NETOPIR.
Mraz je razprostrl svoja krila čez vas. Ker je bila ravno nedelja, ]er ludi hlapec Ivan (ali kakor so ga domači klicali, Jan) prej dogotovil svoje opravilo v hlevu.
Prišel je v hišo in je prinesel v klobuku netopirja s seboj. Pokazal ga je otrokom, ki so začudeni gledali vanj. Ko so se ga nagledali, odnese ga Jan zopet na dvorišče. Gospodinja še ni imela večerje pripravljene, zato se vsede Jan med otroke in jim pravi: MČe boste pridni, vam povem istorijo o netopirju Otroci veselo poskočijo in ga zaprosijo, naj jim pove istorijo: ,,Jan, oh povej nam zgodbico o tem tič-mišu!"
Jan začne: ,,Nekdaj še ni bilo te čudne živali. A postala je tako. Svoje dni so se delile miši v dva rodova. Tadva sta si nekoč napovedala vojsko. Prvemu rodu se je že godilo silno slabo. Umakniti se je moral v zidano ograjo ter zadelati vse luknice, da oblegalci niso mogli noter. Ker pa niso itnele zaprte miši nič živeža, pretil jim je pogin vsled gladu. V tej veliki sili so prosile miši Boga, naj jih reši gladu in sovražnika. To jc uslišal Ijubi Bog in izpolnil njih prošnjo. Dal jim je peruti na prednje noge. In s temi še sedaj v hladnih večerih frče po zraku. A to niso veL miši, ampak netopirji.                                                                   Polenčan