ZI/OK NA PAPIRJU Zl/OK NA PAPIRJU ZVOK NA PAPIRJU Grafična notacija-glasbena grafika Zadnjič smo govorili o ,.zadregi", v katero nas pogosto spravlja tradicionalna ..zahodna" notacija, kadar želimo nekatere zvočne odtenke natančno zapisati na papir in med njimi smo našli vrsto zelo težko ali popolnoma nezapisljivih. NAŠ NOTNI SISTEM NI SPOSOBEN NATANČNO NOTIRATI NIČESAR DRUGEGA, RAZEN NAJBOLJ OSNOVNE DELITVE CELE NOTE. James Drew Omenili smo nekatere poskuse sodobne notacije, da bi zapolnila to vrzel, pri čemer se je v skrajnem primeru povezala tudi z elektronsko tehniko (melogram). Sedaj se bomo ustavili pri tako imenovani grafični notaciji. Ta ima v sodobni glasbi zelo pomembno mesto in je pogosto kombinirana s tradicionalno in tudi z besedno notacijo. Pri njej se poleg osnovne želje, grafično predstaviti neki zvočni tok, pojavlja pogosto še druga; dati izvajalcu možnost lastnega tolmačenja likovnega zapisa in s tem soustvarjanja in dopolnjevanja skladateljevih idej. NOTACIJA NAJ DOPUŠČA RAZLIČNE MOŽNOSTI IZBIRE. KJER TE IZBIRE NI, VSE SLEDI LE KONVENCIJI. Karl Blomdahl c Takšen grafični zapis zvoka uporablja vrsto novih znakov, s katerimi dopolnjuje ali nadomešča tradicionalne notacijske simbole. To so na primer znaki za najvišji ali najnižji zaigrani ton (odvisen od zmožnosti izvajalca, od glasbila ipd.), za nihanje melodije in trajanje tonov (padajoče in dvigajoče se grafične linije), oznake za „gos-toto" zvoka (npr. pri tako imenovanih clustrih — zvočnih zavesah, grozdih), za zvočno napetost, za barvo zvoka (lahko z raličnimi barvami grafične slike) itd. Vsem tem se kot enakovreden element lahko priključijo tudi verbalne oznake — kot pojasnilo grafičnih simbolov, navodilo za " interpretacijo, improvizacijske postopke in akcije v aleatorični glasbi ali tudi povsem samostojno, brez drugih oblik notacije. Izvajalec, ki želi takšno besedilo prenesti v zvočni medij, mora poleg glasbenega smisla aktivirati vso svojo domišljijo, psihološke, filozofske in splošno življenjske izkušnje- VLOGA NOTACIJE JE SPREMENITI SAMOSTALNIK ..GLASBA" V GLAGOL ..GLASBA'. Tohru Takemitsu Terry Rusi ing, kompozicija št. 5 Grafična notacija lahko predstavlja popolno osamosvojitev notacije" od njene zvočne realizacije. To je pravzaprav risba, s katero je simbolično prikazano zvočno dogajanje in se zato uporablja predvsem v improvizirani glasbi. NOTACIJA JE PRIMITIVNI VODIČ GLASBI. TISTI BREZ DOMIŠLJIJE SO NJENI SUŽNJI. DRUGI ZNAJO POGLEDATI ..SKOZI" NJO. Norman Dello Joio Pri tem obstaja možnost, da se isti grafični zapis tolmači zelo različno, pač glede na muzikalnost, trenutno razpoloženje in afiniteto glasbenika — izvajalca in soustvarjalca do določene skladbe, skladatelja ali ,.zvrsti". V skrajnih primerih lahko postane tak likovni zapis tudi popolnoma avtonomen in se tolmači tudi ali celo samo neglasbeno, kot,,čista grafika". NOTACIJA JE LAHKO LEPA. Lou Harrison Če se spomnimo na staro tibetansko budistično notacijo (o njej smo govorili v prvem sestavku o notaciji), lahko opazimo neko simbolično sorodnost v tej čisto likovno-estetski težnji in v dajanju svobodne izbire izvajalcu. Poleg odprtosti grafične notacije za improvizacijo in lastno muzikalno soustvarjalnost izvajalca tak zvočni zapis tudi onemogoča zgolj „tehnično igranje po notah", temveč zahteva popolno sodelovanje glasbenika, veliko muzikalnost, glasbeni smisel in sproščenost navdiha. Obenem takšna grafično—besedna notacija omogoča tudi skladateljsko in poustvarjalno udejstvovanje muzikalno nadarjenih, a glasbeno manj izobraženih ljudi (ki niso posvečeni v poznavanju glasbenih znakov tradicionalne notacije), s tem pa odpira tudi vrsto , novih možnosti glasbeno-pedagoškega dela. Vsem glasbenikom, ki jim je blizu raziskovanje zvoka in lastne ustvarjalne domišljije, daje taka ..odprta" notacija proste roke za iskanje novih zvočnih in izraznih možnosti, novih načinov igranja na glasbilo in zvočno odzivne elemente v neposrednem okolju ali samem sebi. V GLASBENI NOTACIJI JE VSE DOPUŠČENO, TUDI TO, DA JO LAHKO OPUSTIMO. NAJDEMO JO V ŽIVLJENJU SAMEM- Jose Cortes LADO JAKŠA Walter Mays, delček partiture skladbe „Glasba gora" (1967) 2 DR/IGI BR/1LCI DR/1GI BR/ILCI DRj4GI BRULCI Avstrijski mladinski orkester gost Glasbene mladine Slovenije V zadnjih letih je po Sloveniji vse več koncertov za mlade in najmlajše poslušalce in pri tem Glasbena mladina nima majhne vloge Mnoge šole poznajo našo organizacijo in se z njo posvetujejo o koncertnem življenju svojih učencev in dijakov Se vedno pa malo sodelujemo z mladimi iz drugih jugoslovanskih republik in sosednih držav. Pred letom in pol smo v Sloveniji sprejeli pihalni kvintet iz Francije in mlado nemško čelistko, v februarju pa se nam spet obeta gostovan je tujih mladih glasbenikov tokrat iz sosednje Avstrije Glasbena mladina Slovenije bo skupaj z društvi Ljubljane Črnomlja in Nove Gorice organi7i. rala dvodnevno turnejo zveznega avstrijskega mladinskega orkestra. Ta simfonični ansambel se stavlja okoli osemdeset glasbenikov od dvanajst do štiriindvajset let starosti ki delujejo na za* nimiv način. Trikrat na leto se na avdicijah po celi Avstriji izbrani mladi orkestraši zberejo v Leobnu, kjer je sedež orkestra. Tu namreč deluje glasbeni pedagog profesor Knoppek ki se je pred leti pri deželnih vladah in ministrstvih za kulturo zavzel za ustanovitev takega mladinskega glasbenega telesa. V Leobnu mladi glasbeniki intenzivno vadijo pod vodstvom dirigenta Ernsta Maerzendorferja, nato pa nekaj dni z naštudiranim programom koncertirajo po celi državi. Letos bodo turnejo razširili še na Slovenijo in Hrvaško, kjer bodo za Glasbeno mladino prire* dili pet koncertov. Prvi nastop bodo 8. februarja ob šestih popoldan poslušali mladi v Kulturnem domu v Črnomlju, naslednjega 9. februarja ob enajstih dopoldan poslušalci v Slovenski filharmoniji v Ljubljani in tretjega mladi Novogoričani, ki se bodo zbrali istega dne ob šestih popoldan v novem Kulturnem domu v Novi Gorici. Spored bo obsegal tri zanimiva dela .znano 40. simfonijo v g molu VVolfganga Amadeusa Mozarta, fantazijo Romeo in Julija Petra lljiča Čajkovskega in pa splet valčkov avstrijskega skladatelja Josepha Straussa. Koncerti bodo seveda živo komentirani. Mladi glasbeniki, o katerih bomo v prihodnji številki obširnjeje pisali, bodo gostovanje zaključili s koncertoma v Zagrebu in Varaždinu. KAJA ŠIVIC ^ A*. vV /J3® ■ U -tt.jgP A < * Naslov uredništva. Revija GM, Krekov trg 2/11, 61000 Ljubljana, telefon 322-367. Ra£un pri SDK Ljubljana, 50101-678-49381. Izide devetkrat v šolskem letu, celotna naročnina je 30 din, cena posameznega izvoda 4 din. Uredhiški odbor* Miloš Bašin (tehnični urednik in oblikovalec), Urška čop (sekretarka uredništva), Lado Jakša, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longvka, Mija Longyka (lektorica), Kaja Šivic (odgovorna urednica), Bor Turel, Metka Zupančič. Uredniški svet, Dr. Janez Hoefler (predsednik), Tone Lotrič (ZKOS), Željka Nardin (ZSMS), Jasmina Pogačnik (GMS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Dušan Vodišek (ZDGPS), Tone 2uraj (GMS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije. Grafično pripravo izdeluje Dolenjski list v Novem mestu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412-1-72, z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna skupnost in Izobraževalna skup nost Slovenije. 3 GM NOI/ICE GM NOI/ICE GM NOI/ICE Razvojne možnosti GMS Delovni osnutek za sestavo srednjeročnega programa Osnova smernicam razvoja GMS v naslednjem obdobju; — resoluciji zadnji kongresov ZKS, ZSMS in ZSS — analize razvojnih možnosti kulturne in izobraževalne skupnosti za obdobje 1981 — 1985 — neizpeljane naloge iz iztekajočega se planskega obdobja v GMS — pobude in predlogi, oblikovani na regijskih posvetih — pobude in predlogi, oblikovani na zadnji programsko-volilni konferenci. Uveljavljanje kulturno—vzgojne dejavnosti GMS kot nepogrešljive sestavine celotnih druibenih prizadevanj za celovito estetsko vzgojo mlade generacije je v preteklem obdobju doživelo pomembne potrditve. Raznotere oblike gibanja GM so tako po obsegu programov ter po njihovi kvaliteti in bogastvu dosegle precejšnjo rast. V vseh je bilo čutiti vedno večji strokovni in metodični pristop. GMS je postala pomembna soustvarjalka razvoja mladinske vzgoje in kulture in še posebej glasbene umetnosti na Slovenskem. # Organiziranost GMS sestavlja trenutno 20 občinskih društev, od katerih jih aktivno dela polovica. Kljub velikim naporom za raširitev in utrditev organizacije v številnih občinah se mreža dejavnih občinskih društev ni razširila. Sprejetih je bilo kup deklarativnih sklepov, od katerih jih je v praksi le malo doživelo zaželeno potrditev. Metoda ustanavljanja društev preko občinskih konferenc ZSMS in ZKO je bila vse preveč kulturno—politična naravnana, skoraj v celoti pa je obšla dejanski interes v posameznih sredinah. Drugače rečeno, stavbo bomo morali dograjevati od temeljev navzgor, ne pa od strehe navzdol. Osnovne organizacije GM v zainteresiranih sredinah, ki jih poznamo, morajo biti s svojim perspektivnim mladim kadrom nujna osnova bodočim občinskim društvom. Usode GM v posameznih občinah ne smemo prepuščati vprašljivi zagnanosti posameznikov, ki običajno niso sposobni speljati niti osnovnih nalog okoli same formalno—pravne registracije društev, kaj šele uveljaviti princip svobodne menjave dela med društvi GM, SIS in drugimi zainteresiranimi sredinami. Ne sme nas motiti, če ponekod višjih oblik organiziranosti ni ali jih ne bo. Trdno pa moramo zgrabiti za že velikokrat izkazano zanimanje v šolah, krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah ter tam storiti vse za oblikovanje osnovnih organizacij. Te bodo kot interesne dejavnosti ali oblike dela v okviru OO ZSMS organizacijsko manj zapletene, programsko pa se lahko vežejo na lastno dejavnost, na ponudbo GMS, na prireditve drugih kulturnih institucij, programe radia in televizije itd. Osnovne organizacije GM so lahko tudi pevski zbori, folklorne ali druge glasbene skupine, mladinski klubi ipd., saj gre konec koncev vsem skupaj za dejavnost in ne za firmo v žigu. Le na ta način bomo zagotovili realne osnove za širjenje mreže občinskih društev in prodor med delavsko in kmečko mladino ter enote JLA. Ob tem bo seveda nujno potrebno opredeliti sistem delegatskega povezovanja osnovnih organizacij z republiškim forumom, seveda predvsem v sredinah, kjer občinskih cfruštev danes še ni. • Programiranje in financiranje dejavnosti GM. Naše dejavnosti ne bomo smeli deliti na kulturne, izobraževalne, predšolske in druge akcije. Naša dejavnost, opredeljena s statutom, je celostna, kulturno—vzgojna, zato mora biti tesno povezana s siceršnjimi prizadevanji za celovito estetsko vzgojo tako v sferi kulturnega življenja in dela kot tudi in predvsem v okvru vzgojno—izobraževalnega sistema in procesa. Zato je nujno treba prekiniti nesprejemljivo, z našimi načeli povsem sprto dogovorjeno menjavo dela, ki nas, če želimo ali ne, postavlja v vlogo povsem običajnega posrednika slučajnih glasbenih dogodkov slučajnim naročnikom. Programiranje dejavnosti GM, s tem v zvezi pa tudi njeno financiranje, mora biti v vseh sredinah kjer obstojamo, povsem poenoteno s prizadevanji vzgojno-izobraževalnih in kulturnih institucij na področju, ki je torišče našega dela. Spoznati in upoštevati moramo tudi takšna prizadevanja mladinskih organizacij in društev, delovnih in sindikalnih organizacij. GM mora stalno in povsod opozarjati na drobnjakarsko politiko organizacije kulturnega, predvsem glasbenega življenja. Glasbeno mladino z njenimi hotenji, cilji in programi morajo spoznati razne glasbene in druge kulturno—organizacijske komisije v ZKOS, TOZD, ZSMS, KS. družbenih organizacijah in društvih. Z delom, s prireditvami jim moramo dokazati, da znamo bolje, več, da smo bogatejši ter strokovno in me- todično močnejši. Po tej poti naj se odločajo za nas in okrepijo našo organizacijo. Svobodno menjavo dela moramo braniti in zagovarjati kot edini veljavni in sprejemljivi sistem ter v vseh sredinah in na vseh nivojih ostro kritizirati preživeti način posrednišva, za katerim se pogosto skriva privatizacija, predvsem pa nedorečenost in naključnost kulturno-vzgojne politike. V takšnih razgovorih morama utemeljeno dokazovati nujnost kontinuirane estetske vzgoje od zgodnjega otroštva do formirane mlade osebnosti in vzporedno s tem nujnost in poslanstvo naše organizacije. Ne le strokovnost naše programske službe, ne le kvaliteta izvajalcev, s katerimi sodelujemo, tudi vpliv organiziranih mladih članov GM na programsko politiko v njihovih društvih, s tem v zvezi pa njihovo postopno animatorsko zorenje in usposabljanje za nadaljne kulturno delo, mora biti argument, s katerim bomo prepričevali. Še posebno odgovorno in odločno se bomo morali vključiti v oblikovanje programa estetske vzgoje v usmerjenem izobraževanju in to ne le v sredinah, kjer imamo občinska društva, ampak v celi republiki. # Kadrovska politika Krepitvi kadrov v naši organizaciji bomo morali v prihodnje posvetiti veliko pozornosti, predvsem pa sistematičnega dela. Iskati bomo morali v glasbenih šolah, ustanovah in skupinah, v sleherni sredini, kjer obstaja zanimanje za naše delo. Nadaljevati bomo morali s seminarji za animatorje po posameznih občinah ali regijah, in nadaljevati z izobraževanjem najperspektivnejših v republiškem in drugih glasbenih taborih. O Glasbeni mladini bi se morali več pogovarjati na osnovnih in srednjih šolah v okviru pouka estetske vzgoje, še večja pa bi morala biti ta prizadevanja na pedagoških akademijah. O naši organizaciji bodo morali spregovoriti aktivi glasbenih pedagogov in republiški zbo- rovodski oz. glasbenopedagoški seminarji. Nujna bo tudi dosledna evidenca glasbenomladinskih kadrov. Izpeljati bomo morali tudi že velikokrat obravnavano članstvo v GM med mladimi in z vsemi močmi skrbeti za gojitev pripadnosti naši organizaciji. • Glavne naloge GMS 1. prizadevanja za krepitev vseh oblik organiziranosti GMS, predvsem osnovnih organizacij in občinskih društev — krepitev delovanja delegatskega sistema znotraj GMS in navzven — stalna in načrtna kadrovska politika v vseh oblikah organiziranosti — vpeljava članstva v GMS in stalna evidenca perspektivivnih mladih kadrov — izobraževanje kadrov (uvajalni del na seminarjih v občinah, nadaljevalni na poletnih taborih) — stalna skrb za kvalitetno in kvantitetno rast programov GMS — prizadevanja za ustanavljanje lastnih glasbenih skupin, predvsem v občinskih društvih (zbori, ansambli, lutkarske skupine, glasbeni klubi itd.) — nadaljnje razvijanje sistema obveščanja in propagande, predvsem revije GM, radijskih in TV oddaj, stalnih rubrik v osrednjih časopisih, ter s tem pospešena prizadevanja za širjenje mreže dopisnikov — razvijanje klubske dejavnosti — sodelovanje z organizacijami združenega dela s kulturno—umetniškega in vzgojno-izobraževalnega področja, ZKOS in ZSMS — nadaljnje razvijanje izdajateljske dejavnosti 2. dosledna izpeljava svobodne menjave dela med SIS in GM na vseh nivojih — programska in kadrovska priprava na sistem usmerjenega izobraževanja (skupno z Zavodom za šolstvo in izobraževalnimi skupnostmi) — aktivno sodelovanje GMS pri oblikovanju posebnih skupnosti za glasbeno in plesno—baletno dejavnost pri kulturnih skupnostih — nadaljnje razvijanje kolektivnega članstva v ZSMS. Osnovo smernicam razvoja Glasbene mladine Slovenije v naslednjem srednjeročnem obdobju dajemo v najširšo razpravo. Na osnovi pripomb in dodatnih predlogov bomo oblikovali izpopolnjeno besedila 4 GM NOI/ICE GM NOI/ICE GM NOI/ICE Igrajmo se glasbo Predstavitev programov GMS za vzgojiteljice Glasbena mladina Slovenije je za sezono 1979/80 pripravila program komornih koncertov za predšolske otroke. Program z naslovom IGRAJMO SE GLASBO vključuje dva programa, ki ga izvajajo otroci. Avtorji programov povezujejo glastjo z različnimi možnostmi lutkovnega izražanja. To sta zanimivi lutkovni igri Kdo je na1 pravil Vidku srajčico in Abraka-dabra v izvedbi Lutkovnega gledališča Jože Pengov. Slonček Babar in Bikec Ferdinand sta priljubljeni pravljici, ki ju predstavi Lenča Ferenčak ob klavirski spremljavi Acija Bertonclja. Edi Majaron s pomočjo lutke Jacek predstavi otrokom violončelo. Katja Virantova s sodelavkami z glasbeno spremljavo Orffovega instrumentarija in violine predstavi dobro poznano pravljico Brundo na gugalnici. Da bi vse te programe predstavili tudi vzgojiteljicam predšolskih otrok je organizacijska enota Ljubljane, Zavoda SR Slovenije za šolstvo skupaj z Glasbeno mladino Ljubljane organizirala 22. 10. 1979 seminar z naslovom Popestritev glasbene vzgoje v vzgojnovarstvenih organizacijah s programi Glasbene mladine Slovenije. Seminar je bil izveden v v sezoni 1980/81 želimo pri GMS še obogatiti koncertno ponudbo, kar pa seveda ni le naša stvar, ampak le odvisna predvsem od vas, dragi sodelavci, izvajalci, umetniki. Dosedanje sodelavce vabimo, da poleg *nanih predstavijo še nove progra-,T'9. Seveda pa vabimo k sodelovanju n°ve mlade sodelavce, saj prav GMS nudi pravo priložnost za nabiranje koncertnih izkušenj tako na šolskih koncertih kot v nastopih v okviru komornega abonmaja „Mladi mladim". Vabimo vas, da prijavite čimveč ^ogramov, ki so primerni za srednješolsko mladino,kajti v novem °lskem letu bodo vse srednje šole v Sloveniji prešle na sistem usmerje- šole in mladino do 27. leta (,,SPOZNAVAJMO INSTRUMENTE, NAŠA FOLKLORA, VIDIKI, OBDOBJA IN MOJSTRI" ter predavanja „NAŠ KLUB"): Izvajalci dobro veste, da je število vaših nastopov odvisno le od povpraševanja na terenu, zato mora naša programska knjižica dajati prirediteljem koncertov boljše in obsežnejše informacije kot doslej. Zato vas prosimo, da v prijavi posredujete naslednje podatke, ki nam bodo pri tem v pomoč: — osnovni podatki o izvajalcih (starost, izobrazba, dosedanji koncerti) — program skladb. - komentar koncerta (prilagojen mladi publiki, zanimiv, poučen), predavatelje pa prosimo za besedilo predavanja ter zvočne primere z minutažo. Program naj traja 45-60 minut, izvedljiv mora biti od 1. septembra dalje in vso sezono 1980/81 .. Prosimo vas, da predložite tudi ceno svojega programa! GMS si pridržuje pravico uvrstitve ali neuvrstitve programa v programsko knjižica Rok prijav: 29.,februar 1980. Sodelujte v programih nega izobraževanja. Tako bomo že pred novim šolskim letom lahko ponudili programe, ki jih bodo šole vključevale v okvir svojih ..kulturnih tednov". Sicer pa bomo nadaljevali s programi za VVZ (JGRAJMO SE GLASBO"), za vse stopnje osnovne Vzgojnovarstveni organizaciji Ane Ziherl, kjer so sodelovali pri vseh programih tudi otroci. Seminar je potekal v štirih zaokroženih celotah s predstavitvijo vsebine otrokom in vzgojiteljem in razgovorom med avtorji, izvajalci posameznih vsebin in vzgojitelji. V zaključnem pogovoru so udeleženci menili, da je bil seminar potreben. Na osnovi tega je GMS sprejela sklep, da bo seminar organiziran tudi v prihodnje takrat, ko se pripravijo novi programi. Živa informacija je omogočila vzgojiteljem odgovorno odločitev, kateri program izbrati za otroke na posamezni razvojni stopnji. Vzgojitelji bodo lahko na osnovi poprejšnjega doživetja otroke pravilno pripravili na sprejemanje in dojemanje glasbene vsebine. Ustvarjalci in izvajalci programov so dobili informacije o primernosti programov, pobude za izboljšanje in predloge za prihodnje usmeritve. Namen seminarja: približati uporabnikom, v tem primeru predšolskim otrokom in njihovim vzgojiteljem, programe, ki jih je pripravila Glasbena mladina Slovenije in uporabnike pritegniti k oblikovanju, je bil dosežen, saj so bile dane pobude za nove programe in predlog za izboljšanje obstoječih. ZMAGA G LOGO V AC Čelist Edi Majaron z lutko Jackom med koncertom za najmiajse. FOTOGRAFIRAL JANEZ ZRNEC 5 KONCERTNI ODMEI/I KONCERTNI ODMEI/I KONCERTNI ODMEI/I Pester naših in tujih spored glasbenikov Ko se leto izteče in se začne novo, se radi obračamo nazaj in ga ocenjujemo. Ne samo da sestavljamo letna poročila, ampak so tudi časopisi polni vseh mogočih pregledov, ocen, kritik. Tako se pač tudi mi ne moremo izogniti temu, le da gre tu za majhno razliko . glasbeno leto, koncertna sezona ali kakorkoli rečemo nizu glasbenih prireditev, ki jim lahko sledimo, se ne ujemaš koledarskim letom. Začenja se s septemb rom in končuje v zgodnjem poletju. Seveda pa takrat sledijo številne poletne prireditve, festivali, glasbeni tabori. Pa poglejmo, kaj se je v Ljubljani dogajalo od sepUimbra do Novega leta! Še vedno je za naše glasbeno življenje značilen abonmajski sistem. Tako se je koncertna Sezona začela pravzaprav že v začetku septembra, ko so se ljubitelji resne glasbe borili za sedeže v Slovenski filharmoniji. Spet so bili vsi abonmaji razprodani in zaradi velikega zanimanja je SF uvedla tudi nov abonma sobotnih matinej, v katerem ponavljajo tiste koncerte, za katere je največ zanimanja. Festival nadaljuje z abonmajem komornih koncertov. Še i2 lanske sezone se nadaljuje tudi ciklus koncertov Ljubljanski umetniki Ljubljani. V tem ciklu smo lahko prisluhnili tudi slavnostnemu koncertu tenorista Mitja Gregorača ob 30-letnici njegovega umetniškega delovanja. Pripravil je zelo zanimiv program nemških, grških, angleških in franco- Vsako leto se mariborska koncertna sezona začenja z baročnim festivalom in šele za njim se zvrstijo abonmajski koncerti. Letos se je kot prvi predstavil simfonični orkester Budimpeštanske filharmonije, ki mu je dirigiral Andras Korodi. Veliko in vsestransko zmogljivo umetniško velo, od katerega pa smo več priča-kovali, je izvedlo najprej Beethovnovo uverturo Lednora III, ki je izzvenela nekoliko premalo dramatično. Plesi z Galante Zoltana Kodalyja so doživeli prepričljivo in bleščečo izvedbo, ki je izvrstno poudarila vse kvalitete tega dela, Brahmsova IV. simfonija pa tako ali tako ni paradna kompozicija, temveč poglobljena umetnina, ki jo je madžarski orkester, dokaj po dirigentovi krivdi, odigral premalo intenzivno in prepričljivo. Vseskozi dognan je bil koncert godalnega kvarteta Lisenko iz Kijeva 13. novembra. Vsak izmed izvajalcev je dovršen muzik, kot ansambel pa so vzorno uigrani, usklaienih Ljubljana skih narodnih pesmi v obdelavi skladateljev Schoenberga, Ravela, Brittna in Seiberja, med katerimi pa je posebno mesto zavzemala krstna izvedba petih slovenskih narodnih, ki jih je prav /a to priložnost obdelal Marjan Lipovšek. Koncert je doživel topel sprejem pri poslušalcih, predvsem to velja ravno za Lipovškovo noviteto. V festivalskem komornem abonmaju se je zvrstilo nekaj zanimivih večerov. Tako smo poslušali pianista Vladimirja Krpana, ki se je predstavil z recitalom del Lizsta in Chopina, vendar pa ni izpolnil vseh pričakovanj, saj je bila izvirna interpretacija na trenutke že vprašljiva. Pohvalna je uvrstitev Mariborskega mladinskega zbora v komorni abonma, saj je v Ljubljani že dolgo čutitf praznino na področju vokalnega koncertiranja. Ravno ob izteku leta pa se je tu precej premaknilo, saj smo poleg mladih mariborskih pevcev in tenorista Mitja Gregorača slišali ?e Akademski komorni zbor i2 Kranja, ki je nastopil v abonmaju Glasbene mladine Slovenije ,,Mladi mladim". Festival je posredoval še nekaj iz-venabonmajskih koncertov, od katerih so se odlikovali predvsem nastopi gruzinskih glasbenih umetnikov, s svojimi stilnimi večeri pa je nadaljeval organist in čembalist Hubert Bergant, ki nas s svojim vztrajnim predstavljanjem tudi manj Maribor temperamentov in muzikalne kulture. Enkraten užitek je nudilo njihovo izvajaniu Mozartovega godalnega kvarteta v G-duru, zanimiv je bil kvartet sodobnega mladega ukrajinskega skladatelja V. V. Silvestrova. V drugem delu koncerta je bil na sporedu veliki romantični II. godalni kvartet v F-duru mojstra P. I. Čajkovskega. Če kdo, potem so ti štirje umetniki povsem ovrgli prepričanje, da s komorno glasbo ni mogoče navdušiti občinstva, zlasti ne današnje mladine. Tudi tokrat je bilo v Unionski dvorani veliko mladih in bili so več kot navdušeni. Svoj prvi višek je mariborska koncertna sezona doživela na tretjem abonmajskem koncertu, ko je 24. novembra gostoval znani trobentač Maurice Andre s pariškim orkestralnim ansamblom. Dirigiral mu je Jean—Pierre VVallez, ki je bil obenem koncertni mojster. Najbrž ni ljubitelja glasbe, ki ne bi znanih starih mojstrov in prav sistt-matičnimi sklopi del velikanov pred klasike vedno znova razveseljuje- Slovenski filharmoniki so v tej sezoni že nekajkrat pokazali prav vrhunske rezultate svojega dela. Izvedb Mhlerjeve 1. simfonije Straussove simfonične pesnitve Tako je govoril Zaratustra in še nekaterih gotovo dolgo ne bomo pozabili. Žal pa za sedaj SF ni imela preveč srečne roke pri izbiri solistov. Težko pričakovani violinist Leonid Kogan ni prišel, pianistka Vera Gornostajeva je izvedla Mozartov klavirski koncert neprepričljivo in tudi tehnično nedovršeno, solidna sta bila čelista Arto Norasin Deniss Brot ter pianist Aci Bertoncelj, izstopal pa je odlični nastop ljubljanskega trobentača, solista SF, Stanka Arnolda, ki ga je tudi orkester podprl z zavzeto, dobro igro. V koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev sta bila dva koncerta. V začetku oktobra je v njem gostovala madžarska cimbali-stka Marta Fabian, konec decembra pa je nastopil Ljubljanski pihalni trio, ki je predstavil kar sedem novih del slovenskih skladateljev Ajdiča, Božica, Merkuja, Mihelčiča, Nieder-ja, Vremšaka in Majcna. Poglejmo še v domačo hišo in pometimo pred lastnim pragom! Glasbena mladina je še pred pričetkom redne koncertne sezone pripravila ciklus koncertov Jesenske serenade v atriju Trubarjevega antikvariata, ki je lepo uspel tako po kvaliteti nasto- poznal Mauricea Andreja in njegove fantastične igre na trobento, pa naj bo to prek radia ali mnogih gramofonskih plošč. Toda vse to je bledo v primerjavi z živo izvedbo. Ne da se povedati z besedami, kakšen mojster nad mojstri je Maurice Andre, pa naj gre za brezhibno obvladanje glasbila ali za čudovito lep ton in prepričljivo muziciranje. Na sporedu so bili koncerti J. S. Bacha, Albinonija, Vivaldija, Stravinskega in Tartinija. 13. decembra je na četrtem abonmajskem koncertu nastopil simfonični orkester Slovenske filharmonije, ki je v Mariboru še preredek gost. To je danes imeniten, polnoštevilen in sposoben ansambl, v katerem so vse skupine odlično zasedene. Uroš Lajovic, ki je tokrat dirigiral, je prvovrsten umetnik, sugestiven in dirigentsko tehnično dovršen, povsem obvlada še tako težke partiture. Slišali smo lepo izvedbo Beethovnovega violinskega koncerta, kjer je bil soliden solist madžarski violinist Denes Kovacz. Zlasti lepo je obliko- pajočih kot po odzivu poslušalcev, le vreme je malo nagajalo. Nadaljuje se tudi ciklus abonmajskih koncertov Mladi mladim, ki je mladim poslušalcem predstavil mednarodni jazz kvartet Toneta Janše in kranjski Akademski komorni zbor. Glede na to, da so koncerti GM opremljeni s komentarjem, ki mladim ljubiteljem glasbe pomaga razumeti in aktivno spremljati glasbene stile, zvrsti in obdobja, bi lahko predvsem glasbeni pedagogi na glasbenih, ot.novnih in srednjih šolah še več naredili za to, da bi bili mladi seznanjeni s temi koncerti, da bi se zanimali zanje, jih obiskovali v še večjem številu in jih res sprejeli za svoje. Pri vsej pestrosti ljubljanskega glasbenega življenja v tej prvi polovici koncertne sezone pa vieeno ostaja včasih v ustih grenak priokus. Se res ne da sprejeti nekakšnega enotnega urnika koncertov, ki jih prirejajo razne glasbene ustanove? Zakaj je potrebno, da so istega veče-. ra na sporedu trije koncerti in člO’ vek ne ve, kam naj gre, pri tem pa preostali del tedna presedi doma ob gramofonskih ploščah? In nekaj je. Ali smo res Ljubljančani malomeščanski ljubitelji glasbe, ki jih pritegne kako že zdavnaj proslavil no simfonično delo 19. stoletja ali pa znano ime gostujočega solista, na komornem koncertu pa sedi v dvorani 30 poslušalcev? MOJCA ŠUSTER val kantileno. V drugem deiu je orkester pokazal pravo parado in razkošje zvoka v svojevrstni Mahlerje^ prvi simfoniji. Uroš Lajovic je silna nasprotja, od najnežnejših in najbolj vzvišenih občutij pa vse do skoraj vulgarne popevke tako živo in prepričljivo predstavil občinstvu, da so koncertanti po pravici doživeli prave ovacije. In spet je bilo v dvorani veliko mladine. 18. decembra se je predstavil simpatični komorni orkester iz P8r' dubic na Češkem, ki je igral pod izkušenim vodstvom Liborja Hlavai' ka. Izvajali so malo znano zgodnjo suito za godala Leoša Janačka, znameniti Mozartov violinski koncert v A-duru, imenovan alla turca, soliš' je bil obetavni Ladislav Navratil.'1 drugem delu pa genialno napisano mladostno Klasično simfonijo Sergeja Prokofjeva. Žal je bilo v dvorani na tem izvenabonmajskem koncertu le malo občinstva, ki pa je dalo nastopajočim umetnikom vse priznanje. VLADO GOLOB 6 PRE/l/IERE PRE/MERE PRE/MIERE Razveseljiva dogodka v ljubljanski operi Bela Bartok: Grad vojvode Sinjebradca Doslej se je pri nas redko zgodilo, da bi se moral zastor po zaključeni predstavi petkrat dvigniti zaradi umetniškega užitka občinstva pri operi, ki govori z glasbenim jezikom dvajsetega stoletja. Prvenec madžarskega skladatelja Bele Bartoka ..Grad vojvode Sinjebradca" iz leta 1911 je pri predstavi 20. decembra do kraja navdušil premiersko občinstvo ne le s svojo bujno in bogato glasbo, ampak nič manj s svojo režijo in inscenacijo ter sijajnima pevskima vlogama. Dva izvajalca si stojita nasproti: mož in žena, ki doživljata v veliki kristalni kupoli gradu vse odtenke vzhičenja, veselja, dvoma, strahu in neizrekljive žalosti Vse to se dogaja v prirpodobah, za katere pa prav skladatelj najde neizčrpen vir muzi kalnih paralel in jih z njimi poslušalcu približa. Trije madžarski gostje, režiser Zoltan Horvath, Attila Csikos in 'Iona Vagvoelgyi so ,,Sinjebradcu" bistveno pripomogli do zmagovite Premiere pri nas. S pronicljivo sceno, psihološko poplemeniteno igro 'n z dejanjem uglašenimi oblačili so Predstavi posredovali tisto neposrednost, ki gledalca prevzame in prepri- V okviru mladinskega abonmaja na Zemonu je 27. novembra gosto Vala mlada flavtistka Irena Grafenauer iz Ljubljane. Dovolj znane talentirane glasbenice ni treba posebej Predstavljati. Je nepogrešljiv člen s°lističnih koncertnih programov Pfi nas. Koncerta so se polnoštevil no udeležili mladi člani Glasbene mladine iz osnovnih šol in Šolskega ^ntra v Ajdovščini. Program koncerta je obsegal: J* S. Bacha sonato v h-molu, W. Mozarta Andante, G. Faureja vito Debussvjevo skladbo Syrinx. Francisa Poulenca Sonato in F. Mar-''nuja Balado. Spremljala jo je pia-n'stka Gita Mally. Že na začetku je bilo očitno da 'ehnične zapreke Ireni Grafenauer ''f delajo težav, vsaj tak vtis smo do ob njeni igri. V Bachovi sonati v n-molu se je pokazala izrazito sklad ča. Dirigent Milivoj Surbek, sopranistka Zlata Ognjanovič in basist Ivan Sancin so s premiero ,,Sinje bradca" dosegli umetniški višek svo jega dosedanjega opernega udejstvovanja. Uvod v eno uro trajajočo Bartokovo enodejanko je bila ..minutna" opera ,.Saloma” Slavka Osterca, napisana pred tridesetimi leti. Je namerno zanikanje vse tiste vzhi^oi.^-sti, spevnosti, ganljivosti in usodnosti, ki sicer odlikujejo standardna operna dela, in zanikanje vseh tistih muzikalnih lastnosti, ki še odmevajo na svojevrstno elementaren način v Bartokovem ..Sinjebradcu". „Salo-ma" je parodija na VVildovo dramo in Straussovo opero s končnim ci Ijem, da se glavni junakinji posreči odriniti pohotnega Heroda in zapeljati svetniškega Johanana. Skozi kratko 15 minutno odrsko zgodbo se vleče razkorak med pohujšljivo sceno in trezno Osterčevo glasbo, ki naj še bolj izostri smešnost zakoreninjenega sentimenta v operni literaturi. Predstava v režiji Franja Potočnika, scenografa Vladimirja Rijavca in kostumografke Vlaste Hege-dušič je bila .i s starostjo ali mladostjo učenca. Vendar je treba vedeti, da je dojemljivost otrok za glasbeno vzgojo celo v rani mladosti veliko večja kot v starejših letih. Zato v glasbeno šolo sprejemajo tudi predšolske otroke, ki se v mali glasbeni šoli pripravljajo za vpis v prvi letnik. Pripravnico ali malo glasbeno šolo je imela v začetku šolskega leta 1978/79 več kot polovica glasbenih šol in podružnic. V' šolskem letu 1974/75 je imelo pripravnico celo 70 % vseh glasbenih šol. V malo glasbeno šolo je bilo v začetku šolskega leta 1978/79 vključenih okoli 1800 otrok ali skoraj polovica vseh za sprejemni izoit prii=wljenih otrok. Za sprejemni izpit se v istem času prijavilo za polov^o več učencev, kot je bilo prostih .čnih mest. Število prostih učnih mest za novince v zadnjih štirih letih upada, število novincev pa raste. Kljub temu so v šol skem letu 1978/79 v prvi letnik glasbenih šol vpisali okoli 3600 učencev ali 96% vseh prijavljenih novincev. V začetku šolskega leta 1978/79 je bilo v glasbenih šolah v SR Sloveniji vpisanih 13.200 učencev, med njimi 59% ženskega spola. Na eni glasbeni šoli je vpisanih poprečno 142 učencev. Skoraj vsi ki so vpisa ni v glasbenih šolah, obiskujejo še kako drugo šolo. Na glasbenih šolah je največ osnovnošolcev. Le dobet odstotek je starejših učencev, ki so že zaposleni in si želijo pridobiti znanje predvsem iz solo petja ter glasbene teorije, kontrabasa in še ne katerih predmetov. Od šolskega leta 1973/74 se je število učencev v glas benih šolah vsako leto povečalo za okoli 500. V zadnjih štirih letih sc bili po številu učencev najmočnejši prvi razredi. Podatki kažejo da vztrajnost in volja učencev v višjih razredih hitro pojemata. Tako je bilo v šolskem letu 1978/79 v prvem razredu vpisanih 34 %, v dru gem 21 % in v tretjem razredu 1 5 % vseh učencev. Dečki prej izgubijo voljo in odnehajo s študijem glasbe kot deklice. V nižjih razredih je namreč učencev ženskega spola za okoli 10% več kot učencev moškega spola. V višjih razredih pa je učenk skoraj trikrat več. Ob koncu šolskega leta 1977/78 je bilo Vpisanih največ učencev na oddelku za klavir. Drugo najbolj priljubljeno glasbilo je bila harmonika. Na tretjem mestu je kitara. Spolna struktura učencev na oddelkih je zelo različna. Učenk je največ na oddelku za klavir, harmoniko in glasbeno teorijo. Za učenje nekate rih predmetov nimajo učenke nobenega veselja. Kontrabas se je v za- dnjih štirih letih učila le ena učenka. Popolnoma ,,moško" glasbilo je tudi fagot, medtem ko je harfa predvsem ,.žensko" glasbilo. Na oddelku za klavir je petkrat več učenk kot učencev. Na oddelku za balet in izrazni ples je učenk celo 95 %. Pouk v slovenskih glasbenih šolah obiskujejo tudi učenci drugih jugoslovan skih narodov, narodnosti in naro dnostnih manjšin. Njihovo število je v zadnjih desetih letih precej upadlo. Ob koncu šolskega leta 1970/71 je bilo v glasbenih šolah SR Slovenije vpisanih 9360 učen cev, med njimi 97 % Slovencev 1 % Hrvatov,, 0,7 % Srbov ter 1,3 % drugih jugoslovanskih in v SFRJ živečih narodov in narodnosti. Med slednji mi je bilo največ Romov 33 % in Madžarov 20 %. V začetku šolskega leta 1978/79 pa so bili vpisani v glasbene šole le trije učenci iz drugih jugoslovanskih republik in eden iz tujine. Učence poučuje na vsaki glasbeni šoli v poprečju 7 učiteljev En učitelj poprečno poučuje 20 učencev. Enako je to razmerje tudi v osnovnih šolah. Ob koncu šolskega leta 1977/78 je bilo v glasbenih šolah zaposlenih 680 pedagogov, med njimi skoraj polovica žensk. Število učiteljev se je v zadnjih štirih letih povečalo za 16%. Skoraj polovica učiteljev je zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom, dese tina za določen čas. Število učiteljev, zaposlenih v pogodbenem delpv-nem razmerju, se je od šolskega leta 1975/76 povečalo za dva in pol odstotka. Ob koncu šolskega leta 1977/78 jih je bil > 37 %. Zaradi po manjkanja ustrezno usposobljenih učiteljev je na glasbenih šolah za poslena tudi petina učiteljev z ne ustrezno izobrazbo. Med njimi je imelo 17% učiteljev srednjo, 2% višjo in 1 % visoko izobrazbo. Petina ravnateljev glasbenih šol ima srednjo izobrazbo, več kot tretjina višjo in prav toliko visoko izobrazbo Nekatere glasbene šole delujejo v starih, za glasbeni pouk neustreznih stavbah,*/ zvočno neizoliranih prostorih. Delovni pogoji in razmere so marsikje nevzdržni tako za pedagoge kot tudi za učence. Zaradi slabih delovnih pogojev, preobremenjenosti neustrezne izobrazbe, prenizkega nagrajevanja in drugih težav glasbeni pedagogi zapuščajo delo v glasbenih šolah. V šolskem letu 1977/78 je glasbene šole zapustilo 24 učiteljev ali 4% vseh zaposlenih učiteljev. Med njimi je bilo 63 % žensk. V omenjenem šolskem letu je zapustil osnovno šolo v poprečju vsak sedmi učitelj, glasbeno šolo vsak devetindvajseti učitelj. Dve tretjini učitel jev, ki so zapustili glasbene šole. med njimi 54% žensk, ni imelo us trezne izobrazbe. 37 % je odšlo uči teljev z ustrezno izobrazbo, med nji mi več kot tri četrtine žensk. V šolskem letu 1977/78 je izdelalo posamezne razrede 87 % učencev glasbenih šol. V osnovnih šolah je učni uspeh veliko boljši (98 %). Najboljši učni uspeh so dosegli učenci na oddelkih za harfo, violo, fagot in tolkala, kjer so napredovali v višji razred vsi vpisani učenci. Najslabši učni uspeh je bil na oddelku za nauk o glasbi, kjer je napredovalo 81 % učencev. Na prvi stopnji je zaključilo šolanje 40 % učencev z odli čnim uspehom, 38 % s prav dobrim, 19% z dobrim in 3 % z zadostnim uspehom. Učni uspeh na dopolnilni stopnji je boljši. Odličnjakov je bilo tu 57 %, zados-nih le 1 %. V šolskem letu 1977/78 je sodelovalo v prek 2000 različnih nasto pih okoli 27.000 učencev. Največ, 43 %, je bilo javnih nastopov i^ven glasbenih šol v sodelovanju z drugimi ustanovami. Internih nastopov ali šolskih produkcij je bilo 22%, javnih nastopov v organizaciji glas benih šol 21 %, radijskih in TV snemanj 12 % in 2 % regionalnih ter republiških revij glasbenih šol. Največ učencev je sodelovalo na internih nastopih ter javnih nastopih v orga nizaciji glasbenih šol. Poleg rednih ur pouka se učenci glasbenih šol udeležujejo tudi raznih dopolnilnih dejavnosti, kot so komorne in pevske vaje v komornih skupinah, orkestrih in pevskih zborih. V šolskem letu 1977/78 je delovalo v glasbenih šolah okoli 320 komornih skupin, orkestrov in pevskih zborov. Glasbena vzgoja ni le dopolnilna dejavnost, vezana na prostore in učilnice glasbenih šol. Vedno bolj se vključjuje v ^javnost vzgojnovar-stvenih organizacij, osnovnih šol s podaljšanim bivanjem, celodnevnih osnovnih šol, sodeluje pri dejavnostih v krajevnih skupnostih in v organizacijah združenega dela. Glasbene šole dajejo svojim učencem osnovno znanje o glasbeni umetnosti in glasbilih ter jih usmerjajo v nadaljnji študij glasbe. Glasbene šole poleg svojih učencev čustveno in kulturno vzgajajo tudi mladino v širšem smislu. Iz vrst glasbene mladine se rojevajo ljudje, ki se tudi v kasnej ših letih bodisi ljubiteljsko ali po klicno udejstvujejo na glasbenem področju. Glasbena vzgoja dozorevajočo mladino odteguje od nekoristnega zapravljanja časa in družbi škodljivega delovanja. Tudi to je ena izmed vrednot, ki je ne gre prezreti pri vzgoji sodobne mladine TOMAŽ MANCINI 10 LJUDSM G^SBK LJUDSba GtfSBK LJUDSKI GMSBk Rezija Glasbeno izročilo močnejše od vseh nesreč Rezija je prelepa dolina vzhodno od julijskih Alp, onstran Bovc> v Italiji. Ob bistri reki Bila (rezijansko tudi „ta velika woda"), ki priteče izpod Kanina, stojijo vasi _ Korito, Solbica, Njiva, Ravanca in Bila. nekoliko vstran, prav pod slikovitemi grebeni Muscev, je še vas Liščace. Ob mejnem prehodu Učeja (ta sicer italijanizirana oblika se je žal pri nas udomačila), leii vas Učja, ki je pravzaprav stara csojska kolonija. Koliko je Rezijanov, je težko reči, saj so bile skoraj vse vasi porušene ob zadnjih potresih v Furlaniji in številni domačini so se morali izseliti. Do zadnjih usodnih potresov pa so to bili kraji, kjer je bilo Italijanov zelo malo (nekaj uradnikov, karabinjerji, učitelji). Pogovorni jezik, ki ga domačini govore, je prastaro narečje slovenščine in ga danes v matični domovini le s težavo razumemo. Narava, ki je bila darežljiva, ko jim je delila lepoto, je bila bolj skopa, ko jim je naklonila le nekuj krpic obdelovalnih površin ter nekaj pašnikov. Zato tudi že dolga stoletja iščejo Rezijani boljši kos kruha drugod po Italiji in v tujini, točki vedno so se vračali čez zimo in za večje krajevne praznike. Med drugim jih je tudi vlekla domov neizmerna ljubezen do lastnega izročila, jezika, ljudske glasbe, plesa, pesmi in citire. Poleg že omenjene navezanosti na rodno zemljo pa Rezijane odlikujejo še izredna marljivost, pridnost in iznajdljivost ter živa ustvarjalnost. V Reziji ljudska glasbena kultura ni preteklost, pač pa še vedno polnokrvno živi in, kar je tudi že redkem, se nadaljuje in na novo ustvarja. Za raziskovalca ljudske kulture je Rezija prava zakladnica zanimivosti. Posebno zanimivost predstavljata ljudska vokalna ,n instrumentalna jlasba ter ples. Citira je domač izraz za gosli, spremlja pa jo bunkula, to je mali bas (ali violončelo) na tri strune. Ko zazveni citiia s svojimi vvižicami, s svojim nalezljivim ritmom, podk epljenim z močnimi po-trki godca—citiravca, tedaj pleše vse, staro in mlado ter celo otroci. Glasba in ples sta Rezijanom dobesedno v krvi. Vsaka wižica se redno ponovi „na tenko" —to je visoko in „na to-wsto" — to je nizko. Zvoki tega nevsakdanjega in zanimivega instrumentalnega ‘.estava predstavljajo za Rezijane najlepšo muziko. Mogoče je našim ušesom ta gbsbu nekoliko tuja, nerazumljiva, tako kot nam je težje razumljivo njihovo narečje. To Članki, ki se v letošnjem letniku pojavljajo na straneh, namenjenih ljudski glasbi, predstavljajo predvsem Slovence za mejami naše domovine, Slovence in njihovo glasbo. Naša usmeritev sovpada tud: s serijo gramofonskih plošč, ki jih v sodelovanju z glasbeno— narodopisno sekcijo SAZU izdaja Produkcija kaset in gramofonskih plošč pri RTV Ljubljana. Prva plošča s porabsko glasbo je že v prodaji, v letošnjem letu pa bo izšla tudi naslednja, ki bo predstavila Rezijo z njenimi glasbenimi posebnostmi. O njih pa kot v napoved pripoveduje pričujoči članek. Osojanje po prvem potresu julija 1976 Preminil ljudski godec Pavel Kernjak Kernjak (rojen 1899) je bil pravi ljudski pevec in glasbe-nik-samouk, katerega glasba je rasla predvsem iz globokih doživetij in iz domačih, koroških tal. Zato ni čudno da so mnoge njegove pesmi že zdavnaj ponarodele. (Mojcej, Katrca, Jaz pa moj gvažek, Pojdam u Škufeče pa tudi znana Rož, Podjuna, Zila). Njegovih pesmi ne prepevajo radi samo zbori doma, naši najboljši ansamblji so jih ponesli v svet in z njimi razkrili lepoto slovenske pesmi ter dosegli velike uspehe. V svojih priljubljenih pesmih bo Pavel Kernjak živel med svojimi rojaki, z njimi pa se je tudi trdno zapisal v slovensko glasbo. S svojim delom je postavil enega izmed tistih trdnih in neomajnih temeljev, na katerih sloni vsa naša glasbena kultura. PRIMOŽ KURET je glasba, ki ima stare, toda močne in zdrave korenine, lahko bi rekli tudi, da je „nu:ezljiva", tako da jo mora pozn.jvalec, kakor tudi nepoznavalec, vedno znova poslušati, dajo lahko počasi spoznava, razume in na koncu tudi vzljubi. Podobno bi lahko rekli tudi za pesmi. Da so lahko chrani'i stare napeve in samosvoj .'ačin petja, so morali biti (in so še!) Rezijani izredno trdoživi in navezani na svoje izročilo. Niso podlegli tujim vplivo.Ti ne s te ne ;• one rtranl. Čeprav so mnogo potovali in pri tem nedvomno spoznavali tudi druge glasbene izraze, navzlic prodoru glasbenih avtomatov, radija, televizije, kaset itd., so vse do danes ostali zvesti svoji bo^ gati in lepi ljudski glasbeni dediščini. Njihove ljudske pesm i se od dru-cjih slovenskih razlikujejo in nam zato morda bolj tuje zvenijo. Obseg napeva je navadno zelo ozek, s p:r«.1-Ijava drugih glasov je na enem samem tonu—burdonu, zdi se nam, da so si vsi napevi različnih pesmi zelo podobni, če ne povsem enaki. Pripev iili refren, ki 'jrva madfej • co. ollorgondo Samospev Slavka Osterca „Dere senja mali bija" na prleško narod no besedilo V Veržeju, malem prleškem kraju ob Muri, živi več družin po imenu Osterc, zato imajo hiše tudi domača imena. V eni od njih, pri Stanjkovih, se je pred skoraj 85 leti, (natančno 17. junija 1895), rodil sin Alojz, ki so ga domačini celo življenje klicali za Stanjkovega Lujzka. Lujzek je bil zdrav in krepak otrok, samostojen in samozavesten deček, ki ni poznal strahu in je imel vedno dovolj poguma in zamisli, tako pri delu kot pri igri. Prijatelji iz otroških let vedo povedati, da je bil povsod med prvimi, pa naj si je bilo treba zlesti na češnjo ali se odlikovati v plavanju v hladni reki. Šola mu ni delala preglavic, kljub ne ravno preveliki učni vnemi sta mu pomagala zelo dober spomin in pa logično mišljenje. Lujzek je bil predvsem odličen matematik, zelo dobro je igral šah in tudi telovadec je bil dober. Časa ni rad zapravljal, mnogo stvari ga je zanimalo in če se je za kaj odločil, ni odnehal. Bilje družaben, šegav in odkritosrčen. Laži ni nikoli maral. Rad je imel svojo rojstno pokrajino in njene ljudi, nikdar ni pozabil domačega narečja in močno je ostal navezan na svojce. V Stanjkovi družini so bili štirje otroci, med katerimi je bil Slavko najstarejši. Ko mu je bilo dvanjast let, je nenadoma umrl oče in prej premožna družina se je znašla v težavah. Vendar to k sreči ni pomenilo, da bi Slavko ne mogel nadaljevati šolanja. Odšel je v Ljutor.ier na realko in po štirih letih v Maribor na učiteljišče. Že doma je bil navajen svojima sestrama in bratu pomagati pri učenju, pozneje pa je poučeval sošolce kar mu je pogosto prišlo prav. Nekako do tu je Osterčevo življenje teklo brez posebnega zanimanja za glasbo. Rad je sicer poslušal ljudske godce, rad je sodeloval v amaterskem gledališču, ni pa bilo opaziti posebne vneme prav za glasbeno umetnost. Za to ga je verjetno prvi resnično navdušil glasbeni pedagog na mariborskem učiteljišču profesor Emerik Beran. Profesor Beran, Čeh po rodu, je bil prijatelj in učenec znamenitega češkega skladatelja Leoša Janačka. Bil pa ni samo zelo dober glasbenik temveč tudi živahen in prijeten človek, ki je imel na svojega študenta Osterca velik vpliv. V tem času se je začel Osterc intenzivno učiti igranja violine in se ukvarjati s komponiranjem. S profesorjem Beranom sta postala velika prijatelja in glas benik je svojega prizadevnega študenta Vzpodbujal, mu dajal vaje iz harmonije, mu razlagal svoje in druge skladbe ter pregledoval Oster-čeve skladateljske poskuse. Osterc je s svojimi slovenskimi sošolci, ki so se zanimali za glasbo, sestavil orkester, s tremi dobrimi prijatelji pa godalni kvartet. 12 Sam je igral violino in se poskušal v dirigiranju, pogosto pa je z orkestrom in kvartetom preizkušal svoje lastne skladbe. Družabno življenje in pogoste glasbene vaje slovenskih učiteljišč-nikov so spodbudile prenekatere govorice in Ostercu in njegovim Sošolcem — glasbenikom so profesorji zagrozili, da jih bodo pri končnem izpitu kazensko nizko ocenili. Bili pa so slovenski dijaki z Ostercem na čelu tako odlični študentje, da so kljub komisijskemu izpraševanju dobili zelo dobre ocene. S spričeva!om o uspešno končanem učiteljišču v žepu je Osterc začel učiteljevati- Ko se je začela prva svetovna vojna, je poučeval v Sevnici. Moral je v borbo, kjer je bil ranjen. Po razpadu avstro-ogrske vojske pa se je kot prostovoljec vključil med Maistrove bor ce ter sodeloval pri osvoboditvi Maribora, Dravograda in Radgone, kjer je bil celo komandant mesta. To seveda ni bil slučaj, saj je bil Osterc celo življenje zelo navezan na svojo domovino in svoje ljudi, bil je izredno zaveden in svobodoljuben. Kljub hudim časom se že v šoli in na učiteljišču ni prav nič bal zagovarjati svojega porekla in večkrat so ga morali sošolci in sostanovalci miriti, da si ni z izzivanjem nemških privržencev nakopal prevelikih težav. Po vojni nastopi spet obdobje učiteljevanja, menjajo se slovenski kraji in šole. V času službovanja v Mariboru si Osterc pridobi vplivne prijatelje, ki mu veliko pomagajo. Med njimi je tudi advokat Milan Ašič, velik ljubitelj glasbe in dober pevec, ki se navduši nad Osterčevo glasbo. Pogosto izvaja njegove samospeve in mu pomaga do izvedb drugih del* Pozneje, v Celju Osterc spet zbere nekaj prijateljev in ustanovi godalni kvartet. V tem času se posveča v glavnem samo še glasbi in trdno je odločen stopiti na pot skladatelja. Želi si izpopolnjevanja, zato se nameni v Prago, takratno središče glasbenega dogajanja. Takole pravi sam . „Bilo mi je trideset let, ko sem se napotil študirat glasbo. Prej sem skomponiral že celo vrsto zborčkov, samospevčkov, godalni kvartet, celo simfonijo!" Osterc je bil poln energije in želja, vedel je kaj hoče in tudi to je vedel, da je sposoben za poklic, ki si ga je izbral. Vendar v Prago ni bilo tako lahko priti. Zato so mu prijatelji pomagali v Celju pripraviti koncert lastnih del. Prireditev je uspela in ponovili so jo še v Mariboru. Zdaj je Osterc dokončno vzbudil zanimanje kulturnih krogov in mnogi so v njem spoznali velikega glasbenega talenta. Dobil je plačan dopust za študij v Pragi. Tam je študiral kompozicijo in dirigiranje, pozneje pa se je vpisal še k profesorju Alojzu Habi na tečaj četrttonske glasbe, ki je bila v tistem času velika novost. Po povratku iz tujine je leta 1927 Osterc postal profesor na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Poučeval je razne glasbene predmete, harmonijo, kontrapunkt, in seveda kompozicijo. Bil je profesor mnogim znanim slovenskim skladateljem, med njimi po kojnemu Demetriju Žebretu, med drugo svetovno vojno padlemu Francu Šturmu, pa Pavlu Sivicu, Marijanu Lipovšku, Primožu Ramovšu. Razdajal je svojo energijo in znanje, ostal je šegav in robat, odkritosrčen in neizprosen. Vse te poteze njegovega značaja se zrcalijo tudi v njegovi glasbi. Osterčeve skladbe so trdno zgrajene, nesentimentalne in duhovite. Mnogi sodobniki ga niso razumeli, njegove kompozicije so jim bile tuje in neprijetne, očitali so mu, da ne^mara čustvenosti in romantike ki je bila takrat še v modi, da piše za razum in ne za srce. Vendar Ostercu teh očitkov ni bilo dosti mar. Zasledoval je nove smeri v glasbi, vedel je, za kaj si prizadeva in kaj želi doseči. Učenci so mu zaupali, osveščeni glasbeni krogi so ga cenili in v tujini so ga začeli pogosto izvajati. Hvalili so ga naši in tuji veliki skladatelji, med njimi Josip Slavenski, Alojz Haba, Arthur Honegger, Luigi Dallapiccola. Na višku ustvarjalnega zagona je Osterca napadla zahrbtna bolezen in kljub operaciji, ki je v začetku izgledala uspešna, se je zdravje slabšalo. Prav na pragu vojne, maja 1941, se je končalo Osterčevo plodno in polno življenje. Skladateljski opus Slavka Osterca pomeni v razvoju slovenske glasbe velik napredek. Z njim začenja naša glasbena ustvarjalnost dobivati mednarodno raven. Osterc je zahteven skladatelj, zahteven do sebe in do poslušalca. Posega na vsa glasbena področja. Izredno velik je njegov prispevek komorni slovenski glasbi, ki je namenjena najrazličnejšim sestavom in glasbilom, od posameznih instrumen tov s klavirsko spremljavo pa do noneta. Bogat je njegov klavirski opus, mnogo pa je pisal tudi za glas. Poleg samospevov je treba omeniti predvsem pesmi za alt in godalni kvartet, našteli pa bi lahko tudi nekaj kantat. Na simfoničnem področju se po prvi mladostni simfoniji te oblike ni več lotil, zato pa je ustvaril mnogo simfoničnih pesnitev, simfoničnih plesov in krajših simfoničnih skladb. Kot malokateri slovenski skladatelj se je posvetil ustvarjanju glasbeno-scenskih del, se pravi opere in baleta Teme, ki so ga pritegnile, so predvsem zgodovinsko-literarne. Omeniti je treba kratke, imenovane minutne opere „Kralj Edip", „Medea", „Dandin v vicah", ,,Krst pri Savici" in „Salome", ki jo pravkar izvajajo v Ljubljanski operni hiši. Nekoliko bolj fantazijske in pravljične so teme baletov — „lluzije", „Maska rdeče smrti". Priznati je treba, da je kljub učiteljevanju in delu z mladino Osterc dokaj malo ustvaril na področju mladinske glasbe. S tem seveda ni rečeno, da njegova glasba ni zanimiva za mlade poslušalce, nasprotno, posebej med komornimi in zborovskimi deli je veliko takih, ki s svojo živahnostjo in duhovitostjo na moč pritegnejo. Tu so Bagatele za klavir, pa prisrčne Karikature za pihalni trio (piccolo, klarinet in fagot), in eno Osterčevih največ izvajanih del — Suita (nastala 1929). Posebno mesto imajo skladbice za otroški in mladinski zbor. Ni jih prav veliko in še te so nastale večinoma v zadnjih letih sklada teljevega življenja. Mogoče je tudi, da so njihov nastanek spodbudili dobri slovenski mladinski zbori, med njimi ..Trboveljski slavčki", ki_ jim je Osterc posvetil troglasno zborovsko skladbo ,,Kvartet". Živahno besedilo ruskega pesnika Ivana Krilova, ki govori o neubranem godenju opice medveda, osla in kozla, v Osterčevi uglasbitvi prav nič ne izgubi ostrine. Živahni in poskočni so tudi triglasni zbori na ljudska besedila; ,,Nezgoda na piru" na obešenjaški način pripoveduje o plesu pajka in muhe, v vodilnem glasu je čutiti folklorno melodiko .,,Belokranjske nagajivke" je osem kratkih šaljivih pesmic, namenjenih osmim deškim imenom, v katerih skladatelj pogosto menjava takt in vpleta med petje svobodno deklamacijo. Nekaj prijetnih pesmi je nastalo tudi na umetna besedila. Osterc je uglasbil dve živahni, otroško navihani pesmici Danila Gorinška z naslovom „Biba leze" in „Štuparama", ena redkih nežnih in spevnih pesmi pa je „Mamici" na besedilo Mileta Klopčiča. Za zaključek moramo reči, da je bil Osterc že v svojem obdobju tako napredna osebnost v miselnem in kompozicijskem smislu, da je ostal izredno zahteven avtor do današnjih dni. Zato v svoji ožji domovini še vedno ni,,popularen" in je njegovo glasbo redko slišati s koncertnih odrov in radijskih valov. Največ njegovih del je javno izvedel ljubljanski komorni ansambel, ki si je nadel skladateljevo ime. Prav ta skupina je posnela Osterčev „Nonet" (komorno skladbo v dveh stavkih, ki jo je skladatelj napisal leta 1937 in jo posvetil Arthurju Honeggerju) za produkcijo kaset in plošč pri RTV Ljubljana in je tudi izšla na plošči. Ista produkcija je izdala tudi Osterčeve ,,Mouvements symphoniques" (simfonične stavke) in pa malo ploščo Osterčevih zborovskih pesmi zg otroke. KAJA ŠIV IC POSLUŠAJTE ODDAJO „IZ DELA GLASBENE MLADINE SLOVENIJE' V soboto, 2. februarja ob 18.30 bo na prvem programu ljubljan skega radia oddaja „lz dela Glasbene mladine Slovenije", v kateri boste lahko prisluhnili glasbenim delom skladatelja Slavka Osterca. Popravki prejšnjega članka o Vinku Globokarju*. 1. V podpisu k sliki skladatelja se Je vrinil še en podpis; ki bi sodil k dru-g’ sliki, za katero pa na strani ni bilo prostora 2. V zadnjem odstavku j« predzadnji stavek nepopoln, glasi se takole. Imam občutek, da se bodo problemi s področja samoodločanja in iwno-u previjanja polagoma prenesli na področje ustvarjanja umetnosti. 13 FESTIVALI FESTIVALI FESTIVALI O - PA - Tl - i - J A Tribuna sodobne jugoslovanske glasbe Vsakoletni festival sodobne jugoslovanske glasbe je za nami. Slišali smo v zadnjem času nastala dela, nekaj tudi krstnih izvedb. Nič šokantnega, glasbeniki so muzicirali v mejah že slišanega, kar je bolj ali manj pritegnilo poslušalce. Predstavili so se trije simfonični orkestri. Orkester RTV Ljubljana je izvajal Pentagon za pihalni kvintet in štiri orkestrske skupine Primoža Ramovša in ..grandiozno" Matačičevo Balado konfrontacij, za katero je sam napisal tudi idejno predlogo. Makedonci so nam uspešno predstavili klavirski koncert Nikolovskega (folklorni ritem je navdušil večino poslušalcev) in vrsto drugih del. Hudo pa so razočarali Zagrebčani, ki s svojim programom niti sami niso vedeli kaj početi. Zanimivo rešitev je ponudil Ramovš. Pet različnih skupin (pihala, godala, tolkala, trobila in solistični pihalni kvintet) je nudilo zanimive zvočne odnose, hkrati pa zaposlilo vse izvajalce. Komorna in solistična glasba sta na tem festivalu prevladovali in vsekakor najbolj zadovoljili. Nastopile so najrazličnejše zasedbe: Beograjski klavirski studio, Studio za tolkala iz Ljubljane, Trio Lorenz, Grupa Masmantra in drugi, ki so resnično navdušili. Prav tako je uspel nastop organista Huberta Berganta s tremi odličnimi skladbami skladateljev: Trajko-viča, Lebiča in Kulenoviča ter koncert pianistke Pavice Gvoz-dič s skladbo Davorina Kempfa 9 November. Zemlja ponovno končuje eno izmed svojih neštetih poti okoli sonca. Zodiak je v konstelaciji škorpijona in po kitajskem koledarju se po dvanajstih letih spet šteje kozje leto. Ob tem svet doživlja naftno krizo, v Ljubljani primanjkuje kave in tetrapaka za mleko. UFO organizacije pridno beležijo pojavljanje NLP—jev, ki se še vedno niso naveličali obiskovati zemeljskega lunaparka. V Moderni galeriji postavljajo stalno zbirko, v Drami čakajo odri na nove premiere, v Filharmoniji se pripravljajo na dolge vrste pred bla- za magnetofonski trak in klavir. Slišali smo zelo malo vokalne glasbe, čeprav ne moremo trditi, da zanjo v današnjem času ni zanimanja. Mešani zbor RTV Beograd žal s svojim samostojnim koncertom ni prepričal. V interpretaciji si je dovoljeval precej svobode in sicer v škodo skladateljev. Pevci s svojimi izkričanimi glasovi niso mogli ustvariti nobenega vzdušja, tudi obrtniške pomanjkljivosti bi jim lahko očitali, predvsem pa prevzeten profesionalni odnos, ki je skvaril podobo vseh štirih skladb (Vaude, Nikolovskega, Živkovičeve, Kulenoviča). Se najbolje se jim je podal Nikolovskega teškoto (makedonski ples) za tapan (veliki boben) in zbor, kjer so lahko pokazali svojo tehniko, smisel za kričanje in folklorno obarvano gujno za Matačičevo gostovanje, v Lutkovnem gledališču je Mali princ še vedno razprodan teden dni vnaprej. Čez cesto, v ŠKUC—u, se mladi zbirajo ob likovnih in glasbenih projektih, na Radiu Študent so snemalni termini zaradi bližajočega se novoletnega programa vedno bolj zasedeni, pri filmu nekateri čakajo na končno odločitev v zvezi z realizacijo, drugi, gledalci, pa na premiero novega slovenskega filma, vsi pa budno spremljajo dogajanje okoli novega ljubljanskega kulturnega centra. S to zavestjo se v poznojesenskem glasbo, ki se sicer oklepa navad in domen zahodnoevropske glasbe. Zanimivi so poskusi multi-medialnih predstav, ki so bile v Opatiji sicer dolgočasne, postavile pa so precej vprašanj. Naši skladatelji sov neugnani želji za novimi zvoki kar naprej na sledi raznim učinkom klasičnih glasbil. Slišali smo nekaj takih zanimivih študij, prevladovala pa je le klasična uporaba instrumentov. Klavir — v zadnjem času nekoliko zanemarjeno glasbilo (še vedno se večinoma uporablja kot tolkalo ali nekaj podobnega) se je z nastopom Beograjskega klavirskega studia, s skladbami srbskih skladateljev najmlajše generacije (Rajko Maksimovič, Dušan Trbojevič, Srdan Hofman, Ivana Stefanovič), neurju odpeljemo v Opatijo, na 16. Tribuno glasbene ustvarjalnosti Jugoslavije. # Spomladi sem v uradnem roku poslal direktno na redakcijo programa Tribune partituro kompozicije za violončelo, preparirani klavir in magnetofonski trak. V tekstu, ki sem ga napisal kot pojasnilo, sem zaradi zapletenosti izvedbe predlagal kot izvajalca Vladimirja, kateremu je skladba tudi posvečena in je zasnovana prav na njegovih specifičnih ustvarjalnih in interpretativnih sposobnostih in sebe. Razen znova predstavil kot bogato zvočilo. Slišali smo še nekaj poskusov reševanja intelektualnih problemov. Fragment mogučeg reda Ivane Stefanovič prinaša na primer matematični sistem, ki pa brez besednih pojasnil zvočno ni ugotovljiv. Iskanje sistema, „kako kaj napisati", pripelje pogosto do takih izven-glasbenih sistemov, katerim se zvočni učinek podredi. Drugačen primer take glasbe nam je ponudil Kiraly s svojo skladbo Točke in linije, kjer naslov naivno in dosledno upodabljajo daljše zvočne linije in staccato toni. Kombinacije, ki izvirajo iz dokaj preproste ideje, ustvarjajo prijetno glasbeno dogajanje. Koncert mladih je vedno zanimiv, poslušalec željno pričakuje novosti. Zadnji večer je namesto odpovedanega koncerta ateljeja „Tip 3" iz Beograda nastopil Študentski kulturni centar, prav tako iz našega glavnega mesta. Predstavili so svoje mlade skladatelje z odlomki glasbenih del na magnetofonskem traku. Bor Turel pa se je predstavil v živo z glasbo za trak in preparirani klavir. Nas študente je vezalo prijetno vzdušje zaupanja v mlade ustvarjalce, ki nekaj počnejo in brskajo. Glasba se je sicer vrtela od minimalne repeticijske glasbe do glasbe za magnetofonske trakove in poskusov, za katere so nekateri ugotavljali: „Saj pišejo tako kot yta stari"!" NUŠA GREGORIČ tega pa sem dvomil, da bi kak drug pianist, ki bi z njim igral to skladbo, uspel vsaj približno realizirati zelo zahtevno shemo preparacije. Nato sem čakal na odgovor, ki naj bi potrdil sprejem ali odklonitev izvedbe na Tribuni, ali pa vsaj na vrnitev partiture. Minile so počitnice in potem smo oktobra gostovali v Beogradu na srečanju eksperimentalnih glasbenih skupin. Srečali smo se s prijatelji iz Muzičke sekcije Študentskega kulurnega centra in povedali so mi. da imajo podobne probleme. Poslali so pariture za različne izvajalske zasedbe, pa prav 14 tako niso dobili nobenega odgovora. Odločili smo se, da v Opatiji vseeno malo povprašamo odgovorne ljudi, kako in kaj je s tem. Tako smo na predzadnji dan Tribune obiskali sestanek redakcije programa in se obrnili na vodjo programske komisije. Obrazložili smo mu vse to, pa je odgovoril: ,,Veste, nismo mogli sprejeti vaših stvari, ker so bile težave z izvajalci." • V Opatijo sem prišel šele drugi dan Tribune, tako da sem zamudil uvodni koncert orkestra RTV Ljubljana, Beograjski klavirski studio in Studio za tolkala iz Ljubljane. V četrtek smo se takoj po mojem prihodu srečali s prijateljicami iz Beograda in se skupaj odpeljali na orgelski koncert Huberta Berganta na Reko. Sicer pa je bilo v Opatiji, kar se tiče vremenskih razmer, zelo zanimivo. Morali so — po ne vem koliko letih, kot so rekli — prvič izprazniti nekaj hiš ob obali zaradi ogromnih valov, ki so pljuskali skoraj na sredo glavne obmorske ceste. Orgelski koncert je bil v cerkvi Sv. Vida. Trajkovič, Lebič, Kuleno-vič. Prvi se ukvarja s časovno razsežnostjo glasbenega dela, drugi z raziskovanjem zvočnih senzibilitet instrumenta in tretji z najbolj dosledno, vendar predolgo obdelavo odnosov forma-zvočnost. In ob tem poslušanju so se mi in se mi še vedno postavljajo vprašanja: Ali raziskovanje senzibilitete zvoka (poudarjanje zvočnih kvalitet glasbenega dela) na eni in organizacija na osnovi vnap ej določene forme na drugi strani, ne obračata skladbe navznoter, v samo vase, ali navzven, proti poslušalcu? Je skladba v prvem primeru bolj ..samostojna" in s tem manj „last" poslušalca, ker daje prostor nepričakovanemu in nedoločenemu glede na zaporednost poslušalčeve zaznave ali na njegovo pričakovanje? Je skladba v drugem primeru manj ..samostojna" in s tem bolj ,,last" poslušalca, ker, usmerjena s ..smiselno" organiziranimi znanimi (preverjenimi rešitvami forme odnosov zvočnih in nezvo-čnih kvalitet glasbenega dela), pelje poslušalca v varnost pričakovanja in udobnost neproblematičnega? Ali potencirano ukvarjanje z nezvočno kvaliteto glasbenega dela zahteva še kakšno drugo naravnanost? In kon čno, ali je ta naravnanost rezultat odnosa med danostjo in izkušnjo? Poljska muzikologinja Zofia Lissa pravi: ,,Glasbeno kulturo... opazujemo, ocenjujemo, vrednotimo s stališča ene same miselne kategorije, enega samega določenega pojma, pojma „glasbeno delo". Ameriški skladatelj John Cage na daljuje: ,,Glasbeno delo kot celota je formalni aspekt temeljne konvencije v evropski glasbi." Če se odrečemo pristanku na to konvencijo in s tem tudi vprašanjem, ki jih je ta pristanek omogo- čil, in končno njihovemu zapisu, kaj potem? f V knjigi „Zen budizem in psihoanaliza" obstaja zelo zanimiva zgodbica iz življenja samurajev. V Opatiji mi jo je neki večer oživela prijateljica Ivana, po dolgem pogovoru, v katerem sva osvetljevala aspekte, možnosti in tudi rešitve osebnega in strokovnega življenja. In zgodbica govori prav o teh rešitvah. (Gre za preizkušnjo bojevniških sposobnosti samurajev). Izza vhoda, skozi katerega je pri vstopu v neko zgradbo moral iti vsak bojevnik, je stal nekdo, ki bi tega nepričakovano mahnil z gorjačo. Prvega je presenetil in gorjača ga je zadela z vso močjo. Ni napravil izpita. Drugi se je udarcu izmaknil in sam udaril napadalca. Tudi ta ni bil dovolj dober. Tretji pa se je pri vhodu ustavil, sluteč, zaradi svojih velikih izkušenj, da se za vrati nekdo skriva. Nato je rekel, da ne bo nasedel tako podli zvijači. Ta je bil sprejet. 9 Drugi večer se je po orgelskem koncertu nadaljeval z nastopom razlikovanje. Slučajno je dal to In memoriam Branimir Sakač 1918-1979 V zadnjih dneh leta 1979 se je hteklo bogato življenje hrvaškega skladatelja in glasbenega organizatorja Branimira Sakača. Kdo med nami ni poznal zagnanega in v pravilnost svoje poti prepričanega po- zbora RTV Beograd. Med drugim so izvajali tudi skladbo Vuka Kulenovi-ča, prijatelja še iz študentskih časov na ljubljanski Akademiji za glasbo. Po koncertu sem stopil k njemu in mu rekel: ,,Vuk, zelo mi je bilo všeč, samo zakaj nisi iste stvari napisal vsaj za štiri zbore?" Odgovoril mi je: „To sploh ni moja skladba, tako je napravil dirigent. Morala bi trajati najmanj pol ure dl je." 0 Komponiranje je ena stvar, izvajanje druga, poslušanje tretja. Zato tak naslov. Naslov za ločevanje, za možnost. Kakor sta različni dve osebi, vsaka zase s posebnimi, lastnimi odnosi (do sveta) in v posebnosti ravnanja, tako tudi ti procesi življenja glasbenega dela živijo vsak po svojih zakonih in namerah. Danes se večina naprednih (beri: zavedajočih) glasbenikov (skladateljev) ukvarja z razkrivanjem in samorazkrivanjem prav teh procesov in identitete (enotnosti) glasbenega dela (skladbe). Na nivoju komponiranja z vpraševanjem po možnostih organizacije zvočnega materiala na osnovi parametrov (višine, jakosti, barve itd.); kot odgovor, z razširitvijo kompozicijskega postopka — na eni strani z artikulacijo situacije ustvarjalnega dogajanja, — na drugi strani z dopuščanjem skupinskih ustvarjalnih rešitev. Na nivoju zapisa, z radikalizacijo sistema znakov (znak kot nota, risba, navodilo, možnost akcije, prazen prostor). Na nivoju izvajanja, s preseganjem meje skladatelj—izvajalec, z opozarjanjem na socio-psihološko situacijo, ki nastane v skupini izvajalcev, itd. Na nivoju poslušanja s problematiziranjem obstoječih konvencij slušne in budnika za novo muziko v Jugoslaviji, ki je z ustanovitvijo Jugoslovanske glasbene tribune v Opatiji odprl novi jugoslovanski glasbi pot med naše ljudi, pa tudi v veliki glasbeni svet? Njegova neprecenljiva zasluga je, da danes opatijsko tribuno cenimo in jo imamo za svojo, da se na njej srečujemo, spoznavamo nove skladbe svojih kolegov iz vse Jugoslavije, da se lahko domači in tuji glasbeni strokovnjaki kar najhitreje spoznajo z vsem, kar je novega pri nas na ustvarjalnem področju in kjer se je že prenekateri poustvarjalni umetnik ali ansambel potrdil in uveljavil tudi izven meja naše domovine Branimir Sakač je poleg tega tudi kot skladatelj dokazoval pravilnost našega evropskega in svetovnega osveščanja, našega koraka vštric z vsemi večjimi glasbenimi narodi. Njegova dela so bila vselej v središču do-zomosti jugoslovanske javnosti. Sele bolezen mu je v poslednjih letih zaustavila bojevito in iskreno skladateljsko pero. Niegov spomin bo še mnogim mlajšim geneneracijam vzor vztrajnosti in poštenosti pri iskanju novega. IVO PETRIČ FOTOGRAFIRAL* V.SAKAČ vidne percepije in vpraševanjem po novih oblikah naravnanosti. Nova (beri: zavedajoča) glasba se ukvarja z ločevanjem in razloče vanjem procesov, ki so do danes na videz delovali kot celota, kot enot nost, kot enost. Nobeden od opatijskih koncertnih večerov ni zaživel v luči teh problemov. #Djelo je nastalo kao rezultat autorovog pristupa životu kojega smatra procesom integralne vrijed-nosti naše sveukupnosti. Čovjek, ta mala živa jedinka i to visoko organi- zirana jedinka čini se da je izazov opčem, kosmičkom miru, opčoj harmoniji postojanja. Čovjek se rada eksplozijom i na taj način još u svom početku označuje nemir i remečenje opčeg zakona o SPOKOJSTVU, da bi se kroz svoje kratko postojanje ispunjeno svojim ljudskim oblicima, bogat-stvom, bijedom, nasiljem, erotizmom, shvačen kao lepota i perverzija — ugasio i stopio sa opčim MIROM. Njegov završetak je jezgro daljnjeg života, što če reči opet nemira, pa se vječno ovaj ciklus ponavlja kao sastavni dio našeg ze-maljskog života. (Toma Prošev: iz komentorja (: projektu „Leto gospodinovo"). #Zelo sem bil vesel ko sem spet srečal prijatelje iz Beograda po oktobrskem gostovanju na projektu ,.Situacija muzike". Že takrat smo se menili, da bi — (po naši interpretaciji) zaradi nekorektnosti redakcije programa Tribune (glej drugo zgodbo), pa tudi zaradi tega, ker smo želeli neuradno ponuditi informacijo o našem delu — nekaj napravili. S tem namenom sem v Ljubljani, še pred odhodom v Opatijo, posnel enourno oddajo za Radio Študent z njihovimi in našimi zvočnimi materiali. Dogovorili smo se, da bi dogodek v Opatiji tekel v istem času kot oddaja v Ljubljani, v soboto, 1 7. novembra od 23. do 24 ure. Tako bi nadaljevali projekt ..Situacija muzike" na način predvajanja istih materialov istočasno na dveh različnih mestih, v radiofonski in koncertni verziji. In ko smo prve dni Tribune razpravljali o možnostih in oblikah dogodka, smo v Biltenu prebrali, da v soboto, 17. novembra ob 23. uri odpade nastop Ateljeja ,,Tip 3" iz Beograda. Ko smo nato naš predlog posredovali redakciji programa, so ga sprejeli, rekli so samo, da bodo tehnični problemi. (Potrebovali smo kasetofon, magnetofon, ozvočenje, klavir). Ti tehnični problemi so se začeli tako, da sem vse dopoldne moral neštetokrat telefonirati v Ljubljano in gnjaviti tri ljudi, da mi je končno prijateljica Nika, ki me je zadnji dan prišla obiskat, le lahko prinesla potrebne kasete in trakove. Nadaljevali so se, ko tehnična ekipa, zaradi zahteve po profesionalni kvaliteti zvoka, ni dovolila predvajati kasete. Nato so bila potrebna mnoga tekanja na relacijah dvorana — sedež redakcije — bife s pijočimi tehniki — in ko smo vztrajali na tem, da sami prevzamemo vso izvedbeno odgovornost, so nam dali zeleno luč. In končali so se tako, da je konferansje Nenad Turkalj najprej napovedal, nato odpovedal, in nazadnje spet napovedal dogodek z besedami: ..Presenečenja so vedno možna". BOR TUREL 15' JAZZ JAZZ JAZZ Kako lahko doživiš jazz? Jean Paul Sartre v New Yorku Jazz je kakor banana, užiješ ga na mestu. Nič koliko je v Franciji plošč in melanholičnih oponašalcev, ki pa so tu le pretveza za pretakanje solz v prijetni družbi. Pravi jazz sem, kakor vsi drugi, odkril v Ameriki. Nekatere dežele imajo nacionalno zabavo, druge je pač nimajo. Ljudska zabava je recimo takrat, ko občinstvo med prvo polovico prireditve resno molči, med drugo pa začne kričati in cepetati. Če sprejmete to razlago, potem v Franciji nimajo ljudske zabave, razen morda razprodaj in dražb. Nimajo je niti v Italiji, razen morda kraje: tam tatu najprej pustijo v pričakujoči tišini (to je prvi del), nato pa planejo in zakričijo „Primite tatu!" in tat zbeži (to je drugi del). Nasprotno pa ima Belgija petelinji boj, Nemčija vampirstvo in Španija bikoborbo. V New Yorku sem spoznal, da je jazz ljudska zabava. V Parizu je ta glasba namenjena plesu, vendar je to velika zmota; Američani na jazz ne plešejo. Za to imajo posebno glasbo, ki jo uporabljajo tudi pri .. obhajilih in porokah in jo imenujejo „muzika". V stanovanjih so gumbi, ki jih obrnemo in dobimo „muziko": za flirt, za solze, za ples. Zapremo gumb in „muzike" ni več. Obhajanci in zaljubljenci gredo lepo spat. V Nick's baru v New Vorku se nacionalno zabavajo. Temu se pravi, da se usedeš v zadimljeno dvorano skupaj z mornarji, silaki, neprijavljenimi prostitutkami in finimi damami. Tu so lože in mize. Nihče ne govori. Mornarji se plazijo po štirih. Z upravičenim sovraštvom gledajo galantne mladeniče, ki vsak s svojo prihajajo sedet v lože. Tudi oni bi radi vsak svojo, pa je nimajo. Nalivajo se in so trdi. Nalivajo se tudi one in so nadelane. Pijejo in ne govorijo. Nihče ne govori, nihče se ne premakne, jazz igra. Igra od desetih zvečer pa do treh zjutraj. V Franciji so jazzovski glasbeniki medli lepotci v srajcah z volančki in ruticami. Če vam je dovolj poslušanja, lahko še vedno opazujete in se izobražujete v eleganci. V Nick's baru je bolje, da glasbenikov ne gledate: prav tako so grdi kot člani kakšnega simfoničnega orkestra. Koščeni obrazi, brki, suknjiči, poltrdi ovratniki (vsaj v začetku koncerta) in pogled sploh ni žametno mehak. Zato pa mišice napenjajo rokave. Igrajo. In ljudje jih poslušajo. Nihče ne sanjari. Sanjati ti pusti Chopin ali morda Andre Claveau, Nick's bar pa ne. Ta očara, omami, ne misliš na nič razen nanj. Niti najmanjše tolažbe ne nudi. Če ste rogonosec, boste rogonosec tudi odšli, čisto brez nežnosti. Prav nobenih možnosti ni tu, da bi sosedo prijeli za roko in ji s pogledom izrazili svoje nežne občutke. Glasba je suha, silna, brez usmiljenja. Ni vesela, ni žalbstria, brezčloveška je. Kruto vreščanje ptic roparic. Ta glasba vas zahteva, prav nič vas ne zazibava. Kot premikanje pedalov je, premikanje vreten ali vrtavk. Tolčejo, obračajo se, škripljejo, ritem sp rojeva. Če Glasbeniki se začenjajo potiti, drug za drugim. Najprej trobentač, nato pianist, potem še pozavnist. Kontrabasist je videti, kot bi mlel. Glasba ne. govori o ljubezni, ne tolaži; hiti, kot bi se kam mudilo. Kot množica, ki vstopa v metro ali je v samopostrežni. To ni stoletni napev črnskih sužnjev, teh imajo že tako prepolne glave. Pa tudi žalostne sanje pohabljenih yankeejev to niso. Nič od tega. Tu je le debel možakar, ki se napihuje, da bi sledil svoji pozavni, tu je pianist brez usmiljenja, basist, ki praska po strunah in ne posluša nikogar. Obračajo se na tisti naš najboljši jaz , ki je najbolj pust, najbolj svoboden, ki ne mara ne 'melanholije ne refrenov, temveč le oglušujoči sijaj trenutka. ste trdi, mladi in sveži, vas ritem zgrabi in stresa. Poskakujete na mestu, vedno hitreje, in vaša soseda poskakuje z vami. To je peklenski ples. Poti se pozavnist, potite se vi, poti se trobentač, potite se še bolj in nato začutite, da se na odru nekaj dogaja; glasbeniki niso več taki kot prej: hitijo, sporočajo si med seboj svojo naglico, njihov izraz je napet in obseden, zdi se, kot bT nekaj iskali, nekaj kot seksualni užitek. In iskati začnete še sami in začnete kričati. Treba je kričati; orkester postane ogromna vrtavka. Če se ustavite, se ustavi tudi vrtavka in pade. Vi kričite, oni praskajo in pihajo, obsedeni so in vi ste obsedeni, kričite kot porodnica. T robentač se dotakne pianista in mu preda svojo obsedenost kot v Mesmerjevi teoriji o magnetizmu. Še vedno kričite. Cela družba kriči, jazza sploh ni več slišati, le na odru vidite ljudi, ki se pošteno potijo. Radi bi na smrt zavpili ali pa svoji sosedi pripeljali zaušnico. In kar nenadoma se jazz ustavi, bik je smrtno ranjen, najstarejši med petelini je poginil. Končano je. Kljub vsemu ste popili svoj viski, ne da bi se tega zavedali. Ravnodušni natakar vam prinese novega. Za trenutek topo obmirujete, nato se stresete in rečete sosedi: „Ni bilo slabo!" Ona vam ne odgovori in vse se začne znova. To noč ne boste ljubili, ne boste se smilili sami sebi, še napiti se vam ne bo posrečilo in niti krvi ne boste prelivali. Preplavilo vas oo le brezizhodno besnenje, tisti krčeviti „crescendo", ki spominja na besno in brezupno iskanje užitka. Odšli boste nekoliko utrujeni, malo pijani, vendar polni nekakšne mirne potrtosti, kot po velikih nervoznih izdatkih. Jazz je ljudska zabava v Združenih državah. PREVEDLA: KAJA ŠIVIC 16 Beograjski bobnar LA LA KOVAČEV je s svojo skupino „European Jazz Consensus", kjer je kot gost sodeloval tudi ljubljanski trobentač Pero Urgin, nadaljeval festival v petek, 2. novembra. Nato je nastopila skupina „Springtime", ki jo sestavljajo pretežno nemški glasbeniki, vodi pa jo basist Guenter Lenz i Tretji večer je v celoti izpolnil ansambel FREDDYJA HUBBARDA. V prvem delu so njegovi glasbeniki spremljali pevca Leona Thomasa, ki je zapel vrsto znanih bluesov. Drugi del koncerta pa je izpolnila trobenta FREDDYJA HUBBARDA. Dokazal je, da brez dvoma sodi v sam vrh izvajalcev sodobnega jazza! LIONEL HAMPTON - legendami vibrafonist, bobnar, pianist, pevec, skladatelj in dirigent je s svojim velikim „AII-Starf" orkestrom nadvse uspešno izponil zadnji večer jubilejnega 10t beograjskega festivala jazza. Hampton je pripeljal s seboj zares izjemen 16-članski bigband in z njim predstavil poslušalcem vrsto najbolj znanih skladb iz svojega stalnega repertoarja. LIONEL HAMPTON — ..ambasador dobre volje" — je za konec ob glasbi ,,Ko vsi svetniki korakajo" s svojimi glasbeniki odkorakal z odra med navdušene poslušalce, — in dolgo je trajalo, da so se glasbeniki lahko vrnili na svoja mesta in sklepno točko odigrali do konca... Besedilo: ALEKSANDER SKALE Foto: TOMAŽ SKALE JAZZ JAZZ JAZZ “^——————- Deseti beograjski festival Za ljubljanskim festivalom jazza, ki je v tej sezoni slavil svojo 20-letnico, je tudi beograjski jazz—festival praznoval svoj jubilej — desetletnico! Zal prirediteljem ni uspelo pripraviti koncertov v strnjenem zaporedju. Tako je bil prvi koncert že v sredo, 31. oktobra lani. Začel ga je zagrebški bigband pod vodstvom Miljenka Prohaske z vokalno solistko Nado Kneževič, za njim pa sta nastopila velika mojstra sodobnega jazza pianist Chick Corea in vibrafonist Garry Burton ... MEMPHIS SLIM, pevec bluesov in pianist je s svojim nastopom ob spremljavi bobnarja ustvaril vrhunec drugega koncerta. S toplim, močnim glasom in s svežo, živahno interpretacijo je osvojil srca poslušalcev v dvorani beograjskega Doma Sindikatov. POP POP POP Sodobni godci Davida Bromberga V soboto, 22. decembra, je bil v ljubljanski hali Tivoli nastop, napovedan kot „David Bromberg Band". Težko je reči, kaj smo pričakovali. Vedeli smo, da gre za dokaj specializirano, pri nas premalo znano akustično glasbo, ki izhaja predvsem iz škotskih, irskih, pa še starejših keltskih in kdo ve kakšnih ljudskih pesmi ter poskočnic. V Ameriki jeta osnova v ..talilnem loncu" pač podlegla številnim vplivom in se obarvala z buesom ter ljudsko glasbo drugih narodov. Tako je nastala countrv and vvestern glasba, pa bluegrass (v Kentuckyju), hillbilly (hribovska glasba) in tako dalje. Bromberg je prikazal vse te odtenke, šel pa je tudi naprej — nekaj klavirskih skladb v jazzovsko obarvanih kitarskih priredbah tudi ni bilo odveč. Njegovo mehko petje nenapadalno dopolnjujejo kitara ter zvoki spremljevalnih glasbil, ponavadi gosli in mandoline. Jasno je, da ima Bromberg za seboj precej osnov, pridobljenih v šoli klasične glasbe, pa tudi George Kindler in Dick Fegy, ki sta ga spremljala večino Vpliv rocka na film •sr koncerta, sta mojstra svojih glasbil. Trio gosli, s katerim so nam predstavili nekaj ,,dudaških" poskočnic, je bil tako uigran in uglašen, da je kar ■' odveč ponavljati krilatice o virtuoznosti vseh treh glasbenikov. Dave Bromberg je prijeten povezovalec programa, ki ga vsakdo, kdor malo razume angleško, lahko razume. Žal je nekaj ostrejših napovedi „zletelo mimo", pač pa so obiskovalci toliko lepše sprejeli Brombergovo ženo, ki se je izkazala kot dobra pevka. Dvorana je bila zasedena le četrtinsko in ponovno se je izkazalo, da Ljubljana nujno potrebuje primerno prizorišče za takšne koncerte. Dokler ne dobimo doma Iva- Knjigi o rocku Drobna, a dragocena je knjižica Rok muzika na filmu, ki jo je napisal Asaf Džanič in izdala Jugoslovanska kinoteka. Avtorja ne zanima zgodovinski razvoj rocka v filmu, temveč kako film obdeluje rock glasbo. Ne zanimajo ga tudi filmi, v katerih je glasba v ozadju, kot se to dogaja v okoli trideset filmih, ki jih je posnel Elvis Presley. V teh in podobnih filmih je najbolj „pomemben" kult filmske in hkrati glasbene zvezde, medtem ko filmski medij nima nobene vrednosti. Kot zanimivejše in vrednejše omenja filme, v katerih so nastopili in sodelovali tudi z zvočno opremo angleški glasbeniki: Ringo Starr (Candy, 200 Motels), John Lennon (How I won the war), Bob Dylan ( Pat Garrett and Billy the K id) .. . Zatem obravnava filme, v katerih je zvočno sporočilo pomembnejše od zgodbe, čeprav je glasba šp vedno kulisa, vendar prekrije id»]no sporočilo: Simon and Garfunkel (graduate), Cat Stivens (Harold and Maude), Rolling Stones (P i n k Floyd), Grateful Dead (Zabri-skie Point) ... Filmski zapisi koncertov in festivalov so bili sprva le dokumentarni zapisi dogodkov: Koncert za Bangladesh. Režiserji so tako ohranili kult zvezd in v njih ne doživimo vzdušja dogodkov, sodelovanja poslušalcev. Nasprotje pomenijo filmi, kot sta Woodstock in Gimme Shelter, ki vključujejo tudi intervjuje z glasbeniki, priprave na koncert in vzdušje med poslušalci. Film tako ni več le dokumentarni zapis. Biografski filmi poizkušajo predstaviti glasbenika kot človeka in odkriti, kako je glasba povezana z njegovim življenjem: Janis Jopi in, Rolling Stones (One plus one), The Beatles (Let it be) ... Posebno zvrst pomenijo filmi v funkciji glasbe in pa animirani film. Za oboje omenja Asaf Džanič film skupine The Beatles: Help!, A Hard Day’s Night in Vellovv Submarine. Film Phantom of the Paradise je sinteza rofcka in znanstvene fantastike, kjer so pomemben delež prispevali prav glasbeniki: Pink Floyd, The Who, Magma Knjižico zaključuje še filmografija z najpomembnejšimi podatki o filmih. MILOŠ BAŠI N Ilustrirani rock almanah Po ,,Rock enciklopediji" in ,,Jazz enciklopediji" smo dobili še ,,Rock almanah", ki je izšel pri založbi ..Džuboks biblioteka special". V enakem slogu kot naslov knjige in založbe je napisan ves almanah. Že s tem izgubi precej privlačnosti, motijo pa tudi fonetično pisana imena, ki so sicer povečini v oklepajih napisana tudi tako, kot smo jih vajeni. Almanah obsega številne več ali manj zanimive podatke, ki so razvrščeni po datumih, tako da imajo pravzaprav obliko natisnjenih radijskih oddaj ,,Zgodilo se je na današnji dan". Jugoslovanska izdaja je dopolnjena z nekaterimi napaberkovanimi domačimi zanimivostmi, ki pa so precej lokalno (beri: beograjsko) obarvane. Tako kot je celotna vsebina obarvana v znamenju britanskega „underground" gibanja. Pravzaprav bi bil za ta almanah bolj primeren naslov „Dnevni priročnik za frike, ki imajo radi tudi rock". V knjigi namreč mrgoli informacij o na Cankarja, bi vseeno kazalo malo več izkoriščati Unionsko dvorano ali celo jedilnico študenstskeg* naselja. Naj bo tako ali drugače, Davidu Brombergu je kljub velikosti dvorane uspelo navezati pristen stik z obiskovalci, med katerimi je bilo največ resničnih ljubiteljev, ki pa žal niso pokazali pevskih ambicij in je Bromberg zato kmalu odnehal s predlogi za skupinsko petje, tako kot je začel že pri drugi skladbi,' znani ,,Casey Jenes", ki govori o strojevodji. ..Georgia On My Mind" (ena redkih večno zelenih melodij Raya Charlesa) in „Mr. Bojangles" sta bili dva dodatka, med znanimi skladbami pa je zažarela tudi nova inačica plesne ,,Jig A J i g", edini veliki uspeh skupine East of Eden, ki je pred leti tudi gostovala na istem odru. Odveč ;e podeljevati laskave nazive kot „koncert leta" in podobne. Vsekakor pa je bil nastop tria Davida Bromberga čudovit zaključek lanskoletne pop—rock—jazz—folk— pu nk — f lamenc o—ragtime—country —itd. sezone. TOMAŽ DOMICELJ ljudeh in dogodkih, ki niti v najdaljšem kolenu niso v sorodu z rockom oziroma rockersko glasbo (rock je lahko tudi izraz za ..alternativno gibanje", vsaj tako da slutiti naš almanah). Če izvzamemo sem ter tja nejasen tisk, ima knjiga vsaj eno zelo svetlo plat medalje, zaradi katere se jo verjetno vseeno splača kupiti (cena 200 dinarjev). Vsebuje namreč okrog 1000 fotografij, od katerih mnoge pred to izdajo še niso ugledale luči tiska. Bradati Woody Guthrie, Joan Baez kot otrok, kopija mrliškega lista Jimmyja Hendrixa in podobno nas presenečajo z vsake strani. Dokler ne bomo pričakali kakšne bolj smotrno narejene izdaje, bo „llustrovani rock almanah" pač moral zadovoljiti vse okuse. TOMAŽ DOMICELJ Punk v Tivoliju V sredo, 30. januarja bosta v ljubljanski dvorani Tivoli nastopili plima — oseka, novovalovski skupini Ruts (Velika Britanija.) in rt>,šk Paraf. 18 PLOSCE PLOSCE PLOSCE AVTOMAT/ TOMAŽ DOMICELJ/ RTV LJUBLJANA Tomaž Domicelj je že z Jamajko dokazal, kje in kako je treba iskati nove možnosti v slovenski in tudi jugoslovanski pop glas.bi. Čeprav je z Jamajko in tudi z Avtomatom sodeloval na Dnevih slovenske zabavne glasbe, kjer se izvajajo največkrat popevke v ..klasični" izvedbi, je prav v teh dveh skladbah pokazal, kje je treba iskati nove možnosti izraza. V obeh primerih je uporabil pri nas pravzaprav redke oblike popularne glasbe, kot sta reggae (Jamajka) in rock'n roli (Avtomat). Slednja je napisana in prirejena v punkovskem novovalovskem zvoku. Avtomat je lahko za vzor preproste a učinkovite skladbe in priredbe, ki je kljub skromni spremljajoči instrumentalni zasedbi poln. V njej prevladuje tekoč, trden ritem, ritem sekcije (bas in bobni) ter akustičnega klavirja, ki vodi tudi melodijo. Obogati pa jo tudi pravi rock'n roli sola saksofonista Saše Malahovskega. Besedilo, ki se na koncu izkaže za avtobiografsko, dopušča dovolj miselnih možnosti vsakemu poslušalcu. Zaradi nevsiljive melodije se je tudi ne bomo naveličali tako kmalu. Na drugi strani je skladba Gib, gibljivo, gibanje, ki jo lahko označimo za eksperimentalni rock. Spet skromna zasedba je obogatena z elektronskimi efekti v katerih prevladujeta Tomažev glas in solo električne kitare. STRORMVVATCH/ JETHRO TULL/ RTV LJUBLJANA Zvok skupine Jethro Tuli se od zadnjih plošč Songs from the wod : in Heavy Horses ni bistveno spremenil. Instrumentalni del je izvrstna sinteza akustičnih (kitare in flavte) ter električnih in elektronskih glasbil. Tudi tematsko ostajajo besedila v slogu ..vračanja k naravi". Ponavljanje je samo navidezno. Vsako skladbo je mogoče poslušati na nov način, predvsem zaradi nepredvidljivih ritmičnih obratov v vseh skladbah, nenadnih prehodov Osnoven ton jim daje topel glas Aina Andersena in njegove flavte, ki je njegov drugi glas. Značilen zven dodajo skupini tudi številne električne in elektronske klaviature. Celoten zvok skupine pa je kar blizu sproščenemu improvizacijskemu rock muziciranju. Skozi besedna sporočila opazuje lan Anderson ..ekološki problem planeta Zemlja” prizadeto in občuteno. Besede se kar vtopijo med zvoke glasbenikov, v njihovo arhaič-nost, saj imajo v sebi dobršen del angleške ,.ljudske" zvočne preteklosti. Trden, a mehak ritem in nagli preobrati le še poudarijo angažiranost besedil. VRIJEME I ZEMLJA/ RTV LJUBLJANA Verjamem, da so zvočna in besedna sporočila glasbenikov in številnih piscev besedil iskrena in da to tudi hočejo biti — biti izpoved o čustvovanju ljudi. Vendar je hotenje premalo, da bi lahko čutili z glasbeniki, njihovimi sporočili. Besedila bi se morala otresti sivine svetobolja in pripovedovanja o samoti na že obrabljen način. Škoda, da je instrumentalni del daleč nad besednim sporočilom. Tudi ko hočejo peti o smešnih dogodkih hudomušno, se jim ta izmuzne v banalnost. Instrumentalna zasnova skupine temelji na akustičnih glasbilih, predvsem kitarah kar jim daje svojevrsten zven in na večglasnem petju. Vodilni vokal je morda barvno premalo izrazit in prešibek. Pomemben delež dajejo skupini tudi glasbila s klaviaturami, akustična, električna in elektronska. Glasbeniki obvladajo vsa glasbila in morda so prav zaradi tega priredbe izredno učinkovite Njihova prva plošča je kljub vsemu vredna pozornosti, saj je skupina Vrijeme i zemlja med redkimi akustičnimi skupinami pri nas, ki obvladajo svoje delo. Z izjemo besedil, seveda. DIRE STRAITS COMMUNOOIE RTB Dire Straits so tudi na drugi plošči dokazali, da je mogoče v klasični rock zasedbi najti in doseči nov zvok, navkljub samo trem kitaram (solo, ritem in bas) ter bobnom. Sem in tja dodajo akustično kitaro in klavir. Trije člani skupine tudi pojejo, torerj ima večglasno petje v vseh skladbah pomemben delež. Značilno barvo jim daje vodilni glas solo kitarista in avtorja vseh skladb, Marka Knoepferja, ki spominja na Boba Dylana, k^r pa je pri tej skupini še najmanj pomembno. Skladbe zvenijo lahkotno in kljub temu ne ceneno! Najpomembnejša ni melodija temveč celoten zvok, ki ga ustvarjajo prav vsi glasbeniki. Docela so se otresli ustaljene sheme pop skladbe, ki se začenja z uvodno temo in nadaljuje z izmenjavanjem refrenov in solov posameznih glasbil, največkrat kitare. Priredbe so nedoločljive rn temeljijo na prepletanju zvokov različnih glasbil. Tudi bobnom ni odmerjen le natančen in trden ritem, ampak se vključujejo v dialog s kitarami. Estetski rock zvoki IČar te plošče je pri nas glede na druge pomembne, a slabo prodajane plošče, spoznalo več ušes. Vendar srebrna naklada pri nas še vedno ne pomeni prodaje vsaj nekaj deset-tisoč izvodov. MILOŠ BAŠIN APZ TONE TOMŠIČ RTV LJUBLJANA Umetniška zmogljivost vsakega študentskega zbora niha, ker je odvisna od odtoka in pritoka mladih pevcev in s tem od trenutne kakovosti njihovih glasov. Adademski pevski zbor Tone Tomšič je pod vodstvom svojega dirigenta Jožeta Fuer-sta lani dosegel enega od umetniških viškov, ki je delno zajet na najnovejši plošči ljubljanske RTV—produkcije. Med skladbami, ki so na tej plošči posnete in segajo od Jakoba Gallusa do Jakoba Ježa, ni niti ene, ki bi bila na nadpovprečni umetniški ravni. Takšna je tudi njihova izvedba; z zgledno intonacijo in dikcijo, presenetljivo dinamično pestrostjo, če upoštevamo, da gre za neprofesionalne izvajalce, in muzikalno dorečenostjo spada med najbolj reprezentativne posnetke naše gramofonske produkcije. Pričala bo vsem, ki se zanimajo za umetno zborovsko pesem, o zavidljivi stopnji zrelosti, ki je dosegljiva z velikim znanjem, nepopustljivo voljo in občudovanja vredno požrtvovalnostjo. Borut Loparnik je za ovoj napisal esej, v katerem duhovito opredeljuje značilnosti posnetih skladateljev in njihovih del, Gallusa, Brahmsa, Ravela, Zardinija, Rabeja pa našega Pahorja, Kreka in Ježa. Zvok posnetka je plastičen in prijetno uglašen, zatorej veren povzetek zborovih pevskih in interpretacijskih značilnosti. Zasluge zanj imata tonska mojstra Mitja Gobec in Branko Škrajnar. Zanimiva je likovna oprema ovoja, delo Marka Tirana. Ker poje zbor vse pesmi v originalu, bi bilo v bodoče dobro priložiti slovenske prevode. SLOVENSKA ZBOROVSKA PESEM NAŠA PESEM '78 RTV LJUBLJANA Z oznako LD 0489 je izšla pri produkciji kaset in plošč RTV Ljubljana tretja plošča zborov iz serije ..SLOVENSKA ZBOROVSKA PESEM". Izbrani so iz sporeda na pevskem srečanju „Naša pesem 1978" v Mariboru. Prva stran plošče je komercialnejša, ker prinaša zbore vedre, vesele, živahne in pa po-Ijudnejše vsebine z izjemo „Dečjih oči" Uroša Kreka. Druga stran je umetniško pomembnejša delno zaradi novih pristopov k obdelavi ljudske tematike, delno zaradi novih skladateljskih prijemov. Kar devet skladateljev je na plošči zastopanih in zbori iz osmih mest se na njej predstavljajo od ,,Roža" v koroškem Šentjakobu do Akademskega mešanega zbora „Tone Tomšič" iz Ljubljane. Pojavljajo se doslej neopažena zborovodska imena, ki se uspešno vključujejo v naše zborovsko amaterstvo s pomembnimi dosežki. Posebej je treba omeniti dve zborovski umetnini, ki sta tudi na koncertih vidno izstopili iz vrste vrednih del in ki zaslužita splošno pozornost. To sta: že omenjeni zbor „Dečje oči" Uroša Kreka in Umetnost in regrat ..Jakoba Ježa, prvi muzikalno poglobljen, drugi pester in dovtipen. Posnetki so uglašeni na topel in mehak zvok, le izgovorjava besedila je večinoma medla, nerazumljiva. Peter Kušar na ovitku predstavlja posnetke z zanimivo in estetsko oblikovano besedo. PAVEL ŠIVIC 19 GLASBILO . GUSBILO GUSBILO Električna kitara Kitara v takšni obliki, kakršno poznamo danes, obstaja že precej več kot tristo let. Vendar je Sele z iznajdbo električne kitare ta inštrument dobesedno preplavil svet, po številu in še bolj z zvokom. Sodobne zabavne glasbe si pač ni moč predstavljati brez električne kitare. Električna kitara se je pojavila v začetku tridesetih let v Ameriki. Medtem ko je na prelomu stoletij v manjših zasedbah za spremljavo zadoščal pre cej glasni bendžo, pa se v večjih jazzovskih ansamblih, predvsem pa pri big bandih, kitara ni mogla enakovredno .boriti' s številnimi pihali in trobili. Bendiu (o njem več kdaj drugič) v sodobnejši jazzovski glasbi ni prostora. Kitaristi so bili prisiljeni izmisliti si kaj, s čemer bi ojačili zvok kitare. Z razvojem znanosti o elektriki in tudi elektroniki se je rodila tudi .električna kitara'. Električna kitara dobi pravo uporabno vrednost šele z ojačevalnikom. Princip delovanja te kitare namreč sloni na pretvarjanju mehanskih gibov (vibriranje strune) v elektromagnet-sko valovanje (s pomočjo pick-upa oziroma elektomagnetnega navitja, med kitaristi znanega kot .magnet'), ki po kablu potuje do ojačevalnika, kjer se s pomočjo elektronike (elektronk ali tranzistorjev, transformatorjev, diod, kondenzatorjev itd.) pretvori v ojačan zvok, ki ga slišimo skozi zvočnike. Torej lahko iz vsake kitare, ki ima kovinske strune, z magnetom naredimo preprosto električno kitaro. Vendar ne z navadnim, temveč z že omenjenim ,pick-upom' (odjemalcem), ki je srce električne kitare. Od njega je v glavnem odvisno tudi, kakšen zvok i{na inštrument, čeprav se da zvok precej spreminjati s potenciometri oziroma kontrolnimi gumbi, s katerimi uravnavamo globino in ostrino tona. In že smo pri sestavnih delih, j .Glasbeni' oziroma melodični del električne kitare se ne razlikuje dosti od istih delov akustične kitare — glava z napenjalci, vrat z ubiralko in prečkami,, kobilica, strunik ... Bistvena razlika je v jačini in s tem tudi materialih, ki jih uporabljajo pri izdelavi električne kitare. Mnogo delov (napenjalci, kobilica, strunik) je plastičnih, še večkrat pa kovinskih, saj to ne škoduje rezonanci. Obstajajo tri vrste trupov . ,solid body' ali po domače ,dilca', ,semi—hollovv body' — polakustična električna kitara in ,hollovv body' — elektroakustična kitara. Razlika je v izdelavi in debelini trupa. Tipična električna kitara je le ,sodid body', ki je brez ojačevalnika komaj slišna. Te kitare so tudi najbolj izpopolnjene in zavzemajo devetdeset odstotkov .arzenala' kitaristov, ki igrajo pop in rock glasbo Oglejmo si pravo in najbolj razširjeno električno kitaro, re cimo znamke Fender, model Stratocaster. Lepo .labodje' oblikovana glava; kovinski v vrsti postavljeni napenjalci; vrat, ki ima vgrajeno kovinsko prečko, s katero se ga lahko poravna, če se zaradi potezne sile strun skrivi; lesen trup, ki je anatomsko oblikovan, da se prilega telesu in desni roki - plastična plošča, na kateri sta dva ali trije magneti .kovinska kobilica, pri kateri se da za vsako struno posebej nastaviti višino in dolžino; strunik oziroma odprtine, v katerih so vpete strune,- ta del kitare je lahko združen s pripravo imenovano vibrator — kovinsko palčico in močno vzmetjo — s pomočjo katerega lahko vibriramo strune. Magneti so postavljeni tako, da pobirajo različne amolitude vibrirajočih strun, zato imajo tudi temu primerno različen signal. Na plošči je še stikalo, s katerim poljubno vključujemo razne kombincije magnetov (zgornjega, spodnjega, oba) ter trije potenciometri : eden za jakost tona, druga dva za barvo — visoki in nizki toni. Pozabiti ne smemo na vtičnico za ,jack', po domače banano oziroma eno-polnilni vtikač, preko katerega po kablu steče signal v ojačevalnik. Poleg Fendrovih kitar so najbolj razširjene električne kitare iz tovarne Gibson (tudi ameriška), posebej najrazličnejše inačice modela Les Paul, ki je dobil ime po istoimenskem kitaristu, ki se je pravzaprav prvi spomnil narediti lesen, neakus-tičen trup ter s tem dosegel daljši ton. Priljubljene ,lespolke' imajo drugačno obliko od ,fenderc', pa tudi magneti bolj ,vlečejo', podaljšajo in rahlo popačijo oziroma razširijo in obarvajo osnovni .električni' ton. Ostale razlike ro večinoma v načinu izdelave in videzu in niso tako pomembne. Skorajda v vsaki državi izdelujejo električne kitare (pri nas v Melodiji v Mengešu in Muzi-čki nakladi v Zagrebu), vendar se z ameriško proizvodnjo lahko delno kosa le japonska. Predvsem po zaslugi dokaj dobrih a veliko cenejših kopij znanih ameriških modelov in pa sintetizatorske Rolandove kitare ter novim modelom Yamahe-Cene električnih kitar se preračunano v dinarje gibljejo med 5000 in 50.000 dinarji. Če se povrnemo k razlikam med električno in akustično kitaro, je treba omeniti tudi način igranja. Pri levi roki ni presenetljivih razlik, razen seveda večjega števila barre pri- jemov in ,soliranja' po eni, dveh ali več strunah. Večja razlika je pri desni roki — medtem ko se akustično kitaro povečini igra s prsti, se električno v veliki meri igra s ,trzalico' oziroma plec-tr(um)om, če uporabimo tuj izraz. Nekateri kitaristi igrajo s palcem, drugi s palcem in kazalcem, tretji s štirimi prsti, tako kot klasično kitaro, nekateri (predvsem ameriški ,folk', ,blu-es' in ,country' kitaristi) pa namesto z nohti brenkajo s posebnimi kovinskimi naprstniki. Različnim stilom so prilagojene tudi strune za električno kitaro. Po izdelavi jih ločimo v brušene (vedno manj v uporabi), pol-brušene in nebrušene strune (največ), medtem ko debelina varira med 2 mm in 0,20 mm. Spodnje tri oziroma štiri strune (E, A, D, G) so ponavadi ovite, zgornji dve (h in e) pa sta gladki. Pri tankih, rock'n'roll oziroma ,light gauge' strunah (lahko zategovanje) pa je tudi G gladka (neovita). Obstaja še precej različnih vrst električnih kitar, na primer prozorna Dan Armstrongova, pri kateri se da število magnetov poljubno menjati pa kovin ska Kramerjeva kitara, in plastična elektroakustična Ovation in tako dalje. Nekateri kitaristi imajo dvovratni kitari (pri nas Bregovič), ki imajo ponavadi kombinacijo šestih in dvanajstih strun, včasih pa tudi šestih in štirih basovskih in podobno. In že smo pri basovski kitari. Ta kitara je pravzaprav skoraj pomembnejša od navadne električne kitare, čeprav se od nje razlikuje le po velikosti, jakosti in številu (debelejših) strun, po načinu izdelave in delovanju pa ne. To kitaro so razvili šele v petdesetih letih, še vedno pa prednjačijo modeli Fender. Edina rahla konkurenca basovskim ,fendercam' je tudi ameriška (ponavadi stereo) bas kitara Rickenbacker. Prostor ne dopušča nadaljnjih opisov, razlag in informacij. Vsekakor pa je šele izum sintetizatorja prinesel prvo novo revolucionarno glasbilo po električni kitari. TOMAŽ DOMICELJ 20 vibratorjem Manj znana polakustična električna 12-strunska kitara .GUILD -Starfire. Najbolj znane tovrstne kitare so Rickenbacker. Priljubljena jazzovska elektroakustična Stuart. Vsi kovinski deli so pozlačeni. kitara . GUILD - X 500 Najbolj znana in kvalitetna električna kitara tovarne Gibson LES PAUL Custom (2 magneta, 4 potenciometri, brez vibratorja, dvignjena kontrolna plošča) Najbolj znana polakustična stereofonska električna kitara GIBSON ES 345 TD (dodatni kontrolni gumb za šest stopenjsko stereofonsko ,doziranje') Najbolj razširjena električna kitara na svetu ter (3 magneti, 3 potenciometri vibrator) F ENDER — Stratocas- Najbolj razširjena bas kitara na svetu .FENDER - Jazz Bass. Ima 20 prečk (električne kitare imajo od 18 -- 24 prečk, redkokdaj manj). Bas kitare so lahko tudi brez prečk. Potenciometra oziroma kontro Ina gumba za spreminjanje jakosti in barve tona ter vtičnica za ,jack' (pri kitari Fender — Custom) ,, Strunik elektroakustične kitare (Fender — Hand Carved) Magnet oziroma ,pick-up' električne kitare (Fender — Harid Carved) Kobilica združena z (Fender - Custom) 21 G1ASBENE UGINKE GMSBENE UGINKE GMSBENE UGINKE Sestavlja IGOR LOGYKA mm———mm* Nagradni razpis Spet so pred vami nove uganke na glasbene teme- Upamo, da se jih boste kljub počitniškemu vzdušju in od smučanja utrujenim nogam in rokam v čim večjem številu lotili in nam rešitve tudi poslali Izmed rešitev, ki jih bomo prejeli do 15. februarja, bomo izžrebali tri pravilne in reševalce nagradili z veliko ploščo naših glasbenikov oboista Boža Rogelje in klarinetista Alojza Zupana. Rešitev ugank iz četrte številke Nagradna slikovna križanka — Vodoravno — sprostitev, aritmetika, mim, Lokar, ak, Lie, Re, trobentač, š, Miles Davis, til, igla, Acev, korak, Nace, gnada. POSETNICA: Peter Ugrin. IZREK V OKVIRU: Drugi - grudi, Janis — Sinaj, Evans — Vesna, nabor — baron, skald — sklad, Rotar — torta, Boris — obris. V okviru: Glasba vodi k notranji ubranosti. Nagrade za tretjo križanko Veliko ploščo Akademskega komornega 2bora iz Kranja prejmejo trije izžrebani reševalci tretje nagradne križanke: LOVRO FILIPIČ iz Dobrove, SILVA ILIČ IN iz Novega mesta in VERA ŽUPUROSKI iz Kranja. Posetnici V prvi posetnici se skriva starejši sodobni slovenski skladatelj, v drugi pa naš znani jazzovski skladatelj in dirigent. MILE P. ŠKARJA NOVI 2. KOVŠE PIREJ Magični kvadrat Vodoravno in navpično: 1. glavno mesto evropske države, eno od svetovnih glasbenih središč (originalna pisava), 2. pomemben slovenski cerkveni skladatelj in organist iz prve polovice 19. stoletja (Gregor), 3. znana slovenska mezzosopranistka, delujoča v ZR Nemčiji (Cvetka), 4. drugi največji otok v Velikih Antilih, 5. slovenski skladatelj, doma iz Luč v Zg. Savinjski dolini (Blaž, 1901-1970). 12 3 k S 1 2 3 k 5 Mozaik Besede se začno v polju z večjo številko v levem zgornjem vogalu kvadratka in tako po številkah v desnem spodnjem kotu: 1. plamen, 2, kratica za našo armado, 3. zelenjava z vrta, povrtnina, 4. cvetlice. V vodoravnih vrstah boste ob pravilni rešitvi prebrali naslov najbolj znane opere Sergeja Prokofjeva. 1 2 n Z 1 2 5 6 v k £ 3 2 5 2. h 4 1 - Z C 3 H NAGRADNk SLIKOVNK KRIŽANKK TRNAT GRM DRŽAVA V ZDA V PO VIRJU MISISIPIJA OBLIKA IM NA MADŽ. KRALJA OPERET KALMANA SKLEP MED ROKO IN TELESOM MOŠKA OSEBA IZ ANE KARE-NINE SESTAVIL OKRASNE RASTLINE Z DIŠEČIMI {SOCVETJI PIANIST BERTON CELJ Z BELIMI NASPROTJE OD VPRAŠANJA ŽIVALSKI VRT CVETOVI IN BORIŠČE LONGYKA RDEČIMI DROBNO KAMENJE ZA BETONIRANJE STAREJŠI IZRAZ ZA GREDO, NJIVO PRIJEDOR ARABSKI KNEZ DELI DREVES SLOVENSKA VAS NAD TRSTOM ANGLEŠKA NIKALNICA (SLOVENSKO OBMORSKO MESTECE RAČJI GLAS SINKO ENKA ZVEZDA KI KAŽE SEVER UREZAN ROB V LES ALI KOVINO SVOD NAD NAMI SOZVOČJE OZIRALNI ZAIMEK MARIBORSKA TOVARNA TOVORNIH VOZIL VEC GLA SOV NA ISTEM TONU NIKOLA TESLA OSKAR DEV VSI POSA MEZNI DELI SKUPAJ OBLJUBA ATENSKI HEROJ IZ LEGENDE 0 TEZEJU GORNJA OKONČINA 22 GM PSMK GM P SMk GM PISMb. Prispevek meseca Spet se je nabrala polna mapa vaše pošte in znova je v njej precej zanimivih prispevkov. Najboljši je bil tokrat izpod peresa NATAŠE KOLABA, ki je lepo in prepričljivo opisala svoje doživljanje glasbe, umetnosti, ki ji je posvetila svoje življenje. Za nagrado bo prejela knjigo Kurta Pahlena „Poslušam in razumem glasbo", ki jo vsakokrat podeljujemo avtorju prispevka meseca. ZAKAJ SEM SE ODLOČILA ZA GLASBO „Z glasbo se tako ali drugače srečujemo vsak dan, na vsakem koraku. Včasih požvižgavamo ali brundamo, drugič ji prisluhnemo. Lastno prepevanje je običajno odsev dobrega razpoloženja, poslušanje pa lahko pomeni marsikaj. Morda nam preganja otožnost, ali pa nam daje moči pri delu, nam preprosto služi za zvočno zavesa V tem primeru je običajno sploh ne zaznamo, zato pa takoj zaslišimo tišino, ko glasba preneha. Glasba je ustvarila čudežni svet akordov, melodije in ritma. Kot majhno, razigrano dekletce sem večkrat z začudenimi očmi opazovala bratrančevo prebiranje črnih in belih tipk. Izpod njegovih prstov so prihajale nežne, lirične melodije, ki so me prevzele. Rada sem prisluhnila mami, ko je iz svoje violine izvabljala čudovite zvoke. Počasi sem začela odpirati težka vrata, za katerimi se je skrivala glasba, polna čustev in lepot Na začetku je bilo težko, ker sem bila trmasta in svojeglava, a z leti sem prebrodila težave. Včasih, ko sem prišla utrujena iz šole, sem sedla in odplavala s Chopinom daleč, tja v svet fantazije, proč od skrbi Priznati moram, da je glasba moj zaupnik, ki ima največji vpliv name. Ob njej se učim, smejem, žalostim... Pijana in prepojena od glasbe sem se znašla tu, med novimi obrazi, zbranimi z vseh vetrov, vsak s svojimo občutki, mislimi in željami. Naša življenjska pota so družno stekla v isto smer, k istim ciljem. Počasi, korak za korakom, so z nas odpadle maske, zidovi nezaupanja — naša srca so se ogrela, postali smo velika družina. Kjer se ne moremo z besedami, se zbližamo prek glasbe, katere govorica je čistejša in jasnejša od najbolj izbranih besed. Nikoli mi ne bo žal, da sem se odločila za to zvrst umetnosti, ki mi je najbolj pri srcu, ki me povleče za seboj, v ta čudežno pravljični svet melodije." Nagrajena pisma in pomenek z dopisniki Med drugimi prispevki, ki sem jih izbral za objavo in katerih avtorji bodo dobili eno od tematskih številk revije GM, preberite najprej dva vtisa o koncertnih nastopih na šoli. Prvega je napisala MATEJA KOMEL iz 7. razreda Prve osnovne šole v Celju, ki jo je navdušil nastop pianista Hinka Haasa: „Naša učiteljica glasbene vzgoje, Jožica Janežič, je povabila med nas pianista Hinka Haasa. Že nekaj let je dober prijatelj nas pevcev, saj nas s klavirjem spremlja na mnogih koncertih in nastopih. Vendar to povabilo ni bilo čisto navadno. Tovarišica je Hinka prosila, da bi se nam predstavil z majhnim koncertom, pri katerem bi spoznali lepoto in težavnost klavirske igre. Z veseljem se je povabilu odzval, saj imamo v šoli nov kvaliteten klavir. V sredo zvečer smo se zbrali v glasbeni učilnici, ki je bila tokrat preurejena v majhno koncertno dvorano. Na koncert smo prišli skoraj vsi člani pevskega zbora, udeležilo pa se ga je tudi precej ostalih učencev iz višjih razredov ter lepo število učiteljev. Nestrpno smo pričakovali pianista. Prišel je in pozdravili smo ga z glasnim ploskanjem. Zaigral nam je precej del različnih avtorjev, izbral je skladbe, ki so nastale v raznih glasbenih obdobjih. Zelo nam je ugajalo, ker nas je seznanil tudi z značilnostmi izvajanih glasbenih oblik. Slišali smo J. S. Bacha Tocca-to, J. Brahmsa Variacije na Haendlo-vo temo, A. Srebotnjaka Makednon-ske plese in S Prokofjeva Sonata Bili smo navdušeni nad igro mladega umetnika, zato smo z bučnim &lav-zom izprosili še dodatka: Chopinovo Etudo in Mozartov Rondo alla ture a. Predsednica mladinskega zbora se je tovarišu Haasu zahvalila za čudovit večr. V imenu pevcev pa mu je izročila spominsko darilo ob zaključku njegovega študija na akademiji za glasbo v Ljubljani. Srečni in veseli smo odšli domov. Takih prireditev pa si še želimo." Drugi vtis o koncertu je poslala gimnazijka DAŠA iz Ajdovščine, ki opisuje nastop jazzovske skupine Trenutek in ugotavlja, da je bil zelo uspešen, še posebno zato, ker je mnoge poslušalce navdušil za to zvrst glasbe: ..O jazzu večina ljudi nima prave predstave. Mnogi si ga zamišljajo kot nesmiselno, nelepo zvenečo glasbo brez vsakršnega sporočila. Ko pa se pobliže seznaniš s to glasbeno zvrstjo, ko ob njej premišljaš, jo začneš razumeti. S koncertom jazzovske skupine Trenutek na naši gimanziji je bil storjen prvi in najpomembnejši korak k predstavitvi tovrstne glasbe širšemu krogu gimnazijcev. Čeprav je imelo mnogo poslušalcev pred koncertom odklonilno stališče do jazza, so po nastopu mislili o predstavljeni glasbi drugače. Kaj lahko rečemo o glasbi skupine Trenutek? Lado Jakša, Marko Kravos in Andrej Strmetski so nam predstavili nov način izvajanja že znanih melodij. Pravzaprav z besedami zelo težko opišeš glasbo in enkratno vzdušje med poslušalci. Glasbo smo doživljali z izvajalci, prišli v stik z njihovimi občutki, načinom igranja, mimika Njihov nastop je bil sproščen, neposreden. Zanimivo je bilo poslušati mešanico zvokov, ki so nam znani iz vsakdanjega življenja, skupaj pa so delovali prodorno in pritegajoče. Koliko možnih kombinacij v izvedbi ene in iste melodije! Posebno nas je pritegnila skladba Mlada Anka, v kateri sta se sakso-finist in Andrej, ki je tokrat igral piščal, pogovarjala na smešen in enkraten način. Bila je seveda tudi improvizacija, ki je bistven element jazza. Skratka, koncert je v nas zapustil globok vtis, zdi se nam, da smo po njem za doživetje bogatejši." Jazz se je v tem šolskem letu priljubil mnogim mladim ljubiteljem glasbe. Veseli smo lahko, da se je s tem izpolnil eden od ciljev letošnjega kviza Glasbene mladine Slovenije. 0 doživljanju te glasbe in o pripravah na tekmovanje smo dobili več prispevkov z dveh osnovnih šol, Podgorce pri Slovenj Gradcu in Gustava Šiliha iz Velenja. Najprej povzemam sklepne misli iz daljšega pisma, ki ga je poslala HERMINA PLANINŠEK iz Podgorce: ,,V živahnem klepetu smo odšli domov. Ko sem legla k počitku, sem v mislih preletela dogajanje tega napornega dne. Nisem mogla zaspati, ne da bi si prej zavrtela dva najljubša primera jazzovske glasbe, ki je v tem času postala del mene, del mojega življenja, katerega zna živeti le tisti, ki ve, kaj je glasba in jo zna tudi poslušati. LIZIKA HRIBERŠEK iz Velenja je napisala kratek, toda zanimiv prispevek o tem, kako se je pripravljala na kviz o jazzu, ki ji je popestril tudi počitniške dni na obmorski plaži: „Že pred počitnicami sem dobila tematsko številko revije GM. Celo sem predelala kar ob morju. V novem šolskem letu smo se ponovno sestali, zbrali skupine in razdelili naloge. Tovarišica Magdičeva nam je vso glasbo posnela na trak, da smo se lahko učili tudi doma. Največkrat sem se učila po dve uri na dan. Glasbo sem poslušala zvečer, kar je motilo mojega bratca, ki je star osem let Toda kmalu se je navadil, prišel je k meni in se z mano učil. Če mu pa kakšna melodija hi bila všeč, je enostavno pritisnil na gumb z napisom „stop" in odšel v postelja To je pomenilo, da danes ne smem več poslušati.. Izčrpno pismo o pripravah na kviz je poslala tudi KATJA KOVAČ iz Velenja, ki hudomušno piše o stranskih koristih študija jazzovske glasbe: 15. november se je vse bolj bližal. Na žalost nam je zadnji dan zbolela sošolka. V zadnjem trenutku se je tovarišica spomnila lanskega osmošolca, ki je že lani predelala vso snov, a se za tekmovanje ni odločil. Ta je rad priskočil na pomoč. Ker smo bili na takšnem tekmovanju prvič, nismo mogli pričakovati boljše uvrstitve. Bili smo vseeno zadovoljni. Sklenili smo, da bomo naslednje leto še sodelovali. Kar v trenutku smo pozabili na vse ure, ki smo jih zamudili z učenjem. Ugotovili smo, da nam je kviz „pomagal" v mnogočem. Neka deklica si je ob poslušanju spletla pulover, ki ga, kot je rekla, drugače ne bi naredila še mnogo let Druga deklica pa je po zaslugi GM prišla z morja črna kot zamorec, saj je kar na plaži predelovala snov." Za konec pa še poseben zapis — fotogram, ki ga je izdelal ALJOŠA LAVRINŠEK iz Slovenj Gradca, ko je sodeloval v letošnjem kvizu: JAll 71 * QŠ. 'ilOVEMJ ORfiOEC Da bi še mnogim od vas glasba prinesla toliko lepih trenutkov vam želi VAŠ UREDNIK Pisali so še: Danica Kovšca iz Šempetra, Nataša Pristovšek in Natalija Sovinek iz Velenja, Nives Maček iz Laškega, Milena Obreza iz Zagorja, Nataša iz Ajdovščine, Andreja Kolar iz Podgorce ter Jutra Metelko iz Ljubljane. Gibi in zvoki Novoletni koncert na osnovni šoli Janeza Levca REPORT/1Z/1 REPORT/4Z/4 REPORT4Zj4 Nicolo Paganini je napisal veliko skladb za violino in kitaro, eno od njih izvajata tudi Tomaž Lorenz in Igor Saje Violinist Tomaž Lorenz in plesalec Vojko Vidmar med izvajanjem VViengerlove skladbe Za Bežigradom v Ljubljani pogosto zveni glasba v novem poslopju osnovne šole Janeza Levca Otroci so živahni, navihani, radi pojejo in radi poslušajo lepe zvoke. Poleg tovarišic za glasbo se zanje zanimata tudi slovenska skladatelja Janko Gregorc in Slavko Mihelčič, ki večkrat napišeta prijetne pesmice, da jih otroci zapojejo. Letos so učenci te šole pričakali dedka Mraza z glasbeno pravljico, ki so jo sami zaigrali in zapeli. Seveda so jim pomagali učitelji, ki so izredno lepo izdelali sceno in maske, glasbo pa je napisal Slavko Mihelčič. Učenci so se tako vživeli v vloge živali, ki so se zbrale, da bi šle v Ljubljano iskat kruha da so sproščeno poskakovali in peli, živahno pa so sodelovali tudi otroci v dvorani in v zboru odgovarjali malim igralcem na odru. Na prav istem odru v avli šole so nekaj dni pred Novim letom gostovali violinist Tomaž Lorenz, kitarist Igor Saje in plesalec Vojko Vidmar. Prireditev je šoli podarila Glasbena mladina Ljubljane, ki vsako leto ob prazničnih dneh ponudi ljubljanskim posebnim šolam, bolnišnicam in zavodom za ostarele občane brezplačne koncerte. Množica učencev že sedi v avli in nemirno sprašuje tovariš šice in tovariše, kaj se bo dogajalo, kdaj se bo vendar že začelo in kaj pomeni čudna pručka na sredi odra. Ko se pred njimi priklonita Tomaž Lorenz z violino in Igor Saje s kitaro, utihnejo v pričakovanju. Violinist vse lepo pozdravi in jim razloži, kako je do koncerta prišlo, nato pa začne pripovedovati o glasbi. Ko predstavi nastopajoče, pove, da je sestav violine in kitare zelo zanimiv in da so skladatelji veliko pisali zanj, predvsem v času baroka. Saj so gotovo vsi že kdaj slišali za Johanna Sebastiana Bacha! Tomaž Lorenz napove sonato 'italijanskega baročnega skladatelja Antonija Vivaldija in omeni tri stavke, od katerih sta prvi in tretji živahna in hitra, srednji pa je nežnejši in počasnejši. Po prijetni baročni glasbi se vsi skupaj preselijo v klasiko. Sem sodi tudi španski skladatelj Fernando Sor. Na njegove variacije, skladbo, v kateri avtor temo na različne načine spreminja, si je koreografinja Majna Sevnikova zamislila ples. Tako je nastal koncert zvokov in gi-' bov. Izza zavese na odru stopi Vojko Vidmar v pravi harlekin-ski obleki. Malim poslušalcem najprej razloži, zakaj je oblečen kot šema, njegova kolega z glasbili pasta v spodobnih oblekah. Pove jim, da so plesalci navadno v kostimih, ki sodijo k uprizoritvi in že sami nekaj povedo. Črn plašč, kockasta obleka, namazan obraz in rdeča vrtnica v roki, vse to napoveduje Harlekina, osebo iz italijanske Comedie del'Arte, posebnega obdobja v gledališču in plesu. Harlekin odpleše galanten ples ob mehkih zvokih kitare. Hop čez nekaj stoletij! in že smo v našem razgibanem času, kjer glasba ni več tako urejena in blagozvočna. Pač, v začetku stoletja ko je v Franciji ustvarjal dirigent in skladatelj Jacques Ibert, je še bila. Ta plodni glasbenik je pisal za najrazličnejše sestave in glasbila, tudi za kitaro, ki jo je uporabil za svojo skladbo z imenom Medigra. Skladbica, polna španskih motivov in živahnega ritma, je prav prijetna za uho. Za poslastico nato violinist in kitarist skupaj zaigrata sonatino najboljšega violinista vseh časov — Nicoloja Paganinija. Poslušalci so kar noreli od navdušenja na njegovih koncertih. Paganini je bil tudi skladatelj in napisal je celo vrsto izredno virtuoznih in tehnično zahtevnih skladb, največ seveda za violino. Dobro pa je poznal tudi kitaro, ki jo je rad uporabljal za spremljavo violine. Glasbenika zaigrata dvostavčno sonatino, ki se konča v hitrem tempu in navduši mlade poslušalce. Pred naslednjo skladbo kitarist prav na kratko predsta/i svoje glasbilo, pove nekaj podatkov iz zgodovine in na preprost način razloži razliko med svojo klasično kitaro in današnjo električno inačica Za ilustracijo zaigra prijetno melodijo, ki jo imamo vsi v ušesih, nima pa naslova in ji tudi avtorja nihče ne ve. Višek koncerta predstavlja zadnja skladba, ki prikaže pravo sožitje zvoka in giba. Sodobni slovenski skladatelj Albin Wein-gerl je napisal skladbo za samo violino, skladbo, polno ostrih in nežnih tonov, burnih in spet razmišljajočih trenutkov, pravo nasprotje vsemu, kar smo do tedaj slišali. Tomaž Lorenz se na levi strani odra razburja na svojem glasbilu, plesalec Vojko Vidmar pa glasbi odgovarja z gibi. Tako se nekaj minut intenzivno pogovarjata, kregata in se spet razumeta, si grozita in se spet sprijaznita — seveda vsak po svoje, eden z zvoki, drugi z gibi. Otroci so navdušeni in kar ne da se jim nazaj v razrede. Še bi poslušali in gledali to zanimivo predstavo in kar žal jim je, da je že konec. KAJAŠIVIC I