NE SAMO V HOŠIMINHOVI UUCI
Vsi skupaj smo že veliko zamudili
Ali se še lahko ubranimo pred hrupom in smradom okrog novih lokalov?
Tesno skupaj na začetku Hošiminhove ulice živi v treh slolpnicah vei kot petsto tjudi. Prav blizu, v nižjih blokih, še stotine drugih. Mimo ploščadi teče prometna Vojkova ulica. Zadnja stolpnica je bila zgrajena leta 1982. Zdaj, v letu 1988, ko izvajalci še niso odpravili vseh svojih napak, še vedno niso izdelani prostori pod ploščadjo (to velja tudi za prostore pod ploščadjo pri drugi skupini stolpnic), lastniki ali najemniki pa povsod končujejo svoje lokaie v pritličju ali drugje. Pri nas že delujejo: dva bifeja (eden je - menda zaradi toplih sendvičev - odprt do 23. ure), slaščičarna in pizzerija (ki sta po svoji vlogi in zaradi kakovosti storitev tudi predvsem bifeja), prodajalna perutninarskih izdelkov, dve tekstilni trgovini (ena komisijska) ter frizerstvo. Pričakujemo še nekakšno drogerijo, brez dovoljenja je skoraj dva meseca odprt bife z biljardom, tik pred odprtjem, pa tudi brez dovoljenj, je popravljalnica smuči s proda-jalno športnih oblačil.
V čem je bistvo zadeve? Izvirni grešniki so izvajalci in investitorji: prodali so prostore, ki za lokale, ki jih je treba veliko prezračevati, niso primerni, ker nimajo urejenega od hiše ločenega prezračeva-nja, poleg tega so premajhni (ni dvojnih sanitarij), ni shramb poleg lokalov, Se manj seveda parkirišč za goste). prugi veliki greh izvajal-cev in investitorjev je, da so prostore prodajali ne glede na interese bodoče okolice, tistih, ki naj bi bili njihovi pretežni uporabniki. Tudi prvotni prebivalci KS ter vse dosedanje sestavine krajevne samou-prave niso dovolj mislile na prihodnost, popustljivost ter brezskrb-nost pa si seveda lahko pri tem očitamo vsi skupaj.
Zdaj, po tolikih letih, namreč lahko ugotovimo: ob vsem »normal-nem« hrupu, torej ob tem, da moramo stanovalci zdaj zaradi enega
zdaj zaradi drugega (ob žtevilnih vrtanjih ali razbijanjih, ob šumu m ropotu hišnega zračenja, vodne črpalke, dvigal, vrat, žaluzij in še česa, tuljenju pip, pogosto tudi ob povišanih človeških glasovih ali preglasnih televizorjih, radiih.. ) v teh megalomanskih, rezonirajo-čih betonskih stavbah zatiskati ušesa ali oditi iz stanovanja, doživ-Ijamo še pravi zvočni in smradni šok: naše okolje večkrat kar hkrati onesnažujejo, in to neposredno ter posredno vonjave iz slaščičar-jeve in pizzeristve kuhinje. stranišča, cigaretni dim iz vseh lokalov (ponekod tako gost, da bi rezal), šumenje problematično namešče-nih ventilatorjev, hrup gostov, raznih naprav in navijanje glasbe in v poznih večernih urah še glasno odhajanje iz lokalov, vmes hrume-nje kakšnega motorja... Naše okolje postaja javno stranišče.
Lastniki, najemmki, legalno ali nelegalno delujoči upravljalci lokalov nimajo veliko razumevanja za različne, zvečine upravičene pritožbe. V krajevni skupnosti bi lahko povedali, kako neučinkovito je bilo dogovarjanje z omenjenimi, o tem, da ploščadi ne bi smeli obremenjevati s prevozom težjih tovorov in da po pešpoteh ne bi smeli voziti. Proti temu različnemu nnesnaževanju smo stanovalci posredovali pri pristojnih. predvsem pri mestnih inšpekcijskih služ-bah, vendar zaenkrat še ne moremo trditi, da bi kaj korenitega dosegli. Seveda je to glede na vse poprej omenjeno nekako razunv Ijivo: tudi inšpektorji bi morah odpravljati posledice lastnih napak. verjetne površnosti, ozkosti ali morebiti celo podkupljivosti.
Vse te probleme poznajo tudi pristojni miličniki, vendar od njih objektivno ne moremo pričakovati, da bodo urejali stvari, ki jih moraio drugi
Zato je zdaj, ko smo vsi skupaj že veliko zamudili, minimalni program zainteresiranih stanovalcev v zvezi s tem: doseči, da bodo lokali zvočno izolirani, nemoteno prezračevani in da bodo odprti poleti do 22. ure in pozimi do 21. ure, saj smo navsezadnje še vedno spalno naselje in tistih nekaj deset gostov lahko najde svoje zadnje zatočišietudidrugje.                                               ALENKA BOŽIČ