PRED  Z I M O
N i k o   G r a f e n a u e r
I
Zdaj: v livreji rumenega listja pred severnim pragom stoji kakor prikazen. Že se v prostoru rokuje s smrtjo. Strnišče snuje temna zrna rose.
I u zgoraj v planini
se mi kot culica razveže duša. Postanem zračen kakor grom, sprostim se v sunek rdeče zarje. Ta čas pred zimo: veter pesti vrtove.
Pastirji so nemočne prispodobe v zraku, o. leta že. Razmaknem sence: zrem v dolino
kakor na razodetje. Dim s polja je simbol, je zaustavljen  vnebohod.
Na  sami meji
gledam podobo končnega razkroja.
Veke so težke, bol se približuje.
Noč nosi vsemu
črno oznanilo smrti.
II
V  okljuku trpkega miru,
nad mračno vodo
uklanja se počasni let libele.
Dve krili mavrico krotita.
Drevo je v oblačilu sivega lišaja
žalosti obrednik.
Večer bo s sencami izgladil pokrajino.
Ze krili veter:
v črni nasladi
trga tišino kot preperelo zastavo.
7fl    Vašo sodobnost
1105
Po mahu grem:
kamen je mrtva ptica  v pesti zemlje. Svoj  čvrsti sen spi brez navdiha, opit s praznino.
Čezenj kot žalni  pajčolan razgrinja veter spev trstičja.
Pred zimo: sezi
kirurška roka  zadnjega  pastirja v prsi daljin
in iz osrčja jim iztrgaj   ptico, to živo izročilo preminulih dni.
1106