Razvoj siovenskega Solstva Ą svobodni državi Prav te dni proslavljamo dvajsetletnico onega najpomembnejšega dne v zgodovini Slovencev, ko je vsa naša domovina svobodno zadihala v zavesti, da se je za vedno otresla tujega jarma. Veselje, ki je takrat zavladalo tudi po ostalih pokrajinah Jugoslavije, ni dopuščalo resnega razmišljanja, kako neizmernega pomena je narodna svoboda za naš kulturni, gospodarski in nacionalni napredek. Težka je bila pot našega rodu, ki je v stalni sužnosti zguibljal ped za pedjo svojo zemljo, zgubljal svoje pravice, svoje šole in svoj naraščaj. S tujim kapitalom vzdrževane šole so vzgajale slovenske otroke v sovraštvu do materinega jezika, do Iastne.domovine, na naših tleh pridofoljen denar je odtujeval slovenske domove in naša narodna meja se je vedno bolj krčila. Danes, po dvajsetih letih prizadevanja in dela lahko nekoliko objektivneje pogledamo v preteklost in presodimo, kaj smo z narodnim osvobojenjem pridobili in kako smo pridobljeno v svobodni državi dvigali in spopolnjevali. Kot učitelje nas v prvi vrsti zanima šolstvo in njegov razvoj. Vse starejše učiteijstvo, ki je službovalo že v predvojni in medvojni dobi, se ve dobro spominjati, kako huda je bila ponekod borba za ohranitev narodnega značaja naših ljudskih šol. Narodno zavedni učitelji ,so morali napeti prav vse sile, da so često v povsem slovenskem kraju ohranili slovensko šolo. V narodno ogroženih krajili pa so največkrat podlegli v tej svoji borbi in le Družbi sv. Cirila in Metoda gre zahvala, da so vsaj ponekod obvarovali našo deco pred potujčenjem. In prav ta težka borba za obstanek naše narodne šole nam jasno kaže, da je bil za naše kraje pač že skrajni čas, da smo se končno s polomom avstro-ogrske monarhije popolnoma osamosvojili. Razen osnovnih šol nismo imeli nobenih drugih, čisto slovenskih šol. Meščanskih skoraj ni bilo, a slovenskih srednjih šol tudi ne. Edino povsem slovenska strokovna šola je bilo moško učiteljišče v Gorici; v vseh drugih sredn.jih in strokovnih šolah so se, ako ne popolnoma, vsaj delnoma poučevali učni predmeti v nemščini. Razvoj slovenskega šolstva v svobodni domovini Jugoslaviji nam povsem jasno kažc, da so naše kultume potrebe velike, pokaže pa tudi, da hočemo z naglim napredkom svo.ieai šolstva nadoknaditi ono, kar je bilo zamujcno v dobi, ko so nam tujerodci gospodarili in dovoljevali le to, kar smo si s skrajnimi napori priborili. Ob preobratu je bilo v Sloveniji 820 Ijudskih šol. Koliko teh šol je imelo lastna poslopja, nam ni znano. Te šole so imele 2473 oddelkov, ki jih je obiskovalo 164.195 otrok, in to 81.956 dečkov in 82.239 deklic. 2e kratek pogled na te številke nam pokaže, da je prišlo na posamezne oddelke zelo veliko otrok in če upoštevamo še dejstvo. da je bilo vsega učiteljstva le 2458, tedaj vidimo. da ie prišlo na posameznega učitelja povprečno 70 učencev. Seveda so bili tudi uspehi temu primerni. Če pa že ugotavljamo povprečno število učencev v oddelkih, ne smemo pozabiti na privilefjije, ki so jih v tisti dobi imele posamezne šole in je skoraj povsem sigurno, da je nad polovica navedenih oddelkov imelo več nego 70 učencev. V čem je viden dvajsetletni napredek našega Ijudskega šolstva? Statistika nam pokaže sledeče zanimive številke: Ob začetku šolskega leta 1937./38. je bilo v dravski banovini 860 šolskih poslopij s 4022 oddelki, ki jih je obiskovalo 93.615 učencev in 92.208 učenk, skupaj 185.823 otrok. Iz malega računa izvemo, da odpade na posamezen oddelek povprečno 40 otrok, kar je vsekakor velik napredek napram onemu številu otrok v posameznem oddelku v 1. 1918./19. Na ljudskih šolah je nameščenih 4205 učnih oseb, kar predstavlja. prirastek pribHžno 1750 učiteljev in učiteljic. In prav temu prirastku je pripisati dejstvo, da se je število učencev v posameznih oddelkih znižalo od približno 70 v 1. 1918. na približno 40 v 1. 1937. S tem se je seveda silno dvignila tudi raven šole in pouka, toda do popolne višine nam brez dvoma še mnogo manjka. Uspeh, ki ga izkazuje naše liudsko šolstvo v svojem razvoju, je torej zelo viden in nam kaže plus 40 šol, 1449 oddelkov in 1750 učiteljev in učiteljic in 21.600 učencev. Primerjava med porastom števila šol in razredov nam priča, da se je silno mnogo šol razširilo, in da je bila prav v tem pogledu največja potreba. Nikakor pa ni edini uspeh teh dvajsetih let svobode v zvišanju števila osnovnih šol. Ze takoj v početku smo poudarili, da meščanskih šol skoraj ni bilo. Znani sta bili oni v Krškem in Postojni. Obstojalo je nekaj privatnih meščanskih šol, toda na teritoriju današnje dravske banovine jih ne bi mogli našteti 10. V začetku šolskega leta 1937./38. je bilo v Sloveniji 46 meščanskih šol z 271 oddelki, ki jih je obiskovalo 9914 učencev in učenk. Ce že omenjamo razvoj meščanskih šol, moramo poudariti, da so se razvile iz ljudskih šol z osmimi oddelki in je treba to primerjati z napredkom ljudskega šolstva. Zaradi osemletne šolske obveznosti bi pripadal ves ta prirastek Ijudskim šolam, ako meščanske ne bi bile osnovane. V vsakem pogledu pa je to plus v razvoju našega narodnega šolstva. Za spopolnitev slike je potrebno omeniti največjo pridobitev Slovencev po osvoboditvi — univerzo, 14 državnih in 4 privatne srednje šole, dve državni in privatne učiteljske šole, kakor tudi mogočen razvoj našega strokovnega in strokovno nadaljevalnega šolstva. Vse te šole služijo splošni in strokovni izobrazbi našega narodnega naraščaja in v veliki meri pripomorejo, da se kulturna raven našega ljudstva dviga, kar je brez dvoma zasluga hitrega in velikega razvoja našega šolstva v svobodni domovini. Ta razvoj pa je v poslednji dobi nekoliko zaustavila svetovna gospodarska kriza, in od tega zastoja dalje se pojavljajo razne posledice, ki v mnogočem ogrožajo lepe dosedanje uspehe. Število brezposelnih učiteljskih in profesorskih abiturientov je še vedno precejšnje, a tudi znatpo je število prav slabih in šolskim zahtevam neustrezajočih šolskih poslopij; mnogo je še šol, ki niso zadostno in primerno opremljene. Potreba po kulturnem napredku terja stalen dvig in vedno spopolnjevanje vsega našega šolstva. Kakor je naraščalo in se dvigalo v prvih letih naše narodne svobode, tako naj se dviga tudi v bodoče, da bo naš narodni naraščaj zadostno utrjen, popolnoma dorastel težki nalogi, ki ga čaka v bodočnosti, da bo mogel očuvati našo narodno svobodo, ki smo si jo s tako težkimi žrtvami priborili.