Petra Meterc
Domišljijske stranpoti Heduša in Märe
Zimske muhe / Všechno bude leto 2018
režija Olmo Omerzu
država Češka, Slovenija, Poljska, Slovaška, Francija
dolžina 85'
Čeprav premlada, da bi po zakonu lahko vozila avto, se junaka Heduš (Jan František Uher) in Mara (Mara Mikule) odpravita na pot. Pravzaprav se na pot odpravi Mara, ki trdi, da ga je dedek naučil voziti, še preden je lahko hodil. Heduš ga prestreže iz zasede, medtem ko v bizarni bojni opravi z airsoft puško postopa po močvirnatem polju in preganja dolgčas, nato pa z otroškim vztrajanjem izsili, da ga vzame s seboj. Sprva se zdi, da njun potep določa nekakšen cilj - Mara svojega ne želi povsem razkriti, vendar se kot imaginarna dežela na koncu poti kmalu izriše Francija, kjer so »denar, ženske in sonce«, Heduš pa sanjari, da se bo tam pridružil francoski tujski legiji. Kot pri vseh filmih ceste se tudi pri Zimskih muhah (Všechno bude, 2018) režiserja
Olma Omerzuja izkaže, da je sama pot, prečenje velikih razdalj nepoznanega okolja, najbolj pomembna, nanjo pa se junaka nista namenila zaradi cilja, temveč zaradi želje po odmiku, ki bi jima omogočil na novo odkrito svobodo. Na poti spremljamo razvoj obeh fantov, hkrati pa se med njima prek nenavadnih zapletov in presenečenj, ki jih cesta prinaša, razvije močno zaupanje in tovarištvo.
Ker gre za junaka na prehodu iz otroštva v najstniško obdobje, Mara jih ima približno štirinajst, Heduš pa kakšni dve leti manj, se v Zimskih muhah cestni žanr križa z značilnostmi filma o odraščanju s pravljično nadgradnjo. Izvore filma ceste pogosto iščejo v literaturi; pretežno v mitih in pravljicah, v katerih se junak odpravi na daljno pot in tam premaguje različne prepreke, Omerzu pa je v Zimskih muhah čudežni element, ki je v pravljicah večinoma nujen za junakov uspeh, uporabil kot sredstvo za premostitev cestne resničnosti, ki bi na tako mlada junaka lahko delovala preveč surovo in nevarno. Kot svojstveno pravljično bitje se že na začetku sredi polja prikaže Heduš - zakamufliran v ogromno pregrinjalo iz trave deluje kot nekakšen anti-superjunak. Kasneje, po prvih razočaranjih, po napornem dnevu in med pritiskanjem vedno močnejšega mraza, na točki, ko se film prelomi v sklepni del, pa njun stari audi 100 sam poskrbi, da junaka varno prispeta na cilj. V isti sanjski sekvenci se znajdejo tudi posnetki živali - ježa, zajca, ptice, ki v zimski noči pridejo iz svojih zavetij ter jih simbolno lahko povezujemo z nečloveškim, čarobnim. Svet, ki je postal preveč hladen, tako nenadoma oživi in junaka obvaruje.
Kot se za film ceste spodobi, se dogajanje v Zimskih muhah nikoli zares ne ustavi, srečevanja na poti pa niso zgolj naključna. Fanta v avto že kmalu vzameta psa Šakala, kasneje ob cesti pobereta štoparko Baro (Eliska Krenkova). Oba nova
79
tovariša junakoma prideta prav, onadva pa njima. Šakala uspeta rešiti iz mrzlega jezera, v katerem ga je iastnik želel utopiti, pes pa ju kasneje z laježem opozori, da je Marov dedek v nevarnosti. Bari, zaradi katere se uspešno prepeljejo mimo policijske kontrole ob cesti, kasneje pomagata pobegniti od nasilnega partnerja. Vzajemna pomoč v filmu predstavlja glavno gonilo zgodbe - le tako se pot lahko nadaljuje. Junaka skupaj premagujeta številne preizkušnje, ki bi se vse po vrsti lahko končale s precej resnejšimi posledicami, vendar igriva glasba, ki tovrstne akcije spremlja, sprosti napetost in gledalcem pričara vzdušje navijanja za junaka. Čeprav se v težavah pogosto znajdeta sama proti vsemu svetu, je njuna prismuknjena iznajdljivost humoma.
V filmu se med junakoma razlika v letih čuti predvsem v njunem odnosu do okolice. Heduš deluje iz naivne, nedolžne otroške perspektive, vendar je zato tudi bolj sproščen, mestoma povsem osvobajajoče drugačen, ekscentričen. Mara, ki je že močneje zasidran v najstniški, nekakšni prestopniški drži, pa je precej bolj zadržan, predstavlja se kot izkušen in se Hedušu dokazuje z bahanjem, pojasnjevanjem življenjskih modrosti ter prevzemanjem jezika hipermoškosti. Fantaziranje o spolnih izkušnjah ter hrabro izrekanje mačizmov je pri obeh junakih očitno kopiranje tistega, kar sta slišala nekje drugje, film pa povsem iskreno prikaže nerodno nezmožnost usmerjanja presežka hormonov prehodnega obdobja odraščanja.
Prizori s poti se v filmu že od začetka prepletajo z Maro-vim obnavljanjem njune dogodivščine med zaslišanjem na policijski postaji, kjer je pridržan zaradi vožnje ukradenega avtomobila brez vozniškega dovoljenja. Če so cestni prizori povezani z odmikom od vsakdana, pri katerem so junakoma odprte vse možnosti, prizori na policijski postaji delujejo kot nasilna prizemljitev ob domnevnem koncu pustolovščine. Uspešno izmenjavanje obeh pripovednih ravni, ki ju simbolno povezujejo zimske muhe - te se kljub mrazu od nikoder pojavijo v prostorih in dokazujejo nenavadno upornost -ustvari dodaten suspenz. Ker na policijski postaji vidimo le enega junaka, se do konca filma, ko se pripovedi časovno združita, sprašujemo, kaj se je zgodilo z drugim, in upamo, da bi se usoda njune odisejade vseeno zasukala na bolje.
Marova pripoved pred policisti se v pretiravanjih in hva-lisanju večkrat izkaže za izmišljeno, vzporejanje dejanskih doživetij z zaslišanjem pa na ravni filmske pripovedi deluje tudi kot prevpraševanje verodostojnosti nezanesljivega pripovedovalca, ki ne želi razkriti svoje identitete in izdati prijatelja. Hkrati je nezmožnost popolnega razlikovanja resničnih doživetij od lastne domišljije lastnost otroškega imaginarija, ki se preslikava tudi v omenjeno pravljičnost, v kateri resničnost nima bistvenega pomena.
Zimske muhe se, kot poudarja naslov, umeščajo v netipično obdobje za film ceste, ki ga običajno povezujemo z
veličastnimi zahodi sonca, toplimi nočmi, ki omogočajo spanje pod milim nebom, ali pa z mladinskimi filmi, ki odkrivanje svobode pogosto enačijo s poletnim počitniškim obdobjem. Junaka v Zimskih muhah pa le redko osvetli nizko, slabotno zimsko sonce; pokrajina, po kateri se vozita, je večinoma meglena, prekrita z zmrzaljo in ivjem. Iz bledih sivo-zelenih odtenkov, ki prevladujejo, izhaja pridih zimske pravljice na eni strani ter metaforično vztrajanje v težkih, negostoljubnih pogojih na drugi. Čeprav so v ospredju filma dogodivščine in občutenja, ki v glavnem dogajalnem prostoru - avtomobilu ustvarijo toplo zavetje, se sproti izrisuje tudi širša slika o socialnem ozadju obeh fantov.
Heduš Mari že na začetku pove, da ga starši ne bodo iskali, podobno priznanje pa kasneje na policijski postaji hladno izreče tudi Mara. Trpka odsotnost odrasle skrbi za fanta se v filmu pojasnjuje prek likov, ki simbolno nadomeščajo vloge njunih staršev. Marov dedek je večino filma fantomsko prisoten zgolj prek fantovih izrisovanj kultne osebnosti, zataknjene v času komunizma, na katero v pogovorih pripenja mnoštvo referenc, ki se začnejo z, »Moj dedek pravi ,„«, in čigar dom, ko tja prispeta, označi kar za njegov »štab«. Dedek, ki si ga Mara jemlje za pomemben zgled, je predvsem običajen dedek z neštetimi zgodbami, ki so se morda zgodile, morda pa tudi ne, vendar Mara nanj po otroško preslika široko paleto neverjetnih junaškosti in izjemnosti, prav v takšnem odnosu pa film njegovo uporno držo in odraslo nastopanje razkrinkava kot praktične obrambne mehanizme pred svetom, ki z odraščanjem pridobiva vse ostrejše robove. Pretirana navezanost obenem razkriva, da gre verjetno za edinega odraslega v njegovi bližini, ki mu je sploh namenjal pozornost.
Nekakšno materinsko vlogo v času zaslišanja prevzame tudi policistka Freivvaldova (Lenka Vlasakova), ki z Maro preživi popoldne na lokalni postaji. Sprva se zdi, da bosta s partnerjem (Martin Pechlat) odigrala stereotipni vlogi dobrega in slabega policista, vendar je slednji preveč zaposlen s skokom čez plot, v pristopu pa se zdi tudi pregrob za obravnavo mladostnika, zato Freivvaldova nase prevzame obe vlogi. Čeprav je od začetka jasno, da Mara in policistka skorajda tekmujeta, kdo bo koga izigral, je prav ona tista, ki na koncu s krutim trikom izrabi fantovo zaupanje, kar avtoriteto že tako odsotnih odraslih v filmu še dodatno ruši.
Freivvaldova ob vrnitvi partnerja zmagoslavno oznani, da je uspela Maro razkrinkati, ob tem pa pokroviteljsko doda, da ima fant sicer bujno domišljijo, toda tudi sentimentalno plat, ki ga je izdala. In ravno za to tudi gre - Zimske muhe so film, ki mladostnim domislicam omogoči svobodno pot, junakoma pa prek izgradnje neomajne prijateljske vezi hladno obrobje češke periferije otopli do te mere, da pobeg v toplejše kraje ni več neizpolnjena želja, temveč povsem zadovoljujoče domišljijsko pribežališče. E
80