objekti tehnologije oprema . remco _ «iiiihiii^ HARTL (jisiroj* ŽIVLJENJSKE ZGODBE - Marsikaj zanimivega, predvsem pa skrb vzbujajočega znajo povedati tisti, ki so se zatekli v mozirsko in velenjsko občino iz Hrvatske STRAN 5 številka 37, cena 22 dinarjev velenje, 26. septembra 1991 ABONMAJI, ABONMAJI 1- Jesen je tu, in z njo otvoritev sezone na področju kulturnega ustvarjanja. Kaj, kdaj, kje? STRAN 14 VSI NA ROKOMET — V soboto bo oživel rokometni parket. Obe velenjski ekipi bosta igrali v Rdeči dvorani. STRAN 10 mnnTski \sbci« V/l Prireditve ob rudarskem prazniku so se letos s kotalka-lišča preselile na prostor ob restavraciji Jezero, kjer je prostor res manjši, kar pa ni nikogar motilo. Lep sončen dan je privabil na prizorišče veliko velenjčanov, gostje pa so bili predstavniki političnih strank Velenja in minister za energetiko Miha Tomšič. Po promenadnem koncertu Rudarske godbe na pihala in nastopu moškega pevskega zbora, ki je zapel znano »Stan rudarski« se je pričel program letos že 30. skoka čez kožo. Duhovito ga je povezoval mag. Milan Medved, letos pa je čez kožo skočilo 68 novincev, med njimi eno dekle. Voditelj je pričel z besedami: »Sedaj so čudni časi, namesto 3. julija praznujemo rudarski praznik 20. septembra, preselili smo se iz kotal-kališča na prostor ob jezeru, ena stvar pa se ohranja. To je rudarska uniforma in želja, da ohranimo svetle tradicije rudarskega stanu. Še vedno »Sporna« zdravila so bila res sporna Nameravan sežig poplavljenih zdravil iz celjske bolnišnice v pečeh šoštanjskih termoelektrarn je dvignil med Velenjčani veliko prahu. Kot vse kaže zelo upravičeno! Strokovna komisija, ki jo je imenovala republiška komisija za varstvo okolja in naravno dediščino je zadevo temeljito proučila in pripravila obsežen zapisnik iz katerega je razvidno, da omenjena zdravila niso bila čisto nič nedolžna. Četudi je bilo nekajkrat poudarjeno, da ne gre za posebne odpadke, so zdravila zdaj tako »ožigosana«. Med drugim so našli v njih spojine kalcijevih in železovih kloridov — snovi, ki jih ni dovoljeno sežigati. Tudi sicer je bil ves postopek sežiga nezakonit. Republiška sanitarna inšpektorica ni izdala odločbe o sežigu, prav tako tudi o tem niso bile obveščene občinske oblasti (spomnimo se, da so te na srečo še pravočasno za ta sežig izvedeli zgolj po naključju oziroma dobrem samozaščitnem delovanju enega izmed občanov). V celjski bolnišnici pred sežigom niso opravili komisijskega popisa zdravil, ki naj bi jih sežgali (narejen"je bil le seznam, ki pa se ne ujema z dejanskim stanjem). Sporna je prav tako tudi količina nameravanega sežiga (eden ali dva tovornjaka). Presenetljiva pa je tudi ugotovitev, da je pooblaščena organizacija za sežig posebnih odpadkov Pinus sežig predno so zdravila pripeljali v Šoštanj, zavrnila z argumentom, da odpadki niso identificirani, še zlasti, ker ni bilo zagotovila, da ne vsebujejo težkih kovin in dušikovih spojin. Terjali so tudi oceno potencialne ogroženosti, ki ni bila izdelana. Po ugotovitvah komisije šoštanjske termoelektrarne niso razpolagale z zakonito odločbo za sežig poplavljenih zdravil. Tako torej v zapisniku posebne republiške komisije. Razlogov za ukrepanje je več kot dovolj. Na potezi so torej ekologi in pristojne službe za varstvo okolja. MIRA ZAKOŠEK nas druži spomin na čase, ko je bilo delo v rudniku neprimerno težje. Ohranjamo star rudarski običaj, Skok čez kožo in ga še bomo«. Potem je razložil zanimivo zgodovino tega običaja. Korenine ima že v srednjem veku. Že takrat so bili rudarji previdni pri sprejemanju novih tovarišev v svoje vrste. Tako so morali preskočiti odprtino »šahta« in spiti vrček piva. Ko so jaški postajali širši in počasi preširoki, je ta običaj zamenjal skok čez kožo, ki so jo rudarji imeli vedno pri sebi, tako za zaščito kot transportno sredstvo. Letošnji novinci so se skozi ves ceremonial dobro držali, pripravili pa so duhovita gesla, ki so jih zrecitirali pred skokom četvorice. Nekaj je bilo res originalnih, največ aplavza pa si je prislužila Ja- nja Košica, edina ženska predstavnica letošnjega skoka. Samozavestno je odreciti-rala svoj verz: »Sem deklica mlada, vesela, sem pristno slovensko dekle, sem vedno rada veselo s »knapi« zabavala se.« Po preskoku so si novi stanovski kolegi oplak-nili grla s pivom, potem pa se je pričelo družabno srečanje delavec in upokojencev rudnika, njihovih družinskih članov in drugih, ki so jim takšne zabave pri srcu. Malo razočaranja pa je letos le bilo. Rudarji niso dobili običajne krače in vina, ampak golaž zase in družino. Mnogi tega niso izkoristili. Morda pa bo že naslednje leto vse po starem, pa se bo tudi to vrnilo, če se bo v našo deželo le vrnila svoboda, demokracija in možnost za nemoteno delo. B. Špegel V Velenju je bila v nedeljo prva tekma v smučarskih skokih na izpadanje na svetu sploh in kot vse kaže se je »prijela«. Na tej in sobotni tekmi za rudarsko svetilko je zmagal svetovni prvak Franci Petek, ki je bil seveda »tarča« otrok in zbiralcev av-togramov. S. Vovk Val oktobrskih podražitev DRAŽJE KOMUNALNE STORITVE Hoteli ali ne, sprejeti bomo morali, da smo spet v obdobju skokovite inflacije, ki se odraža tudi v nenehnem dvigovanju cen. Te dni nas je ošvrknila podražitev bencina, ki bo zagotovo potegnila za sabo celo verigo podražitev. (Tele, ki jih bomo našteli dviga teh cen še sploh nimajo vkalkulirane-ga). Po sklepu velenjske vlade bodo komunalne storitve od oktobra dalje dražje za 40 odstotkov, distribucija tople vode za 25 in proizvodnja toplote za 20 odstotkov. Za proizvodnjo in distribucijo vode bomo po novem v široki potrošnji plačevali 5,50 v industrijski potrošnji pa 15,87 dinarjev. Odvajanje odplak nas bo po kubičnem metru veljalo v široki potrošnji 2,46 v industrijski pa 4,79 dinarjev. Za prečiščevanje kubičnega metra odplak bomo vsi uporabniki plačevali po 3,04 dinarjev, za odnašanje in odlaganje odpadkov pa široka potrošnja 1,30 industrijska pa 2,56 dinarjev. Distribucija MWh toplote bo veljala 377,75 dinarjev. V stanovanjskih blokih, kjer je osnova za obračun kvadratni meter bomo plačevali zanj 9,96, v individualnih stanovanjskih hišah pa 13,81 dinarjev. Kubični meter ogrevanja sanitarne vode stane od oktobra dalje 29,90 dinarjev, k jer je osno- t) Kitajska restavracija "šanghaj" hren & yang Cesta pod parkom 2, Velenje ® 063/855-734 vas vabi »sak dan od 12. do 16. in od 18. do 24. ure! va za o.bračun število družinskih članov pa 80,10 dinarjev. Industrijska potrošnja bo plačevala za MWh 721,20 dinarjev. VEČ ZA VRTEC Z oktobrom se bodo povečale tudi oskrbnine v Vzgojno varstvenih zavodih občine Velenje. To bo letošnja prva podražitev (oskrbnine so se na zadnje podražile s prvim januarjem in sicer le za 10 odstotkov). Oskrbnine bodo višje za 31 odstotkov. Polna cena (torej brez subvencije) za polno varstvo bo znašala od oktobra dalje 1.117,60 dinarjev, za 6—7 urno varstvo 985,90 dinarjev in za 3 trmo varstvo (priprava na šolo) 408,60 dinarjev. Povejmo, da je to ena najnižjih oskrbnin v Sloveniji, saj znaša ta na primer v Žalcu 1.900 dinarjev, pri nas pa skupaj s prehrano 1.657,42 dinarjev. DRAŽJE TUDI V DOMU ZA OSTARELE Cene življenjskih stroškov skokovito naraščajo in slediti jim morajo tudi v Domu za varstvo odraslih. Oskrbnino bodo podražili z oktobrom za 20 odstotkov. Oskrbni dan bo veljal v enoposteljni sobi z balkonom 222,00 v enoposteljni sobi brez balkona 212,00 in v večposteljni sobi 204,00 dinarje. K temu je treba prišteti še morebitne dodatke za diete od 14,40 do 23 dinarjev. VALORIZACIJA CEN GEODETSKIH STORITEV Omenimo še za od 42 do 47 odstotkov dražje cene geodetskih storitev. Za uro najenostavnejših del bo treba odšteti po novem 220 dinarjev, najzahtevnejših (izvedenskih) pa 540 dinarjev. Učitelji - štrajk 15. oktobra? Tako kot v drugih slovenskih občinah so tudi v naši učitelji nezadovoljni s svojimi osebnimi dohodki. Po nekaterih podatkih zaostajajo s plačami v primerjavi z velenjskim gospodarstvom toliko kot že nekaj let ne. « Prvič so osnovnošolski učitelji občine opozorili na, po njihovem mnenju, svoje skromne mesečne prejemke že"v začetku meseca junija. Zaradi vojnih dogodkov so na svoje zahteve'podali moratorij, veljal pa bo, kot vse kaže, le še nekaj dni. Namreč, po besedah predsednice odbora za izvedbo te akcije Marije Savor, bodo v naslednjih dneh poslali na vse potrebne konce in kraje posebne dopise, v njih pa seznanili odgovorne o svojih namerah glede nezadovoljstva nad nizkimi plačami, če do 15. oktobra ne bodo uresničene že junija podane njihove zahteve, pa bodo zagotovo štrajkali. Zbiranje igrač in šolskih potrebščin Občinska zveza prijateljev mladine Velenje organizira akcijo ZBIRAMO MEDVEDKE IN BARVICE ZA PRIJATELJA. Akcija poteka po vseh osnovnih šolah in vrtcih, v njej pa želijo zbrati igrače in šolske potrebščine za otroke beguncev, ki so iz ogroženih območij Jugoslavije pribežali tudi v občino Velenje. Okrešelj - nova postojanka vabi Po velikem planinskem slavju pred štirinajstimi dnevi na Grohatu pod Raduho, ko so koroški planinci namenu izročili novo planinsko postojanko, so to soboto slavili planinci na priljubljenem Okrešlju. Pri Frischaufovem domu je bilo namreč planinsko slavje, s katerim so sklenili dela pri temeljiti notranji in zunanji obnovi te znane planinske postojanke. Celjski planinci so dom pričeli obnavljati leta 1988 in ga preuredili v celoti, vsa dela pa so veljala 4 milijone dinarjev. Med številnimi planinci in gosti je bil tudi podpredsednik slovenske vlade dr. Andrej Ocvirk. (jp) Mozirje - po razstavi še prodajni sejem Zgornjesavinjska kmetijska zadruga Mozirje in njena svetovalna služba bosta po uspešno izvedenem sejmu in razstavi plemenske živine pripravili še prodajni sejem plemenskih konj in žrebic haflinške, noriške in drugih pasem. Obenem pripravljajo tudi odkup žrebet in konj. Na sejmišču ob Savinji v Mozirju se bo sejem pričel danes teden, 3. oktobra, ob 9. uri. (jp) Jutri bomo izbirali miss Slovenije V Kristalni dvorani Zdravilišča Rogaška Slatina bo jutri izbor Mis Slovenije. Organizatorji letošnjega izbora so slovenski tabloid Kaj, agencija Daco in Zdravilišče Rogaška Slatina. Program je res pester in zanimiv, vključuje pa številne zanimive nastope najvišjih imen zabavnega in glasbenega življenja in modne revije, tam nekje po polnoči pa finalni izbor najlepših Slovenk in seveda razglasitev Mis Slovenije. Šentjur ima novega župana Šentjurska občina je prva na našem ožjem območju, kjer so po zadnjih volitvah že menjali predsednika občinske skupščine. Tudi v Našem času smo pisali o sporih med tamkajšnjim županom in predsednikom izvršnega sveta in kot seje izkazalo, ima predsednik vlade več podpore, županu Francu Kovaču pa so poslanci pred časom izrekli nezaupnico. Na zadnji seji šentjurske občinske skupščine so že izvolili novega župana: to je zdaj prometni inženir Jurij Malovrh. Svojo funkcijo pa bo opravljal neprofesionalno, saj bo še naprej direktor Komunalnega podjetja v Šentjurju. Na našem območju je tako prišel na mesto župana še en vodilni mož občinske komunalne organizacije. Enako je namreč tudi v Slovenskih Konjicah. (k) Razočarani osnovnošolci Potem ko so osnovnošolce, ki imajo seveda radi proste dni, pred časom »razočarali« učitelji v šmarški občini, so to v ponedeljek storili še žalski. Tudi tu so preklicali napovedano stavko. Toda v Šmarju so učiteljem vsaj izpolnili nekaj zahtev, žalski pa so, kot kaže, za zdaj ostali praznih rok. Odpovedana stavka pa seveda ne pomeni, da so se žalski učitelji sprijaznili s svojim položajem in da so odstopili od svojih zahtev. Te bodo še vedno poskušali doseči v pogovoru z vodstvom občine; če ne bodo uspeli pa še vedno razmišljajo o štrajku. (k) Vojna in spomini Na Balkanu tudi predsedniki vlad niso tisto za kar se imajo! Če jih že ne dajeta revmatizem in išias, pa kronično bolehajo za izgubo spomina. Včasih imajo »srečo«, da se česa tudi spomnijo, kot se je to pred dnevi zgodilo Anteju Markovicu potem, ko ga je zapustila polovica ministrov in ko mu tudi obrambni minister Kadijevič noče več hoditi na seje. Ker se gre vojno, kot je sporočil gospodu predsedniku in nima časa. Česar gospod predsednik še vedno ne razume povsem in si ne upa pogledati niti v politično enciklopedijo, kjer o vojaških pučih piše vse črno na belem. In še kar trmoglavi, da mora Kadijevič pismeno odstopiti, kar me navdaja s sumom, da Markovič še vedno misli, da je zvezni predsednik. Ko nam je obljubljal gospodarsko reformo in se ju-načil s konvertibilnim dinarjem, je nekatere uspel preslepiti. Zdaj se je pokazalo, da niti svojega osnovnega posla ni opravljal kot se spodobi in je kar naenkrat tudi sam sebe spregledal. Za ekonomiko mu je namreč že lep čas skrbela armada, načrte zanjo pa so sestavljali v Miloševičevem štabu. Pri tem pa je Markovič še vedno mislil, da je naloga vojske, da varuje zunanje meje pred tujci. Kar se je v primeru Slovenije potrdilo — namreč to, da smo za Anteja Slovenci tujci. In je nad nas poslal tanke, potem se pa čudil, kako drzno so se mislili sprehajati po Sloveniji. In se je kar dvakrat prišel v Ljubljano osebno prepričati o svojih uspehih in nas prepričevati, da ne bo deviz iz tujine, če bomo tako trmasti. Tistih deviz seveda, ki so tako in tako vedno končale v ar-madni in srbski blagajni. Šele malo kasneje, smo lahko izvedeli, da gospod predsednik devize potrebuje, ker mu je tako naročil general Kadijevič, ki se je po novem začel ukvarjati s predsednikovimi posli, le da v prirejeni obliki vojaškega gospodarstva. Vse kaže, da je bil general uspešnejši gospodarstvenik od Markoviča, ki mu ni uspelo od naših največjih dolžnikov zbezati niti enega samega dolarja. In je samo nesrečno gledal, ko je pred meseci v Moskvi izvedel, da bo težko prišel do nekaj več kot treh milijard dolarjev sovjetskega dolga. Ker mu jih je pač izpred nosa speljal nekdo drug. Ta drugi je bil general Kadijevič, ki je zdaj odstavljenega pučističnega generala Jazo-va prepričal, da se lahko Sovjeti dolga rešijo tako, da mu pošljejo prepotrebni material za gospodarsko obnovo Jugoslavije. In je za tiste tri milijarde dolarjev dobil helikopterje, tanke, municijo, brzostrelke in druge prepotrebne artikle za sanacijo Jugoslavije, ki se je je naprej lotil v Sloveniji, zdaj pa z njo nadaljuje po Hrvaški. Pri čemer se poslužuje malo nenavadnih metod bombardiranja, obrestreljevanja, požiganja in rušenja. Vse pač v skladu s svojim prepričanjem, da bo iz ruševin in pogorišč zgradil novo, tokrat tretjo Jugoslavijo, če mu že druga ni najbolje uspela. Svet in Evropa sta seveda ob vsem tem zbegani in je gospod italijanski zunanji minister De Michelis že kakšnih desetič spremenil svoje mnenje in se včasih niti sam s sabo več ne strinja. Načelen je samo v ugotovitvi, da je stvar zelo zapletena, prisega pa, da v Jugoslaviji ni vojne. Kar drži, ker gre za pokole in masa-kre, gospod De Michelis pa je občutljiva duša in ne gleda televizije. Bi se lahko celo razburil, porast holesterola v njegovi krvi pa bi lahko bil usoden. Zanj, ne za Jugoslavijo. Zanjo je dovolj usoden že Markovič, ki še kar trdi, da je predsednik, na Topčierju pa mu med tem Kadijevič v navezi z Miloševičem tiska dinarje za vojaške potrebe. Pozno prihaja Marko na Kosovo C&Cjjs/^g oßmocje. 0 obrti v obrtno-sejemskem Celju Bo pritrjevanje poslancev zbora združenega dela slovenske skupščine in nekaterih članov slovenske vlade res privedlo do tega, da bo slovenska obrt krenila na novo pot in vendarle dala del tistega, kar mnogi od nje pričakujejo in kar naj bi bila tudi sposobna dati? Zbor združenega dela slovenske skupščine je razpravo o problematiki obrti pripravil kar v Celju, kjer je bila do nedelje doslej največja predstavitev obrti in podjetništva doslej. In kot je ob celjskem sejmu obrti že tudi navada, so temeljito spregovorili o problemu te pomembne panoge. Uvodni govori in razprave so bile usmerjene v kritiko sedanjih razmer; obrtniki in obrtniška'organizacija so iz- rekli veliko očitkov na račun najnovejše zakonodaje in odnosa oblasti do obrti. Zaradi slabega položaja je obrtna zbornica zapisala na slovensko oblast tudi vrsto zahtev, hkrati pa razložila, kaj ponuja, če bodo njihove zahteve uresničene. Razprava na celjski seji republiškega zbora združenega dela je pokazal, da so poslanci pripravljeni podpreti zahteve in načrte slovenske obrti. Da je treba ustrezno zastaviti obrtno zakonodajo se je na zasedanju strinjal tudi slovenski minister za zakonodajo Lojze Janko — prav na račun zakonodaje pa so imeli obrtniki veliko povedati. Prevladuje stališče, da je treba našo tovrstno zakonodajo čimprej prilagoditi evropski. S čim so slovenski obrtniki pridobili poslance ZZD? V gradivu, ki ga je pripravila Obrtna zbornica, zagotavljajo, da bi ob ustreznem odnosu do obrti v štirih letih na novo zaposlili 60 tisoč delavcev, delež obrti v celotnem družbenem proizvodu v naši republiki pa bi se dvignil s sedanjih 7 na najmanj 17 odstotkov. Za dosego tega pa so potrebne spremembe — pa ne le take velike, ampak pogosto tudi manjše, ki jih sploh ne bi smelo biti težko izvesti. Poslanci so najbolj pritrjevali načrtu o novih delovnih mestih: tisoči novih zaposlenih so namreč ob sedanjih odpustih po mnogih podjetjih pravi balzam. Zato ni čudno, da se je za tako opre- delitev ogrel tudi finančni minister Dušan Šešok. Dejal je, da mora vlada storiti vse, da bo ustvarila možnosti za uresničitev tega cilja; pričakuje pa tudi, da bodo ob letu lahko res ugotovili, da je pri obrtnikih našlo delo vsaj 15 tisoč delavcev. V nedeljo so v Celju obrtni sejem zaprli. Pravijo, da so bili v glavnem vsi zadovoljni organizatorji, razstavljalci in tudi obiskovalci. Teh je bilo tudi tokrat izredno veliko. Za vse, ki bi želeli razstavljati, je bilo letos že premalo prostora. Ob težavah z novogradnjami se nekateri zdaj vse bolj ogrevajo, da bi se sejem razširil na bližnjo vojašnico, ki se zdaj prazni. fk) krir>i Scvvinjs/^g - šalesKg. nasveta k^ir* Lep je — bo tudi koristen Lahko se pohvalim, da sem ga že imel v rokah! In to kar Bavčarjevega. Moram priznati, da je res lep. /Ve prevelik, pravijo, da res pravšnji. Tak — evropski! In čeprav je tak, da ga vsi hvalijo, je naš, narejen celo na našem območju. V Celju! Mislim seveda na naš novi polni list. Potem ko so nekateri naši polilki že pred precej časa kazali razne naše potne liste, zdaj že nekaj časa v celjskem Celisu res delajo prave slovenske potne liste: lepe modre barve s slo-venskm grbom na prednji platnici. Ko se je pred dnevi mudi! na delovnem obisku v tej tiskarni naš notranji minister, ga je dobil tudi on. Dobili bomo torej lep potni list, vseeno pa je pri nas še vedno veliko ljudi, ki se boječe sprašujejo, če nam bo tak lep polni lisi tudi kaj dosti koristil. Mislijo seveda na vse ostale pogoje, ki omogočajo, da se ob prehodu prek meje razen lepega potnega lista tudi res lepo počutimo. Ob naši kontroli meje tudi s sedanjim potnim listom nimamo »prehodnih« težav; težave imamo, ko hočemo premagali druge meje. Tiste, ki nas delijo s prodajnimi stvarmi v trgovinah za mejo. Čeprav so cene tam domala iste, so za nas iz dneva v dan višje. Če bo šlo tako naprej, niti ljudi na meji ne bomo potrebovali, saj čez ne bomo imeli po kaj hoditi. Oziroma imeli bi že po kaj hoditi, le s cenami se ne bomo mogli bosti. Bojimo se namreč, au tisti Tofov čas, ko bodo Janševi fantje morali trdno stati na meji, da nas bodo obranili pred navalom s severa in zahoda, ker bi vsi želeli v našo deželo blagostanja, še ne bo kaj kmalu. Pa ne le zaradi posledic zadnje vojne, ampak zaradi mnogih vojn, kijih naši vidni in manj vidni ljudje bijejo med sabo. Pogosto me je kar sram, ko gledam televizijo, in vidim kakšnih besed in trikov vse se poslužujejo ljudje, ki sem jim dal svoj volilni glas. Včasih me prime, da bi takoj »odpoklical« svoj glas, a že trenutek zatem vidim, da drugi niso kaj boljši. Pa me v osnovi li demokratični spopadi niti ne motijo najbolj. če se ne bi zavedal, da s temi boji izgubljajo toliko moči, da jim jih potem zmanjka za boje za naš resnično lepši jutri. Medtem ko po skupščini in drugod letijo visoke in vse višje besede in obtožbe, delijo po tovarnah nizke in vse nižje plače. In ko imajo polna usta raznih mogočih in nemogočih predlogov in obtožb, imajo navadni ljudje vse bolj prazna usta. In ko doneče zavijajo grožnje ene stranke drugi, zavija ljudstvu po želodcih. In ko drug drugemu očitajo, kaj je kdo delal v letih nazaj, bi večina ljudi rada vedela, kako bo živela vnaprej. Ampak odgovorov kot da ni — mar zato, ker je premalo odgovornih?! . Rudarski praznik »Prihodnost ne bo lahka, bo pa naša!« To je bila ena izmed misli direktorja RLV mag. Franca Avberška, ki jo je kot slavnostni govornik izrekel na svečani seji delavskega sveta, v petek dopoldne v prostorih kulturnega doma. Na njej so rudarji uradno pričeli praznovanje svojega stanovskega praznika, ki jim ga je junijska vojaška agresija na Slovenijo preprečila. Na svečani seji so po kratkem kulturnem programu podelili diplome za dvajsetletno delo v njihovem kolektivu, prejemnikov pa je bilo letos kar 120. Mag. Franc Avberšek se je v svojem govoru najprej povrnil v zgodovino, dvajset let nazaj. Opozoril je, da je rudnik z letom 100% stopnje mehanizacije rudnika, ki jih tako po opremi kot produktivnosti uvršča ob bok svetovnim tovrstnim premogovnikom. Kljub vsemu je bilo v teh dvajsetih letih narejeno ogromno. Če le primerjamo dnevni izkop tega danes 4.417 članskega kolektiva vidimo, da je napre- 1971 pričel velik vzpon in v naslednjih letih doživel lep razvoj, na žalost pa v zadnjem času spet doživlja padec. Ni pa zanemarljivo, da danes, ko letno izkopljejo okoli tri milijone sedemsto tisoč ton premoga, kar je le nekaj več kot leta 1971, za to porabijo 38 ur tedensko, pred dvajsetimi leti pa so potrebovali 50 ur tedensko. Produktivnost se je bistveno povečala tudi zaradi skoraj dek očiten. Leta 1971 so izkopali 12.390 ton dnevno, danes kar 15.800 ton. Njihov slogan »človek, delo, znanje« bodo uresničevali tudi v bodoče. V kolektivu so prepričani, da se njihove sedanje težave še dajo razrešiti na človeški in human način, seveda ob dobrem delu in dodatnem izobraževanju, ki ga ne mislijo zanemariti. V vseh teh letih so zadovo- ljevali želje republike Slovenije, povečevali izkop, ko je bilo potrebno in ga danes zelo znižali, čeprav so časi, ko je bilo energije dovolj minili. Vendar se je v delo kolektiva pred približno 5 leti vmešala tudi ekologija. Prisluhnili so vsem očitkom in problemom in bili takoj pripravljeni sodelovati. Vendar so poskušali ostati tudi realni, torej ohraniti tako okolico kot rudnik pri življenju, kar ni bilo enostavno. Dosegali so tudi že izkop 5 milijonov ton letno, vendar se ta čas verjetno ne bo več ponovil. Rudna bogastva bodo sedaj izkoriščali postopno in ohranili rudnik tudi za bodoče generacije, saj so prepričani, da je tudi s to proizvodnjo mogoče zagotoviti pozitivno poslovanje in dovolj električne energije za Sloveniio. Tudi RLV bo v naslednjih mesecih moral v korak s časom. Postopno se bodo omejili le na proizvodnjo premoga, vsi ostali tehnološki procesi bodo doživljali preobrazbo in se podjetniško preoblikovali. Vsebina. praznovanja rudarskega praznika je bila vsa leta nespremenjena, poudarek pa na sprejemu novincev po končanem šolanju v rudarski stan. Mag. Franc Avberšek je prepričan, da bo tako tudi v bodoče. Sedaj je najpomembneje to, da vsem, ki so v petek skočili čez kožo čim prej zagotovijo sprejem na delo. Rudarski praznik res ni bil tako bogato in razkošno obeležen, kot prejšnja leta. Bil je pač takšen, kot ga narekujejo trenutne razmere. Odpadla je slavnostna parada, vse ostalo pa je ostalo na isti ravni. V kolektivu upajo, da bo že prihodnje leto šlo vse po načrtih, predvsem pa, da bodo ob naslednjem praznovanju že želi prve rezultate svojih prizadevanj in to podkrepili s pozitivnim poslovnim rezultatom. To si želimo tudi vsi, ki se zavedamo pomembnosti RLV za nadaljni razvoj mesta in doline. Bojana Špegel Logarska dolina 16 PO FLUDRU DOL (IN GOR) Kline pa takšen turizem Nazaj k naravi! Tako je prav. Ubogal sem ta obupen poziv in se nekaj let vračal v naravo — na obrežje rek, v lepe gozdičke, na travnike, itd. Kako krasni so bili, lepi, stari, dobri časi. Ustavil si se kjer ti je srce poželelo, izpraznil prtljažnik jeklenega konjička, raztegnil ležalnike in podobne pridobitve sodobnega turizma, zakuril ogenj in nanj postavil roštilj, otroci so veselo brcali žogo na bližnjem travniku, igrali badminton in ostale oblike iger, ki jih ponuja sodobna rekreacijska znanost. Kar lepi dnevi so minevali, malo smo pili in malo ne, dan je minil, morali smo kreniti proti domu. Komu se je še ljubilo pospravljati tiste malenkosti v obliki vrečk, plastike v vseh njenih razsežnostih, zakaj bi čakali, da ogenj do konca pogori, za kaj takega so gasilci. Otroci so bili utrujeni od športa in rekreacije, odrasli od priprave kosila in drugih družabnih iger. Gremo torej! Iz toliko opevane Logarske doline seveda. Pa se tja najbrž ne bomo več vrnili. Ti ljudje so postali neznosni. Sam naravovarstveni vrag jih je obsedel. Pričeli so postavljati nekakšne table, pa omejitve za parkiranje in kampiranje, pa prepovedali kurjenje kjer se ti zljubi, celo kakšen davek na zdrav turizem in podobne dragocenosti sodobnega življenja so pričeli pobirati. Res poskusno, ampak se bojim, da mislijo čisto zares. So ja znoreli. Celih 60 dinarjev naj prispevam za vstop mojega lepotca in štiričlanske družine v Logarsko dolino? Za to lahko po-pijem pivo in pol (če imam srečo), ti, sicer vljudni fantje, pa nekaj filozofirajo o čiščenju za mano, o nekih levih ograjah in smerokazih, za dodatek pa še o možnostih ogleda nekakšnih nara vnih^ znamenitosti in podobnih izmišljotin. Naj jih mafitty polula. Kratijo mi svobodo izražanja in bom šel drugam, če njihova kriva vera ne bo prišla za mano. Vse za lepo naravo. Se je Trnuljčica zbudila iz nekaj desetletnega sna Koliko in kaj smo govoriti in pisali o velikih možnostih (doslej neizkoriščenih) Logarske doline, naravnega bisera evropskih razsežnosti, nima smisla ponavljati, preveč je bilo vsega in nič ni pomagalo. Osupljivo resnico že dolgo na pamet čivkajo vrabci in bi nemara potočili solzo nad usodo te lepotice, če bi mogli in če bi kaj pomagalo. Neštevilne študije (itd.) so bile nepotreben strošek, zadnja pa vendarle obeta. Nekaj se je pričelo dogajati in to veseli, še bolj ogreje srce dejstvo, da so domačini najbrž prvič po dolgem času enotni in želijo ter hočejo za začetek sami prekiniti dolgoletno mrtvilo pri Skupščina občine Velenje KOMISIJA ZA ODLIKOVANJA, PRIZNANJA IN NAGRADE OBČINE VELENJE RAZPISUJE v letu 1991 podelitev priznanj in nagrad, ki jih v občini Velenje podeljujemo posameznikom, organizacijam, društvom, krajevnim skupnostim in drugim organom in organizacijam za uspehe in dosežke splošnega pomena. I. Za leto 1991 razpisuje komisija postopek sprejemanja pobud za podelitev 1. NAZIVA ČASTNI OBČAN 2. GRB OBČINE VELENJE 3. PLAKETA OBČINE VELENJE Razpisni pogoji: Predlagatelj mora upoštevati splošne in posebne pogoje, ki so določeni z Odlokom o priznanjih občine Velenje sprejetem na zasedanju vseh treh zborov SO Velenje dne 10. septembra 1991 (Uradni vestnik občine Velenje 11/91). Proglasitev za častnega občana Za častnega občana je lahko proglašen posameznik, ki je izredno zaslužen za razvoj občine in njeno uveljavitev v državnem in mednarodnih merilih. Ta naziv se podeljuje tudi občanom za posebej vidne, družbeno priznane dosežke v vseh področjih človekove ustvarjalnosti. Proglasitev za častnega občana obsega listino o pro- glasitvi in denarno nagrado v višini deset povprečnih osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji v preteklih treh mesecih. Naziv častni občan se podeljuje praviloma za življenjsko delo občanom starejšim od 50 let. Grb občine Velenje Grb občine Velenje se podeljuje za pomembne dosežke pri razvoju gospodarstva in družbenih dejavnosti ter lokalne samouprave v občini. Priznanje Grb občine Velenje obsega pozlačen grb občine, listino o podelitvi in denarno nagrado v višini pet povprečnih osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji v preteklih treh mesecih. V tekočem letu se lahko podelijo največ trije grbi. Plaketa občine Velenje Plaketa občine Velenje se podeljuje domačim in drugim občanom ter njihovim združenjem za posamezne vidne dosežke in dejanja s področja njihovega delovanja. II. Pobude za podelitev priznanj in nagrad lahko dajejo posamezni občani ali njihova združenja, organi in organizacije, morajo pa biti pisna in ustrezno utemeljena. III. Pobude za podelitev priznanj in nagrad za leto 1991 sprejema komisija do 1. novembra 1991. Pobude naslovite na Komisijo za odlikovanja, priznanja in nagrade občine Velenje, Titov trg 1, 63320 Velenje. Predsednik skupščine občine Velenje Pankrac SEMEČNIK uresničevanju sprejetih in potrjenih načrtov, sklepov, obljub.. .Navidezne »drobnarije« za začetek so sila pomembne. Za kaj pravzaprav gre? Končni cilj turističnega razvoja krajinskega parka Logarska dolina (odlok o tem je sprejela občinska skupščina že davnega leta 1987) je, da se dolina zapre za osebni motorni promet, takšna in v vsej svoji lepoti pa obiskovalcem ponudi svoje čare, naravne i in druge znamenitosti. Pot do tega bo seveda dolga, denimo dve ali tri leta, veliko bo treba dela, potrpljenja, vztrajnosti in enotnosti vseh, ki jim je kaj mar do tega, predvsem seveda tudi sredstev, ki jih zaenkrat ni (vsi vemo kaj se dogaja in se še bo s sredstvi za demografsko ogrožena območja). Domačini so s pomočjo Podjetja za turizem, propagando in fotografijo EPSI in z razumevanjem občinskih organov ter ostalih lastnikov zemljišč in objektov v Logarski dolini strnili vrste in se lotili dela. Vsak začetek je težak in prav te začetke tokrat morajo premagati, morajo in drugi ne smejo stati ob strani. Ne smejo (in nočejo) se izgovarjati na obupno cesto Ljubno-Luče, Logarska dolina mora biti na obnovljeno cesto pripravljena. Pravijo, da bo in prav je tako. Do končnega cilja bo torej potreben čas, ki tudi ima svojo vrednost, sedaj so na začetku prehodnega obdobja. Vsi domačini, ostali lastniki zemljišč in upravljalci domov so podpisali dogovor, da vsi obiskovalci doline plačajo določen prispevek (motorna kolesa 30, osebni avtomobili 60, kombiji 130 in avtobusi 300 dinarjev), sredstva pa bodo namensko porabili za oznako doline, za nujno opremo (poti, smetnjaki, ograje .. .) in za predstavitev doline navzven. Prva sredstva so že porabili. Postavili so tablo o krajinskem parku in natisnili ličen prospekt, ki ga dobi vsak, ki plača prispevek, še velikò teh začetnih »malenkosti« pride na vrsto, zanje pa je prav ta prispevek edini vir. V soboto in nedeljo so bili še sami presenečeni. Prvič so namreč ta prispevek pobirali prejšnjo soboto in nedeljo in le malo je bilo nergačev. Večina je brez pripomb plačala, veliko ekološko osveščenih obiskovalcev pa je nekaj takega z veseljem pozdravilo. To je bilo seveda poskusno pobiranje. Želijo namreč občutiti utrip in razpoloženje obiskovalcev, si nabrati izkušenj, zares pa bodo začeli maja prihodnje leto. Do vsega tega so prišli v mesecu dni — zakaj vsa izgubljena desetletja!? Predvem želijo določiti pravila gibanja obiskovalcev, preprečiti divje parkiranje in puščanje smeti, parkiranje vsepovsod in uničevanje obdelovalnih površin ter jih zaščititi, zagotoviti pa tudi požarno varnost. Novogradenj v Logarski ne bo več. Obstoječe zmogljivosti morajo dvigniti v višjo kategorijo ter dokončati že pričete gradnje (žal sredstev trenutno ni). Ureditveni načrti bodo pripravljeni do konca leta. Bliža se zima, ki nudi ogromno možnosti in izkorstiti jih bo treba, kar je zelo pomembno. Še bolj pomembno pa je nekaj drugega. V zaledju Logarske doline je Solčava in v tem kraju se veča nezaposlenost. Iskrin obrat so že zdavnaj ukinili, z likvidacijo toz-da Gozdnega gospodarstva v Lučah je ostalo na cesti precej gozdnih delavcev, pa tudi sicer je nekaj mladih brez zaposlitve. Bodo končno spoznali kaj vse jim lahko nudi turizem in vse kar zraven sodi? Morali bi, saj je že čas zato. Je torej res napočil čas prebujenje? (jp) Skozi teden Za 12 odstotkov manj hmelja Letošnja hmeljska letina v velenjski občini ni dala načrtovanih rezultatov. Na temeljni organizaciji kooperantov v Šoštanju ocenjujejo, daje pridelek za 10 do 12 odstotkov manjši kot lani. Takrat so šaleški hmeljarji oddali 36 ton zlatorumenih kobul. Letos naj bi jih 30 ton, še ne dokončni obračun pa kaže, da jih bo manj. Vzrok za nekoliko slabšo letino tiči v neugodnih vremenskih razmerah v času rasti hmelja ter v skrčenju površin v zadružni enoti v Šmartnem ob Paki. Prodaja pridelka je že stekla v kooperaciji, kjer so izvozili že 80 odstotkov letošnjega pridelka, v lastni proizvodnji pa bodo v naslednjih dneh začeli polniti prve bale. Gorenje vabi na Dansko Podjetje Gorenje Skandinavien, sedež ima na Danskem, si je v petnajstih letih ustvarilo sloves solidnega poslovnega partnerja. Izdelke Gorenje so uspeli plasirati v skoraj vse prodajne kanale v Skandinaviji in zagotoviti zanje zavidljive tržne deleže. Novi, lastni poslovni prostori, v katere so se vselili nedavno tega in računalniško vodeno poslovanje, pa omogočajo nadaljnjo ekspanzijo Gorenje Skandinavien na skandinavskih trgih. V okvir teh prizadevanj sodi tudi vabilo Gorenje Skandinavien slovenskim podjetjem, ki želijo s sodelovanjem s tem Gorenjevim podjetjem doseči boljše poslovne rezultate oziroma oskrbne pogoje. Gorenje Skandinavien jim ponuja dober poslovni image Gorenja, dobro poznavanje skandinavskih trgov, vse mogoče oblike sodelovanja in financiranja poslov. (an) Sporna prodaja šole Poslanec krajevne skupnosti Šmartno ob Paki je na zadnjem skupščinskem zasedanju opozoril, da je Vegrad nezakonito prodal staro šolsko poslopje, ki mu je bilo leta 1983 dodeljeno v upravljanje. V zemljiški knjigi pa je bila storjena napaka, kar dokazujejo številni dokumenti. Namesto v knjigo »C«, kjer se zaznamujejo posamezne pravice je bilo to vpisano v knjigo »B«, kjer so vpisane lastninske pravice. Velenjski izvršni svet je pooblastil javno pravobranilstvo v Celju, da doseže s tožbo vrnitev tega premoženja družbeno politični skupnosti. (mz) Še pred zimo pokrita tenis igrišča? Upajmo, da bomo imeli v Velenju, v sklopu rekreacijskega centra Jezero še pred zimo tri pokrita tenis igrišča, ki jih je pripravljeno financirati podjetje Gost. Njihov interes je padel pri velenjski vladi na plodna tla, saj je ta že pospešila postopek za čimprejšnjo pridobitev aktov, ki bodo prostorsko opredelili to področje. Vsekakor pa so že obstoječi planski dokumenti zadostna osnova za izdajo lokacijskega dovoljenja in priče-tek pripravljalnih del. Upajmo, da bo šlo vse gladko, saj bi bila resnično velika škoda, če bi tako veliko priložnost kot je pridobitev pokritih tenis igrišč, zaradi birokratskih formalnosti, zapravili, (mz) Pripis obresti pri tekočih računih Banka z mesečnim obračunom in pripisom obresti imetnikom tekočih računov zagotavlja boljši pregled nad poslovanjem s sredstvi na tekočem računu, s tem pa tudi možnost za racionalnejše ravnanje z denarjem. O višini pripisanih obresti banka imetnike seznanja s prvim rednim izpiskom v mesecu. V izpisku so posebej navedene obresti na pozitivno stanje in obresti na dovoljeno in nedovoljeno negativno stanje. Ob koncu meseca se izvrši kompenzacija med obrestmi od pozitivnega in negativnega stanja na tekočem računu. Za tako dobljeni znesek obresti se poveča oziroma zmanjša stanje sredstev na tekočem računu na koncu meseca. Čeki, ki prispejo na vnovčenje po končanem mesečnem obračunu, se z ustrezno valuto upoštevajo pri obračunu in pripisu v naslednjem mesecu. Banka posebej opozarja tiste imetnike tekočih računov, ki koristijo limit — dovoljeno prekoračitev stanja na tekočem računu, da le-tega ne izkoristijo v celoti, oziroma morajo zadnji dan v mesecu zagotoviti sredstva za pokritje negativnih obresti iz naslova koriščanja limita, ker se lahko zgodi, da po pripisu obresti postane tekoči račun negativen zaradi pripisa obračunanih negativnih obresti. i V primeru nedovoljenega negativnega stanja na tekočem računu, banka proti imetniku izvaja sankcije, ki so odvisne od višine nedovoljene prekoračitve. Da bi si lažje predstavljali, kakšne obremenitve lahko za prekoračitev stanja na računu pričakujete za mesec september 1991 navajamo naslednji primer: mesec število preko letna znesek dni račitev obrestna neg. v din mera % obresti september 30 5.000,00 234,84 522,14 din Če bi bil tekoči račun ves mesec september v minusu za 5.000,00 din bi bil 30. 9. 1991 obračunan znesek bremenitve 522,10 din. GOSPODARSTVO Rekreacijski center Golte Razmere so Dejstva so takšna, da jih ni moč spremeniti, kar med drugim pomeni, da na Golteh zaradi znanih razmer letošnjih načrtov niso uresničili. Najprej gre za obisk. Čeprav so imeli pred poletno sezono zmogljivosti razprodane, seveda iz tega ni bilo nič, kar pomeni izpad vsaj 12.000 nočitev. Vojne seveda ni bilo mogoče predvideti, zato so že pred poletjem izkupiček lanske dokaj ugodne sezone namenili za obnovo strojnega parka, zlasti strojev za urejanje smučišč. Zaradi vsega tega niso uresničili tudi ostalih obetavnih predvidevanj, ki sodijo v njihova razvojna snovanja. Ob tem posebej poudarjajo, da so vse obstoječe zmogljivosti dvignili na višjo raven, zlasti kar se tehnike tiče. jim prekrižale načrte Marsikaj nameravajo sicer postoriti še do zimske sezone, vendar ni vse odvisno od njih samih. Pričakovanih sredstev za demografsko ogrožena področja po vsej verjetnosti ne bo, vseeno pa se še niso odrekli novega sistema za zasneževanje. Pogoj za to je med drugim izgradnja akumulacije za vodo, pa še kaj drugega tudi. Ne glede na vse zagotavljanjo, da bodo ob prvi možni priliki umetno zasnežili smučišče ob sedežnici. Če narava s snegom slučajno ne bi presenetila, računajo, da bi se to zgodilo okrog 15. novembra. Zaradi omenjenih težav trenutno skrbijo za preživetje do začetka zimske sezone. Sem sodi tudi predprodaja sezonskih kart in še posebej ugodnih obveznic, za katgere pa morate poskrbeti do 5. oktobra, če se želite poslužiti posebnih ugodnosti. Na voljo bodo (prav tako sezonske karte) tudi po tem datumu, vendar brez olajšav. Predprodaja teče zelo ugodno in vsi poudarjajo, da se splača, saj bo dnevna karta precej zasoljena, čeprav veliko manj kot v ostalih smučarskih središčih. V priprave na bližnjo zimo sodi tudi Logarska dolina. RTC Golte se je aktivno vključil v nov projekt razvoja te doline in ga v celoti podpira. Logarska dolina je pač preveč pomemben člen v njihovih razvojnih stremljenjih, da bi jo pustili ob strani. Njihov Dom planincev bodo letos vendarle ogrevali in bo na voljo vsem obiskovalcem, prav tako pa bodo sami pro- dajali zmogljivosti Izletnikovega planinskega doma. Za goste bo treba poskrbeti, zato bodo v Logarsko dolino dali teptalec, ki bo urejal proge za smučarski tek, prav zanj pa so tam pogoji in možnosti naravnost idealne. Tudi zaradi dolgotrajnosti snežne odeje. Prav dela pri urejanju prog so pričeli opravljati že v tem tednu. Če bodo uspeli z ureditvijo sistema za umetno zasneževanje, bodo na smučišče v Logarski poslali še top. Prva velika prireditev bo na vrsti že to soboto, 29. septembra. Gre za pentatlon, ki bo pri nas sploh prvič izveden in pomeni zbir vsega najlepšega, kar lahko Zgornja Savinjska dolina ta hip ponudi. Gre za kolesarjenje, spust s kajakom, gorsko kolesarjenje, gorski tek in jadralno padalstvo. Pričakujejo menda-rodno udeležbo, vse skupaj pa bo pomenilo predstavitev Zgornje Savinjske doline na najlepši možni način, (jp) Dom za varstvo odraslih Velenje Ob 15-letnici »dan odprtih vrat« Dom za varstvo odraslih v Velenju bo v prihodnjih dneh slavil 15-letnico delovanja. Skromen jubilej in ne tako skromni uspehi v skrbi za starejše občane pa si zaslužijo malo več pozornosti kot sicer. Razcvet velenjskega gospodarstva v zlatih 70., s tem ustvarjeni pogoji za izboljšanje življenjske ravni starejših občanov so bili eden od tehtnih razlogov za izgradnjo doma za varstvo odraslih v našem mestu. K sprejetju sklepa o tej naložbi, leta 1974, pa je gotovo pripomoglo tudi spo- . znanje, da je tako v Sloveniji kot na našem ožjem območju vse več starostnikov nad 65. let, in da jih med njimi pet odstotkov potrebuje domsko varstvo. Kanček k lažji odločitvi pa je navsezadnje prispevalo še dejstvo, da je kar nekaj starejših občanov naše občine že živelo v drugih tovrstnih domovih (na Polzeli, v Celju, Slovenskih Konjicah, Impolci). Nadaljnja dogajanja so takšno skrb za lepšo jesen življenja starejših ne samo potrdile, ampak še kaj več. O tej pridobitvi smo na straneh našega tednika pred 15. leti zapisali: »Z izgradnjo doma smo v občini dobili objekt, s katerim bo urejeno socialno varstvo tistih ostarelih občanov, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo živeti di to, da je v teh letih našlo toplo zavetišče v njem 970 oseb. Sedem od njih jih preživlja svojo jesen življenja v domu še danes, ni moč prezreti.« Dom za varstvo odraslih je v prvotnih programih predviden kot dom hotelskega tipa. Prav zato je padla odločitev za izgradnjo v ožjem delu mesta — v bližini zdravstvenega centra, lekarne, drugih komunikacij. Štiri leta nazaj je ta misel še vedno živela. Toda razmere, obupna inflacija so naredili svoje. Izgradnji novega doma na obrobju mesta za ne-pokretne oskrbovance je odpadla. Danes je dom podaljšana roka bolnišnice, v kateri je pokre-tnih nekaj več kot 30 odstotkov oskrbovancev (v začetku je bilo takih 70 odstotkov). Za lepše bivanje starostnikov skrbi 76 delavcev, število, ki glede na prej omenjena dejstva ne zadostuje več. Pa smo pri denarnih težavah, ki se jih ob pogledu na 15-letno prehojeno pot, o snovanju nadaljnjih načrtov ne da izogniti, pa čeprav bi si to delavci doma za varstvo odraslih na moč želeli. Ni denarja za nove zaposlitve, niti za nekatera nujno potrebna dela v domu, za .. . Ustanovitelj — skupščina občine Velenje — naj bi za vzdrževanje objekta namenil 16 odstotkov vseh potreb- nih skupin (od pevskih zborov upokojencev Velenja, Šoštanja, Kajuhovega okteta do učencev šole Mihe Pintarja Toleda Velenje, Antona Aškerca, Pesja) ter posameznikov, ki so nas ob iskanju novih poti bodrili. Upamo in želimo si, da bi nam stali ob strani tudi v prihodnje.« oblike razvedrila (skupine za samopomoč). V prihodnjem obdobju nameravajo kar največ skrbi nameniti nepokretnim osebam. Življenje je kot mozaik, sestavljeno iz mnogih tako ali drugače pomembnih drobcev. Ob obujanju spominov, ocenjevanju Z dejavnostmi iz področja delovne terapije si oskrbovanci krajšalo ure, dneve, tedne, mesece bivanja v domu. »čeprav je treba vsakega posameznika k temu večkrat spodbujati, vložiti kar precej truda in volje, so,« po mnenju delovne terapevtke Zorice špital,« še tako skromni resultati vredni vsega tega.« /0 ljubljanska banka Splošna banka Velenje d.d. Velenje Uspehov, na katere so ponosni, vsemu navkljub ni malo. Povečanje dejavnosti navzven z nego na domu (na leto poprečno 26 občanom), nudenje možnosti prehrane zunanjim koristnikom, novo kakovost v življenju varovancev doma pa predstavljajo delovna in fizioterapija ter nove prehojene poti v 15. letih si oskrbovanci in delavci doma za varstvo odraslih v Velenju gotovo žele, da bi jih bilo, zlasti lepih, pri snovanju nadaljnjih načrtov čimveč. Sami bodo za to storili, kar se bo storiti dalo in ob tem njihova prizadevanja in želje ne bi smele mimo širše skupnosti. Vedno bolj se uveljavlja v vsakdanjem življenju misel, da potrebuje star človek v domu še kaj več kot osnovno nego in oskrbo. »Fizioterapija pomaga s svojimi metodami in tehnikami staremu človeku ohranjati organizem v čimboljši fizioterapevtka Tatjana Petek. sami ali v svoji družini. S tem objektom je izpolnjen tudi dolg vsem tistim ljudem, ki so v času aktivne dobe vlagali svoja sredstva za dobrobit vseh nas.« Razpeti med potrebami in zmožnostmi se danes delavci v domu trudijo izpolniti vse to. prilagajati novim razmeram in s skrbjo za starejše dokazati vztrajanje pri zastavljenih ciljih. »Naših 15 let,« pravi direktorica doma Helena Imperi, »je prežetih z mnogo vzornega in trdega dela, saj nam je bila ob njegovih začetkih delovanja naložena odgovorna naloga: ob skrbi za starejše občane organizirati tako obliko varstva zanje kakršno tokrat pri nas še nismo imeli. Brez hvale, vsaj v tem smo z veliko muko uspeli. Na to kaže rast zmogljivosti doma od prvotnih 120 postelj na 197 v letih 81—86, pa tu- nih sredstev, samo za prevezavo drugega nadstropja starega in novega dela pa bi v domu rabili veliko več. Pri tem ne bi šlo za nobeno modernizaciio, le za spreminjanje navadnih postelj v bolniške in s tem krajšanje dobe čakanja za nepokretne oskrbovance iz meseca in pol na nekaj dni. »Idej o lepšem, zanimivejšem in še kakšnem življenju oskrbovancev imamo veliko. Vsaj 10 let ne bi mogli postoriti vsega in to ob mnogo boljšem položaju gospodarstva kot je to danes. Zato si danes želimo obdržati vsaj to, kar je bilo v 15. letih doseženo, življenju želimo dodati nova leta, še višjo stopnjo kakovosti. Naprezanja so bila za vse doseženo že potrebna, toliko večja bodo v naslednjih letih. Do sedaj nam je uspevalo skrajšati oziroma polepšati dan naših varovancev s pomočjo števil- ONESNAŽENOST ZRAKA V tednu od 16. 9. do 22. 9. 1991 so bile izmerjene naslednje povprečne 24-urne koncentracije SO: in maksimalne polurne koncentracije SO2 v zraku: 16.9. 17.9. 18.9. 19.9. 20.9. 21.9. 22.9. ŠOŠTANJ 1 0.00 0.03 0.02 0.03 0.08 0.00 0.04 000 - 0.30 0.46 1.00 0.01 0.38 2 28 T0P0LŠICA 1 0.00 0.08 0.07 0.01 0.05 0.01 0 ni 2 0.00 0.64 0.64 0.07 0.55 0.06 0.14 VEL. VRH 1 0.07 0.27 0.06 0.01 0.C9 0.07 0 oq 2 0.78 0.85 0.41 0.05 1.11 0.36 0.81 ZAVODNJE 1 0.00 0.07 0.14 0.01 0.15 0.03 001 2 0.04 0.65 0.77 0.05 0.85 0.26 0.14 VELENJE 1 0.00 0.03 0.01 0.01 0.02 0.01 0 01 2 0.00 0.26 0.20 0.03 0.14 0.02 0.21 GRAŠKA G. 1 0.00 0.02 0.01 0.01 0.07 0.00 n 06 2 0.03 0.07 0.12 0.04 0.79 0.01 0.24 1 povprečna 24-urna koncentracija SO* v zraku (mg/m') 2 maksimalna polurna konc. S0i v zraku v dnevu (mg/m1) prekoračitve polurnih koncentracij 0.75 mg SO,/m' zraka: 16. 9. 1991 17. 9. 18 20 22. 9. AMP Veliki vrh AMP Veliki vrh AMP Zavodnje AMP Šoštanj AMP Veliki vrh AMP Zavodnje AMP Graška gora 0.81 mg/m' ob 4.00 uri 12.00 uri 12.30 uri 14.30 uri 18.00 uri 18.30 uri 21.00 uri 11.00 uri 13.00 uri AMP Veliki vrh 0.78 mg/m' 0.85 mg/m' 0.85 mg/mJ 0.77 mg/m5 1.00 mg/m' 0.82 mg/m' 1.11 mg/m1 0.85 mg/m' 0.79 mg/m1 12.30 uri ODSEK ZA VARSTVO OKOLJA Asima in Hamdija Velič že od konca julija gostita pribegle iz Hrvatske »Samo mir; Petrinja, Borovo naselje, Sisak, Osijek, Novska, Pa-krac.. .. kraji v sosednji Hrvatski, kjer divjajo najhujši boji med rezervisti, narodno gardo na eni ter jugoslovansko armado in četniškimi skupinami na drugi strani. Za samostojnost, za svobodo izgublja nedolžno prebivalstvo življenja, strah, trepet, grozodejstva so sestavni del njihovega vsakdana, tednov. Radi bi čimprej rekli zbogom orožje, toda vse kaže, da njihove želje tako kmalu ne bodo prerastle v dejanja. Da bi si rešili vsaj svoje življenje, so se mnogi iz najbolj ogroženih območij zatekli k prijateljem, znancem, sorodnikom ali pa kar potrkali na vrata vse drugo bomo k kako« Rdečega križa v Sloveniji, izven meja bivše Jugoslavije. V dvosobnem stanovanju Hamdije Velica v Velenju je že od konca meseca julija zelo tesno. 11 ljudi se stiska na 58 kvadratnih metrih. Poleg njegove žene in dveh otrok so tu še njegovi sorodniki iz Siska in Petrinje. »Človek je sicer navajen živeti z družino sam, toda ravnodušen ob tem, kar se dogaja na Hrvatskem res ne moreš biti. Toliko manj, če veš, da so ogrožena življenja tvojih najbližjih,« pravi gostitel j. Skupaj z ženo sta velikodušno in na stežaj odprla vrata svojega skromnega doma. Prepričana sta, da bi tako ravnali tudi drugi. To seveda Hamdijeva sestra Dženila, njenih hčerki Sabiha in Nasiha, svakinja Mirsada, njena otroka Dino in Lejla znajo ceniti. »Ni nam preostalo drugega kot beg pred grozodejstvi,« pripoveduje Džemila. »Grozno je pri nas. Bežali smo od hiše, ko so začele padati granate. Vem, da je naša hiša poškodovana. Kako in kaj se dogaja z njo, odkar ne živimo v njej, ne upam pomisliti, čeprav se s tem vprašanjem neprestano ubadam. Oh, samo da bi bil mir, pa bomo že kako.« Njihovo bivanje v začasnem domu v Velenju ni brezskrbno. Bojijo se za življenja svojih, ki so ostali na »vro- čem« terenu, bojijo, da so njihovi upi o skorajšnji vrnitvi domov zaman. Tudi življenja po končani vojni na hrvatskem ozemlju si v takšnem sožitju kot pred tem s krajani, prijatelji težko predstavljajo. »Dogodki, o katerih poročajo domači in tuji mediji so žal, resnični. So mar naša življenja tako malo vredna za ideale nekoga, ki se boji za svoj položaj. Kaj hočejo dokazati eni in drugi?« se sprašujejo. Besede jim zatajajo v grlu, solze silijo v oči in čeprav spremljajo dogajanja doma preko televizijskih ekranov ure in ure še vedno ne morejo povsem dojeti, da je vse to res. Čeprav se pri bratu, svaku in njegovi ženi dobro počutijo, si želijo čimprej domov. Pa naj si bo njihov dom še tako upostošen, morda že razvaline. Ne bojijo se začeti vsega znova, le da bo mir. Ne pravi zastonj pregovor: ljubo doma, kdor ga ima ali povsod je lepo, doma pa najlepše. 1 w w p p&\ ytaci) »Skupno sožitje? Nikoli več!« Jelka Antinac s sinom Ivekom Med številnimi družinami, ki so varno zavetje pred brezumnim terorjem na Hrvaškem našle v Zgornji Savinjski doliini, je tudi družina Anitac i;z Koprivne pri Osije-ku. Marma Jelka, oče Josip, hčerka Edita, njen mož Djuro in hčerka Martina so to. Begunska pot jih je na Po-brežje pripeljala zaradi srečnega naključja, saj je tam poročen njihov Ivek. Nastanili so se pri sosedih, Jakopi-novih, dobri ljudje so poskrbeli za najnujnejšo obleko, hrano tudi imajo, sicer pridno pomagajo pri vseh delih, po svojih močeh je pomagal tudi Rdeči križ. Zadovoljni so med dobrimi ljudmi, kolikor, seveda v svojem položaju sploh lahko so. Zgodba družine Anitac je dovolj in preveč razburljiva. Njihova vas Koprivna, 23 kilometrov pred Osijekom, je pretežno srbska, le deset hiš je hrvaških. Vsa leta doslej so živeli v slogi kot dobri sosedje, letošnjega junija pa se je vse obrnilo na glavo in še bolj. »Naenkrat se sosedje niso več pogovarjali z nami, komajda so bežno odzdravili. Ju- nija je bilo to, 7. julija se je pričelo zares. Vsi Srbi v vasi so bili do zob oboroženi, na vso žalost so bili med njimi še skoraj otroci, ki so se z avtomati in noži šopirili po vasi. Umaknili smo se v Djakovo k stricu. Prve dni avgusta so nam povedali, da se je stanje umirilo in smo se vrnili domov. Žal le za en sam dan. Takoj smo morali pobegniti,« pravi mama Jelka. Hčerkin mož Djuro je moral v Šodolavce po svojo sestro, z njim je bil njen mož, po narodnosti Srb. V tem kraju so Djura izvlekli iz avta in ga poslali v avtobus, v katerem so bili sami Hrvati, tudi njegov oče. Odpeljali so jih v Borovo Selo kot talce. Med Srbi so tudi dobri ljudje in eden med njimi je bil njegov spremljevalec. Takoj je prihitel nazaj v Koprivno in Antinčeve obvestil naj bežijo. »Slučajno je bila v hiši hčerka Edita z Martino. Pograbili smo vse, kar je bilo pri roki in zbežali nazaj k stricu. Vse smo zapustili, hišo, sadovnjak, hlev z 28 prašiči, veliko kokošmi in gosmi, nedograjeno hčerkino hišo z vsem materialom, celo svoje prihranke sem pozabila. Ostale so polne zamrzovalne skrinje, v katerih so med drugim stvari, ki sem jih pripravila za mojega Iveka in njegovo Liziko, da bi svatbo imeli še pri nas, ne le na Po-brežjih. Kaj se je z vsem zgodilo ne vem, nikakršen stik ni možen,« pretresena pripoveduje Jelka. Vas so zavzeli četniki, torej je niso porušili, razen, če v besu niso razdejali njihove domačije, hrvaške pač. Po mnenju mame Jelke je to možno, saj so izdajalci v domači vasi gotovo povedali za Hrvate in njihovo imovino. Sicer je Jelka prepričana, da ni- so vsi Srbi slabi, le ustrahovani so bili, tisti dobri seveda. Kakorkoli že, vsi Hrvati so iz vasi pobegnili, kakor so vedeli in znali. Če o sreči sploh lahko govorimo, potem je v tem, da sta si nasprotni strani izmenjali talce in čez dva dni je bil Djuro z njimi pri stricu, od tam pa so krenili v Slovenijo. »Ne vem in ne razumem zakaj se vse to dogaja. Ne najdem pravega odgovora. Tudi verjamem ne nikomur več, nobenemu generalu, nobenemu premirju (nedelja je bila — ob 16. uri). Kako naj bom mirna, svobodna? Kaj bo, če se vse skupaj le uigiri? Bomo sploh lahko še živeli skupaj? To usodno vprašanje me muči, nenehno razmišljam o tem. Bojim se, da naše skupno sožitje ne bo možno nikoli več, pa naj se vojna razplete tako ali drugače. Naj prodamo kar imamo in se naselimo v kakšni hrvaški vasi? Ne vem. Res ne vem. Vse življenje sva z možem delala in si ustvarila dom, zdaj pa tole. Želimo se vrniti, ko bi se le lahko, toda kam in kako?« »Ujel sem zadnji vlak!« Dejan Novak Čeprav vojna vihra na slovenskem ozemlju ni trajala tako dolgo in ni bila tako krvava kot v sosednji Hrvatski, junijskih in julijskih dogodkov ni moč čez noč pozabiti. Med tistimi, ki se morda trudijo agresijo jugoslovanske vojske potisniti čimdlje iz spomina, so gotovo starši vojakov. Razumljivo. Za njimi so neprespane noči, skrb za svojega sina, solze žalosti in obupa, strahu, naprezanj, da bi jih še kdaj objeli, jih rešili pred .. . Nekaterim so se želje uresničile sredi julija, drugim v začetku avgusta, staršem in Dejanu Novaku iz Velenja pa šele pred dobrimi desetimi dnevi. Po podatkih Slovenske tiskovne agencije GASTREMA je namreč Dejan eden od tistih treh vojakov iz Slovenije, ki so svojo poslušnost morali nadrejenim v JA dokazovati najdlje. Se vedno pod vtisom vsega prestanega, doživetega se Dejan ne more povsem znebiti občutka, da je doma, med svojimi, da ... »Ujel sem zadnji vlak,« ugotavlja in skimuje z glavo. »Če se ne bi vrnil predprejšnjo soboto, ne vem, če bi mi to kdaj kasneje uspelo. Pretvarjanje in izgovarjanje na to, da sem hrvatske narodnosti, da zame dogovor med JA in slovensko vlado ne velja, je bilo iz trte zvito. Kot sem kasneje izvedel, je šlo mojim predpostavljenim le za politični uspeh. vodnik po Jaz sem bil le lutka v rokah ljudi, ki so hoteli, da bi delal tako kot bi želeli in hoteli sami. Če bi jim mene uspelo obdržati v vojski, bi namreč napredovali.« Dejan se je pred 13. avgustom že poskušal vrniti domov, žal, mu ni uspelo. Dobili so ga na hrvatsko-črnogor-ski meji. Za »nagrado« so ga vtaknili za šest dni v zapor. Kako jih je preživel, najbrž ni treba posebej pisati. Sicer pa o življenju vojakov iz Slovenije že pred junijskimi dogodki sogovornik ni znal povedati nič lepega. »Odvisno je bilo od tega, kdo je bil nad tabo, kako je razumel vse skupaj. Četa norcev so jo označili stari vojaki ob mo- gostinski jem prihodu v kasarno v Titovih Užicah. Stažista sem služil in v novem okolju sem se počutil kot da sem prišel iz Pančeva po kazni. Težko je. Vojska ne živi z razmerami izven plotov kasarne, ampak povsem svoje, le njej lastno življenje. Natezanj, obljub, ponižanja, martretiranja je bilo kolikor hočeš. Kako potemtakem ne bi človek skoraj pokopal upov o vrnitvi domov.« Vendarle mu je. Seveda ob pomoči staršev in velenjske občinske organizacije Rdečega križa. Zaleglo je njihovo nenehno poizvedovanje, dogovarjanje z Deja-novimi nadrejenimi. Na »živce« so jim menda šli vsi skupaj in navsezadnje so popustili. Tudi sedanjo vrnitev bi Dejan opremi težko ocenil kot vrnitev po redni poti. Ostal je namreč brez osebne izkaznice, vojaške knjižice z vpisanima odsluženima dvema dnevoma manj kot devet mesecev, zdravstvene knjige. Za popotnico je dobil le potrdilo, ki bi ob morebitnem srečanju z vojaško policijo veljalo toliko kot nič. Znašel se je torej v svetu izven plotov kasarne, ki ni včasih nič manj krut kot za njim. Toda, Dejan je prepričan, da bo stiske, ovire sedaj lažje premagoval kot bi moral drugačne v uniformi JA. Po uspešno opravljenem izobraževanju v elektrousmeritvi na Centru srednjih šol v Velenju si v tem trenutku prizadeva opraviti pripravništvo v Gorenju. Odsluženih devet mesecev v JA pa potisniti tako globoko, da bodo zbledeli čimprej. Čas celi vse rane, upamo, da bo tudi Dejanove. Gastrema Celovška 1 49, Ljubljana Občina Velenje Več kot 200 beguncev Na občinski organizaciji Rdečega križa vneto polnijo seznam beguncev iz Hrvatske, ki so se k nam zatekli pred agresijo na njihovem ozemlju. Do torka ta teden zjutraj jih je bilo že več kot 200. Večina med njimi je žena, mater in otrok, tudi od enega meseca do leta stari dojenčki. Svoje začasno bivališče si je večina našla pri sorodnikih, znancih ter prijateljih, 37 jih je trenutno nastanjenih v hotelu Vesna v Topolšici, pet pa v domu učencev v Velenju. Od tega ponedeljka dalje je v osnovnih šolah in tudi na Centru srednjih šol organiziran za učence in dijake pouk. Tisti, ki so opravili obvezen zdravniški pregled so tako že sedli v klopi najbližje šole stalnega bivališča. Na Rdečem križu naše občine se s pomanjkanjem prostih mest za begunce iz Hrvatske zaenkrat ne srečujejo. Poleg že prijavljenih začasnih bivališč, so se dokaj dobro pozivu odzvale tudi druge družine. Mozirje Nepopolni podatki Na občinskem odboru Rdečega križa v Mozirju imajo trenutno prijavljenih 48 beguncev iz sosednje Hrvatske. Ob tem posebej poudarjajo, da ta številka v nobenem primeru ni točna, saj je pre-beglih veliko več. Tako denimo nimajo niti ene prijave s področja Luč, beguncev pa je tam veliko, kot jih je precej (še neprijavljenih) tudi v drugih krajih. Na občinskem odboru si želijo, da bi se uradno prijavili vsi, ne glede na to, če rabijo pomoč, ali ne. Točna evidenca vsekakor ni odveč, niti ni sama sebi namen, (jp) telefon 061 554 781 s«' REZERVNI DEU AVlOMOBlI ' SERVISI •AVTO CELJE 22CD DcbH ä® zz ^ymDDDB f ns Uri jjzauojiaino jiodvtfjEfi za ujo/zga jsÉfsnsga in Ae izognili nzulzcnodbn, Hi jiA fizincda zima? Obiščite prodajalno AVTO CELJE - ob 20. jubileju lepo prenovljeno in še bolj bogato založeno. V začetku meseca oktobra boste lahko izbirali med vsemi vrstami zimskih gum za osebna in tovorna vozila; sredstva za zaščito vozil, verige in hladilne tekočine, skratka vse drugo kar potrebujete za zimski čas, že imajo. V prodajalni avto Celje svetujejo vsem voznikom, da preverijo akumulatorje in jih po potrebi pravočasno zamenjajo! Seveda pa avtomobilu ne tudi vi iščete dodatno opre- posvecamo skrbi le v zim- mo, boste gotovo zadovoljni skem času, marsikdo z vese- z nakupom v prodajalni AV- Ijem avto tudi lepo opremi, TO CE UE, kjer je izbira res da je vožnja prijetnejša. Če pestra, ne manjka pa tudi re- zervnih delov za avtomobile ZASTAVA, RENAULT 4 WARTBURG IN GOLF. Sicer pa se prepričajte sami, obiščite prodajalno AVTO CELJE, vsak dan od 7. do 19., ob sobotah pa do 13. ure ali pokličite na tel. št. 855-828. AVTO CELJE vas vabi tudi v prodajni salon, kjer imajo poleg vseh vozil ZASTAVA tudi vrsto uvoženih avtomobilov, ponujajo pa vam tudi možnost menjave po sistemu staro za novo. *** Telefonska številka: 851-060, odprto pa je vsak dan od 7. do 13. ure. Qostinci! Kupujete novo opremo? Ugotavljate, da je vašo opremo že načel zob časa? Zakaj bi po nepotrebnem zapravljali čas in dragocene devize in te aparate uvažali sami? Naše cene so enako ugodne, kot pri tujih prodajalcih! V oktobru še posebej priporočamo nakup aparatov za kuhanje kave firme LaSanMarco. Pošljite nam izpolnjen kuponček in poslali vam bomo podrobnejšo ponudbo, ali pa nas poiščite v prodajnem salonu na Celovški 149 vsak dan od 8 do 15 ure (telefon 061 554-781). Gastrema, Celovška 149, Ljubljana (ime in priimek) (moj naslov) (poštna itev.) (kraj) Zanimajo me naslednji proizvodi: 1. aparati za kuhanje kave 2. mešalniki 3. ledomati 4. pomivalni stroji 5. aparati za stepanje smetane 6. peči za pizze (željeno obkrožita ali podčrtajte) 7. sokovniki 8. mikrovalovne pečice 9. grill pečice 10. stroji za rezanje zelenjave | in pripravo hrane 11. ves program O > m M > vodnik po gostinski opremi zdravilišče dobrna lztet - srečanje - fopanje - éruiinsf® fysito - rekreacija - lepotiùd programi ■ zaßava s plesom in št Kaj ... NOVO NA DOBRNIl VIČA fivuxùU '«*U U éf«*4*Mtt. Od 1. oktobra 1991 dalje organiziran prevoz iz Velenja za vaš zdraviliški dan. (odhod ob 11. uri izpred Rdeče dvorane) V Zdravilišču Dobrna, ki s svojo tradicijo daje nekaj več kakor spomin na lepe, stare, nikdar pozabljene zdraviliške čase, vam nudimo programe, ki bodo obogatili vaš oddih za vaše zdravje in boljše počutje. ZDRAVILIŠKI DOM — prenovljene kabine za termalne in zeliščne kopeli — v restavraciji ugodna ponudba kosil (že za 120,00 din) HOTEL DOBRNA — termalni bazen in savna - lepotilni programi in masaže tudi popoldne ŠPORTNI PARK — tenis, namizni tenis, balinišče, badminton, vrtni šah, avtomatsko in rusko kegljišče, strelišče za zračno puško, trim steza . .. GOSTILNA TRIGLAV — narodne jedi, domače koline SEDEMDNEVNI PAKET že za 2.990,00 din za osebo v Zdraviliškem domu. Upokojencem dajemo 10 % popusta, ob takojšnjem vplačilu pa še 5 %. Dober razlog za oddih na Dobrni je tudi bližina. Z veseljem vas bomo obveščali o vseh podrobnostih na telefonskih številkah: (063) 778-000, 778-023. Naš naslov: ZDRAVILIŠČE DOBRNA, 63204 DOBRNA S! 'Mrn^ -v............-.........—......wp^ Planinsko društvo Velenje išče zakupnika na Paškem Kozjaku V zakup nudimo dom, gospodarsko poslopje, zemljišče, vse stavbne pritikline in instalacijske napeljave. Rok nastopa je oktober 1991 oziroma po dogovoru. Podrobnejši pogoji so na voljo na sedežu planinskega društva. Ponudbe pošljite na naslov: Planinsko društvo Velenje, Šaleška 18, 63320 Velenje, v 15 dneh po objavi oglasa. Izbrali bomo najugodnejšega ponudnika. Vse prijavljene ponudnike bomo o izbiri pisno obvestili v 15 dneh po izteku roka za ponudbo. Prodaja mošta A Cenjene občane obveščamo, da bomo v ERA-VINO Šmartno ob Paki začeli prodajati mošt 7. 10. 1991. Od 7. 10. 1991 bodo v prodaji naslednje sorte: — Refošk — Malvazija Od 20. 10. 1991 dalje bodo v prodaji še: — Teran — Virštanjčan beli — Virštanjčan rdeči Nakup bo možen vsak dan od 7.—15. ure. Sočasno obveščamo zasebne vinogradnike, da smo vam v laboratoriju VINO Šmartno pripravljeni napraviti osnovno analizo kvalitete mošta. oz. vina (sladkor, kislina, žveplo, alkohol). Analiza po vzorcu stane 200 din. ERA - VINO Šmartno Otvoritev razstave Nandeta Korpnika Velenje spet mesto v zelenju? V prostorih galerije Kulturnega centra Ivan Napo-tnik si lahko v teh dneh ogledate razstavo arhitekta Nandeta Korpnika, ki so jo poimenovali »Preureditev mestnega jedra«. Vendar se avtor na razstavi ne Slomšek v Nami v izložbenem prostoru velenjske NAME. ki ga ureja Kulturni center Ivan Napotnik, je te dni odprta nova razstava na temo velikega Slovenca, škofa ANTONA MARTINA SLOMŠKA. Razstavljeni sta dve plastiki, ki jih je izdelal akademski kipar Marjan Drev iz Šmartnega ob Paki. Na razstavi sta obe plastiki v originalu, kot jih je izdelal Drev za natečaj. Prva je prototip sedečega Slomška s križem in knjigo ter nakazanim podstavkom. druga pa je Slomškov portret. Prijetno dopolnilo so fotografije cerkvic v katerih je služboval Slomšek z napisi življenjskih mejnikov. Tu so tudi škofovske insignije in zelo stara majolika z napisom: Sloven'c Slovenca vabi ... pesmico katero bi malokdo pripisal Slomšku. Avtor razstave je Marjan Marinšek Zgodilo se je • • 26.. SEPTEMBRA LETTA 1953 V Savinjskem vestniku je bila v stalni rubriki »Iz Šmartnega ob Paki« objavljena tudi vest z naslovom »Ambulanto dobimo«: »Te dni so bili pregledani prostori, ki so namenjeni za ambulanto. Ker le-ti odgovarjajo predpisom, zato se bo z delom lahko pričelo. V drugi polovici oktobra bo odprta. Zdravnik bo prihajal trikrat tedensko iz Šoštanja, zobozdravnik pa dvakrat tedensko iz Nazarij. Tako bo ljudem, ki že nestrpno čakajo, ustreženo v vsakem pogledu. Ker pa je treba namestiti v ambulanti še nekaj nujno potrebnih stvari, tako n.pr. divan in temu podobno, zato pričakuje odbor RK, ki je to prekori-stno in nujno potrebno akcijo pokrenil, da bodo tukajšnja podjetja priskočila na pomoč in prispevala potreben denar. Saj bo to tudi njihovim ljudem v korist. Če prispeva vsak delovni kolektiv po nekaj tisočakov, bo to vprašanje z lahkoto rešeno.« Tudi danes je naše zdravstvo nujno potrebno takšne finančne pomoči. A kaj, ko večina podjetij tudi sama potrebuje podobno ali pa še izdatnejšo pomoč! LETA 1958 S problemom ozimnice, ki nas tare v teh dneh, se ukvarja tudi članek z naslovom »Razmeram primerna seja svetov za kmetijstvo in blagovni promet v Šoštanju«, ki je bil objavljen v Celjskem tedniku: »Nerazumljivo visoke cene kmetijskih pridelkov, neurejenost trgovske mreže, zastajanje kmetijskih pridelkov v času nakupovanja ozimnic, vse to je sprožilo omenjeno sejo in dalo njenemu poteku tudi primeren ton in potek. Zbrali so se člani sveta za kmetijstvo, sveta za blagovni promet in zastopniki trgovskih podjetij, raznih zadrug ter političnih forumov šoštanjske občine. Uvodoma je predsednik občinskega odbora SZDL opozoril na vse nezdrave pojave pri odkupih kmetijskih pridelkov in pri oskrbovanju dveh močnih industrijskih središč v občini, potem pa so navzoči izmenjali svoja mišljenja o teh stvareh. Govorili so v zelo kritičnem tonu, vendar z namenom, da bi nezadovoljivo stanje čimprej s skupnimi rfiočmi izboljšali. Razumljivo je, da se potrošnikom zdi stanje na trgu nemogoče. Zastopnik potrošniškega sveta iz Velenja ni prikazoval samo žalostnega dejstva, da so cene raznim kmetijskim pridelkom v Velenju višje od onih v Celju, temveč je ugotavljal celo to, da jih dostikrat enostavno ni. Medtem so spet drugi trdili, daje trgovska mreža, vsaj del trgovin, skrajno neelastična ter da rudarji še vedno ne vedo, kje bodo lahko kupili ozimnico, kakšne bodo cene itd. Zastopniki nekaterih proizvajalcev kmetijskih pridelkov pa so se pritoževali nad nesocialističnimi postopki trgovske mreže, ki v nasprotju z vsako moralo navijajo cene v času, ko proizvajalci tudi preko zadružnih organizacij ne morejo vnov-čiti svojih pridelkov. Precej dolgo so se zadržali ob problemu velenjske tržnice. Velenje ima za te namene nalašč zgrajeno poslopje z velikimi skladišči, toda stavba s skladišči vred ne služi svojemu osnovnemu namenu. Ostre kritike so bili deležni odgovorni ljudje, ki bi morali v Velenju urediti tržnico, kamor bi zadružniki prinašali zelenjavo, sočivie, sadje in ostale pridelke, ki sedaj prihajajo (ali pa tudi ne) celo iz Celja, Prekmur-ja in Ljubljane na velenjski trg. Žene zadružnice so organizirale pravcato akcijo, da bi bila ta tržnica založena. Ko so prišle, tržnice enostavno ni bilo, postavile so svoje košare na tla, prodajale kakor se je kateri zdelo prav. Nihče jim ni nasvetoval okvirnih cen za posamezne pridelke, medtem ko so pristojbino za uporabo »tržnice« (ki je ni) zelo hitro pobrali. Kritizirali so tudi občinski aparat, da je v takih primerih premalo elastičen in da zamuja s svojimi ukrepi dejansko stanje na terenu. Na tem posvetovanju so sprejeli tudi ustrezne sklepe, da bi ta vprašanja kar najhitreje uredili. To je bila učinkovita in razmeroma primerna seja.« Če je stanje danes kaj boljše, pa presodite sami?! DAMIJAN KLIAJlC predstavlja le s tem projektom, ki je plod skupnega dela s kolegom Edijem Vu-činom. Predstavlja tudi idejno zasnovo nadgradnje velenjske gimnazije in preureditev občinske stavbe, ogledate pa si lahko tudi že dokončani deli — stopnice vile Portorož in stopnišče Skupnosti za zaposlovanje v Velenju. Na petkovi otvoritvi razstave je bilo izrečenih veliko pohvalnih besed avtorju razstave, zbralo pa se je veliko število poklicnih kolegov in drugih, ki jih ta tema zanima. Področje umetnosti je široko, v njej pa ima pomembno mesto tudi arhitektura. Ta je odvisna od družbenih zahtev in arhitektove sposobnosti. Nande Korpnik je s svojimi projekti uspel dokazati oboje. Ni imel lahke naloge, saj je pripravljal načrt obnove prvega modernega mesta v Sloveniji, pri delu pa je moral upoštevati tako družbene zahteve kot ohranjanje kulturne dediščine mesta. Nande Korpnik in Edi Vučina sta pripravila projekt, ki je najbolj v soglasju z obstoječo identiteto mesta. Velenje je poleg Nove Gorice edino mesto zgrajeno v obdobju moderne, ki sovpada z zanesenim obdobjem povojne izgradnje, ki je prinesla dosti pozitivnega in veliko zmot. Kot je dejal kritik Aleš Vodo-pivec sta avtorja imela težko delo tudi zato, ker je odnos do Velenja težko vzpostaviti, saj je še del naše žive zgodovine, svojstveno identiteto mesta pa je potrebno upoštevati. Pri drugih dveh projektih je Nande Korpnik prav tako uspel ohraniti idejne zasnove prejšnjih avtorjev; tako je pri načrtu nadgradnje gimnazije, ki je delo Otona Gasparija ohranil prvotno zasnovo, odločil pa se je za koncept hiše na hiši. Pri projektu obnove Skupščine občine Velenje, delo Janeza Tren-ca, je to le prilagodil današnjim potrebam. Pričakovali smo tudi vprašanja avtorju, vendar do tega ni prišlo. Mladi arhitekt Nande Korpnik je imel svoj večer, prejel je veliko iskrenih čestitk, zato bo o dilemah in problemih pred uresničitvijo projektov spregovoril kdaj drugič. Oglejte si razstavo, ki je namenjena predvsem tistim, ki hočejo, da Velenje spet postane mesto v zelenju, kot so ga nekoč že imenovali. bš, foto: LO Anton Martin Slomšek (26. 11. 1800-24. 9. 1862) Anton Martin Slomšek — šolnik in pedagog, pisatelj in pesnik, življenjepisec in kritik, učitelj materinega jezika, borec za našo narodno enakopravnost, rodoljub in domoljub, govornik in pridigar, ekumenski delavec in teološki učitelj slovenskega ljudstva, duhovnik in škof — je gotovo eden najznamenitejših in najpomembnejših Slovencev. Mladost Rodil se je 26. novembra 1800 (en teden pred Francetom Prešernom) v Slomu pri Ponikvi kot prvi otrok Marka in Marije Slomšek. Mali Tonče se je moral kot najstarejši otrok kar hitro posloviti od otroštva in se privaditi delu. Pasel je živino. Za birmo si je po materinem nasvetu izbral za botra preprostega kmeta iz vasi, ki je znal najbolje odgovarjati pri krščanskem pouku. Njegovo ime - Martin — si je Tonče izbral za svoje drugo ime. Ponikva takrat še ni imela redne šole. Zato je mladi kaplan Jakob Prašnikar začel okoli sebe zbirati ukaželjne dečke in jih učil brati in pisati. Med njimi je bil tudi enajstletni Tonče, ki se je pri učenju še posebej izkazal. Naslednje leto (1813) je Tonče odšel v Celje, kjer se je pripravljal na vstop v gimnazijo. Leta 1816 mu je umrla mati. Kaplan Prašnikar se je zanj potem še posebej zavzel in mu dajal tudi nekaj podpore, da je mogel nadaljevati s šolanjem. Poleg tega je Slomšek v Celju opravil tudi tečaj za učiteljske kandidate, daje lahko tudi nekaj zaslužil kot domači učitelj. Ker celjska gimnazija ni imela t. i. li-ceja, kar je bil pogoj za študij na univerzi, je od jeseni 1819 nadaljeval šolanje v Ljubljani. Tu se je srečal s Francetom Prešernom (bila sta sošolca), s katerim ga je vezalo prijateljstvo vse do Prešernove smrti. Da bi čim hitreje dokončal šolanje, je odpotoval na študij v Senj, nato pa v Celovec. Leta 1821 mu je umrl tudi oče. Bogoslovje Med študijem v Celovcu je delal tudi kot knjižničar v semenišču, ob tem pa se je seveda poglabljal v dela cerkvenih očetov. Na državnem liceju je poslušal predavanja tudi iz splošnega vzgoje-slovja. Pedagoško znanje mu je nadvse koristilo v kasnejših letih. Ker je bil bogoslovni študij v latinščini, seje Slomšek zavzel tudi za slovenščino. Vodstvo semenišča mu je dovolilo, da je svoje sošolce — bodoče duhovnike — poučeval slovenščine. Na ugovor, da Slovenci nimajo bodočnosti, je Slomšek odvrnil, da »se bo prej Sonce zasuknilo okoli Zemlje in ne Zemlja okoli Sonca, preden bo izkoreninjeno slovenstvo. In Slovenec je Kranjec, Korošec in Štajerc, bratje smo drug drugemu prav tako kot Sava, Drava, Mura in Savinja, ki tečejo skozi naše dežele, pa se nazadnje ,prija,zno srydpjo. Srgčijn bo čas, ko bode v jeziku sloven- stva ena hiša, eden rod, eno slovenstvo, en govor!« Da njegovi napori za slovenski jezik niso bili zaman, priča tudi javno priznanje ravnateljstva bogoslovja ob koncu študija ter zahvala vlade, kar gotovo priča o odmevnosti njegovih prizadevanj. Po treh letih bogoslovja je bil Slomšek 8. septembra 1824 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v Olimju, kjer je takrat služboval za župnika njegov prijatelj, učitelj in duhovni oče Jakob Prašnikar. Po novi maši seje še za eno leto vrnil v Celovec in dokončal študij. Duhovniško službovanje Prvo dušnopastirsko mesto je nastopil 8. septembra 1825 na Bi-zeljskem. Versko življenje je bilo precej zanemarjeno. Ljudje so mladega in podjetnega ter duhovno globokega kaplana hitro vzljubili. Zanje je napisal tudi nekaj vedrih pesmi, med katerimi je najbolj znana in že ponaro-dcla »En hribček bom kupil«. Po dveh letih je bil prestavljen v Novo cerkev pri Celju. Svoj pesniški talent in čut za materin jezik je tudi tukaj pridno uporabil. Škof ga je leta 1829 imenoval za spiriluala (duhovnega voditelja) v celovškem bogoslovju. Slomšek je znova uvedel slovenščino, z bogoslovci pa je tudi prevajal in prirejal mladinske povesti ter jih dal tiskati. Poleg tega je v slovenski jezik uvajal tudi razne urednike, zbiral okoli sebe slovenske izobražence v Slovenskem bralnem društvu . . . Večkrat se je srečal tudi s Prešernom. Ta mu je v svoji hudomušnosti spesnil nekaj epigramov kot na primer: Ker stara para zlomek »Devištva« preveč je vzel, je mlajši njega Zlomšek prodajat ga začel. Osnovno sporočilo kipa Antonu Martinu Slomšku, ki ga je izdelal akademski kipar Marjan Drev iz Šmartnega ob Paki je: »Imejmo se radi med seboj!«. Te besede, lik osebnosti same ter izdelana realistična predstava človeka, torej spomenik, bodo gotovo dali nedeljski prireditvi v Mariboru svojstven pečat Slomšek je med počitnicami veliko potoval in hodil po slovenskih krajih. Prehodil je celotno Koroško, Štajersko, Dolenjsko, bil je tudi na Goriškem in celo v oddaljeni Reziji. Leta 1838 ga je škof na Slomškovo željo prestavil za nadžup-nika v Vuzenico, kjer je postal tudi dekanijski šolski nadzornik. Šolstvo je bilo v zelo slabem stanju. Slomšek se je zato posebej zavzel za nedeljske šole, ki so jih vodili duhovniki. Zanje je 1. 1842 napisal znamenito knjižico »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«, ki je prvi slovenski učbenik. Poleg te knjige je izdal še nekaj knjig. Leta 1844 ga škof Kutnar imenuje za stolnega kanonika in višjega šolskega nadzornika. Slomšek se je za šolstvo še bolj zavzel : urejal, širil in prenavljal je šole, učiteljem pomagal in svetoval. Od leta 1846 je izdajal zbornik Drobtinice, ki je imel izrazito vzgojni namen. Marca 1846 je bil imenovan za celjskega župnika in opata, vendar je zaradi škofove smrti to službo opravljal le od konca aprila do junija. Salzbur-ški nadškof in kardinal Schwarzenberg ga je zaprosil za službo škofa. Slomšek je bil po kratkem premisleku in ponovni kardina-lovi prošnji posvečen v škofa la-vantinske škofije julija 1846. Slomšek — lavantinski škof Od vsega začetka svoje škofovske službe si je Slomšek prizadeval za versko obnovo v škofiji. Leta 1851 je ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki si je prizadevala za edinost kristjanov. Zato Slomška upravičeno uvrščamo med pionirje ekume-nizma na Slovenskem. 28. oktobra 1853 pa seje Slomšku uresničila dolgoletna želja o izdajanju slovenskih knjig. Vlada je potrdila odlok o ustanovitvi Društva sv. Mohorja, ki si je zadalo za nalogo širiti slovenski jezik in književnost ter dobre in poučne knjige med čim večji krog ljudi. V narodnostnem in cerkveno-zgodovinskem pogledu pa je največje in najpomembnejše Slomškovo delo prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. To ni bila samo prestavitev sedeža, ampak tudi temeljito preoblikovanje škofijskih meja. Govorimo lahko celo o ustanovitvi popolnoma nove škofije. Zato so pogajanja s sosednjimi škofijami (krško-celovška in sekovsko-gra-ška) potekala več let. Nemalo je bilo tudi obiskov na Dunaju in drugih pomembnih krajih. 4. septembra 1859 je škof Slomšek slovesno prevzel v posest mariborsko stolnico in nova ozemlja, ki so prej pripadala sekavskogra-ški škofiji. Slomšek je s tem dejanjem obvaroval okoli 200 tisoč Slovencev pred ponemčevanjem, hkrati pa utrdil severno slovensko mejo med Zgornjo in Spodnjo Štajersko, ki je danes tudi meja med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo. Slomšek je umrl 26. septembra 1862 po kratki in hudi bolezni. Ljudje so ga od vsega začetka njegove duhovniške poti izredno spoštovali in cenili. Veliko delo med slovenskim narodom je lahko uresničeval zaradi trdnega značaja in mnogih prijateljstev, vere in ljubezni v preprosto ljudstvo ter nenehnega vodila: »Sveta vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ do narodne in zveličavne omike«. Postopek za razglasitev Slomškovega svetništva se je začel že pred drugo svetovno vojno. Daje Slomšek vreden javnega spomina, smo Slovenci spoznali zopet v zadnjih letih ob t. i. slovenski pomladi. Na Slomškovo nedeljo — 29. septembra 1991 bo v Mariboru na Slomškovem trgu ob stolni cerkvi postavljen spomenik kiparja Marjana Dreva, ki ga bo predvidoma odkril predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, blagoslovil pa apostolski pronun-cij nadškof Montalvo. Kako je Slomšek povezan s Šaleško dolino in njeno okolico? Po izročilu lahko trdimo, da je Slomšek z našo dolino povezan že s svojimi koreninami. Njegova mati Marija Zorko, ki je bila rojena v Črešnicah pri Frankolo-vem, je v mladosti živela v Šoštanju, oziroma v Skornem, kjer so Zorkovi iz Črešnic imeli sorodnike. Poleg tega so tudi Slomškovi iz Sloma imeli v Šoštanju (Druž-mirje št. 27) sorodnike. Slomškov oče Marko je bil po poklicu stro-jar kož in je zelo verjetno tudi sam živel nekaj časa v Šoštanju pri stricu Pankraciju, da se je izučil usnjarske obrti. Kot duhovnik in kasneje kot škof se je velikokrat ustavljal v naši dolini, pa ne le službeno, ampak tudi zaradi tesnih prijateljstev. Z nekim kmetom iz Šoštanja seje podal na Goro Oljko, pri župniku Gregorju Miklavži-nu iz Velenja pa je vedno našel dober nasvet in prijateljsko besedo. V Dobrni je 15. avgusta 1846 posvetil svojo prvo cerkev (cerkev Marije Vnebovzete). V začetku avgusta 1862 je v dekaniji Škale opravljal kanonično vizita-cijo, na Oslovski gori pa je 8. avgusta 1862 posvetil svojo predzadnjo cerkev (cerkev Sv. Križa). Med slovesnostjo ga je obšla slabost tako, da je obred dokončal ob pomoči okoliških duhovnikov. Slomšek je z nami povezan tudi v današnjem času. Pred dvema letoma je odbor za postavitev spomenika škofu Slomšku izbral za upodobitev velikana slovenske kulture in zgodovine med sedmimi umetniki akademskega kiparja Marjana Dreva iz Šmartnega ob Paki. Pri postopku razglasitve za svetnika sodeluje tudi dr. Marijan Tumšek, ki je pred nekaj leti služboval kot kaplan pri sv. Martinu v Velenju. Omeniti velja tudi zgledno pripravljeno vitrino blagovnice Nama v Velenju, s katero nam želi Marijan Marinšek približati delček tega svetniškega slovenskega škofa in velikega kulturnega in narodnega delavca. Branko NIMAC, Velenje Odprt zasebni gasilski muzej V soboto ob 10. uri bo občan MIHA VALENCI s Koroške 7 a odprl prvi, zasebni gasilski muzej. Poleg tega muzeja ima Slovenija le še en muzej gasilske opreme in tehnike v Metliki, so pa nekatera gasilska društva tudi pravi muzeji, kjer še skrbno hranijo stare brizgalne in gasilska orodja. Za tiste, ki pa tega ne varujejo, ali nimajo pogojev, pa bo poskrbel gasilski častnik Miha Valenci, ki bo kot tudi doslej, poizkušal ohraniti čim več bogastva iz zbirke gasilske etnografije. Po besedah bodočega »kustosa« lastnega muzeja, ne namerava vzeti nič in nikjer, kjer imajo sami za to smisel in pogoje. Zbirko starih bri-zgaln, opreme in dokumentov, ki pa jih je usposobil do sedaj, je tako rekoč iztrgal odpadom, pobral po zapuš- čenih podstrešjih in šupah, ter z veliko denarja usposobil. Gasilski muzej Valenci bo odprt vsak dan od 9. do 15. ure, po dogovoru s skupinami pa tudi v drugih terminih. Priporočamo ogled šolski mladini in mladim gasilcem, prav pa bi prišel tudi ostalim članom gasilskih organizacij. Jože Miklavc Spodnja Rečica, Trnovec Prenovljen most, nova brv V Spodnji Rečici so letos zelo pridni. Ob vseh ostalih delih, ki so jih že in jih še bodo opravili do zime, velja omeniti sobotno otvoritev temeljito obnovljenega mostu preko Savinje, ki je med drugim krepko razširjen za potrebe pešcev in kolesarjev, dobil pa je tudi povsem novo podobo. Le malo zatem bodo nekoliko višje namenu izročili še novo brv na Trnovcu. Čeprav samo brv, pa je za prebivalce na obeh bregovih še kako pomembna. Ravensko »kožuhaje« Zanimivo prireditev, ki je obudila prijeten star običaj, ličkanje koruze, v Ravnah pri Šoštanju temu rečejo »KOŽUHAJE«, so v lepem vremenu spravili pod streho pri trgovini in bistroju Cigler. Zbralo se je nekaj sto krajanov, ki so uživali v prikazu kožuhaja. Kožuharji so se v vlogo tako oživeli, da je bilo videti pristno delo in ne le obujanje spominov. Seveda so hlapci katero vmes razdrli in ponagajali deklam. Gospodar pa je zadovoljen štel polne late zlate koruze, ki se je smejala jesenskemu soncu. Prireditev je bila po oceni znanega kulturnega delavca iz Velenja, nekaj več kot le običajna veselica. Da je tako, so pričali tudi zadovoljni obiskovalci, ki so se zadržali kljub nedelji, pozno v noč. Številne šaljive in družabne igre, vse na temo koruza, so prireditev popestrile, vsi pa so si želeli, da bi se kaj takega v Ravnah še ponovilo. Jože Miklavc Srečanje z Ivanom Fedranom »Ponoči tuhtam, podnevi ustvarjam, za svinčnik ne vem« Gotovo vas je precej, ki ste enkrat ali večkrat občudovali lepo urejeno in prijazno kmetijo. Vse lepo in prav, vendar so tudi med temi izjeme, vsaka na svoj način. Če vas torej pot slučajno zanese v Zadrečko dolino, se ustavite v lepi vasici Devce pred Bočno in_ obiščite Štefnovo domačijo. Že ob prvem pogledu boste osupnili, dobesedno. Za začetek »malenost«. Brezupna je namera, da bi na dvorišču našli kakšno večjo smet, ali cigaretni ogorek (razen, če ga sami odvržete). Pa zatem pogled na gospodarsko poslopje. Da je lepo urejeno že, ampak ob in na njem prava paša za oči. Gospodar je ohranil prav vse nekdanje orodje, opremo, naprave, vse kar je nekoč sodilo k življenju in delu na kmetiji. Vse to je domiselno postavljeno pravzaprav povsod, kamor pogledaš, na gospodarskem poslopju, hiši, da o vrtni utici ne govorimo. Pravi narodopisni muzej »v živo« je to, prava učna ura in gospodarju je kar žal, da se je šolarji ne poslužujejo, rad bi jih sprejel. Da ne bi bilo naštevanja preveč in skrivalnic tudi ne — Ivan Fedran je to, krepak sedemdesetletnik, nemirnega in ustvarjalnega duha, močnih in spretnih rok, pa širokih dlani, da ob iskrenem stisku skoraj zajamraš. Na kratko, upokojitev je dočakal na nazarski lesni industriji leta 1982 in (brez zlih namenov) od takrat dalje ima nemara še manj prostega časa kot prej. Ustvarjalni nemir mu ne da miru. Od jutra do noči in še ponoči ne miruje. Pa o tem kasneje, da ne bi nekaj pozabili. Žena Minka rada pokaže svoji dve kravici in številne kokoši, za katere skrbi ob moževi nenehni »zasedenosti«. In v hlevu in v kokošnjaku pa so vendarle vidni najrazličnejši Ivanovi izumi. Malo se sicer jezi nanj, ker ji je na lepo Ivan Fedran v svoji utici, ki je muzej. Marof je prava narodopisna zbirka. izrezljan les na marofu prav tako izrezljal »hotel MU«, pa nič zato. Da Minka za gosta prav bogato poskrbi, ni treba poudarjati. Vrnimo se k Ivanu. Veliko in lepo vrtno uto je v celoti izdelal sam (razen opeke seveda). Prav vse naredi sam, s svojimi močnimi, a spretnimi rokami, s svojo bistrostjo in domiselnostjo. Sem sodi lepa kuhinja, pa mize, stoli, ogromno drugih najrazličnejših izdelkov iz lesa, lesnih ostankov, korenin in še česa. Pa ne le za okras. Prav vsak tak izdelek je priročen, praktičen, skratka uporaben. Denimo — lesene kljuke na vratih, zanimive ptičnice, koši za smeti, okvirji za slike, najrazličnejši podstavki, seveda je tudi nekaj malih flosov, okrasnih predmetov, pa miniaturno kegljišče za otroke, preveč je vsega, vse pa služi svojemu namenu. Vse je torej narejeno z njegovo roko, z ljubeznijo do lesa, smislom za naravo, lepoto. uporabnost, in vse nemalokrat že meji na umetnost. »Najraje delam iz najtršega lesa. S sovražnikom se moraš spoprijeti in ga premagati. Ponoči tuhtam, zjutraj svoje zamisli že uresničujem, že delam. Svinčnik mi še na misel ne pride, vse je v glavi in seveda v rokah. Takšen pač sem in takšno je moje življenje in delo.« Mimogrede, tudi sinova gresta nekako po očetovi poti, kar priča darilo za njegov 70. rojstni dan. Obisk Ivanove vrtne utice je dodatno doživetje. Nova zbirka najrazličnejših predmetov in orodij, celo starinsko puško najdeš, pa komat, ki je ogledalo in še kaj. Med drugim kup starih radijskih aparatov, ki bodo kmalu vsi igrali, predvsem pa zelo star gramofon, na katerem se še vrtijo plošče s slovenskimi skladbami in pesmimi, ki so jih — reci in piši — posneli leta 1923 v Londonu. Je še kaj dodati? Marsikaj in nič, ker ne bi zaleglo, videti je treba. (jp) Še preden smo se poslovili od dr. Noča, smo že bili sredi epidemije bolezni, značilne za bedo in pomanjkljivo higieno. Strah pred kolero se je ljudem zagrizel v kosti. Nenadoma so ugotovili, da ne morejo pobegniti. Smrt se je iz sosednjih vasi širila tudi k njim. Edino rešitev so videli v kapsulah antibiotika, za katere so moledovali ob vsakem srečanju z nami. Nismo jim mogli dopovedati, da je edina prava zaščita higiena. Zaverovanost v čudežno moč tablete jim je preprečevala, da bi razumeli pomen umivanja rok, prekuhavanja in pokrivanja hrane. Kolera je nevarna bolezen, zaradi katere pa danes ob ustrezni negi ne bi smel nihče umreti. Toda velikokrat je nadomeščanje ogromnih količin izgubljene tekočine neustrezno. Ko bolniki po obilnem curljanju iz obeh koncev prebavne cevi pridejo v bolnico, je že prepozno. Tako nam je prvi bolnik s kolero v Nango-mi kljub vsem naporom umrl. Svojci so ga pripeljali šele takrat, ko se mu je splošno stanje katastrofalno poslabšalo. Poleg kolere je ka- zal še znake zastrupitve z neznano snovjo. Spet smo morali improvizirati, saj smo imeli pri roki le nekaj najosnovnejših pripomočkov za ukrepanje v življenjski ogroženosti. Nastavili smo mu infuzijo v žilo in mu skušali čimprej povrniti tekočino nazaj v žile. Ko smo mu hoteli popraviti kislinsko-bazno ravnotežje, ni bilo v vsej bolnici mogoče najti niti enega litra za to potrebne raztopine. Slovenska iznajdljivost se je spet izkazala in sestavili smo sondo iz infuzijske cevke in jo bolniku vpeljali v želodec. K sreči so imeli nekaj sode bikarbone, ki smo mu jo z velikim upanjem nalivali po sondi. Ko se mu je krvni tlajk po vseh teh ukrepih dvignil in se je bolnikovo stanje stabiliziralo, smo odšli na pozno večerjo. Za silo podkrepljeni smo se vračali proti bolnici, nasproti pa nam je pritekla glavna sestra in povedala, da je naš bolnik ravnokar umrl. Še eno razočaranje in priznanje naše nemoči! Mlad fant je bil, morda je imel petindvajset let. Ne bi ga smeli pustiti samega s sestro, ki ni bila vajena intenzivne terapije. Pa smo bili tako navajeni, da skupaj delamo in skupaj jemo, in tistega dne še nismo imeli časa za hrano. In zdelo se je, da je bolnikovo stanje že stabilno. Svojci, spodbujeni ob našem prizadevanju, kakršnega sicer niso vajeni v državnih zambijskih bolnicah, so se počasi pričeli tajati. Gospod Zulu, šofer v misijonu, je odpeljal truplo nazaj v vas in med vožnjo zvedel celo resnico: bolnika so v soboto odpeljali k vraču zaradi driske in bruhanja. Ta mu je dal neki napitek, po katerem pa se mu je stanje zelo hitro poslabšalo. Šele danes, v ponedeljek, so uspeli priti do bolnice. Prej nam svojci niso upali priznati zastrupitve z vrače-vim »zdravilom«, ki je še dodatno okvarila ledvice. K sreči je bil ta prvi primer kolere v bolnici v Nangomi tudi zadnji te vrste. Naslednji dan so sestre odprle veliko bolniško sobo in začele sprejemati bolnike. Le manjše število jih je umrlo, drugi pa so ob ustrezni pomoči čez nekaj dni odšli domov. To je bil velik uspeh te male bolnice. Nemajhna zasluga gre ob tem spet večnim »zvezam«. Peter Stanko nas je pripeljal na najbolj pomembno mesto v Lusaki, v skladišče ministrstva za zdravstvo. Strmeli smo ob polnem dvorišču življenjsko potrebnih raztopin za infuzije, razkužil, šotorov za zasilne bolnice in ob sobah zabojev z antibiotiki. Vsi ti za nas več od zlata in slonovine vredni pripomočki so bili v glavnem pošiljke iz tujine ob epidemiji. Zaradi močnega birokratskega stroja pa ta pomoč spet ni prišla tja, kamor je bila namenjena, na deželo, med ljudi. Leži tam na tistem dvorišču v Lusaki in propada. Ker pa so dobri odnosi gibalo tega sveta in ker je šef tega oddelka nekoč študiral v Ljubljani in se tam prav dobro imel, smo odšli s polnim avtom teh dobrot. Bolniki v Nangomi so bili rešeni. Vsaj zaenkrat. Izbruh kolere v Nangomi pa je terjal tudi žrtve med osebjem. Pogumna mlada policaja, ki sta stražila misijon, sta ob novici o koleri v bolnici pobrala šila in kopita ter izginila neznano kam. Ni kaj, ob bakteriji kolere tudi strašni Yugo (puška M-48) odpove! Zadnji tedni v Zambiji so tekli z bliskovito hitrostjo. Kar nekako smo se navadili živeti po afriških običajih. Dekleta so se že pred tremi tedni poslovile in se z letalom vrnile domov. Oba sva podaljšala bivanje zaradi epidemije kolere, ki je zajela okolico Nangome. Povsod sva srečevala prestrašene in obupane obraze vaščanov, ki so moledovali za »čudežna« zdravila. Ta so nam kopnela kot sneg na soncu. Čeprav sva domačine učila o pomenu umivanja rok in higiene, so naše nasvete sprejemali z nezaupljivostjo. Po celodnevnih pregledih bolnikov in vožnjah po okolišnjih vaseh sva se ponoči na smrt utrujena vračala v misijonsko bazo. Kljub vsakodnevnim naporom nas je delo izpolnjevalo s srečo, nas postavilo v središče vaškega življenja in tiho približalo poslanstvu zdravnika in pomenu Hipokratove prisege. Ob joku dojenčka na smrtni postelji in v očeh bolnika, ki prosi za lajšanje bolečin, smo spoznali veličastnost in nemoč zdravniškega poklica, njegove vesele in bridke plati. V Zambiji smo doživeli utrip življenja, ki je tragično in srečno hkrati, ranljivo in krhko — življenje na odprti dlani . . . Konec Šmartno ob Paki Kmečke igre Ohranjanje izročila, starih kmečkih običajev in navada je ena od prednostnih nalog najmlajšega turističnega društva v naši občini turističnega društva iz Šmartnega ob Paki. Lani so člani pripravili prve kmečke igre, ki so ob rokometno igrišče pri tamkajšnji osnovni šoli pritegnile veliko krajanov iz kraja ter okolice. Že takrat so med drugim organizatorji obljubili, da bodo za obilo smeha, zabave in razvedrila poskrbeli tudi letos. Obljubo bodo izpolnili to nedeljo. Na drugih kmečkih igrah naj bi nastopilo sedem ekip (vaški odbori), tekmovalci in tekmovalke pa bodo preskušali svoje spretnosti in iznajdljivosti v šta-fetnem teku z letali, sajenju rož, nakladanju sena v mreže, v postavljanju žičnice. Sodelujoči v igrah bodo torej poskreli za smeh in dobro razpoloženje, pridne domače gospodinje pa za sladokusce. Igre bodo začeli ob 14. uri na prostoru pri rokometnem igrišču v Šmartnem ob Paki. PISALA: Andrej Trampuž Aleksander Pečnik Za nasvet ne sprašuj starih ljudi, marveč tiste, ki so trpeli. Ukrajinski pregovor V vsaki sladkobije nekaj grenkega, v vsaki grenkobi nekaj sladkega, v vsakem zlu nekaj dobrega. Ralph W. Emerson ZA LJUBITELJE CVETLIC Čebulnice in gomoljnice (3) Zadnjič smo že zapisali, da bomo v današnji številki več pisali o čebulnicah in gomoljnicah. Podrobneje o tem naš stalni sodelavec in strokovnjak Stane Vano-všek. »Narcisa (narcissus) je pri vseh ljubiteljih pomladnega cvetja gotovo najbolj priljubljena. V zemlji ima podolgovato čebulico sestavljeno iz več delov. Rasti je pokončne in doseže do 50 cm višine. Listi so ozki in temnozeleni. Cvetovi so na pokončnih trioglatih stebrih v beli ali rumeni barvi z značilnim tulcem, ki je lahko raznobarven in polnjen. Cvetovi tudi dišijo. Cveti od aprila do junija in je tudi uporabna za siljenje. Sadimo jih od septembra do oktobra na gredice ali razmetano na travnato površino 10 cm globoko. Preko zime ne potrebujejo zaščite. Na istem mestu ostanejo več let, saj se same lepo razraščajo. Izkopljemo jih po 5—6 letih. Narcise so primerne za sajenje v skupine v parkih, gredicah, posodah, uporabne so za rezanje in siljenje. Cesarska krona (frilitilla-ria) je zanimiva rastlina, ki doseže do 80 cm višine. V tleh ima ploščatookroglo čebulico z neprijetnim vonjem, ki odganja zemeljske glodalce. Cvetovi so zvon-často oblikovani in etažno razvrščeni v rdeči, oranžni ali rumeni barvi z močno poudarjenimi prašniki. Cveti od aprila do junija. Sadimo jo oktobra 25 — 30 cm globoko. Na istem mestu ostane več let in se sama razrašča. Primerna je za predhišne vrtove, skalnjake in rezanje. Jagodičasti hijacint (mus-cari). Ta drobna modra ali bela rastlinica, ki cveti od marca do maja, ima v zemlji droben čebulček iz katerega poženejo travnati listi in cvetna stebla s cevastimi cvetovi, ki so pogosto nanizani na pokončnem socvetju. Sadimo jih jeseni 8—10 cm globoko in ostanejo na istem mestu več let. Uporabni so za geometrične grede, skalnjake, grobove in rezanje. Lilija (lilium). Njena značilnost je stroga pokončna rast do višine 2 m. Globoko Čebulnice lahko sadimo tudi v posodo v zemlji je ploščatookrogla čebulica. Listi so ozki, gladki, svetlo zeleni in na koncu priostreni. Cvetovi so sestavljeni in na vrhu cvetnega stebra pokončni sli povešu-joči in lijakaste oblike z močno izraženimi prašniki. Cveti preko celega leta. Čebulice sadimo 20—25 cm globoko jeseni ali pomladi, pač tedaj kadar želimo cvetenje. Zemlja naj bo globoko obdelana in rodna ter propustna. Lilije uporabljamo za parkovne nasade v polsenčnih legah, kot lončnico, zdravilno rastlino in za rezanje. Ker je sedaj primeren čas za sajenje tudi drugih čebulnic, ki spomladi krasijo naš vrt, vazo ali grobove, prostor pa je omejen, mi dovolite, da jih samo naštejem tako, da nam bodo ostale v spominu, ko se bomo odločali za nakup in sajenje; marsikatero teh rastlin pa lahko najdete kar na bližnjem travniku ali gozdu. Zvonček — galantus nivalis, norica — leucoium vernom, šmarnica-convalla-ria majalis (ima koreniko), gozdna ciklama — cycla-men, morska čebulica — scilabifolia, jesenski podle-sek — Colchicum autumna-le, perunika — iris, enodnevna lilija — hemerocallis, potonka — paeonia, anemone, ranunkel — ranun-culus. Še bi lahko našli katero, a bodi dovolj, če pa vas katera teh rastlin zanima, nikar ne odlašajte. Oglasite se v cvetličarni »Beli cvet« v veleblagovnici Nama. Marsikaj boste lahko našli za vrt, gredico, grob, ali posodo.« MI MED SEBOJ O pohvali in graji Ste se že kdaj vprašali, kaj bi odgovorili, če vas bi kdo vprašal, kaj je bolj učinkovito: pohvala ali graja? Odgovor bi se najbrž glasil: pohvala. V praktičnem življenju se nam pa često dogaja ravno obratno. Ko nam šolar prinese domov slabo oceno, vemo kakšna je običajna reakcija. Če ostane samo pri besedni plohi. je to za našega šolarja še dobro. Kadar pa nas preseneti s petico, ki je nanjo morda zelo ponosen, vzamemo to kot nekaj povsem normalnega, beseda pohvale se le tu in tam najde. Pred dnevi mi je prišel v roke nov pravilnik o ocenjevanju delavčevega dela v enem naših velenjskih podjetij. Pravilnik, kot vsi pravilniki, le neka »malenkost« mi je pritegnila pozornost. V kakšnih petnajstih točkah, kot jih je omenjeni pravilnik vseboval je bilo govora o represalijah. ki čakajo delavce, če ne »bodo pridni«, kaj se bo zgodilo z delavci, ki »bodo pridni«, o tem pa je pravilnik modro molčal. Manj pridne bo čakala tanjša kuverta, bolj pridne pa ... Da bo ironija še večja, je omenjeni pravilnik podpisal mož, ki je diplomiral iz psihologije. Res škoda, da je tako hitro pozabil na akademsko znanje, ki ga je pridobil na fakulteti. Kadar je potrebno kakšno stvar pograjati, imamo vedno na ustih cel arzenal primernih besed, za pohvalo se nam pa tako hitro ustavi: čeprav vsi dobro vemo, da ima pohvala ali nagrada na pravem mestu in ob pravem trenutku veliko večji učinek kot še ne vem kakšna graja ali represalije. Nekoč sem napravil preizkus na lastni koži: en dan sem skrivaj vodil evidenco, kolikokrat sem ženo preko dneva oštel in kolikokrat pohvalil. Zvečer je na prvi pogled še kar kazalo, ko pa sem potegni! črto in seštel pluse in minue, sem se zgrozil: minusov, ki so predstavljali grajo, je bilo precej več kot plusov. Navadili smo se, da nam je graja naših bližnjih vedno pri roki. tudi razna obiranja šodijo sem. Prepričan sem, da bi često zmanjkalo snovi za pogovore, če bi naenkrat črtali iz besednjaka vse kar sodi k tako imenovanemu pozitivnemu žargonu. Vzemite v roke katerega naših dnevnikov: vsi kar tekmujejo med sabo, kdo bo bolj oster v kazanju napak drugih. od politikov do navadnih državljanov: ali pa zasledimo črno-belo slikanje: eni so peklenščki, drugi svetniki. Graja, posebno še, če je pretirana naše odnose ruši; ljudje se pred njo zapirajo sami vase. Pohvala na pravem mestu (brez hinavščine) pa je kot pomladansko sonce, ki odpira prve cvetove; tako odpira pohvala srca ljudi. Le človek z odprtim srcem lahko zaživi resnično polno življenje. JAKA ČUK fOtg'MW tJm l .M" • V.. , W S'- A - t * . - ■ < Gaberke Ponovno rekreativna dejavnost V KS Gaberke so v teh dneh ponovno obudili spomin na nekdanjo veliko rekreativno dejavnost. Leta 1967 so pri brezi v neposredni bližini bivšega gasilskega doma odigrali prva nogometna srečanja med poročenimi in neporočenimi, pripravili pa so tudi druge družabne igre. Sedaj so pobude v svoje roke vzeli mladi in v nedeljo ponovno organizirali nogometno tekmo med poročenimi in neporočenimi. Končala se je z rezultatom 1:1, saj so zmagali, najprej prvi in potem drugi. Smeha je bilo veliko. Potem je bila na vrsti vleka vrvi. Leta niso bila pomembna, napeli so vse moči. Nekaj so je prihranili za ples. Mehove na harmonikah so raztegovale sestre Šumar. L. O. VELENJSKI AVTOMO HmHBHHMHHHHBHHHI Najdražji BMW - SEJEM i 18 ÜS IS S prihodom jeseni je na velenjskem avtomobilskem sejmu pred Rdečo dvorano vse več železnih konjičkov. Značilno za to nedeljo je bilo, da je bilo veliko avtomobilov z mariborsko registracijo. Seveda še vedno prevladujejo avtomobili jugoslovanske proizvodnje. Cene so bile kar visoke, pa čeprav sta bili ponudba in izbira precejšnji. Vsak pač čaka na najboljšo priložnost, kupec in prodajalec. Poglejmo še nekaj cen: Jugo 45, 1989, 4.900 DEM, Jugo 55, 1990, 6.000 DEM, Zastava 750, 1981, 1.000 DEM, Zastava 101, 1985, 3.000 DEM, Zastava 126 P, 1987, 2.300 DEM, Zastava 101, 1989, 6.000 DEM, Lada Samara, 1989, 9.000 DEM, Opel Kadet 1,6, 1987, 15.500 DEM, Golf diesel, 1986, 11.000 DEM, Golf diesel, 1988, 16.000 DEM, Golf bencin, 1978, 4.000 DEM, Renault 5, 1986, 9.200 DEM, Renault 4 GTL, 1987, 4.800 DEM, Zastava 128, 1989, 156.000 dinarjev itd. (BM) OPTO - V' Kdo bo komu verjel? Po velenjski in mozirski občini so se v zadnjem času bolj kot gobe po dežju razbohotile govorice o blaznih dohodkih vodilnih v največjih podjetjih in še kje drugje. Kar preko 100.000 dinarjev naj bi znašali, temu primerno naj bi bilo tudi toliko opevano zniževanje razmerja med najvišjimi in najnižjimi osebnimi dohodki. Ja. pa kaj. Tudi. če kdo ponudi točne podatke, jim nihče ne bo verjel, pa so lahko še tako resnični. Govorice so nezaupanje v vse večji stiski dodatno okrepile, kanček soli je dodala predvidena zakonodaja s področja lastninjenja in še kaj, a stvari tečejo dalje vsaka svojo pot. Lepi španski jezdeci Že lep čas je od konca agresije na Slovenijo, ker pa JLA še vedno ne zaupamo, je ob naših vpadnicah in po večjih mestih še vedno veliko španskih jezdecev, namenjenih ustavitvi sovražnikovih tankov. Vendar je pogled nanje, vsaj v okolici Velenja, lepši. Ne bi bili pravi Slovenci, če jih ne bi lepo pobarvali, najprej z osnovno srebrno barvo in sedaj travnato zeleno. Glede na to, da je tu jesen, mogoče lahko v naslednjih dneh pričakujemo lisaste? Rudarsko praznovanje — — brez hlač Ni bilo malo rudarjev, predvsem pa upokojencev, ki so bili kar jezni, ker niso dobili vsakoletne povojene krače in litrce. Tako so »jamrali«, kot da je glavno pri praznovanju prav to in ne sprejem novih stanovskih kolegov. Nemalokrat smo ob jezeru in po Velenju lahko slišali, da z golažem praznik ni »ta pravi«. Prvič po do-glih letih ta dan ni iz večine velenjskih stanovanj dišalo po povojenem, kako bo prihodnja leta, pa si nihče ne upa prav napovedovati. Pot pod noge Dolga leta in več se že vlečejo razprtije glede ponovne izgradnje popolne osemletke na Rečici oh Savinji, prav tako upravičeni do kaj takega so se v Nazarjah pomirili, želijo si le telovadnico. Prav jim je, nastradali pa bodo otroci. Šolski avtobus, kije doslej vozil otroke z Rečice in Nazarij v Mozirje, se v Nazarjah ne bo več ustavljal, je prepoln. Nazarski šolarji naj torej gredo lepo na redni avtobus (tudi prepoln) debelo uro pred začetkom pouka in se naj nato preganjajo pred šolo celo uro kakor vedo in znajo. Pa kaj zato, važno je, da smo zdravi. Jeza graditeljev jezov Če dobro premislim, je imel v prejšnji številki Našega časa »fluderski Janez« kar prav, ko je požugal graditeljem mostov, jezov in vodnih objektov, ki ob nedeljah ne delajo (razen, svetlih izjem). Prav je bilo zapisano, da bodo jesenske vode sproti odnašale, kar bodo »vodomci« dozidali čez teden. Prav to se je že zgodilo pri Delejevem jezu v Mozirju. Že ob začetku gradnje je nekajkrat voda odnesla precej narejenega in materiala, zdaj pa so tako dolgo »zapirali« nov jez, da ga je spet odprla že malo večja voda. Ponedeljsko deževje je le še povečalo luknjo v vodni pregradi in vse kaže, da se bodo gradbinci še zelo dolgo hecali. Če jim bo kdo plačal vse to, tako prav, vendar ne terjajte spet prav od mene »fluderskega Joža«, da vam bom flikal prazne žepe. Praznega imam tudi sam. Penis Street Ja, ja, pa se je prijelo. Kar precej je že tistih, ki ulico v Starem trgu poimenujejo v angleščini. Ja, ja, ljudski glas seže v deveto vas. 1. ski Jumping Chalennger se je »prijel« Franci Petek je bil pravi as Več tisoč ljubiteljev smučarskih skokov se je zbralo v soboto zvečer in nedeljo popoldan ob velenjski lepotici -— 80-metrski skakalnici ob robu mesta. Letošnja prireditev je bila za gledalce in tekmovalce zelo mikavna, saj so prizadevni prireditelji — člani Smučarsko skakalnega kluba Velenje predstavili nov način tekmovanja. Večino je privabila velika radovednost. Zanimalo jih je ali ima novi način tekmovanja na izpadanje (Ski Jumping C halennger) prihodnost!? Otvoritveni nagovor predsednika organizacijskega odbora mag. Franca Žerdina je bil kratek. Tekmovalcem je zaželel predvsem lepe in dolge skoke in da bi tako gledalci kot tekmovalci v nedeljo zvečer ob koncu » I. revije smučarskih skokov Velenje 91 « veseli in zadovoljni zapuščali to skakalno središče, ki mu poseben draž daje tudi njegova bližina središča mesta in seveda lega ob velenjskem gradu. Obe tekmi — nočna za četrto rudarsko svetilko in popoldanska zadnjo poletno nedeljo sta bili vsaka zase zanimivi. Čeprav so ob naših najboljših slovenskih skakalcih sodelovali le še nekateri tekmovalci iz avstrijskih Zahomca in Eisenerza, je bila prireditev kljub temu vrhunska. Med tekmovalci je bil namreč tudi naš svetovni prvak Franci Petek in tudi na velenjski reviji skokov je ta veseli fant dokazal, da je pač pravi as, kot ga je vse skozi navdušeno opisoval znani velenjski prireditveni napovedovalec Toni Rehar. V petek zvečer si je naš as z dvema lepima skokoma podobno kot lani priskočil novo rudarsko svetilko. Drugi je bil Primož Kopač, tretji Damjan Fras, četrti avstrijec Rodlauer in peti najboljši Velenjčan Gorazd Pogorelčnik, ki je ob tem uspehu ves sijal od sreče. Povsem upravičeno, saj so za njim ostali drugi naši asi Janez Debelak na šestem mestu, Samo Gostiša, Matjaž Zupan, Miran Tepež in Janez Štirn na desetem mestu. V soboto na koncu nočne skakalne prireditve ob žaru reflektorjev so bili zadovoljni vsi. Morda je bil nekoliko slabe volje le Primož Ulaga, zadnjih deset let naš najboljši skakalec. Njegova skoka sta bila dolga (77,5 in 78), Petkova pa 76 in 78,5 m; ta drugi je bil najdaljši skok večera. Žal je Primož pri drugem skoku podrsal, zato dobil za slog slabe ocene in osvojil zanj skromno 14. mesto. Zadnja poletna nedelja je bila sončna. Tekma zelo mikavna in lahko uporabimo besede nekdaj prav tako odličnega skakalca, sedaj športnega urednika pri časopisu Delo Ota Giacomellia: »Prireditev — I. Ski Jumping Chalennger se je prijel.« »Prijel« za gledalce, saj jih je držal vseskozi v napetosti, »prijel« za tekmovalce, ki so bili navdušeni nad njim. Pred vsakim skokom so morali biti zelo zbrani in vsak novi krog je za njih predstavljal poker igro, kot se je duhovito izrazil uradni napovedovalec. Na izločilni tekmi je nastopilo 32 najboljših iz nočne tekme. Začela sta skakalca s startnimi številkami 17. in 16. itd., kot šestnajsti par sta ostala na zaletišču velenjski kombinatorec Igor Jelen (32.) in naš as Franci Petek ( I.). Vselej je moral prej skočiti tekmovalec z višjo startno številko. Po prvem krogu je ostalo še šestnajst tekmovalcev, nato osem. V četrtino finala se je uvrstil tudi Gorazd Pogorelčnik z daljšim skokom od Janeza Debelaka, ki je padel; četudi bi Braslov-čan obstal, bi bil vseeno izločen, saj je Velenjčan skočil dlje. Spet novi krog, ostali so le še štirje. Med njimi ni bilo več Pogorelčnika, z njim je obračunal Petek. V tolažbo mu je bilo, da so izpadli tudi Kopač, Tepež, nekdanji mladinski svetovni prvak Wiegele. Ostali so torej še štirje mušketirji, med njimi tudi naš as Primož Ulaga, to je bil en par, drugi par pa sta sestavljala Damjan Fras in avstrijec Rodlauer. Najprej sta se spustila v obračun slednja dva. Novopečeni slovenski A re-prezentant Damjan Fras je skočil 77,5 metra, Avstrijec je bil za meter krajši. Nato se je spustil po keramičnem zaletišču Primož Ulaga. Bil je kratek, prekratek za Francija Petka, ki je pristal dva metra nižje. Finalni obračun naš as Frenk, kot ga imenujejo prijatelji, in Damjan Fras, od katerega vsi pričakujejo, da bo prav tako kmalu postal as. Damjan je skočil 74,5 metra. Petek je imel pri »skromni« daljavi nasprotnika lahko delo. Skočii je toliko kot je bilo potrebno. Ko se še ni povsem ustavil na travnatem izteku, seje že smehljal. Sicer pa smeh z njegovega obraza v dveh dneh v Velenju skoraj da ni izginil. Še pred uradno potrditvijo njegovega skoka je bil verjetno prepričan, da bo zapisan kot prvi zmagovalec novega izločilnega sistema v smučarskih skokih. Na koncu moramo seveda zapisati, da so kot vselej doslej zavzeti velenjski organizatorji dobili veliko pohval za dobro izvedeno prireditev. Če spet prenesemo besede enega izmed gostov: »To je bil nov smučarski skok velenjskega skakalnega središča v prihodnost. Toda tu je »če«, kot je dejal drugi znanec tega športa. »Nujno boste morali zgraditi šc ustrezne infrastrukturne objekte, pa morda razmišljati vsaj o 90 ali celo 95-metrski skakalnici. Takšna bo gotovo v prihodnje privabljala resnično vso svetovno skakalno elito, s tem pa sprožila tudi nove ali spremljajoče dejavnosti v tem okolju.« S. Vovk 11. Jarnovičev memorial Ekipa Iztoka Puca najboljša Škoda, da se v Rdeči dvorani v Velenju v soboto ni zbralo več gledalcev na spominskem Jarnovičevem turnirju, saj tako močnega turnirja doslej še nismo videli. Na njem so nastopili poleg gostiteljev — Šaleškega rokometnega kluba Velenje — še odlični igralci Zagreba in Medveščaka ter ekipa Pivovarne Laško, ki je trenutno gotovo najboljša v Sloveniji. Na krajši otvoritveni slovesnosti turnirja je vse sodelujoče pozdravila Milica Jarnovič, ki seje skupaj s sinovoma udeležila turnirja. Poseben pozdrav je izrekla ekipama iz Zagreba, z žel jo, da bi čimprej zaživeli v svobodi. V prvi tekmi je Zagreb brez težav premagal ekipo gostitelja. Na tem srečanju se je vodstvo ŠRK Velenje poslovilo od Mirana Vrečarja, Milana Ramšaka, Bojana Požuna in Robija Lesjaka, ki so po desetih oz. enajstih letih nehali igrati. Z njihovim odhodom je domači rokometni klub seveda veliko izgubil, še zlasti, ker omenjeni igralci še niso toliko stari, da ne bi mogli še nekaj let igrati. Po pričakovanju sta se v tekmi za prvo mesto sestali zagrebški ekipi, kjer je bil boljši Zagreb z Iztokom Pucom na čelu. Ta igralec je bil s 14 zadetki tudi najboljši strelec turnirja. V predtekmi so igralci Medveščaka premagali Pivovarno Laško. Pred samim koncem srečanja so vodili z 18:14, nato pa so zaigrali zelo lagodno, kar bi se jim kmalu maščevalo. Celjani so znižali na zadetek, si v zadnjih sekundah srečanja priborili žogo, a iz dobrega položaja niso zadeli. V tekmi za tretje mesto je Pivovarna Laško stalno vodila, tudi s štirimi zadetki prednosti, proti Velenjčanom in na koncu zasluženo premagala oslabljeno domačo ekipo. V zanimivi finalni tekmi so igralci Medveščaka v prvem polčasu nekajkrat vodili z dvema zadetkoma, sredi drugega polčasa pa je Zagreb vodil že z 28:24, vendar je za tem popustil in nasprotnik je znižal vodstvo. Ob najboljšem strelcu so izbrali tudi najboljšega vratarja (Trivko Matovič — Velenje) in igralca (Jani Čop — Medveščak). Rezultati: Zagreb:ŠRK Velenje 25:18 (13:8), Medveščak:Pivovarna Laško 19:18 (11:9), za tretje mesto: Pivovarna Laško:Velenje 17:15 (6:5), za L mesto: Zagreb:Medveščak 28:27 (15:14). (vos) Klančnikov memorial Najboljša ekipa Tinexa Košarkarski klub Elektra je v soboto pripravil 5. po vrsti Klančnikov memorial. Tokrat v lepi dvorani Šaleku, kjer bodo šoštanjski košarkarji v naslednjem prvenstvu tudi nastopali. Poleg njih sta na turnirju nastopili še ekipi Cometa iz Slovenskih Konjic in Tinexa iz Medvod. V uvodni tekmi dveh starih znancev je Elektra po izenačenem boju, vendar zanesljivo premagala Comet z 81:74 (42:30). V izenačeni domači ekipi je bil najboljši Dumbuya, ki je sicer dosegel 16 košev. Takoj po tem srečanju je bila na vrsti še tekma s Tinexom iz Medvod. Spočita in izkušena ekipa iz Medvod je takšno prednost seveda izkoristila in zmagala z 91:71 (57:34). Znova je bil najboljši Dumbuya z 19 koši, sicer pa velja povedati, daje Elektra nastopila brez Zorana Gol-ca, kar seje v njeni igri seveda zelo poznalo. V zadnji tekmi sta se pomerili gostujoči ekipi in prikazali lepo in zanimivo košarko, zmagala pa je srečnejša ekipa Cometa z 82:41). Prvo mesto je tako osvojila ekipa iz Medvod, drugi so bili domačini in tretji Konjičani. Za najboljšega igralca so razglasili Aleksandra Dumbuyo. Prvenstvo se bo pričelo čez dober teden dni. Vsi pričakujejo,d a bo Elektra dobro nastopala in se uvrstila v končnico tekmovanja (play off), kar je tudi cilj v letošnjem prvenstvu. Rudarji presenetili vodilnega Nogometaši Rudarja so v nedeljo gostovali pri vodilni Izoli in ji dokaj presenetljivo odščipnili točko. Seveda so domačini pričakovali obe, da bi potrdili in utrdili vodstvo, Velenjčani pa so z d«bro igro potrdili uspeh iz prejšnjega kola in dokazali, da se vračajo v pravo formo. Ta jim je bila včeraj (v sredo) seveda potrebna, ob Jezeru so namreč gostili ljubljansko Olimpijo. V soboto začetek v SRL Fantje v Slovenj Gradcu dekleta s Kranjem V uvodni tekmi v enotni slovenski ligi, oz. v super ligi, bosta obe velenjski ekipi gostiteljici. Dekleta se bodo sestala z igralkami Kranja, fantje pa z igralci iz Slovenj Gradca. To bosta gotovo prava der-bija, saj so bile še zlasti tekme med Velenjem in Slovenj Gradcem vselej negotove do zadnjega sodnikovega piska. Kot zanimivost naj dodamo, da so te ekipe igrale tudi zadnje tekme v minulem prvenstvu. Dekleta in fantje si v Rdeči dvorani kot gostitelji seveda želijo zmago. Tekma za ŽRK Velenje bo verjetno težavnejša, saj so gostje ob ljubljanski Olimpiji favoritkinje letošnjega prvenstva, fantje pa se verjetno zanašajo tudi na načelo — v tretje gre rado. V zadnjih dveh srečanjih so bili namreč obakrat boljši od Slovenjgrajčanov. V ženski ekipi ni bistvenih sprememb. Le nekdanja kapetanka in odlična igralka Slava Golič je znova začela trenirati, da bi pomagala mladi ekipi doseči čim višjo uvrstitev. Moška ekipa pa je precej oslabljena. No, kljub temu pa smo prepričani, da bo igrala vidno vlogo v novi sezoni. Miro Požun, trener ŠRK Velenje pravi: Največji favorit so igralci Pivovarne Laško, potem slovenski prvak Rudar Trbovlje, ki se je zelo okrepit, tudi Slovenj Gradec je kljub odhodu odličnega Kontreca še naprej kandidat za visoko uvrstitev, na naslednjem mestu pa bi morali biti mi.« SOBOTNA TEKMA MED ŽRK VELENJE IN KRANJEM SE BO ZAČELA OB 17.30 MOŠKA MED ŠRK VELENJE IN SLOVENJ GRADCEM PA OB 19.30. (VOS) Atletske novice Prelep atletski objekt na Taboru v Mariboru je gostil tekmovalce na odprtem prvenstvu Slovenije v absolutni kategoriji. Iz slovenskih klubov so bili zbrani v glavnem vsi najboljši, manjkala sta poškodovani Bilač in mladinka Lužarjeva. Velenjčani so poleg preizkušenih atletov za to tekmovanje prijavili tudi nekaj mlajših tekmovalcev, ki so izpolnili pričakovanja. Vse boljša mladinska štafeta 4x 100 m seje v finalu enakovredno kosala z mnogo starejšimi tekmovalci. Najprijetnejše presenečenje je zmaga Steblovnikove v teku na 800 m. Vse do zadnjega metra je vodila ogorčen boj s Stefanecovo iz Olimpije. Prvaka smo dobili tudi pri članih. Hrapič je rutini-rano zmagal na 1500 m, na 5000 m pa je osvojil drugo mesto. Razveseljuje tudi vrnitev Mrazove, ki je po poškodbi kolena prvič nastopila in bila tretja v teku na 3000 m. Bronasto kolajno je osvojil tudi Ivšek na 3000 m z ovirami in Pozničeva v teku na 10.000 m. Pri mlajših velja omeniti 6. Kožarja v stiplu, 8. mesto Bizjakove na 200 m, Štorov osebni rekord 11,54 na 100 m ter mladinsko štafeto Štor, Janžovnik, Šalamon in Štrancar, ki je osvojila 5. mesto. B. Šalamon Pionirska športna šola Cooperjev test Predsednik organizacijskega odbora magister Franc Žerdin čestita najboljšim trem obeh dni (Petek, Fras, Rodlauer) Športna zveza Velenje in zasebno podjetje TRI, to je prvi primer takšnega sodelovanje pri nas, pripravljata pionirsko športno šolo. Namenjena je učencem od 1. do 4. razreda osnovne šole (osnovna selekcija) in 5. razredov (usmerjena selekcija). Učenci bodo razdeljeni v skupine po starosti in spolu, vadili pa jih bodo profesor športne vzgoje, ki bo v šoli redno zaposlen in uveljavljeni pedagogi, strokovnjaki za posamezne športne panoge. Vadba bo dvakrat tedensko po eno uro, za najbolj nadarjene učence 3. in 4. razredov pa bodo tedensko organizirali še »tretjo šolo« iz atletike in rokometa. Poleg splošne telesne vadbe bo vadba vsebovala tudi učenje atletike, gimnastike, iger z žogo ter ritmike in plesa za dekleta, enkrat mesečno bo tudi brezplačno plavanje v zimskem bazenu. V usmerjevalne selekcije 5. razredov vabijo tiste, ki niso vključeni v športne klube. V šoli bodo dobili dovolj možnosti za telesni razvoj, razvedrilo in družbo, organizirali pa bodo atletsko, rokometno, košarkarsko, nogometno in odbojkarsko šolo. Še to: vadba bo potekala na šoli Šalek (VV, ŠA, MPT), Center (AA, GŠ, MPT), Gorica (BM) in Šoštanj (KDK, BR). Mesečna prijavnina je 230 dinarjev, informativni sestanek bo danes, v četrtek, 26. septembra, ob 18. uri v Rdeči dvorani, šola pa bo z delom pričela v oktobru. Si pač as, je verjetno dejal Gorazd Franciju, ko ga je izločil iz nadaljnjega tekmovanja Dejali so po reviji skokov: Dejali so po reviji skokov: Lojze Conane, direktor nordijskih reprezentanc: »Obe tekmi sta bili zelo lepi. Skoda, da ni bilo tekmovalcev, ki so sicer obljubili, da bodo prišli na to velenjsko revijo skokov. Sam sem se pogovarjal osebno s Felderjem, z Ziindom, nekaterimi italijanskimi skakalci. Vsi so obljubili prihod. Razmere pa so bile pri nas oziroma na Hrvaškem takšne, da so jim to njihove zveze odsvetovale. Menim, da je ta izločilna tekma'zanimiva novost in poživilo za gledalce in seveda še posebej za skakalce, ker morajo biti za takšno tekmo psihično odlično pripravljeni in nenehno imeti v glavi — daljši moram biti od svojega partnerja. Kar nekoliko predolgo je trajala. Če želijo organizatorji prireditev narediti še zanimivejšo, privabiti še več znanih tekmovalcev in se s tem še bolj mednarodno uveljaviti, bodo morali nujno narediti vlečnico ali sedežnico. Zavedamo se, da tako idealnega kraja, s tako lepim okoljem in krasno skakalnico ni daleč naokrog.« Franci Petek: »Kaj naj rečem? Zadovoljen in vesel sem teh zmag tukaj v Velenju. To je bila tekma živcev. Na izločilni tekmi sem imel sicer serijo slabih skokov, vendar so bili nasprotniki vselej na srečo prekratki. Nisem še skakal na zanimivejši tekmi. Upam, da je kljub dvema trema, predolgima odmoroma bila zanimiva tudi za gledalce.« Damjan Fras: »Tekma je bila utrujajoča. No, če so gledalci uživali, smo tudi mi stisnili zobe in seveda skakali čim bolje. Bil sem zelo dobro razpoložen. Vesel sem drugega mesta, čeprav sem upal, da bom premagal našega svetovnega prvaka.« Franci Wiegele: »To je prav dobra zamisel. Menim pa, da ne le za poletne skoke, ampak bi to novost morali uvesti tudi v zimskem času.« (vos) Nedvignjeni dobitki za gledalce iz sobotne nočne tekme: — čelada »Nolan« številka vstopnice 00312 — čelada otroška »Veplas« — S številka vstopnice 01707 — čelada otroška »CBS« številka vstopnice 00254 Dobitke lahko dvignete v klubskih prostorih Smučarsko skakalnega kluba (Vila BIANCA) vsak četrtek med 18.30 in 19.30. ERA Šmartno proti končni zmagi Mlado moštvo ERE Šmartno je uspešno pričelo tekmovanje v medobčinski nogometni ligi in odločno napoveduje boj za prvo mesto in napredovanje. Po treh kolih so Šmarčani brez izgubljene točke na prvem mestu. V I. kolu so v Brežicah premagali domačine s 3:1, v 2. na domačem igrišču Kovinarja iz Štor s 4:2 in v tretjem še gostitelja v Hrastniku s 4:2. Zavidanja vredna učinkovitost, v nedeljo pa bodo gostovali pri Celulozarju v Krškem, (ap) Športna zveza organizira 1. 10. 1991 Cooperjev test na mestnem stadionu s pričetkom ob 17. uri. Test boste opravili na atletski stezi, ker lahko na njej natančno izmerite dolžino pretečene proge. Vsak udeleženec prejme športno značko. Ljubitelji teka, udeležite se testa v čim večjem številu. ŠPORTNI POZDRAV! Šahovske novice Prvega odprtega delavskega moštvenega šahovskega prvenstva Republike Slovenije se je iz velenjske občine udeležila le ekipa RLV, ki je po uspešnih igrah tudi zmagala. Prvenstvo je bilo v soboto v Ljubljani. Vrstni red: 1. RLV 21 (37), 2. Molekula Litija 18 (31), 3. TET Trbovlje 16 (29,5), 4. Fronta Ljubljana 16 (27,5), 5. Papirnica Količevo 15 (29,5) itd. Nagradnega hitropoteznega turnirja posameznikov v počastitev rudarskega praznika se je udeležilo večje število domačih igralcev. Vrstni red: Goršek 12,5, Brešar 10,5, Kristan 10,5 itd. Turnir je štel tudi za prehodni pokal šaleškega šahovskega društva za' september. Skupni vrstni red: Goršek 71, Brešar 71, Stropnik 67, Kristan 66, Matko 63 itd. V prijateljskem hitropoteznem dvoboju na 10 šahovnicah med Velenjem in Slovenj Gradcem so v Velenju zmagali gostje s 107,5:92,5, v povratnem dvoboju v Slovenj Gradcu na 11 deskah pa so bili boljši Velenjčani s 129,5:112,5. Najboljši pri Velenj-čanih so bili Goršek, Kristan in Matko, pri Slovenjgradčanih pa Krumpačnik, Peruš in Šmon. Š. C. GLASBENI KOTIČEK Pripravlja D.J. Robby Bratuša KUHARSKI NASVETI Na lestvici Video Top dvajset je bil najdalj časa With or without you, skupine U 2. Na prvem mestu je bil šest tednov zapored (od 17. 3. do 22. 5. 1987). Pesem, po kateri je nastalo največ video spotov — 18 — je bila Leave it skupine Ves. Impresivni so tudi podatki o številu predvajanih videov. Na dan jih na MTV zavrtijo povprečno 200, od 1. avgusta leta 1981, ko je nastala MTV, so predvajali več kot 8000 različnih videov, doslej pa so v tem času vsega skupaj 730.000-krat predvajali glasbeni video spot. Daniela, prva zasebna kavarna v Velenju OVEN — od 21. marca do 21. aprila Za vami so precej naporni dnevi, časa za počitek pa si kot vedno, ne boste znali vzeti. Zato lahko kmalu pričakujete zdravstvene težave, če ne drugega prvi jesenski prehlad. Tudi zelo nataknjeni in živčni boste prihodnje dni, vse to zato, ker jih boste od nekoga, ki je pomemben v vašem nadaljnjem življenju, krepko slišali. Doma vas bodo pogrešali, saj boste spet veliko zdoma. BIK od 21. aprila do 20. maja Res boste za svoje čustveno življenje poskrbeli bolje, kot v preteklih tednih vendar vas ne bo vodilo srce, ampak zdolgočasenost in potreba. Zato lepi trenutki ne bodo dolgo trajali, saj vas bo »naključni« partner kaj kmalu spregledal. Zamerili se boste prijatelju izpred nekaj let, ker boste zavrnili njegovo povabilo. Vi se zato trenutno ne boste nervirali, vam bo pa že kmalu žal. Vzemite si spet čas za svoje telo in boljše počutje. DVOJČKA od 21. maja do 21. junija Občutek, da vas nihče ne razume se bo nadaljeval tudi ta teden. Zelo se boste oddaljili od prijateljev in morebitnega partnerja in se zaprli vase. Ugotovili boste, da je prišlo že tako daleč, da se smilite sami sebi. Poleg tega bo na delovnem mestu vedno bolj napeto, sodelavci pa bodo vsak dan bolj zahrbtni in nesramni. To lahko pripišete le temu, da se tudi oni zelo bojijo za svojo službo, kaže pa precej slabo tudi za vas. RAK od 22. junija do 22. julija Malo ste se zaračunali in si na pleča nakopali kar preveč dela za 24 urni dan. Potrebovali bi vsaj enkrat daljšega ali pa raketo, saj sicer nikakor ne bo šlo, pa še v depresijo lahkc^padete. Kriza se bo le stežka razpletla, pa še to po zaslugi nekoga drugega in njegove dobre volje. Pozneje vam ne bo žal, saj ste počitek, pa čeprav delaven potrebovali. Pred vami pa je romantičen teden, zakaj, veste le vi! LEV od 23. julija do 23. avgusta ^ Domov se bo vrnila harmonija in zdelo se bo, da tudi sreča. Združevalo vas bo predvsem neka nova delovna zadolžitev, možno je, da se boste prav v tem tednu odločili za pomemben korak, kot je gradnja hiše ali adaptacija stanovanja. Pomemben zato, ker vam finance kljub temu, da niso slabe, niso tako močne, da bi šlo gla