J. E. Bogomi1:
Kaj bodo pa doma rekli!
JJilo je lani, tistega dne, ko ,je šola izrekla svojo sodbo nad vede-njem, pridnostjo in nad učenostjo mladih obisko-valcev. Veselih ali mrač-nih obrazov so odhajali učenci iz šolskega po-slopja; kakršna je bila že obsodba, kakor ]e govorila prepozno vzbu-
jena vest,  kakor se je bolj ali manj oglašala skrb:
,,Kaj bodo pa doma rekli?u
.,Ah, kaj pa je, če imam nekaj petic," se je stolažil Kodrov Šimen.   BSaj je pet več kakor ena."
BPa res, res! Rajši imam pet kron kakor eno! — Jaz pa še rajši pet dinarjev kakor enega! — Jaz pa rajši pet klobas kakor eno!"
Tako so se vsevprek tolažili tisti, ki so bili te tolažbe potrebni. Kaj hočete? Dobri se vesele in radujejo po svoje, slabi pa spet po svojo . . . Tako je bilo in bo.
Priučeno tolažbo je priuesel domov tudi Gri-varjev Tonček. Pa se mu je slabo obnesla.
,,Pet klofut huje boli kakor ena," so mu posegli "vmes oče.
Tončka je zaskrbelo. ..Bog, ti meni pomagaj! Pet?" Ne — ne — ne — ne! Tonček je začel spo-znavati, da ima petica tudi svoje senčne plati.
wPa te ne bom,u so rekli oče.
iO6
Tončku se je obraz razjasnil.
O5e pa so nadaljevali — strah in up se je tedaj menjaval na Tončkovera obrazu —: BToda jutri se boš pet ur neprenehoma učil."
To nič ni — taka dolga kazen! Rajši bi jih •držal pet. Je vsaj kmalu konec. A pet ur sedeti, brati in pisati in računati — oh, oh, oh, oh, oh! Kdo bo to?
In letos?
Gospodom,   ki  imajo pri šoli prvo besedo,  se je zdelo prav, da morajo rede za učenje in vedenje in pridnost učencev prenarediti. •• In prenaredili so     j jih: pet je najboljša, štiri je še dobra, tri zadostna,
dve komaj zadostna, ena pa zanič.
i
Morda je prišlo tem gospodom na ušesa,  kako     | se lenuhi po svetu tolažijo, pa so šli in so jim zme-šali še to tolažbo?
Spet je prišel šolski sodni dan.
Grivarjev Tonček je pregledal svoje spričevalo: skoraj same Bene".
Skoraj same ,,ene" !                                              i
Malo zaskrbelo ga je vseeno. Skoro same ene! Zakaj so ti gospodje namenili lenuhom ravno ,,eno"! Pa raenda ne za to, ker je tako podobna palici? Ali pa, da bi doma takoj vedeli, kakšno zdravilo pomaga zoper ,,ene", ako vse drugo opominjevanje nie več ne pomaga? — — —
Tončka je zaskrbelo. V duhu je že videl, kako bo doma. BEna" bo žvižgala, on bo pa pel. Lansko leto mu še ni šlo popolnoma iz glave.
A spet šine Tončku žarek veselja preko obraza: Saj doma še ne bodo nič vedeli o novem redovanju. To je dobro!
107
Vesel priteče domov, zmagoslavno položi spri-čevalo na mizo in celo zavpije: ,.Skoraj same ene!*
Doma so pa dobro poznali Tončkovo pridnost. In so se nemalo začudili. Celo o tem se je govorilo, da se je gospod učitelj zmotil. Mislil je morda, da piše spričevalo komu drugemu.
Ali tisti večer je bilo dognano, da ni nobene zmote. Sosedovi otroci so povedali Grivarjevi Miciki, da je v šoli nekaj npo novem' in da naj le Tonček pove, kako in kaj. Micika je pa šla in tega ni po-vedala sarao Tončku, ampak tudi staršem.
Tako je menda le res, kar so že stari trdilii Ena je, ali te mačka opraska ali maček.