology of dance participation in adolescents. Res Q Exerc Sport. 2011;82:373-380. 63. Li F, Adrien N, He Y. Biomechanical Risks doi.org/10.1080/02701367.2011.10599769 Associated with Foot and Ankle Injuries in Ballet Dancers: A Systematic Review. Int J Environ Res 77. Ojofeitimi S, Bronner S, Woo H. Injury incidence in Public Health. 2022 Apr 18;19(8):4916. doi: hip hop dance. Scand J Med Sci Sports. 10.3390/ijerph19084916. 2012;22(3):347–355. doi: 10.1111/j.1600- 0838.2010.01173.x. 64. Liederbach M, Richardson M, Rodriguez M, Compagno J, Dilgen F, Rose D. Jump exposures in 78. Pavlović M, Ogrinc N, Šarabon N. Body the dance training environment: a measure of asymmetries as risk factors for musculoskeletal ergonomic demand. J Athl Train. 2006;41:S85. injuries in dancesport, hip-hop and ballet dancers? Eur J Transl Myol. 2022 Nov 28;32(4):11020. doi: 65. Liederbach MATC, Compagno JPTM. Physiological 10.4081/ejtm.2022.11020. aspects of fatigue-related injuries in dancers psychological aspects of fatigue-related injuries in 79. Pavlović M, Ogrinc N, Šarabon N. Povezanost med dancers. J Dance Med Sci. 2001;5:116–120. mišično-skeletnimi poškodbami in telesnimi asimetrijami plesalcev. Revija Šport. 2020;68(1- 66. Lin CF, Lee WC, Chen YA, Hsue BJ. Fatigue-induced 2):108-113. changes in movement pattern and muscle activity during ballet releve on demi-pointe. J Appl 80. Physical Activity Guidelines Advisory Committee. Biomech. 2016;32:350–358. doi: 2018 Physical Activity Guidelines Advisory 10.1123/jab.2014-0263. Committee Scientific Report. Washington, DC: US Department of Health and Human Services, 2018. 67. Lloyd RS, Oliver JL. The youth physical development model: a new approach to long-term 81. Pliberšek A. Analiza poškodb pri plesalkah in plesalcih različnih plesnih zvrsti. Fakulteta za šport. 73 Magistrsko delo. 2021. [cited 2024 Febr 6]. 94. Rousanoglou EN, Boudolos KD. Ground reaction Available from: https://repozitorij.uni- forces and heart rate profile of aerobic dance lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=127074 instructors during a low and high impact exercise programme. J Sports Med Phys Fitness. 82. Poggini L, Losasso S, Iannone S. Injuries during the 2005;45(2):162–170. dancer’s growth spurt: etiology, prevention, and treatment. J Dance Med Sci. 1999;3(2):73-79. 95. Russell JA. Preventing dance injuries: current perspectives. Open Access J Sports Med. 83. Premelč J, Vučković G, James N, Dimitriou L. A 2013;4:199–210. doi: 10.2147/OAJSM.S36529. Retrospective Investigation on Age and Gender Differences of Injuries in DanceSport. Int J Environ 96. Sekulic D, Prus D, Zevrnja A, Peric M, Zaletel P. Res Public Health. 2019 Oct 29;16(21):4164. doi: Predicting Injury Status in Adolescent Dancers 10.3390/ijerph16214164. Involved in Different Dance Styles: A Prospective Study. Children (Basel). 2020 Dec 16;7(12):297. 84. Price RJ, Hawkins RD, Hulse MA, Hodson A. The doi: 10.3390/children7120297. Football Association medical research programme: an audit of injuries in academy youth football. Br J 97. Shah S, Weiss DS, Burchette RJ. Injuries in Sports Med. 2004 Aug;38(4):466-471. doi: professional modern dancers: incidence, risk 10.1136/bjsm.2003.005165. factors, and management. J Dance Med Sci. 2012;16(1):17–25. 85. Prus D, Mijatovic D, Hadzic V, Ostojic D, Versic S, Zenic N, et al. (Low) Energy Availability and Its 98. Simon J, Hall E, Docherty C. Prevalence of chronic Association with Injury Occurrence in Competitive ankle instability and associated symptoms in Dance: Cross-Sectional Analysis in Female Dancers. university dance majors an exploratory study. J Medicina (Kaunas). 2022 Jun 26;58(7):853. doi: Dance Med Sci. 2014;18(4):178–184. doi: 10.3390/medicina58070853. 10.12678/1089-313X.18.4.178. 86. Prus D, Zaletel P. Body asymmetries in dancers of 99. Singh Y, Pettit M, El-Hakeem O, Elwood R, Norrish different dance disciplines. Int J Morphol. A, Audenaert E, et al. Understanding hip pathology 2022;40(1):270-276. in ballet dancers. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2022 Oct;30(10):3546-3562. doi: 87. Quatman CE, Ford KR, Myer GD, Hewett TE. 10.1007/s00167-022-06928-1. Maturation leads to gender differences in landing force and vertical jump performance: a 100. Smith PJ, Gerrie BJ, Varner KE, McCulloch PC, longitudinal study. Am J Sports Med. 2006;34:806– Lintner DM, Harris JD. Incidence and prevalence of 813. doi: 10.1177/0363546505281916. musculoskeletal injury in ballet. Orthop J Sports Med. 2015;3:1–9. doi: 88. Quatman CE, Ford KR, Myer GD, Paterno MV, 10.1177/2325967115592621. Hewett TE. The effects of gender and pubertal status on generalized joint laxity in young athletes. 101. Smith TO, de Medici A, Oduoza U, Hakim A, Paton J ScIi Med Sport. 2008;11:257–263. B, Retter G, et al. National survey to evaluate 10.1016/j.jsams.2007.05.005. musuloskeletal health in retired professional ballet dancers in the United Kingdom. Phys Ther Sport. 89. Ramkumar PN, Farber J, Arnouk J, Varner KE, 2017;23:82–85. doi: 10.1016/j.ptsp.2016.07.009. McCulloch PC. Injuries in a professional ballet dance company: a 10-year retrospective study. J 102. Sobrino FJ, Guillén P. Overuse injuries in Dance Med Sci. 2016;20:30-37. professional ballet: influence of age and years of professional practice. Orthop J Sport Med. 90. Riding-McCabe T, Ambegaonkar J, Redding E, 2017;5:2325967117712704. doi: Wyon M. Fit to Dance Survey: a comparison with 10.1177/2325967117712704. DanceSport injuries. Med Probl Perform Art. 2014;29:102–110. doi: 10.21091/mppa.2014.2021. 103. Steinberg N, Hershkovitz I, Peleg S, Dar G, Masharawi Y, Heim M, et al. Range of joint 91. Rinonapoli G, Graziani M, Ceccarini P, Razzano C, movement in female dancers and nondancers aged Manfreda F, Caraffa A. Epidemiology of injuries 8 to 16 years: anatomical and clinical implications. connected with dance: a critical review on Am J Sports Med. 2006;34:814–823. doi: epidemiology. Review Med Glas (Zenica). 2020 Aug 10.1177/0363546505281805. 1;17(2):256-264. doi: 10.17392/1201-20. 104. Storm JM, Wolman R, Bakker EWP, Wyon MA. The 92. Rippetoe J, Ocsm MS. Multi-Segment Assessment Relationship Between Range of Motion and of Ankle and Foot Kinematics during Relevé Injuries in Adolescent Dancers and Sportspersons: Barefoot and En Pointe. Orthop Phys Ther Pract. A Systematic Review. Front Psychol. 2018 Mar 2020;32:167–175. 22;9:287. doi: 10.3389/fpsyg.2018.00287. 93. Rönkkö R, Heliövaara M, Malmivaara A, Roine R, 105. Stracciolini A, Yin AX, Sugimoto D. Etiology and Seitsalo S, Sainio P, et al. Musculoskeletal pain, body area of injuries in young female dancers disability and quality of life among retired dancers. presenting to sports medicine clinic: a comparison J Danc Med Sci. 2007;11:105–109. doi: by age group. Phys Sportsmed. 2015;43:342-347. 10.1177/1089313X0701100401. 74 106. Swain C, Redding E. Trunk muscle endurance and student and professional dancers: A systematic low back pain in female dance students. J Dance review. J Sports Sci. 2019;37:1113–1122. doi: Med Sci. 2014;18:62–66. 10.1080/02640414.2018.1544538. 107. Swain CTV, Bradshaw EJ, Ekegren CL, Whyte DG. 117. Vetter RE, Symonds ML. Correlations between The epidemiology of low back pain and injury in injury, training intensity, and physical and mental dance: a systematic review. J Orthop Sports Phys exhaustion among college athletes. J Strength Ther. 2019;49:239–252. doi: Cond Res. 2010;24(3):587–596. 10.2519/jospt.2019.8609. 118. Wanke EM, Mill H, Wanke A, Davenport J, Koch F, 108. Swain CTV, Bradshaw EJ, Whyte DG, Ekegren CL. Groneberg DA. Dance floors as injury risk. Analysis Life history and point prevalence of low back pain and evaluation of acute injuries caused by dance in pre-professional and professional dancers. Phys floors in professional dance with regard to Ther Sport. 2017;25:34-38. doi: preventive aspects. Med Probl Perform Art. 2012 10.1016/j.ptsp.2017.01.005. Sep;273):137-142. 109. Swain CTV, Bradshaw EJ, Whyte DG, Ekegren CL. 119. Weiss DS, Shah S, Burchette RJ. A profile of the The prevalence and impact of low back pain in pre- demographics and training characteristics of professional and professional dancers: a professional modern dancers. J Dance Med Sci. prospective study. Phys Ther Sport. 2018;30:8-13. 2008;12(2):41-46. doi:10.1016/j.ptsp.2017.10.006. 120. Wild CY, Steele JR, Munro BJ. Musculoskeletal and 110. Šuštar A. Športne poškodbe pri različnih plesnih estrogen changes during the adolescent growth disciplinah. Revija Šport. 2020;68(1-2):32-38. spurt in girls. Med Sci Sports Exerc. 2013;45:138– 145. doi: 10.1249/MSS.0b013e31826a507e. 111. Trentacosta N, Sugimoto D, Micheli LJ. Sports Health. Hip and Groin Injuries in Dancers: A 121. Wilson JC, Quinn BJ, Stratton CW, Southwick H, Systematic Review. 2017 Sep/Oct;9(5):422-427. MacDonald JP. Athletes doing arabesques: doi: 10.1177/1941738117724159. important considerations in the care of young dancers. Curr Sports Med Rep. 2015;14(6):448- 112. Twitchett E, Brodrick A, Nevill AM, Koutedakis Y, 454. Angioi M, Wyon M. Does physical fitness affect injury occurrence and time loss due to injury in 122. Wójcik M, Siatkowski I. Assessment of spine pain elite vocational ballet students? J Dance Med Sci. presence in children and young persons studying in 2010;14:26–31. ballet schools. J Phys Ther Sci. 2015;27:1103-1106. doi: 10.1589/jpts.27.1103. 113. Ursej E, Sekulic D, Prus D, Gabrilo G, Zaletel P. Investigating the Prevalence and Predictors of 123. Wyon MA, Abt G, Redding E, Head A, Sharp NC. Injury Occurrence in Competitive Hip Hop Dancers: Oxygen uptake during modern dance class, Prospective Analysis. Int J Environ Res Public rehearsal, and performance. J Strength Cond Res. Health. 2019 Sep 3;16(17):3214. doi: 2004 Aug;18(3):646-649. doi: 10.1519/13082.1. 10.3390/ijerph16173214. 124. Wyon MA, Redding E. Physiological monitoring of 114. Uršej E, Zaletel P. Injury Occurrence in Modern and cardiorespiratory adaptations during rehearsal and Hip-Hop Dancers: A Systematic Literature Review. performance of contemporary dance. J Strength Zdr Varst. 2020 Jun 25;59(3):195-201. doi: Cond Res. 2005 Aug;19(3):611-614. doi: 10.2478/sjph-2020-0025. 10.1519/14233.1. 115. van Seters C, van Rijn R M, van Middelkoop M, 125. Yin AX, Sugimoto D, Martin DJ, Stracciolini A. Stubbe JH. Risk factors for lower-extremity injuries Pediatric dance injuries: a cross-sectional among contemporary dance students. Clin J Sport epidemiological study. PM R. 2016;8:348-355. Med. 2020;30:60–66. 126. Zaletel P, Pruš D. Poškodbe v slovenskem plesu – 116. Vassallo AJ, Trevor BL, Mota L, Pappas E, Hiller CE. analiza in primerjava različnih plesnih zvrsti. Injury rates and characteristics in recreational, elite Magistrska naloga. Šport. 2021;69(1-2):69-75. 75 KONJENIŠTVO Jahanje in skrb za konje prinašata številne pozitivne učinke na telesno zdravje, kot so izboljšanje ravnotežja, mišične moči in gibalnih funkcij, in pomagata pri sprostitvi, lajšanju tesnobe, zmanjševanju hiperaktivnosti in krepitvi samozavesti, s čimer se izboljša duševno zdravje (3, 5). Vendar pa konjeništvo prinaša tudi povečano tveganje za poškodbe in ima med športi eno najvišjih stopenj umrljivosti (5, 22, 35). Čeprav je stopnja poškodb pri jahanju na splošno precej nizka (2/1000 ur jahanja) v primerjavi z drugimi športi (4, 11, 14), pa je tveganje za resne poškodbe pri konjeniških dejavnostih večje kot npr. pri ameriškem nogometu, smučanju ali avtomobilskih dirkah (16, 20, 21, 24, 30). Večje tveganje za resne poškodbe je predvsem posledica tega, da ima jahač na konju brez sedla glavo okrog 270 cm nad tlemi, med jahanjem lahko doseže hitrost 65–75 km/h (5) in je pri angleških disciplinah jahanja v sedlu nagnjen naprej (9, 26). Vsi ti dejavniki prispevajo, da je jezdec izpostavljen velikemu tveganju, da pade iz sedla pri veliki hitrosti, poleg tega obstaja dodatna nevarnost poškodb, če konj po padcu pristane na jezdecu ali ga potepta (9, 16, 26). Ne le jahanje, tudi ravnanje s konjem prinaša primerljivo tveganje za resne poškodbe, saj je 34,5 % poškodb, povezanih z udarci konj, lahko življenjsko nevarnih (20). Obiskovalci konjeniških prireditev lahko prav tako utrpijo hude do smrtonosne poškodbe, na primer zaradi konjske brce (20). Poškodovani deli telesa in resnost poškodb, povezanih s konjeniškimi dejavnostmi, se med posameznimi primeri močno razlikujejo zaradi težko predvidljive narave konj in njihove moči (5, 29). Konji v povprečju tehtajo 680 kg in lahko z enim samim udarcem povzročijo silo tudi 1000 N (9, 26). Poškodbe Z leti se je postopoma spremenil vzorec najpogostejših poškodb, kar je deloma posledica večje uporabe zaščitne opreme (16). V starejših raziskavah so poročali o prevladujočih poškodbah glave in vratu, medtem ko v novejših raziskavah navajajo, da so pri jahačih najpogostejše poškodbe zgornjih udov in glave (1, 16, 20, 32). Domneva se, da je sorazmerno zmanjšanje števila poškodb glave posledica večje uporabe čelade, medtem ko se zaščitna oprema za zgornje ude uporablja le redko (16). Kljub temu so poškodbe glave še vedno najpogostejši vzrok za dolgotrajno bolnišnično zdravljenje in smrt zaradi jahanja (21, 26). Najpogostejše so mišično-kostne poškodbe (31 %), predvsem zlomi udov (12, 16), pri čemer si jahači na konju poškodujejo predvsem zgornje ude, nejahači pa spodnje ude (16, 32). Poškodbe možganov in hrbtenjače se pojavljajo v okrog 20 % primerov (6, 16), najpogosteje gre za pretres možganov (22, 28). Pri jahačih, ki so nosili čelado, so potrdili zmanjšanje tveganja za poškodbe glave za 40–50 % (35), bistveno zmanjšanje resnosti poškodb in pogostosti znotrajlobanjskih poškodb (7). Kljub dokazom, da so čelade močno zaščitne, smo še vedno priča velikemu številu hudih poškodb glave, zato se priporoča obvezna uporaba čelade, ne le pri jahanju konja, temveč pri vseh konjeniških dejavnostih (20). Med ravnanjem s konjem na tleh, je bil pri jahačih in nejahačih ugotovljen razmeroma visok delež poškodb obraza (9 %) (32). Zdi se, da v konjeniškem športu čelada ne zaščiti dovolj dobro pred zlomi obraznih kosti, ki se razlikujejo od vzorca zlomov obraza v drugih športih in so najbolj podobni zlomom pri trku z motornim vozilom (21). Trup (hrbet, prsni koš, trebuh) je prav tako pogosta lokacija poškodb, do katerih pride ne le pri padcih s konja ob skokih, ampak tudi pri ravnanju s konjem na tleh (6, 12, 19, 23, 27). Mehanizem poškodb se v zadnjih nekaj desetletjih ni veliko spremenil. Večina poškodb se je zgodila pri jahačih (68 %) (32), ki so padli s konja, ali jih je konj vrgel iz sedla (16). Pri tem so nastale tudi poškodbe možganov, če je jezdec ob padcu udaril z glavo ob tla (40,5 %) ali ob predmet (15,5 %) (22, 32, 34). Poškodovanci z znotraj-lobanjsko poškodbo, ki niso uporabljali čelade, so imeli poškodbo največkrat ocenjeno kot zmerno do hudo (32). Najpogostejši vzrok poškodb pri nejahačih in jahačih na tleh pa so bili konjska brca (42,5 %), ujetje/stisnjenje (30,1 %), poteptanje in ugriz (16, 32). Dejavniki tveganja Večina poškodb, povezanih s konji, se zgodi med šolanjem in netekmovalnim jahanjem, pri čemer se v velikem deležu poškodujejo otroci in mladostniki. V eni od raziskav je bilo ugotovljeno, da se je 39 % poškodb, povezanih s konji, zgodilo pri osebah, mlajših od 19 let (21). Tveganje za poškodbe je pri jahačih začetnikih z manj kot tremi 76 leti izkušenj 3-krat večje v primerjavi z bolj izkušenimi jahači in kar 8-krat večje kot pri poklicnih jahačih (12, 24). Avtorji poročajo o strmem upadu incidence poškodb že po 18–100 urah jahanja (24). Jahači začetniki imajo večje tveganje za vse poškodbe, medtem ko imajo poklicni jahači večje tveganje za hujše poškodbe (16). To je posledica višje ravni težavnosti, saj poklicni jahači jahajo pri višjih hitrostih, v disciplinah s preskakovanjem ovir pa vadijo in tekmujejo na bistveno višjih ovirah (16). Zlasti na poklicni ravni obstaja tudi težnja po jahanju manj izkušenih ali bolj nestanovitnih konj (16), kar potrjeno poveča tveganje za poškodbe (22). Ženski spol je opredeljen kot neodvisen dejavnik tveganja za poškodbe, povezane s konjeništvom, vendar je to lahko pristransko zaradi prevlade jahačic, zlasti na rekreativni in amaterski ravni (5, 16). V nasprotju z drugimi športnimi panogami z visokim tveganjem se s tem športom pogosteje ukvarjajo mlade ženske, ki so v velikem deležu udeležene tudi v nezgodah s konji (7, 18, 20, 22, 23, 31). V večini raziskav je bilo ugotovljeno, da se poškodujejo predvsem mladostnice, ki jahajo rekreativno in brez čelade (5, 13, 22, 29, 32, 35). Najvišjo stopnjo poškodb imajo v starosti od 13 do 15 let oziroma od 10 do 29 let (23). Po drugi strani pa imajo moški večje tveganje za resne poškodbe (7, 12, 20, 33). Moški se običajno ukvarjajo s konjeniškim športom v višji starosti, zato so poškodovani moški tudi bistveno starejši od žensk (2, 18, 31). Jahači, ki nosijo zaščitno opremo, kot je čelada, zmanjšajo tveganje za poškodbe glave in resnost poškodb (2, 7, 15, 17, 24, 25, 29, 35). Uporaba jahalne čelade bi zato morala biti standard pri vseh dejavnostih s konjem (8), vendar v večini raziskav poročajo, da v času poškodbe nosi čelado manj kot 40 % jahačev, v posameznih raziskavah pa je bil delež uporabnikov le 9-odstoten (6, 10). Te številke so še nižje pri poškodbah, ki nastanejo med ravnanjem s konjem na tleh (16). Literatura 1. Abu-Kishk I, Klin B, Gilady-Doron N, Jeroukhimov I, 7. Bilaniuk JW, Adams JM, DiFazio LT, Siegel BK, Allegra Eshel G. Hospitalization due to horse-related injuries: JR, Luján JJ, et al. Equestrian trauma: injury patterns has anything changed? A 25 year survey. Isr Med vary among age groups. Am Surg. 2014;80:396–402. Assoc J. 2013;15:169–172. 8. Carmichael SP, Davenport DL, Kearney PA, Bernard 2. Abu-Zidan FM, Rao S. Factors affecting the severity AC. On and off the horse: mechanisms and patterns of horse-related injuries. Injury. 2003;34:897–900. of injury in mounted and unmounted equestrians. doi: 10.1016/S0020-1383(03)00054-8 Injury. 2014;45:1479–183. doi: 10.1016/j.injury.2014.03.016. 3. Alfonso SV, Alfonso LA, Llabre MM, Fernandez MI. Project Stride: An Equine-Assisted Intervention to 9. Carrillo EH, Varnagy D, Bragg SM, Levy J, Riordan K. Reduce Symptoms of Social Anxiety in Young Traumatic injuries associated with horseback riding. Women. Explore (NY). 2015 Nov-Dec;11(6):461-467. Scand J Surg. 2007;96(1):79-82. doi: doi: 10.1016/j.explore.2015.08.003. 10.1177/145749690709600115. 4. Altgärde J, Redéen S, Hilding N, Drott P. Horse- 10. Clarke CN, Tsuei BJ, Butler KL. Equine-related injury: related trauma in children and adults during a two a retrospective analysis of outcomes over a 10-year year period. Scand J Trauma Resusc Emerg Med. period. Am J Surg. 2008;195:702-704. 2014 Jul 17:22-40. doi: 10.1186/s13049-014-0040-8. 11. Craven JA. Paediatric and adolescent horse-related 5. Asa N, Newton A, Sullivan L, Shi J, Wheeler K, Smith injuries: does the mechanism of injury justify a GA, et al. Horseback riding-related injuries treated in trauma response? Emerg Med Australas. emergency departments: Risk factors and prevention 2008;20:357–362. doi: 10.1111/j.1742- strategies. J Safety Res. 2019 Dec;71:251-257. doi: 6723.2008.01107.x. 10.1016/j.jsr.2019.09.004. 12. Cuenca AG, Wiggins A, Chen MK, Kays DW, Islam S, 6. Ball CG, Ball JE, Kirkpatrick AW, Mulloy RH. Beierle EA. Equestrian injuries in children. J Pediatr Equestrian injuries: incidence, injury patterns, and Surg. 2009;44:148-150. risk factors for 10 years of major traumatic injuries. Am J Surg. 2007;193:636–640. doi: 13. Davidson S, Blostein P, Schrotenboer A, Sloffer C, 10.1016/j.amjsurg.2007.01.016. VandenBerg S. Ten years of equine-related injuries: Severity and implications for emergency physicians. J 77 Emerg Med. 2015 Nov;49(5):605-612. doi: 26. Murray JK, Singer ER, Morgan KL, Proudman CJ, 10.1016/j.jemermed.2015.03.025. French NP. Risk factors for cross-country horse falls at one-day events and at two-/three-day events. Vet 14. Ghosh A, Di Scala C, Drew C, Lessin M, Feins N. J. 2005 Nov;170(3):318-24. doi: Horse-related injuries in pediatric patients. J Pediatr 10.1016/j.tvjl.2005.05.003. Surg. 2000;35:1766–1770. doi: 10.1053/jpsu.2000.19247. 27. Papachristos A, Edwards E, Dowrick A, Gosling C. A description of the severity of equestrian-related 15. Hasler RM, Gyssler L, Benneker L, Martinolli L, injuries (ERIs) using clinical parameters and patient- Schötzau A, Zimmermann H et al. Protective and risk reported outcomes. Injury. 2014;45:1484–1487. doi: factors in amateur equestrians and description of 10.1016/j.injury.2014.04.017. injury patterns: A retrospective data analysis and a case - control survey. J Trauma Manag Outcomes. 28. Ross D, Ferguson A, Bosha P, Cassas K. Factors that 2011 Feb 4:5:4. doi: 10.1186/1752-2897-5-4. prevent roughstock rodeo athletes from wearing protective equipment. Curr Sports Med Rep. 16. Havlik HS. Equestrian sport-related injuries: a review 2010;9(6):342–346. doi: of current literature. Curr Sports Med Rep. 10.1249/JSR.0b013e3181fc7357. 2010;9:299–302. doi: 10.1249/JSR.0b013e3181f32056. 29. Sandiford N, Buckle C, Alao U, Davidson J, Ritchie J. Injuries associated with recreational horse riding and 17. Hawson LA, McLean AN, McGreevy PD. The roles of changes over the last 20 years: a review. JRSM Short equine ethology and applied learning theory in Rep. 2013 Apr 22;4(5):2042533313476688. doi: horse-related human injuries. J Vet Behav. 10.1177/2042533313476688. 2010;5:324–338. doi: 10.1016/j.jveb.2010.06.001. 30. Smartt P, Chalmers D. A new look at horse-related 18. Johns E, Farrant G, Civil I. Animal-related injury in an sport and recreational injury in New Zealand. J Sci urban New Zealand population. Injury. Med Sport. 2009;12:376-382. 2004;35:1234–1238. doi: 10.1016/j.injury.2003.11.003. 31. Thomas KE, Annest JL, Gilchrist J, Bixby-Hammett DM. Non-fatal horse related injuries treated in 19. Kiss K, Swatck P, Lenart I, Mayr J, Schmidt B, Pintér A, emergency departments in the United States, 2001- et al. Analysis of horse-related injuries in children. 2003. Br J Sports Med. 2006;40:619–626. doi: Pediatr Surg Int. 2008;24:1165-1169. doi: 10.1136/bjsm.2006.025858. 10.1007/s00383-008-2214-9. 32. Van Balen PJ, Barten DG, Janssen L, Fiddelers AAA, 20. Krüger L, Hohberg M, Lehmann, Dresing K. Assessing Brink PR, Janzing HMJ. Beware of the force of the the risk for major injuries in equestrian sports. BMJ horse: mechanisms and severity of equestrian- Open Sport Exerc Med. 2018 Oct 16;4(1):e000408. related injuries. Eur J Emerg Med. 2019 doi: 10.1136/bmjsem-2018-000408. Apr;26(2):133-138. doi: 10.1097/MEJ.0000000000000511. 21. Lee KH, Steenberg LJ. Equine-related facial fractures. Int J Oral Maxillofac Surg. 2008;37:999-1002. 33. Weber CD, Nguyen AR, Lefering R, Hofman M, Hildebrand F, Pape HC. Blunt injuries related to 22. Lemoine DS, Tate BJ, Lacombe JA, Hood TC. A equestrian sports: results from an international Retrospective Cohort Study of Traumatic Brain Injury prospective trauma database analysis. Int Orthop. and Usage of Protective Headgear During Equestrian 2017;41:2105–2112. doi: 10.1007/s00264-017-3592- Activities. J Trauma Nurs. 2017 Jul-Aug;24(4):251- 1. 257. doi: 10.1097/JTN.0000000000000300. 34. Worley G. Promoting the use of equestrian helmets: 23. Loder RT. The demographics of equestrian-related Another opportunity for injury prevention. J Emerg injuries in the United States: injury patterns, Nurs. 2010 May;36(3):263-264. doi: orthopedic specific injuries and avenues for injury 10.1016/j.jen.2010.01.007. prevention. J Trauma. 2008;65:447-60. 35. Zuckerman SL, Morgan CD, Burks S, Forbes JA, 24. Mayberry JC, Pearson TE, Wiger KJ, Diggs BS, Mullins Chambless LB, Solomon GS, et al. Functional and RJ. Equestrian injury prevention efforts need more Structural Traumatic Brain Injury in Equestrian attention to novice riders. J Trauma. 2007;62:735– Sports: A Review of the Literature. World Neurosurg. 739. doi: 10.1097/ta.0b013e318031b5d4. 2015 Jun;83(6):1098-1113. doi: 25. McIntosh AS, Andersen TE, Bahr R, Greenwald R, 10.1016/j.wneu.2014.12.030. Kleiven S, Turner M, et al. Sports helmets now and in the future. Br J Sports Med. 2011;45:1258–1265. doi: 10.1136/bjsports-2011-090509. 78 TEK Tek je med mladostniki vse bolj priljubljen, z njim se pogosto začnejo ukvarjati že pred puberteto (64). Uvršča se med prve tri najpogostejše telesne dejavnosti mladih (29), udeležba mladostnikov pred in v puberteti pa v nekaterih delih sveta doseže celo do 40 % (19, 29). To je deloma posledica spodbude staršev, ki so tudi sami tekači in si prizadevajo vključiti svoje otroke v osebne rekreativne dejavnosti (64), je pa tudi enostavna in učinkovita metoda, s katero lahko mladi izpolnijo trenutne smernice za telesno dejavnost, ki določajo 60 minut ali več telesne dejavnosti na dan (11). Intenzivna rast in zorenje mladih tekačev vplivata na biomehaniko teka in s tem na njihovo tveganje za poškodbe, kljub temu pa ima sodelovanje pri dejavnostih, ki temeljijo na teku, pomembne koristi za zdravje (48). Tek je pozitivno povezan z izboljšanjem gibalnih sposobnosti, vključno s stabilnostjo in živčno-mišičnim nadzorom (36, 39, 44), in z boljšo srčno-pljučno vzdržljivost. Hkrati zmanjša tveganje za debelost, s čimer dolgoročno ugodno vpliva na zdravstvene težave, kot so bolezni srca in sladkorna bolezen (39, 44). Ponekod se pojavljajo tekmovalni tekaški programi že za otroke, v starosti 11–13 let. V ZDA je vlada spodbudila tovrstne programe v osnovnih in srednjih šolah za povečanje telesne dejavnosti in boj proti debelosti (64). Vendar je pri tem treba upoštevati tudi »biološko« starost mladostniških športnikov z določeno stopnjo zorenja in pospešene rasti, ki sta povezani s poškodbami pri teku. Spremembe v tkivih, kot so kosti, kite, mišice, hrustanec in rastne plošče, se v času hitre rasti pri posameznih mladostnikih pojavljajo z različno hitrostjo in na različnih mestih (37, 42). Na zorenje teh tkiv v času pubertete vplivajo hormonski, genetski in okoljski dejavniki, ki lahko skupaj vplivajo na biomehaniko teka, odpornost tkiv na obremenitve in tveganje za poškodbe pri mladih tekačih (42, 48). Zlasti zgodnja športna specializacija je povezana z večjim tveganjem za športne poškodbe, kar gre deloma pripisati enoličnosti gibalnih vzorcev in ponavljajočim obremenitvam nezrelih tkiv (24, 56). Poškodbe Z naraščanjem udeležbe mladih v teku se je zvišala tudi incidenca tekaških poškodb pri mladostnikih (49), ki so pogostejše pri dekletih (10,9 na 1000 športnih izpostavljenosti) v primerjavi s fanti (8,0 na 1000) (6, 76). Najpogosteje poškodovani del telesa pri mladostniških tekačih obeh spolov je koleno (23, 48, 58, 75). Večina poškodb je lažjih, npr. zvini, nategi in poškodbe apofize, hujše poškodbe, vključno s stresnimi zlomi in poškodbami epifize, pa so redkejše (37, 38). Dekleta pogosto poročajo o zvinih gležnja, bolečini v patelo-femoralnem predelu in goleni, medtem ko fantje največkrat poročajo o vnetju stopalnega loka (plantarni fasciitis), bolečini na zunanji strani kolenskega sklepa (sindrom iliotibialnega trakta) in bolečini v predelu prirastišča kite pogačice na grčavino golenice (Osgood-Schlatterjeva bolezen) (35, 51, 72). Pri dekletih (6,7 %) so bile statistično značilno pogosteje kot pri fantih (3,8 %) ugotovljene tudi poškodbe zaradi preobremenitev kosti, pri čemer so bile golenica, stopalnice in mečnica najpogostejša anatomska mesta poškodb (48, 66). Mladi tekači v času hitre rasti so še posebej ranljivi za nastanek preobremenitvenih poškodb kosti (37, 42), pri čemer sta pomembna dva dejavnika: hitro doseganje največje telesne višine in hitrost mineralizacije kosti. V povprečju dekleta dosežejo največjo telesno višino okoli 12. leta, fantje pa okoli 14. leta starosti, to je pred največjo stopnjo mineralizacije kosti. Zato v tem obdobju dekleta in fantje doživljajo prehodno oslabelost kosti in zmanjšano sposobnost prenašanja obremenitev (5, 20), kar poveča tveganje mladih tekačev za poškodbe mišično-skeletnih struktur, kot so rastne plošče, apofize, kosti, mišice, kite (37, 42, 52). Številni mladi športniki, zlasti tekači na dolge proge (12), so zaradi prekomernih obremenitev bolj dovzetni tudi za poškodbe rastne plošče, vendar v raziskavah poročajo, da poškodbe pri mladih tekačih običajno ne vključujejo povezave epifiza-metafiza, pač pa gre pogosteje za poškodbe apofize (17, 52). Poškodbe apofize ne vplivajo na rastne centre (12, 43), zato mladi tekači, tudi tisti na dolge proge, verjetno niso izpostavljeni povečanemu tveganju za nepopravljive motnje rasti ali trajne spremembe tkiv (52). Za poškodbe mišično-skeletnega sistema, povezane s tekom, so dovzetni tekači vseh starosti in zmogljivosti (15, 22, 57). Mnoge poškodbe imajo za posledico izgubo časa za vadbo in tekmovanja (47, 79), vodijo do ponovnih poškodb tekom športne kariere (28, 36, 57) in negativno vplivajo na duševno zdravje (25, 33). 79 Dejavniki tveganja Številni dejavniki vplivajo na odpornost tkiv do obremenitev in prispevajo k razvoju poškodb, povezanih s tekom (7, 31, 32, 36). Tek povzroča precejšnje kumulativne obremenitve statičnih in dinamičnih struktur spodnjih udov, pri čemer največje sile pri koraku lahko dosežejo 2- do 3-kratno telesno težo tekača (15). Zato je treba v času razvoja mladostnika v odraslega človeka upoštevati različne notranje (predhodna poškodba, starost, spol, višina, teža, moč, poravnava spodnjih udov, biomehanika ipd.) in zunanje dejavnike (pogostost vadbe, pretečena razdalja, tekme, raven teka, obutev ipd.), ki pri mladem športniku povečajo tveganje za poškodbe (3, 27, 36, 75). Notranji dejavniki Med mladimi tekači sta bila predhodna poškodba in ženski spol najbolj dosledno potrjena notranja dejavnika tveganja za poškodbe, povezane s tekom (27, 54, 55, 58, 61, 70, 72). Drugi pogosto obravnavani notranji dejavniki so mišična šibkost (abduktorji kolka, ekstenzorji in fleksorji kolena) (46), povečan razpon notranje rotacije kolka (77), neenakost dolžine nog, večja od 1,5 cm (59) in indeks telesne mase (54, 55, 70), pri mladostnicah pa tudi menstrualna disfunkcija in nizka mineralna gostota kosti (4, 57). Glede na rezultate dosedanjih raziskav se zdi, da starost sama po sebi ni dejavnik tveganja za poškodbe pri mladinskih tekačih, saj so rezultati nedosledni (23, 30, 57, 62). Poleg tega je treba upoštevati, da se fiziološke razlike med mladimi kažejo ne glede na starost in da se dekleta v povprečju fiziološko razvijejo prej kot fantje (16, 63, 71). Mladinski tekači imajo večje tveganje za poškodbe spodnjih udov, če so imeli predhodne poškodbe, v primerjavi s tekači brez starih poškodb (54, 55, 58, 61, 70). Pred postavitvijo diagnoze preobremenitvene poškodbe kosti imajo pogosto vztrajne simptome, kar potrjuje, da so predhodne poškodbe dejavnik tveganja za stresno poškodbo kosti (52). Ob simptomih je zato potrebno zgodnje zdravljenje, da se mladi tekač izogne prihodnjim resnejšim poškodbam in patologiji (52). V raziskavah enotno ugotavljajo, da so dekleta izpostavljena večjemu tveganju za poškodbe, povezane s tekom, in daljšo izgubo časa za vadbo in tekme v primerjavi s fanti (36). To velja tako za tek čez drn in strn (6, 14, 61, 70, 72), kot za tek na atletskih stezah (14, 53, 70, 72), pri čemer imajo tekačice 2-krat večje tveganje za preobremenitvene poškodbe kosti (rahle razpoke zaradi ponavljajočih sil) v primerjavi s tekači (14, 18, 27, 41). Preobremenitvene poškodbe kosti so posledica kumulativnih mikrotravm kosti in so pogoste poškodbe, povezane s tekom (26). Večje tveganje tekačic razlagajo z nizko razpoložljivo energijo, menstrualnimi motnjami in nizko mineralno gostoto kosti (27, 57, 59, 67). Mlad človek potrebuje večji vnos kalorij za ustrezno rast in zorenje, zadosten vnos hranil pa je bistven tudi za živčno-mišično obnovo (regeneracijo) po vadbi (15, 40, 74). Zato ne čudi, da sta neurejeno prehranjevanje in omejevanje vnosa kalorij, tako pri športnikih kot pri športnicah, opredeljena kot neodvisna dejavnika tveganja za preobremenitvene poškodbe kosti (36, 50, 66). Športniki, ne glede na starost, ki so poročali o namernem hujšanju za izboljšanje športnih dosežkov, so pogosteje poročali o poškodbah, povezanih s tekom (15), v raziskavah pa so potrdili, da imajo tekačice in tekači večje tveganje za preobremenitvene poškodbe kosti tudi zaradi nizkega ITM (1, 4, 14, 36). Zunanji dejavniki Do zdaj je bilo ugotovljenih več zunanjih dejavnikov tveganja, ki prispevajo k nastanku poškodb pri srednješolskih tekačih. Med njimi so nizka kadenca korakov (št. korakov/min) (45), večja tedenska kilometrina (69), redko menjavanje kratkih in dolgih tekov pri vadbi in tek pretežno po vzpetinah v poletnih mesecih (36, 60). Vadba v športnih društvih je marsikje nadomestila rekreativne dejavnosti in spremenila šport v posel, katerega cilj je ustvariti vrhunskega športnika (64). Mladi športnik, ki želi tekmovati na višjih ravneh, pogosto vadi dlje in težje, kar predstavlja edinstveni izziv za razvijajoče se športnikovo telo (64). Obstaja malo raziskav o tem, kako naj mladostniki pred in v puberteti začnejo s programom teka. Vsekakor je bolj verjetno, da so mladi, ki sodelujejo v nadzorovanih programih vadbe, telesno in duševno bolje pripravljeni na tekaške prireditve ter so manj ogroženi zaradi poškodb in izgorelosti kot mladi, ki v takih programih ne sodelujejo (36). Za otroke in mladostnike, ki začenjajo tekaški program, se poleti priporoča varna izgradnja osnovne tekaške kilometrine, tek na različnih površinah in izmenična vadba kratkih in dolgih tekov, da bi preprečili poškodbe zgodaj v sezoni (13, 60). Npr. pri mladinskem teku čez drn in strn je manj kot 8 tednov vadbe poleti dejavnik tveganja za poškodbe med sezono, pomembna pa je tudi intenzivnost vadbe (36). Urnik vadbe mora biti 80 pripravljen z upoštevanjem starosti tekača, varnih pogojev za tek in pravil vadbe vzdržljivosti. Pri mladostnikih se priporoča omejitev tedenske kilometrine teka na 55–65 km (37) in omejitev vadbe na največ toliko ur na teden, kot je starost mladostnikov pred puberteto v letih, v puberteti pa ne več kot 16 ur na teden, ker se z večjo obremenitvijo poveča tudi tveganje za poškodbe (10, 57). Poškodbe, povezane s tekom na dolge proge pri tekačih pred puberteto, niso dobro raziskane v primerjavi s poškodbami srednješolcev (57, 58, 68) in odraslih (8, 21, 73), vendar dosedanje raziskave kažejo, da imajo tekači, mlajši od 15 let, v primerjavi s srednješolskimi in odraslimi tekači med vadbo in tekmo maratona nižjo prevalenco poškodb (23, 52, 62). Pomembno je tudi zgodnje vključevanje vaj za mišično moč v vadbo, s čimer se izboljša izkoriščanje živčno-mišičnega potenciala (78) in zmanjša tveganje za poškodbe, povezane s tekom (2, 34, 36, 65, 80). Vadba za mišično moč bolj izboljša ekonomičnost teka kot druge oblike navzkrižne vadbe, vodi do preoblikovanja mišičnega tkiva in boljše zmogljivosti (9, 65). Kljub temu mladostniki ne vključujejo vaj za moč v svoje vadbene programe tako pogosto kot odrasli, zato je potrebno izobraževanje trenerjev in tekačev mladostnikov o znanih fizioloških koristih vadbe za mišično moč (15). Literatura 1. Ackerman KE, Cano Sokoloff N, DE Nardo Maffazioli Exerc. 2019;14:549–559. doi: G, Clarke HM, Lee H, Misra M. Fractures in relation 10.14198/jhse.2019.143.06. to menstrual status and bone parameters in young athletes. Med Sci Sports Exerc. 2015;47:1577–1586. 9. Blagrove RC, Howatson G, Hayes PR. Effects of strength training on the physiological determinants 2. Almeida GPL, Carvalho e Silva AP de MC, França FJR, of middle- and long-distance running performance: a Magalhães MO, Burke TN, Marques AP. Does systematic review. Sports Med. 2018;48(5):1117- anterior knee pain severity and function relate to the 1149. doi:10.1007/s40279-017-0835-7. frontal plane projection angle and trunk and hip strength in women with patellofemoral pain? J 10. Blankson KL, Brenner JS. Anticipatory guidance for Bodyw Mov Ther. 2015;19(3):558-564. long-distance running in young athletes. Pediatr Ann. doi:10.1016/j.jbmt.2015.01.004. 2016;45:e83–86. 3. Bahr R, Holme I. Risk factors for sports injuries—a 11. Bull FC, Al-Ansari SS, Biddle S, Borodulin K, Buman methodological approach. Br J Sports Med. MP, Cardon G, et al. World Health Organization 2020 2003;37(5):384–392. guidelines on physical activity and sedentary behaviour. Br J Sports Med. 2020;54:1451–1462. doi: 4. Barrack MT, Gibbs JC, De Souza MJ, Williams NI, 10.1136/bjsports-2020-102955. Nichols JF, Rauh MJ, et al. Higher incidence of bone stress injuries with increasing female athlete triad– 12. Caine D, DiFiori J, Maffulli N. Physeal injuries in related risk factors: a prospective multisite study of children’s and youth sports: Reasons for concern? Br exercising girls and women. Am J Sports Med. J Sports Med. 2006;40:749–760. doi: 2014;42:949–958. doi: 10.1177/0363546513520295. 10.1136/bjsm.2005.017822. 5. Baxter-Jones ADG, Faulkner RA, Forwood MR, 13. Caine D, Maffulli N, Caine C. Epidemiology of injury Mirwald RL, Bailey DA. Bone mineral accrual from 8 in child and adolescent sports: injury rates, risk to 30 years of age: an estimation of peak bone mass. factors, and prevention. Clin Sports Med. J Bone Miner Res. 2011;26:1729–1739. 2008;27:19–50. 6. Beachy G, Rauh M. Middle school injuries: a 20-year 14. Changstrom BG, Brou L, Khodaee M, Braund C, (1988–2008) multisport evaluation. J Athl Train. Comstock RD. Epidemiology of stress fracture 2014;49:493–506. doi: 10.4085/1062-6050-49.2.19. injuries among US high school athletes, 2005-2006 through 2012-2013. Am J Sports Med. 2015;43:26– 7. Bertelsen ML, Hulme A, Petersen J, Brund RK, 33. Sørensen H, Finch CF, et al. A framework for the etiology of running-related injuries. Scand J Med Sci 15. DeJong2 Lempke AF, Collins SE, Whitney KE, Sports. 2017;27(11):1170-1180. doi: D'Hemecourt PA, Meehan P 3rd. A Comparison of 10.1111/sms.12883. Factors Associated with Running-Related Injuries between Adult and Adolescent Runners. Int J Sports 8. Besomi M, Leppe J, Mauri-Stecca MV, Hooper TL, Phys Ther 2022 Oct 2;17(6):1033-1042. doi: Sizer PS. Training volume and previous injury as 10.26603/001c.38045. associated factors for running-related injuries by race distance: A cross sectional study. J Hum Sport 16. DiFiori JP, Benjamin HJ, Brenner J, Gregory A, Jayanthi N, Landry GL, et al. Overuse injuries and 81 burnout in youth sports: A position statement from 28. Hulme A, Nielsen RO, Timpka T, Verhagen E, Finch C. the American Medical Society for Sports Medicine. Risk and protective factors for middle- and long- Clin J Sport Med. 2014;24:3–20. doi: distance running-related injury. Sports Med. 10.1097/JSM.0000000000000060. 2017;47(5):869-886. doi: 10.1007/s40279-016-0636- 4. 17. Dull MA. Bilateral avulsion fractures of the pelvic apophyses in an adolescent athlete. J Sports Chiropr 29. Hulteen RM, Smith JJ, Morgan PJ, Barnett LM, Hallal Rehabil. 2000;14:89–91. PC, Colyvas K, et al. Global participation in sport and leisure-time physical activities: a systematic review 18. Edouard P, Feddermann-Demont N, Alonso JM, and meta-analysis. Prev Med. 2017;95:14–25. doi: Branco P, Junge A. Sex differences in injury during 10.1016/j.ypmed.2016.11.027. top-level international athletics championships: surveillance data from 14 championships between 30. Huxley DJ, O’Connor D, Healey PA. An examination of 2007 and 2014. Br J Sports Med. 2015;49(7):472– the training profiles and injuries in elite youth track 477. doi: 10.1136/bjsports-2014-094316. and field athletes. Eur J Sport Sci 2014;14:185–192. 19. Fakhouri THI, Hughes JP, Burt VL, Song MK, Fulton JE, 31. Kalkhoven JT, Watsford ML, Coutts AJ, Edwards WB, Ogden CL. Physical activity in U.S. youth aged 12-15 Impellizzeri FM. Training load and injury: causal years, 2012. NCHS Data Brief. 2014;141:1–8. pathways and future directions. Sports Med. 2021;51(6):1137-1150. doi: 10.1007/s40279-020- 20. Faulkner RA, Davison KS, Bailey DA, Mirwald RL, 01413-6. Baxter-Jones ADG. Size-corrected BMD decreases during peak linear growth: implications for fracture 32. Kalkhoven JT, Watsford ML, Impellizzeri FM. A incidence during adolescence. J Bone Miner Res. conceptual model and detailed framework for stress- 2006;21:1864–1870. related, strain-related, and overuse athletic injury. J Sci Med Sport. 2020;23(8):726-734. doi: 21. Fredericson M, Anuruddh M. Epidemiology and 10.1016/j.jsams.2020.02.002. Aetiology of Marathon Running Injuries. Sports Med. 2007;37:437–439. doi: 10.2165/00007256- 33. Kohl HW III, Craig CL, Lambert EV, Inoue S, Alkandari 200737040-00043. JR, Leetonginet G, et al. The pandemic of physical inactivity: global action for public health. Lancet. 22. Fredette A, Roy JS, Perreault K, Dupuis F, Napier C, 2012;380(9838):294-305. doi: 10.1016/s0140- Esculier JF. The association between running injuries 6736(12)60898-8. and training parameters: A systematic review. J Athl Train. 2022 Jul 1;57(7):650-671. doi: 10.4085/1062- 34. Koldenhoven RM, Virostek A, DeJong AF, Higgins M, 6050-0195.21. Hertel J. Increased contact time and strength deficits in runners with exercise-related lower leg pain. J Athl 23. Goldman JT, Miller E, Runestad S, Serpa R, Beck J. Train. 2020;55(12):1247-1254. doi:10.4085/1062- Should Adolescents Run Marathons?: Youth 6050-0514.19. Marathon Training Injury Epidemiology and Risk Factors. Clin J. Sports Med. 2022 May 1;32(3):e293- 35. Kozinc Ž, Šarabon N. Common Running Overuse e299. doi: 10.1097/JSM.0000000000000870. Injuries and Prevention. Monten J Sports Sci Med. 2017;6(2):67–74. 24. Hamill J, Palmer C, Van Emmerik RE. Coordinative variability and overuse injury. Sports Med Arthrosc 36. Krabak BJ, Roberts WO, Tenforde AS, Ackerman KE, Rehabil The. Technol. 2012;4:1–9. doi: Adami PE, Baggish AL, et al. Youth running consensus 10.1186/1758-2555-4-45. statement: minimising risk of injury and illness in youth runners. Br J Sports Med. 2020;55:305–318. 25. Hespanhol Junior LC, Pillay JD, van Mechelen W, doi: 10.1136/bjsports-2020-102518. Verhagen E. Meta-analyses of the effects of habitual running on indices of health in physically inactive 37. Krabak BJ, Snitily B, Milani CJ. Running injuries during adults. Sports Med. 2015;45(10):1455-1468. doi: adolescence and childhood. Phys Med Rehabil Clin. 10.1007/s40279-015-0359-y. 2016a;27:179–202. doi: 10.1016/j.pmr.2015.08.010. 26. Hoenig T, Tenforde A, Strahl A, Rolvien T, Hollander 38. Krabak BJ, Tenforde AS, Davis IS, Mirwald RL, Baxter- K. Does MRI grading correlate with return to sports Jones ADG. Youth distance running: strategies for following bone stress injuries? A systematic review training and injury reduction. Curr Sports Med Rep. and meta-analysis. Am J Sports Med. 2022 2019;18:53–59. Mar;50(3):834-844. doi: 10.1177/0363546521993807. 39. Kriemler S, Zahner L, Schindler C, Meyer U, Hartmann T, Hebestreit H, et al. Effect of school 27. Hollander(b) K, Rahlf AL, Wilke J, Edler C, Steib S, based physical activity programme (KISS) on fitness Junge A, et al. Sex-Specific Differences in Running and adiposity in primary schoolchildren: cluster Injuries: A Systematic Review with Meta-Analysis and randomised controlled trial. BMJ. 2010;340:c785. Meta-Regression. Sports Med. 2021 May;51(5):1011- doi: 10.1136/bmj.c785. 1039. doi: 10.1007/s40279-020-01412-7. 82 40. Lee EC, Frag 2008, la MS, Kavouras SA, Queen RM, nastanek poškodb. Revija Šport. 2020;68(1-2):95- Pryor JL, et al. Biomarkers in sports and exercise: 100. tracking health, performance, and recovery in athletes. J Strength Cond Res. 2017;31(10):2920- 52. Paz T, Meyers RN, Faverio CN, Wang Y, Vosburg EM, 2937. doi:10.1519/jsc.0000000000002122. Clewley DJ. Youth Distance Running and Lower Extremity Injury: A Systematic Review. Int J Environ 41. Lin CY, Casey E, Herman DC, Katz N, Tenforde AS. Sex Res Public Health. 2021 Jul 15;18(14):7542. doi: differences in common sports injuries. PM R. 10.3390/ijerph18147542. 2018;10(10):1073–1082. doi: 10.1016/j.pmrj.2018.03.008. 53. Pierpoint LA, Williams CM, Fields SK, Comstock RD. Epidemiology of injuries in United States high school 42. Lloyd RS, Oliver JL, Faigenbaum AD, Myer GD, Croix track and field: 2008-2009 through 2013-2014. Am J MBDS. Chronological age vs. biological maturation: Sports Med. 2016;44:1463–1468. implications for exercise programming in youth. J Strength Cond Res. 2014;28:1454–1464. doi: 54. Plisky M, Rauh M, Heiderscheit B, Underwood F, 10.1519/JSC.0000000000000391. Tank R. An epidemiological investigation of medial tibial stress syndrome among high school cross- 43. Longo UG, Ciuffreda M, Locher J, Maffulli N, Denaro country runners. J Orthop Sports Phys Ther. V. Apophyseal injuries in children’s and youth sports. 2007;37:40–47. doi: 10.2519/jospt.2007.2343. Br Med Bull. 2016;120:139–159. doi: 10.1093/bmb/ldw041. 55. Plisky MS, Rauh MJ, Heiderscheit B, Underwood FB, Tank RT. Medial tibial stress syndrome in high school 44. Lubans DR, Morgan PJ, Cliff DP, Barnett LM, Okely cross-country runners: incidence and risk factors. J AD. Fundamental movement skills in children and Orthop Sports Phys Ther. 2007;37:40–47. adolescents. Sports Med. 2010;40:1019–1035. doi: 10.2165/11536850-000000000-00000. 56. Post EG, Trigsted SM, Riekena JW, Hetzel S, McGuine TA, Brooks MA, et al. The association of sport 45. Luedke LE, Heiderscheit BC, Williams D, Rauh MJ. specialization and training volume with injury history Influence of step rate on shin injury and anterior in youth athletes. Am J Sports Med. 2017;45:1405– knee pain in high school runners. Med Sc. Sports 1412. doi: 10.1177/0363546517690848. Exerc. 2016;48:1244–1250. doi: 10.1249/MSS.0000000000000890. 57. Rauh MJ, Barrack M, Nichols JF. Associations between the female athlete triad and injury among 46. Luedke LE, Heiderscheit BC, Williams DB, Rauh MJ. high school runners. Int J Sports Phys Ther. Association of isometric strength of hip and knee 2014;9:948. muscles with injury risk in high school cross country runners. Int J Sports Phys Ther. 2015 Nov;10(6):868- 58. Rauh MJ, Koepsell TD, Rivara FP, Margherita AJ, Rice 876. SG. Epidemiology of musculoskeletal injuries among high school cross-country runners. Am J Epidemiol. 47. Marshall AN, McLeod TCV, Lam KC. Characteristics of 2006;163:151–159. doi: 10.1093/aje/kwj022. injuries occurring during cross- country: a report from the athletic training practice-based research 59. Rauh MJ, Tenforde AS, Barrack MT, Rosenthal MD, network. J Athl Train. 2020;55(12):1230-1238. doi: Nichols JF. Associations between sport specialization, 10.4085/1062-6050-541-19. running-related injury, and menstrual dysfunction among high school distance runners. Athl Train 48. McSweeney SC, Grävare Silbernagel K, Gruber AH, Sports Health Care. 2018;10:260–269. doi: Heiderscheit BC, Krabak BJ, Rauh MJ, et al. 10.3928/19425864-20180918-01. Adolescent Running Biomechanics - Implications for Injury Prevention and Rehabilitation. Front Sports 60. Rauh MJ. Summer training factors and risk of Act Living. 2021 Aug 26;3:689846. doi: musculoskeletal injury among high school cross- 10.3389/fspor.2021.689846. country runners. J Orthop Sports Phys Ther. 2014;44(10):793-804. doi:10.2519/jospt.2014.5378. 49. Mehl AJ, Nelson NG, McKenzie LB. Running-related injuries in school-age children and adolescents 61. Reinking MF, Austin TM, Hayes AM. Risk factors for treated in emergency departments from 1994 self-reported exercise-related leg pain in high school through 2007. Clin Pediatr. 2011;50:126–132. cross-country athletes. J Athl Train. 2010;45:51–57. doi: 10.4085/1062-6050-45.1.51. 50. Mountjoy M, Sundgot-Borgen JK, Burke LM, Ackerman KE, Blauwet C, Constantini N, et al. IOC 62. Roberts W, Nicholson W. Youth marathon runners consensus statement on relative energy deficiency in and race day medical risk over 26 years. Clin J Sports sport (RED-S): 2018 update. Br J Sports Med. Med. 2010;20:318–321. doi: 2018;52(11):687-697. doi:10.1136/bjsports-2018- 10.1097/JSM.0b013e3181e6301d. 099193. 63. Scheer V, Hoffman M. Should children be running 51. Mušič P, Bokal Š, Kozinc Ž, Šarabon N. Biomehanika ultramarathons? Curr Sports Med Rep. 2018;17:282– teka: kinematični in kinetični dejavniki tveganja za 283. doi: 10.1249/JSR.0000000000000512. 83 64. Solomon ML, Briskin SM, Sabatina N, Steinhoff JE. 2005–2006 through 2013–2014 academic years. Am The Pediatric Endurance Athlete. Curr Sports Med J Sports Med. 2016;44:2925–2932. doi: Rep. 2017 Nov/Dec;16(6):428-434. doi: 10.1177/0363546516644604. 10.1249/JSR.0000000000000428. 73. Tonoli D, Cumps E, Verhagen E, Aerts I, Meeusen R. 65. Šuc A, Šarko P, Pleša J, Kozinc Ž. Resistance Exercise Incidence, risk factors and prevention of running for Improving Running Economy and Running related injuries in long-distance running: A Biomechanics and Decreasing Running-Related Injury systematic review. Sport Geneeskd. 2010;5:13–18. Risk: A Narrative Review. Sports (Basel). 2022 Jun doi: 10.14195/2182-7087_2_24. 24;10(7):98. doi: 10.3390/sports10070098. 74. Valentine RJ, Saunders MJ, Todd MK, St. Laurent TG. 66. Tenforde A, DeLuca S, Wu A, Ke A, Lewis M, Rauh M, Influence of carbohydrate-protein beverage on et al. Prevalence and factors associated with bone cycling endurance and indices of muscle disruption. stress injury in middle school runners. PM R. 2022 Int J Sport Nutr Exerc Metab. 2008;18(4):363-378. Sep;14(9):1056-1067. doi: 10.1002/pmrj.12673. doi:10.1123/ijsnem.18.4.363. 67. Tenforde AS, Carlson JL, Chang A, Sainani KL, Shultz 75. Vitez L, Zupet P, Zadnik V, Drobnič M. Running R, Kim JH, et al. Association of the female athlete Injuries in the Participants of Ljubljana Marathon. triad risk assessment stratification to the Zdr Varst. 2017;56(4):196-202. doi: 10.1515/sjph- development of bone stress injuries in collegiate 2017-0027. athletes. Am J Sports Med. 2017;45(2):302–310. doi: 10.1177/0363546516676262. 76. Wu A, Rauh M, DeLuca S, Lewis M, Ackerman K, Barrack M, et al. Running related injuries in middle 68. Tenforde AS, Fredericson M. Influence of sports school cross country runners: prevalence and participation on bone health in the young athlete: a characteristics of common injuries. PM R. 2022 review of the literature. PM R. 2011;3:861–867. doi: Jul;14(7):793-801. doi: 10.1002/pmrj.12649. 10.1016/j.pmrj.2011.05.019. 77. Yagi S, Muneta T, Sekiya I. Incidence and risk factors 69. Tenforde AS, Sayres LC, McCurdy ML, Collado H, for medial tibial stress syndrome and tibial stress Sainani KL, Fredericson M. Overuse Injuries in High fracture in high school runners. Knee Surg Sports School Runners: Lifetime Prevalence and Prevention Traumatol Arthrosc. 2013;21:556–563. doi: Strategies. PM R. 2011;3:125–131. doi: 10.1007/s00167-012-2160-x. 10.1016/j.pmrj.2010.09.009. 78. Yamada Y. Muscle mass, quality, and composition 70. Tenforde AS, Sayres LC, McCurdy ML, Sainani KL, changes during atrophy and sarcopenia. In: Xiao J, Fredericson M. Identifying sex-specific risk factors for editor. Muscle Atrophy. Advances in Experimental stress fractures in adolescent runners. Med Sci Medicine and Biology. Adv Exp Med Biol. Sports Exerc. 2013;45:1843–1851. doi: 2018:1088:47-72. doi: 10.1007/978-981-13-1435- 10.1249/MSS.0b013e3182963d75. 3_3. 71. Tenforde R, Roberts W, Krabak B, Davis I, 79. Yamato TP, Saragiotto BT, Lopes AD. A consensus Fredericson M, Luke A, Ackerman K. definition of running-related injury in recreational Recommendations to optimize health in youth runners: a modified delphi approach. J Orthop Sports runners. Strength Cond J. 2019;42:76–82. doi: Phys Ther. 2015;45(5):375-380. doi: 10.1519/SSC.0000000000000504. 10.2519/jospt.2015.5741. 72. Tirabassi J, Brou L, Khodaee M, Lefort R, Fields SK, 80. Žargi M, Dolenec A. Vpliv tekaškega treninga na moč Comstock RD. Epidemiology of high school sports- trupa pri rekreativnih tekačih. Revija Šport. 2019; related injuries resulting in medical disqualification: 67(3-4):144-147. 84 GORSKO KOLESARJENJE Priljubljenost gorskega kolesarstva je omogočila, da se je razvilo več disciplin znotraj tega športa, npr. »cross-country«, »enduro«, »downhill« idr., s tem pa se je še povečalo zanimanje med mla-dostniki. Na mladinskih tekmovanjih je bila sprva omejena udeležba, v zadnjem desetletju pa je tekmovalno gorsko-kolesarstvo postalo eden najhitreje rastočih športov v mladinskih športnih tekmovanjih (51). Vendar gorsko kolesarjenje ni brez tveganja, saj športniki na kolesu premagujejo poti v gorskem okolju, ki so pogosto ozke in na katerih so naravne ovire, kot so skale in drevesne korenine (10, 51). Kljub temu je skupni delež nezgod s poškodbami športnikov razmeroma nizek (2,8 %) in je nižji od tistih, ki jih opažamo v nekaterih drugih športih, npr. košarki, nogometu in ameriškem nogometu (12). Gorsko kolesarjenje je razdeljeno na več disciplin, ki se med seboj precej razlikujejo po tehniki in hitrosti vožnje, primernem terenu za vožnjo ter tveganju za poškodbe (6, 8, 11, 22, 27, 31, 45, 53). Za »kros« oz. kolesarjenje »čez drn in strn« (»cross-country«) so značilni dolgi vzponi in spusti, kar zahteva od kolesarja višjo raven telesne moči in vzdržljivosti kot pri drugih disciplinah (30). Rekreativni kros je tehnično manj zahteven in vključuje predvsem vožnjo po manj zahtevnih gozdnih poteh in makadamskih cestah. Spust (»downhill«) je, zaradi velikih hitrosti vožnje po strmih pobočjih, ena najbolj tveganih disciplin gorskega kolesarjenja (8), pri kateri nastane več poškodb kot pri »cross-country« (31). Strma pobočja, velika hitrost in nepredvidljiv teren povečajo tveganje za izgubo nadzora nad kolesom in padec zaradi kratkega časa za odzivanje (19, 23, 25, 28). Kolesar mora biti močan, aerobno in anaerobno vzdržljiv, izjemno osredotočen in tehnično izurjen. »Enduro« je kombinacija krosa in spusta (30), pri katerem so tekme dolgotrajne (6–24 ur), kar zahteva od kolesarja višjo raven vzdržljivosti in telesne moči kot pri drugih disciplinah (30). »Enduro« postaja čedalje bolj priljubljena disciplina tudi med rekreativci, saj je njena zasnova najbližje temu, kar rekreativni gorski kolesarji običajno počnejo. »Trail« kolesarjenje je priljubljena rekreativna oblika gorskega kolesarjenja na označenih in po težavnosti opredeljenih progah (makadamske ceste, gozdne poti, enoslednice), ki so lahko samostojne ali pa so del večjega kompleksa s potmi oz. gorsko-kolesarskega parka brez žičnice. Zahtevnost prog je različna, od tistih za začetnike in družine do takih s tehnično zahtevnejšimi vzponi in spusti. Pri spustu so poškodbe veliko pogostejše kot pri drugih disciplinah, npr. stopnja poškodb pri spustu znaša 4,3 poškodbe/100 ur spusta, medtem ko je pri krosu samo 0,4 poškodbe/100 ur krosa (11, 31). Prav tako so stopnje poškodb na tekmah 1,5-krat višje kot pri vadbi (8). Vzroki za nezgode so največkrat izguba nadzora nad kolesom, visoka hitrost spusta in velika tekmovalnost (5, 11). Z večjo hitrostjo se povečajo tudi sile pri padcu, zato so poškodbe pri spustu običajno težje kot pri drugih disciplinah (19, 28, 31). Zelo podobno kot na tekmah v spustu se kolesarji poškodujejo tudi na »kros« in »enduro« tekmah (30). Tekmovanja v krosu so sicer kratka, vendar tekmovalci takrat vozijo toliko intenzivneje, na »enduro« tekmah pa so poškodbe posledica predvsem velike utrujenosti tekmovalcev, ker so tekme dolgotrajne in se odvijajo tudi ponoči (30). Zato so tudi pri tekmovalcih v »enduro« disciplinah zabeležene poškodbe glave pri padcih s kolesom preko krmila naprej, čeprav vozijo z nižjo povprečno hitrostjo kot tekmovalci v spustu (30). Poškodbe V zadnjem času se je povečalo število mladinskih tekmovanj z gorskimi kolesi, hkrati pa se je povečalo tudi število poškodb, povezanih s tem športom (51). Nasploh imajo najvišje stopnje poškodb mladostniki, kar v raziskavah pripisujejo predvsem njihovi večji izpostavljenosti zaradi večjega števila ur voženj in vadbe ter bolj tveganega vedenja (2, 13, 28, 32, 45). Med poškodovanimi prevladujejo fantje, verjetno zaradi dejstva, da je gorsko kolesarjenje pretežno moški šport (21). Najbolj številne poškodbe so razmeroma blage, vključno z odrgninami in udarci, in z manj kot enotedenskim izostankom vadbe (51). Nekatere poškodbe pa so hujše, vključno s pretresi možganov, zlomi in izpahi, zaradi katerih je treba obiskati urgenco, včasih pa tudi ostati v bolnišnici (51). Poškodbe zgornjih udov so pogostejše kot poškodbe spodnjih udov (2, 4, 25, 28, 36). Večinoma gre za rane, zlome zgornjega uda, predvsem rame in ključnice, ter poškodbe mišično-skeletnih mehkih tkiv in trebuha, manj pogoste pa so poškodbe hrbtenice (1, 25, 29, 36, 44, 46). Zabeleženih je tudi sorazmerno malo poškodb glave in možganov (3–13 %), ker gorski kolesarji v visokem deležu (80–90 %) uporabljajo kolesarsko čelado (28, 36). Najpogostejši mehanizem poškodb pri gorskem kolesarjenju je padec preko krmila naprej zaradi nenadnega zaviranja, pri katerem so pogoste predvsem resne poškodbe glave in poškodbe zgornjih udov (10, 11, 28, 32). 85 Gorski kolesarji imajo v primerjavi z drugimi kolesarji več poškodb obraza, od tega 55 % zlomov kosti obraza, 22 % poškodb zob in 23 % poškodb mehkih tkiv (20). Zlomi ključnice in podlahtnice nastanejo največkrat, ko kolesar iztegne roke, da bi ustavil padec naprej ali na stran, pri slednjih pa so pogoste tudi poškodbe spodnjih udov (4, 10, 11, 31, 36). Pri padcih na stran so poškodbe spodnjega uda običajno posledica udarca ob nizke ovire ali podrast, udarca ob ogrodje kolesa ali stika z zobnikom, prepoznega odpenjanja čevljev s pedal ali velike sile pri udarcu noge ob tla, ko kolesar skuša preprečiti padec (7, 20). V večini primerov se gorski kolesarji poškodujejo v nezgodah brez trčenja, med vzroki pa se največkrat navajajo pomanjkanje pozornosti, izguba nadzora nad kolesom in precenjevanje lastnih zmožnosti (13, 19). Predvsem mlajši kolesarji imajo še nezrel mišično-skeletni sistem, zato se hitro utrudijo in izgubijo moč oprijema, izpustijo krmilo, izgubijo nadzor nad kolesom in padejo (2, 28, 32). Rekreativni gorski kolesarji se poškodujejo največkrat na gozdnih progah in v gorsko-kolesarskih parkih zaradi padca s kolesa ali trčenja z objektom, pa tudi v nezgodah trčenja z motornim vozilom, saj vozijo tako po naravnem terenu kot tudi po cestah (7). Dejavniki tveganja Starost in spol Zmerno gorsko kolesarjenje prinaša pozitivni stres za nezreli mišično-skeletni sistem in vpliva na povečanje kostne in mišične mase (14). Intenzivna telesna vadba pa v času pospešene rasti pomeni dodatne sile in eksponentno naraščanje vpliva različnih stresorjev na mlade kosti in tkiva, kar poveča tveganje za mišično-skeletne poškodbe (14). Pri mladostnikih pred puberteto se tem dejavnikom tveganja pridružijo še neustrezna propriocepcija, počasnejša reakcija in odzivni čas ter pomanjkanje okretnosti (2, 32). Pri mladih kolesarjih sta pomanjkanje moči zgornjega dela telesa in slaba zmogljivost pomembna dejavnika tveganja za poškodbe (2, 28, 32). Tveganje za poškodbe se poveča tudi zaradi utrujenosti, ki zmanjša zmogljivost kolesarja in poveča njegovo dovzetnost za poškodbe (32). Športi, kot je gorsko kolesarjenje, zahtevajo veliko mero ekscentričnih gibov, zato hitro vodijo v utrujenost in izgubo moči oprijema, zaradi česar lahko kolesar izpusti krmilo in izgubi nadzor nad kolesom (2, 28, 32). Gorsko kolesarjenje zahteva specifične telesne sposobnosti, visoko aerobno in anaerobno kapaciteto ter telesno moč in fleksibilnost (2, 34), kar se doseže z individualnim načrtovanjem vadbe (16, 41, 48). Če katera od teh lastnosti manjka, se poveča tveganje za poškodbe (2). Pred puberteto ni opaziti razlik med spoloma v telesni zmogljivosti, moči in sposobnosti za prenos kisika (2, 34), po puberteti pa imajo dekleta manjšo mišično maso in posledično manjšo aerobno kapaciteto kot fantje. Slednja se kaže v večji utrujenosti in manjši mišični moči, oboje pa prispeva k večjemu tveganju za mišično-skeletne poškodbe (2, 34). Vzorci poškodb se pri mladostnikih razlikujejo glede na spol, saj dekleta utrpijo več poškodb spodnjih udov kot fantje (36). Razlike v značilnostih poškodb lahko odražajo različen način padanja fantov in deklet ali različnega položaja/sedenja na kolesu (51). Zdi se, da so poškodbe pri fantih predvsem posledica zunanjih dejavnikov tj. značilnosti kolesa ali terena (enosledna proga, nepredvidljiv teren), medtem ko so poškodbe pri dekletih pogosteje posledica notranjih dejavnikov (spodrsavanje sprednjega kolesa na zavoju zaradi neustrezne tehnike, izguba oprijema in nadzora nad kolesom) (36). Ženske imajo namreč več predispozicijskih dejavnikov za poškodbe v tem športu, npr. manjšo telesno maso, manjšo mineralno kostno gostoto, manjšo moč zgornjega dela telesa, so manj izkušene in imajo večje tveganje za izgubo nadzora nad kolesom (11, 13, 19, 28, 29, 34). Zaradi tega pogosteje padejo s kolesa preko krmila naprej, kar je povezano s težjimi poškodbami (11). Morda je to eden od razlogov, zaradi katerega je gorsko kolesarjenje pretežno moški šport (21). Izurjenost in precenjevanje lastnih sposobnosti Analize podatkov s terena razkrivajo, da so neizkušenost kolesarjev in neustrezna tehnika premagovanja zavojev pogosto povezani z nezgodami in nastankom poškodb, kar kaže na neustrezno samooceno kolesarjevih sposobnosti in spretnosti, ki so potrebne za določen teren in hitrost vožnje (51). Neskladje med izkušenostjo kolesarja in zahtevnostjo terena, po katerem vozi v času nezgode, je povezano z več kot polovico vseh poškodb in je glavni vzročni dejavnik za nastanek nezgod (51). Obstaja več disciplin gorskega kolesarjenja, torej mora mladi kolesar že zgodaj osvojiti tehniko vožnje pri specifičnih disciplinah, da lahko ustrezno obvladuje kolo na zahtevnih progah (23, 28). Pomanjkljivo znanje 86 o pravilnih tehnikah vožnje, neustrezna tehnika padanja, napačna presoja, vožnja po pretežki progi in pretirano zaviranje povečajo tveganje za padce preko krmila naprej (13, 28). Spodrsavanje in izguba oprijema prednjega kolesa na zavoju sta pogost vzrok za poškodbe kolesarjev, kar kaže na potrebo po dodatni vadbi za osvojitev tehnike vožnje (51). Ravno mlajši kolesarji porabijo največ časa za vadbo tehničnih veščin (45), večje število ur vadbe in tekem pa je povezano z večjim številom poškodb (2, 13, 28). Mlajši kolesarji bolj uživajo v tveganju in nevarnosti, naval adrenalina pa jih tudi bolj motivira kot starejše športnike (45). Ravno zavedanje nevarnosti poveča vznemirjenost ob skrajnih športnih izkušnjah in prispeva k občutku preseganja osebnih meja, kar izboljša samopodobo in samozavest mladega človeka (42, 50, 52). S starostjo in dozorevanjem se povečata moč in neodvisnost mladostnikov, to pa vpliva tudi na večjo pogostost poškodb v primerjavi z otroki (2, 32). Največji izziv pri mladih gorskih kolesarjih je precenjevanje lastnih sposobnosti in slaba zmožnost predvidevanja nevarnosti in posledic, kar vodi v slabšo presojo, podcenjevanje pomena osnovnih pravil varne vožnje in izvajanja preventivnih ukrepov (2, 13, 32). To še posebno velja za situacije, ko manj vešči kolesar vozi skupaj z bolj izurjenim in izkušenim kolesarjem ter pri vožnji po neznanem terenu (28). Vzroki za večino kolesarskih nezgod mladostnikov so pomanjkanje pozornosti, neodločnost in nestvarna ocena lastnih zmožnosti (2, 13, 19). Konstrukcijska zasnova in oprema kolesa Glede na to, da obstaja več disciplin gorskega kolesarjenja, je treba pri vsaki disciplini uporabljati specifično konstruirano kolo (2). Gorska kolesa se delijo na štiri glavne kategorije: kolesa za kros (»cross country«), vsegorska kolesa (»all mountain« oz. »enduro«), kolesa za prosti slog (»freeride«) in spust (»downhill«) (39). Predvsem rekreativni kolesarji pogosto uporabljajo kolo, ki ni zasnovano za določeno disciplino, kar lahko vodi v okvaro okvirja ali drugih komponent in poškodbe kolesarja (2, 28). Kolo mora biti tudi dobro vzdrževano, saj lahko različne mehanične okvare, npr. okvare zavor, verig, vilic, krmila, pedal, delov vzmetenja, pa tudi gum, platišč ali naper, povzročijo nezgodo kolesarja (11, 13, 28, 29). Udarec ob krmilo kolesa (balanco) je povezan s poškodbami trebuha in prsnega koša, zato se priporoča ravno, široko krmilo, ki dovoljuje pokončnejši položaj kolesarja in s tem boljši nadzor nad kolesom, ter ročaje, oblečene v gumo (11, 28). Rogovi na krmilu kolesa morajo biti primerno debeli in imeti zaščitene konice z ustreznim materialom (3, 11, 35). Neprimerno vzmetenje kolesa in oblazinjenje sedežev povečata resnost akutnih in kroničnih poškodb medenice in kolkov (18, 33). Danes je večina gorskih koles polno vzmetenih z blažilniki (amortizerji) na sprednjem in zadnjem kolesu, kar omogoča mirnejšo vožnjo, saj blažilniki absorbirajo sile, ki nastanejo zaradi premikanja koles gor in dol ob naletu na oviro. Raziskovanje je pripomoglo tudi k razvoju specifičnih sedežev glede na spol z različno širino, upogljivostjo blazine in prilagojenostjo izrezov (11, 40), novih modelov vilic in blažilnikov ter novih tehnologij, npr. povsem elektronsko vodenega delovanja vzmetenja. Večina gorskih koles je danes opremljena z mehaničnimi ali hidravličnimi zavorami z diski, ki imajo večjo zavorno moč v vseh okoliščinah, še posebno v neugodnih terenskih razmerah (49). Vse to zmanjšuje tveganje kolesarjev za nezgode in poškodbe (1). Gorski kolesarji pogosto uporabljajo pedala za vpenjanje čevljev, ki zagotavljajo stalen stik stopal s pedali, dobro stabilnost kolesarja na kolesu in boljši prenos moči (11), kar prispeva tudi k preprečevanju nezgod in poškodb (1). Po drugi strani pa tovrstna pedala lahko povzročijo nezgodo in/ali poškodbo, ker upočasnijo sprostitev stopal. Kolesar pri sestopanju s kolesa ali v primeru padca ne more pravočasno spustiti nog na tla in se opreti (11), zato se s kolesom prevrne na eno stran in se udari neposredno na kolk in/ali stegnenico, s spodnjim delom noge pa se lahko poškoduje ob zobnik kolesa (11, 38). Kolesarska čelada in ostala zaščitna oprema Gorski kolesarji uporabljajo različne ravni zaščite pred poškodbami, saj na izbiro zaščitne opreme vplivajo hitrost vožnje, značilnosti terena, vremenske razmere in drugi dejavniki, vključno z osebno odločitvijo. Kolesarska čelada, očala in rokavice so običajno dovolj dobra zaščita pri večini tehnično nezahtevnih disciplin gorskega kolesarjenja, medtem ko se pri disciplinah, pri katerih se razvijejo velike hitrosti in sile, npr. prostem slogu in spustu, uporabljajo čelada s ščitnikom za obraz (»full-face helmet«), zaščitna očala in rokavice ter zaščitna obleka z ojačitvami in ščitniki (9). 87 Uporaba čelade je potrjeno učinkovit ukrep za zmanjševanje tveganja za poškodbe glave in nudi dobro zaščito pred težkimi poškodbami glave (17, 37), pri gorskem kolesarjenju pa se priporoča tudi zaščita za obraz in zobe (11, 19, 28, 32, 43). Pri padcih kolesarja preko krmila naprej lahko pride tudi do poškodb vratne hrbtenice zaradi hiperfleksije, npr. pri padcu na vrh glave, ali zaradi hiperekstenzije, npr. pri padcu na obraz (11, 26). Zato se poleg uporabe čelade s ščitnikom za obraz priporoča tudi zaščitna opornica za vrat, ki preprečuje prekomeren predklon, zaklon ali odklon glave ob padcu, pomaga zmanjšati sile na vrat in tako preprečuje poškodbe vratne hrbtenice, preprečuje pa tudi poškodbe prsnice, srednjega dela ključnice ter sklepa med prsnico in ključnico (47). Pri gorskem kolesarjenju so najpogostejše poškodbe zgornjih in spodnjih udov, zato se poleg podloženih hlač priporoča uporaba zaščitnih rokavic, ščitnikov za zapestja in komolce ter ščitnikov za kolena in goleni, ki dobro absorbirajo energijo udarca in ščitijo pred poškodbami (11). K boljšemu preprečevanju poškodb prsnega koša, trebuha in hrbta pa pripomore uporaba zaščitne obleke in ščitnika za hrbet (želve) (1, 11, 44), ki zmanjšata tveganje za težke poškodbe (15). Gorsko kolesarske proge Tudi značilnosti terena, npr. nepoznan ali spolzek teren, ostri zavoji, nepričakovane ovire, kot so melišče, neravne površine in voda na progi, preizkušajo pripravljenost kolesarja, da obdrži nadzor in prepreči padce (2, 11, 13, 19). Strma pobočja, velika hitrost in nepredvidljiv teren povečajo tveganje za izgubo nadzora nad kolesom in padce predvsem zaradi kratkega časa za odzivanje (2, 19, 23, 25, 28). Z večjo hitrostjo vožnje se povečajo tudi sile, zato se več resnih poškodb zgodi pri spustih (2, 19, 28, 31). Skoraj polovica vseh poškodb se zgodi na ravnih odsekih in pri vzponih, zato se morajo kolesarji zavedati, da lahko do poškodb pride pri katerem koli naklonu proge (51). Teren za tekmovanja izberejo organizatorji, ki si pogosto želijo privabiti gledalce s tehnično skrajno zahtevnimi progami, zato vključijo odseke za spust, ki so izjemno strmi, skalnati, blatni, ozki in/ali z globoko vrezanimi kolesnicami (28). Tako ravnanje je v nasprotju s težnjo po preprečevanju poškodb kolesarjev, saj določeno število tekmovalcev neizogibno pade na zelo zahtevnih odsekih proge, še posebno pri spustu (28). To se pokaže predvsem v situacijah, ko na isti progi tekmujejo kolesarji z različnim znanjem in veščinami (28). Rekreativni gorski kolesarji si sami izbirajo proge, po katerih bodo vozili (28). Zaradi različnih značilnosti terena, npr. nov ali spolzek teren, strma pobočja in ostri ovinki, nepričakovane ovire, neravne površine in voda na progi (11, 13, 19), in gravitacijskih sil, ki nastanejo pri spustu, so rekreativni kolesarji izpostavljeni še večjemu tveganju za padec preko krmila naprej kot tekmovalci, s tem pa tudi za težke poškodbe (28). Da bi izbrali proge, ki najbolj ustrezajo njihovemu znanju in veščinam, si lahko pomagajo z mednarodnim sistemom označevanja urejenih gorsko kolesarskih prog z barvami glede na težavnost proge (19, 24, 28, 31). Literatura 1. Aitken SA, Biant LC, Court-Brown CM. Recreational Whistler Bike Park, British Columbia (BC), Canada. mountain biking injuries. Emerg Med J. Wilderness Environ Med. 2012;23(2):140-145. doi: 2011;28(4):274-279. doi: 10.1136/emj.2009.086991. 10.1016/j.wem.2012.02.002. 2. Aleman KB, Meyers MC. Mountain biking injuries in 6. Barfe MB. Mountain Biking: The Ultimate Guide to children and adolescents. Sports Med. Mountain Biking For Beginners MTB. Author's 2010;40(1):77-90. doi: 10.2165/11319640- Republic, 2019. ISBN 198274782X. 000000000-00000. 7. Beck B, Stevenson MR, Cameron P, Oxley J, 3. Alvarez-Segui M, Castello-Ponce A, Verdu-Pascual F. Newstead S, Olivier J, et al. Crash characteristics of A dangerous design for a mountain bike. Int J Legal on-road single-bicycle crashes: an under-recognised Med. 2001;115(3):165-166. doi: problem. Inj Prev. 2019;25(5):448-452. doi: 10.1007/s004140100237. 10.1136/injuryprev-2018-043014. 4. Ansari M, Nourian R, Khodaee M. Mountain biking 8. Becker J, Runer A, Neunhäuserer D, Frick N, Resch H, injuries. Curr Sports Med Rep. 2017;16(6):404–412. Moroder P. A prospective study of downhill doi: 10.1249/JSR.0000000000000429. mountain biking injuries. Br J Sports Med. 2013;47(7):458-462. doi: 10.1136/bjsports-2012- 5. Ashwell Z, McKay MP, Brubacher JR, Gareau A. The 091755. epidemiology of mountain bike park injuries at the 88 9. Brink T. Complete Mountain Biking Manual. London: 22. Huddart D. Introduction to Outdoor Recreation and New Holland Publishers; 2007. Recreation Ecology. In: Huddart D, Stott T, editors. Outdoor Recreation: Environmental Impacts and 10. Bush K, Meredith S, Demsey D. Acute hand and wrist Management. London: Palgrave Macmillan; 2019. injuries sustained during recreational mountain ISBN 9783319977577. biking: a prospective study. Hand. 2013;8(4):397– 400. doi: 10.1007/s11552-013-9550-5. 23. Impellizzeri FM, Marcora SM. The physiology of mountain biking. Sports Med. 2007;37(1):59-71. doi: 11. Carmont MR. Mountain biking injuries: a review. Br 10.2165/00007256-200737010-00005. Med Bull. 2008;85:101-112. doi: 10.1093/bmb/ldn009. 24. International Mountain Bicycling Association. The IMBA Trail Difficulty Rating System [Internet]. 2020 12. Carter EA, Westerman BJ, Hunting KL. Risk of injury [cited 2023 Sept 10]. Available from: in basketball, football, and soccer players, ages 15 https://www.imba.com/sites/default/files/content/r years and older, 2003–2007. J Athl Train. esources/2018- 2011;46(5):484–488. doi: 10.4085/1062-6050- 10/IMBATrailDifficultRatingSystem.jpg 46.5.484. 25. Jeys LM, Cribb G, Toms AD, Hay SM. Mountain biking 13. Chow TK, Kronisch RL. Mechanisms of injury in injuries in rural England. Br J Sports Med. 2001 competitive off-road bicycling. Wilderness Environ Jun;35(3):197-199. doi: 10.1136/bjsm.35.3.197. Med. 2002;13(1):27-30. doi: 10.1580/1080- 6032(2002)013[0027:moiico]2.0.co;2. 26. Kim PTW, Jangra D, Ritchie AH, Lower ME, Kasic S, Brown DR, et al. Mountain biking injuries requiring 14. Daly RM, Stenevi-Lundgren S, Linden C, Karlsson MK. trauma center admission: a 10-year regional trauma Muscle determinants of bone mass, geometry and system experience. J Trauma. 2006;60(2):312-318. strength in prepubertal girls. Med Sci Sports Exerc. doi: 10.1097/01.ta.0000202714.31780.5f. 2008;40(6):1135-1141. doi: 10.1249/MSS.0b013e318169bb8d. 27. Kolesarsko društvo DEŠ FLEŠ. Kolesarske discipline [Internet]. 2020 [cited 2023 feb 14]. Available from: 15. de Rome L, Ivers R, Fitzharris M, Du W, Haworth N, https://www.desfles.si/vsebine/kolesarske-discipline Heritier S, et al. Motorcycle protective clothing: protection from injury or just the weather? Accid 28. Kronisch RL, Pfeiffer RP. Mountain biking injuries: an Anal Prev. 2011;43(6):1893-1900. doi: update. Sports Med. 2002;32(8):523-537. doi: 10.1016/j.aap.2011.04.027. 10.2165/00007256-200232080-00004. 16. Fister I Jr, Fister D, Iglesias A, Galvez A, Rauter S, 29. Kronisch(b) RL, Pfeiffer RP, Chow TK, Hummel CB. Fister I. Population-Based Metaheuristics for Gender differences in acute mountain bike racing Planning Interval Training Sessions in Mountain injuries. Clin J Sport Med. 2002;12(3):158-164. doi: Biking. LNTCS. 2019;70-79. 10.1097/00042752-200205000-00003. 17. Foley J, Cronin M, Brent L, Lawrence T, Simms C, 30. Lareau SA, McGinnis HD. Injuries in mountain bike Gildea K, et al. Cycling related major trauma in racing: frequency of injuries in endurance versus Ireland. Injury. 2020;51(5):1158-1163. doi: cross country mountain bike races. Wilderness 10.1016/j.injury.2019.11.025. Environ Med. 2011;22(3):222-227.e1-3. doi: 10.1016/j.wem.2011.04.004. 18. Frauscher F, Klauser A, Stenzl A, Helweg G, Amort B, zur Nedden D. US findings in the scrotum of extreme 31. Lea MA, Makaram N, Srinivasan MS. Complex mountain bikers. Radiology. 2001;219(2):427-431. shoulder girdle injuries following mountain bike doi:10.1148/radiology. 219.2.r01ma42427. accidents and a review of the literature. BMJ Open Sport Exerc Med. 2016;2(1):e000042. doi: 19. Gaulrapp H, Weber A, Rosemeyer B. Injuries in 10.1136/bmjsem-2015-000042. mountain biking. Knee Surg Sports Traumatol Arthrosc. 2001;9(1):48-53. doi: 32. Meyers MC, Laurent CM Jr, Higgins RW, Skelly WA. 10.1007/s001670000145. Downhill ski injuries in children and adolescents. Sports Med. 2007;37(6):485-499. doi: 20. Heesch KC, Garrard J, Sahlqvist S. Incidence, severity 10.2165/00007256-200737060-00003. and correlates of bicycling injuries in a sample of cyclists in Queensland, Australia. Accid Anal Prev. 33. Mitterberger M, Pinggera GM, Neuwirt H, Colleselli 2011 Nov;43(6):2085-2092. doi: D, Pelzer A, Bartsch G, et al. Do mountain bikers have 10.1016/j.aap.2011.05.031. a higher risk of scrotal disorders than on-road cyclists? Clin J Sport Med. 2008;18(1):49-54. doi: 21. Hill E, Wygant B, Smith B, Gómez E. A National 10.1097/JSM.0b013e31815c042f. Inquiry of Mountain Bikers: Applying the Benefits of Hiking Scale. J Outdoor Recreat Educ. 2017;9(2):258- 34. Nattiv A, Loucks AB, Manore MM, Sanborn CF, 261. Sundgot-Borgen J, Warren MP, et al. American College of Sports Medicine position stand. The 89 female athlete triad. Med Sci Sports Exerc. incidence, risk factors and injury patterns over 14 2007;39(10):1867-1882. doi: years. Can J Surg. 2013;56(3):E32-38. doi: 10.1249/mss.0b013e318149f111. 10.1503/cjs.027411. 35. Nehoda H, Hochleitner BW, Hourmont K, Weiss H, 45. Roberts L, Jones G, Brooks R. Why Do You Ride?: A Lanthaler M, Tschmelitsch J. Central liver Characterization of Mountain Bikers, Their hematomas caused by mountain-bike crashes. Injury. Engagement Methods, and Perceived Links to 2001;32(4):285-287. doi: 10.1016/s0020- Mental Health and Well-Being. Front Psychol. 1383(00)00193-5. 2018;9:1642. doi: 10.3389/fpsyg.2018.01642. 36. Nelson NG, McKenzie LB. Mountain biking-related 46. Romanow NT, Hagel BE, Nguyen M, Embree T, Rowe injuries treated in emergency departments in the BH. Mountain bike terrain park-related injuries: an United States, 1994–2007. Am J Sports Med. emerging cause of morbidity. Int J Inj Contr Saf 2011;39(2):404–409. doi: Promot. 2014;21(1):29-46. doi: 10.1177/0363546510383478. 10.1080/17457300.2012.749918. 37. Olivier(b) J, Radun I. Bicycle helmet effectiveness is 47. Schmitt T, Pfalzer F, Huth J, Mauch F. Traumatic not overstated. Traffic Inj Prev. 2017;18(7):755-760. medial clavicle fracture induced by chin bar of a full- doi: 10.1080/15389588.2017.1298748. face helmet following a downhill mountainbike accident. Sportverletz Sportschaden. 2020;34(1):48- 38. Patel ND. Mountain bike injuries and clipless pedals: 50. doi: 10.1055/a-1057-1096. a review of three cases. Br J Sports Med. 2004 Jun;38(3):340-341. doi: 10.1136/bjsm.2002.003616. 48. Spudić D, Starič A, Mohorič S, Rauter S. Razlike med cestnimi in gorskimi kolesarji v izhodnih 39. Posavec L. Gorsko kolesarjenje, razvijajoča se spremenljivkah odnosa sila-hitrost-moč pri skokih z športno-rekreativna dejavnost. Diplomsko delo. dodatnimi bremeni. Revija Šport. 2023;71(3-4):142- Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 146. 2014. [cited 2023 Avg 22]. Available from: https://www.fsp.uni- 49. Štrancar P. Povezava med startnim položajem in lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22100214PosavecLuka končnim rezultatom tekmovalca/-ke v gorskem .pdf kolesarstvu na dirkah za svetovni pokal v olimpijski disciplini kros. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v 40. Potter JJ, Sauer JL, Weisshaar CL, Thelen DG, Ploeg Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016. HL. Gender differences in bicycle saddle pressure distribution during seated cycling. Med Sci Sports 50. Taylor S. Extending the Dream Machine: Exerc. 2008;40(6):1126-1134. doi: understanding people's participation in mountain 10.1249/MSS.0b013e3181666eea. biking. Ann Leis Res. 2010;13:259-281. 41. Rauter S, Doupona Topič M. Sport activity and sport 51. Willick SE, Ehn M, Teramoto M, Klatt JWB, Finnoff JT, motives of mountain bikers and road Saad K.The National Interscholastic Cycling cyclists/Aktywność sportowa i motywy kolarzy Association Mountain Biking Injury Surveillance górskich i kolarzy szosowych. IDO – Ruch dla kultury. System: 40,000 Student-Athlete-Years of Data. Curr 2010;10(1):36-40. Sports Med Rep. 2021 Jun 1;20(6):291-297. doi: 10.1249/JSR.0000000000000850. 42. Rauter S. New approach for planning the mountain bike training with virtual coach. Trends Sport Sci. 52. Willig C. A phenomenological investigation of the 2018;2(25):69-74. doi: 10.23829/TSS.2018.25.2-2. experience of taking part in 'extreme sports'. J Health Psychol. 2008;13(5):690-702. doi: 43. Revuelta R, Sándor GK. Degloving injury of the 10.1177/1359105307082459. mandibular mucosa following an extreme sport accident: a case report. J Dent Child (Chic). 53. Zajc P, Berzelak N. Riding styles and characteristics of 2005;72(3):104-106. rides among Slovenian mountain bikers and management challenges. J Outdoor Recreat Tour. 44. Roberts DJ, Ouellet JF, Sutherland FR, Kirkpatrick 2016;15:10-19. AW, Lall RN, Ball CG. Severe street and mountain https://doi.org/10.1016/j.jort.2016.04.009. bicycling injuries in adults: a comparison of the 90 4 PREVENTIVNE STRATEGIJE Z dokazi podprte strategije preprečevanja poškodb lahko nedvomno zmanjšajo število in resnost poškodb, povezanih s telesno dejavnostjo. Razdelimo jih v tri glavne skupine: 1) spremembe pravil igre in politik, 2) spremembe okolja in opreme ter 3) spremembe vedenja oz. vadbe. Najbolj preučevane so bile strategije, ki so usmerjene v notranje dejavnike tveganja, v nekaterih športih z visokim tveganjem pa so ocenjevali tudi strategije, ki so usmerjene na zunanje dejavnike tveganja ter spreminjanje pravil igre in opreme (87). V športnih društvih se zgodi precej več poškodb kot med telesno dejavnostjo v drugih okoljih, kar skupaj z naraščajočo priljubljenostjo sodelovanja v športnih društvih kaže na potrebo po dodatnih preventivnih ukrepih v društvih (111). 4.1 ŠPORTNA VADBA Živčno-mišična vadba Načrtovana živčno-mišična vadba potrjeno izboljša telesno zmogljivost, vključno z močjo, hitrostjo, okretnostjo, močjo nog, ravnotežjem in stabilnostjo ter športno specifičnimi spretnostmi, zlasti med mladimi športniki (34, 60, 109, 122). Načrt vadbe se trenerjem predstavi na celoviti delavnici usposabljanja, ki jo vodi fizioterapevt ali trener za moč in vzdržljivost z dodatnim strokovnim znanjem na področju živčno-mišične vadbe (43). Vključitev tovrstne vadbe v program šolske telesne vzgoje lahko pomaga predvsem mladostnikom, ki ne sodelujejo v dejavnostih športnih društev, da izpolnijo smernice za telesno dejavnost brez poškodb (29, 118). Živčno-mišična vadba se pogosto izvaja kot del strukturiranega programa ogrevanja, ki vključuje tek, agilnost, vadbo ravnotežja in propriocepcije, pliometrijo in kondicijske priprave za moč. Intenzivnost ogrevanja je zmerna, poudarek pa je na pravilni tehniki gibanja (87). Ogrevanje z živčno-mišično vadbo je potrjeno učinkovito pri izboljšanju gibalnih sposobnosti in telesne zmogljivosti (141) ter pri zmanjševanju tveganja za športne poškodbe (29, 45, 89, 118, 140, 150, 106, 148). Za 37 % zmanjša splošno tveganje za poškodbe, za 33 % tveganje za akutne poškodbe in za 47 % tveganje za preobremenitvene poškodbe v različnih športih in starostnih skupinah (43). Pri programih, ki se osredotočajo na ravnotežje, propriocepcijo in moč, pa so poročali o še večjem zmanjšanju tveganja za poškodbe, in sicer za 45 oziroma 66 % (43, 86). Živčno-mišična vadba je pri mladostnikih zmanjšala tveganje za vse poškodbe spodnjih udov za 35 % (43), za poškodbe gležnja za 44–86 % in tveganje za poškodbe kolena za 45–83 % (44). Tovrstna vadba je izjemno učinkovita pri zmanjševanju tveganja za poškodbe sprednje križne vezi, ki je ena najpogostejših resnih poškodb in je povezana s trajnimi motnjami v delovanju kolena in velikim tveganjem za zgodnji osteoartritis (153, 154). Ocenjeno je bilo, da bi izvajanje programov živčno-mišične vadbe pri 12–25-letnih mladih športnikih, ki se ukvarjajo s športom z visokim tveganjem, lahko zmanjšalo pogostost poškodb križne vezi za vsaj 40 % (44). Programi, ki razvijajo moč in propriocepcijo, so se izkazali za učinkovite pri preprečevanju akutnih in preobremenitvenih poškodb (37, 82, 104, 136, 148, 150, 159). Npr. pri mladinski odbojki se je po nadzorovani in za športnika prilagojeni vadbi za mišično moč zmanjšala stopnja mišično-skeletnih poškodb, po proprioceptivnih vajah na ravnotežni deski in brez nje se je pokazalo znatno zmanjšanje tveganja za poškodbe gležnja (70), vadba ravnotežja pa je bila učinkovita tudi pri preprečevanju brezkontaktnih poškodb sprednje križne vezi (105). Tudi pri plesalcih različnih plesnih žanrov in stopenj spretnosti dobra telesna pripravljenost izboljša uspešnost brez neželenih učinkov na estetiko plesa (5, 74, 145), poleg tega se zmanjša število plesnih poškodb, intenzivnost in resnost bolečin, število izpuščenih dni plesne vadbe in nastopov ter podaljša čas med poškodbami (3, 11, 71, 91, 123, 149). Z nastankom poškodb je povezana tudi asimetrija moči mišic spodnjih ali zgornjih udov (54, 55, 158), zato mora biti telesna vadba osredotočena na premagovanje asimetričnih razlik v mišični zmogljivosti (10, 37, 54, 55). Prav tako je treba asimetrijam nameniti posebno pozornost ob vračanju v športno aktivnost po poškodbi (134). Gorsko kolesarjenje zahteva specifične telesne sposobnosti, dobro aerobno in anaerobno kapaciteto, telesno moč, dobro skladnost gibanja ter ustrezno izurjenost v tehničnih veščinah, da lahko kolesar obvladuje kolo in ga upravlja na zahtevnih naravnih terenih (23, 59, 100). Pred začetkom gorskega kolesarjenja je treba najprej oceniti 91 telesno pripravljenost, še posebno stanje mišično-skeletnega sistema (2, 51), pred vključitvijo v intenzivne športne dejavnosti pa se priporoča vadba moči in koordinacije (2, 51) ter redna vadba vzdržljivosti, moči mišic zgornjega dela telesa in jedra (2, 78, 79). Programi vadbe za izboljšanje vzdržljivosti in moči so namenjeni predvsem izboljšanju kolesarjevih sposobnosti za obvladovanje in stabilizacijo kolesa ter zmanjšanje tveganja za poškodbe (51, 78, 79). To je še posebno pomembno za gorske kolesarke, ki imajo že v osnovi manjšo aeorobno kapaciteto zaradi manjše mišične mase (78, 100). Načrtovanje vadbene obremenitve Gibalni sistem odraščajočega športnika je občutljiv na velike in ponavljajoče se zunanje sile. Mladi športniki imajo v času pospešene rasti visoko prevalenco poškodb zaradi prekomerne obremenitve (88, 155), ki so pogosto povezane z velikim obsegom organizirane vadbe (66). Ponavljajoče se dejavnosti z velikimi obremenitvami, kot so tek, skoki ali meti, in brez zadostnega počitka med njimi povečujejo tveganje za poškodbe (38, 75). Pri nekaterih športih, je treba upoštevati igralni položaj, saj se npr. pri odbojki število skokov in udarcev razlikuje glede na igralni položaj, kar je pomemben podatek za načrtovanje procesa vadbe in preprečevanje poškodb (121, 125, 126). Trenerji se morajo zavedati tudi tveganja zaradi obsega obremenitev v pripravljalnem in tekmovalnem obdobju ter ga individualno prilagoditi vsakemu športniku (13). Prav tako utrujenost in prehodno zmanjšanje moči stegenskih mišic pri nogometaših (156), ki lahko traja do 48 ur po tekmi, kaže na nepopolno obnovo (regeneracijo) v obdobju, ko imajo moštva številne tekme. Stres in utrujenost, ki ju povzroča visoka vadbena obremenitev, sta potrjeno povezani s poškodbami mladih nogometašev (19, 115, 152), zato je treba spremljati fiziološki odziv igralcev, da bi se izognili poškodbam. Vse več pozornosti je usmerjene v mladinske maratonce, ki lahko med vadbo vsak dan pretečejo tudi 15 do 25 kilometrov kljub visoki stopnji poškodb zaradi preobremenitve (112, 113). V odgovor na to je mednarodno združenje priporočilo najnižjo starost 18 let za prijavo na maraton (116, 117), Ameriška pediatrična akademija za športno medicino in fitnes (AAP COSMF) pa odsvetuje velik obseg vadbe in priporoča, naj namesto trenerja ali starša obseg sodelovanja v teku določa mladostnik sam (133). Priporočilo poudarja predvsem uživanje v teku in telesni pripravljenosti namesto tekmovalnosti, da se zmanjša tveganje za izgorelost, akutne in preobremenitvene poškodbe. Mladostnik, ki vadi z nestvarnimi pričakovanji, se lahko sooči z občutki depresije, še posebej, če zaradi ponavljajočih obremenitev utrpi poškodbo. Zato mora imeti mladi športnik ekipo, ki jo sestavljajo zdravnik, fizioterapevt, kineziolog, strokovnjak za prehrano in športni trenerji, da pripravi razumen program vadbe, specifičen glede na starost, razvoj in stopnjo spretnosti mladostnika (9, 17, 56, 133). Dobro načrtovanje vadbene obremenitve, zadostna količina spanja in počitka ter ustrezna prehrana lahko pomagajo preprečiti poškodbe (41, 56, 87, 130, 132). Npr. pri gorskih kolesarjih je treba poskrbeti za uravnoteženo prehrano s primerno količino beljakovin, hidracijo in obroke hrane med dolgotrajnimi vožnjami, da bi zagotovili dobro obnovo (regeneracijo) in zadostili prehranskim zahtevam še rastočih otrok in mladostnikov (62, 78, 79). Ravno mlajši kolesarji veliko vadijo (23, 27, 78, 120), ker se je veščin obvladovanja kolesa na različnih progah in v vseh vremenskih razmerah mogoče naučiti le pri vadbi (2, 24, 27, 51, 62, 78, 120), ki je dolga in visoko intenzivna (24, 62). Pri plesalcih je pomembno ugotavljanje obdobij v letu, ko se pogosteje pojavljajo poškodbe, kar lahko pomaga določiti smernice za obremenitev plesalcev in zmanjšanje tveganja za poškodbe (50). Vadba plesalcev se med letom spreminja in stopnjuje v pripravljalnih obdobjih, tj. na začetku sezone in pri prehodu iz pripravljalnega v obdobje nastopov (50). Plesalci so dva do tri mesece v letu brez običajne vadbe in nastopov, zato takrat pride do upada telesne pripravljenosti (20). Po tem nastopi pripravljalno obdobje, ko se poveča intenzivnost vadbe in nastopov ter tveganje za poškodbe, zato morajo plesalci prilagoditi svoje obremenitve (50). Po končanem obdobju nastopanja si mnogi plesalci ne vzamejo dovolj prostega časa in še naprej nastopajo na različnih festivalih in tekmovanjih (92), kar prav tako poveča tveganje za plesne poškodbe (46). 92 4.2 ŠPORTNA ZAŠČITNA IN DRUGA OPREMA Športna zaščitna oprema lahko pomaga znižati incidenco poškodb, povezanih s telesno dejavnostjo, in/ali njihovo resnost, kar je treba upoštevati tudi v šoli (87, 53). Čelada in zaščitna očala Čelada se že dolgo uporablja za preprečevanje poškodb glave in možganov pri različnih športih z visokim tveganjem. Čeprav so čelade bistvenega pomena pri zmanjševanju številnih potencialno hudih poškodb glave, pa je njihova sposobnost preprečevanja pretresa možganov omejena (95, 102, 129). Pri gorskem kolesarjenju je uporaba kolesarske čelade eden najpomembnejših preventivnih ukrepov (47, 78, 103). Uporabljajo se tri vrste čelad: čelada za kros, ki je podobna čeladi za cestno kolesarjenje, čelada za rolkanje in čelada s ščitnikom za obraz (»full-face helmet«) (24, 52). Zaradi visoke incidence poškodb obraza je začela uporaba slednje naraščati tudi med rekreativnimi gorskimi kolesarji (24). Najbolj je podobna motoristični čeladi in zagotavlja boljšo zaščito pred poškodbami zgornje in spodnje čeljustnice ter zob (128). Pri padcu kolesarja preko krmila naprej lahko pride do poškodbe vratne hrbtenice (24), zato se poleg uporabe čelade s ščitnikom za obraz priporoča tudi zaščitna opornica za vrat, ki je pogosto integrirana že v zaščitno obleko in se prilega spodnjemu robu čelade (128). Uporaba kolesarske čelade je obvezna na tekmovanjih in v gorsko-kolesarskih parkih, večina organizatorjev pa določi tudi, kdaj in kje je treba uporabljati čelado s ščitnikom za obraz (52). Tudi večina konjeniških organizacij uvaja obvezno uporabo čelade, zlasti na tekmovanjih, še vedno pa jo je težko uveljaviti pri rekreativnem in nekaterih disciplinah jahanja, kot je jahanje čez drn in strn, pri katerem je mehek klobuk tradicionalno sprejeto pokrivalo (58). Nasprotno pa se čelade veliko pogosteje nosijo pri preskakovanju ovir in lovskem jahanju, kjer trda čelada velja za tradicionalno oblačilo, kar je povezano s tem, da jahači dojemajo preskakovanje ovir kot dejavnost z večjim tveganjem, ki si zasluži uporabo zaščitne čelade (58). Zaščitna očala preprečujejo poškodbe oči pri športih, ki vključujejo udarce žogic z loparjem (26). Pri gorskem kolesarjenju pa zaščitna očala z UV-zaščito in zamenljivimi stekli za vse vrste vremenskih razmer varujejo klesarja pred soncem, prašnimi delci ter poškodbami zaradi drobnih vej in mrčesa (73). Zaščitna obleka Uporaba zaščitne obleke za telo, zaščite za hrbet (želva) ter ščitnikov za roke in noge se v gorskem kolesarstvu priporoča za tekmovalce v spustu, pa tudi za rekreativce na zahtevnejših progah (23, 36, 78). Zaščitnih oblek je več vrst, od enostavnih neoprenskih, do kompleksnejših, ki imajo na vseh ključnih mestih, tj. na hrbtu, prsnem košu, komolcih in ramenih nameščene anatomsko oblikovane plastične polimerne zaščitne plošče, ki se prilagajo telesu in ob padcu absorbirajo udarec ter razpršijo sile preko svoje celične strukture. Gorsko kolesarjenje je šport z velikim tveganjem tudi za težke poškodbe hrbtenice (6), zato ima večina zaščitnih oblek ščitnik za hrbtenico (želvo), ki je izdelan iz posebne zaščitne pene, prekrite s plastičnimi ali kovinskimi ploščatimi ojačitvami. Ščitnik se premika skupaj s hrbtom, ob udarcu pa trde plošče razpršijo silo udarca po površini in s tem zavarujejo hrbtenico. Pri jahalnem športu se je treba poleg uporabe čelade osredotočiti tudi na preprečevanje poškodb zgornjih udov ter trupa in trebuha (58). Ti deli telesa se poškodujejo skoraj enako pogosto kot glava, pri čemer so poškodbe zgornjih udov pogostejše, vendar na splošno manj resne. Zaščitni jopiči za trup so na voljo že nekaj časa in postajajo vse bolj priljubljeni, čeprav se uporabljajo predvsem na tekmovanjih pri preskakovanju ovir ter na dirkah in rodeu (39, 99). Zaščitne funkcije jahalnih jopičev doslej ni bilo mogoče dokazati, zato ostaja pomembna tema za prihodnje raziskave (80). Ščitniki, rokavice in obutev Mednarodna nogometna zveza (FIFA) je razvila različne preventivne strategije za obvladovanje tveganja za poškodbe pri nogometu (49). Ena od strategij je bila uvedba obveznega nošenja ščitnikov za goleni med tekmo in pri vadbi (151). Glavna naloga ščitnikov je zaščititi mehka tkiva in kosti spodnjih okončin pred poškodbami 93 zaradi zunanjih udarcev, saj absorbirajo in olajšajo razpršitev energije udarca ter tako zmanjšajo tveganje za resne poškodbe (139). Raziskave so potrdile, da so ščitniki učinkoviti pri preprečevanju odrgnin, udarnin ter zlomov golenice in mečnice (14, 48, 151). Pri tem imajo ščitniki po meri iz karbonskih vlaken boljše zaščitne lastnosti kot komercialni polipropilenski ščitniki (139). Ščitniki za zapestja so dokazano zmanjšali število poškodb zapestja pri deskanju na snegu (86) in so verjetno učinkoviti tudi pri drugih podobnih vrstah športov (87). Npr. pri jahanju so pogosti zlomi zapestja, ki so povezani s padcem s konja ali ko konj vrže jezdeca iz sedla, pri čemer jezdec z veliko silo pristane na tleh z iztegnjeno roko (58). Ščitniki za zapestje so pomemben del zaščitne jahalne opreme, vendar se jih v konjeniškem športu praviloma ne uporablja, ker jezdec med jahanjem potrebuje polno gibanje v zapestju. Čeprav v objavljenih člankih ni informacij o zmanjšanju števila poškodb pri jahanju zaradi uporabe ščitnikov za zapestja, pa uspešno zmanjšanje števila zlomov zapestja in podlakti v drugih športih, kot sta deskanje in hokej, kaže, da bi bilo v prihodnje treba oceniti tudi uporabo in funkcijo ščitnikov za zapestja, prilagojenih za konjeniški šport (58). Gorski kolesarji si pri padcu s kolesom na stran največkrat poškodujejo zgornje in spodnje ude, zato se priporoča uporaba ščitnikov za zapestja in komolce ter ščitnikov za kolena in goleni, ki dobro absorbirajo energijo in ščitijo pred udarci, hkrati pa omogočajo dobro gibljivost sklepov med kolesarjenjem (24). V nekaterih športih se uporablja zaščitna obutev in rokavice. Velika večina jahačev (do 94 %) nosi zaščitno obutev oziroma jahalne škornje (90). Tradicionalna jahalna oprema pri različnih disciplinah vključuje škornje z ustrezno peto in trdo zaščito za prste, kar omogoča zaščito tako v sedlu kot tudi na tleh. Peta jahalnega čevlja preprečuje, da bi jahačevo stopalo zdrsnilo skozi stremena, s čimer se zmanjša tveganje, da bi ga v primeru padca konj vlekel za seboj (58). Trda zaščita za prste pa je pomembna za preprečevanje poškodb pri ravnanju s konjem na tleh. Nezgode, ko konj potepta jahačevo nogo, so razmeroma pogost pojav, ki lahko povzroči znatne poškodbe nezaščitenega stopala, zlasti če je konj podkovan (58). Pri gorskem kolesarjenju zaščitne rokavice olajšajo trenje in pritisk na dlani ter ščitijo pred udarci in odrgninami ob padcu na grobe površine, ker so izdelane iz večplastnih slojev pene, gela in ojačanih plastičnih površin nad sklepi in hrbtiščem roke (24, 73). Gorsko kolo V gorskem kolesarstvu se v vsaki disciplini uporablja specifično konstruirano kolo (2), ker lahko uporaba kolesa, ki ni ustrezno zasnovano, vodi v okvaro okvirja ali drugih komponent kolesa in poškodbe kolesarja (2, 78). Kolesa za kros so najprimernejša za kolesarjenje čez drn in strn, kjer je poudarek na vožnji v klanec. Vzmetenje je običajno nameščeno na sprednjih vilicah (»hardtail«), vendar je v zadnjem času zaradi cenovne dostopnosti večkrat vgrajeno tudi na zadnjih kolesih (polno vzmeteno kolo) (22). Vsegorska/»enduro« kolesa omogočajo zelo široko paleto uporabe, saj s tem tipom kolesa lahko kolesarimo tako na asfaltnih kot makadamskih cestah pa tudi na raznih stezah in ozkih poteh, ki veljajo že za zahteven teren. Moderna »enduro« kolesa so v osnovi kolesa za spust, vendar so zasnovana tako, da se je z njimi mogoče peljati tudi v hrib (59). Zaradi tehničnih zahtev za vožnjo tako krosa kot spusta so običajno težja in robustnejša kot kolesa za kros ter polnovzmetena, kar omogoča varno in udobno vožnjo tudi po zahtevnejših terenih (22). Kolesa za spust in prosti slog vožnje so namenjena predvsem za vožnjo navzdol in so težja od tistih za kros. Primerna so za kolesarjenje po najzahtevnejših terenih z večmetrskimi skoki, na katerih so pogoste ovire, npr. korenine, skale, in se uporabljajo predvsem na namenskih kolesarskih progah oziroma v gorskokolesarskih parkih (22). Kolesa za spust imajo spredaj pogosto dvojno vzmetenje in zelo dobro zadnje vzmetenje, zavore z diskom in močnejši okvir kot druga gorska kolesa. Kolo in vse njegove komponente morajo biti kakovostne in redno vzdrževane (78). Posebna pozornost se posveča pnevmatikam, čeprav so sodobne pnevmatike brez zračnic, platišča pa močnejša in zato manj pogosto vzrok za nezgode (78). Večina gorskih koles je danes opremljenih z mehaničnimi ali hidravličnimi zavorami z diskom, ki imajo večjo zavorno moč v različnih terenskih razmerah (135), in ravnim, širokim krmilom. Oboje omogoča boljši nadzor nad kolesom (24, 78). Ročaji na krmilu morajo biti popolnoma prekriti z ustrezno zaščito (gumo), prav tako morajo biti z ustreznim materialom zaščitene tudi konice rogov, ki ne smejo biti usmerjeni navzgor (4, 24, 78). Rogovi na krmilu so zelo nevarni za nastanek poškodb trebušnih organov, zato raziskovalci odsvetujejo uporabo rogov pri vseh disciplinah gorskega kolesarjenja (1, 4, 23, 24, 28, 101). 94 4.3 IGRALNA POVRŠINA IN TEREN Na tveganje za poškodbe lahko vplivajo tudi okoljski dejavniki, npr. material igralne površine. Že pri načrtovanju gradnje in prenovi športnih objektov je treba upoštevati značilnosti uporabljenih materialov igralnih površin, kot sta trenje (drsenje), prožnost ipd. (142, 143). Za zmanjšanje poškodb pri telesni vzgoji v šoli je treba zagotoviti primeren prostor za izvajanje vseh vsebin, ki jih predpisuje učni načrt, npr. dovolj velik prostor, dobra osvetlitev, nedrseča tla, očiščene zunanje igralne površine ipd. (53). Tudi športna orodja in pripomočki morajo biti ustrezno vzdrževani in ustrezati razvojni stopnji otrok (53). Pri gorskem kolesarjenju je pomembna izbira naravnega terena, ki ima na tekmovanjih pogosto tehnično skrajno zahtevne odseke s strminami, skalnatimi predeli, blatom, ozkimi in/ali globoko vrezanimi kolesnicami (78). To je v nasprotju s težnjo po preprečevanju poškodb kolesarjev, saj določeno število tekmovalcev neizogibno pade na zelo zahtevnih odsekih proge, še posebno pri spustu (78). Da bi to preprečili, proge na večjih tekmovanjih pregledujejo in ocenjujejo nacionalne športne organizacije, medtem ko na lokalnih in društvenih tekmah takega nadzora ni, zato so tekme lahko prezahtevne za večje število tekmovalcev (78). To se pokaže predvsem v situacijah, ko na isti progi tekmujejo kolesarji z različnimi stopnjami znanja in osvojenih veščin (78). Mednarodno združenje za gorsko kolesarjenje (IMBA) je razvilo sistem označevanja težavnosti prog, ki gorskim kolesarjem olajša odločitev. Tako lahko izberejo proge, ki najbolj ustrezajo njihovemu znanju in veščinam, in s tem zmanjšajo tveganje za nezgode in težke poškodbe, izboljšajo učinkovitost vožnje ter pomagajo pri bolj- šem načrtovanju mreže prog in gorsko-kolesarskih parkov (64, 72, 78, 83). Sistem se uporablja za označevanje urejenih gorsko-kolesarskih prog z barvami glede na težavnost: z zeleno barvo so označene nezahtevne proge, primerne za začetnike in družine; z modro barvo enostavne proge, ki zahtevajo osnovne veščine obvladovanja gorskega kolesa; z rdečo barvo srednje zahtevne proge in s črno barvo zahtevne proge, primerne za izkušene in poklicne gorske kolesarje (64). 4.4 PREVENTIVNI ZDRAVSTVENI PREGLEDI ŠPORTNIKOV Evropska akademija za pediatrijo (EAP) in Evropska konfederacija primarnih pediatrov (ECPCP) sta sprejeli priporočila za preventivne zdravstvene preglede otrok in mladostnikov pred udeležbo v športni vadbi, ki so zdravniku v pomoč pri sprejemanju odločitev za varnost otrok in mladostnikov pri vadbi (144). Namen preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov je čim bolj varna udeležba v športu, glavni cilji pa so razkritje okvar, ki lahko omejujejo udeležbo v športu, in določitev stanj, ki lahko ogrožajo življenje ali povzročijo onesposobljenost; ocena splošnega zdravstvenega stanja otroka in stopnje zrelosti; razvrstitev športnika glede na individualne zmožnosti ter skladnost z zakonskimi zahtevami za športne programe (96, 116). Po navedbah nekaterih raziskav se med preventivnim zdravstvenim pregledom pri 3–19 % športnikov razkrijejo pomembne ugotovitve, vendar je na podlagi teh podatkov le 0,3–1,3 % športnikov na koncu izločenih iz športnega udejstvovanja (108). Preventivni zdravstveni pregled običajno zahtevajo športne organizacije, da bi zadostile zakonskim in zavarova-lniškim zahtevam za sodelovanje mladostnika v tekmovalnem športu (65). Ameriško združenje za pediatrijo priporoča preventivni zdravstveni pregled vsaj 6 tednov pred začetkom sezone, kar omogoča morebitno dodatno klinično oceno in/ali rehabilitacijo še pred tekmovanjem (84). Glede na zahteve zakonodaje ali športnega društva je treba preventivni zdravstveni pregled ponoviti vsaj na 1–2 leti ali pogosteje pri izbranih športih oziroma pri selektivnih zdravstvenih težavah športnikov, zlasti vrhunskih športnikov (138). Po Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (2021) imajo v Sloveniji otroci in mladostniki v starosti od 12. do 13. leta starosti, pravico do preventivnega pregleda enkrat letno, če imajo status registriranega športnika in je športna panoga, v kateri tekmujejo, evidentirana na seznamu športnih panog z večjimi telesnimi obremenitvami. Če je v skladu s predpisi s področja športa možna registracija športnika med 10. in 12. letom starosti, pa imajo pravico do dveh preventivnih pregledov. Kontrolni preventivni pregled registriranega športnika se opravi na predlog zdravnika, ki je opravil preventivni pregled športnika, z namenom spremljanja morebitnih odklonov v zdravstvenem stanju športnika, ki so posledica športnega udejstvovanja, v povezavi z njim ali vplivajo na športno udejstvovanje. Preventivni pregled in kontrolni preventivni pregled 95 izvede zdravnik specialist pediatrije, ki ima posebna znanja iz medicine športa, ali specialist medicine dela, prometa in športa, usmerjen v področje medicine športa. Neregistrirani športniki so vsi ostali športniki, ki so redno telesno dejavni, bodisi da redno vadijo ali se s športom ukvarjajo rekreativno. Za te športnike preventivni zdravstveni pregledi načeloma niso obvezni, razen pri nekaterih športnih zvezah, npr. pri Nogometni zvezi Slovenije, so pa priporočeni s strani evropskih strokovnih združenj (144). Pojavljajo se tudi pobude, da bi se vzpostavil preventivni program za kategorizirane plesalce in tiste, ki ne morejo dobiti kategorizacije, npr. baletnike (137). Trenutno ni sprejetih enotnih smernic za protokol preventivnega pregleda športnika. Mednarodna strokovna združenja priporočajo temeljito osebno in družinsko anamnezo ter oceno splošnega zdravstvenega stanja športnika, antropometrične meritve, oceno funkcionalne in telesne zmogljivosti, vsebina pregleda pa je odvisna tudi od zahtev in obremenitev športa, ki so lahko srčno-žilne, mišično-skeletne ali presnovne narave (144). Med pregledom lahko zdravnik športnika pouči tudi o preprečevanju poškodb in pretresa možganov, o prvi pomoči in delovanju zunanjega defibrilatorja, svetuje glede prehrane in prehranskih dopolnil ter zagotovi ustrezen pristop za preprečevanje morebitnih dopinških praks (30, 33, 144). 4.5 ZGODNJE PREPOZNAVANJE POŠKODB IN REHABILITACIJA Predhodna poškodba je močan dejavnik tveganja za ponovno poškodbo istega dela telesa, poveča pa tudi tveganje za druge poškodbe (61, 76, 87, 114). Priporočajo se pregledi za zgodnje prepoznavanje poškodb, zdravljenje in ustrezna rehabilitacija po poškodbi, da bi zmanjšali nastanek težav, ki lahko napredujejo do te mere, da je potrebna zdravniška pomoč (3, 98, 107, 133). To zahteva sodelovanje znotraj tima športne medicine, ki vključuje fizioterapevte, zdravnike, medicinske sestre, kineziologe, trenerje za moč in vzdržljivost ter športne eksperte (7, 40, 57). Pri sprejemanju odločitev o rehabilitaciji in preprečevanju ponovnih poškodb so v pomoč tudi strokovne smernice za vrnitev v igro po poškodbi (147). Ena od metod je gibalna rehabilitacija, ki športnikom pomaga ozavestiti neučinkovite gibalne strategije in jih usmeriti k drugim strategijam, da bi zmanjšali pretirano uporabo in mišično neravnovesje. Na primer, »prehodni ples« predstavlja alternativo redni plesni vadbi, saj se izvaja pod nadzorom in s sodelovanjem plesnega učitelja in zdravstvenega strokovnjaka. Ta vrsta plesa plesalcem omogoča, da nadaljujejo vadbo v nadzorovanem okolju in da se preprečijo funkcionalne težave, ki jih povzročijo poškodbe (119). Strah pred ponovnimi poškodbami namreč lahko omeji udeležbo v športu in povzroči opustitev telesne dejavnosti, zaradi česar se bodo pri posamezniku sčasoma zmanjšale tudi zdravstvene koristi, ki jih prinaša telesna vadba (111). Raziskave potrjujejo, da več različnih duševnih dejavnikov pomembno vpliva na športnikovo rehabilitacijo, zato bi bilo smiselno uvesti sistematično izvajanje psiholoških pregledov in po potrebi psiholoških intervencij v že vzpostavljene rehabilitacijske protokole za optimizacijo športnikovega okrevanja in pomoč pri odločitvi za vrnitev v šport (93, 94). 4.6 PRAVILA IGRE IN POLITIKE Včasih je treba z dokazi podprto spremeniti športna pravila in politike, da bi zaščitili varnost udeležencev, zlasti pri mladinskih dejavnostih (35). Primer take spremembe politike v nekaterih državah je prepoved udarca nasprotnika s telesom (body checking) v mladinskem hokeju na ledu, zaradi česar se je 3-krat zmanjšala stopnja pretresa možganov (13, 42). Tudi v nekaterih mladinskih nogometnih ligah so uvedli odložitev starosti, pri kateri se dovoli uporaba udarca nasprotnika s telesom, in tako zmanjšali tveganje za pretres možganov v mlajših starostnih skupinah (31). Poleg tega je Odbor Mednarodne nogometne zveze (IFAB) prepovedal udarce, ki ogrožajo varnost igralcev (21, 63). Po sprejetju novih pravil se je stopnja pretresov možganov sicer več kot podvojila in podaljšal se je čas, ko športnik po pretresu možganov ni smel igrati (15). To je mogoče pripisati 96 predvsem boljši ozaveščenosti, prepoznavanju in poročanju o pretresih možganov med športniki, starši, trenerji in zdravstvenimi delavci (157). Uporaba kolesarske čelade je obvezna na tekmovanjih in v gorsko-kolesarskih parkih, organizator pa določi tudi, kdaj in kje je treba uporabljati čelado s ščitnikom za obraz (52). Večina jahalnih organizacij prav tako uvaja obvezno uporabo čelade, zlasti na tekmovanjih (58). Na Finskem je pri mladinskem floorballu obvezna uporaba zaščitnih očal, na mednarodnih tekmovanjih v hokeju na ledu pa morajo mladi igralci nositi popolno zaščito obraza. Ti ukrepi so znatno zmanjšali tveganje za poškodbe oči in obraza (143). 4.7 IZOBRAŽEVANJE IN OSVEŠČANJE Izobraževanje in osveščanje je uspešno pri preprečevanju poškodb le v kombinaciji z drugimi preventivnimi ukrepi. Za uspešno prepoznavanje poškodb in nudenje prve pomoči je nujno izobraževanje strokovnih delavcev v športu (131). V šoli morajo npr. poznati in upoštevati tudi zdravstvene posebnosti otrok, kot so stanja po poškodbi, onesposbljenosti, kronične bolezni ipd. (53). Nedavno so se pojavile pobude za izobraževanje, namenjeno ozaveščanju o pretresu možganov, kot je na primer izobraževalna kampanja CDC »Heads up« (25). Na podlagi tega so v številnih športnih programih zahtevali uvedbo izobraževanja o pretresu možganov za svoje trenerje in uradne predstavnike. Prav tako so obetavne nekatere druge izobraževalne strategije, kot je zaposlovanje trenerjev za varnost, izobraževanje o varni igri in uporaba izobraževalnih orodij o pretresu možganov, ki celovito izboljšajo znanje, stališča in prakse (32, 68, 69, 124, 127). Za zmanjšanje tveganja za pretres možganov pri mladih igralcih, bi bilo poleg odložitve starosti, pri kateri se dovoli uporaba udarca nasprotnika s telesom, koristno tudi ustrezno poučevanje o tehniki udarcev ter veščinah za izogibanje in sprejemanje udarcev (31). Tudi v konjeniškem športu obstaja velika potreba po programih, ki ne le spodbujajo uporabo zaščitne opreme, temveč tudi izobražujejo jahače o obnašanju konj, pravilnem ravnanju s konji in varnih praksah jahanja, da bi preprečili poškodbe in zmanjšali njihovo resnost (8, 58). Jahači morajo poznati odzive konj na različne okoljske razmere, npr. vreme, nepredvidene situacije, jahanje na prostem in v zaprtih prostorih (8). Raziskave potrjujejo, da je mogoče poškodbe preprečiti tudi z izbiro konja, ki ustreza izkušnjam jahača in njegovi ravni zmogljivosti (85). Pri športih, kot je gorsko kolesarjenje, je treba najti ravnotežje med izzivi in vznemirjenjem ob tveganjih, ki jih prinašajo skrajne športne izkušnje, ter varnostjo kolesarjev. V številnih raziskavah zato priporočajo, da se mladi kolesarji in začetniki obvezno udeležijo tečajev varnega kolesarjenja, ki jih vodijo učitelji gorskega kolesarjenja z licenco (72). Čeprav z izobraževanjem ne moremo preprečiti vseh poškodb, pa lahko razumevanje vzrokov in mehanizmov nastanka nezgod in poškodb ter poznavanje pravilnih tehnik vožnje z gorskim kolesom znižata incidenco resnih poškodb (1, 27, 78, 97). Programi učenja in vadbe kolesarskih veščin, ki se organizirajo v športnih društvih na lokalni ravni, imajo pomembno vlogo tudi pri izobraževanju rekreativnih kolesarjev in njihovi izbiri ustreznih gorsko-kolesarskih prog (78). Intenzivna vadba poleg telesnega stresa vplivajo tudi na športnikovo psihosocialno počutje (18) in lahko vodijo v socialno izolacijo, kar ovira normalno oblikovanje športnikove osebnosti (81). Notranje značilnosti, kot je iskanje odličnosti, in zunanji dejavniki, kot so nestvarna pričakovanja staršev in trenerjev, lahko povzročijo pretiran duševni stres (12). To lahko posledično vodi do slabih strategij obvladovanja stresa, izgube motivacije, motenj razpoloženja in končno do izgorelosti (81). Moški športniki pogosteje uživajo alkohol in druge psihoaktivne snovi, so bolj impulzivni in se tvegano vedejo, medtem ko je pri športnicah večje tveganje za razvoj motenj hranjenja (77). Strokovne športne organizacije (AOSSM, FIMS, IOC, NATA) zato spodbujajo vzpostavitev življenjskega ravnovesja z močno mrežo socialne podpore, ki vključuje družino, trenerje in medicinsko osebje (12, 16, 40, 67, 81, 110, 146). MOK se zavzema za izvajanje izobraževalnih programov, ki bi trenerjem pomagali okrepiti tudi njihove veščine medosebnih odnosov pri delu s športniki (12). 97 Literatura 1. Acton CH, Thomas S, Clark R, Pitt WR, Nixon JW, 12. Bergeron MF, Mountjoy M, Armstrong N, Chia M, Leditschke JF. Bicycle incidents in children-- Côté J, Emery CA, et al. International Olympic abdominal trauma and handlebars. Med J Aust. Committee consensus statement on youth athletic 1994;160(6):344-346. development. Br J Sports Med. 2015;49(13):843– 851. 2. Aleman KB, Meyers MC. Mountain biking injuries in children and adolescents. Sports Med. 13. Black AM, Macpherson AK, Hagel BE, Romiti MA, 2010;40(1):77-90. doi: 10.2165/11319640- Palacios-Derflingher L, Kang J, et al. Policy change 000000000-00000. eliminating body checking in nonelite ice hockey leads to a threefold reduction in injury and 3. Allen N, Nevill A M, Brooks JHM, Koutedakis Y, concussion risk in 11- and 12year-old players. Br J Wyon MA. The effect of a comprehensive injury Sports Med. 2016 Jan;50(1):55-61. doi: audit program on injury incidence in ballet: a 3- 10.1136/bjsports-2015-095103. year prospective study. Clin J Sport Med. 2013;23:373–378. doi: 14. Boden BP. Leg injuries and shin guards. Clin Sports 10.1097/JSM.0b013e3182887f32. Med. 1998;4:769-777. 4. Alvarez-Segui M, Castello-Ponce A, Verdu-Pascual 15. Bompadre V, Jinguji TM, Yanez ND, Satchell EK, F. A dangerous design for a mountain bike. Int J Gilbert K, Burton M, et al. Washington State’s Legal Med. 2001;115(3):165-166. doi: Lystedt law in concussion documentation in Seattle 10.1007/s004140100237. public high schools. J Athl Train. 2014 Jul- Aug;49(4):486-492. doi: 10.4085/1062-6050- 5. Angioi M, Metsios G, Twitchett E, Koutedakis Y, 49.3.30. Wyon M. Effects of supplemental training on fitness and aesthetic competence parameters in 16. Bon M, Doupona M. Occupational specifics of elite contemporary dance: a randomised controlled female handball players in relation to injury trial. Med Probl Perform Art. 2012;27:3–8. recovery, social support and environmental factors. Int J Occup Med Environ Health. 2021 Jan 6. Ansari M, Nourian R, Khodaee M. Mountain Biking 7;34(1):101-110. doi: Injuries. Curr Sports Med Rep. 2017;16(6):404-412. 10.13075/ijomeh.1896.01633. doi: 10.1249/JSR.0000000000000 429. 17. Brenner JS. American Academy of Pediatrics 7. Armstrong R, Relph N. Screening Tools as a Council on Sports Medicine and Fitness. Overuse Predictor of Injury in Dance: Systematic Literature injuries, overtraining, and burnout in child and Review and Meta-analysis. Sports Med Open. 2018 adolescent athletes. Pediatrics. 2007;119:1242– Jul 18;4(1):33. doi: 10.1186/s40798-018-0146-z. 1245. 8. Asa N, Newton A, Sullivan L, Shi J, Wheeler K, Smith 18. Brenner JS. Council on Sports Medicine and GA, et al. Horseback riding-related injuries treated Fitness. Sports specialization and intensive training in emergency departments: Risk factors and in young athletes. Pediatrics. 2016;138(3) prevention strategies. J Safety Res. 2019 e20162148. Dec;71:251-257. doi: 10.1016/j.jsr.2019.09.004. 19. Brink MS, Visscher C, Arends S, Zwerver J, Post WJ, 9. Bačvić N. Vloga kineziologa in kinezioloških znanj Lemmink KA. Monitoring stress and recovery: new pri reševanju nekaterih problemov slovenske insights for the prevention of injuries and illnesses klubske košarke. Revija Šport. 2022;70(1-2):108- in elite youth soccer players. Br J Sports Med. 113. 2010;44(11):809–815. 10. Bartol V, Vauhnik R, Rugelj D. Influence of the 20. Bronner S, Wood L. Impact of touring, sport specific training background on the performance schedule, and definitions on 1-year symmetry of the single legged vertical counter injury rates in a modern dance company. J Sports movement jump among female ballet dancers and Sci. 2017 Nov;35(21):2093-2104. doi: volleyball players. Heliyon. 2022 Sep 10.1080/02640414.2016.1255772. 17;8(9):e10669. doi: 10.1016/j.heliyon.2022.e10669. 21. Bunc G, Ravnik J, Velnar T. May Heading in Soccer Result in Traumatic Brain Injury? A Review of 11. Beckmann Kline J, Krauss JR, Maher SF, Qu X, et al. Literature. Med Arch. 2017;71(5):356-359. doi: Core strength training using a combination of 10.5455/medarh.2017.71.356-359. home exercises and a dynamic sling system for the management of low back pain in pre-professional 22. Burnik S, Petrovič D, Gratej L, Zubin A, Jereb B. ABC ballet dancers a case series. J Dance Med Sci. dejavnosti v naravi. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2013;17:24–33. doi: 10.12678/1089-313X.17.1.24. 2012. 98 23. Carmont MR. Mountain Bike Injuries: An Overwiev. Slovenica. 2023;29(1):30. doi: Sports Injuries. 2014; doi: 10.1007/978-3-642- 10.52165/kinsi.29.1.30-48. 36801-1_217-1. 36. de Rome L, Ivers R, Fitzharris M, Du W, Haworth N, 24. Carmont MR. Mountain biking injuries: a review. Br Heritier S, et al. Motorcycle protective clothing: Med Bull. 2008;85:101-112. doi: protection from injury or just the weather? Accid 10.1093/bmb/ldn009. Anal Prev. 2011;43(6):1893-1900. doi: 10.1016/j.aap.2011.04.027. 25. Centers for Disease Control and Prevention. HEADS UP to Youth Sports [Internet]. 2020 [cited 2023 37. Dervišević E, Hadžić V. Quadriceps and hamstrings June 24]. Available from: strength in team sports: basketball, football and https://www.cdc.gov/headsup/youthsports/index. volleyball. Isokinet Exerc Sci. 2012;20(4):293-300. html doi: 10.3233/IES-2012-00483. 26. Chisholm DA, Black AM, Palacios-Derflingher L, 38. DiFiori JP, Benjamin HJ, Brenner JS, Gregory A, Eliason PH, Schneider KJ, Emery CA, et al. Jayanthi N, Landry GL, et al. Overuse injuries and Mouthguard use in youth ice hockey and the risk of burnout in youth sports: a position statement from concussion: nested case-control study of 315 the American Medical Society for Sports Medicine. cases. Br J Sports Med. 2020;54(14):866-870. Br J Sports Med. 2014;48(4):287-288. doi: 10.1111/j.1746-1561.2012.00692.x. 27. Chow TK, Kronisch RL. Mechanisms of injury in competitive off-road bicycling. Wilderness Environ 39. Downey DJ. Rodeo injuries and prevention. Curr. Med. 2002;13(1):27-30. doi: 10.1580/1080- Sports Med Rep. 2007;6(5):328-332. 6032(2002)013[0027:moiico]2.0.co;2. 40. Drole K, Paravlic AH. Interventions for increasing 28. Clarnette TD, Beasley SW. Handlebar injuries in return to sport rates after an anterior cruciate children: patterns and prevention. Aust N Z J Surg. ligament reconstruction surgery: A systematic 1997;67(6):338-339. doi: 10.1111/j.1445- review. Front Psychol. 2022 Aug 22;13:939209. 2197.1997.tb01986.x. doi: 10.3389/fpsyg.2022.939209. 29. Collard DC, Verhagen EA, Chinapaw MJ, Knol DL, 41. Dušek T. Influence of high intensity training on van Mechelen W. Effectiveness of a schoolbased menstrual cycle disorders in athletes. Croat Med J. physical activity injury prevention program: a 2001;42:79–82. cluster randomized controlled trial. Arch Pediatr Adolesc Med. 2010;164(2):145-150. 42. Emery CA, Kang J, Shrier I, Goulet C, Hagel BE, Benson BW, et al. Risk of injury associated with 30. Committee on Nutrition, Council on Sports body checking among youth ice hockey players. Medicine and Fitness. Sports drinks and energy JAMA. 2010;303(22):2265–2272. doi: drinks for children and adolescents: are they 10.1001/jama.2010.755. appropriate? Pediatrics. 2011;127:1182–1189. doi: 10.1542/peds.2011-0965. 43. Emery CA, Pasanen K. Current trends in sport injury prevention. Best Pract Res Clin Rheumatol. 31. Council on Sports Medicine and Fitness. Tackling in 2019;33(1):3-15. Youth Football. Pediatrics. 2015 Nov;136(5):e1419- 30. doi: 10.1542/peds.2015-3282. 44. Emery CA, Roy TO, Whittaker JL, Nettel-Aguirre A, van Mechelen W. Neuromuscular training injury 32. Covassin T, Elbin RJ, Sarmiento K. Educating prevention strategies in youth sport: a systematic coaches about concussion in sports: Evaluation of review and meta-analysis. Br J Sports Med. the CDC’s “Heads up: Concussion in youth sports” 2015;49(13):865-870. initiative. J Sch Health. 2012 May;82(5):233-238. 45. Emery CA, van den Berg C, Richmond SA, Palacios- 33. Crawley FP, Hoyer P, Mazur A, Siderius L, Grosek S, Derflingher L, McKay CD, Doyle-Baker PK, et al. Stiris T, et al. Health, integrity, and doping in sports Implementing a junior high school-based for children and young adults. A resolution of the programme to reduce sports injuries through European Academy of Paediatrics. Eur J Pediatr. neuromuscular training (iSPRINT): a cluster 2017;176:825–828. doi: 10.1007/s00431-017- randomised controlled trial (RCT). Br J Sports Med. 2894-z. 2020;54(15):913-919. 34. Čop K, Tomažin K, Prevc P. Vpliv različnega 46. Fauntroy V, Nolton EC, Ambegaonkar JP. Health- ogrevanja na ponovljivost in kakovost ravnotežne related quality of life (HRQOL) measures used in naloge. Revija Šport. 2022;70(3-4):182-190. dance: A systematic review. Int J Sports Phys Ther. 2020 May;15(3):333-342. 35. Čuk I, Filipčič A. Athletes health in international sport federations main documents participating at 47. Foley J, Cronin M, Brent L, Lawrence T, Simms C, 2021 olympic games in Tokyo. Kinesiologia Gildea K, et al. Cycling related major trauma in 99 Ireland. Injury. 2020;51(5):1158-1163. doi: 60. Hostnik J, Šarabon N. Akutni učinki statičnega 10.1016/j.injury.2019.11.025. raztezanja v ogrevanju. Revija Šport. 2017;65(1- 2):20-25. 48. Francisco AC, Nightingale RW, Guilak F, Glisson RR, Garrett WE Jr. Comparison of soccer shin guards in 61. Hulme A, Nielsen RO, Timpka T, Verhagen E, Finch preventing tibia fracture. Am J Sports Med. C. Risk and protective factors for middle- and long- 2000;28:227-233. distance running-related injury. Sports Med. 2017;47(5):869-886. doi:10.1007/s40279-016- 49. Fuller CW, Junge A, Dvorak J. Risk management: 0636-4. FIFA's approach for protecting the health of football players. Br J Sports Med. 2012 62. Impellizzeri FM, Marcora SM. The physiology of Jan;46(1):11-17. doi: 10.1136/bjsports-2011- mountain biking. Sports Med. 2007;37(1):59-71. 090634. doi: 10.2165/00007256-200737010-00005. 50. Fuller M, Moyle GM, Hunt AP, Minett GM. Injuries 63. International Football Association Board. Fouls and during transition periods across the year in pre- Misconduct [Internet]. 2020 [cited 2023 June 12]. professional and professional ballet and Available from: contemporary dancers: A systematic review and https://www.theifab.com/laws/latest/fouls-and- meta-analysis. Phys Ther Sport. 2020 Jul;44:14-23. misconduct/ doi: 10.1016/j.ptsp.2020.03.010. 64. International Mountain Bicycling Association. The 51. Gaulrapp H, Weber A, Rosemeyer B. Injuries in IMBA Trail Difficulty Rating System [Internet]. 2020 mountain biking. Knee Surg Sports Traumatol [cited 2023 Avg 25]. Available from: Arthrosc. 2001;9(1):48-53. doi: https://www.imba.com/sites/default/files/content 10.1007/s001670000145. /resources/2018- 10/IMBATrailDifficultRatingSystem.jpg 52. Grant D, Rutner SM. The Effect of Bicycle Helmet Legislation on Bicycling Fatalities. JPAM. 65. Ionescu AM, Pitsiladis YP, Rozenstoka S, Bigard X, 2004;23(3):595–611. Löllgen H, Bachl N, et al. Preparticipation medical evaluation for elite athletes: EFSMA 53. Gregorčič M, Videmšek M, Karpljuk D, Hadžić V. recommendations on standardized Poškodbe otrok pri športni dejavnosti v zadnjem preparticipation evaluation form in European triletju osnovne šole. Revija Šport. 2019;67(1- countries. BMJ Open Sport Exerc Med. 2):63-70. 2021;7:e001178. doi: 10.1136/bmjsem-2021- 001178. 54. Hadzic V, Sattler T, Pori P, Veselko M, Dervišević E, Šarabon N, Marković G. Quadriceps strength 66. Jayanthi NA, LaBella CR, Fischer D, Pasulka J, Dugas asymmetry as predictor of ankle sprain in male LR. Sports-specialized intensive training and the volleyball players. J Sports Med Phys Fitness. risk of injury in young athletes: a clinical case- 2022;62(6):822-829. doi: 10.23736/S0022- control study. Am J Sports Med. 2015;43(4):794- 4707.21.12370-9. 801. 55. Hadzic V, Sattler T, Veselko M, Markovic G, 67. Jayanthi NA, Post EG, Laury TC, Fabricant PD. Dervisevic E. J Athl Train. Strength asymmetry of Health Consequences of Youth Sport the shoulders in elite volleyball players. Specialization. J Athl Train. 2019 Oct;54(10):1040- 2014;49(3):338-344. doi: 10.4085/1062-6050- 1049. doi: 10.4085/1062-6050-380-18. 49.2.05. 68. Kerr ZY, Dalton SL, Roos KG, Djoko A, Phelps J, 56. Hadžić A, Poljak A, Košir A, Hadžić V. Pomen spanca Dompier TP. Comparison of Indiana high school pri športnikih. Revija Šport. 2017;65(3-4):101-104. football injury rates by inclusion of the USA football “heads up football” player safety coach. 57. Hadžić V, Dervišević E. Šport in poškodbe. Revija Orthop J Sports Med. 2016 May Šport. 2016;65(1-2 Priloga Šport in zdravje):147- 19;4(5):2325967116648441. doi: 150. 10.1177/2325967116648441. 58. Havlik HS. Equestrian sport-related injuries: a 69. Kerr ZY, Yeargin S, Valovich, McLeod TC, Nittoli VC, review of current literature. Curr Sports Med Rep. Mensch J, et al. Comprehensive coach education 2010;9:299–302. doi: and practice contact restriction guidelines result in 10.1249/JSR.0b013e3181f32056. lower injury rates in youth American football. 59. Hölcl B. Športno treniranje. Pomen vadbe za moč Orthop J Sports Med. 2015 Jul za gorske kolesarje v disciplini enduro. Diplomsko 15;3(7):2325967115594578. doi: delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za 10.1177/2325967115594578. šport; 2019. 70. Kilic Ö, Maas M, Verhagen E, Zwerver J, Gouttebarge V. Incidence, aetiology and prevention of musculoskeletal injuries in volleyball: 100 A systematic review of the literature. Eur J Sport 82. Lauersen JB, Bertelsen DM, Andersen LB. The Sci. 2017 Jul;17(6):765-793. doi: effectiveness of exercise interventions to prevent 10.1080/17461391.2017.1306114. sports injuries: a systematic review and meta- analysis of randomised controlled trials. Br J Sports 71. Kim G, Kim H, Kim WK, Kim J. Effect of stretching- Med. 2014;48(11):871–877. doi: 10.1136/bjsports- based rehabilitation on pain, flexibility and muscle 2013-092538. strength in dancers with hamstring injury: a single- blind, prospective, randomized clinical trial. J 83. Lea MA, Makaram N, Srinivasan MS. Complex Sports Med Phys Fitness. 2018;58:1287–1295. doi: shoulder girdle injuries following mountain bike 10.23736/s0022-4707.17.07554-5. accidents and a review of the literature. BMJ Open Sport Exerc Med. 2016;2(1):e000042. doi: 72. Kim PTW, Jangra D, Ritchie AH, Lower ME, Kasic S, 10.1136/bmjsem-2015-000042. Brown DR, et al. Mountain biking injuries requiring trauma center admission: a 10-year regional 84. Lehman PJ, Carl RL. The preparticipation physical trauma system experience. J Trauma. evaluation. Pediatr Ann. 2017;46:e85–92. doi: 2006;60(2):312-318. doi: 10.3928/19382359-20170222-01. 10.1097/01.ta.0000202714.31780.5f. 85. Lemoine DS, Tate BJ, Lacombe JA, Hood TC. A 73. Kloss FR, Tuli T, Haechl O, Gassner R. Trauma Retrospective Cohort Study of Traumatic Brain injuries sustained by cyclists. Trauma. Injury and Usage of Protective Headgear During 2006;8(2):77-84. Equestrian Activities. J Trauma Nurs. 2017 Jul- Aug;24(4):251-257. doi: 74. Koutedakis Y, Hukam H, Metsios G, Nevill A, Giakas 10.1097/JTN.0000000000000300. G, Jamurtas A, et al. The effects of three months of aerobic and strength training on selected 86. Leppänen M, Aaltonen S, Parkkari J, Heinonen A, performance and fitness-related parameters in Kujala UM. Interventions to prevent sports related modern dance students. J Strength Cond Res. injuries: A systematic review and meta-analysis of 2007;21:808–812. doi: 10.1519/R-20856.1. randomised controlled trials. Sports Med. 2014;44(4):473-486. 75. Kozinc Ž, Šarabon N. Common Running Overuse Injuries and Prevention. Monten J Sports Sci Med. 87. Leppänen M, Parkkari J. Recommendations for the 2017;6(2):67–74. prevention of physical activity-related injuries in adolescents - on behalf of the PARIPRE project 76. Krabak BJ, Roberts WO, Tenforde AS, Ackerman KE, partners. Tampere, Finland: Tampere Research Adami PE, Baggish AL, et al. Youth running Center of Sports Medicine, UKK Institute; 2021. consensus statement: minimising risk of injury and illness in youth runners. Br J Sports Med. 88. Leppänen M, Pasanen K, Clarsen B, Kannus P, Bahr 2021;55(6):305-318. doi:10.1136/bjsports-2020- R, ParkkariJ, et al. Overuse injuries are prevalent in 102518. children’s competitive football: a prospective study using the OSTRC Overuse Injury Questionnaire. Br J 77. Kremžar Jovanović B, Smrdu M, Holnthaner R, Sports Med. 2019;53:165–171. Kajtna T. Elite Sport and Sustainable Psychological Well-Being. Sustainability. 2022;14(5):2705. 89. Leppanen M, Pasanen K, Kulmala JP, Kujala UM, https://doi.org/10.3390/su14052705. Krosshaug T, Kannus P, et al. Knee control and jump-landing technique in Young basketball and 78. Kronisch RL, Pfeiffer RP. Mountain biking injuries: Floorball players. Int J Sports Med. an update. Sports Med. 2002;32(8):523-537. doi: 2016;37(4):334–338. doi: 10.1055/s-0035- 10.2165/00007256-200232080-00004. 1565104. 79. Kronisch(b) RL, Pfeiffer RP, Chow TK, Hummel CB. 90. Loder RT. The demographics of equestrian-related Gender differences in acute mountain bike racing injuries in the United States: injury patterns, injuries. Clin J Sport Med. 2002;12(3):158-164. doi: orthopedic specific injuries and avenues for injury 10.1097/00042752-200205000-00003. prevention. J Trauma. 2008;65:447-460. 80. Krüger L, Hohberg M, Lehmann, Dresing K. 91. Long KL, Milidonis MK, Wildermuth VL, Kruse AN, Assessing the risk for major injuries in equestrian Parham UT. The impact of dance-specific sports. BMJ Open Sport Exerc Med. 2018 Oct neuromuscular conditioning and injury prevention 16;4(1):e000408. doi: 10.1136/bmjsem-2018- training on motor control, stability, balance, 000408. function and injury in professional ballet dancers: a mixed-methods quasi-experimental study. Int J 81. LaPrade RF, Agel J, Baker J, Brenner JS, Cordasco Sports Phys Ther. 2021;16:404–417. doi: FA, Côté J, et al. AOSSM early sport specialization 10.26603/001c.21150. consensus statement. Orthop J Sport Med. 2016;4(4):2325967116644241. 92. Mainwaring L, Krasnow D, Kerr G. And the dance goes on psychological impact of injury. J Dance Med Sci. 2001;5(4):105-115. 101 93. Marusic J, Dolenc P, Sarabon N. Psychological 105. Oshima T, Nakase J, Kitaoka K, Shima Y, Numata H, Aspect of Rehabilitation and Return to Sport Takata Y, et al. Poor static balance is a risk factor Following Lower Limb Injuries. Monten J Sports Sci for non-contact anterior cruciate ligament injury. Med. 2020;2:59-64. doi: 10.26773/mjssm.200902 Arch Orthop Trauma Surg. 2018;138:1713–1718. 59. doi: 10.1007/s00402-018-2984-z. 94. Masten R, Stražar K, Žilavec I, Tušak M, Kandare M. 106. Palma P, Mikulin K. Preventivni vadbeni program Psychological response of athletes to injury. PEP za zmanjševanje poškodb kolena pri Kinesiology. 2014;46(1):127-134. športnicah. Revija Šport. 2020; 68(1-2):26-31. 95. McGuine TA, Hetzel S, McCrea M, Brooks MA. 107. Paz T, Meyers RN, Faverio CN, Wang Y, Vosburg Protective equipment and player characteristics EM, Clewley DJ. Youth Distance Running and Lower associated with the incidence of sport-related Extremity Injury: A Systematic Review. Int J Environ concussion in high school football players: A Res Public Health. 2021 Jul 15;18(14):7542. doi: multifactorial prospective study. Am J Sports Med. 10.3390/ijerph18147542. 2014;42(10):2470–2478. doi: 10.1177/0363546514541926. 108. Pi-Rusinool R, María Sanz-de la Garza M, Grazioli G, García M, Sitges M, Drobnic F. Pre-participation 96. Miller SM, Peterson AR, Bernhardt DT. The medical evaluation in competitive athletes: the preparticipation sports evaluation. Pediatr Rev. experience of an international multisport club. 2019;40:108–128. doi: 10.1542/pir.32-5-e53. Apunts Sports Med. 2022;57:100369. doi: 10.1016/j.apunsm.2021.100369. 97. Mitterberger M, Pinggera GM, Neuwirt H, Colleselli D, Pelzer A, Bartsch G, et al. Do mountain bikers 109. Pomares-Noguera C, Ayala F, Robles-Palazon FJ, have a higher risk of scrotal disorders than on-road Alomoto-Burneo JF, López-Valenciano A, Elvira JLL, cyclists? Clin J Sport Med. 2008;18(1):49-54. doi: et al. Training Effects of the FIFA 11+ Kids on 10.1097/JSM.0b013e31815c042f. Physical Performance in Youth Football Players: A Randomized Control Trial. Front Pediatr. 2018 Mar 98. Molnar M, Esterson J. Screening students in a pre- 5:6:40. doi: 10.3389/fped.2018.00040. professional ballet school. J Dance Med Sci. 1997;1(3):118-121. 110. Pori N. Doživljanje poškodb pri športnikih. Revija Šport. 2023;71(1-2):165-171. 99. Murray JK, Singer ER, Morgan KL, Proudman CJ, French NP. Risk factors for cross-country horse falls 111. Räisänen AM, Kokko S, Pasanen K, Leppänen M, at one-day events and at two-/three-day events. Rimpelä A, Villberg J, et al. Prevalence of Vet J. 2005;170(3):318-324. adolescent physical activity-related injuries in sports, leisure time, and school: the National 100. Nattiv A, Loucks AB, Manore MM, Sanborn CF, Physical Activity Behaviour Study for children and Sundgot-Borgen J, Warren MP, et al. American Adolescents. BMC Musculoskelet Disord. 2018 Feb College of Sports Medicine position stand. The 15;19(1):58. doi: 10.1186/s12891-018-1969-y. female athlete triad. Med Sci Sports Exerc. 2007;39(10):1867-1882. doi: 112. Rauh MJ, Koepsell TD, Rivara FP, Margherita AJ, 10.1249/mss.0b013e318149f111. Rice SG. Epidemiology of musculoskeletal injuries among high school cross-country runners. Am J 101. Nehoda H, Hochleitner BW, Hourmont K, Weiss H, Epidemiol. 2006;163:151–159. Lanthaler M, Tschmelitsch J. Central liver hematomas caused by mountain-bike crashes. 113. Rauh MJ, Margherita AJ, Rice SG, Koepsell TD, Injury. 2001;32(4):285-287. doi: 10.1016/s0020- Rivara FP. High school cross country running 1383(00)00193-5. injuries: a longitudinal study. Clin J Sport Med. 2000;10:110–116. 102. O’Kane JW. Is heading in youth soccer dangerous play? The Physician and Sportsmedicine. 114. Rauh MJ. Summer training factors and risk of 2016;44(2):190–194. doi: musculoskeletal injury among high school cross- 10.1080/00913847.2016.1149423. country runners. J Orthop Sports Phys Ther. 2014;44(10):793-804. 103. Olivier(b) J, Radun I. Bicycle helmet effectiveness is doi:10.2519/jospt.2014.5378. not overstated. Traffic Inj Prev. 2017;18(7):755- 760. doi: 10.1080/15389588.2017.1298748. 115. Raya-González J, Nakamura FY, Castillo D, Yanci J, Fanchini M. Determining the relationship between 104. Olsen OE, Myklebust G, Engebretsen L, Holme I, internal load markers and noncontact injuries in Bahr R. Exercises to prevent lower limb injuries in young elite soccer players. Int J Sports Physiol youth sports: cluster randomised controlled trial. Perform. 2019;14(4):421–425. BMJ. 2005;330(7489):449. doi: 10.1136/bmj.38330.632801.8F. 116. Rice SG, American Academy of Pediatrics Council on Sports Medicine and Fitness. Medical conditions affecting sports participation. 102 Pediatrics. 2008;121:841–848. doi: 127. Schmidt JD, Pierce AF, Guskiewicz KM, Register- 10.1542/peds.2008-008029. Mihalik JK, Pamukoff DN, Mihalik JP. Safe-play knowledge, aggression, and head-impact 117. Rice SG, Waniewski S. Children and marathoning: biomechanics in adolescent ice hockey players. J how young is too young? Clin J Sport Med. Athl Train. 2016 May;51(5):366-372. doi: 2003;13:369–373. 10.4085/1062-6050-51.5.04. 118. Richmond SA, Kang J, Doyle-Baker PK, Nettel- 128. Schmitt T, Pfalzer F, Huth J, Mauch F. Traumatic Aguirre A, Emery CA. A school-based injury medial clavicle fracture induced by chin bar of a prevention program to reduce sport injury risk and full-face helmet following a downhill mountainbike improve healthy outcomes in youth: a pilot cluster- accident. Sportverletz Sportschaden. randomized controlled trial. Clin J Sport Med. 2020;34(1):48-50. doi: 10.1055/a-1057-1096. 2016;26(4):291–298. doi: 10.1097/JSM.0000000000000261. 129. Schneider DK, Grandhi RK, Bansal P, Kuntz GE 4th, Webster KE, Logan K, et al. Current state of 119. Rinonapoli G, Graziani M, Ceccarini P, Razzano C, concussion prevention strategies: a systematic Manfreda F, Caraffa A. Epidemiology of injuries review and meta-analysis of prospective, connected with dance: a critical review on controlled studies. Br J Sports Med. epidemiology. Review Med Glas (Zenica). 2020 Aug 2017;51(20):1473-1482. 1;17(2):256-264. doi: 10.17392/1201-20. 130. Singh Y, Pettit M, El-Hakeem O, Elwood R, Norrish 120. Roberts L, Jones G, Brooks R. Why Do You Ride?: A A, Audenaert E, et al. Understanding hip pathology Characterization of Mountain Bikers, Their in ballet dancers. Knee Surg Sports Traumatol Engagement Methods, and Perceived Links to Arthrosc. 2022 Oct;30(10):3546-3562. doi: Mental Health and Well-Being. Front Psychol. 10.1007/s00167-022-06928-1. 2018;9:1642. doi: 10.3389/fpsyg.2018.01642. 131. Slabe D, Dolenc E, Hiti N, Kovačič U. Vloga učiteljev 121. Rojc J, Sattler T. Ugotavljanje nekaterih telesnih športne vzgoje pri zagotavljanju prve pomoči v obremenitev članov slovenske odbojkarske osnovi šoli. Revija Šport. 2019;67(3-4):189-194. reprezentance. Revija Šport. 2021; 69(1-2):206- 210. 132. Smolak L, Murnen SK, Ruble AE. Female athletes and eating problems: a meta-analysis. Int J Eat 122. Rossler R, Donath L, Bizzini M, Faude O. A new Disord. 2000;27:371–380. doi: 10.1002/(sici)1098- injury prevention programme for children’s 108x(200005)27:4<371::aid-eat1>3.0.co;2-y. football--FIFA 11+ Kids--can improve motor performance: a cluster-randomised controlled 133. Solomon R. A pro-active screening program for trial. J Sports Sci. 2016;34(6):549-556. addressing injury prevention in a professional ballet company. J Dance Med Sci. 1997;1(3):113- 123. Roussel NA, Vissers D, Kuppens K, Fransen E, 117. Truijen S, Nijs J, et al. Effect of a physical conditioning versus health promotion intervention 134. Šarabon N, Kozinc Ž. Telesne asimetrije športnikov in dancers: A randomized controlled trial. Man in tveganje za poškodbe. Revija Šport. 2018;66(3- Ther. 2014;19:562–568. doi: 4):5-8. 10.1016/j.math.2014.05.008. 135. Štrancar P. Povezava med startnim položajem in 124. Sarmiento K, Mitchko J, Klein C, & Wong S. končnim rezultatom tekmovalca/-ke v gorskem Evaluation of the Centers for Disease Control and kolesarstvu na dirkah za svetovni pokal v olimpijski Prevention’s concussion initiative for high school disciplini kros. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza coaches: “Heads up: Concussion in high school v Ljubljani, Fakulteta za šport; 2016. sports”. J Sch Health. 2010; 80(3):112–118. doi: 10.1111/j.1746-1561.2010.00491.x. 136. Šuc A, Šarko P, Pleša J, Kozinc Ž. Resistance Exercise for Improving Running Economy and 125. Sattler T, Sekulić D, Esco MR, Mahmutović I, Hadžić Running Biomechanics and Decreasing Running- V. Analysis of the association between isokinetic Related Injury Risk: A Narrative Review. Sports knee strength with offensive and defensive (Basel). 2022 Jun 24;10(7):98. doi: jumping capacity in high-level female volleyball 10.3390/sports10070098. athletes. J Sci Med Sport. 2015;5:613-618. 137. Šuštar A. Športne poškodbe pri različnih plesnih 126. Sattler2 T, Hadžić V, Dervišević E, Marković G. disciplinah. Revija Šport. 2020;68(1-2):32-38. Vertical jump performance of professional male and female volleyball players : effects of playing 138. Tanne C, Pongas M. French preparticipation position and competition level. J Strength Cond physical evaluation for children in 2020: what has Res. 2015;6:1486-1493. doi: changed? Arch Pediatr. 2020;27:338–341. doi: 10.1519/JSC.0000000000000781. 10.1016/j.arcped.2020.06.0067. 103 139. Tatar Y, Ramazanoglu N, Camliguney AF, Saygi EK, 149. Vera AM, Barrera BD, Peterson LE, Yetter TR, Dong Cotuk HB. The effectiveness of shin guards used by D, Delgado DA, et al. An injury prevention program football players. J Sports Sci Med. 2014 Jan for professional ballet: a randomized controlled 20;13(1):120-127. investigation. Orthop J Sports Med. 2020;8:12. doi: 10.1177/2325967120937643. 140. Taylor JB, Ford KR, Nguyen AD, Terry LN, Hegedus EJ. Prevention of Lower Extremity Injuries in 150. Vila H, Barreiro A, Ayán C, Antúnez A, Ferragut C. Basketball: A Systematic Review and Meta- The Most Common Handball Injuries: A Systematic Analysis. Review Sports Health. 2015 Sep- Review. Int J Environ Res Public Health. 2022 Aug Oct;7(5):392-398. doi: 27;19(17):10688. doi: 10.3390/ijerph191710688. 10.1177/1941738115593441. 151. Vriend I, Valkenberg H, Schoots W, Goudswaard 141. Trajković N, Bogataj Š. Effects of Neuromuscular GJ, van der Meulen WJ, Backx FJG. Shinguards Training on Motor Competence and Physical effective in preventing lower leg injuries in Performance in Young Female Volleyball Players. football: Population-based trend analyses over 25 Int J Environ Res Public Health. 2020 Mar years. J Sci Med Sport. 2015 Sep;18(5):518-522. 8;17(5):1755. doi: 10.3390/ijerph17051755. doi: 10.1016/j.jsams.2014.07.002. 142. Tuominen M, Hanninen T, Parkkari J, Stuart MJ, 152. Watson A, Brickson S, Brooks A, Dunn W. Luoto T, Kannus P, et al. Concussion in the Subjective well-being and training load predict in- international ice hockey World Championships and season injury and illness risk in female youth Olympic Winter Games between 2006 and 2015. Br soccer players. Br J Sports Med. 2017;51(3):194– J Sports Med. 2017 Feb;51(4):244-252. doi: 199. 10.1136/bjsports-2016-097119. 153. Whittaker JL, Toomey CM, Nettel-Aguirre A, 143. Tuominen M, Stuart MJ, Aubry M, Kannus P, Jaremko JL, Doyle-Baker PK, Woodhouse LJ, et al. Parkkari J. Injuries in world junior ice hockey Health-related Outcomes after a Youth Sport- championships between 2006 and 2015. Br J related Knee Injury. Med Sci Sports Exerc. Sports Med. 2017 Jan;51(1):36-43. doi: 2019;51(2):255-263. 10.1136/bjsports-2016-095992. 154. Whittaker JL, Woodhouse LJ, Nettel-Aguirre A, 144. Turska-Kmieć A, Neunhaeuserer D, Mazur A, Emery CA. Outcomes associated with early post- Dembiński Ł, del Torso S, Grossman Z, et al. Sport traumatic osteoarthritis and other negative health activities for children and adolescents: the Position consequences 3–10 years following knee joint of the European Academy of Paediatrics and the injury in youth sport. Osteoarthr Cartil. European Confederation of Primary Care 2015;23(7):1122-1129. Paediatricians 2023—Part 1. Pre-participation physical evaluation in young athletes. Front 155. Wik EH, Lolli L, Chamari K, Materne O, Di Salvo V, Pediatr. 2023 Jun 22;11:1125958. doi: Gregson W, et al. Injury patterns differ with age in 10.3389/fped.2023.1125958. male youth football: a fourseason prospective study of 1111 time-loss injuries in an elite national 145. Twitchett E, Angioi M, Koutedakis Y, Wyon M. Do academy. Br J Sports Med. 2021;55(14):794-800. increases in selected fitness parameters affect the aesthetic aspects of classical ballet performance. 156. Wollin M, Thorborg K, Pizzari T. Monitoring the Med Probl Perform Art. 2011;26:35–38. effect of football match congestion on hamstring strength and lower limb flexibility: potential for 146. Valovich McLeod TC, Decoster LC, Loud KJ, Micheli secondary injury prevention? Phys Ther Sport. LJ, Parker JT, Sandrey MA, et al. National Athletic 2018;29:14–18. Trainers' Association position statement: prevention of pediatric overuse injuries. J Athl 157. Yang J, Comstock RD, Yi H, Harvey HH, Xun P. New Train. 2011;46(2):206–220. and recurrent concussions in high-school athletes before and after traumatic brain injury laws, 2005– 147. van Melick N, van Cingel RE, Brooijmans F, Neeter 2016. Am J Public Health. 2017 Dec;107(12):1916- C, van Tienen T, Hullegie W, et al. Evidence-based 1922. doi: 10.2105/AJPH.2017.304056. clinical practice update: practice guidelines for anterior cruciate ligament rehabilitation based on 158. Zdolšek A, Erčulj F. Epidemiologija poškodb pri a systematic review and multidisciplinary košarki in asimetrije spodnjih udov kot dejavnik consensus. Br J Sports Med. 2016;50(24):1506- tveganja za nastanek poškodb. Revija Šport. 1515. 2019;67(3-4):100-108. 148. Vatovec R, Kozinc Ž, Šarabon N. Exercise 159. Žargi M, Dolenec A. Vpliv tekaškega treninga na interventions to prevent hamstring injuries in moč trupa pri rekreativnih tekačih. Revija Šport. athletes: A systematic review and meta-analysis. 2019; 67(3-4):144-147. Eur J Sport Sci. 2020 Aug;20(7):992-1004. doi: 10.1080/17461391.2019.1689300.. 104 5 ZAKLJUČKI 1. V Sloveniji je prevalenca poškodb/nezgod mladostnikov med vadbo v športnem društvu znašala 50 %, v prostem času 43 %, med telesno vzgojo v šoli pa 25 %, tveganje mladostnikov za poškodbe pa je povezano predvsem z obsegom telesne dejavnosti in tekmovanj v posameznih okoljih, vrsto športa in izvajanjem preventivnih strategij. V športnih društvih je redno ali občasno sodelovalo 52 % mladostnikov, o podobnih deležih sodelujočih pa poročajo tudi v drugih evropskih državah. V športnih društvih se zgodi precej več poškodb kot med telesno dejavnostjo v drugih okoljih, kar skupaj z naraščajočo priljubljenostjo sodelovanja v športnih društvih kaže na potrebo po dodatnih preventivnih ukrepih v društvih. Kljub povečanemu tveganju za poškodbe, je treba mladostnike spodbujati, da dosegajo veljavne smernice glede telesne dejavnosti, pri čemer se mora področje promocije gibanja osredotočiti tudi na preprečevanje poškodb. 2. Med telesno dejavnostjo v športnem društvu in prostem času so se najpogosteje poškodovali mlajši mladostniki, kar je posledica pospešene rasti okrog 13. leta starosti in s tem povezanih fizioloških sprememb telesa ter obremenitev pri vadbi in na tekmah. Povezava med dozorevanjem in hitrostjo rasti ter tveganjem za poškodbe je bila potrjena v raziskavah, zato bi morali trenerji to upoštevati tudi pri določanju obremenitev mladostnikov pri vadbi. Po drugi strani pa nestrukturirana prosta vadba zagotavlja izvajanje širše palete vzorcev gibanja in intenzivnosti vadbe, kar spodbuja bolj uravnotežen razvoj mišične moči in prožnosti ter izboljša živčno-mišični nadzor, to pa potrjeno zmanjšuje tveganje za poškodbe. Nasploh so mlajši mladostniki v primerjavi s starejšimi vrstniki bolj izpostavljeni, saj s starostjo upada odstotek slovenskih mladostnikov, ki so redno telesno dejavni v športnih društvih in prostem času. 3. Polovica mladostnikov je izostala iz šole/prostočasnih dejavnosti vsaj en dan zaradi poškodb pri telesni dejavnosti v športnem društvu in prostem času, od tega spet najpogosteje 13-letniki. Večina poškodb v športnem društvu in prostem času je bila lahkih z izostankom do 7 dni, medtem ko so mladostniki v športnem društvu pogosteje kot v prostem času utrpeli zmerno hude in hude poškodbe z izostankom 8–28 dni oz. nad 28 dni. 4. Pogosteje so se poškodovali fantje, ki so v športnih društvih in prostem času redno telesno dejavni v večjem deležu kot dekleta. Fantje so se med telesno dejavnostjo v društvu in prostem času pogosteje poškodovali v moštvenih športih (nogomet, košarka, odbojka), dekleta pa v športih posameznikov (ples, konjeništvo, tek), kar odraža predvsem razlike med spoloma v izpostavljenosti posameznim športom. Pri tem so imeli slovenski mladostniki iz manj premožnih družin v moštvenih športih v društvu višjo prevalenco poškodb v primerjavi z vrstniki z boljšim SE položajem. To je verjetno posledica večje udeležbe mladostnikov iz manj premožnih družin v moštvenih športih, ki so stroškovno bolj dostopni, saj ne zahtevajo drage športne opreme. 5. Prevalenca poškodb mladostnikov med poukom telesne vzgoje in vodenimi športnimi dejavnostmi, ki jih organizira šola, je bila nižja kot pri vadbi v športnem društvu in prostem času. Pri tem so bile v šoli poškodbe pogosteje zelo lahke, prevalenca zmerno hudih in hudih poškodb pa je bila nižja kot v drugih dveh okoljih. Podobno kot v športnem društvu in prostem času so se tudi v šoli pogosteje poškodovali mlajši mladostniki, razlik med spoloma pa ni bilo mogoče potrditi. Pri telesni vzgoji v šoli so imeli mladostniki največkrat poškodbe v nogometu, košarki in odbojki. Pri tem je bila prevalenca poškodb v moštvenih športih višja kot v športnih društvih in prostem času, kar je mogoče pripisati predvsem večji izpostavljenosti moštvenim športom v šoli skladno z učnim načrtom. Razlik med mladostniki z različnim SE položajem, ki so se poškodovali v moštvenih športih ni bilo mogoče potrditi, saj je izpostavljenost določenim športom in tveganju za poškodbe povezano predvsem z vplivom šolskega okolja in vrstnikov, manj pa z vplivom družine. Če želimo zmanjšati neenakosti v zdravju in povečati število teelsno dejavnih otrok in mladih, jim je treba poleg telesne vzgoje v šolskem sistemu ponuditi tudi prostočasne telesne dejavnosti, ki ne bi bile stroškovno breme za družino, in jih pritegniti vanje. 6. Z dokazi podprte preventivne strategije zmanjšajo število in resnost poškodb, povezanih s telesno dejavnostjo. Med pomembnejšimi strategijami je načrtovana živčno-mišična vadba, ki se pogosto izvaja kot del strukturiranega programa ogrevanja v športnih društvih. Živčno-mišična vadba potrjeno izboljša športno zmogljivost, vključno z močjo, hitrostjo, okretnostjo, ravnotežjem in stabilnostjo ter športno specifičnimi spretnostmi, zlasti med mladimi športniki. Hkrati zmanjša splošno tveganje za poškodbe, tveganje za akutne poškodbe in tveganje za preobremenitvene poškodbe v različnih športih in starostnih skupinah. Vključitev tovrstne vadbe v program šolske telesne vzgoje bi pomagal predvsem mladostnikom, ki ne sodelujejo v dejavnostih športnih društev, da izpolnijo smernice za telesno dejavnost brez poškodb v šoli in prostem času. 7. V prihodnje bi bile v raziskavi Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC) smiselne obdobne ponovitve vprašanj o poškodbah, povezanih s telesno dejavnostjo v treh okoljih. Ob tem bi morali v vprašalnik dodati še vprašanja o vrsti športa, s katerim se mladostnik ukvarja in kako pogosto oziroma koliko ur na teden se ukvarja s posameznim športom v športnem društvu, prostem času in v šoli. 106 POVZETEK Redna telesna dejavnost je eden od najbolj raziskovanih zaščitnih dejavnikov za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni. V mladostniškem obdobju telesna dejavnost prispeva k zdravemu razvoju mišično-skeletnega in srčno-žilnega sistema, ohranjanju primerne telesne mase, povezana pa je tudi s številnimi duševnimi in socialnimi koristmi. Kljub temu telesna dejavnost ni brez neželenih učinkov. V objavljenih člankih so na voljo številne epidemiološke raziskave, ki opisujejo pogostost in značilnosti poškodb, povezanih z vadbo visoko zahtevnih športov, pa tudi s priporočeno manj zahtevno telesno dejavnostjo. Poškodbe, povezane s telesno dejavnostjo, se pri mladostnikih večinoma pojavljajo v treh okoljih: pri organiziranem športu v športnih društvih, prostočasni telesni dejavnosti in šolski telesni vzgoji. V raziskavah poročajo o največji razširjenosti poškodb pri organiziranih športih (46 %), medtem ko je prevalenca poškodb pri prosto- časni telesni dejavnosti 30-odstotna, pri šolski telesni vzgoji pa 18-odstotna. Tveganje za poškodbe je povezano z obsegom telesne dejavnosti in tekmovanj v različnih okoljih ter vrsto športa. Pri vadbi v športnih društvih so zaznali povečanje tveganja za poškodbe, kadar so bili mladostniki udeleženi pri vadbi 2-krat tedensko ali pogosteje, pri telesni dejavnosti v prostem času pa je bilo tveganje večje med tistimi, ki so sodelovali 4-krat tedensko ali pogosteje. Telesna vzgoja v šoli poleg običajnega pouka telesne vzgoje vključuje tudi organizirane in priložnostne športne dejavnosti, ki se izvajajo v šoli. Čeprav so člani športnih društev v boljši telesni pripravljenosti zaradi vsestranskih metod vadbe, to ne povzroča razlik med mladostniki v pogostosti poškodb pri šolskem športu. To je verjetno posledica intenzivnejšega udejstvovanja članov športnih društev pri telesni vzgoji v šoli v primerjavi z nečlani. Otroci in mladostniki imajo lahko zaradi športnih poškodb resne zdravstvene posledice do konca življenja, zlasti tisti, ki si poškodujejo vrat, hrbtenico ali utrpijo travmatske znotrajlobanjske poškodbe. Po ocenah je okoli 20 % poškodb, ki jih obravnavajo na oddelkih nujne medicinske pomoči v bolnišnicah, povezanih s telesnimi dejavnostmi. Tveganje za športne poškodbe se bistveno poveča, ko otroci začnejo hoditi v šolo, največje pa je v starostni skupini od 10 do 19 let. Poleg telesnih posledic imajo poškodovani posamezniki in njihove družine pogosto tudi negativne duševne posledice in težave z duševnim zdravjem, vključno z motnjami razpoloženja in znižanim samospoštovanjem, strahom ali simptomi depresije, motnjami spanja, težavami pri učenju ter občutki osamljenosti in samoobtoževanja. Metodologija raziskave V pričujoči raziskavi so prikazani slovenski rezultati mednarodne raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC), ki je bila izvedena leta 2022 in v kateri so bili pridobljeni podatki o poškodbah mladostnikov, povezanih s telesno dejavnostjo v športnem društvu, prostem času in v šoli. V raziskavo so bili zajeti le mladostniki, vključeni v šolanje, enota vzorčenja je bil razred oziroma oddelek. Reprezentativni vzorec je bil oblikovan z uporabo metode dvostopenjskega stratificiranega vzorčenja na osnovi podatkov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje o vpisu v šolskem letu 2021/2022 v 6. in 8. razred vseh osnovnih šol ter o vpisu v 1. in 3. letnik vseh srednjih šol. Izvedena je bila analitična presečna raziskava. Za anketiranje je bil uporabljen standardizirani mednarodni vprašalnik na reprezentativnem vzorcu slovenskih, v šolanje vključenih, 11-, 13- in 15-letnikov. Mednarodni HBSC vprašalnik je obsegal niz obveznih vprašanj o demografskih, vedenjskih in psihosocialnih vidikih zdravja mladostnikov, določeno število vprašanj iz izbirnih paketov ter nacionalna vprašanja. Med nacionalnimi vprašanji so bila prvič vključena vprašanja o poškodbah mladostnikov, povezanih s telesno dejavnostjo v športnem društvu, prostem času in v šoli. Vprašanja so bila pripravljena v okviru mednarodnega projekta »Physical activity-related injuries prevention in adolescents - PARIPRE«. V analizi prečiščene in utežene baze podatkov sta bili ocenjeni prevalenca poškodb/nezgod glede na starost, spol, socialno-ekonomski položaj družine, vrsto in tip športa, trajanje izostanka iz šole/prostočasnih dejavnosti ter povezanost med izbranimi spremenljivkami. 107 Rezultati V Sloveniji se je v športnih društvih zgodilo več poškodb kot med telesno dejavnostjo v drugih okoljih. Prevalenca poškodb/nezgod mladostnikov med telesno vadbo v športnem društvu je znašala 50 %, v prostem času 43 %, med telesno vzgojo v šoli pa 25 %. Med vadbo v športnem društvu in prostem času so se najpogosteje poškodovali mlajši mladostniki, kar je posledica pospešene rasti okrog 13. leta starosti in s tem povezanih fizioloških sprememb telesa ter obremenitev pri vadbi in na tekmah. Mlajši mladostniki so tudi bolj izpostavljeni v primerjavi s starejšimi vrstniki, saj s starostjo upada odstotek redno telesno dejavnih mladostnikov. Polovica mladostnikov je izostala iz šole/prostočasnih dejavnosti vsaj en dan zaradi poškodb pri vadbi v športnem društvu in prostem času, od tega spet najpogosteje 13-letniki. Večina poškodb v športnem društvu in prostem času je bila lahkih z izostankom do 7 dni, medtem ko so mladostniki v športnem društvu pogosteje kot v prostem času utrpeli zmerno hude in hude poškodbe z izostankom 8–28 dni oz. nad 28 dni. Fantje so se med telesno dejavnostjo v društvu in prostem času poškodovali pogosteje kot dekleta. Poškodovali so se predvsem v moštvenih športih (nogomet, košarka, odbojka), medtem ko so se dekleta pogosteje poškodovala v športih posameznikov (ples, konjeništvo, tek), kar odraža predvsem razlike med spoloma v izpostavljenosti posameznim športom. Pri tem so imeli mladostniki iz manj premožnih družin višjo prevalenco poškodb v moštvenih športih v društvu v primerjavi z vrstniki iz družin z boljšim SE položajem. Prevalenca poškodb mladostnikov med poukom telesne vzgoje in vodenimi telesnimi dejavnostmi, ki jih organizira šola, je bila najnižja. Pri tem so bile poškodbe v šoli pogosteje zelo lahke, prevalenca zmerno hudih in hudih poškodb pa je bila nižja kot v drugih dveh okoljih. Mladostniki so največkrat poročali o poškodbah pri nogometu, košarki in odbojki. Prevalenca poškodb v moštvenih športih je bila višja kot v športnih društvih in prostem času, kar je mogoče pripisati predvsem večji izpostavljenosti moštvenim športom v šoli skladno z učnim načrtom. Razlik med mladostniki z različnim SE položajem, ki so se poškodovali v moštvenih športih, ni bilo mogoče potrditi, saj je izpostavljenost določenim športom in tveganju za poškodbe povezano predvsem z vplivom šolskega okolja in vrstnikov, manj pa z vplivom družine. Dejavniki tveganja Na nastanek poškodbe vpliva sočasno in medsebojno delovanje številnih dejavnikov tveganja. V raziskavah so bili ugotovljeni različni notranji (živčno-mišični nadzor, biološki in antropometrični dejavniki, predhodne poškodbe, tehnične in taktične spretnosti, duševni dejavniki) in zunanji (obremenitev pri vadbi, pravila igre, igralna površina, položaj pri igranju, zgodnja športna specializacija) dejavniki tveganja za poškodbe. Notranji in zunanji dejavniki tveganja medsebojno ustvarjajo »mrežo dejavnikov«, ki prispeva k temu, da so športniki bolj nagnjeni k poškodbam. Mladostniki doživljajo obdobje hitrega telesnega razvoja s povečanjem telesne mase, višine, mišične mase in telesne zmogljivosti, vendar se poveča tudi njihova ranljivost za poškodbe. Čas pospešene rasti, ko kosti rastejo hitreje kot mišice in kite, se pri dekletih v povprečju pojavi pri 12 letih, pri fantih pa pri 14 letih. Največjo telesno višino dosežejo pred povečano stopnjo kostne mineralizacije, kar vodi v prehodno oslabelost kosti, hitro rast pa spremlja tudi začasno motena skladnost gibanja in slabše prostorsko zaznavanje. Za obdobje pospešene rasti je značilna zmanjšana sposobnost prenašanja obremenitev in obnove (regeneracije), ki pri mladostnikih pogosto sovpada s povečanjem obremenitev pri vadbi in na tekmah. Vsi ti dejavniki prispevajo k večjemu tveganju športnikov v puberteti za poškodbe v primerjavi s športniki pred puberteto. V primerjavi z mladostnicami imajo mladostniki bistveno več poškodb med telesno dejavnostjo v športnih društvih in v prostem času ter več poškodb z izgubo igralnega časa. Vendar je bila višja stopnja poškodb pri mladostnikih potrjena le pri nekaterih športih, zato spola ne bi smeli obravnavati kot splošni dejavnik tveganja za vse športne poškodbe, ampak le v povezavi z določeno vrsto športa. Razlike med spoloma so najverjetneje posledica nižje ravni dejanskega tveganega vedenja pri dekletih in večje obremenitve fantov na tekmah/pri vadbi, saj npr. nogometaši med tekmo premagajo večjo razdaljo pri višjih hitrostih in imajo večjo skupno izpostavljenost vadbi v primerjavi z nogometašicami. Po drugi strani pa se med puberteto le pri športnicah poveča splošna ohlapnost sklepov zaradi hormona estrogena, kar je povezano s povečanim tveganjem za poškodbe kolena pri dekletih. 108 Zgodnja športna specializacija je razmeroma pogost pojav v sodobnem športu, prevalenca le-te pa se v zadnjem desetletju še povečuje. V novejših raziskavah poročajo o prevalenci športne specializacije med mladimi športniki med 17 in 41 %, kar je odvisno od dejavnikov, kot so spol, starost, vrsta športa, SE položaj in zemljepisna lokacija. Starši, športniki in trenerji pogosto menijo, da je zgodnja specializacija za en šport nujna za dolgoročni uspeh, vendar je več raziskav potrdilo, da je tekmovalni uspeh na mladinski ravni zelo malo povezan z dolgoročnim uspehom na članski ravni ali pa sploh ne. Kratkoročni uspeh mladih je res povezan z zgodnjo specializacijo za en šport in intenzivnejšo, za šport specifično vadbo v otroštvu in puberteti, medtem ko so odrasli vrhunski športniki imeli v otroštvu sorazmerno manj športno specifične vadbe in so običajno sodelovali v različnih športnih dejavnostih. Ti športniki so se specializirali za svoj glavni šport bistveno pozneje kot njihovi vrstniki, kar je bilo potrjeno tudi med nosilci medalj z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Raziskovalci kot razlog za uspeh odraslih vrhunskih športnikov navajajo, da zgodnje učne in vadbene izkušnje v različnih športih izboljšajo učinkovitost poznejše vadbe v primarnem športu, ker športniki razvijejo širšo in tesneje povezano »mrežo« zaznavno-gibalnih spretnosti, kar olajša razvoj funkcionalnih spretnosti. Visoka stopnja zgodnje športne specializacije je povezana z višjo incidenco poškodb, zlasti preobremenitvenih. Pogosteje se pojavljajo pri mladih športnikih, ki so visoko specializirani v športih posameznikov in se ukvarjajo s športom več ur na teden, kot je njihova starost v letih. Posamezni športi imajo različen profil tveganja, zato je pri napovedovanju tveganja za specifične poškodbe, poleg stopnje specializacije, pomembna tudi vrsta športa, za katerega se mladi športnik specializira. Močan dejavnik tveganja za ponovno poškodbo istega dela telesa je predhodna poškodba, ki poveča tudi tveganje za druge poškodbe. Pri tem imajo mladi športniki pred diagnozo preobremenitvene poškodbe pogosto dlje časa vztrajne simptome, zato se priporočajo pregledi za zgodnje prepoznavanje poškodb in zdravljenje. Intenzivn vadba, ki je neločljivo povezana s športno specializacijo mladih, poleg telesnega stresa negativno vpliva tudi na športnikovo psiho-socialno počutje. Iskanje odličnosti ter nerealna pričakovanja staršev in trenerjev lahko povzročijo pretiran duševni stres, visoke stopnje specializacije pa so povezane z motenimi vzorci spanja in višjimi stopnjami dnevne zaspanosti pri mladostniških športnikih, kar še poveča nagnjenost k preobremenitvenim poškodbam. V zadnjem desetletju se je močno razvil model telesne dejavnosti »plačaj, da igraš«, ki je zmanjšal dostopnost do udejstvovanja v športnih društvih pri mladostnikih, ki izhajajo iz družin, ki nimajo dovolj denarnih sredstev. Ugotovljeno je bilo, da se mladi iz družin s slabšim SE položajem in člani narodnostnih manjšin manj ukvarjajo s športom, kar je posledica številnih ovir, vključno z denarnimi in časovnimi omejitvami, manjšo dostopnostjo do vadbe v športnih društvih in prostem času ter pomanjkanjem družinske podpore. Po drugi strani pa v raziskavah ugotavljajo, da mladi športniki iz družin z višjim SE položajem utrpijo več preobremenitvenih poškodb. To je posledica pogostejše športne specializacije v športih posameznikov, večjega tedenskega števila ur vadbe, poleg tega se športniki iz premožnejših družin začnejo ukvarjati s tekmovalnim športom v mlajših letih kot njihovi vrstniki. Večina športov posameznikov za doseganje uspeha zahteva dobro organizirano vadbo in trenerja, kar pogosteje zagotavljajo v vrhunskih društvih in ligah, kjer so stroški precej visoki. Športniki iz družin z nižjim SE položajem pa igrajo pogosteje v moštvenih športih, ker so tovrstni športi stroškovno bolj dostopni, saj ne zahtevajo drage športne opreme in se običajno ponujajo v šolah in društvih, kjer so članarine nizke. Preventivne strategije Več dejavnikov skupaj predstavlja nujen, vendar ne zadosten pogoj za nastanek poškodbe, saj šele prisotnost dodatnega dejavnika, kot je npr. igralni položaj ali razpored tekem, predstavlja pravi sprožilec, ki povzroči nastanek poškodbe. Trenerji se morajo zato zavedati vseh dejavnikov tveganja za poškodbe, zlasti tistih, ki jih je mogoče spremeniti s preventivnimi ukrepi. Z dokazi podprte strategije preprečevanja poškodb, povezanih s telesno dejavnostjo, kot so spremembe pravil igre in politik, spremembe okolja in opreme ter spremembe vedenja oz. vadbe, nedvomno zmanjšajo število in resnost poškodb, povezanih s telesno dejavnostjo. Nujni so tudi preventivni pregledi športnikov ter zgodnje prepoznavanje poškodb, zdravljenje in ustrezna rehabilitacija po poškodbi, da bi zmanjšali število težav, ki lahko napredujejo do te mere, da je potrebna zdravniška pomoč. Pri sprejemanju odločitev o rehabilitaciji in preprečevanju ponovnih poškodb je treba spoštovati tudi strokovne smernice za vrnitev v igro po poškodbi. Izobraževanje in osveščanje trenerjev in drugih uradnih predstavnikov športnih ustanov je uspešno pri preprečevanju poškodb športnikov le v kombinaciji z drugimi preventivnimi strategijami. Ogrevanje z živčno-mišično vadbo je potrjeno učinkovita strategija za zmanjševanje tveganja za športne poškodbe, saj zmanjša splošno tveganje za poškodbe ter tveganje za akutne in preobremenitvene poškodbe 109 v različnih športih in starostnih skupinah. Pogosto se izvaja kot del strukturiranega programa ogrevanja, pri čemer je intenzivnost ogrevanja zmerna, poudarek pa je na pravilni tehniki gibanja. Načrtovana živčno-mišična vadba potrjeno izboljšajo telesno zmogljivost, vključno z močjo, hitrostjo, okretnostjo, ravnotežjem in stabilnostjo ter športno specifičnimi spretnostmi, zlasti med mladimi športniki. Ustrezno načrtovanje vadbene obremenitve je pomembno za preprečevanje poškodb gibalnega sistema odraščajočega športnika, ki je občutljiv na velike in ponavljajoče se sile. Mladi športniki imajo v času pospešene rasti visoko prevalenco poškodb zaradi prekomerne obremenitve, ki so pogosto povezane z velikim obsegom organizirane vadbe brez zadostnega počitka. Stres in utrujenost, ki ju povzroča visoka vadbena obremenitev, povečata tveganje za poškodbe, zato je treba stalno spremljati fiziološki odziv igralcev. Športna vadba se namreč med letom spreminja in stopnjuje v pripravljalnih obdobjih, tj. na začetku športne sezone, in na prehodu iz pripravljalnega v tekmovalno obdobje. Pred začetkom sezone pride do upada telesne pripravljenosti, medtem ko se v pripravljalnem obdobju poveča intenzivnost vadbe in tekem ter s tem tudi tveganje za poškodbe. Pomembno je vedeti, v katerih obdobjih v letu se pogosteje pojavljajo poškodbe, kar pomaga določiti smernice za obremenitev športnikov in zmanjšanje tveganja za poškodbe. Poleg dobro načrtovane vadbene obremenitve pomagajo preprečiti poškodbe tudi zadostna količina spanja in počitka ter ustrezna prehrana, ki zagotavljajo dobro obnovo (regeneracijo) in zadostijo prehranskim zahtevam še rastočih otrok in mladostnikov. Športna zaščitna oprema prispeva k znižanju incidence poškodb, povezanih s telesno dejavnostjo, in/ali njihovo resnost. Mednarodna nogometna zveza je, na primer, uvedla obvezno uporabo ščitnikov za goleni med tekmo in pri vadbi, saj so raziskave potrdile, da so ščitniki učinkoviti pri preprečevanju odrgnin, udarnin ter zlomov golenice in mečnice. Prav tako se čelada že dolgo uporablja za preprečevanje hudih poškodb glave in možganov pri različnih športih z visokim tveganjem, kar so potrdili v številnih raziskavah. Na tveganje za poškodbe vplivajo tudi okoljski dejavniki, npr. material igralne površine. Že pri načrtovanju gradnje in prenovi športnih objektov je treba upoštevati značilnosti uporabljenih materialov igralnih površin, kot so trenje (drsenje), prožnost ipd. Pri nekaterih športih je pomembna izbira zunanjega terena za vadbo, zato je npr. Mednarodno združenje za gorsko kolesarjenje razvilo sistem označevanja težavnosti prog z barvami glede na težavnost, ki gorskim kolesarjem olajša odločitev, da izberejo proge, ki najbolj ustrezajo njihovemu znanju in veščinam. To zmanjša tveganje za nezgode in težke poškodbe, sistem označevanja pa pomaga tudi pri boljšem načrtovanju mreže prog in gorsko-kolesarskih parkov. Včasih je treba spremeniti športna pravila in politike, da bi zaščitili varnost udeležencev, zlasti pri športnih dejavnostih mladostnikov. Primer take spremembe politike je prepoved udarec nasprotnika s telesom (body checkinga) v mladinskem hokeju na ledu, zaradi česar se je 3-krat zmanjšala stopnja pretresa možganov. Tudi v nekaterih mladinskih nogometnih ligah so uvedli odložitev starosti, pri kateri se dovoli uporaba udarca nasprotnika s telesom, in tako zmanjšali tveganje za pretres možganov v mlajših starostnih skupinah športnikov. Zaključek V Sloveniji je v športnih društvih redno ali občasno sodelovalo 52 % mladostnikov, o podobnih deležih sodelujočih pa poročajo tudi v drugih evropskih državah. V športnih društvih se zgodi precej več poškodb kot med telesno dejavnostjo v drugih okoljih, kar skupaj z naraščajočo priljubljenostjo sodelovanja v športnih društvih kaže na potrebo po dodatnih preventivnih ukrepih v društvih. Razlika med prevalenco poškodb v športnem društvu (50 %) in prostem času (43 %) je sorazmerno majhna glede na to, da vsi mladostniki niso redno telesno dejavni zunaj športnih društev. Kljub povečanemu tveganju za poškodbe, je treba mladostnike spodbujati, da dosegajo veljavne smernice glede telesne dejavnosti, pri čemer se mora področje promocije gibanja osredotočiti tudi na preprečevanje poškodb. 110 SEZNAM SLIK IN PREGLEDNIC Seznam slik Slika 1: Delež udeležbe slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu po starosti in spolu, 2022. ...................................................................................................... 23 Slika 2: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na intenzivnost udeležbe v športnem društvu po starosti in spolu, 2022. .................................................................... 24 Slika 3: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na število poškodb/nezgod v športnem društvu v preteklem letu po starosti in spolu, 2022........................................... 24 Slika 4: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na izostanek iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe v športnem društvu v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. .............. 25 Slika 5: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na trajanje izostanka iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe v športnem društvu v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. ...................................................................................................... 25 Slika 6: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po tipu športa, starosti in spolu, 2022. ...................................................... 27 Slika 7: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po tipu športa in socialno-ekonomskem položaju družine, 2022. ............ 28 Slika 8: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na število poškodb/nezgod med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. ........ 29 Slika 9: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na izostanek iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. .......................................................................... 30 Slika 10: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na trajanje izostanka iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. .......................................................................... 30 Slika 11: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po tipu športa, starosti in spolu, 2022. ........ 32 Slika 12: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po tipu športa in socialno-ekonomskem položaju družine, 2022. .......................................................................................................... 33 Slika 13: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na število poškodb/nezgod med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. ................................ 34 Slika 14: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na izostanek iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. ...................................................................................................... 35 Slika 15: Delež slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) glede na trajanje izostanka iz šole in drugih dejavnosti zaradi poškodbe med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po starosti in spolu, 2022. ...................................................................................................... 35 Slika 16: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po tipu športa, starosti in spolu, 2022. ............................................ 37 Slika 17: Število poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po tipu športa in socialno-ekonomskem položaju družine, 2022. ... 38 SEZNAM PREGLEDNIC 111 Preglednica 1: Struktura vzorca izbranih razredov/oddelkov v šolskem letu 2021/2022. .................. 21 Preglednica 2: Struktura končnega vzorca sodelujočih v raziskavi po starosti in spolu (HBSC, 2022). ............................................................................................................... 21 Preglednica 3: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po vrsti športa in starosti, 2022. ..................... 26 Preglednica 4: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) v športnem društvu v preteklem letu po vrsti športa in spolu, 2022. ........................ 27 Preglednica 5: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po vrsti športa in starosti, 2022. ........ 31 Preglednica 6: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno dejavnostjo v prostem času v preteklem letu po vrsti športa in spolu, 2022. ............ 32 Preglednica 7: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po vrsti športa in starosti, 2022. ............ 36 Preglednica 8: Delež poškodb/nezgod slovenskih mladostnikov (11, 13, 15 let) med telesno vzgojo v šoli v preteklem letu po vrsti športa in spolu, 2022. ............... 36 112 PRILOGA 1 113 114 115 116 117 118 119 PRILOGA 2 A: Število in delež poškodb otrok in mladostnikov, povezanih s telesno vadbo v športnem društvu, po posameznih športih. N % N % NOGOMET 448 27,9 SUP 22 1,4 KOŠARKA 285 17,8 KICKBOKS - WAKO 22 1,4 ODBOJKA 232 14,5 SMUČARSKI TEKI 21 1,3 TEK 127 7,9 POTAPLJANJE 17 1,1 PLES 125 7,8 TAEKWONDO 17 1,0 ATLETIKA 124 7,7 JU - JITSU 17 1,0 ROKOMET 111 6,9 BOWLING 16 1,0 ALPSKO SMUČANJE 107 6,7 SMUČARSKI SKOKI 15 0,9 GIMNASTIKA 84 5,2 TAJSKI BOKS 14 0,9 DRSANJE 77 4,8 STRELSTVO 12 0,7 TENIS 68 4,3 CHEERLEADING 11 0,7 GORSKO KOLESARSTVO 67 4,2 LOKOSTRELSTVO 11 0,7 KONJENIŠTVO 63 3,9 AMERIŠKI NOGOMET 11 0,7 JUDO 62 3,9 SURF 11 0,7 BOKS 59 3,7 KAJAK KANU 10 0,6 BMX 57 3,6 RUGBY 10 0,6 PLAVANJE 56 3,5 GOLF 10 0,6 ROLANJE 55 3,4 ORIENTACIJA 10 0,6 CESTNO KOLESARSTVO 54 3,4 HOKEJ IN LINE 9 0,6 HOKEJ NA LEDU 44 2,7 BALINANJE 9 0,6 KARATE 41 2,6 AKVATLON 8 0,5 ROLKANJE 41 2,6 KEGLJANJE 8 0,5 BADMINTON 40 2,5 TRIATLON 8 0,5 SANKANJE 30 1,9 JADRANJE 7 0,4 BASEBALL 30 1,9 VATERPOLO 7 0,4 MOTOCIKLIZEM 29 1,8 ROKOBORBA 7 0,4 DVIGANJE UTEŽI 29 1,8 SABLJANJE 6 0,4 KOTALKANJE 29 1,8 DUATLON 5 0,3 NAMIZNI TENIS 28 1,8 CURLING 5 0,3 DESKANJE NA SNEGU 27 1,7 SQUASH 5 0,3 RIBIŠTVO 25 1,6 SOFTBALL 5 0,3 VESLANJE 23 1,4 HOKEJ NA TRAVI 3 0,2 FRIZBI 23 1,4 DRUGO 263 16,4 PLANINSTVO 23 1,4 SKUPAJ 1604 100,0 120 B: Število in delež poškodb otrok in mladostnikov, povezanih s telesno dejavnostjo v prostem času, po posameznih športih. N % N % NOGOMET 665 25,3 SUP 33 1,3 KOŠARKA 471 17,9 RIBIŠTVO 33 1,2 ODBOJKA 390 14,8 VESLANJE 31 1,2 TEK 354 13,4 BOWLING 26 1,0 ALPSKO SMUČANJE 224 8,5 LOKOSTRELSTVO 25 0,9 GIMNASTIKA 181 6,9 GOLF 24 0,9 DRSANJE 179 6,8 KICKBOKS - WAKO 23 0,9 PLES 179 6,8 AMERIŠKI NOGOMET 23 0,9 ROLANJE 168 6,4 HOKEJ IN LINE 22 0,8 ATLETIKA 160 6,1 CHEERLEADING 22 0,8 GORSKO KOLESARSTVO 144 5,5 STRELSTVO 19 0,7 BMX 139 5,3 JU - JITSU 19 0,7 CESTNO KOLESARSTVO 133 5,0 TAEKWONDO 18 0,7 ROKOMET 131 5,0 SABLJANJE 17 0,7 ROLKANJE 104 4,0 SMUČARSKI SKOKI 17 0,7 SANKANJE 100 3,8 ORIENTACIJA 16 0,6 PLAVANJE 94 3,6 ROKOBORBA 16 0,6 MOTOCIKLIZEM 93 3,5 TAJSKI BOKS 15 0,6 BOKS 92 3,5 SURF 15 0,6 PLANINSTVO 85 3,2 HOKEJ NA TRAVI 14 0,5 KOTALKANJE 76 2,9 JADRANJE 14 0,5 TENIS 73 2,8 VATERPOLO 11 0,4 JUDO 70 2,7 RUGBY 11 0,4 KONJENIŠTVO 65 2,5 KAJAK KANU 10 0,4 BADMINTON 65 2,5 KEGLJANJE 10 0,4 DVIGANJE UTEŽI 61 2,3 CURLING 10 0,4 KARATE 55 2,1 TRIATLON 9 0,3 DESKANJE NA SNEGU 49 1,9 BALINANJE 9 0,3 BASEBALL 47 1,8 AKVATLON 8 0,3 POTAPLJANJE 43 1,6 SOFTBALL 8 0,3 HOKEJ NA LEDU 42 1,6 SQUASH 6 0,2 NAMIZNI TENIS 40 1,5 DUATLON 5 0,2 FRIZBI 39 1,5 DRUGO 491 18,7 SMUČARSKI TEKI 37 1,4 SKUPAJ 2631 100,0 121 C: Število in delež poškodb otrok in mladostnikov, povezanih s telesno vzgojo v šoli, po posameznih športih. N % N % NOGOMET 367 24,1 SUP 16 1,1 KOŠARKA 324 21,2 SMUČARSKI SKOKI 15 1,0 ODBOJKA 319 20,9 DESKANJE NA SNEGU 15 1,0 TEK 211 13,8 RIBIŠTVO 14 0,9 GIMNASTIKA 153 10,0 BALINANJE 13 0,8 ATLETIKA 140 9,2 HOKEJ IN LINE 12 0,8 ROKOMET 96 6,3 LOKOSTRELSTVO 11 0,7 DRSANJE 77 5,0 JU - JITSU 11 0,7 ALPSKO SMUČANJE 76 5,0 HOKEJ NA TRAVI 11 0,7 PLES 73 4,8 BOWLING 11 0,7 BMX 62 4,1 JADRANJE 10 0,7 ROLANJE 52 3,4 AMERIŠKI NOGOMET 10 0,7 SANKANJE 47 3,1 TAEKWONDO 9 0,6 PLAVANJE 46 3,0 TAJSKI BOKS 9 0,6 TENIS 45 2,9 KEGLJANJE 9 0,6 BOKS 44 2,9 SURF 9 0,6 ROLKANJE 42 2,7 ORIENTACIJA 9 0,6 KARATE 40 2,6 KICKBOKS - WAKO 8 0,5 GORSKO KOLESARSTVO 37 2,4 STRELSTVO 8 0,5 BADMINTON 34 2,2 TRIATLON 8 0,5 CESTNO KOLESARSTVO 31 2,0 SQUASH 8 0,5 PLANINSTVO 29 1,9 AKVATLON 8 0,5 JUDO 27 1,8 KAJAK KANU 8 0,5 KONJENIŠTVO 27 1,8 SABLJANJE 7 0,5 KOTALKANJE 26 1,7 ROKOBORBA 7 0,5 NAMIZNI TENIS 24 1,6 CURLING 7 0,5 FRIZBI 24 1,6 RUGBY 6 0,4 BASEBALL 23 1,5 VATERPOLO 6 0,4 POTAPLJANJE 21 1,4 CHEERLEADING 6 0,4 VESLANJE 19 1,3 GOLF 5 0,3 MOTOCIKLIZEM 19 1,2 DUATLON 5 0,3 SMUČARSKI TEKI 18 1,2 SOFTBALL 4 0,3 DVIGANJE UTEŽI 17 1,1 DRUGO 226 14,8 HOKEJ NA LEDU 16 1,1 SKUPAJ 1523 100,0 122 STVARNO KAZALO A G AAP COSMF 4 gibanje akutne poškodbe 9, 10, 11, 45, 56, 60, 67, 68, 87, mehanika 8, 44 91, 92, 106 motnja 62 Ameriška akademija za pediatrijo 4 nadzor 68 Ameriška nacionalna košarkarska zveza 52 promocija 11, 105 Ameriško nacionalno združenje športnih trenerjev razpon 60, 62, 68, 70 97 skladnost 8, 24, 42, 44, 51, 91 Ameriško ortopedsko združenje za športno tehnika 91 medicino 97 vzorec 11, 67, 105 apofiza 7, 79 gimnastika 9, 10, 11, 26, 31, 36, 42 AOSSM 97 gorsko kolesarjenje 26, 31, 36, 85, 91, 92, 93, 94, atletika 26, 31, 36, 51 95, 97 B H bejzbol 8, 11 HBSC 20, 21 biološka starost 43, 79 hokej 11, 94, 96, 97 bloker 56 hormonske spremembe BMX 27, 32, 36 estrogen 8, 44, 69 poškodbe 8, 9, 42, 43, 44, 69, 79 C CDC 97 I Center za nadzor in preprečevanje bolezni 97 IFAB 96 igralec na krilu 61 Č igralna površina, teren 43.44, 56, 80, 88, 95 čelada igralni položaj kolesarstvo 85, 87, 88, 93, 97 bloker 56 konjeništvo 76, 77 igralec na krilu 61 korektor 56 D libero 56, 57 podajalec 56 dejavniki tveganja poškodbe 43, 45, 56, 57, 61, 92 notranji 7, 8, 10, 44, 52, 57, 61, 69, 77, 80, 86, 92 sprejemalec 56 srednji napadalec 61 zunanji 8, 9, 10, 11, 44, 57, 61, 69, 77, 80, 87, vratar 45, 61 92, 95, 97 drsanje 9, 11, 26, 31, 36 IHF 62 IMBA 65 E IOC 97 ITM 44, 56, 57, 80 EAP 95 izobraževanje 81, 97 ECPCP 95 EnKlikAnketa (1KA) 21 K EU 22 Evropska akademija za pediatrijo 95 kolesarjenje, gorsko 26, 31, 36, 85, 91, 92, 93, konjeništvo 11, 26, 31, 36, 76, 93, 94, 97 Evropska konfederacija primarnih pediatrov 95 kontaktni 11, 27, 32, 37, 43 Evropska unija 22 korektor 56 F kost oslabelost, prehodna 8 FIFA 93 mineralizacija 7, 79, FIMS 97 košarka 8, 10, 11, 26, 31, 36, 51 floorball 10, 97 kronološka starost 7, 43 94, 95, 97 123 L hormonske spremembe 8, 9, 42, 43, 44, 69, 79 lacrosse 11 puberteta 7, 8, 9, 42, 70 libero 56, 57 spodnjih udov 10, 43, 56, 57, 60, 61, 61, 62, 68, 69, 80, 85, 86, 88, 91 M zgornjih udov 51, 56, 57, 60, 61, 62, 76, 80, 85., 88, 91, 93 maraton 79, 81, 92 glave in možganov 43, 51, 57, 60, 61, 67, 76, Mednarodna nogometna zveza 93 77, 85, 88, 93 Mednarodna rokometna zveza 62 hrbta 67, 68, 69, 85, 88, 93 Mednarodno združenje za gorsko kolesarstvo 65 Mednarodna zveza za športno medicino 97 pravila igre 43, 87, 96 predhodne poškodbe 10, 43, 44, 52, 56, 57, 62, Mednarodni olimpijski komite 60, 97 70, 80, 96 mehanika gibanja 8, 44 prekomerna obremenitev pri vadbi 8, 9, 43, 44, MOK 60, 97 moštveni šport 8, 9, 11, 27, 32, 37, 42, 51, 60, 105 45, 52, 57, 60, 62, 69, 70, 81, 92 preobremenitvene poškodbe 7, 9, 10, 11, 45, 51, motnja gibanja 62 52, 56, 57, 61, 67, 68, 69, 79, 80, 91, 92, 106 motokros, kolesarski 27, 32, 36 preprečevanje poškodb 7, 11, 43, 44, 56, 62, 80, N 87, 88, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 105 preventivne strategije nadzor gibanja 68 igralna površina, teren 95 NATA 97 izobraževanje, osveščanje 97 NBA 52 načrtovanje vadbene obremenitve 92 nogomet 8, 11, 26, 31, 36, 42, 93, 96 pravila igre, politike 96 notranji dejavniki tveganja 7, 8, 10, 44, 52, 57, 61, preventivni zdravstveni pregledi športnikov 95 69, 77, 80, 86, 92 rehabilitacija 96 zaščitna oprema 93 O živčno-mišična vadba 91 obleka, zaščitna 87, 88, 93 preventivni zdravstveni pregledi športnikov 95 očala, zaščitna 87, 93, 97 pripravljenost, telesna 9, 11, 42, 43, 45, 52, 67, odbojka 26, 31, 36, 56, 91, 92 68, 69, 70, 88, 91, 92 Odbor Mednarodne nogometne zveze 96 promocija gibanja 11, 105 Osgood-Schlatterjeva bolezen 43 105 prosti čas 8, 11, 29, 42, 105, 106 P puberteta PARIPRE 22 poškodbe 7, 8, 9, 42, 70 ples 9, 10, 11, 26, 31, 36, 67, 91, 92, 96 hormonske spremembe 8 podajalec 56 zgodnja specializacija 8, 79 pospešena rast 7, 9, 43, 44, 52, 69, 79, 86, 92, pospešen razvoj 9, 44, 69, 79 poškodbe intenzivnost vadbe 4, 45, 69, 81, 86 akutne 9, 10, 11, 45, 56, 60, 67, 68, 87, 91, 92, regeneracija 44 106 zmogljivost 86 preobremenitvene 7, 9, 10, 11, 45, 51, 52, 56, 57, 61, 67, 68, 69, 79, 80, 91, 92, 106 R vrste športa 9, 42, 51, 56, 60, 67, 76, 79, 85 ragbi 42 zgodnja športna specializacija 9, 43, 45, 79 ranljivost predhodne 10, 43, 44, 52, 56, 57, 62, 70, 80, za poškodbe 7, 8 96 rast, pospešena 7, 9, 43, 44, 52, 69, 79, 86, 92, preprečevanje 7, 11, 43, 44, 56, 62, 80, 87, 88, 105 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 105 rastna plošča 7, 8, 69, 79 v športnem društvu 8, 10, 11, 23 raziskava 20 v prostem času 8, 11, 29 razpon gibanja 60, 62, 68, 69, 70, 80 v šoli 11, 33 regeneracija 8, 44, 45, 52, 57, 62, 67, 69, 70, 80, socialno-ekonomski položaj 11, 28, 33, 37 92,108 spol 8, 24, 29, 34, 43, 57, 60, 62, 77, 80, 86 rehabilitacija 10, 44, 60, 70, 95, 96 starost 23, 29, 34, 42, 43, 44, 45, 51, 56, 57, resnost poškodbe 26, 31, 36 61, 68, 69, 77, 79, 86 rokomet 8, 26, 31, 36, 60 resnost 26, 31, 36 124 S vrste športa 9, 11 SE 11, 28, 33, 37 zgodnja 8, 43, 79 Sinding-Larsenov sindrom 9,43 športno društvo 8, 10, 11, 23, 42, 80, 91, 95, 97, skladnost gibanja 8, 24, 42, 44, 51, 91 105, 106 socialno-ekonomski položaj 11, 28, 33, 37, 105 štipendija 7, 8, 10 specializacija, športna 8, 9, 11, 43, 45, 79 spol T šport 8, 11, 24, 27, 28, 32, 105 tehnika gibanja 91 poškodbe 8, 24, 29, 34, 43, 57, 60, 62, 77, 80, tek 9, 10, 11, 26, 31, 36, 79, 91, 92 86 tekma tvegano vedenje 8 obremenitev 8, 26, 44, 45, 105 športna specializacija 8, 9 poškodbe 42, 43, 44, 45, 52, 61, 85 športna tehnika 56, 86 telesna dejavnost sprejemalec 56 definicija 20 srednji napadalec 61 mladostniki 7 starost koristnost 7 biološka 43, 79 telesna pripravljenost 9, 11, 42, 43, 52, 67, 69, 70, kronološka 7, 43 88, 92 poškodbe 23, 29, 34, 42, 43, 44, 45, 51, 56, 57, aerobna 45, 68, 85, 86, 91 61, 68, 69, 77, 79, 86 tenis 9, 11, 42 pravila igre 92, 96 triatlon 9 tvegano vedenje 8, 85, 97 Š ščitniki 87, 88, 93, 97 V ščitnik za obraz 87, 88, 93, 97 vadba šola 11, 33, 42, 56, 57, 67, 79, 91, 93, 95, 97, 105, celoletna 8 106 definicija 20 šport intenzivna 7, 8, 9, 42, 57, 69, 70, 80, 86, 97 atletika 26, 31, 36, 51 mišična moč 56, 70, 81, 86, 91, 92 bejzbol 8, 11 načrtovanje 52, 56, 86, 92 drsanje 9, 11, 26, 31, 36 obseg 9, 10, 44, 45, 52, 57, 67 floorball 10, 97 organizirana 9, 11, 80 gimnastika 9, 10, 11, 26, 31, 36, 42 prekomerna 9, 52, 61 gorsko kolesarjenje 26, 31, 36, 85, 91, 92, 93, specifična 8 94, 95, 97 športno društvo 10, 23, 80 hokej 11, 94, 96, 97 tehnika 7, 80, 87 kontaktni 11, 27, 32, 37, 43 živčno-mišična 43, 91 konjeništvo 11, 26, 31, 36, 76, 93, 94, 97 vedenje, tvegano 8, 85, 97 košarka 8, 10, 11, 26, 31, 36, 51 vratar 45, 61 lacrosse 11 vzorec gibanja 11, 67, 105 maraton 79, 81, 92 moštveni 8, 9, 11, 27, 32, 37, 42, 51, 60, 105 Z motokros, kolesarski 27, 32, 36 zaščitna oprema 93 nogomet 8, 11, 26, 31, 36, 42, 93, 96 zaznavanje odbojka 26, 31, 36, 56, 91, 92 prostorsko 78, 24, 67 ples 9, 10, 11, 26, 31, 36, 67, 91, 92, 96 stresa 44 posameznikov 9, 11, 27, 32, 37, 105 bolečine 69 ragbi 42 ZDA 8, 67, 79 rokomet 8, 26, 31, 36, 60 zmogljivost tek 9, 10, 11, 26, 31, 36, 79, 91, 92 telesna 7, 9, 42, 45, 57, 70, 81, 86, 91, 96, 106 tenis 9, 11, 42 zunanji dejavniki tveganja 8, 9, 10, 11, 44, 57, 61, triatlon 9 69, 77, 80, 87, 92, 95, 97 športna specializacija poškodbe 9, 43, 45, 79 Ž socialno-ekonomski položaj 11 živčno-mišična vadba 43, 91 125