200
Ozir po domovini.
Železna Kapla in njena okolica
na spodnjem Koroškem.
Spisal Ozbalt Dullar, prost kmet v Remšeniku. *)
Ako, dragi popotnik, prideš do Sinče vesi, kjer ima železnica postajo, stopiš na cesto, ktera iz Velkovca drži proti jugu. Ce vprašaš ondotne prebivavce, kam ta cesta pelja, odgovorijo ti „tentr v Kaplo", to je, proti železni Kapli. Ce potuješ naprej od Sinče vesi proti Dobrli vesi, imaš na desno in levo ravnine, in tako naprej od Dobrle vesi proti Goselni vesi in od Goselne vesi proti Sitari vesi. Tu pa imaš že na desno in levo male griče, s črnim gojzdom obraščene, in četrt ure od Dobrle vesi proti jugu vidiš v ravnini zrkalu podobno ,,Jezero", kaki dve četrti ure dolgo^in eno široko , in če storiš še nekoliko stopinj od Sitare vesi, prideš do neke gostilnice ,,Miklavec" po imenu. Tukaj ti svetujem se oddahniti; dobro ti bode postreženo. Ce stopiš zopet na cesto, ktera te je sem pripeljala, si koj pred mostom, ki drži čez vodo (Belo), ktera priteče od Železne Kaple. Tukaj ti je pogled zaprt. Pred seboj vidiš le visoke gore, ktere držijo od izhoda proti zahodu; dve uri od ondot v izhodu je visoka gora „Peča" v zahodu pa „Obir" — slovite zavoljo svinčene rude. Ne bom ti, dragi prijatel, na drobno popisoval dalje vsake stezice; idi z menoj, da prideva do „Plavžau g. J. Kompoša,   kjer  svinčeno  rudo spuščajo.    Ko čez
*) Mični ta popis nam je gospodar Ozbalt Dular poslal s, tem-le pisemcem: „Da milost najde moj slabi spisek, naj vam na kratko povem svoj življenjepis. Rodil sem se leta 1836 pri „ Jezeru". Moji starši niso bili premožni; ni mi bilo mogoče v mladosti šole obiskovati; moje opravilo bilo je čedo pasti; le sam po sebi sem se nekoliko brati naučil; v moji doraslosti mi je bil vojaški stan odločen; le tri leta sem služil; tu mi je bila lepa priložnost, da sem se pisati naučil; hvala zato ! Ne nosim ne visokega cilindra in ne oguljenega fraka, ampak le v kmečki klofeti polje obdelujem; v srci pa živo ljubezen do domovine imam: zatoraj kolikor mi kmečke opravila dopuščajo, jemljem pero v roko. Tako sem tudi ovi sestavek spisal. Večkrat bi ,,Novicam", kterim se imam zahvaliti za vse, kar znam, rad kaj pisal; samo nauka sem potreben, ker sem samouk, da ne vem, kako bi pisal. Kar pa vem in znam, to vem po „Novicah". — „Novice" so radostne sprejele ta sestavek; tako vesele so ga, da samo to rečejo: Le veliko tacih Dularjev, ki marljivo zemljo obdelujejo, pa so verni sinovi matere svoje, in kmali bode bolje!                                                              Vred.
most stopiva, se nama dolina stiskati začne, in tako ozka ti je, da je komaj poleg vode za cesto prostora. Tukaj pa enmalo postojiva, da ti pokažem spomina vredne reči starodavnih časov in pa naravske imenit-nosti. Koj tje čez most se vidijo na levo nad cesto vislice, kterih dva zidana stebra še stojita, na desno sred vode na skali, pa majhen stolpič za strelni prah. Ogleduj zdaj na pol razsute trdnjave starodavnih časov, kajti vidi se še dandanašnji na desni, kakih šestdeset sežnjev visoko na skali „Tabor", kterega zid ima še kacih deset čevljev visočine. Lahko bi ga prav na drobno mero popisal, pa vem, da bi le starinarje to mikalo, večine bravcev pa ne. Na levi strani je enmalo manj skalovito, toda zlo strmo, in tu se nahajajo trije tabori: prvi spodnji, kakih 25 sežnjev visoko nad vodo, je okrogel in zlo zasut in zaraščen; srednji tik spodnjega napol razvaljen, zasut in obraščen je na štiri vogle; zgornji je kakih 20 sežnjev od srednjega.
Kakor zgodovina in ljudska pravlica pripovedujete, je spodej bil zid od ene do druge strani; na tadanji poti so bile obokane vrata, ktere, podobne sedanjim cerkvenim velikim vratom, so njega dni ob napadih za-perali; zgorej omenjeni zid je dolino zaperal. Ko je leta 1483 Turek v to dolino prihrul, so Kaplanci ,,Belou zaprli; ko se je pa Turčin v to tesnino navalil, so vodo odprli, in z višin po pečinah so skale nad-nj sprožili in ga tako zmagali. Oni zid je še do novejših časov stal, na vsaki strani vrat pa en „tabor"; leta 1825, ko so cesarsko cesto tod vravnali, so ta obok z enim ta-barom vred podrli, druzega pa pozneje, ko je bila cesta zopet predelana.
Ko skoz to sotesko prideš, se ti prec pogled raz-prostre; kmali zagledaš, v znožji peterih dolin v ravnini prav prijeten trg: to je železna Kapla. Le-ta kraj pa se zato tako imenuje — pripoveduje govorica — ker prvi tukajšnji naselniki bili so rudokopi, ki so rudo v ondotnih gorah kopali in od knapov temu kraju dali ime „kapla". Da pa se Železna imenuje, ste zopet dve govorici: ena trdi, da so tadanji rudokopi sprva železno rudo kopali (sedaj le svinčeno kopljejo), druga pa pravi tako: Ko so Turka tukaj popolnoma potolkli, je z železnim pismom obljubo potrdil, da le-sem ga ne bode več. To poslednje za bolj verjetno trdijo. Kje se pa ovo „železno" pismo nahaja, jez ne vem, Če učeni gospodje ne vejo več.
(Dalje prihodnjič.)
244
Ozir po domovini.
Železna Kapla in njena okolica
na spodnjem Koroškem.
Spisal Ozbalt D u 11 ar,   prost kmet v Remseniku.
(Dalje.)
Kazal bi ti, dragi popotnik, lahko tako naprej pot čez hribe in doline in popisavai ti male in veče cerkvice, vasi in trge; al bojim se, da bi bravcem,,Novic" ne bil ta popis predolgočasen; zato preskočim marsikaj, da prideva na vrh, ki se imenuje žolcpaški vrh. Enmalo pod vrhom od Oršove nazaj proti jugu stoji cerkev sv. Lenarta. Tukaj je kaj visoko in odsolnčno; sneg malokdaj pred polovico majnika odtod zbeži. Opomina vredno je, da pri tej cerkvi so na vratih nabite konjske podkve. Ljudska pravlica pripoveduje, da so te podkve turške. Gotovo je, da so njega dni od štajarske strani le-sem Turki privihrali in da jih je potem megla v oršovske pečine zapeljala, kjer so žalosten ali za te kraje vesel konec storili. V ta spomin so pribite te podkve na cerkvene vrata, da so znamenje , da je Turek grozil, da tudi v tej cerkvi hoče svoje konje krmitiv Nahaja se tudi železna veriga okoli in okoli cerkve. Ce storiš še nekaj stopinj, v pol uri si na vrhu. Tu se ti odpre zlo zlo grapast svet Žolc-pah: al če tudi tu visoko stojiš, ti je pogled zaprt po visocih gorah. Tu ti stoji^ pred očmi proti jugu Kočna, ktera meji Kranjsko in Stajarsko od Koroškega; proti izhodu je O r sova, in skoz to grapo vidiš za pičico štajarskega polja; proti severju je Peca, in naravnost nazaj se vidijo rehperški hribje, čez ktere se na koroško polje vidi; proti zahodu vidiš Obir, malo bolj proti jugu Košuto, ki se unkraj proti zahodu veže z Ljubeljem.
Dragi popotnik, če zapustiš ta kraj, in se povrneš zopet na cesto, ki drži od Kaple proti jugu, in potuješ naprej po dolini, ki se imenuje „Belau, poldrugo uro od Kaple, zagledaš na levi strani na skalnati steni na-malanega sv. Krištofa. Tako velikanska podoba je, da meri čez 33 čevljev; leta 1861 so jo ondotni sosedni kmetje malati dali. Storiš še nekaj stopinj, in prideš do ljudske postaje pri „S k al ar j u"; nekdaj je stala tam velika skala; odtod to ime zdaj.   Ce pa storiš še nekaj
korakov, imaš pred seboj toplice, v kterih je kisla voda , zdravilna v raznih boleznih. Te toplice je postavil leta 1821 gosp. Mihael Pesjak iz Ljubljane. Nahajajo se 4 studenci (vrelci); studenec številke 4. je zdaj najboljši za pitje.
Od toplic se cesta po strmolih spenja, in tako v treh četrtinah ure do vrha dospe. Ko do vrha prisopihaš, ,se ti unkraj razprostre lepa dolina „Jezero."
Čeravno, dragi moj popotnik, na visokem hribu stojiš, pa je tvojim očem vendar pogled zaprt. Okrog in okrog se nahajajo visoke gore; proti izhodu je Kočna, ki meji Zolcpah, Belo in Jezero; proti zahodu tikama mali Storžec, bolj proti jugo-zahodu je mali Grintovec, ki se v zahodu s Košuto veže,, proti jugu vidiš veliki gorenski Storžec.
Ako se navzdol po cesti spustiš, v pol uri prideš do ravnine; tu pod goro je ljudska postaja pri „Stule r ju." Če storiš še nekoliko korakov, imaš pred seboj zalo cerkvico, posvečeno sv. Andreju, ktera nekoliko na griču stoji. Ljudska pravlica govori, da njega dni je tukaj jezero stalo in da do cerkve so se v čol-ničih vozili. Odtod tudi temu kraju tako ime. Zdaj lahko po ravni cesti korakaš; v poli ure zagledaš na desni zahodnji strani novo farno cerkev sv. Osvalda, ktero so pokojni knezoškof A. Slomšek leta 1855 posvetili. Kmali se začne cesta navzdol spuščati po klancih; v poli ure prideš do pod „Loga", tukaj se ena pot spušča na desno, po kteri se pride čez Javornik do Tržiča. Po drugi cesti pa med gorami do meje koroške in kranjske. Potem se začne Kokra, in naprej v petih urah prideš do Kranja.
(Dalje prihodnjič.)
    267   
Ozir po domovini.
Železna Kapla in njena okolica
na spodnjem Koroškem.
Spisal Ozbalt Dullar,  prost kmet v Remšeniku.
(Konec.) Od prebivavcev te okolice in njih stanja.
Dragi popotnik! ko sem ti do zdaj navodil pote, doline, hribe, više gore, tudi nekaj sel, hočem ti tudi povedati nekoliko od tukajšnjih prebivavcev, njih noše, vsakdanjega življenja in obrtnije.
V okolici pri ,,Jezeru" se noša vjema z nošo Kranjcev, ravno tako tudi vsakdanje življenje, pa vendar je sedaj proti nekdaj zel6 različna. Nekdaj so nosili obleko, ktero so doma pridelali, jerhaste ali iz domačega sukna narejene in platnene hlače; robcev ali, kakor tukaj zovejo, antvole, haderce, še poznali niso. Sedaj vidiš seljaka v tuji opravi, v pavoli in svili itd. Ravno tako je tudi v hrani. Zavživali so črn kruh, vinca so malo pili, kave še poznali niso. Sedaj je vse drugače; kava je v vsaki hiši doma, in vendar zemlja jim le to rodi, kar je rodila njihovim preddedom. Resnica je,* da časi so se zboljšali, kupčijstvo jim več dohodkov donaša, v obrtnijstvu so tudi bolj izurjeni. Pred-dedje so se pečali večidel le z živinorejo in poljedelstvom; veči posestniki so imeli po 15 do 18 krav in so na cente masla prodajali; sedaj pa večina masla v kavi1 utone; redili so tudi od 80 do 100 ovac; to je še pri starem. Z lesom je bila njega dni slaba kupčija ; pred petdesetimi leti se je mecesnovo drevo okoli 20 sežnjev dolgosti in 3 čevlje debelo komaj za 8 grošev prodalo. Z lesom se je kupčijstvo zlo pospešilo; leta 1841 so začeli s deskami kupčevati; od začetka se jih je prodajalo 100 po 10 gold., v desetih letih se je cena narastla za polovico in sedaj še više.
Čez „Jezerski Vrh'* se je od nekdaj tovorilo in vozilo do današnjega dne.   Tu so vozili od Kaplje proti
Kranju vsakovrstno blago: mecesnove deske, jelke itd., in od nasprotne strani pa Kranjci tako. Zdaj pa, kar seje mariborska-celjovška železnica odprla, je vsa druga. Tukajšnje blago gre vse le proti Sinčevesi na železnico. Brez števila ljudi si je tu svoj kruh služilo, kteri si ga zdaj ne morejo. Nam železnica ni mati, le mačeha je. Ljudje so po teh hribih pa njega dni tudi bolj naravno živeli, mehkužnosti v hrani in lišpa v obleki niso poznali, ker v onih časih je bila obrtnija podrtija. Se le zdaj v novejših časih so bolj od naravne poti odstopili. Kmetiški ljudje so se le za domačo potrebo z poljedelstvom in živinorejo pečali, večina tržanov so si svoj kruh že od nekdaj služili pri rudi, sedaj je vsa druga. Do leta 1863 je bilo do 500 rudokopov v tej okolici; sedaj jih je komaj 120; svinca se je naredilo od leta 1844 do 1848 na 9900 centov v enem letu, nekdaj pa še več. V novejšem času je jelo to pešati in dandanas se ga komaj dobi do 800 centov na leto.
Dragi popotnik! ako bi bil ti pred 20 leti potoval skozi to gorato okolico, vidil bi bil vse s črnim gozdom obraščeno. Al v dvajsetletni dobi je nemila sekira ljuto gospodarila v onih gozdih; marsikteri kmet ga ima zdaj komaj za svojo potrebo; nahajajo se tudi, kteri, čeravno so lepe novce skupili za svoje premoženje, pa se niso nič kaj na višo stopnjo povzdignili. Bili so oni časi zlati časi za okolico; prodalo se je dosti oglja, desak; rudarstvo bilo je v dobrem stanu; živina se je tudi drago prodajala; više nad 10.000 gld. je donašalo; al zdaj vse nekako peša; na korist tej okolici je vstala tukaj fabrika, ktera okamnivno apno (cement) žge in že dve leti tukajšnjim prebivavcem nekoliko zaslužka daje.
Tukajšnji prebivavci so dobro volj nega značaja; za izobraženje in napredek narodnosti jim je malo mar; poslavil bi jih, ako bi rekel, da dremljejo, zakaj kdor dremlje, se vendar kaj sliši in čuti; toda oni še trdo spijo. Oni ne bero nobenih časnikov, izgovarjaje se, da „ne zastopijo hrvaščine l" Kaj pa da, ker se nočejo učiti čistega maternega jezika — mile slovenščine naše! Največ je tega krivo to, da so prebivavci razdvojeni v kmete in tržane. Kmetje so po rodu vsi Slovenci, pa tudi trzanje so slovenskega rodii, pa zanemarjajo mater svojo; šola je le nemška, zatoraj kmetiški otroci šolo malo obiskujejo, in še ta , kteri je v prvi razred hodil, ne vidi koristi od nje. Stopi, dragi popotnik, le v cerkev, ko se opravlja božja služba, in vidil in slišal boš čudne reči. Duhovni gospod na leči (prižnici) ljudstvu po slovensko božjo besedo razlaga, na koru pa — nemško pojo. Ali ni to narobe svet? Ravno taka je tudi v šoli.    Jemlji tedaj omiko, pa je ne kradi!
268