beseda materina, kolika blagodat človeku od Boga!
PRILIKOVANJE
V slovenščini pišemo besede tako, kot so nastale. Ker pa jih včasih izgovarjamo drugače, ko jih pišemo, nastanejo pri pisanju težave. V govoru se namreč takrat, kot sta skupaj dva soglasnika, sprednji prilagodi po zvenu prihodnjemu: zveneč postane nezveneč (vrabci — vrap-ci, gladka — glatka, zvezki — zveski, dež prši — dšprši), nezveneč pa postane zveneč (glasba — glazba, svatba — svadba, viš ga no — viž ga no). Ta pojav imenujemo prilikovanje, ker se en soglasnik priliči drugemu.
Posebno radi delamo napake pri pisavi predpon raz- (pišemo razstava — izgovarjamo rastava), iz- (izpremeniti — ispre meniti), vz- (vzporeden — vspo reden), ob- (obsoditi — opsoditi) pred- (predpasnik — pretpasnik) od- (odstraniti — otstraniti) pod- (podčrtati — potčrtati) brez- (brezsmiseln — bresmi sein), med- (medsebojen — met sebojen), nad- (nadstropje —-natstropje).
VAJA: Popravi napake pri naslednjih besedah: rizba, rastopi na, vspeti se, vshod, isteči se rastava, breskrben, potplutba bresrčen, iskoreninitl, možki, Jo ško, teško, vrapca, nahrptnik svatba, istopiti, molzti, ispreme niti, pretsednik, vsplameneti
ivan pregel
.
vsporeden, potkupiti, natkolen-ka, optožiti, pretstojnik, potplat, grizti!
PRAVOPIS
DELJENJE
Besede delimo na koncu vrste, kadar jih ne moremo izpisati v celoti.
Nesestavljene besede delimo tako, da jemljemo soglasnik med dvema samoglasnikoma k naslednjemu zlogu (do-mo-vi-na, kr-ti-na), prav tako pa v skupine soglasnikov tisti del te skupine ki ga je mogoče lahko izgovoriti (do-bra, god-lja, jer-bas, s kol-mi gum-bi, ljud-stvo, pod-kve, klan ček).
V	sestavljenih besedah deli mo predpono od osnovne bese de (brez-glav, na-brati, ob ležati med-vojen, do-stopen, pred ložek, po-drezati, raz-veza).
RABA VELIKIH IN MALIH ČRK
V	stavku
Velika začetnica stoji na začetku stavka (Sneži.). Za dvopičjem stoji velika začetnica le v direktnem govoru, torej za narekovajem (Dejal je: „Pridi!“).
Osebna imena
Osebna imena so lahko lastna (Blaž, Alenka, Rožič) ali občna (kovač, smučarka, poštar); prva pišemo z veliko začetnico, druga z malo.
REŠITEV VAJ iz prejšnje številke
1.	Z vodo, s čisto vodo, z umazano vodo, s črnim oblakom, z velikim veseljem, s skrito tesnobo, z gibkim galebom, z nabrušenim obličjem, z jutranjo kopeljo.
2.	H gladu, h kosti, k mravlji, k studencu, h kruhu, k hrastu, k ladji, h kozi, k hiši, k cesti, h gosi, k postelji, h gori.
Prava lastna imena so tudi tista, ki označujejo osebe po narodnosti (Slovenec), državljanstvu (Jugoslovan) ali kraju (Tržačan), zato jih pišemo z veliko začetnico.
Iz osebnih imen delamo svojilne pridevnike, ki se končujejo ali na -ov, -ev, -in (Vodnikov, Župančičev, Micikin) ali na -ski, -ški (slovenski, ameriški). Prve pišemo z veliko začetnico, druge z malo.
ZAPOMNI Sl: Svojilni pridevniki, ki jih delamo iz moških samostalnikov, imajo končnico -ov (Janezov), razen če se končujejo na -c (pajac — pajacev), -č (kovač — kovačev), -ž (mož — možev), -š (koš — košev), -j (panj — panjev). (Teh pet soglasnikov si zapomnimo tako, da se naučimo stavek Cene, češnje že še je-, v njem se besede začenjajo s temi soglasniki.)
VAJE
1.	Izpelji svojilne pridevnike na -ov ali -ev iz naslednjih moških imen: Andrej, Sodja, Ostriž, Jurčič, Božič, Krpan, Jama, Brdavs, Komac, Aleš, Ilc!
2.	Izpelji svojilne pridevnike na -in iz naslednjih ženskih imen: Andreja, Micka, Marjetka, Ivana, Stanka, Vlasta, Ivanka, Zofka, Zdenka, Vida, Marija, Petra!
3.	Napravi iz naslednjih besed imena narodnosti, državljanov ali krajanov: Štajerska, Afrika, Dalmacija, Nemčija, Kranj, Maribor, Rim, Anglija, Bela krajina, indija, Gorenjska, Amerika, Trst, Celje, Ljubljana, Koroška, Jesenice, Postojna, Avstralija, Kras!
Zemljepisna Imena
Zemljepisna imena dajemo pokrajinam (Dolenjska), državam (Italija), deželam (Kranjska), krajem (Ig), goram (Triglav), vodam (Mura), celinam (Azija) in zvezdam (Jupiter). Pišemo jih z veliko začetnico.
NASLOVNA STRAN: K Vrbskemu jezeru prihajajo Celovčani radi tudi pozimi.
(Iz knjige Hans G. Trenkwalder KLAGENFURT, Carinthia, Celovec)

duhovna prenova evrope
zahteva časa
Pred nedavnim Je govoril papež pred visokimi zastopniki zahodnoevropskih politikov In cerkvenimi voditelji o tem, da Je za rešitev sedanjih svetovnih kriz nujen glas Evrope kot enote. Med drugim je rekel:
Zedlnjevanje Evrope mora Imeti za svoj temelj In za svoja tla, Iz katerih se bo hranilo, nravno In duhovno prenovo zahodne kulture. Za to prenovitev kulture se Je treba nit manj z vsemi silami prizadevati kot za zedlnjevanje Evrope.
Kot Je bilo krščanstvo v prvem tisočletju, tako Je tudi danes sposobno uspešno pripomoči, da se iz mnogovrstne kulture evropskih narodov ustvari nova skupna evropska civilizacija.
Ta prenovitev In nova skupnost odvisi v bistveni meri od okrepitve In poglobitve temeljnih nravnih In duhovnih vrednot. V preteklosti Je krščanstvo naučilo evropske narode, da so te vrednote znali ceniti In živeti.
Take vrednote so med drugim:
dostojanstvo človekove osebe In njegove neodvzemljlve temeljne pravice, nedotakljivost življenja, svoboda In pravičnost,
sočlovečnost in vzajemnost (posebno z revnimi in tistimi, ki so bili oropani svojih pravic),
odgovornost za uresničevanje svojega življenja In skupno blaginjo, zavzetost za podrazvita ljudstva, krščansko ureditev svetä ter gojitev kulturne In verske dediščine.
Spričo ogromnih svetovnih kriz, ki Izzivajo Evropo kot celoto, Je razočaranje zunaj Evrope toliko večje, kolikor bolj so danes „nepremagljive“ ovire na poti k zedinjenju Evrope obrobne gospodarske težave, pomanjkljivo sodelovanje ali narodni predsodki. Samovoljo posameznih narodov je treba odpraviti. Sicer pa ta, če jo primerjamo z resničnimi težavami človeštva, ponikne sama v sebi.
Vedno več je naporov politikov In članov krščanskih Cerkvä za ponovno zaceljenje nastalih razpok In prelomov. Sproženi postopek zedinjevanja se srečuje s težavami že pri zahodnoevropskih državah, kaj šele po vsej Evropi od Atlantika do Urala. A spričo te začete poti ni nobene druge pametne možnosti.
^ Založnik: Avguštin Čebul, župnijski urad Št. Lenart. 9587 Bičarja vas.
Odgovorni urednik: dr. Janez Hornböck, 9020 Celovec, Vik-,r'nger Ring 26. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26. Usmeritev: Versko-kulturnl . in Informacijski mesečnik za \Slovence na tujem.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Viktringer Ring 26.
A-9020 Klagenfurt Austria
NAROČNINA (v valuti zadevne dežele):
Anglija	5 (un.
Avstrija	130 šil.
Belgija	400 fran.
Francija	60 tran.
Italija	12.000 lir
Nemčija	20 mark
Nizozemska 20 gid.	
Švedska	60 kron
Švica	19 fran.
Avstralija	9 dol.
Kanada	12 dol.
ZDA	10 dol.
Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava NAŠE LUČI.
PRINTED IN AUSTRIA
J
kaj je pa doma novega ?
na sploh
OMEJITVE PRI PORABI ELEKTRIČNEGA TOKA
Slovensko elektrogospodarstvo se je moralo v prvi polovici januarja zaradi okvar v šoštanjski termoelektrarni od-lofiiti za tretjo stopnjo kritičnega stanja. Polega glavnih industrijskih porabnikov elektrike kot so elektroplavž v Štorah in tovarna aluminija v Kidričevem so omejitve te stopnje zajele tudi skoraj polovico gospodinjstev in drugih privatnih odjemalcev. Odklopi so trajali po dve uri.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
je za lačne ljudi v afriških državah zbral skoraj milijon dinarjev. Toliko je na poseben žiro račun Rdečega križa nakazalo 317 darovalcev. S tem denarjem so kupili hrano in zdravila in poslali v Etiopijo, Mali, Mavretanijo, Mozambik in Čad. Tudi slovenska Cerkev se je odzvala klicu lačnih in bolnih v teh državah. Rdeči križ je zbral tudi nekaj nad štiri milijone dinarjev za pomoč prebivalcem pod Kopaonikom v Srbiji, kjer je potres razrušil domove
PTUJ je naravno mostišče za Dravsko in Ptujsko polje, za Slovenske gorice in Haloze. Na tem mestu je najlažji prehod prek Drave in tod drži hkrati najkrajša pot iz Panonske kotline v Italijo.
mnogih družin. Tam so že postavili pet montažnih hiš za socialno najbolj ogrožene prebivalce potresnega področja. Pomoč so zbirali tudi za prebivalce nekaterih občin na Kosovu, kjer je divjala snežna ujma.
SNEG IN MRAZ NAPRAVILA PRECEJŠNJO ŠKODO
Zmrzal je v prvi polovici januarja pobrala precej oljk v oljčnih nasadih portoroškega podjetja Droga. Zamrznile so tudi vse spomladanske cvetače, ki so jo v slovenski Istri posadili na 20 hektarih. škodo bo čutiti pri letini čebule, pšenice, saj je bila ponekod zaradi burje snežna odeja pretanka. Sneg in burja sta zelo ovirali promet po cestah in na železnici, kjer so imeli predvsem mednarodni vlaki, ki prihajajo z juga, tudi po deset in več ur zamude.
TRIDESETLETNICA MARIBORSKE UMETNOSTNE GALERIJE
To obletnico je najmlajša med kulturnimi ustanovami tega mesta praznovala povsem delovno. Le razstava z naslovom „Likovno življenje v Mariboru med obema vojnama“ je spominjala na ta pomemben jubilej. Razstavljena dela so večinoma last Galerije, nekaj pa so jih posodili družbeni in zasebni imetniki. Glavna naloga Galerije je, da za severovzhodno Slovenijo zbira likovne umetnine, jih hrani, raziskuje in prikazuje na razstavah doma in po svetu. Seveda po svojih močeh spremlja tudi likovno dogajanje po svetu. Med največje galerijske uspehe sodi razstava flamskih in nizozemskih mojstrov risbe in razstava del ekspresionista Edvarda Muncha. Letos pripravljajo med drugim tudi retrospektivno razstavo mariborskega slikarja Antona Grajca in pomurske skupine: Mesarič, Logar, Manko in Dauč.
od tu in tam
CELJE
Kmetje v tej občini so lani dosegli nekaj lepih uspehov. Prireja mleka se je
povečala za 17 odstotkov, govejega mesa pa za 12 odstotkov. Poželi in pospravili so tudi več pšenice in koruze, kot pa so predvidevali načrti. Pridelali so več kot 165 ton sadja, še enkrat toliko kot prejšnje leto. Izsušili so 271 ha zemljišč. Kmetje so v obnovo kmetijstva vložili 13,2 milijona dinarjev, manj kot so pričakovali, ker so se obrestne mere preveč zvišale.
IDRIJA
Strelski šport je v tem rudniškem kraju po skoraj dveletnem mrtvilu znova zaživel. Občinsko strelsko društvo ima sedaj okoli 200 članov, ki so razdeljeni na pionirsko, družinsko in sindikalno sekcijo. Strelci uporabljajo za vajo in različna tekmovanja večnamenski prostor v avli športnega centra. Tu so u-redili strelišče za zračno puško z osmimi strelskimi mesti. V letošnjem tekmovalnem obdobju bodo priredili tri tekmovanja v streljanju s puško ter več tekmovanj v streljanju s serijsko zračno puško.
KOPER
Čebelarsko društvo je na svoji letni seji ugotovilo, da je zanimanje za čebelarstvo posebno med mladimi vedno večje. To je verjetno sad njihovega prizadevanja, da bi bili čebelarski krožki na vseh osnovnih šolah. Društvo šteje 143 članov, ki razpolagajo s 3200 panji. Lani so na njih pridelali okoli 38 ton medu. Letos imajo v načrtu več predavanj po šolah in šest tečajev za čebelarje. Pri tem delu jim bo prišel zelo prav diaprojektor, ki so si ga pred kratkim nabavili.
KRANJSKA GORA
Hotelirji in gostinci so si januarja zadovoljno meli roke, saj je bilo svetovno-znano športno središče zasedeno do zadnjega kotička. Tuje agencije so to zimo pripeljale predvsem Francoze in Skandinavce, pa tudi iz sosednjih pokrajin je bilo dovolj gostov. Gorenjka, turistično podjetje, ki ima v zakupu vse tukajšnje hotele, je pravočasno poskrbela za obnovitvena dela v vseh hotelih, tako da letos ni bilo posebnih
kaj je pa domä novega ?
ŠKOCJAN pri Novem mestu je lepa, velika vas v dolini potoka Ftädulje in na položnem pobočju, ki se
dviga proti jugu.
Pritožb gostov. Največ stroškov je hotelirjem napravil hud mraz. Hotel Larix je vpeljal vožnjo na saneh iz 16. stoletja.
Ljubljana
»Ameriški lesorez — preporod in novosti“ je bil naslov razstave v dvora-ni Moderne galerije. Razstavo, ki jo je Posredoval Ameriški center v Ljubljani, le Pripravil direktor Svetovnega gratič-ne9a sveta Leslie Luebers. Med 38 le-
sorezi so dela Franka Stella, Sol Le Witta in Jim Dina.
LJUBLJANA
Podjetje Agrostroj je v afriško državo Kenijo izvozilo sto kompletov namakalnih naprav za manjša posestva. To je bila prva od štirih pošiljk, ki ima vsaka zase vrednost okoli 300 tisoč dolarjev. Kenijska država bo namakalne naprave plačala s kvalitetnimi kožami, ki jih bo kupilo kamniško podjetje za predelavo
usnja Utok. S prodajo visokokvalitetnih usnjenih izdelkov na zahodnem tržišču pa bo Utok poravnal devizne dolgove Kenijcev pri Agrostroju.
LUTVERCI
Požar, ki je izbruhnil v staji govedorejske farme, je napravil za šestdeset milijonov dinarjev škode. Več kot sto glav živine, ki so jo hoteli januarja izvoziti v Italijo, se je zadušilo in zgore-
(dalje na strani 9)
kadar si ne zna narod pomagati drugače, se zateče v smeh
VEDNO JE BREZ TEŽAV DIHAL, SAJ JE UŽIVAL PLJUČNO PEČENKO.
Res nas vsa ta naša birokracija veliko stane. Vendar je to v primerjavi s škodo, ki jo naredi, malenkost.
NAŠ JUTRI JE TRENUTNO TAKŠEN, DA SE NAM NIKAMOR NE MUDI.
Da je ne bi pozabili, pušča generacija, ki odhaja, za seboj ogromne dolgove.
DETERGENTOV ZA PRANJE MOŽGANOV NIKOLI NE ZMANJKA.
Prav imajo tisti, ki trdijo, da pri nas nimamo enopartijskega sistema. Pri nas še sistema nimamo. LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI NEMEC.
Pri nas Je svoboda misli. Če mislite drugače, niste svobodni.
OSEBNA POTROŠNJA SE MANJŠA, SAJ POSTAJA OSEBNA POTROŠNJA NEKATERIH TOVARIŠEV VSE BOLJ DRUŽBENA POTROŠNJA.
Tisti, ki so obljubljali na veliko, imajo zdaj vse.	Po PAVLIHU
1
g
Svečnica, praznik Jezusovega darovanja, nas opozarja na veliko nalogo, ki jo imamo: da smo nosilci Kristusove luči svetu in ljudem, ki še iščejo. V rokah nosimo goreče sveče, da bi naše srce gorelo za druge. Miza božje besede in miza božjega kruha, h katerima sedamo pri sveti daritvi, naj nam dasta potrebne moči. Očistimo svoja srca s kesanjem za svoje grehe in odprimo se soncu božje milosti, zakaj kako naj svetimo, če ni luči v nas?!
Kaj je pravzaprav narobe?
V razvitih deželah je s trgovino vsak dan tako, kakor /e bilo nekdaj na proščenjih in romanjih ali sejmih: vse polno je prodajalcev in kupcev kar mrgoli.
Pa vendar ni čisto tako.
Včasih so imeli ljudje malo denarja in kupovali so malo od tistega, kar so sejmarji razstavljali po stojnicah. Poleg najbolj potrebnih reči so si kupili kak skromen spominek, da je bil pri hiši spomin na veseli dan, na letno slavje. Za malo denarja je bilo veliko lepega v srcu.
Ljudem starih časov bi se še sanjati ne moglo o tem, kar danes ponujajo vedno polne, vedno založene trgovine. Še manj bi verjeli, da imajo dandanes ljudje toliko denarja, da lahko dan za dnem kupujejo. Prav tako si ne bi mogli predstavljati naglice, ki žene današnjega človeka v petek in svetek od jutra do noči v lov za denarjem.
Kupite! pravijo trgovci. Kolikor več prodajo, toliko več zaslužijo.
Kupite! pravijo tovarne. Kolikor več proizvedejo, toliko večji je dobiček, toliko hitreje se obrača denar.
Kupimo! si dopovedujejo ljudje. Za boljše življenje! Pogum velja! Če ni denarja, se zadolžimo! Kupujmo!
Kakor nenehno vrteči se vrtiljak: proizvajati, prodajati, kupovati... Vsem se že vrti v glavi, kolesje vrtiljaka pa se kar naprej obrača. — V nedogled?
Tovarne bruhajo vedno nove izdelke. Bruhajo pa tudi dim, strupene pline, saje, odplake, smrad.
Vedno novo delovno silo požirajo, zaposlujejo. Požirajo pa tudi naravne zaloge lesa, premoga, nafte, rud, zraka in vode. Požirajo ustvarjalno moč človeka, ki je samo eden izmed vzvodov stroja, služabnik stroja.
Koliko iznajdb, odkritij v zdravstvu, tehniki, kemiji, fiziki! Človek pa kvari naravno okolje do mere, ki je nevarna za obstoj vsega živega. So bila prizadevanja znanstvenikov res usmerjena v tako razdiralno človeško dejavnost?
Ne, tega znanstveniki s svojimi odkritji niso hoteli.
Je bila vera v človeški razum preveč zanesena? Mar razum ni mogel, ni hotel zaščititi življenja?
Prezrl je nekaj pomembnega: nadzor nad povezanostjo dogajanj. Izgubil je pregled nad posledicami svojega poseganja v naravo, izgubil je spoštovanje do narave kot celote. Postavil je človeka za merilo vseh delanj, človek je postal samemu sebi namen in nerazsoden gospodar nad dobrinami.
Uresničuje se svetopisemska zgodba o kači zapeljivki. Vsak dan znova. Mi pa zgodbe še vedno ne razumemo.
A. S.
Tudi v puščavi lahko jšmo veselje
r Človek v ne-sreci
Podobe nesreče
Sredi puščave stoji drevo, okrog njega je narejena miza in zraven stoji klovn s proseče vzdignjenimi rokami. Z druge strani prihaja še en klovn s cvetico v roki.
Puščava — to pomeni: praznina, pustota, zapuščenost, osamljenost, lakota in žeja po življenju, po posrečenem življenju. Tako opisuje ta slika stanje nesrečno-sti.
Puščava „gori“. Mešanica nenavadno žarečih rumenih in rjavih odtenkov je značilna za sliko. Ti hočejo reči: Nesreča boli; peče kakor ogenj v žilah; izčrpava prav do nemoči; naredi te bolnega, potrtega; vzame ti veselje do življenja in marsikoga žene v obup. Nesreča ni stanje, s katerim bi se človek mogel sprijazniti.
(dalje na str. 7 spodaj)
r
A
Bogaboječi verniki
v________________	J
Oh ta cerkveni davek!
Ob zadnjem obisku v Sloveniji sem v Ljubljani na Tromo-stovju srečal svojega prvega župnika, sedaj že častitljivega kanonika v dolenjski metropoli.
„0, kje se srečava!“
Seveda sva bila takoj v živahnem pogovoru.
„Kako pa kaj tvoji verniki v Nemčiji?“
„Ah, veš,“ sem mu odgovoril, „tako je kakor prej doma: veliko je bogaboječih in le malo bogačastečih.“
„Bogaboječih — kateri pa so to, bogaboječi?“ se je začudil.
„Vidim, da si že pozabil. Saj sem že v času, ko sem bil tvoj kaplan, pravil za tiste, ki ne hodijo v cerkev, pa so kristjani, da so bogaboječi.“
„Ah, saj res ... “
In ker sva bila pri stari tčmi, je z njemu že prirojeno vztrajnostjo vrtal še naprej.
„Zadnjič je bil pri meni nekdo, ki je terjal krstni list, pa mu ga nisem mogel dati, ker je bil že prej, ko je bil še kot zdomec na začasnem delu v Nemčiji, izstopil iz Cerkve. To sem mu tudi povedal in zapisal v opombo — saj sem storil prav?“
„Seveda, pa še kako.“
„Le zakaj naši ljudje tam gori pri vas toliko izstopajo iz Cerkve?"
„Zaradi davka,“ sem ga poučil, „da potem lahko doma več dajo za Cerkev.“
„Škoda, da nisem vedel,“ je rekel, „da se bova srečala. Pri nedeljski miloščini sem namreč zadnjič dobil 0,65 DM pa bi mi lahko zamenjal. Koliko pa je to?“ ga je zanimalo.
„No ja,“ sem mu takoj izračunal, „če bi si hotel kupiti ,lučko', bi moral še malo dodati.“
„0, jaz sem pa mislil, da je to veliko več,“ je bil vidno presenečen. „So pa že res radodarni ti tvoji verniki, ki prihajajo iz Nemčije domov!" me je še .pohvalil'.
Meni pa je bilo zaradi tistih .velikodušnih' (borih) 0,65 DM kar malo nerodno, zato sem se izgovoril, češ da imam še veliko opravkov, in se prav naglo poslovil.
Ko sem se vrnil „domov" v Nemčijo, me je na mizi čakalo pismo mojega soseda, ki mi je v lepi hrvaščini napisal:
„Dragi sobrat, pošiljam ti seznam tvojih ovčic, ki so izstopile iz Cerkve. Kaj boš storil z njimi?"
Kaj bom storil? Ja kaj pa naj storim?!
Sporočil bom župnijam krsta njihov izstop, kakor pač naročajo cerkvena pravila.
Pa še nekaj. Ker sem našel še en list, ki je prav tako sporočal, da ta in ta izstopa, sem stopil k človeku na pogovor.
Najprej je bilo zelo prijetno, češ končno sem jih vendarle obiskal. Ko pa sem povedal, kje me čevelj žuli, je postalo precej vroče. Kar jasno je bilo, da me to pač ne bi smelo čisto nič zanimati. Sicer pa, saj sploh ni zares izstopil iz Cerkve . . . Ampak samo tu v Nemčiji ... Da mu ne bi bilo treba plačevati davka . . . Predvsem pa zato, ker ga mora zdaj še doplačati. A če mu lahko zagotovim, da mu ga ne bo treba, potem je pripravljen spet vstopiti.
Nisem mu mogel dopovedati, da — žal — ni tako. Kdor izstopi iz Cerkve, kjerkoli, tudi tu v Nemčiji, se je v resnici odpovedal veri, pa če se tega zaveda ali ne, če to hoče ali ne, in župnik mora njegov izstop vpisati v krstno knjigo.
Zakaj pa potem še doma ni cerkvenega davka?
0 ti sveta preproščina! Seveda ga ni, zato pa verniki prostovoljno vzdržujejo Cerkev. In ta dar majhne skupine je kar precej večji, kakor pa je cerkveni davek v Nemčiji. Samo da je pri vsem skupaj pač zmeraj ista pesem: tisti, ki nikoli ničesar niso pripravljeni dati za Cerkev, vedo vedno povedati, kako strašno je neki bogata.
Ko sem doma vozil še tička, sem dobil na bencinski črpalki od črpalkarja najprej pouk, češ da se jaz pač lahko vozim, ko pa mi verniki plačujejo za bencin. Pošteno me je pogrelo in možu sem povedal bridko resnico, da kaj hitro lahko izračunava, koliko dobim v resnici. Ker je bil človek po naključju moj faran, sem mu rekel, da naj kar pomnoži, kar mi je dal v petih letih, odkar sem njihov župnik, pa bova imela račun.
„Ja, pa saj . . . Jaz ne “
Od takrat naprej sem dobival bencin brez pripomb.
Tisti verniki doma, ki res kaj dajejo za Cerkev, morajo nositi breme za vse kristjane. Koliko lažje bi bilo to breme, ko bi si ga delili vsi, ki so krščeni in pridobitni! Tako pa rajši — namesto da bi kaj dali — ugotavljajo, kako bogata je Cerkev in kaj vse ima.
Pa ostanimo pri našem „lepem" pogovoru o cerkvenem davku.
Koliko torej v Nemčiji v resnici plačujemo cerkvenega dav-
K3 •
9 do 10 odstotkov od brutto zaslužka.
Vsakdo torej enako breme glede na zaslužek.
Se vam ne zdi, da je pravično, če vsi, ki smo verniki, no-sirno enako breme?
In koliko je to v markah?
Pri izstopu iz Cerkve „profiliramo“ približno 30 (trideset) jnark. Cena za izdajo Kristusa se — po številkah — torej ni bistveno spremenila. Judež je rekel: „Koliko mi daste, da ''äm ga izdam?“ Določili so 30 srebrnikov. In danes ga moji verniki izdajajo za približno 30 mark.
Saj ni res, boste zavpili, jaz plačujem letno po tisoč rr|ark. Da in ne. Ker živimo namreč v deželi, kjer imamo Plačane cerkvene praznike, teh pa je vsaj devet do deset na leto, in če zaslužimo, recimo, po 100 mark na dan, potem znese to okroglo izračunano, kakih 1000 mark na leto. Pri le,ni izravnavi davka dobimo za to vsoto znižano davčno oslovo, kar znese povprečno spet vsaj 200 mark. V najslab-Sem primeru — kadar kdo zasluži zares veliko — bo plačal Kakih 30 mark cerkvenega davka. In to se vam zdi Preveč?!
. Pes, vsa čast in hvala vam! In ker ste s svojim izstopom lz Cerkve v resnici „nenavadno“ veliko pridobili in ker ste Pošteni in radodarni, daste potem doma v cerkveno pušico oelih 0,65 DM! Velikodušnost pa taka!
Kaj ste pa izgubili?
. Kristus pravi, češ pridobivatje si zakladov, ki jih ne jesta Ca in molj. In prav tem in takim zakladom ste se odpoveda-!’ Kajti s tem, ko ste izstopili iz Cerkve, ste se odrekli moštvi Cerkve za vas, ne morete biti za botra, ne morete biti oerkveno pokopani, odrekli ste se sadovom svete maše, ne Zorete prejemati obhajila in ne hoditi k spovedi . . . Ampak sai spovedi tako ne potrebujete, ko pa vendar nimate nobe-ne9a greha. Pa je izstop iz Cerkve vendarle greh — ponovni Vs,op lahko odobri samo škof —, greh — kot je zapisal naš
pokojni moralist profesor Štefan Steiner, ki je dolga leta deloval kot zdomski župnik v Berlinu, in on je že vedel, kaj je napisal —, smrtni greh.
Res je, to niso marke, so pa za večnost nekupljive vrednote!
In poleg tega ste morda pozabili, da nemška Cerkev podpira našo slovensko Cerkev, naša semenišča, pomaga pri zidavi slovenskih cerkva in, končno, vzdržuje iz vašega cerkvenega davka slovenske župnije v Nemčiji. Vi pa pravite, da se vas to vse skupaj nič ne tiče . . . Bojim se, da pred Bogom v večnosti račun le ne bo tako preprost. Sicer pa je znana stvar: s kakršno mero dajemo, s tako bomo prejeli. Skopuhu pa še pravični vinar zgori, pravi naš slovenski pregovor.
Naj opozorim še na to, da je Kristus pri nekaterih odločitvah zelo jasen: Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom.
Ne recite, češ kaj me pa to briga!
Jaz pa bi rad za vas vseeno vsak dan tudi „uradno“ molil, rad bi vas imel združene v molitev Cerkve, v to veliko 1 božjo skupnost . . .
Se vam ne zdi, da je cena izstopa le malo previsoka?
Pa še nekaj.
Ko plačujemo državni davek, ki se uporablja tudi za orožje, nam še na misel ne pride, da bi rekli — ne, ne plačam! Le ko dajemo za dobrodelne namene, nam je odveč. Res smo odlični kristjani! Se vam ne zdi, da v našem vrednotenju dobrin nekaj ni v redu?
Želim vam, da bi znali — kot pravi apostol Pavel — vse presojati in dobro obdržati, ne pa nasedati „lepim“ besedam, češ pa ja ne boš tako neumen, da bi plačeval še cerkveni davek. Vere si ne moremo oblačiti in slačiti kot zimski plašč. In Bog se ne da zasramovati — tako je zapisal sveti Pavel. Pa še res je, bi mu pritrdil jaz,
vaš bogotrpeči župnik
Človek v ne-sreči
(nadaljevanje s 5. strani)
n "Drevo življenja“ na sliki odmira, oinlf Vene in Korenine se sušijo. Ne-iJoono in boleče zaradi svoje nesmisel-°sti je täko življenje brez veselja, Üubezni, brez upanja. ud kod bo prišla pomoč? Oblačilo . ovna s proseče vzdignjenimi rokami miP°-Sejano s tem vprašanjem. Na licu tn Kakor vžgano znamenje. Tudi ni naključje: ne-sreča je vendar naj-
večkrat človeško delo, se pravi, je uničena sreča. Ne-srečo trpi predvsem tisti, ki je poprej doživel, da se mu je kaj posrečilo: käko delo, käk načrt, käko srečanje, käko prijateljstvo. Prav zato, ker take izkušnje sreče zmerom obetajo še večjo srečo in hranijo sen o zelo veliki sreči, zato je doživljanje uničene sreče tako polno razočaranja, tako moreče, tako boleče. In kako lahko se sreča uniči! Za to zadostuje ena sama beseda, en pogled, eno samo krivično dejanje; da, celč molk, celo to, če se nekomu odtegujemo in ga odbijamo, ga utegne v trenutku pahniti z vrhunca pričakovane sreče v brezno obupa.
Ni vedno kdo drug tisti, ki pokonča našo srečo, dovolj pogosto smo mi sami tisti, ki jo razdenemo s svojim po-
četjem in opuščanjem. Zato je na sliki prazna miza, ki je tako pomenljivo narisana okrog „drevesa življenja“.
Življenje se samo v izjemno redkih primerih posreči s samohodstvom, v osamljenosti, v zaprtosti pred svetom. Zakrnele oblike sreče, ki tod uspevajo, so tako plehke, da imena „sreča“ največkrat ne zaslužijo. Zares posrečeno življenje najdemo največkrat v skupnosti ali v zvezi s skupnostjo: v ljubezni in prijateljstvu, v priznavanju, spoštovanju in naklonjenosti, katerih je človek deležen.
Miza in skupna jed sta zgovoren simbol za človekovo hrepenenje po skupnosti. Kadar koli hočejo ljudje imeti opraviti drug z drugim, se običajno usedajo skupaj „za eno mizo", in (dalje na strani 31)
Pred Bogom smo, kot da bi bili iz stekla, in naša še tako brezhibna fasada je čisto brez pomena, saj je celo pepelnati križ — ta simbol pokorščine in kesanja — le zunanje znamenje, ki ga prejemamo od zunaj. Samo notranjost velja, in če je pristna in poštena, potem pač mora ustrezati smislu tega pepelnatega križa. Treba se je torej očistiti, treba se je prav zares spreobrniti — vse drugo je čisto brez pomena. Pred Bogom smo namreč, kot da bi bili iz stekla.
Molitev in tišina sta sestri. Boga ni v hrupu.
Boga ni v gneči.
Bog je v najgloblji tišini.
Čas božjega usmiljenja
Pepelnična sreda Je veliko več kot zgolj opozorilo na človeško minljivost. Za verujoče kristjane se na pepelnično sredo začenja štiridesetdnevna doba božjega usmiljenja, kot imenujemo čas posta v obredju. Ta čas štiridesetih dni nas uvaja v krščansko skrivnost zveličanja. Učlovečeni božji Sin je s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem vsemu človeštvu prinesel zveličanje, odrešitev od greha in smrti. Nad našim življenjem in nad svetom obstaja poslednji smisel, ta smisel pa ni ne Nič ne Obup, temveč božje usmiljenje. Res je, da se včasih zdi, kot da je življenje na narobno stran obrnjena preproga: samo zapletene votke in vozle vidimo. Toda ob času, ki ga je sam določil, bo Bog obrnil preprogo na pravo stran, In spoznali bomo smiselno delovanje božje Previdnosti.
kardinal Höffner
med vrsticami
(nadaljevanje s strani 3) lo. nekaj ranjenih živali pa so odpeljali na prisilni zakol. Rešenih je bilo le trideset bikov in telic. Vzrok požara je bilo topljenje zamrznjene cevi v hlevu.
Metlika
Tovarna Beti, največje podjetje v tej belokranjski občini, je lani vložila okoli 300 milijonov dinarjev v posodabljanje in širjenje proizvodnje. Med drugim so napeljali industrijski vodovod od Kolpe do tovarne, tako da poslej ne bodo več odvisni od mestnega vodovoda in vodnega zajetja na Hrvaškem. Za letos 'niajo v načrtu razširitev podjetja Ko-dtanke, kjer bodo naredili več preje, ki primanjkuje, in nabavo procesnega računalnika za podjetje Konfekcija.
mirna na dolenjskem
podjetje Kolinska, ki med drugim Proizvaja krompirjeve kosmiče in otro-sko hrano, je 30-odstotno presegla Jenski načrt, ki je predvideval 2000 ton izdelkov iz krompirja in drugih Povrtnin. Velik del proizvodnje so namenili izvozu na zahodno tržišče, kjer so dosegli odlične uspehe. Zato so se odločili za novo naložbo, ki jim bo omogočila povečanje proizvodnje za Več kot eno tetjino.
murska sobota
JJ galeriji kulturnega centra Miško Kranjec so bila razstavljena dela 12. mednarodne likovne kolonije v Lenda-V|- Ob otvoritvi so učenci soboške 9'asbene šole izvedli klavirski recital.
NOVO MESTO
°d2iv na krvodajalske akcije je bil lani 2elo dober. Na transfuzijski postaji je 3354 krvodajalcev za potrebe bolnišni-zbralo 1738 litrov krvi, kar je za j.33 litrov nad letnim načrtom. Najbolj-Sl je bil odziv v tekstilni tovarni Novo-
n
Z izrezki iz slovenskih in tujih listov skušamo prikazati resnično podobo sedanjega slovenskega trenutka. Čeprav smo pri izboru za resnico nadvse natančni, odgovarjajo končno za utemeljenost poročil njih pisci oziroma uredništva zadevnih listov.
V_______________________________________________________________/
LE MONDE:
ZATIRANJE V JUGOSLAVIJI JE IZRAZ GLOBOKE NRAVNE KRIZE
V pogovoru z avstrijskim listom Gegenstimmen (Nasprotni glasovi) je Vladimir Mijanovič, glavni obtoženec na beograjskem procesu, odkrito govoril o sedanjem položaju v Jugoslaviji in o okoliščinah aretacije njega v zadnjem maju ter o izpustu iz ječe, ki je bil posledica njegove 42-dnevne gladovne stavke.
38-letni sociolog je zatrdil, da so ga v ječi pretepali in da je od takrat bolan na želodcu in na jetrih. Sodi, da je položaj v Jugoslaviji „zelo kočljiv“: se bo pa še bolj zamotal, če se bo zatiranje nadaljevalo. Vse skupaj se bo za režim končalo zelo slabo, je rekel.
Po Mijanoviču je bil sedanji proces „sestavljen na zahtevo partijskih voditeljev iz vseh mogočih kosov“; ti „nas obtožujejo, kakor pač kaže: da smo levi ekstremisti — kakor je to storil Dolanc —, ali pa da smo desničarji, to je reaganovici — kakor je rekel Ribičič“. Za Mijanoviča pa je stvarnost povsem drugačna. „Ni nobenih skupin enotne opozicije. Smo ljudje, ki kratko malo iščemo svobodno izmenjavo misli pri zasebnih srečanjih, na .svobodnih univerzah’. Politično gre za skrajno različne ljudi.“
Za Mijanoviča, ki je obtožen sodelovanja pri „režimu sovražni združbi“ in ki za to tvega obsodbo na 5 do 15 let zapora, je to „živčnost“ jugoslovanskih oblastnikov z ozirom na kritične izobražence in plaz preganjanja, ki se je pred nekaj meseci sprožil proti njim, moč razložiti. „Režim," meni, „hoče ljudi prepričati, da je kljub krizi trden, hkrati pa hoče prepričati tuje prijatelje, da bo vse svoje dolgove poplačal.“
Gegenstimme je govoril tudi z Ljubomirom Tadičem, enim od osmih vseučiliških profesorjev, ki so izdajali revijo Praxis in ki so jih v 70. letih z beograjske univerze pognali. Prof. Tadič je eden od ustanoviteljev „svobodnih univerz“, ki so zamišljene kot kraj, kjer lahko o sodobnih vprašanjih in svetovnonazorskih tokovih neovirano razpravljajo. Za te „svobodne univerze“ sta oblast in policija dobro vedeli, pa nista v zdanjih desetih letih nikoli po njih segli. Prof. Tadič ostro graja „partijske samodržce“, ki so po njegovem izničili pravo vsebino jugoslovanske samoupravne ureditve. „Samoupravljanje," pravi, „je brez spoštovanja človekovih in političnih pravic nepojmljivo. Pri nas pa se danes pravica pojmuje kot malomeščansko licemerstvo. Morda je bilo v zadnjih letih res nekaj skromne liberalizacije režima," pristavlja profesor, „a z žalostjo ugotavljam, kako komunisti — izjema so evrokomunisti — politično demokracijo pojmujejo kot protisocialistično. Boj proti vsakršni demokraciji v družbenem življenju je torej ena glavnih značilnosti tako imenovanih socialističnih režimov.“ '
Jugoslavija, kot jo vidi prof. Tadič, se nahaja danes sredi globoke gospodarske, nravne in politične krize. „Bistven je njen politični vidik. Režim je protidemokratičen. Najmanjša kritika pomeni sovražno dejanje. Tu ni razločkov: kdor kritizira, je že samoposebi sovražnik. Prav zato je tu globo-
ka nravna in razumska kriza. Delavci, občani nimajo dejansko prav nobene možnosti, da bi karkoli začeli. Ta pravica je pridržana skoraj izključno zelo skrčeni skupini partijskih voditeljev. Govorč o stabilizaciji. Stabilizacija česa? Krize? Nobene možnosti ne vidim za kakšne globlje preosnove.“
Aretacija dvajsetih izobražencev konec maja — med njimi je bil tudi Dji-las — dokazuje, kot meni prof. Tadič, da „sta se policija in režim odločila, da bosta, na svoj način, preganjala sleherno izobražensko dejavnost, ki bi bila izraz drugačnega nazorskega toka. Vsaka razumniška dejavnost, ki je ni moč nadzorovati, bo prepovedana.“ Jugoslavija preživlja obdobje „refev-dalizicije“ (= obnavljanja srednjeveške družbene ureditve, ki je slonela na moči vladajočih in usužnjevanju podložnih), njeni oblastniki se vedejo kot srednjeveški gospodje. Posebej težak je položaj v Bosni, kjer so partijski voditelji zavzeti za preganjanje kritičnih izobražencev bolj kot drugje.
Tadič meni, da so izgledi za prihodnost mračni. „V jugoslovanski partiji so različni miselni tokovi. Liberalni tok je kaj slaboten, pomembna nasprotno neostalinistična skupina. Ni pa organizirane opozicije; so le socialistični izobraženci, ki pospešujejo kritiko."
LE MONDE, Pariz, 11. dec. 84/5.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG:
TRESLJAJI V JUGOSLAVIJI
Kadar se partija začenja razkrajati ali pa je v nevarnosti, da izgubi nadzor nad političnim dogajanjem, tedaj stopijo povsod v socializmu na dan varnostne službe. Tudi Jugoslavija v tem ni izjema. Naj je bilo naključje ali ne, notranji minister Culafič je terjal okrepitev policije, hkrati pa je obrambni minister Mamula pohvalil zboljšano bojno pripravljenost vojske — obe izjavi prihajata v majavem obdobju partije. To, kar bi po zahodnem gledanju utegnilo pripeljati s seboj ščepec demokratizacije, je pri pravovernih komunistih sprožilo alarmni zvonec.
Vselej, kadar se pojavi to, čemur
pravijo nekateri „demokratizacija“, drugi pa „zmanjšanje moči“ partije, se javi k besedi tudi Moskva. Za svojo strpnost do jugoslovanske samostojne poti postavlja pogoj: partija mora ostati vodilna sila. Moskva je zaskrbljena, to pa vzburi pravoverne že v Beogradu. Ali bodo oni ohranili premoč, se bo kmalu pokazalo: partija mora izreči obsodbo nad šestimi oporečniki, ki so sedaj pred sodiščem. Moskva in Washington sta že v napetem pričakovanju.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 21. dec. 84/4.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG:
VEDRE IZJAVE JUGOSLOVANSKIH OBLASTNIKOV
Opazovavci se sprašujejo, kako da jugoslovanski politiki celo sedaj, ko sta država in režim v krizi in ko se je življenjska raven v zadnjih štirih letih zmanjšala za 40% ter je Jugoslavija komaj še zmožna dolgove odplačevati, dajejo vedre izjave. Celo jugoslovanski tisk opozarja na to, da takšne napovedi, ki so bile do pred nekako tremi leti v navadi, državi in njenemu ugledu komaj kaj koristijo. Zdi se, da je partija v vseh vprašanjih nedvomno v defen-
zivi in zato išče povsod „sovražnike“.
Jugoslavija bo tudi letos komaj zmogla plačati polovico v tem letu zapadlih obveznosti (3 od pičlih 6 milijard dolarjev). Jugoslovanska želja, doseči večletno odplačevanje dolgov po možnosti brez neposrednega nadzora Mednarodnega denarnega sklada, ni doslej naletela na bogvekaj ugoden odmev.
Pogajanja z zahodnimi vladami in bankami so sovpadla z delno krep-
teks, ki je že vrsto let vodilna na tem področju. Novomeščanski krvodajalci se tudi lahko pohvalijo, da sodijo v sam jugoslovanski vrh.
NOVO MESTO
Tovarna zdravil Krka je lani uspešno poslovala. 3850 zaposlenih je ustvarilo nad 23 milijard celotnega prihodka. Izvoz na konvertibilno tržišče se je povečal za 26 odstotkov in se povzpel na 35 milijonov dolarjev. Zdravila izvaža v 70 držav in sodi med največje jugoslovanske izvoznike. Tovarna je znana kot drugi največji proizvajalec živalskih antibiotikov na svetu. Raziskovalno delo v Krkinih institutih uživa velik ugled doma in v tujini. To potrjuje tudi podatek, da je Krka z okrog 400 patentnimi prijavami zaščitila okoli 120 izumov.
PLANINA POD GOLICO
Drugega državnega prvenstva v sankanju na naravnih progah se je januarja udeležilo več ko šestdeset tekmovalcev, predvsem iz Slovenije. Kljub pomanjkanju snega je sankaški kljub Jesenice dobro pripravil tekmovalno progo v Savskih jamah. Največ kolajn so osvojili sankači iz Tržiča in Železnikov, manj uspešni pa so bili domačini, verjetno zaradi premalo vaj. Državni prvak sta postala voznika dvosedov Kališnik in Perko, med enosedi pa Kališnik iz Tržiča.
PORTOROŽ
Italijanska narodna manjšina ima v Sloveniji vse možnosti za uveljavitev vseh manjšinskih pravic. To je potrdil tudi seminar italijanskega jezika in kulture v tem slovenskem obmorskem letovišču. Več kot dvajset predavateljev iz raznih italijanskih srednjih, višjih in visokih šol je udeležencem predstavilo najnovejše metodične prijeme pri pouku družbenih in naravoslovnih ved. Posebno pozornost so predavatelji posvetili vrednotam italijanske književnosti in razvoju italijanskega jezika. Predstavljene so bile tudi kulturne, gospodarske in znanstvene ustanove iz sosednje Furlanije.
PTUJ
Podjetje živilske industrije Petovio so zaprli, ker je že vrsto let poslovala z
>0£ JAXt
izgubo. Predelava povrtnin je zaradi dotrajnosti opreme in drugih faktorjev postala nerentabilna. Štiriindevetdeset delavcev iz tega podjetja so zaposlili v drugih obratih Emoninega kombinata. Mnogi pa se ob tej ukinitvi vprašujejo, kako je mogoče, da živilska tovarna ne roore uspevati sredi najbolj rodovitnih slovenskih polj, ob obronkih Haloz in Slovenskih goric. Pridelovalci povrtnin bodo morali poiskati drugega odjemal-ca. Najbližji predelovalec prvotnin pa ie Eta v Kamniku.
RADOVLJICA
Komorni moški zbor A. T. Linhart je 'roel svoj redni občni zbor. Poročilo o delu društva v preteklem letu navaja, da je zbor imel 73 rednih vaj, pet samostojnih koncertov, pet nastopov na občinskih proslavah in na različnih žalnih slovesnostih. Zbor je nastopil tudi na proslavi slovenskega kulturnega društva Kočna v Svečah na Koroškem. Letos bodo skušali pridobiti več novih Pevcev, saj z lanskim rezultatom, ko so pridobili le tri nove člane, ne morejo biti zadovoljni.
Ravne
No že tradicionalnem mednarodnem Ptavalnem mitingu „Ravne 85“ se je okoli 180 plavalcev in plavalk potego-valo za najboljše rezultate. Prišli so iz sestih evropskih držav: Nemčije, Av-s,rije, Italije, Madžarske, Grčije in Ju-Qoslavije. Res je bila sicer letošnja prireditev tako po številu plavalcev kot udi po kvaliteti slabša, vendar je bilo nekaj solidnih športnih dosežkov. Najboljši je bil Sandi Ambrož, ki je postal trikratni prvak. Tekmovanje je potekalo v 25-metrskem zimskem bazenu.
kimi protizahodnimi izjavami jugoslovanskih politikov in z ukrepi, ki morajo na zahodu nujno netiti ne-voljo. Zato je opazno, da so pred kakšnimi tremi tedni takšne protiza-hodne izjave iz slovarja jugoslovanskih politikov splošno izginile.
Na Hrvaškem hude vedno bolj žaljivi izpadi politikov proti katoliški Cerkvi zaskrbljenost in začudenje. Zdi se, da je veličasten zbor katoli-
ške Cerkve pri Mariji Bistrici zadnjo jesen komunističnim funkcionarjem pognal strah v kosti. Zagrebški cerkveni verski list Glas koncila se zaskrbljeno vprašuje, kako daleč bo še šla ta gonja, ki grozi, da bo odnose med državo in Cerkvijo potisnila nazaj na raven, ki se je zdela že odpisana.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 21. dec. 84/3.
DELO:
O SVETNIKIH IN POSVEČENIH
V Književnih listih z dne 6. septembra 1984 v zapisu Naša nova svetnika Josip Vidmar že kar roti, da so potrebne „drugačne možnosti za odločanje o važnih kulturnih vprašanjih“. (NL: Vidmar je to zapisal ob podelitvi Prešernove nagrade Vitomilu Zupanu, čigar dela on odklanja, kakor tudi dela Edvarda Kocbeka.)
Tisto, na kar želim opozoriti, je predvsem „moralistična gluma“, ki da jo je Kocbek zaigral „zaradi pomora belogardistov in drugih v Kočevskem rogu“. Naj izrazim Vidmarju priznanje, da je to „stvar“ imenoval vsaj približno s pravim imenom; kako je mogoče likvidacije tisočev ljudi po vojni in to brez predhodnega sodnega postopka poimenovati drugače kakor pomor? Toda, žal, v njegovih sedanjih besedah ni osebne zgroženosti nad dejstvom tega pomora. S tem dokazuje, da njega tudi danes — „roške žrtve nikakor niso prizadele tako globoko“, kakor naj bi bile Kocbeka.
Kocbek ... se ni uklonil zahtevam, naj se pokesš svoje napake, ki da jo je — po mnenju ideologov Zgodovine — zagrešil v novelah Strah in pogum.
Ko pravim ideologi Zgodovine, menim s tem tudi Josipa Vidmarja — v svoji obsodbi teh novel govori v imenu zgodovine, „zmagovito stopa k svojim velikim smotrom — brez njih, mimo njih in preko njih“. „Njih“ — to so Kocbek in vsi njemu podobni. (Pa seveda tudi preko na Rogu pomorjenih.) Toda takšna kritika v imenu Zgodovine ne pove nič o „njih“, temveč zgolj o tej in taki zgodovini, ki stopa prek ljudi in njihovih trupel. Ker pa zgodovina nima nobenih Smotrov, katerih posvečeni razlagavci bi imeli absolutno PRAVičnost in RESničnost v žepu, se jim prav ta „zgodovina“ nenehno sesipa; toda njih ta človekova tisočletna izkušnja pravzaprav ne moti, le toliko večje duhovno (in drugačno) nasilje morajo uporabljati, da uveljavijo moč svoje Resnice.
Kocbekov zbornik še ni izšel, čeprav je že pol leta natisnjen — in prav toliko časa spravljen pod ključ.
Za Kocbekov zbornik je deset avtorjev napisalo svoje spise o njegovem delu In življenju (Dimitrij Rupel, Jože Snoj, Janez Gradišnik, Andrej Capuder, Tine Hribar, Ivan Urbančič, Taras Kermauner, Denis Poniž, Niko Grafenauer in jaz). Moj prispevek nosi naslov Krivda in greh, v njem pa sem skušala ubesediti svoj osebni odnos do „pomora belogardistov in drugih v Kočevskem rogu“, do te „zgodovinske grozovitosti“. Da se v svojem razmišljanju o tem „pogovarjam“ s Kocbekom, je razumljivo, ker je prav on — in doslej edini — spregovoril o tem dogodku prav kot o tragediji, ki kliče tudi nas, današnje, da zavzamemo do nje svoje zavezujoče stališče. Zgodovina pač ni last nikogar — tudi njenih najzvestejših akterjev (NL — igravcev) ne.
Ko pa je bil zbornik te natisnjen, so se stvari čudno zasukale. Očitno je
moj spis dobil nekakšne noge in začel hoditi okrog. Že v začetku aprila so se pojavile „javne diskusije“ z njim, sodbe in obsodbe.
Sprašujem se, kaj se sploh dogaja s tem mojim spisom. Kod hodi? Videti je, da ga pozna tudi Josip Vidmar, vendar mu ga jaz nisem poslala. Kdo mu ga je dal — in s kakšno pravico manipulira z njim — medtem ko „neposvečeni bravci“ ne pridejo do njega? Očitno je bil spis velikokrat kopiran, razposlan posvečenim (bravcem), o njem se je diskutiralo na visokih in višjih ravneh — ne izide pa ne.
Proti takšnemu manipuliranju s teksti moram protestirati, ker na tej metodi temelji naša (ne)svoboda kulturnega ustvarjanja. Ni še dolgo od tega, ko je bil sociolog Šešelj obsojen: napisal je neke svoje misli in jih poslal na uredništvo Komunista, nato je tekst, ki sploh ni bil objavljen, „dobil noge", začel potovati od enega do drugega posvečenega (bravca), dokler se ni pojavil kot dokazno gradivo za obtožnico, na podlagi katere je avtor dobil prek osem let (!) zapora. — Seveda se ob njem tudi jaz bojim za svojo službo in še bolj za svojo svobodo. Kaj pa vem, kje so meje represije (NL — zatiranja) t. im. „družbenega interesa" oziroma t. im. „objektivne resnice". Res je, da Šešelj ni bil obsojen v Sloveniji, toda tudi pri nas so že bili primeri, da so bili ljudje obsojeni zaradi neobjavljenih tekstov.
... pri nas ne obstaja vprašanje „svetnikov", temveč vprašanje „posvečenih zgodovino-noscev", ki se danes med drugim izkazujejo tudi v „kategoriji“ posvečenih bravcev. Za objavo njihovih spisov je sleherni trenutek primeren trenutek, njihovi spisi niso nikoli predolgi, da bi jih uredništva zato odklanjala, nikoli niso preveč nezanimiv, zastareli, lažn/ivi in žaljivi, da bi se jih uredništva obotavljala objavljati. Prav tako uredništva pod njihove spise ne postavljajo svojih pripisov, v katerih bi se od njih distancirala ali celo spraševala: Kaj res mislite, da so vaše misli tako pomembne, da se morate oglašati? Nasprotno, za spise posvečenih (bravcev) je prostor vedno rezerviran, že vnaprej, še preden so sploh napisani. Prav tako se posvečenim nikoli ni treba sklicevati na zakon o tisku in na demokracijo, da bi mogli sporočiti svoja mnenja, kritike, popravke... — kajti oni so nad zakonom.
Takšna je njihova pravica kot vzgojiteljev družbe in varuhov pred vsakršno okužbo. Metoda „uresničevanja“ te skrbi je enostavna. Ker so jim na voljo vsi t. im. sporni teksti, pa tudi vsi drugi viri in izviri informacij, jih morejo poljubno uporabljati in — izrabljati. Se ne objavljene spise razglasijo za nevarne, kontrarevolucionarne, in njihove avtorje za — sovražnike. Tako je določen spis, še preden je objavljen (ali pa sploh ni objavljen), že „znan“ kot sovražen, splošno bravstvo pa je s tako „predpripravo“ šele zares usposobljeno, vzgojeno (beri: indoktrinirano — NL: duševno posiljeno) za „sprejem“ določenega spisa. Da taka metoda zametuje (odstranjuje) ljudi iz narodnega občestva kot takega, posvečenih ne moti, nasprotno, to je bil njihov namen.
Kulturni prostor je tako ideološko programiran, indoktriniran in neposvečeni bravci tudi. Takšni „sporni teksti“ niso pripuščeni v svobodni, odprti prostor dialoga, polemike, strokovne kritike, skratka, v prostor kulturnega življenja — in tega prostora zato tudi ne morejo — soustvarjati. Odprt, ideološko ne-zacementiran prostor pa je conditio sine qua non (NL — nujen pogoj) vsake ustvarjavnosti. Le v takem prostoru se gradi „objektivna resnica“, ki ni nasilna, oblastniška in v tem smislu — „posvečena“. Takšen odprt, svoboden kulturni prostor ne potrebuje nikakršnega dušebrižništva. Ne svetnikov in še manj — posvečenih (bravcev).
Ljudem je končno dovoljeno, da so odrasli, kar bi človek — po štirih desetletjih svobode (NL: „svobode") — tudi pričakoval.
V svoji domovini, kjer sem doma, želim zares biti polno in odgovorno; želim sodelovati v iskanju resnice našega skupnega/edinega bivanja — in to
Žtft!
ROGAŠKA SLATINA
Delavska univerza je v sodelovanju s šmarsko kulturno skupnostjo in domačim kulturnim društvom pripravilo razstavo del celjskega slikarja Jureta Ce-kute. V razstavnem prostoru so si številni ljubitelji umetnosti ogledali slike, akvarele, tapiserije in keramiko.
ŠKOFJA LOKA
Združenje umetnikov Škofja Loka je ob občinskem prazniku podelilo letošnjo Groharjevo nagrado in štipendijo. Nagrado je dobil skladatelj Marjan Gabrijelčič, Groharjevo štipendijo pa slikar France Berčič. Združenje je na škofjeloškem gradu odprlo likovno razstavo del svojih članov.
ŠKOFJA LOKA
Mesto pod Lubnikom je dobilo nov gasilski dom na Trati. V novi stavbi so poleg gasilskih prostorov tudi prostori centra za civilno zaščito in odbora za družbeno samozaščito.
SLOVENJI GRADEC
Umetnostni paviljon je v sodelovanju z Narodno galerijo v Ljubljani pripravil retrospektivno razstavo del kiparja Franca Bernekerja, katerega 110-letnico slavimo letos. V katalogu, izdanim ob tej priliki, je dr. Špelca Čopič takole opisala doprinos slovenjgraškega rojaka k slovenski kulturi: „Franc Berneker je bil pomemben razvojni člen slovenskega kiparstva zaradi svoje umetniške kvalitete, s katero je dosegel v kratkem času lepo stopnjo realističnega kiparstva“.
ŠOŠTANJ
Več kot sto krajanov, starejših od 70
brez strahu, brez (ob)sodb in diskvalifikacij, zasramovanj, sumničenj in podtikanj kogar koli in za kar koli. Le tako je odprta (naša skupna) pot v prihodnost; vse drugo je temä, strah in sovraštvo.
Spomenka Hribar
DELO-KNJIŽEVNI LISTI, Ljubljana, 22. nov. 84/8.
ŠKOFJA l OKA
let, se je zbralo na tradicionalnem sre-tanju, ki ga vsako leto prirejata v skupni režiji krajevna skupnost in Rdeči križ. Kulturni program so oblikovali pevci mešanega zbora šoštanjskih upokojencev in mladinska folklorna skupina pod vodstvom Dragice Lebar. K prijetnemu večeru ob dobro obloženih mizah sta prispevala tudi harmonikar Hliš in kitarist Šoln.
TRBOVLJE
Zaradi velike porabe premoga v prvih tednih letos so morali rudarji v slovenskih rudnikih delati tudi ob sobotah in nedeljah. Nakopali so okoli šest tisoč ton premoga dnevno, kar je precej, saj zaradi hudega mraza niso delali dnevni kopi. Večino premoga so dobavili termoelektrarni Trbovlje, kjer sta obratovala oba kotla. Kljub velikemu naporu slovenskih knapov, da bi omogočili normalno obratovanje elek-frarn, pa so tehnične nepopolnosti Povzročile izpad nekaterih kotlov, tako da je ponekod po Sloveniji prišlo do nevšečnih redukcij električnega toka.
VELENJE
Gorenje je lani izdelalo rekordno število Qospodinjskih aparatov — 2,765.735. Tak obseg proizvodnje je predvideval sanacijski program, ki so ga sprejeli lani, ko se je podjetje znašlo v težkem Položaju. Fizični obseg proizvodnje se ie povečal za 16,6 odstotkov, izvoz pa Za 12 odstotkov. Povečala se je tudi Produktivnost in to za 16 odstotkov. Letošnji načrt predvideva še večjo rast Proizvodnje ob enakem številu zaposlenih. Zato bodo delavci morali opraviti deset dodatnih delovnih dni, en dan pa hodo delali udarniško, se pravi zastonj.
DELO:
OB NEKI POLEMIKI
Spomenka Hribar zapiše, da lahko ceni samo tisto zmago, ki je bila pridobljena v tragičnem spopadu znotraj samega naroda — kar je tudi bila — a to se mora priznati tudi kot svojo lastno krivdo. Sicer vsi „premaganci" postanejo prej ali slej neke abstraktne točke, ki so bile pač nujno potrebne, da se je sploh lahko zmagalo — a ljubiti take zmage ni mogoče, ker ni kaj spoštovati, ne kaj obžalovati.
Je rešitev.
Toda rešitev ni Rešitev, ki bi začenjala na zanikovanju! Kakor se ne moremo delati, kakor da NOB ni bilo, se tudi ne moremo delati, kakor da poboja na Rogu ni bilo! Svojo zgodovino si moramo odpreti. Ključ do teh zgodovinskih vrat pa ni iskanje krivca, zavedajoč se svoje edine Resnice in Pravice, temveč je to ključ premisleka, zgodovinske poti naroda. In če se kot narod ne bomo „naučili“ objokovati vse naše žrtve, tega „ključa“ ne bomo nikoli našli.
Jasna in pogumna zavest bi zmogla ne le priznanje tega zločina kot zločina, temveč bi zmogla tudi to, da bi ti množični grobovi, kjer koli že so, postali eno od svetih mest na naši zemlji, dostopni ljudem, da jih obiskujemo — de ne že to, da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, kakor je to primerno na-
Številni jugoslovanski zdomski delavci in drugi turisti, ki so hoteli za božične praznike skoz Avstrijo v Jugoslavijo, so bili 21. decembra zvečer in 22. decembra prisiljeni na
ši civilizaciji in kulturi. Ne zato, ker so bili domobranci, ampak ker so bili ljudje. Mrtvi so mrtvi, drugega „zanje" pač ni mogoče storiti. Dostojni pokop bi bil do-god-ek za nas, žive; z nami bi se do-god-ila bistvena sprememba naše zgodovinske biti, saj bi bili sposobni sprave s smrtjo in s svojo lastno zgodovino.
Da bi že enkrat nehali sektašiti med mrtvimi!
Sredi Ljubljane, v njenem srcu, bi moral stati obelisk, k bi kričal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznovavec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: „Umrli za domovino." Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Mi pa smo ostali. Torej smo mi, vsi mi in vsak med nami, dediči tega hrepenenja in žrtvovanja. Če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala.
Prvo dejanje narodne sprave je priznanje te krivde, te naše velike krivde. To bi bil prvi korak k narodni spravi v najbolj polnem smislu besede.
DELO-KNJIŽEVNI LISTI, Ljubljana, 22. nov. 84/8.
avstrijsko-jugoslovanskih mejnih prehodih izredno dolgo čakati. Na Podkorenu so celo soboto čakali v vrsti po šest ur, v Šentilju pa isto (dalje na strani 33)
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG:
NAGAJANJE PRI PREGLEDIH JUGOSLOVANSKIH CARINIKOV
roman
—
france bevk
\
r	^
kaplan
martin
Čedermac _____im_____/
to osrednje bevkovo delo je bil odziv na fašistično zatiranje beneških Slovencev
Italijanska oblast v Beneški Sloveniji je prepovedala rabo slovenskega jezika v cerkvi in celo verouk v domačem jeziku. Ta prepoved je mučila Martina Čedermaca, šestdesetletnega kaplana v Vrsnlku. Zato je naložil zvečer slovenske katekizme v nahrbtnik in jih s sestro odnesel v cerkvico sv. Mihaela.
Na pokrovu velike skrinje je stala starinska soha svetega Petra z odkrhnjeno desnico. Čedermac jo je postavil na tla in dvignil pokrov. Nekaj kovinastih svečnikov, dve podobi z rabitimi šipami in pisana šara. Upognil se je, izpraznil skrinjo, naložil knjige na dno, a nanje razbiti podobi, svečnike in ostalo. Na pokrov je zopet postavil soho svetega Petra.
Vzravnal se je, si otepel prašne roke in se oddahnil. Pogledal je Katino, ki je stala ob strani s svetilko v rokah, vsa bleda, brez sape, z velikimi očmi.
Položil si je prst na usta, a ni rekel besede; Katina mu ni odgovorila, a je razumela, oči so mu pritrdile.
„Počakaj!" je zašepetal, ko je hotela oditi po cerkvi.
Pokleknil je pred oltar in sklenil roke.
Katina je pokleknila poleg njega, svetilko je postavila na oltarno stopnico.
Svetloba je oblivala le spodnjo polovico sten, sveti Mihael je bil ves v skrivnostnem mraku. Gospod Martin je strmel vanj, oči so se mu ustavljale na hudičku in na beli duši, ki sta se tehtala.
Iz preobčutljivosti so se mu venomer porajale misli in ga motile v molitvi. Saj s tem ni oskrunil cerkve, saj je vse božje. Kam naj bi sicer skril? Tu ne bodo brskali ... In če zve don Jeremija, ga zaradi tega ne bo pestil; povedal mu pa ne bo.
Saj je smešen v svoji skrbi. Pa ga je že zopet motilo in mu ni dalo miru . . .
Zdrznil se je iz misli, došepetal molitev in se glasno pokrižal.
Nista se vračala po isti poti, po kateri sta bila prišla. Odšla sta po drugi strani kuclja, na kolovoz, ki je vodil mimo raztresenih, v temi spečih kmetij.
Niže, na položnem obronku, se je od kolovoza cepila široka steza, ki se je po strmi rebri spuščala proti Krnici. Zavila sta nanjo, prešla strme vzpetine, se pretaknila skozi goščavo hrastovja in obstala nad neko strmino. Steza se je vila v nižavo, kakor da vodi v prepad.
Čedermac je sčdel v suho travo. Katina je počenila poleg njega, svetilko je postavila za deblo košatega drevesa.
Pot ju je bila utrudila. Noč je bila mirna, tiha, zrak soparen; debele kaplje potu so jima stale na čelu.
Bilo je prijetno v tisti višini. Kadarkoli je gospod Martin prihajal v Krnico ali se vračal domov, se je ustavil na tem mestu. Vselej podnevi, ponoči še nikoli.
Napeto se je oziral v nižavo, kakor da bi v temi hotel zagledati svojo rojstno vas. Ni je razločil, pretemno je bilo, slepila ga je svetilka.
Videl jo je s svojimi duševnimi očmi. Ležala je kakor v velikem prgišču, ki je leglo na pobočje Mije. Od treh strani so jo zapirali obronki, odprta je bila le proti vzhodu. Zemlja nerodovitna, siromašnejša kot drugod. Delila jo je struga hudournika, ki se je le ob velikem deževju napolnila z vodo. Tedaj so umazani valovi divje drli v nižavo in se stekali v Nadižo. Boren studenec za vasjo je dajal vode le v jeseni in spomladi. Sredi vasi je stal globok vodnjak, nad njim kapelica s kamnitim kipom svetega Roka. Ob ozkem klancu sedem hiš, med njimi njihova, Pirhova, s sivo streho.
Zdelo se mu je, da jo kljub temi razloči s te višine. Le streha je bila nova, a vse drugo nespremenjeno, tako kot za njegovih otroških let.
Pred njim je živo stalo vsako drevo, vsak grm, vsaka skala. Duh po starini, po preprostosti, uboštvu in domačnosti.
Hiša v eno nadstropje z lesenim mostovžem, ki je počrnel gledal na široko, obzidano dvorišče.
Na zunanji steni nad klancem je bila nekdaj naslikana Mati božja. Podoba je bila že odpadla z ometom, ostala so le velika Marijina stopala in zgoraj Jezuščkova glava. Kako so mu nekdaj tisti ostanki, ki jih je gledal in v duhu sestavljal celotno podobo, drastili domišljijo!
Sredi dvorišča je stala pritlikava lipa; bila je stokrat okleščena, a se je vedno znova razrasla, raztezala košate veje in širila hlad in senco. V njenem zelenju se je kot otrok skrival s svojim bratom in sestrama, Perino in Marico; Katine takrat še ni bilo . . .
Kadarkoli se je spomnil sester, je izšepetal očenaš za njuni duši. Perina se je bila še mlada omožila, Marica je bila odšla za deklo v uršulinski samostan. Umrli sta istega leta.
Zdelo se je, da smrt ne bo več zapustila njihove hiše. Oče — suhljat, žilav kot dren — je bil nekega dne odšel v Čedad, na poti je v vročini omagal in čez nekaj dni izdihnil.
Takrat je bil Čedermac že odpel novo mašo, a Katini, ki se je zadnja rodila, je bilo pet let. Oče mu je bil nekoliko tuj; molčeč, vase zaprt človek, ki se ni rad odklepal niti svoji ženi, kaj šele otrokom. O da, mati je bila sinu vsa bližja po duši in po srcu.
Nanjo je zmeraj mislil s sladkostjo, obenem s trpko bolečino, ki mu je porodila vzdih. Stara, zelo stara, kmalu ji bo devetdeset let; lasje so ji bili beli kot sneg. Videval jo je pogosto, prej vsak dan od jutra do večera, ni se zavedal, kdaj se je postarala.
Podoba njene mladosti se mu je neopazno zabrisala. Na sliki, ki je visela v izbi, mu je bila nekam tuja. Ali ni bila zmeraj tako zgrbljenih lic, tako sivih las kot zadnja leta? In tako predirnih oči, ki so ji dobrotno, a obenem ostro, uporno strmele izpod širokega čela?
O da!
Gospod Martin se je grenko nasmehnil in se ozrl po Katini. Sedela je na petah, stuljena v dve gubi; tudi ona se je bila nekam zamislila . . .
Znova se je zastrmel po pobočju, kakor da v temi išče pašnikov, ki vise v strmini. Pasel je koze in se brez konca potepal pod košatimi kostanji. Toplo, nežno, kakor daljen odmev pastirske pesmi, se mu je dotaknilo duše.
Za brdom, ki se oblastno vzpenja na nebo in zastira zvezde, leži Sušje. Tja je hodil po dvakrat na teden, da ga je sivolasi kaplan poučeval v italijanščini . . .
Prihajal mu je spomin za spominom, prizor za prizorom, vsak je bil povezan s kakim drevesom, s kako skalo v tistem bregu.
Strma steza, ki ob hudourniku na bližnjico vodi v dolino. ista še danes, kot je bila nekdaj, obrasla z grmov-iem, posuta z debelim gruščem, nič se ni spremenila. Po nji ga je spremljala mati, ko je z očetom odhajal v čedadske šole. Ob cesti, pod hrastom, ki so ga šele Pred leti posekali, ga je bila mati objela in se razjokala: »O Martinac, ubožec moj!“ Pretreslo ga je, stisnilo za srce, da je tudi on zahlipal. „Pa ga pelji domov!“ je zarenčal oče. Mati je premagala jok, se nasmehnila in se opotekla v breg . . .
Ob tem spominu mu je po toliko letih stopila solza v o-či . . . Bil je nenavadno zmehčan; že ves večer mu je bilo, kakor da mu melje srce. Na skrivaj si je obrisal solzo. Vzdihnil je in se preplašen, kakor prebujen iz spanja, ozrl okrog sebe.
Pogledal je na uro. Predolgo se je zasedel.
„Katina, zdaj pa le! Pozno bo!“
V medli, migetajoči svetlobi sta stopala navzdol, v temo, kakor da se spuščata v črno brezno.
Mati je ležala v gorenji kamri. Temen, nizek prostor z lesenim stropom in tremi okni.
Kadarkoli je Čedermac stopil vanj, ga je obšel močen val težko opredeljivih občutkov. Da, res, z leti se tu nič ni spremenilo; še predmeti kakor da se niso postarali. Ista postelja kot nekdaj, ista mizica, klop in stenska omarica. In na stenah iste očrnele podobe s strmečimi očmi svetnikov. In duh po starini, črvojedini in plesnobi. In še po nečem drugem, skrivnostnem, kar ga je spominjalo na polja, na senožeti, na gozdove in na živino, na vzdihe in molitve, na telesni in duhovni obraz tistih ljudi in tiste zemlje. Ko je bil še dijak, je vsake počitnice prebil med temi stenami.
Bolniška postelja je stala v kotu poleg stenske omarice. Na mizi so stale stekleničice, kozarec vode in prazna skodelica. In odprta mašna knjiga z velikimi črkami, na nji so ležali naočniki.
Kazno je bilo, da se bolnica še vedno muči z branjem. Bleda in izsušena je ležala pod odejo, obraz ji je bil kot zgubana kepa starosti. Le sive oči, ki so ji mežikale izpod čela, so bile še zmeraj polne ognja.
Zagledala je sina in ni mogla prikriti začudenja in strahu.
„Martinac! Ob tej uri? Ali je kaj hudega?“
Martinac! Tako ga je klicala, ko je bil še otrok. In še
■'S
pozneje. Kadar je stal pred njo, je bil res kljub svojim sivim lasem še ves otrok . . .
Ah, ne, saj nič ni! Kaj naj bi bilo? Opravek je imel v bližini, pa je stopil k nji. Zakaj bi takoj mislila samo na hudo?
Posilil je nasmeh in z dolgimi koraki stopil do postelje; stisnil ji je suhe, žilnate roke, ki so ji kot mrtve ležale na odeji.
„Ne vznemirjajte se!“
„Saj se ne,“ je rekla. „Res ne!“
Njen nasmeh je bil truden, a lep, svetel, iz dna duše. Vznemirjenja tudi s tem nasmehom ni mogla skriti. Šele prejšnji dan je bil pri nji. A moralo se je zgoditi nekaj
molčala sta in se gledala.
posebnega, da jo obiskuje na soboto, v noči. Oči so ga nemo vpraševale; ni je mogel varati.
Sedel je k postelji.
„Ali vam je slabše?"
„Ne, ne! Kdo ti je to rekel? Prav taka sem, kot sem bila. Kdo ti je to rekel?“
Ne, saj mu tega nihče ni rekel, lahko mu verjame. Le tako se mu je zdelo . . .
Z bistrim očesom je opazil, da je mati nenavadna. Ne le zaradi strahu in začudenja nad njegovim nepričakovanim prihodom. Ni govorila čiste resnice, ko je rekla, da je taka kot po navadi. Kazno je bilo, da ji nekaj razburja dušo in se ji nemir izraža še v izsušenih rokah . . .
Molčala sta in se gledala.
Kolikokrat sta se tako molče gledala v oči in se tiho smehljala! To ni bilo nič izrednega. Pogosto sta bila tudi vznemirjena, ne da bi določno vedela zakaj. Občutki so se jima prelivali med seboj kakor barve na večernem nebu. Življenje je bilo spletlo med njima na tisoče vidnih in nevidnih vezi. Težko bi bilo reči, kateri izmed njiju je boN navezan na drugega.
Čedermacu je mati potešila moško hrepenenje po ženski negi in ljubezni.
Tudi ona je doživela marsikatero razočaranje v življenju, šele ob njem se ji je do konca utešilo srce. Sto vezi jo je priklepalo na dom, a se ji je po moževi smrti zazdela domača hiša strašno pusta in prazna. Ko se je o-ženil starejši sin, Bepac, je bila odveč, vodstvo gospodinjstva ji je zdrkniko iz rok, a nji je bila skrb življenjska potreba. Tedaj se je s sedemletno Katino zatekla k sinu. To je bilo že zdavnaj, že več kot trideset let je od tega.
V letih, ki so sledila, sta se do dna spoznala; pogosto
sta isto mislila, isto čutila. Kadarkoli so ga mučili dvomi, jo je vprašal za svet. Zajemala je iz globokih izkušenj, zmeraj je našla pravo pot.
Poslednja leta je bila hudo oslabela; le s težavo se je vlačila okrog, a svoje oslabljenosti ni hotela priznati.
Pred letom je bila nenadoma legla in začela siliti od hiše. Upiral se je: pri njem naj ostane, s Katino ji bosta stregla, saj bi bilo sramotno — a se ni hotela vdati.
Nikoli ni izrekla kake nepretehtane besede, ni poznala vrnitve. Morda je slutila, da bo dolgo ležala in mu ni hotela biti v napotje. Na tihem se ji je vsa leta tožilo po domu, v katerem je preživela svoje najlepše in najbrid-kejše ure. Doma je imela izgovorjen kot; vsa leta ga ni uživala, zdaj bo tam umrla.
Pri njem ostane Katina, revica, nekam čudaška in ne-preračunljiva — kam naj se sicer dene? Vzgojila jo je za naslednico, zato se njegovo življenje po materinem odhodu na zunaj nič ni spremenilo.
Vendar je bolnica še v postelji leže noč in dan skrbela: „Ali ti Katina v redu postreže? Saj me ne pogrešaš prehudo?“
Da, da, vse je v redu, nič naj je ne skrbi.
In vendar ni bilo tako kot nekdaj. Tega ni mogel povedati, to je samo čutil.
Katina se je trudila, da bi prevzela tudi materino skrb. Kako nebogljeno, smešno, brezplodno je bilo njeno prizadevanje!
Noči, v katerih ni mogel spati; rad bi bil stopil v materino sobo in ji razodel svojo glodajočo misel. Saj mu ni vedela vselej pomagati, a ga je vsaj razumela.
Kakor kruha je potreboval duševne vezi s kakim človekom. Obiskoval jo je, da sta drug drugemu potožila in se razgovorila. Prihajal bi bil še pogosteje, a se je mati odločno uprla.
„Nisi več mlad, da bi vsak dan letal po strminah ... “
Da, govorila je resnico, mlad ni bil več, to je čutil . . .
Sedel je ob njeni postelji, a sive, ostre oči so neumorno odkrivale najrahlejši vzgib njegove duše.
„Kako da je prišla tudi Katina?“
„Tako,“ je pogledal v steno. „Spremila me je.“
Ni ji mogel lagati. Saj zato je tudi prišel, da ji pove. A kako naj začne?
Glas se mu je tresel in mu zdaj pa zdaj umiral.
Kako strahotno se je zavzela! Vendar je opazil, da ni bila čisto nepripravljena. Bilo mu je jasno, odkod nemir, ki ji je trepetal še v prstih.
„Pa zakaj? Zakaj?“
V izbi je bilo soparno, zadušno; Čedermacu je mrzel pot stopal na čelo.
Dvignil se je in vznemirjen stopil od stene do stene. V tistem trenutku bi bolnici ne mogel gledati v obraz. In vendar mu ni ušlo, kako so se ji ustnice bolestno napele in kako sive oči jgledajo za njim.
„Torej je res? Ze so bili prinesli okrog, a nisem mogia verjeti. Martinac, slišiš, nisem mogla verjeti ... Ali je res?“
Bilo je, kakor da ji od dušne stiske ostaja glas v grlu, slišati je bilo le težko umljivo šepetanje . . .
Ošinil jo je z bežnim pogledom in prikimal. Nato je bilo nekaj časa vse tiho, slišati je bilo le korake po podu.
čez čas se je Čedermac ozrl — mati je bila zamižala, trdo zamižala, ležala kot olesenela. Täko jo je videl prej le dvakrat v življenju, vselej takrat, ko se je zatopila v svojo najglobljo žalost. Kakor da se je vsa potuhnila vase, v najskrivnejši kotiček srca, in trpi. Izpod trepalnic ji je pritekla solza in se ji samotna zalesketala na zgubanem licu.
Vznemiril se je, grenek očitek mu je kanil v dušo. Ne bi ji smel s tem obteževati srca.
Pa saj bi bila tako izvedela. Saj ji je bilo že prišlo na uho. Novica se je širila kot požar. Tega bi ne mogel preprečiti. Tega bi nikomur ne mogel prikriti’.
Poznal je njene občutke. Prizanesljiva nasproti človeškim slabostim, a obenem tako globoko verna. Ne, niti z najrahlejšo mislijo ni kdaj podvomila. Vse, kar je bilo v najrahlejši zvezi z vero, do skromne podobice v mašni Migi, ji je bilo nedotakljivo in svčto.
Tako je vzgajala tudi njega.
Obšlo jo je začudenje, ji kot z ognjeno iglo prebodlo srce.
„Mati ne vznemirjajte se!" je rekel proseče in stopil do nje. „To vam le škoduje."
Odprla je oči in se medlo nasmehnila.
„Martinac, saj ne bomo razumeli," ji je tožeče prišlo
čez ustnice. „Saj ne bomo nič razumeli. Kaj praviš? Kako spio to zaslužili? S čim smo se pregrešili?“
Poizkusila je dvigniti roke, da bi jih sklenila, a so ji kot brez moči zopet padle na odejo.
Molčal je.
„Bog, ki je vsem enak oče, tega ne bo dopustil."
„Bog tega ne bo dopustil," je Čedermac brez misli ponovil za njo.
„Saj sveti oče tega ne bodo dopustili. Nadškof tega ne bodo dopustili ..."
„Ne, sveti oče tega ne morejo dovoliti. Nadškof tega ne morejo dovoliti ..."
Pod vtisom vročih materinih besed je to v tem trenutku samemu sebi verjel. Dvom, ki ga je obšel še na poti, mu je kopnel.
Rahlo pomirjen, na videz miren, je zopet sedel k postelji. Ni mu bilo do smeha, le zaradi matere se je nasmehnil.
Tudi mati je bila videti pomirjena, kakor da so jo potešile izgovorjene besede. Gledala ga je z milobnim izrazom v očeh.
„In kaj boš storil jutri, Martinac? Kaj boš storil? Jutri je nedelja ..."
Zdrznil se je; besede so ga zadele v najobčutljivejši živec. Da, jutri je nedelja. Še nekaj ur je do jutra. Prej je odganjal misel na to, zdaj mu je pekoče legla na dušo.
roman
WM
.
lil

ll■I»
i-v -1
liiii
: :

„Ne vem,“ je vzdihnil. „Nič se nisem zavezal, a vendar ne vem, kaj naj storim. Kaj mi svetujete, mati?“
Zopet se je umaknila vase in za nekaj trenutkov zaprla oči. Nato so ji besede počasi, kakor kaplja za kapljo, prišle čez ustnice.
„Ti že veš, kaj moraš storiti,“ je rekla skoraj tiho. „Stori, kakor veš, da je Bogu všeč. Ne maraj za drugo! Kar je Bogu všeč . . . “
Pripognil se je, da bi ji poljubil roko; le dvakrat v življenju ga je obšla taka želja, ko je bil najgloblje prevzet.
Umaknila mu jo je . . .
Verjel je, da se je že do konca odločil, da ve, kaj bo storil . . .
Bilo je že pozno, ko sta se Čedermac in Katina v nagli hoji znojna in utrujena vrnila v Vrsnik. Svetilko sta bila ugasila že pred vasjo, ki je ležala tiha in mirna; hiše so spale, nikjer glasu, noben pes ju ni oblajal. Le iz zadnje bajte pred cerkvijo je bilo slišati trkljanje zibeli po podu in dremavo, polglasno uspavanko.
V	temi sta dosegla kaplanijo.
Čedermac je odklenil, Katina je prižgala luč v izbi.
„Zdaj pojdi spat,“ ji je rekel. „Saj moraš biti trudna.“
„In ti?“
„Ne! Mene le pusti! Ne skrbi!“
Bil bi rad sam s seboj, v tihoti, ko ni slišati nobenega glasu v hiši.
Ob odhodu iz Krnice je bil že do konca odločen, a po poti so ga začele trapiti drugačne misli. Bila je ena sama pot, tega se je dobro zavedal; toda vedno huje so ga obhajali strahovi, iskal je še drugih izhodov. Kamor je pogledal, so zijali sami prepadi, nič kot prepadi . . .
V	večernih urah, ob svitu petrolejke, mu je bila izba zmeraj posebno ljuba. Predmeti so oživeli; njihove sence so rahlo trepetale na stenah. Kadarkoli ga je zažejalo po popolni samoti, se je rad zatekal vanjo. Zatopljen v kako knjigo ali v svoje misli, je v kratkih poletnih nočeh kdaj pa kdaj pričakal zarje.
To noč mu ni bilo do knjige. V teh trenutkih se ni mogel vdajati duševnim užitkom. „Sori, kakor je Bogu všeč . . . “ Besede, ki so ga spremljale vso pot in so mu zdaj potrojeno šumele v ušesih.
Grenko se je nasmehnil. Mati ni vsega slutila. In prav je bilo, da ni vsega slutila; le še huje bi ji obtežilo srce.
Odločiti se je moral do maše. Vedel je, da bi ne mogel zaspati, četudi bi legel. Telo mu je bilo izmučeno, stra--hotno izčrpano, da bi se najrajši zgrudil in obležal, toda duh mu je bil bolestno buden. Od nespečnih ur prejšnje noči ga je ščemelo in žgalo v očeh.
„0!“
Sesedel se je in zatisnil veke, kakor da hoče zbrati misli, podoživeti občutke zadnjih dveh dni.
Misli ga niso ubogale; izmikale so se mu, kakor da ga' moti zlodej, ki noče, da pride na jasno. Občutil je vročico in se zdrznil. Kaj je z njim?
Dvignil se je in stopil do okna. Da bi si ohladil vroče čelo, ga je pritisnil na šipo. To mu je dobro delo.
Pogled mu je splaval v temo. Z napetim zanimanjem, kakor da se hoče s tem pomiriti, je opazoval noč. Listje
latnika, tenke veje dreves — kakor iz črnega papirja izrezljana senčnata podoba, prilepljena na sivo ozadje. Skozi zelenje se je kot skozi mrežo svetilo zvezdnato nebo. In vse je bilo tako zelo tiho, tako zelo mirno. Tu pa tam se je zganil le kak list, slišal je tikanje ure v žepu. Obrisi streh, motna podoba poletne noči, čelo na hladni šipi . . .
Za trenutek mu je bilo, kakor da plava v praznini brez vsake misli, brez slednjega grenkega občutka. Tiho, narahlo, dobrotno so se mu duše dotikala leta, ki jih je preživel v tem bregu . . .
Čas, ko je bil po treh letih kaplanovanja pri tari zaprosil za službo v Vrsniku. Bilo mu je toplo pri srcu, a hkrati ga je plašila samostojnost.
sesedel se je in zatisnil veke.
Vrsničane je poznal, saj jim je bil sosed: nekam trdi, vase zaprti, ponosni ljudje, ki jim zlepa ne storiš kaj po volji. Prejšnji kaplan, starec, jim je vlival spoštovanje s svojimi sivimi lasmi, sključeno postavo in življenjsko izkušenostjo. Da, saj je bil ves goreč kot plamen, a še tako zelen, tako neizkušen, ki mu bodo merili vsako kretnjo, tehtali vsako besedo.
Ni ga plašilo, da je bila duhovnija majhna in uboga, na to še mislil ni; tudi ga ni bilo strah raztresenih, oddaljenih kmetij pod Mijo . . .
Kakor v mnogih stvareh, v katerih so ga mučili dvomi, je tudi tedaj odločila mati. Naj zaprosi, mu je rekla. Blizu mu bo; vsako nedeljo pride v Vrsnik k maši.
Bojazni se mu niso uresničile. Poznal je hribovce, kakor je poznal sebe, znal je ravnati z njimi. Prodrl jim je v duše; njihova slaba nagnjenja so mu bila kot na dlani, poznal je njihove radosti in bridkosti. Ob nedeljah se je njegova izba spremenila v javno pisarno. Bral je pisanja, ki so jim prihajala od oblasti, odgovarjal po laško, sestavljal prošnje, dajal nasvete. Njih srca si je pridobil s pesmijo; cerkvi je kupil orgle, stare pesmi, nedeljo za nedeljo enake, so se umaknile novemu, ubranemu petju.
Ne, ne, vsa ta leta tudi niso bila popolnoma brez bridkosti. Zadevale so ga drobne nevšečnosti, neuspehi, ki so mu pogosto težili občutljivo srce. Saj si nikoli ni domišljal, da je pridobil vse ljudi. Marsikateremu izmed njih je gorela v očeh tiha upornost, ki se ni upala v besede; po vojni pa jim je legla tudi v duše, beseda je postala drzna, ni se plašila odkritega nasprotovanja.
Kovač Vane Rakar je vsako nedeljo stal za cerkvenimi vrati, na ustnicah mu je igral tih posmeh. Ni bila samo njegova bolestna domišljija, razločno mu je bral v očeh: «Le govori, le nateguj besedo, kdo ti še verjame, ki si blagoslavljal topove!“ Saj jih ni: Bog mu je za pričo: Preklinjal jih je. Jezus, saj je vedel že brez tega, da je siromaštva nič koliko in da se je nagrmadila cela gora krivic, se nateklo celo morje ponižanja. Sam je to okusil več kot enkrat in težko mu bo pozabiti.
Cernu se tedaj obračajo zoper njega? Kdo naj to do konca razume? On ne more. Vedel je, da tega ne ozdravi nobena, še tako modra beseda. Nobena! Vsak napor bi bil udarec v vodo.
Let trpljenja in ponižanja, ki so vtisnila_pečat telesom in dušam, ni mogoče izbrisati. Ne, ne! Čas neizmerne bšine, ko se je upor zopet umaknil v duše in v oči. Trpka misel je plaha in zastrahovana tičala v zasedi. Ni nmrla, misel ne more umreti; le potuhnila se je in čaka svoje ure . . . Morda on tega ne bo več doživel; in si je 'udi želel, da bi ne doživel. Hotelo se mu je miru, ne boja . . .
Za cerkvijo je stal nagrobnik, ki je počrnel, s poblede-iimi črkami gledal proti vzhodu. Pod vzravnano zemljo, Pod gladko, steptano rušo so ležali zemski ostanki nje-govega prednika, ki je do zadnjega diha služil Gospodu. L® malo, pa bi izdihnil pred oltarjem. Poleg njega bo nekega dne stal nov kamen z naoisom: „Tukaj počiva Martin Čedermac . . . Pokoj njegovi duši!“ Pokoj njegovi
Za vrtom je zavpil skovir in mu pretrgal misli.
Sklenil je roke na hrbtu in z naglimi koraki stopil po izbi, dolga senca se je lomila pod stropom. Misli so se mu znova vračale, a se mu niso mudile pri spominih; mučile so se s sedanjostjo in ga polnile z bridkostjo. Bile so vse zmedene in zbegane, poskusil jih je urediti. Le počasi jih je nizal v smisel. Preglednost in urejenost notranjosti ga je pomirjala in mu vlivala novih sil . . .
S kakšno mirno odločnostjo je bil odklonil podpis. Kakor da bi rekel vsiljivemu krošnjarju: „Ne, ne kupim tega sleparskega blaga; nečem ga, zbogom!" In se ni kesal, tudi ta trenutek bi ne mogel storiti drugače.
„Vi se upirate oblasti?“ Orožniški poročnik se ni zavedal, kako dobro je bil merjen ta stavek, sicer bi bil še nadalje brenkal na isto struno.
Pa je bilo nekaj drugega, s čimer oblasti ne računajo, močnejše kot besede. In vendar, vendar — to si je ta trenutek odkrito in mirno priznal — ga je stalo obilo notranjega boja.
Upornik? Da, prvič v življenju, če je to mogoče imenovati upor.
Bil je mirne nravi, vsaka prevratnost mu je bila tuja, celo zoprna; nikoli, niti v mislih, se ni upiral oblasti. V domači hiši je kraljeva podoba visela na častnem mestu; njegova mladost je bila prenasičena junaških zgodb iz bojev za osvobojenje Italije, navduševal se je za Garibaldija. Leta šolske vzgoje in meseci vojaške službe.
V poznejših letih je čez vse to legla marsikatera senca, a je vendar zmeraj dajal cesarju, kar je cesarjevega, čemu tedaj cesar zahteva, kar je božje?
Stal je sredi izbe in stiskal pesti, kakor da se prepira s svojo senco na steni; nehote mu je kletev ušla čez ustnice . . .
Zavedel se je in se zmedel, kakor da se je preplašil glasu, in se v strahu ozrl okoli sebe. Pogled se mu je uprl v Križanega v kotu, po čigar starinskem lesu se je razlival trepetajoči sij svetlobe. Priklonil se je kakor iz globoke skrušenosti in se pokrižal.
„Gospod, moj Bog!“ mu je prišlo iz dna duše. In še dvakrat: „Gospod, moj Bog! Gospod, moj Bog!“
Sčdel je. V zvoniku je odbilo tretjo uro . . .
Koliko časa je tako sedel? Morda le nekaj minut, morda dlje! Nepremičnost, v kateri je bil pozabil celo na tobačnico, ga je znova pomirila. Čemu si toliko trapi dušo?
In vendar mu še zmeraj ni dalo miru, duh mu je neumorno grebel v nove globine. Iskal je novih ugovorov; takih, ki bi ne potekali zgolj iz njegovega verskega čustvovanja.
Ni jih bilo težko najti. Čustva, ki bi jih ne znal jasno izraziti; javno izpovedati bi jih tako nikoli ne smel. Vsa leta jih je nosil v sebi in jih skrival, kakor dekle plaho in sramežljivo skriva svojo ljubezen.
Kako bi že to imenoval? Zavest narodne posebnosti, ponos rodu, ki je v stoletjih pobledel, a nikoli popolnoma ugasnil. Ustno izročilo, bajke in pesmi; vse, kar se kot sladka melodija dotika srca in duše.
bo še
c	\
IZ
našega
zdomstva^
r	^
razširi, raztegni se krog domovine ... kamor stopi mi noga — na tvojih sem tleh ... kamor nese me jadro — na tvojih valeh ... kamor hoče srce — pri svojih ljudeh ...
(oton Župančič)
L_______________________ J
anglija
Pristnost prave pobožnosti se vedno kaže v pripravljenosti pomagati potrebnim. Nekje so vsa naša srečanja, bodisi z mašo ali brez maše, vedno ogledalo naše pripravljenosti. Ako smo deležni več strežbe in postrežbe, pomeni, da je med nami več pristne pobožnosti. Potem ugotavljamo in doživljamo že zelo staro in vedno novo psalmistovo spoznanje: kako lepo in prijetno je, če bratje bivajo skupaj! Na tem mestu želimo predvsem izraziti Bogu hvalo za vse, kar smo doživeli lepega ob božiču v Nuneatenu, Derbyju,
Da bosta držala skupaj, sta obljubila drug drugemu — Zinka in lan v Keighleyju.
Rothwellu, Keighleyu, Bedfordu, Londonu in Rochdalu.
V preteklem septembru sta se v Keighleyju poročila Zajčeva Zinka in lan Pilling. Obvari Bog ju v cveti . .. jima ponovno zapojemo! Molimo za vaju, draga Zinka in lan, naj bo cvetje božjega blagoslova ljubezni med vama vedno žlahtno in mlado!
avstrija
GORNJA AVSTRIJA
LINZ — Božič je spet za nami. Na sveti večer je bila slovenska maša ob desetih zvečer kar lepo obiskana. Med navzočimi je bilo tudi nekaj nemško govorečih vernikov. Slovesnost Gospodovega rojstva je posebno povzdignil naš zbor, ki je dovršeno zapel naše božične pesmi.
Na Štefanovo smo imeli mašo ob štirih popoldne. Pri maši smo obhajali srebrno poroko g. Fani, po rodu iz Zagorja ob Savi, in g. Antona Häuschena, doma v Kostanjevici na Dolenjskem, ki sta se prav na Štefanovo pred 25 leti poročila. Postavila sta si lepo hišico v Wolfernu blizu Steyrja. Obljubila sta si, da bosta tudi v bodoče živela v krščanskem zakonu. Po maši smo se zatekli v naš Center, kjer smo se tudi „po domače“ veselili z jubilantoma. Svojemu veselju smo dali du-ška s petjem. Najprej so bile na vrsti božične, nato pa tudi narodne pesmi.
Ob devetih zvečer smo se zadovoljni razšli.
Ob novem letu smo dobili dosti snega in za njim je prišel mraz. Na praznik Razglašenja Gospodovega smo doživeli 17 stopinj mraza, naslednji dan pa že 27. Linz je bil ta dan najbolj mrzlo mesto v vsej Avstriji. V teh dneh doživljamo pravo Sibirijo. Sicer pa v dušah modernih ljudi vlada še hujši duhovni mraz kakor pa v naravi. Star slovenski pregovor pravi: „Kakršni ljudje — takšno vreme“. Mraz seveda tudi nekoliko vpliva na udeležbo pri božji službi, saj večina ljudi pride od daleč.
Malo pred božičem nas je zapustila ga. Iva Jerolinek, rojena Moric. Po rodu je iz Jesenic, vdova po diplomiranem inženirju Jerolineku, je živela 16 let v zdravniškem domu v Linzu. Ko so jo hoteli prestaviti v mestni dom za ostarele, se je odločila, da gre k svojemu sinu v Francijo. Bila je najstarejša Slovenka med nami, stara 84 let. Želimo ji lep življenjski večer. Pogrešali jo bomo, saj je zadnja leta redno prihajala k maši in v center. Kljub svojim letom je še vedno živahna in mladostna.
SALZBURG
Na tretjo nedeljo v decembru smo imeli prav lepo mašo, ki so jo oblikovali naši bogoslovci skupaj z g. Čukom. Po maši smo se zapeljali v semenišče, kjer smo dobili na razpolago lepo dvoranico v pritličju. Gospe iz Freilassinga so prinesle s seboj peciva, ga. Namestnikova pa je že doma skuhala vino, da smo se najprej malo pogreli. Potem je sledila božičnica z recitacijami in petjem. Med programom se je skuhalo dodatno vino, g. Namestnik pa je postregel z mesom. Potem je nateg-
nil harmoniko in smo prepevali slovenske pesmi. Prav lepo je bilo in vsem lepa hvala za lep večer.
predarlska
Na dan svete Cecilije smo se Slovenci iz Vorarlberga poslovili od Pevcev Marije in Janeza Toplaka. Po sedemnajstih letih sta se za stalno vrnila domov na Štajersko. Vsa leta, ki sta jih preživela v tujini, nista pozabila na Boga, kar se danes na žalost dostikrat dogaja.
Vedno sta z veseljem prihajala k slovenskim mašam in s svojim glasom olepšala božjo službo. V decembru sta praznovala 30. obletnico poroke. Vedno sta bila pripravljena, pomagati ljudem v stiski. Za njun trud se jima je še posebno 2ahvalil gospod župnik, ki je z lepimi besedami zaključil poslovilni večer.
Vse najboljše jima želijo Slovenci '2 Predarlske kakor tudi cerkveni Pevski zbor.
Nekaj dni pred svetim večerom je naš duhovnik Janez Žagar dopolnil 50-ietnico rojstva. V ta namen mu )e predsednik Planinskega društva v imenu Slovencev izrekel zahvalo 2a trud in požrtvovalno delo med nami. Doris in Štefan sta mu poda-hla šopek rož in skromno darilo v zahvalo. Že več kot deset let opravlja svete maše, se vozi iz kraja v Imaj in nam pomaga, da ostanemo Slovenci med seboj povezani. V šo-
Na poslovilnem večeru Marije in Janeza Toplaka.
lah poučuje slovenski jezik našim otrokom. Z nami se trudi, da vera in slovenski jezik med našo mladino ne bi zamrla. Saj je človek brez vere kot svetilka brez luči. Kdor nima prave vere, ne more pomagati bližnjemu.
Še na mnoga zdrava in srečna leta in iskrena hvala!
Praznik Brezmadežne — Eden najbolj priljubljenih Marijinih praznikov je 8. december, praznik Brezmadežne. Marsikje imajo na ta dan akademije, kjer obnovijo obljubo in zvestobo do nebeške Matere. Tudi mi smo jo počastili na poseben način. Za začetek bogoslužja in med bogoslužjem božje besede so zaigrali otroci na harmoniko in piščalke. Zbor je zapel Marijin hvalospev Moja duša poveličuje Gospoda. Ljudje so prisluhnili, saj so otroci zaigrali zelo prisrčno. Tudi udeležba je bila večja kot ob drugih prilikah. Na koncu smo obnovili še posvetitev Brezmadežni in zapeli litanije. Za slovo pa še pesem Marija skoz' življenje, prošnja, da bi nam vedno stala ob strani in nas varovala vsega hudega.
Božični prazniki — Letošnje božične praznike smo obhajali brez snega — lepo in toplo je bilo. Za polnočnico smo se zbrali v prijazni kapelici v Hohenemsu, kjer se zbiramo že dolga leta. čeprav je veliko rojakov odšlo za praznike domov, je bila kapela polna. Za božične praznike se še potrudimo, da gremo k polnočnici. Že zunanje okoliščine silijo človeka, da na ta dan gre v
cerkev, kjer ob petju in slovenski besedi podoživi skrivnost Kristusovega rojstva. Posebno v tujini je to še bolj prisotno. Lepo je bilo, da bi se na to spomnili večkrat med letom, ne samo za velike praznike.
Po maši je bila božičnica kar v kapeli. Otroci so nam z recitacijami približali lepoto božičnih praznikov. G. Magda nam je občuteno prebrala zgodbo kristjana, ki je ujet v sedanji čas. Namesto da bi bil božič praznik Kristusa-Boga, pa je praznik obdarovanja in nakupovanja. Moderno poganstvo, ki se je razbohotilo med kristjani in potisnilo v ozadje pravi pomen božiča.
Naslednji dan, na sam praznik, je bila narava bela. Zapadlo je toliko snega, da je bilo pravo božično razpoloženje. Imeli smo še zorno in dnevno mašo, kjer pa se nas je zbralo manjše število. Doživeli smo ponovno globino vere in ljubezni, zaradi katere se je Bog učlovečil.
belgija
LIMBURG-LIEGE
V nedeljo po božiču je „Slomšek“ povabil svoje člane in prijatelje na božičnico in družinski večer. Zbrali smo se v Kultureel Centrumu in začeli s službo božjo, pri kateri je mešani zbor pod vodstvom g. Poldija Cverleta ubrano prepeval božične pesmi.
Po video-filmih iz našega družabnega in kulturnega življenja je bila
Pokojni Slavko Komac
skupna večerja, ki so jo pripravile naše dobre gospe. Posebno skrb sta tej večerji posvetila ga. Zinka in g. Stanko Revinšek. Njima in vsem ostalim iskrena zahvala. Odlično je bilo!
Tudi pri prosti zabavi je bilo prijetno razpoloženje. G. Poldi, Karel, Martin, Franček in Vinko so prijeli za glasbila in imeli smo spet pristno domačo godbo. Ob 10. uri zvečer smo si rekli: Z Bogom in vse dobro v novem letu!
Kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj!
Predsednik g. B. Žabot je pri pozdravnem nagovoru opozoril na nekatere probleme našega življenja v skupnosti. Bijemo boj, je rekel, za
Pokojna Kristina Kadivnik
našo mladino. „A tega boja ne bomo uspešno dobojevali brez resnega sodelovanja staršev. Osveščena mladina potrebuje osveščene starše. Roko na srce in priznajmo: v tej točki smo precej šibki.“ Tako opominja predsednik Slomška.
Osveščen in odgovoren kot človek, kot kristjan in kot Slovenec ... Kdo še razmišlja o tem?! „To je nevarno“, pravijo. „Utegne ti škodovati“. Tisti, ki opozarjajo na sodobne probleme, na zahtevo resnice in pravice, so „neprijetni ljudje, delajo zdraho, rušijo enotnost, ogrožajo mir, grešijo proti... ljubezni. Najbolje nič misliti, nič videti in nič vedeti ter živeti — kakor je zame osebno najbolje. Z javno blaginjo, z usodo slovenskega naroda, Evrope in vsega sveta naj se ubadajo tisti, ki so za to poklicani... Meni je tu dobro in amen!“
Na žalost je vse preveč takih „modrijanov“.
V nekem oziru imajo prav: Če bi Kristus bil tiho, ga ne bi križali, če bi Janez Krstnik ne bil neprijeten, mu ne bi odsekali glave, če bi škof v San Salvadoru ne bil solidaren s trpečim ljudstvom in se ne bi bojeval za resnico in pravico, ga ne bi streljali in če bi Složenicin pel slavo Stalinu, bi se mogel danes kot bogat in slaven mož mirno sprehajati po moskovskih ulicah.
Kaj torej?!
Kje je naše mesto? Kaj je naša dolžnost?
Polnoletni smo!
Razmišljajmo sami. Razmišljajmo s čutom odgovornosti in .. . molimo!
Bog daj, da bi slednjič uvideli in razumeli vsi ljudje DOBRE VOLJE.
Bog vas živi!
Naši rajnki: V Zwartbergu je nepričakovano umrla ga. Kristina Kadivnik, poročena Strikentz, rojena 1919 v Rajhenburgu. Rajnka je bila tiha in dobra žena. Vso skrb je posvetila možu g. Francu in svojim otrokom. Med nami zapušča brata g. Hansa in tri sestre, go. Marijo, go. Pepco in go. Ljudmilo, ki so vse naše zveste sodelavke.
Rajni Kristini želimo srečo v Bo-
gu, družini pa izražamo krščansko sožalje.
V	Eisdenu smo go. Marijo Vivod, roj. Pajmon, spremljali na zadnji zemeljski poti. Rodila se je 1900 v Ločah. Ga. Vivod je v mlajših letih bila zvesta sodelavka v slov. kat. skupnosti. Za prireditve je nabirala dobitke in pomagala pri postrežbi. Sedaj pa je tri leta in 4 mesece ležala v nezavesti. Smrt je tako prišla kot rešitev. Priznanje in zahvalo zasluži njena hčerka ga. Rezi Žu-pevc, ki je dnevno prihajala k bolni materi in zanjo skrbela. Na rajno go. Vivod mislimo v molitvah. Naj bo dragi Bog njena nagrada!
V	Winterslagu je na Novo leto umrl g. Slavko Komac, roj. 1930 v Soči. Bil je izredno marljiv delavec, ljubeč mož in oče. Presrečen je bil v svojem lepem domu in med svojimi. Rad je obiskoval domovino. Naj mu ljubi Bog nakloni tisto srečo in tisto stalnost, po kateri je tukaj zaman hrepenel.
Vdovi ge. Greti in hčerkama izražamo krščansko sožalje.
francija
PARIZ
Maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa v Chatillonu, poleg Slovenskega doma.
Po parmesečnih delih je sedaj notranjost cerkve res krasno urejena, tako, da človek kar z veseljem pride vanjo. Se pa to tudi spodobi, saj za Boga je treba kaj primernega in lepega. Pokažimo, da imamo svojo cerkev res radi z nedeljskim obiskom pri maši. V nedeljo, 3. februarja, bomo imeli skupaj s Francozi slovesno otvoritev obnovljene cerkve. Ob petih popoldne bo maša, nato pa v dvorani prireditev, kjer bodo sodelovali Slovenci in Francozi. Prireditev ima namen, da se srečamo s francoskimi prijatelji in da skupaj kaj zberemo za kritje stroškov ob obnovi cerkve.
Božični prazniki so bili toliko lepši, ker smo se zopet zbrali v cerkvi,
Marko, Darko in Simon ter drugi naj-mlaiši so nam za Miklavža pripravili lepo priložnostno igro.
k' je med tem dobila popolnoma novo lice. Za starega leta pa smo P° zahvalni maši do zadnjega kotička napolnili našo dvorano, kjer je silvestrovanje potekalo v prijetnem razpoloženju. Vsi, ki so kakorkoli sodelovali in pripomogli k uspehu, zaslužijo našo iskreno zahvalo!
Na praznik Treh kraljev so nam naši igralci pripravili radijsko igro težaškega pisatelja Alojza Rebule Četrti kralj. Kralj Herod in njegova žena Berenika, kraljevi pisar Dinarh, ki je postal četrti kralj, in njegova žena Mirjam, trgovec in Gašper, Miha ter Boltežar so nam v živi besedi z nastopom in lepimi oblekami tako Prepričljivo predočili dogodke v Jeruzalemu ob obisku modrih, da smo kar sami z njimi doživljali razplet dogodkov. Žarko pa je s primerno Glasbo lepo poskrbel za razmejitev 'P povezavo posameznih delov. Vsem nastopajočim smo od srca hvaležni in si še želimo, želimo kaj Podobnega. Res smo zvečer morali hiteti domov, hiteti počasi zaradi sPega, ker se je sibirska zima prav tisti večer prikradla k nam . . .
Društvo Slovencev prireja pustno Srečanje v soboto, 16. februarja. Ob Costih zvečer bo skupna maša, nato Pa do dveh zjutraj srečanje v dvora-Pi> kamor naj vsakdo prinese domače razpoloženje in dobro voljo, vse dtugo bo na razpolago na mestu.
V četrtek, 10. januarja, je bil v Nanterre pokopan Milan Filipčič, Pri vseh bolj poznan pod priimkom "Džilas“, doma iz Tater pri Sežani. V nedeljo, 13. januarja, smo pa ma-
šo darovali zanj, da bi se po težkem in nemirnem življenju spočil pri bogu.
MELUN
V februarju bo skupna maša drugo nedeljo v mesecu, 10. 2., ob devetih dopoldne v poljski cerkvi v Dammarie. Enako v mesecu marcu. Vsi toplo vabljeni!
LOIRET
15. decembra je bila v Chanteau krščena Aurelie Kološa. Njenega rojstva in krsta se veselijo bratec Frank, mati Majda in oče Jean-. Claude, pa seveda mi vsi.
TUCQUEG NI EUX-M ARINE
Število prijateljev in znancev, ki so mi želeli srečo in zdravje v letu 1985, je toliko, da ne morem vseh pismeno ali osebno zahvaliti, zato
Pokojna ga. Amalija Purgerčar iz Bruay-en-Artoisa.
bodi na tem mestu prisrčen: Bog plačaj! Naj On usliši vaše prošnje ter da tudi vam, kar ste vi meni želeli!
Drugo, kar moram omeniti, je Miklavžev dan, katerega priredi vsako leto Slovensko delavsko društvo v Aumetzu. Poleg okusnega kosila in lepih daril so nas razveselili kar trije pevski zbori, katere neumorno vodi Kogovškov Andrej. Najbolj je „užgala“ Sveta noč, blažena noč. Ploskanja ni bilo ne konca ne kraja.
Člani društva, katerim gre velika zahvala za ogromno delo, so pokazali, da so vredni nasledniki rajnih očetov, katerih geslo je bilo: Dajmo Bogu kar je božjega, domovini pa kar je njenega.
Naš izseljenski duhovnik je porabil to priliko, da je razdelil navzočim časopis, v katerem smo brali o prošnjah in prizadevanjih, da bi Rim proglasil našega velikega rodoljuba škofa Slomška za svetnika.
Končno še to: Ravno na Miklavžev dan je dočakala znana pesnica in pisateljica 93 let. To je gospa Rožetova. Bog nam jo ohrani vsaj še sedem let.	J. J.
PAS-DE-CALAIS IN NORD
V prijetni družbi smo letos dočakali novo leto 1985. Z večerno mašo smo se Bogu zahvalili za vse dobrote v preteklem letu. Za novo leto smo pa prosili Njegovo varstvo in rast v milosti in dobroti.
Krst, zakrament božjega otroštva,
Pokojna ga. Valentina Kuhar iz Win-glesa. Obletnica smrti bo 14. 2. 1985.
so prejeli: Sabrina Vasseur, Lucija Vasseur in Jonatan Vanhove.
V Bruay-en-Artoisu je po mnogih letih bolezni 13. decembra 1984 odšla v večnost ga. Amalija Purger-čar, roj. Končina, stara 78 let. V dolgih letih bolezni je bila skrbno negovana na svojem domu, zato bodo domači toliko bolj občutili izgubo svoje drage matere. Zapušča štiri hčerke in sina. Pokopana je bila 17. decembra v cerkvi sv. Jožefa, Posse VI. Naj se odpočije od svojega truda. Sinu, hčerkam in družinam naše sožalje.
MARSEILLE
Naše prvo srečanje po novem letu bo na nedeljo, 3. februarja, v Eouresu, popoldan ob 5. uri kot običajno. Morda bo to zadnje naše srečanje v Eouresu, kjer nas je krajevni župnik sprejemal vedno z veliko prijaznostjo. Najbrž bomo selili na nasprotni del Marseilla in nam je predloženo, naj vprašamo na župniji Septemes. Ta se nahaja nekoliko bolj severno od St. Antoine ob avtocesti in na Route Nat. 8. Tja boste lažje prišli, ker večina naših rojakov živi izven Marseilla. Zaenkrat je to šele načrt, in če res tam dobimo primerne prostore za slovensko mašo in naša srečanja, potem boste pravočasno obveščeni. Že smo poskušali najti cerkev v zahodnem delu
Škot Lenič z izseljenskim duhovnikom ob obisku pri škofu iz Nice, msgr. Francois Saint-Macary. Bilo je to 3. nov. 1984.
Marseilla, toda tiste župnije po večini vodijo duhovniki-delavci in cerkve so odprte samo ob določeni uri, ko je župnijska maša. V Septemes pa je letos prišel župnik, ki tam stalno živi. Zato se bomo obrnili na njega, če nam dovoli, da se parkrat na leto zberemo na tistem kraju, ki je večini naših rojakov bolj dostopen. O tem se bomo z njim dogovorili po nedelji, 3. februarja.
Pri zadnjih dveh srečanjih v Eouresu je bilo resnega govora, da bi enkrat prišli k slovenski maši v Nico. Pomenite se sedaj o tem med seboj, pri prihodnjem srečanju, 3. II., pa moramo določiti datum. Vsaj dva meseca prej je potrebno določiti datum, da župnik more uskladiti svoje delo z drugimi obveznostmi, ki jih ima.
Pridite torej vsi k slovenski maši na nedeljo, 3. februarja, ko bo najbrž tudi poslovitev od tiste cerkve in prijaznega francoskega župnika, ki nas je polnih dvanajst let spremljal, in pri katerem smo se počutili kot doma.
FREYMING-MERLEBACH
Marsikaj lepega je za nami.
Sv. Miklavž je prišel k nam sicer z nekaj dnevi zamude, prišel je pa le, v nedeljo, 16. decembra, v dvorano našega doma. To je bilo za našo tukajšnjo skupnost prvo miklavže-vanje. Prišlo je okrog šestdeset ljudi. Naši malčki so se tega svojega prijatelja in dobrotnika zelo razveselili, saj je že pogled na njegovo čudovito postavo človeka kar očaral, a kaj šele potem, ko je začel
Pok. Jean-Louis Novak, ki je utonil v morju pri Frejusu v nedeljo, 21. X. 84. O tem smo poročali v Naši luči 10/84.
razdeljevati darove. Sv. Miklavž je otroke povabil, jih vzpodbujal k pridnosti in jim obljubil, da bo prihodnje leto zopet prišel.
Za božično polnočnico je bila kapela v našem domu že dobro napolnjena, vse kaj drugega kot lani. Precej ljudi je moralo stati na hodniku, ker v klopeh ni bilo dovolj prostora. Donele so lepe domače božične pesmi in v duhu smo se čutili povezane z vsemi rojaki po svetu, a medtem, ko so naša srca prekipevala božičnega veselja, nas je g. Kamin v pridigi z ganljivimi besedami spomnil na tiste, ki ne morejo
Na prvo nedeljo novembra 1984 je škof Lenič tem našim otrokom podelil zakrament svete birme.
biti deležni naše sreče, ker je zanje božič navaden delaven dan. Uspelo Pa nam je, imeti v naši kapeli tudi dnevno mašo, kar poprej nismo mislili, da bo mogoče.
Sklep preteklega leta pa smo obhajali s prijetnim silvestrovanjem v Stiringu ob godbi, plesu, izvrstni Postrežbi, za katero se zahvaljujemo našim pridnim kuharicam, natakaricam in natakarjem.
nemčija
STUTTGART-OKOLICA
Pester zaključek leta 1984 — Lanski december je s svojim ad-
Miklavž med slovenskimi otroki v Pfullingenu na WürttemberSkem (9. 84). Tudi odrasli so bili veseli lepega večera.
ventnim razpoloženjem prinesel v našo skupnost veliko veselja z versko-družabnimi srečanji v Pfullingenu, Ödheimu in Esslingenu.
Miklavževanje v Pfullingenu v nedeljo, 9. decembra, bo ostalo tamkajšnjim rojakom v nepozabnem spominu. Posebnost tega srečanja se je pričela z mašo, med katero je igral adventne in božične pesmi sekstet naših mladincev iz Stuttgarta (2 citre, kitara, 2 akordeona, flavta). Nekaj posebnega pa je bil to pot tudi večer v župnijski dvorani, ki so jo odrasli in otroci polno zasedli, da pričakajo Miklavža. Mladinski sekstet je nadaljeval svoj program z lepimi mednarodnimi melodijami in pridne gospe so poskrbele z domačimi klobasami in pijačami za to, da so imeli udeleženci pred prihodom „nebeškega gosta“ lahko tudi skupno večerjo. Miklavž je s svojim nastopom navdušil staro in mlado. Tridesetim navzočim otrokom je dal božične vrečke, polne dobrot, ko jih je prej vzpodbudil
k pridnosti. Za te mlade goste pa je župnik Demšar pripravil še poseben filmski večer, ki so ga navdušeno sprejeli. — Kot rečeno, bo ostalo lansko miklavževanje v Pfullingenu še dolgo v spominu in tamkajšnji rojaki si podobnih srečanj zelo želijo, saj so izraz nečesa pristno našega.
Adventni večer v Ödheimu nad Heilbronnom v soboto, 22. decembra, je bil . prav tako izredno lepo doživetje. K maši je prišlo blizu 100 ljudi, med njimi precej nemških rojakov, prijateljev in znancev naših delavcev. Hoteli so poslušati slovenske adventne in božične pesmi. Ker je bilo navzočih precej navdušenih pevk in pevcev, v pričakovanju niso bili razočarani.
Srečanje v bližnjem gostišču so pripravile naše matere same. Prostor je bil adventno okrašen in na mizah so stali božični krožniki z najrazličnejšim pecivom na razpolago vsem navzočim. Poskrbele so tudi za godalni kvartet, da je napolnil prostor z božičnimi melodijami. Glavna točka večera je bilo seveda skioptično predavanje o Sveti deželi, ki ga je pripravil rojak A. Pečar. Ponovno je službeno potoval v Palestino in pri tem napravil celo vrsto krasnih posnetkov krajev in ljudi. Ta skioptični prikaz so navzoči navdušeno sprejeli.
Tudi tradicionalno Štefanovanje v Esslingenu 26. decembra je lepo
Na adventnem večeru v Ödheimu na WürttemberSkem je bilo vse lepo domače (22. 12. 84).
Na Štefanovo v Esslingenu pri Stuttgartu (26. 12. 84) je bito vse božično razpoloženo.
uspelo. Ob bogato obloženem božičnem dreveščku v farni dvorani pri cerkvi sv. Elizabete se je zbrala velika družina rojakov iz mesta in okoliških krajev. Najprej so prisluhnili božičnim melodijam na plošči, pa tudi sami so zapeli. Obujanje spominov na praznovanja božiča doma in v Nemčiji velja že kot posebna točka, ki bo vedno ostala na sporedu. Za uvod v tombolsko igro za božični drevešček je naša nadarjena šolarka Petra Casar občuteno zaigrala na flavto Sveta noč in še neko lepo angleško božično melodijo. Močan aplavz za tombolsko srečo (božični drevešček v vrednosti 140,— DM) je prejela Pihlarjeva družina iz Stuttgarta. Njene sreče pa so bili deležni tudi vsi otroci v dvorani, saj je bilo na dreveščku dovolj dobrot za vse.
Čestitke k poroki in krstu — V Stuttgartu je šla pred oltar Marjetka Tutič z nemškim rojakom Dirkom Blau. Nevesta je bila rojena v Celju, a že od otroških let živi v Stuttgartu. Bila je pridna obiskovalka naše Sobotne šole in je na prireditvah redno nastopala. Mlademu paru iz srca čestitamo in želimo srečo! —
H krstu sinka Patrika čestitamo družini Jožefa Kocbeka in Zorice iz Heubacha!
HAMBURG
Lansko polnočnico daleč na severu smo doživeli v pravem božič-
nem razpoloženju. Zbralo se nas je približno 40. Zapeli smo ob spremljavi nemške organistke in se ji za njeno dobro delo prisrčno zahvaljujemo. Po maši smo posedeli skupaj in se počutili kot ena družina.
FRANKFURT
Božič je lani do zadnjega kotička napolnil našo cerkev. Približno 140 ljudi je pomagalo peti božične pesmi. Vzdušje je bilo res praznično. Po maši smo se zbrali v dvorani in ob vinu in pecivu malo poklepetali.
Tudi v Darmstadtu in Mainzu je bil obisk razveseljiv.
OBERHAUSEN
V našem slovenskem izseljenskem kotičku se zadnji čas res ni zgodilo kaj posebnega. Božični in novoletni prazniki so odmevali med nami v ustaljenem zapovrstju bogoslužij in srečanj. Pri polnočnici nas je bilo prav veliko v Moersu in Oberhausnu. Na sam božični dan pa tudi v Essnu.
Žal se ne moremo enako pohvaliti z obiskom na novoletni dan. Prisotni so zapovrstjo ugotavljali, da se je razgubila tista krščanska zavest, ki je bila sposobna tudi po nočnem praznovanju pripeljati ljudi na praznik k maši.
Spomniti se moramo na teh straneh našega lista dveh preminulih. Najprej smo 18. dec. pokopali v vasici Einruhr pri Simmerathu ob belgijski meji Albina Cerovška. Podlegel je neozdravljivi bolezni v bolnici v Jülichu. Znan je bil med Slovenci aachenskega okoliša kot zelo pri-
Marjetka Tutič in Dirk Blau na poročni dan v Stuttgartu (24. 11. 84). Na poročnem slavju je bilo veliko domačih in nemških gostov.
den in dober človek. Ni znal odreči, če je bilo treba pomagati bratom po krvi. Zadnja leta ni mogel več prihajati k slovenskim mašam v Eschweiler. Bolezen ga je trla. Zapustil je ženo in sina. Na pogrebu se je zbralo zelo veliko Slovencev. Nekateri so prišli celo več sto kilometrov daleč, da se dostojno poslovijo od svojega prijatelja.
30. dec. 1984 je v Marijini bolnici v Osterfeldu dotrpela komaj 48 let stara Ivanka Hren. Njeno telo se ni
moglo več upreti neozdravljivi bolezni. V Oberhausnu so jo poznali vsi Slovenci. S svojim možem Jakobom sta bila prisotna v življenju Slovenske kat. misije od njenega začetka. Ljudje prve ure. Šest let sta bila tudi oskrbnika hiše našega centra, za kar pokojnici dolgujemo Se posebno hvaležnost in spomin v molitvi. Mlada žena je zapustila moža in dva sinova. Lahko bi rekli, da ie še počakala poroko Jakoba, kakor da ne bi hotela motiti slovesnosti in veselja. Potem je odšla v bolnico in v dveh mesecih dotrpela. Na Pogrebu so jo spremili poleg družinskih članov še bratje in sestre, precej jih je prišlo od doma, in veliko Slovencev in Nemcev. Prišli so se Poslovit od žene, ki je veliko svoje-9a truda žrtvovala cerkvenim ustanovam. Naj ji bo Bog dobrotljiv in bogat plačnik.
Obema družinama se pridružujemo v njih boleči izgubi s sočutjem in molitvijo za pokojne.
Jakob Hren:
SVOJI ŽENI
Kot nekdaj goste je doma sprejela, tako nas danes h grobu zbrala je, ba skupno poslovimo se od nje s te naše žalostne zemlje.
V nebo jo k sebi vzela je Marija, da hudega trpljenja reši jo.
Del moškega zbora slovenske fare v Münchnu bi se tudi rad predstavil, Sai ga na fotografijah pevke vselej zakrijejo.
Trpljenje žalostno je nam pustila: goreče naj molili bi za njo.
Pred nami našla si prerani grob, premlada zapustila si družino, dva sinka, očka, brate in sestre, ki so ljubili in še ljub’jo te.
Vsi mi na tvojem grobu zbrani, v slovo obetamo molitev ti, da v Bogu najdeš svoj počitek, mir, moči izprosiš nam za naše dni.
Nekoč si rodno grudo zapustila, gorelo zanjo zvesto tvoje je srce. Zaradi tebe, ki počiješ v njej, postane tuja zemlja nam bolj mila.
To pesem je sestavil svoji pokojni ženi njen mož Jakob Hren v dnevih trpke bolečine.
BAVARSKA
• Božične maše so bile kljub temu, da so bili ob koncu leta prazniki za vse zaposlene tako ugodno porazdeljeni, kot še zlepa ne, izredno lepo obiskane. Zlasti je bila udeležba pri maši na božič zares množična. Zelo nam je bilo nerodno, ko smo zvedeli, da je na novega leta dan čakalo na mašo v cerkvi Sv. Duha precej naših ljudi, kljub temu da smo na božič jasno oznanili, da bo tedaj maša v župnijski kapeli. A s tem je tako: Iz cerkve Sv. Duha smo premaknili mašo v župnijsko kapelo le ob dneh, ko smo po dolgoletni skušnji slutili, da bo v cerkev Sv. Duha prišlo tako malo ljudi, da bi nas bilo lahko upravičeno sram. Če se bo pokazalo, da bi kdaj na kakšen tak dan k Sv. Duhu le prišlo več ljudi, bo takrat naša maša tam.
•	Sredi januarja se je spet zbral župnijski svet (8 moških, 8 žensk) k seji in začrtal delo za prihodnja dva meseca, od večjih prireditev pustovanje in materinski dan.
•	Pevski zbor se je zmenil za gostovanje v Waldkraiburgu.
•	Šola se je po božičnih počitnicah spet začela. Poleg rednega pouka (verouka, slovenščine in petja oziroma recitacij) je treba že kar pohiteti za pripravo na materinskem dnevu.
•	Tudi ministrant, ki jih je sedaj 10 in jih je pred oltarjem kaj lepo videti, so se dobili k pogovoru. Se je pač treba vedno kaj pogovoriti.
•	Priprava na prvo sveto obhajilo in birmo, ki bo letos 10. maja, se odvija s polno paro. Mladi kristjani, ki se pripravljajo na svoj praznik, se skušajo vedno bolj vživeti v to, da pomeni krščanstvo troje: poznati Kristusa in njegov nauk; povezovati se z njim po molitvi, maši in zakramentih; v vsem življenju živeti kot Kristusov učenec (z dobroto do ljudi).
•	Verskega beriva, ki smo ga posebej ponujali v mesecu verskega tiska (novembra 1984), smo med ljudi le nekaj razdelili. Prav bi bilo, da bi imelo vsako slovensko gospodinjstvo v naši fari poleg NAŠE LUČI naročeno vsaj še eno slovensko versko glasilo (DRUŽINO, OGNJIŠČE, MAVRICO). Saj bo brez verskega branja vero sredi potrošniškega sveta le težko ohraniti.
Na katoliškem shodu v MOnchnu smo se za hip sešli v slovenskem kotu stari znanci.
Ob tej fotografiji spomina na sv. krst Andrejevi starši še bolj vidijo koliko je njihov sin v enem letu zrasel. Zdaj že junaško koraca naokoli.
•	Pustovanje bo 10. februarja. Nanj se že krepko pripravljamo.
•	Krščena je bila Aleksandra Založnik, hčerka Stanka in Agneze, roj. Horvat. Staršem čestitamo, punčki pa želimo v življenju vse dobro!
nizozemska
V sveti noči smo se zbrali k polnočnici v Hoensbroeku. Zvon je ubrano prepeval božične pesmi.
Prvo nedeljo v januarju je Škrjan-ček imel svojo tradicionalno prireditev v Nieuw Einde. Pri službi božji je Zvon spet prepeval božične melodije. Naše dobre gospe so vse navzoče pogostile s poticami, kavo in vinom. Škrjančki so pod vodstvom g. Ad Hamersa zapeli nekaj narodnih pesmi. Dobre volje ne manjka. Za kritje stroškov Škrjanček vsako leto prireja klicanje Kdo da več, pri čemer vsi navzoči veseli, bučno in radodarno sodelujejo. Videli smo tudi lep video film iz Slovenije. Po programu pa je g. Slavko Strman po stari navadi vzel harmoniko in veselo petje je odmevalo v zimski večer. Pravo družinsko razpoloženje!
Hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali in sodelovali.
In leto 1985?
Držimo!
Toplo vabimo k sodelovanju. Bodimo ljudje „dobre volje“ v vseh ozirih.
Še bo lepo!
švedska
Prve dni adventa smo imeli na katoliški župniji v Göteborgu zdaj že tradicionalni „julmarknad“. To je neke vrste božični semenj, ko dobri farani s svojimi darovi rabljenih in novih predmetov, ter s pomočjo prodajalnih stojnic in včasih tudi preko dražb in tombole, vsako leto ta materialni izkupiček podarijo župniji za stroške njenega vzdrže-
vanja. Kar tri dni svojega vikenda prispevajo nekateri s svojim delom v ta namen. Zanimivo je, da pri tem sodelujejo celo mnogi švedski evangeličani, prijatelji in simpatizerji katoliške Cerkve. Na splošno se Švedi zavedajo, da bi bili nekoč katoličani, a so morali z administrativnim ukrepom takratnega kralja Vasa preiti v luteransko Cerkev. V glavnem pa je božični sejem stvar katoliških faranov različnih narodnosti, ki žive na Švedskem. Tako so imele svoje stojnice razne narodnostne skupine — nekatere so montirale kar cele restavracije, kjer so stregli s svojimi tipičnimi nacionalnimi jedmi. Tako npr. Madžari z golažem in Italijani s pizzo. Na žalost pa naši dobri Slovenci letos niso bili kaj dosti opazni, niti zastopani. Morda jim je časa zmanjkalo, ker so se pač dali na razpolago kje drugje? Škoda, saj je vendar ta župnijski dogodek nekaj takega, kar ljudi zbližuje in povezuje. Pa najsi bo to ljudi drugih veroizpovedi kakor tudi drugih narodnosti. Ta katoliški „julmarknad“ je znan Götebor-čanom, saj je od vseh najbolj obiskan. Zgleda, da so se naši bratje Hrvatje tudi to pot bolje odrezali kakor mi. Dobro bi bilo, ko bi vsaj drugo leto bili navzoči. Dosti zgodaj moramo misliti, da bi organizirali, kakšno stojnico, saj izvirnih slovenskih reči ne bo manjkalo za naše zastopstvo.
Adventni čas je na Švedskem sploh lepo obdobje leta in hkrati nekaj zelo globoko zakoreninjenega v švedsko dušo. To je ča», ko se človeku zdi, da se vsa dežela razneži, ker vsak Šved živi v pričakovanju božičnih praznikov. Lep običaj, ki
se tujcem zelo vtisne v spomin na adventno Švedsko, so prižgane sveče na oknih njihovih domov. Začenjajo z eno samo in vsako adventno nedeljo po eno dodajo. Za zaključek adventa, v pričakovanju praznika Jezusovega rojstva, tako brlijo po štiri lučke v vsakem oknu.
Sredi adventa imajo še tradicionalno praznovanje sv. Lucije, praznik, ki je po svojem značaju čisto katoliški, saj luterani tudi v švedski Cerkvi svetnikom ne izkazujejo češčenja. Vsekakor je to lep in celo ganljiv običaj, posebno kadar njegov pomen predstavljajo otroci v belih oblačilih spremljajoč odraščajoče dekle s svetlečo Lucijino krono na glavi. Sicer pa se ta običaj na splošno vrača v staro pogansko praznovanje luči (svetlobe) in pri mladostnikih se žal pogosto izrodi v razpuščeno praznovanje.
Božič smo praznovali skoro povsod zelo doživeto in prazniku primerno slovesno. Božični večer je g. Jože obhajal s svojimi slovenskimi verniki v Köpingu, g. Stane pa je bil navzoč pri švedski polnočnici v Göteborgu. Na božič in na dan sv. Štefana pa sta oba naša duhovnika obhajala slovenski božič ponovno v Göteborgu in Malmöju. Povsod so se naši ljudje božične sv. maše udeležili v velikem številu. Bog daj, da bi bile tudi nedeljske maše čez leto vsaj približno tako obiskane.
Hvaležni smo našim slovenskim škofom, ker so s svojim pismom nam, raztresenim po svetu, pripomogli za še bolj doživet božič. Sporočilo, vsebinsko tako bogatega, vzpodbudnega in domoljubnega pisma, je padalo kot blagodejen dež
na suha tla naših, od tujine utrujenih, duš.
halmstad
Krst ponavadi dokaj slovesno obhajamo, a vendar počasi spomin nanj zbledi. Praznovanje obletnice sv. krsta pa nam pomaga, da se njegovega pomena še bolj zavedamo. Družina Svetec iz Halmstada je ravno na nedeljo Jezusovega krsta, 13. januarja, praznovala prvo obletnico, odkar je njihov Andrej Bojan postal kristjan.
Švica
V	/
V prvi letošnji številki Družine je bilo na prvi strani med drugim zapisano: Slovenski kristjani ohranjamo sveto dediščino božičnega praznovanja: polnočnico in druge božične maše, jaslice in božični drevešček v cerkvah in po domovih. Vsak kristjan dobro ve, da se mora na božične praznike pripraviti predvsem o-sebno: uredi zahteve svoje vesti, prejme zakrament spovedi in obhajila. Duhovniki že v adventnem času na to opozarjajo z govorjeno in tiskano besedo.
Kar precejšen del smo od tega tudi v Švici živeči uresničili; (česar Pa nismo, naj vsak sam presodi). Čeprav nimamo lastne cerkve, četudi smo raztreseni po vseh koncih in krajih Švice in čeravno je nekaj družin odšlo za božične praznike k svojim domačim, se nas je kar lepo Število zbralo k božičnemu bogoslužju. Na sveti večer je bila maša polnočnica v Bernu (menda Prvič) in v Zürichu, kjer je bila še Posebej dobro obiskana; zato je tudi sodelovanje bilo temu primerno. Na sam božič je bilo bogoslužno slavje dopoldne v Amrisvvilu in So-lothurnu, popoldne pa v Zürichu in Oltnu. Kako na božič duše nekam drugače dihajo! V Sololhurnu so se med mašo vrstili zvoki orgel, piščali m citer, za vstop in sklep bogosluž-ia pa se je orglam pridružila še trobenta. Človek se nehote v mislih Preseli skoraj za 2000 let nazaj na betlehemske pašnike ...
Vodstvo slovenske misije v Švici pozdravlja papeža Janeza Pavla II. v Lucerno na dan srečanja z zdomci, 16. junija 1984.
Po maši nas je v Solothurnu kot po navadi v kapucinskem samostanu čakalo skrbno pripravljeno skupno okrepčilo. Božično razpoloženje se je izoblikovalo v medsebojni pogovor, petje, poslušanje papeževega božičnega voščila, otroškega igranja ipd. Tako je sveti večer slavila vsaka družina sama zase, božični dan pa je potekal v skupnem prazničnem veselju. Na ta način se je zopet uresničila psalmisto-va ugotovitev, „kako je dobro in prijetno, če bratje živijo skupaj“ (Ps 132, 1). Hvaležni vsem, ki so nam pripravili lepo bogoslužje in to prijetno srečanje/ smo se sredi popoldneva razšli z željo, da bi dobri Bog še dolgo dajal rast tem koreninam.
Tudi v Zürichu smo se na božični dan po bogoslužju zbrali v slovenski pisarni, kjer se je nadaljevalo praznično vzdušje ob jaslicah med petjem in poslušanjem plošč.
Prek nedelje svete družine, za ka-
tero so švicarski škofje tokrat napisali pastirsko pismo o smislu in pomenu cerkvene poroke (vsako leto namreč izberejo določeno snov iz področja o zakonu in družini), se je hitro približal dan starega leta.
V Baslu smo tega dne imeli zahvalno mašo, ljudje pa so nato na različne načine pričakali prvi dan letošnjega leta. Ponekod so v tihi zbranosti molili rožni venec (tudi v zadoščenje), drugje se je bolj odvijalo običajno silvestrsko veselje; ko pa je odbila polnoč, se je ubrano razlegala tudi zahvalna pesem za preteklo leto in odmevala prosilna pesem k Mariji za njeno priprošnjo v novem letu. Tako sta si podajala roki veselje in radost, zahvala in prošnja, iskrene želje in pripravljenost za dobra dela. Bog daj rojakom in vsem drugim ljudem svoj blagoslov v obliki raznoterih potrebnih dobrin!
Slovenci ob meji
KOROŠKA
Koroška Katoliška mladina je pred javni demonstraciji za dvojezično šolo povabila k dvojezični maši. Maša je bila v Slomškovem domu v Celovcu. Mašo je vodil direktor na Plešivcu, dr. Kajž-nik. Z njim so somaševali dva nemško in trije slovensko govoreči duhovniki,
med njimi tudi vodja nemškega dušno-pastirskega urada. — Ob koncu novembra so v Celovcu izšle Mohorjeve knjige za leto 1985. Zbirko sestavljajo: Koledar za leto 1985, Pavleta Zidarja Jezus v času (večernice), dr. Zablatni-ka Čar letnih časov, Maksimilijana Osojnika Izlet v vesolje in zbornik Iz skrivnih predalov. Mohorjeva je izdala tudi Pratiko za leto 1985. — Dekan tinjske dekanije g. Leopold Silan, po rodu iz Rude, je na prvo adventno nedeljo obhajal 50-letnicö. V tinjskem domu so mu po maši pripravili akademijo. — Na sam Božič je pri šolskih sestrah v Št. Petru pri Št. Jakobu
umrl lazarist dr. Jakob Kolarič. Pokojnik se je rodil leta 1902 v Ljutomeru. Leta 1920 je vstopil k lazaristom in potem do leta 1945 večinoma deloval v Ljubljani. Bil je med drugim ravnatelj bogoslovcev lazaristov. Predvsem je bil poznan kot voditelj duhovnih vaj. Po vojni je prišel v Kanado, kjer je v Torontu ustanovil prvo slovensko župnijo Marije Pomagaj. 1960 se je vrnil na Koroško in večer življenja preživel v samostanu šolskih sester. Pokojni je poznan po obširnem življenjepisu škofa dr. Gregorija Rožmana. Škof dr. Kapellari ga je pokopal na god sv. Janeza Evangelista. — Okrog 3000 ljudi se je udeležilo 16. novembra demonstracije za dvojezično šolstvo. Demonstracija se je zaključila pred vladno palačo v Celovcu. — V soboto, 17. nov., je bila slovesna blagoslovitev Modesto-vega doma, ki ga je za študente postavila Mohorjeva družba. Dom je blagoslovil škof dr. Kapellari. Poleg slovenskih zastopnikov so bili navzoči tudi državni predsednik dr. Rudolf Kirchschläger, namestnik deželnega glavarja Frühbauer, celovški župan. Goste sta sprejela ravnatelj doma mag. Hočevar in ravnatelj Mohorjeve družbe prelat dr. Hornböck. Ob predstavitvi knjižnega daru založbe Drava, je v radijskem razgovoru dejal nekdanji predsednik vlade dr. Bruno Kreisky, da vladata na Koroškem neumnost in intoleranca. Avstrija bo izgubila verodostojnost v borbi za pravice manjšine na Južnem Tirolskem, če bodo v Avstriji Specialne organizacije vedno ustvarjale nove probleme v manjšinskem vprašanju. Le zakaj tega ni uvidel, ko je bil 14 let predsednik vlade? — Od 27. do 29. decembra so se v Celovcu že šestnaj-stič vršili Koroški kulturni dnevi. Prvi dan je bil posvečen členu 7 državne pogodbe in šolstvu. Druga dva dneva pa Urbanu Jarniku, duhovniku in pisatelju.
GORIŠKA
V Gorici je Zveza cerkvenih pevskih zborov priredila 17. in 18. novembra že 26-ič nastop pevskih zborov: Cecili-janko. Nastopilo je 24 zborov, od otroških, mladih, dekliških, moških in mešanih zborov. Navzoči so bili Korošci iz Sveč, iz Kanalske doline, Benečije, Goriške in Tržaške. Bila je to res revija slovenskih zborov iz zamejstva.
Dva zbora sta bila tudi iz matične Slovenije. Posebno odličje sta dobila zbor Rupa-Peč in njegov dirigent Zdravko Klanjšček, ki sta nastopila že 25-ič. — V čast Brezmadežni prireja Združenje cerkvenih pevskih zborov v Gorici Malo Cecilijanko, to je nastop mladinskih in otroških cerkvenih zborov. Sodelovalo je 14 zborov in kot gost Mladinska skupina iz Kopra. Dvorana v Kat. domu ni mogla sprejeti vseh, ki so se želeli udeležiti te revije mladih pevcev. — Zveza slov. kat. prosvete je v Kat. domu v Gorici pripravila v decembru Kosovelovo proslavo. Ob spominu na 80-letnico rojstva je govoril o pesniku prof. Boris Pahor, pel je moški zbor M. Filej, razni pa so recitirali Kosovelove pesmi. — Na praznik sv. Družine je Združenje cerkvenih pevskih zborov priredilo v goriški stolnici božičnico. Imela je tri dele. Najprej nastop šestih mladinskih zborov, ki so ji dali svežost, potem nastop zbora M. Filej, ki ji je dal dovršenost in za konec odlomki iz Tomčeve kantate Slovenski božič, ki ji je dal starožitnost. Božičnico so zaključili s petimi litanijami na čast Matere božje, zahvalno pesmijo in blagoslovom.
TRŽAŠKA
Slovensko pastoralno središče v Trstu je pripravilo za nedeljo, 11. novembra, v stolnici sv. Justa zahvalno nedeljo. Posvečena je bila predvsem duhovnim poklicem, ki so na Tržaškem postali tako redki. — V septembru so na Tržaškem Krasu zamenjali krajevne napisne table. Kraševce je zelo razburilo, ker so napisi samo v italijanščini in ne, kakor tržaški sporazum predvideva, dvojezični. — V okviru teološkega tečaja v novembru v Ljubljani je predaval tudi tržaški škof Bellomi. Govoril je slovensko. — Zveza cerkvenih pevskih zborov je 2. decembra priredila v Kulturnem domu v Trstu revijo pevskih zborov. Nastopilo je 12 zborov. — Dr. Rafko Dolhar, zdravnik v Trstu in velik ljubitelj gora, je izdal planinsko knjigo Vabilo v Julijce. Cena knjige je 25.000 lir. — Na Stefanovo so imeli v Sv. Križu pri Trstu koncert božičnih pesmi. Poleg domačih pevcev je sodeloval tudi štandreški cerkveni zbor.
Slovenci po svetu
AVSTRALIJA
P. Ciril Božič je obiskal raztresene rojake v Oueenslandu. Prevozil je preko 8000 km. — Versko središče v Sydne-yu je pripravilo razstavo ročnih del. Sodelovalo je 42 rojakov in rojakinj. Razstavo je odprl senator Miša Lajovic.
—	V januarju je sydneysko versko središče pripravilo taborjenje ob morju. — Na zadnjo nedeljo v letu je obiskal rojake v Tasmaniji izseljenski duhovnik. Maševal jim je v Hobartu. — Tudi letos je organiziralo versko središče iz Melbourna počitniško kolonijo na Mont Elizi. Prvi teden je bil za družine, drugi za dekleta in tretji teden za fante.
—	Adelaidski Slovenci so nabrali 500 dolarjev za lačne v Etiopiji (Abesinija).
—	V Adelaidi so dve cesti poimenovali po slovenskih imenih. Ena se imenuje Baraga Grove, druga pa Planica Court, po skakalnici, kjer je Sepp Bradi leta 1937 prvič skočil čez 100 metrov.
ARGENTINA
Gospodarske razmere v Argentini še vedno niso urejene. Od novembra 1983 do novembra 1984 je dosegla inflacija 675 odstotkov, česar si Evropejci skoraj ne moremo predstavljati. Jasno povedano: kar je stalo novembra 1983 eno peso, je leto kasneje stalo 675 pesov. Inflacija dela težave tudi slovenskim rojakom v Argentini. — Slov. dekliška organizacija je 2. decembra priredila v Berazategui spominsko proslavo v čast škofu dr. Gregoriju Rožmanu. — Poleg Zavetišča Gregorija Rožmana obstaja v Buenos Airesu še en dom za onemogle. To je dom Sv. Vincencija v Slovenski vasi. Vodijo ga Marijine sestre. Graditi so ga začeli leta 1979. V domu živi sedaj 46 oskrbovancev. Zanje skrbe tri sestre in nekaj argentinskega osebja. — Ob 10-letnici smrti enega od ustanoviteljev Slovenske kulturne akcije v Argentini, dr. Ignacija Lenčka, in ob 30-letnici obstoja te kulturne organizacije, je izdala izbor razprav dr. Lenčka pod naslovom Rast v resnici in ljubezni. Knjiga
Človek v ne-sreči
(nadaljevanje s str. 7)
neredko so najsrečnejše ure tiste, kadar imamo skupno praznično gostijo. Zato je prazna miza še toliko bolj moreča, prispodoba za pretrgano zvezo skupnosti, razdor prijateljstva, konec osrečujočega poznanstva, smrt ljubezni; prispodoba razdvojenosti in osamljenosti človeka, ki je ostal zapuščen sam s seboj in s svojo nesrečo.
Hkrati pa je vse na sliki odprto tistemu, kar prihaja. „Puščava“ živi in žari, mrzlično pričakuje prihajajoče, zaželeno; zdi se, kot da je „drevo življenja“ pripravljeno ozeleneti; prazna miza učinkuje kot povabilo in človek stoji ob njej, vprašujoče, vendar z razprtimi rokami, pripravljenimi sprejemati.
Med vejami odmrlega drevesa plava angel: izpoved verujočega človeka, ki zaupa v vse zajemajočo dobroto Boga in se čuti celo v ne-sreči opogumljen z njegovo varujočo bližino.
Pomoč se bliža. Drugi klovn prinaša pismo, ki se mu je v roki spremenilo v
cvetlico. Cvet prinaša v puščavo: veselje v brezupnost, luč v mučno ječo nesrečneža. Pismo prinaša. Nič drugega kot neznatno pismo; morda pozdrav, spomin, nič drugega. In vendar pretrga vezi človeka, ki je ujet sam vase in v svojo ne-srečo, nemočno zapleten v svojo potrtost.
Kakor je potrebno malo, da se sreča pokonča, tako malo je marsikdaj potrebno tudi narobe, da se žalovanje spremeni v veselje in se nesrečnež opogumi, da začne upati v novo srečo. To pove tudi naslov slike:	Tudi v
puščavi lahko jemo veselje“. Človek v resnici ne živi samo od kruha; da bi bil srečen, potrebuje za hrano veselje.
Sveto pismo o človekovi ne-sreci
Da je človek od Boga ustvarjen za veselje in namenjen za srečo, pove sveto pismo že na prvih straneh, ko opisuje raj kot človekovo prvotno domovino. Raj, to je skupek srečnega, vedrega in neobremenjenega bivanja: vrt namesto puščave; izpolnitev namesto praznine; preobilje namesto pomanjkanja.
Ampak, tako pravi sveto pismo, ta raj je človeku zaprt. Človek nosi v sebi
samo še nekakšen spomin kot slutnjo, tako da lahko postane izgubljena preteklost vedno znova največji cilj za prihodnost. In tako živi človek v tem upanju. Srečo, za katero je človek ustvarjen, je Adam, človek, po lastni krivdi pokončal; pokončal vedno znova, odkar so ljudje na svetu.
Sveto pismo razkriva to človekovo krivdo v štirih tako imenovanih „zgodbah o izvirnem grehu“. Pri tem pravzaprav samo v poglavitnih potezah kaže izvire človekove krivde in greha in razločno pove, da je človek sam tisti, ki uničuje svojo lastno srečo in srečo soljudi. S čim?
Človek ne prenese Boga nad seboj
Prva, tako imenovana zgodba o izvirnem grehu v raju (Genesis 3) daje obsežen odgovor: Človek zgreši svojo srečo, uspešnost svojega bivanja, ker ne sprejme tega, da je ustvarjeno bitje, in hoče namesto tega postaviti sam sebe na mesto Boga, sam sebe hoče po božje častiti. Človek noče prenesti misli, da je neki Bog tisti, ki ga je ustvaril in katerega voljo mora priznavati. Človek se hoče tega Boga osvoboditi;
ima čez 400 strani. Snov zanjo je izbral prof. Geržinič. — V Slovenski hiši v Buenos Airesu so imeli 17. novembra zaključno proslavo srednješolskega tečaja. Namesto obolelega ravnatelja — sedaj že pokojnega — Pavla Ranta, je vodila prireditev podravnateljica gdč. Mirijam Jereb. Najboljši učenci so dobili nagrade. — Na Marijin praznik, 8. decembra, je slovenska skupnost iz Slomškovega doma poromala k Mariji Pomagaj v Slovenski hiši.
ZDA
V Milwaukeeju je gostoval Ljubljanski oktet. Povabil ga je milwauški pevski zbor Uspeh. Koncerta se je udeležilo okrog 500 rojakov. — V Chicagu so misijonski sodelavci organizirali na misijonsko nedeljo Misijonsko kosilo. Razdeljenih je bilo okrog 200 kosil. Čisti dobiček z darovi znaša 1811 dolar-jev in je bil poslan slovenskim misijonarjem po svetu. — Ob koncu leta je Štajerski klub v Clevelandu praznoval
25-letnico delovanja. Pri proslavi so sodelovali Veseli Slovenci in gostje društva Večerni zvon iz Toronta. — Svetovidska fara v Clevelandu je novembra priredila tridnevni jesenski festival z večerjami in kosilom v nedeljo. Nastopale so razne kulturne skupine in ansambli. — Tudi v New Yorku deluje Misijonski krožek, ki je nabral 1580 dolarjev. Po štirih letih so v Clevelandu zamenjali jugoslovanskega konzula. To službo je imela .doslej ga. Zofka Klemen-Krek. Progresivne Slovenke in ameriško-slovenski odbor za kulturne izmenjave so ji pripravile v šenklerški dvorani poslovilni večer. Ameriška domovina poroča, da je bil ves program v angleščini, edina izjema je bil govor Janeza Čeča. Njen naslednik kot konzul bo Ivo Vajgelj. — V Milwaukeeju so 8. januarja pokopali nekdanjega ravnatelja ljubljanskega muzeja in arheologa dr. Rajka Ložarja. Pokojni je bil po vojni profesor na slovenski begunski gimnaziji v Lienzu in Spittalu ob Dravi.
KANADA
Odbor za zidavo starostnega doma Lipa se vneto trudi, da bi čim preje mogel uresničiti načrte. V novembru je odbor priredil v župnijski dvorani Marije Brezmadežne v novem Torontu banket, ki je prinesel v blagajno gradbenega sklada skoraj 5000 dolarjev. — Slovensko gledališče v Torontu je gostovalo v isti dvorani 11. novembra in predvajalo Vladimirja Cajolija: Štiri redovnice zaslišujejo. Dramo je prevedel v slovenščino Maks Šah. — Obnovitvena dela slovenskega župnijskega šolskega centra v Montrealu so bila v jeseni lanskega leta zaključena. Tako so se v drugi polovici oktobra mogla odpreti vrata za sobotno slovensko šolo. — Rev. Karl Ceglar, salezijanec, je zapustil župnijo v Hamiltonu in jo izročil mlajšemu sobratu Francu Slobodniku. Zamenjava je bila izvršena skupaj s praznovanjem hamiltonske slovenske katoliške Misije. Župnija že obstaja dvajset let.
razpolagati hoče s seboj; imeti hoče možnost, da stori ali opusti, kar se mu zljubi. Ne mara pa biti poslušen. Tako ne spozna svoje ustvarjenosti, svoje končnosti in svojega namena in greši svoje uresničenje, ki mu je namenjeno od Boga, zgreši cilj svojega bivanja zavoljo svojega ponosa, svoje ošabnosti, svoje slepote do svojega ustvarjenega bitja. Srečo išče tam, kjer je ni mogoče najti; hoče si jo izsiliti, pri tem ko bi jo lahko vendar le hvaležno sprejel.
Človek ne prenese svojega brata zraven sebe
Ampak ne samo, da človek ne prenese kakega Boga nad seboj, temveč ima tudi težave — že odkar so ljudje na svetu — s svojim bratom zraven sebe: tako kot v drugi zgodbi o izvirnem grehu (Genesis 4) Kajn s svojim bratom Ablom.
Kultiviranje človečnosti je sicer od tedaj že tako zelo napredovalo, da drug drugega ne ubijemo kar pri priči, kadar imamo kaj drug proti drugemu, vendar se da sočlovek „odstraniti“ tudi z dosti bolj iztanjšanimi prijemi.
Človek je človeku volk, so rekli Rimljani. Sveto pismo pravi: Človek je neusmiljen sebičnež; zmerom mu je v mislih njegova lastna blaginja. Vse njegovo mišljenje se vrti samo okoli njega samega, okrog njegovih lastnih predstav, načrtov in željš.
In to se spet nikjer ne kaže tako uničujoče, to nam živo prikazujeta tretja in četrta zgodba o izvirnem grehu, kakor na področju spolnosti in v razmerju do oblasti.
Zloraba spolnosti
Tretja zgodba pojasnjuje pripoved o tako imenovanih „božjih sinovih", ki zlorabijo človeške hčere (Genesis 6), precej zapletena zgodba iz stare zaveze, katere jedro se vendar da jasno izluščiti: med izvire krivde in greha pri ljudeh in s tem med najpogostejše vzroke uničene sreče sodi zloraba spolnosti. Kar je zasnovano kot izpolnitev drug drugemu namenjene človečnosti moža in žene, kar je določeno za udeleženost pri stvarništvu Boga samega in bi lahko pomenilo najvišjo srečo, to je oropano svojega smisla in postane tako vzrok najraznovrstnejše nesreče zavoljo človekovih nezmožnosti, da bi nesebično ljubil, zavoljo razdiralne sebičnosti in nasilne zlorabe.
Zloraba oblasti
Nič drugega nam ne pove tudi četrta zgodba o izvirnem grehu. Po svetopisemskem pojmovanju naj bi človek imel oblast; da, sveto pismo gleda v oblasti, ki je človeku dana nad vsem stvarstvom, celo udeleženost pri sami božji vsemogočnosti. Čim mogočnejši je človek, tem bolj sije na njegovem
obličju odblesk Boga. Tako misli sveto pismo. Težava je samo ta — in to že, odkar je človek na svetu — da človek oblast zlorablja: oče, ki pretepa svoje otroke; šef, ki ponižuje svoje podrejene, prav tja do državnika, ki oborožuje za vojskovanje. Zgodba o zidavi babilonskega stolpa (Genesis 11) kot četrta zgodba o izvirnem grehu zelo nazorno ilustrira to osredinjenost oblasti v človekovi roki, hkrati pa tudi njeno zlorabo. In pristaviti moramo: zlorabo oblasti „že od vsega začetka“ prav do današnjega dne.
Če združimo vse štiri starozavezne zgodbe o izvirnem grehu, ki se začnejo z „Adamom“, „prapodobo človeka“ in v zgodbi o zidavi stolpa zajamejo s pogledom „ljudstva“, tedaj dobimo kot temeljno biblijsko ugotovitev o človekovem položaju na tem svetu naslednje: Človek se rodi na svet, ki je že od vsega začetka do dna zaznamovan z grehom človeka, in ta uničuje svojo lastno srečo prav tako kot srečo svojih soljudi. Zavoljo človekove krivde — in ne zavoljo božje volje in namena — je svet kup črepinj in razbitih sreč.
V človeku pa živi tudi slutnja, da je ustvarjen za srečo in da je raj zanj samo zaklenjen, na pa za vselej „izgubljen“.
Puščava, ki jo je povzročil človek sam; usihajoče drevo življenja, zavoljo katerega neplodnosti postaja življenje nesmiselno; miza, pri kateri sedi nesrečni človek brez veselja in osamljen — vse to čaka samo na čudež preobrazbe; čaka samo na to, da nekdo pride ali da se nekaj zgodi, kar bo končalo ne-srečo in odprlo pot upanju v novo srečo, v osrečujoče življenje. _____________________________J, H.
NAGAJANJE PRI PREGLEDIH ...
(nadaljevanje s 13. strani) soboto celö po deset ur. Tudi manjši prehodi so bili brezupno zadelani. Vzrok teh zamud so bili dolgi in v mnogih primerih malenkostno sitni pregledi, ki so jih bili s strani jugoslovanskih obmejnih organov deležni posebej jugoslovanski zdomski delavci iz ZR Nemčije. Pregledi so vzbujali javne proteste. Posebno so trpele družine z otroki.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 24. dec. 84/9.
resnica je velika stvar — splošno človeška, krščanska sleherno sprenevedanje ob krivicah, „diplomacija“, raba polresnic — je na dnu laž
eden pogojev za obstoj našega naroda
je dosledno govorjenje resnice
„Janin“ veliki intervju: dr. Vekoslav Grmič — in posledice
GRMIČEV POGOVOR v „JANI“
V	reviji JANA (Ljubljana 1984/ štev. 11) je bil objavljen Janin veliki 'intervju: dr. Vekoslav Grmič z naslovom POMAGAJ Sl SAM IN BOG Tl BO POMAGAL. Pod glavnim naslovom je v JANI stalo z večjimi črkami zapisano tole: Dr. Vekoslav Grmič je naslovni škof, profesor dogmatike na teološki fakulteti, avtor odmevnih teoloških študij, sodelavec nekaterih univerz v tujini in thednarodnega mirovnega gibanja, sicer pa je član republiške konference SZDL in član slovenske delegacije v zvezni konferenci SZDL.
IZJAVA SLOVENSKIH ŠKOFOV
V	intervjuju je škof Grmič govoril o verskih in cerkvenih vprašanjih tako „nevezano", da se je slovenskim škofom kljub njihovi že pregovorni Potrpežljivosti zazdelo, da morajo spregovoriti.
V	svojem tedniku DRUŽINA (Ljubljana, 25. nov. 84) so dali slovenski škofje Izjavo, v kateri so povedali, da Grmičeve izjave v JANI v več bistvenih vprašanjih niso „v skladu s krščanskim naukom o nraveh in naukom katoliške Cerkve“ in so prav tako v opreki z dušnopa-stirskimi smernicami Cerkve. Dobesedno so zapisali: „Sprašujemo se, kako so take izjave združljive z lojalnostjo in zvestobo duhovniškemu Poslanstvu v katoliški Cerkvi“ in cerkveni službi profesorja na teološki fakulteti. Pripisali so še: „Globoko obžalujemo, da katoliški teolog, duhovnik in naslovni škof v takem duhu in na tak način govori o težkih in pomembnih vprašanjih. Bojimo se, da (njegova) stališča Povzročajo pri ljudeh pohujšanje, zmedo in moralno škodo.“ Izjavo je Podpisal metropolit Šuštar.
Kot je bilo iz Slovenije slišati, odziv slovenskih vernikov na Izjavo ni bil tak, kot so ga škofje pričakovali: veliko vernikov je potegnilo z Grmi-šem. (To je povsem razumljivo: Grmič je odprl vrata v nravni svet
vse bolj široko, kot so to storili cerkvi zvesti ostali slovenski škofje).
UTEMELJITEV ŠKOFOVSKE
IZJA VE
Slovenski škofje so v zavesti svoje službe začutili, da morajo sporne Grmičeve izjave vernikom pojasniti. Zato so objavili v DRUŽINI (Ljubljana, 6. jan. 85) podrobno utemeljitev svoje izjave, ki so jo pripravili strokovnjaki za posamezna področja.
Naj iz te utemeljitve objavimo najvažnejše ugotovitve!
Zlasti dve trditvi sta vredni premisleka: „Ali ni zanimivo, da v celem intervjuju naslovnega škofa in teološkega profesorja skoraj ni dobre in prijazne besede o Cerkvi?“ „Upoštevati je treba tudi naše razmere, v katerih ima Cerkev omejene možnosti, da bi ljudem predložila svoj nauk.“
UVOD
Grmič obravnava „težka in zapletena življenjska vprašanja preveč površno". Škoda je, da je ta vprašanja reševal „v tako nedorečenem intervjuju, ki si ga lahko vsakdo po svoje razlaga, avtor pa nima možnosti, da bi napačna razumevanja in sklepe pojasnil ali popravil... Avtor intervjuja je naslovni škof in profesor teologije, zato ima službeno poslanstvo oznanjati cerkveni nauk. Vendar napravlja vtis, da se na neki način postavlja zunaj Cerkve.“
NRAVNA VPRAŠANJA
Trditev, da so nravna načela vere bila izdelana po samostanih in so imela že takrat, ko so nastajala, bolj malo zveze z življenjem, lahko zavede bravca do napačnih in krivičnih sklepov. Cerkev uči, da ima slehernik v svojem srcu od Boga zapisano postavo, naj dela dobro in se izogiba zlega; po njej bo sojen.
Glede splava je Grmič izjavil: Jaz
vzemite si 5 minut za premislek narodne modrosti!
Bog ne ostane nikomur dolžan
ne bi rekel, da je umor. Cerkev pa poudarja, da je treba življenje varovati z največjo skrbjo takoj od spočetja naprej.
Grmičev pomislek v intervjuju, da je morda otrokovo rojstvo večje zlo kot pa splav, je v opreki z neovrgljivim dejstvom, da je splav umor nedolžnega bitja, ki se ne more braniti.
Nerazumljiva je Grmičeva izjava, da hoče biti v mejnih primerih splava, ko je npr. mati ob zanositvi posebno ogrožena (zdravstveno, družbeno, gospodarsko, duševno), bolj človek kot duhovnik. Škofje pravijo: „Ali pomeni biti človek to, da imamo razumevanje za mater, biti duhovnik pa ne? Ali pomeni biti človek to, da se ne zmenimo za božjo postavo in nravna načela, biti duhovnik pa brezobzirno zastopati neživljenjska nravna načela? O Bogu kot gospodarju življenja in o njegovi previdnosti, o človekovi upornosti in grešnosti, o božjem usmiljenju in odpuščanju ni v intervjuju nobene besede. Tega škof v intervjuju, ki je napisan za tako široko iavnost, ne bi smel prezreti.“
VERSKA VPRAŠANJA
Razumevanje vere in njena vloga je prikazana enostransko in pomanjkljivo. Trditev vera ni spoznanje, vera je življenje, je mogoče pravilno razumeti tako, da vera ni le spoznanje, marveč tudi in predvsem življenje.
Škofje: „Izraz socialistična teologija se nam ne zdi na mestu. Prava
znanost ne more imeti dodatnega naziva, tudi teologija ne.“
DUŠNOPASTIRSKA
VPRAŠANJA
„Mnenje, da se mladi zbirajo na cerkvenih prireditvah in drugih srečanjih predvsem zaradi drugih, ne pa toliko iz verskih razlogov, je v nasprotju z (Grmičevo) trditvijo, da mora biti vera predvsem življenje ... (Grmičeve) sodbe in ocene mladinskega dušnega pastirstva in dela duhovnikov z mladino so posplošene trditve, ki so v tej obliki nedvomno krivične."
DRUŽBENO-CERKVENA
VPRAŠANJA
„Očitki, da Cerkev pri nas živi bolj iz preteklosti kot iz sedanjosti, zato vedno bolj teži po moči, časti in oblasti, so za tistega, ki pozna naše razmere, nerazumljivi in neutemeljeni ... Kolikor se (naša Cerkev) teže in počasneje prilagaja potrebam današnjega življenja, je krivda tudi naših razmer, ki v marsičem omejujejo njeno rast, zlasti pri otrocih in mladini.“
„Tudi očitki vesoljni Cerkvi, da jo zanimata moč in oblast, so vzeti iz besedišča nasprotnikov Cerkve.“
„Pomisleke proti nekaterim oblikam socializma ima Cerkev samo v primerih, ko ta ogroža temeljne človekove pravice ali hoče celotno družbeno življenje utemeljiti na totalitarnih ateističnih izhodiščih.“
SKLEP
„Potrebno je bilo jasneje povedati, kaj je cerkveni nauk in zakaj je bila potrebna (ta) izjava.“
popravek
V prejšnji številki NAŠE LUČI se je v prispevku ŠKOF LENIČ JE MAŠEVAL ZA ŠKOFA ROŽMANA vrinila napaka, ki jo sedaj popravljamo. Na strani 35, predzadnji odstavek, se mora tretji stavek glasiti: Kako samoten je njegov grob na ameriških Brezjah!
Pavle Zidar:
JEZUS V ČASU
Potovanje po Palestini — Redna celovška mohorjanka za leto 1985
Jeruzalem, Jeruzalem!
Niti za hip nisem pomislil v svojem življenju, da bom nekoč zrl na najsvetejšo mesto sveta.
Zdaj se že vozimo mimo vrat sv. Štefana, na levi se že mrači Oljska gora z Jozafatom v naročju in Get-semanijem, vrtom, kjer je po zadnji večerji Jezus 14. nizana prebil noč svoje najbolj osebne stiske.
Odpeljali smo se v novi del mesta, kjer je naš hotel.
V programu je nocoj še srečanje z Getsemanijem. Tam bo koncele-brirana maša in sploh prvi stik z dramo Jezusovih poslednjih življenjskih trenutkov.
Zdaj sem stal pred svetimi tlemi, belo skalo, zajeto v spominsko prispodobo krone.
Na tej skali je Jezus molil, pogreznjen z obrazom v tla; tu torej je bil kraj poslednje zemeljske vedrine, upanja in zaupanja; sem so prišli po zadnji večerji, da bi spali, toda Jezus je vedel, da je prišla ura poveličanja, saj je večerja minevala v presunljivih ritmih tega predsmrtnega občutja.
Zamislil sem se v to večerjo, medtem ko sem se zvedavo oziral po odmevni baziliki.
Bila je polna noči in njenih skrivnosti.
Mozaiki so nas nemo vznemirjali. Koncelebrirana maša se je začela.
Skušal sem se prebiti do svoje predstave o zadnji včerji, ko je Jezus zaužil skupaj s svojimi starimi sovražniki v neposredni bližini — s farizeji — in ljudstvom, ki ga je imel red, v obednici Markove mame.
Večerja se začne z mračno napovedjo: Srčno sem želel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpet.
Med večerjo je vzplamenel prepir za ugledno mesto ob mizi; stara, podedovana oblika miselnosti tedanjega judovstva.
Kot odgovor na prepir za častno mesto sledi umivanje nog; Jezuso-
vo služenje je bilo dejanje, ki je predstavo o deležu, ki ga bodo imeli z njim, vsaj deloma odgrnilo.
Drama večerje raste, nekdo, dobesedno, je za vsem tem, in jo razpihuje v napetost posebne lepote in posebnega izkustva.
Večerja je kot vse večerje na svetu, na nji je tudi nekdo, ki ne spada nanjo. Kot na vseh. Večerja je v zemeljskem pomenu kraljevska: saj kralju pripravljajo smrt in kralj to čuti; nasičen je z življenjem in čuti kot Cezar, kot Hamlet, govoreč svojo dramo, ki vznemirja povabljene. Vendar, čeprav je kralj, ne pripravlja nasprotnega udarca, preveč je zvest svojemu učeništvu: Če te nekdo prisili eno miljo, pojdi z njim dve, če te udari po enem licu, mu še drugo daj!
Sploh je to večerja, o kateri bi se morali spomniti vse podrobnosti, ki so še ostale, da bi lahko spoznali oblast, ki ni oblast.
In čeprav napove kup izdaj nad njim — Iškarijotovo, Petrovo — in pohujšanje zaradi aretacije, in se učenci razbeže, se večerja konča s pomembnimi simboli:	pojasnjene
so vse besede o pojedini in pitju mesa in krvi.
Težko, da bi Jezus s to razlago odlašal do teh poslednjih štiriindvajsetih ur, če ne bi želel ustanoviti s svojo prelito krvjo in vstajenjem nove zaveze in obreda, ki se s tem simboličnim dejanjem pokriva.
Večerjo, in kar ji je sledilo, je nemogoče imenovati naključje. Tu sta pravzaprav dve večerji, ki sta obe poslednji in obe prehajata druga v drugo in ki jima ni konca. V obeh je poveličanje na dlani.
Poslednji pogovori med njim in učenci se med seboj tako izključujejo in privlačujejo, da tudi sedaj, ko je „film“ že razvit, omahuje glava od teže, barve in resnice glasu, ki odmeva iz tisočletja v tisočletje.
Sprašujem se, koliko je ostalo živega tistega najbolj značilnega, ki je jedro celotnega Mesijevega pojava: ljubezni. Nikjer ne slišim, da bi kdo vpil z nami — ne tu ne v Evropi — „Glejte, kako se ljubijo!“
Okoli mene poslušajo pridigo.
Potem pa se vzpne kakor mavrica slovenska žalostinka:
Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno Šumija. Bleda luna za oblak se skriva, Zvezdica nobena ne miglja.
Duša mu je žalostna do smrti, srce krči se od žalosti,
Božja usta prosijo utehe, v grozni boli vse ga zapusti.
Pojem, Pojem tudi sam.
Naša pesem obliva stebre, freske; stene se nagibajo v posebni kot, tako da glasovi še polneje za-donš.
Dr. Pavle Zablatnik
ČAR LETNIH ČASOV V LJUDSKIH ŠEGAH
Stare vere in navade na Korškem — Redna celovška mohorjanka za leto 1985
KNJIGI NA POT
Ko je Mohorjeva družba v Celovcu uvrstila med redni knjižni dar za leto 1983 tudi mojo knjigo o koroških šegah in navadah življenjskega cikla z naslovom Od zibelke do groba, sem se že zavezal, da pripravim za dopolnilo tudi še knjigo o šegah letnega kroga, kakor so na Koroškem bile nekoč in so deloma še danes v navadi med slovenskim življem pri Zilji, v Rožu, v Podjuni in na Gurah.
Dano besedo izpolnjujem s knjigo Čar letnih časov v ljudskih še-9ah. Z njo predstavljam ljudske vere, šege in navade, kakor so spremljale nekoč in deloma spremljajo še danes zlasti kmeta, pa tudi Podeželskega obrtnika in delavca starega kova, na svetek in petek, od vigredi do zime, ter so mu blažile in mu še blažijo s svojim čarom trpko vsakdanjost težkega dela in trde borbe za vsakdanji kruh.
Le malo te narodove kulturne dediščine, ki je vredna, da jo poznamo in spoštujemo tudi kot važno pričo nekdanjega ljudskega življenja, se ie moglo ohraniti v današnji čas, kajti moderna industrijska družba je 2 revolucionarno spremembo socialne strukture, s tehnizacijo in ra-cionalizacijo življenja izpodnesla tla
stari patriarhalnosti in starosvetnim izročilom.
Kulturnozgodovinsko ozadje starih šeg in navad letnega cikla je treba gledati v luči sodobnega primerjalnega narodopisja, ki zavrača pretirane trditve o izvirnosti tako imenovanega narodnega blaga ter ugotavlja, da v preprosti ljudski kulturi nikakor ni vse zrastlo na domačih tleh, marveč da se je mnogo izročil, šeg in navad priselilo od drugod, v prvi vrsti od sosednih narodov, pa tudi iz oddaljenih krajev, deloma celč z drugih kontinentov. Pač pa je vsak narod tudi izposojenim izročilom vtisnil svoj pečat, jih po svoje
Človeku, ki ima odprte oči in ušesa, ni potrebna posebna izobrazba za spoznanje, da sedanji rod otrok raste drugače, kakor smo rastli mi. Razmejeval-na ločnica med otroki in odraslimi vidno izginja: oboji imajo enako prehrano, enako oblačenje, enako govorico, zadovoljujejo se z enakimi ali podobnimi užitki pri pijači in zabavi in, kar je najbolj vpadljivo in zaskrbljujoče, mladi začenjajo čedalje bolj zgodaj s spolnim življenjem.
Nikdar niso bili otroci bolj obdani s starši in njihovimi pomočniki-strokovnjaki, toda hkrati nikdar tako prepuščeni samim sebi, kakor danes, ko jih posajamo pred TV zaslon. V sodobnih družinah se je že zasidrala elektronska pestunja. Vedno manj utegnemo vzgajati neposredno, za kar znamo natresti sto „utemeljenih“ opravičil.
Z domačo spolno vzgojo se nam po najnovejši modrosti tako zelo mudi, da prekašamo sami sebe po načelu „čim prej, tem bolje“! V preteklosti so starši resda to vzgojno področje zanemarjali, danes pa mnogi hitijo z vsemi informacijami od a do ž, verjetno iz enega samega razloga: da je potem za zmeraj mir pred spraševanjem. Tako preostane najbolj prostodušnim materam le še zadnja naloga: obvezni šoli komaj odrasle hčerke oskrbeti s sredstvi proti zanositvi. Sprejeti edino zdravo načelo, po katerem otroka vodimo skozi tesni spolne vzgoje postopoma, se pravi v
preoblikoval in prilagodil domačemu okolju ter jih tako uvrstil med svoje „narodno blago". To spoznanje posreduje prav tako knjigo Od zibelke do groba kakor tudi knjiga Čar letnih časov v ljudskih šegah.
Obe omenjeni knjigi sta izšli kot redni mohorjanki, zato sem pri obeh imel pred očmi kot bravce v prvi vrsti mohorjane, široki krog naročnikov mohorjevih knjig. To mi je naložilo nelahko nalogo, da na kar se dš poljuden način približam na-rodopisnoznastveno snov najširšim plastem slovenskega narodnega življa na Koroškem in drugod.
Pavle Zablatnik
takih odmerkih, kakršno je njihovo naravno zanimanje, to mnogim staršem ni po meri in okusu.
Uporabna atomistika in elektronika na nas odrasle delujeta precej drugače kakor na otroke; mi ta tehnični pohod sprejemamo kot odmerjene injekcije, otrokom pa postaja to redna hrana kakor dojenčku prvo mleko. Te nezadržni razvoj skriva v sebi poleg drugega tudi razkroj otroštva.
Pojem otroštva je vse doslej izražal in obsegal celotno roditeljsko duševno-telesno varstvo in vodstvo otrok. V tem se je otrok dobro počutil. Zdaj se pa pričenjajo otroci temu varstvu izmikati. Prizadevanja staršev so vedno bolj podobna mahanju v prazno. Otroci so sicer tu, toda z vedno manj otroštva, brez sanj o nedolžni sreči. Podobni so lahkomiselni klapi, ki se hiti nalivati z močnim vinom.
In če se iskreno vprašamo, ali so ti naši otroci, ki jih nezaslišano zatrpava-mo z vsakovrstnim znanjem, resnično srečni v svojem sprevrženem otroštvu, ne moremo reči drugega kakor: „Ne vemo, ne vemo . . .“ Profesorji po šolah tožijo, da se morajo iz vzgojiteljev bolj in bolj spreminjati v krotivce objestnih predrznežev.
Zakon mora dobiti novo vsebino, krepko transfuzijo sveže krvi. Človek vendar ni ustvarjen za trenutke zadovoljstva, temveč za pristno in trajnejšo srečo, kakršna nevarljivo seva iz luči evangelija.	j. L.
Otroci brez otroštva?
oglasi
•	Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. — Obrnite se na naslov: Gebr. HORŽEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-4010 Hilden bei Düsseldorf. (Telefon 02 1 03 - 44 5 62). — Informacije dobite pismeno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
•	Tapainer-aparati in traki za vezenje trsov, JEANS-HLAČE DM 5,-; velika izbira AVTO-RADIEV in RADIOAPARA-TOV s kaseto. Razni stroji in orodje. Zahtevajte naš prospekt! — JODE-BILLIGMARKT, Maarstraße 15, D-8000 München 2, BRD.
•	PREVAJANJE V MÜNCHNU - Dipl. filolog JOSEPH ARECH Vam uradno uredi prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje in nudi pravno pomoč; pouk nemščine in slovenščine. — 8000 München 45, Situlistr. 71b (U-Bahn 6, postaja Freimann), tel. (089) 32 68 13.
•	PRODAM stanovanjsko hišo s sadnim vrtom v bližini Mokronoga na Do-
lenjskem. — Informacije po telefonu 0 70 24 / 83 3 27, BRD.
•	Zdomec PRODA zdomcu hišo v Mariboru. — Informacije po telefonu 0 53 31 / 27 5 40, BRD.
•	Zdomci okoli Krškega! Zaradi bolezni PRODAM vinograd (38 a), skupaj 50 arov, s hramom in sobo, pod sobo je tudi klet. Odlična lega blizu Krškega nad Leskovcem, Ivandol. Dovoz z vsakim vozilom. Cena po dogovoru. — Informacije daje Stanko Pirc, Podgora 31, 68270 Krško, YU.
•	KUPIM kmetijo v Sloveniji na Notranjskem ali v južnem predmestju Ljubljane v gotovini. — Jože Lota, Breilstraße 8, 42 Oberhausen 12, BRD.
. ZDOMCI—POVRATNIKI! V prodaji imamo veliko izbiro STROJNE in TEHNIČNE OPREME za različne kovinske predelovalne obrti, v dobrem tehnič-
nem stanju. — Informacije in tehnični nasveti: ZRN (München) 089/495386.
• DELO za delavce v Jugoslaviji, ki se bodo vrnili domov do začetka februarja in ki bi radi tam samostojno delali, nudimo delo s programom na strojih in z velikimi serijskimi pogodbami. Delno so na voljo delavnice. — Telefon: Slovenija 00 38 62 - 70 15 31 ali 0 38 62 - 70 12 70.
. Pozor! V Mariboru pod vznožjem Pohorja je NA PRODAJ vpeljano gostišče, ki je na zelo dobrem glasu. Zgrajeno 1969. Lokal ima več prostorov in ima skupno 100 sedežev za goste. Poleg tega ima trisobno komfortno stanovanje in ločeno pet tujskih sob s skupaj 12 ležišči. Ima svoj letni vrt in lastno parkirišče. — Informacije daje Marija Babič, Lackova 44a, YU-62000 Maribor. Za ogled gostišča se najavite po telefonu na 062/631-703, vsak dan po 21. uri.
Pred kratkim je izšel prvi objektivni pregled tega, kar se je med zadnjo vojno v Sloveniji zgodilo.
Stane Kos: STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM, 1. del.
Knjiga stane 210 šilingov ali 30 mark oz. enako vrednost v drugih valutah. Naročate jo lahko na naslovu:
Mohorjeva knjigarna, Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt.
r	1
preberite!
PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjega!
ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.
NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija-Jugoslavija.
MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih glasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.
L-	J
pošten smeh je vreden več kot dva joka
(slovenski pregovor)
&
„Lumpi! Z velikostjo zamaškov pa močno pretiravajo!“
„Teta, če mi daš za sladoled, bom posnemal kokljo!“
„Na! Sedaj pa zakokodajsaj!“ „Kako, zakokodajsaj? Pojedel bom deževnika.“
o
„Mami,“ pravi šestletna Petra, „sinoči sem prosila svojega angela varuha, naj me obvaruje neumnosti.“
„Sem te slišala.“
„Pa se mu ni posrečilo, mami!“ o
„Glej,“ pravi fotograf malemu Blažu, „iz te črne odprtine na aparatu bo priletel ptiček.“
„Rajši pazite na zaslonko, razdaljo in čas osvetlitve, da ne bo posnetek zanič!“
o
Mihec prijoče k mami: „Ata se je s kladivom udaril po prstu.“
„Zato tl pa res ni treba jokati!“ „Saj sem se v začetku smejal.“ o
Mali Matevž opazuje novi mamin krzneni plašč: „Koliko je morala uboga žival trpeti, preden si dobila to krzno!“
„Ti lumpek, ti! Kakšno ime pa daješ svojemu očetu!“ o
Učitelj v šoli: „Kdo mi more navesti kakšen zgled za to, da je človeško telo izredno prilagodljivo?“
„Moj stric se je zredil za 20 kil, pa mu koža ni počila.“ o
Ona: „Slišala sem, da je nesreča, če se kdo poroči v petek.“
On: „Ne vem, zakaj bi bil ravno petek izjema?“
o
„Dvajset let sva bila moja žena in jaz najbolj srečna človeka.“
„In potem?“
„Potem je prišel dan, ko sva se srečala.“
o
Zaljubljenca sta se sprla.
„Ko bi bila ti moja žena, bi ti dal strup.“
„Ko bi bila jaz tvoja žena, bi ga tudi vzela.“
o
Mali oglas: „Vdoveii posestnik kmetije bi se rad spet poročil. Najrajši z žensko s traktorjem. Dopise, prosim, s sliko traktorja!“ o
„Dragee,“ vzdihne žena navdušeno in obstane pred izložbo z dragim klobukom, „tega ali nobenega!“
„Dobro,“ pravi on, „nobenega.“ o
„Poglej,“ pravi žena možu pred trgovino s krznom, „ali ni tisti plašč pravljica?“
„Ja, in to bo tudi ostal.“ o
„Gospod ravnatelj, rad bi imel dva dni dopusta. Moja žena je zbolela, pa moram gospodinjiti.“
„Lažete! Ravno prejle mi je vaša žena telefonirala, naj vam dopusta ne dam.“
„Sedaj pa lažete vi, gospod ravnatelj, saj sploh nisem poročen.“ o
Nekdo povabi znanca na kosilo v krčmo. Na koncu hoče gost plačati za oba. Gostitelj: „Če si res tako zelo želite plačati, vam tega ne morem preprečiti — končno ste moj gost in vaša želja je meni ukaz.“ o
Pri avtobusni postaji stoji mož s škatlo za violino v roki.
Neznanec ga vpraša: „Ali igrate violino?“
„Ne. Ali mogoče kaj slišite?“ o
Žena pride domov zelo kasno.
Mož: „Pa mi menda ne boš hotela natvesti, da ste do sedajle pile kavo?“
„Pa smo. Vselej, kadar je kakšna odšla, so o njej druge pripovedovale tako hude stvari, da si nisem upala proč.“
KAJ LJUDJE DOMA GOVORE?
Pri sojenju šestih v Beogradu je vprašal sodnik enega od njih: „Kako bi vi označili jugoslovansko družbeno ureditev?“
Obtoženec: „Ples v maskah.“ Državni toživec: „To si je pa vredno zapisati.“
Obtoženec: „Lahko. Le še to pripišite, da ga je tako označil predsednik Izvršnega sveta.“
rOGLEDALO
DJOKO NINKOV1Ć, Veiernji list
„Stalno se pritožujete zaradi življenjske ravni, vsak dan pa imate novo krpo!“

Erscheinungsort: Klagenfurt Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt Viktringer Ring 26 P. b. b.
SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI
ANGLIJA
Ludvik Roth, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 01-735-6655) AVSTRIJA
Ciril Lavrič, Kirchenstr. 1, 4053 Haid b. Ansfelden. (Tel. 07229 - 88 3 56)
P. Anfrej Kropej, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.
Stanislav Gerjolj CM, Rennweg 40, 6020 Innsbruck.
Stefan Ferenčak SDB, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien (Tel. 0222/55 25 75).
Slovenski socialni urad, Einsiedlergasse 9—11 1050 Wien (Tel. 0222/55 25 75).
Janez Žagar, Feldeggasse 1, 6800 Feldkirch, Vorarlberg.
(Tel. 05522 - 26 4 04 ali 05522 - 21 5 85).
Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau (Tel. 04762 - 37 1 24).
BELGIJA
Vinko Žakelj, Gulil. Lambert laan 36, B-3Ć40 Eisden. (Tel. 0032/11/76 22 01) Kazimir Gaberc, avenue L. Empain 19, Marcinelle, B-6001 Charleroi (Tel. 071 -36 77 54).
FRANCIJA
Nace Čretnik, 78 Avenue Gambetta, 75020 Paris. (Tel. 1 - 361 80 68)
Jože Flis, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon. (Tel. 1 - 253 64 43)
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. (Tel. (21) 70 91 88).
Anton Dejak, 4 rue Sainte Barbe, 57710 Aumetz. (Tel. (8) 291 85 06).
Dr. Franc Felc, 14 Rue du 5 Decembre, 578000 Merlebach. (Tel. (8) 781 47 82) Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de 1’Europe,
57800 Freyming-Merlebach.
Jože Kamin, Presbytere catholique, Rue de 1’Eglise, 57600 Forbach (Tel. (8) 704 77 43).
Franjo Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (jgl 93 - 56 66 01)
NEMČIJA	'
Msgr. dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089 - 53 64 53). Stefan Antolin, 1 Berlin 61, Methfesselstraße 43, Kolpinghaus (Tel. 030 - 785 30 91 do 93).
Janez Pucelj, 42 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 - 64 09 76).
Stanko Čeplak, diakon, 42 Oberhausen 11, Oskarstr. 29. (Tel. 0208 - 64 09 76) Martin Mlakar, 5657 Haan 1, Hochdahler Str. 14. (Tel. 02129 - 13 92)
Vladimir Jereb, 6 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 069 - 63 65 48)
Stanko Gajšek, 68 Mannheim i, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).
Ciril Turk, 7 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91).
Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 - 78 8 14).
Vili Stegu, 8070 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3, 1/2. (Tel. 0841 - 34 4 74).
Jože Bucik, 89 Augsburg 22, (Göggingen), Klausenberg 7 c.
(Tel. 0821 - 97 9 13).
Slovenski dušnopastirski urad, 7906 Blaustein bel Ulm, Felsenstr 12/1 (Tel. 07304 - 41 4 53).
Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089 - 53 64 53) Marijan Bečan, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089 - 53 64 53). NIZOZEMSKA
Vi09°32 nS76 22U0l')Lambert 36’ B'3640 Eisden- <Tel' iz Nizozemske: ŠVEDSKA
Jože Drolc. Parkgatan 14. 411 38 Göteborg. (Tel. 031-11 54 21).
Stanislav Cikanek, Parkgatan 14, 411 38 Göteborg. (Tel. 031 - 13 63 96)
ŠVICA
P. Fidelis Kraner, Schaffhauserstr. 466, CH-8052 Zürich (Tel. Urad: 01 - 301 31 32. Zasebno: 01 - 301 44 15).
P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).