88 Glasnik SED 62|2 2022 Muzejske strani Mojca Ravnik * Mojca Ravnik, dr. etnologije, upokojena znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; mojca.ravnik@zrc-sazu.si. V Slovenskem etnografskem muzeju je bila oktobra lani odprta razstava z naslovom Ljudska umetnost med do- mom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine IRWIN. Pripravila jo je kustosinja Bojana Rogelj Škafar. Razstava je zelo pomembna že zato, ker ponuja edinstveno priložnost za ogled zbirke v muzeju, ki je za to področje nedvomno vodilna ustanova pri nas, ob tem pa vzbuja zanimanje tudi zaradi sodelovanja znane umetni- ške skupine. Gotovo si bo marsikdo šel pogledat, kako se lahko srečata ti dve ljudski umetnosti. Kaj imata skupnega ljudska umetnost zbirke SEM in NSK skupine IRWIN, kaj je muzej napeljalo k njuni skupni postavitvi in v čem je smisel tega srečanja? Razstava ima dva dela – v prvem je razstavljena zbirka SEM, v drugem zbirka NSK. Njen koncept je razložen v besedilih na panojih, v zloženki (Rogelj Škafar in Zdravič Polič 2021) in v katalogu (Rogelj Škafar 2021a). Slednji je zbornik člankov Bojane Rogelj Škafar, Ksenije Vidmar Horvat, Tevža Logarja in umetnikov, državljanov NSK. O zbirki ljudske umetnosti SEM piše le avtorica razstave. Tako neravnovesje je značilno za celotno razstavo. Etno- logija je na njej skrajno reducirana. Uvodoma sicer preberemo, da se v Slovenskem etnograf- skem muzeju pri interpretaciji pomenov muzejskih zbirk in predmetov osredotočajo »na spoznavanje razmerij med predmeti in njihovimi ustvarjalci ter uporabniki in na razu- mevanje vloge predmetov v procesu oblikovanja različnih identitet« ter da imajo v teh premislekih »pomembno vlo- go predmeti iz zbirke ljudske umetnosti« (Rogelj Škafar in Zdravič Polič 2021: b. n. s.), vendar pa na razstavi o tej in- terpretativni širini ni sledu. V odilna razlagalna nit v prvem delu razstave namreč izpostavlja le tiste segmente ljudske umetnosti, ki so bili spoznani, uporabljeni in interpretirani kot značilni, tipični za slovenski narodni značaj in identi- teto in so jih kot take tudi v svojem ustvarjanju narodnega sloga uporabili izbrani ljubitelji in umetniki. Avtorica razstave tako prikazuje čas oblikovanja sloven- skega naroda od sredine 19. stoletja do začetka 2. svetovne vojne, ko so bili predmeti iz zbirke ljudske umetnosti »za- radi motivike in ornamentike spoznani in poudarjeni kot znaki slovenskega. Najpomembnejši proces pri ustvarja- nju pomenov teh predmetov je prisvajanje njihovih likov- nih sestavin za namene narodove identifikacije« (Rogelj Škafar in Zdravič Polič 2021: b. n. s.). Ugotovitve o tem procesu, njegovih ustvarjalcih in odjemalcih predstavlja- jo avtorici izhodišče in bistvo navezave na ljudsko ume- tnost NSK skupine Irwin. Tako v zgibanki še preberemo: »Za razumevanje tega procesa muzejsko zbirko ljudske umetnosti na razstavi, morda nekoliko provokativno, so- postavljamo sodobnim likovnim delom ljudske umetnosti NSK (Neue Slowenische Kunst)/NSK Folk Art. Njihovi ustvarjalci so prvenstveno državljani Države NSK v času. Zbirko ljudske umetnosti NSK sta zasnovala NSKSTATE. COM in umetniška skupina IRWIN, ki jo hrani« (ibid.). Besedila posegajo v 19. stoletje, ko je zanimanje za kmeč- ko umetnost »postopoma rastlo zaradi mnenja, da imajo kmečki obrtni izdelki tudi estetsko vrednost, še bolj pa za- radi povezovanja kmečke umetnosti z narodno zavestjo, saj je veljalo, da je kmetstvo temelj naroda« (Rogelj Škafar 2021b: 12). Govorijo o tem, da je bilo tako vrednotenje kmečke umetnosti značilno za meščanstvo. Modernizaci- ja in razvoj meščanstva sta na začetku 19. stoletja prinesla »odkritje kmečke kulture: kmet je postal simbol naroda, kmečka kultura pa simbol narodove kulture«, in kot be- remo, se je »razumevanje kmečke umetnosti kot narodne ohranilo še po koncu 2. svetovne vojne« (ibid.: 12–13). Naloga, ki si jo je avtorica zastavila na začetku razstave, da na kratko povzame proces nastajanja in sprejeman- ja narodnega sloga, prav gotovo ni bila lahka, vendar pa se zdi, da so se ji prehitro zapisale nekatere nekoliko površne trditve, npr. o tem, kako naj bi meščanska druž- ba »na družbeno stvarnost v veliki meri zrla z romantične perspektive, v rousseaujevskem smislu vrednotila preostanke kulture predindustrijske fevdalne dobe in se ni spoprijemala z izzivi sodobnosti« (Rogelj Škafar 2021b: 14). Narava njihovega zanimanja naj bi »izvirala iz njih- ovega duhovnega obzorja: v tem okviru se niso samora- zumeli kot moderen družbeni razred, temveč so svoj izvir utemeljevali na zavezanosti predmeščanski organskosti in samoniklosti. S tega stališča so si ljudsko umetnost prisvo- jili in jim je bila nadomestek za sodobno družbenokritič- no umetnost« (ibid.: 15–16). Je res možno trditi, da je bil takratni meščan, ki je imel, recimo, pohištvo v narodnem slogu ali Gasparijevo sliko, zavezan »predmeščanski or- ganskosti«? In katere »družbenokritične umetnosti« ni bil sposoben dojemati? Tudi s takratno etnologijo avtorica opravi podcenjujoče in kar počez. Piše, da so takemu pomenu ljudske umet- OB RAZSTAVI LJUDSKA UMETNOST MED DOMOM IN SVETOM: ZBIRKI SEM IN LJUDSKE UMETNOSTI NSK SKUPINE IRWIN Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, oktober 2021–december 2022 Glasnik SED 62|2 2022 89 Muzejske strani Mojca Ravnik nosti »pritrjevali tudi nekateri etnologi, ki so kmeta kot ustvarjalca ljudske umetnosti obravnavali kot živ fosil, ljudsko umetnost pa so imeli za zgodovinsko nespremen- ljivo in zakoreninjeno v prazgodovini«. Na katere etno- loge tu misli, ne izvemo, a v njenem članku, objavljenem v katalogu, je v opombi pod to isto trditvijo o »fosilih« navedeno mnenje Rajka Ložarja, da je ljudska umetnost »izraz prastarega nagona v človeštvu« in da je figuralni del umetnosti današnjih etnografskih kultur deloma »usedli- na visoke kulture in umetnosti, deloma pa naj bi temel- jil v prastarih tradicijah prazgodovinskega časa« (Rogelj Škafar 2021b: 12). Ali to že kar pomeni, da je Rajko Ložar v kmetu videl »živ fosil«? In kdo naj bi bili še vsi drugi etnologi, ki so tako gledali na kmeta? Nato pa so posebej predstavljeni ljubitelji in raziskovalci Albert Franc Sič, Jože Karlovšek, Oton Grebenc in Mak- sim Gaspari, ki so v ljudski umetnosti iskali izraz sloven- ske narodne identitete in so na tej podlagi tudi ustvarjali narodni slog v 20. in 30. letih 20. stoletja. Sledi razstavljen izbor panjskih končnic in ob njem nekateri raziskovalci in muzealci, ki so v njih tudi videli nekaj posebnega, npr. izraz narodove duše (Walter Šmid), značaj alpskega ljud- stva (Stanko Vurnik), pristno naš ljudskoumetniški pojav in izraz (Boris Orel). Od teh pogledov odstopa le Gorazd Makarovič, ki je zapisal, da danes »v končnicah ne iščemo več slovenskosti«, in je v njih videl predvsem »muzealije, ki so izvirni objekti iz preteklosti in predmetni nosilci zgo- dovinskih pričevanj« (Rogelj Škafar 2021b: 16–23). V tej polovici razstave so nato na ogled predmeti iz zbirke ljudske umetnosti SEM – to se zdi najdragocenejši dose- žek celotne razstave. Lepo in pregledno postavljeni vzbu- jajo občudovanje in pričajo o hvalevrednem strokovnem delu muzejskih kustosov in restavratorjev. Tu so (navedeni v zgibanki) »preslice, sestavljanke v steklenici, modeli za mali kruhek, skrinjice, pisave za krašenje trničev, poslika- ne panjske končnice, pipe, slike na steklo, hišni oltarčki, znamenje, nagrobni križi, razpela, lesena plastika, votiv- ne slike in votivi«. Kot je povedala avtorica na vodstvu po razstavi, so nekateri od njih razstavljeni celo prvikrat. Presenetljivo pa je, da so opremljeni le z inventarno števil- ko in krajem, od koder izvirajo, ponekod še z nazivom in nekaj dodanimi stavki – dodan je na primer izpis nečitlji- vega napisa na znamenju, verjetno prav tako iz inventar- ne knjige. Čeprav se ob vsakem od njih odpira cela vrsta zanimivih vprašanj – kdo in kje ga je ustvaril, kje se je naučil, iz kakšnega materiala, kje ga je pridobil, za koga je predmet izdelal, s čim se je sicer ukvarjal, kakšen položaj je imel v družbi, v katerem kraju ali pokrajini so bili pred- meti določene vrste ali sloga razširjeni itd. – o vsem tem ne izvemo ničesar. Ne glede na to, da o mnogih predmetih najbrž tovrstni podatki niti (še) niso znani, se marsikaj o njih gotovo tudi ve. Prav tako ne izvemo ničesar o zgodo- vini zbirke, pojavnosti posameznih zvrsti, razprostranje- nosti motivov, izdelovalcih itd. Odsotnost kakršnihkoli etnoloških vsebin ob predmetih je težko razumljiva. Očitno je, da je smisel teh predmetov predvsem v tem, da služijo kot uvod v razstavo o skupini IRWIN in da pričevalnost in izvirnost predmetov, skupaj z etnološkim védenjem, nista sodili v utesnjujoči koncept te razstave. Morda je bilo zamišljeno, da naj bi ta zbirka tudi sodila v konstrukcijo nacionalnega, kar bi bilo, milo reče- no, zavajajoče; četudi so kustosi gotovo kdaj sledili tudi kriterijem nacionalne slovenske identitete, slovenske duše in značaja, pa ta zbirka ne dokazuje nikakršnega ideolo- škega kalupa, ampak neverjetno raznovrstnost gradiva ter dinamiko raziskovalnih in muzeoloških pogledov, znanja in dosežkov (glej npr. Makarovič 1980–1982). Drugi del razstave je posvečen predstavitvi ljudske umet- nosti NSK, prehod vanj pa vodi skozi valovanje svetlobne- ga zastora s projekcijo v folklornem kolu plešočih članov skupine IRWIN. Takoj nato pa zagledamo velik napis nji- hovega znanega projekta Was Ist Kunst. Sledi izčrpna, sistematična, z besedili, fotografijami in vi- deo projekcijami podprta predstavitev ljudske umetnosti NSK. A vsakomur, ki vsaj malo sledi dogajanju na umetni- ški sceni pri nas, je večinoma že vse znano, saj je bilo že velikokrat promovirano z razstavami, članki in dokumen- tarnimi filmi. Tudi o njihovi produkciji v razmerju s simboli slovenske identitete je bilo že veliko napisanega, Was Ist Kunst pa je sploh »eden izmed največjih in najbolj prepo- znavnih projektov, ki traja že več kot 30 let« (Kocjan 2015). Pravzaprav ni jasno, čemu je potrebno ponavljati toliko že znanega. Še posebej, ker bije v oči kričeče nesorazmerje z obravnavo ustvarjalcev narodnega sloga in predmetov ljudske umetnosti v prvem delu; tam najprej poenostavljen ideološki pogled na ustvarjalce narodnega sloga in njego- ve meščanske odjemalce ter nato izredno dragocena zbirka zanimivih predmetov, postavljena tako rekoč nemo, brez komentarjev, tu pa podrobna, bogato ilustrirana predstavi- tev skupine in posameznikov in eno samo poveličevanje. Bojana Rogelj Škafar se je maksimalno potrudila utemel- jiti skupno postavitev obeh ljudskih umetnosti, predvsem pa prepričati nas, da je ljudska umetnost skupine IRWIN res ljudska umetnost. V svojem članku v katalogu je do- datno podkrepila misli, s katerimi od vsega začetka utira ideološko navezavo na NSK: »Dolg proces preoblikovanja kmečkega sveta v folkloro je bil najveličastnejši v svoji nacionalsocialistični preobleki: folklorizirani kmetje, ki so postali ponudniki ideološko uporabnih korenin naroda, niso bili več nevarni nasprotniki v hudem družbenem kon- fliktu. Narodni slog je bil najvidnejši vizualni produkt, ki ga je ustvarila inteligenca s prisvajanjem izbranih prvin- skosti in avtentičnosti izražajočih sestavin kmečke kulture. Služil je samoreprezentaciji in je bil namenjen identifika- ciji pripadnikov naroda. In očitno je, da je imela velika večina naroda, ki ga je sprejela za lastno reprezentacijo in katerega kultura je bila vir njegovih sestavin, pri njegovem oblikovanju kaj malo besede« (Rogelj Škafar 2021b: 34– Glasnik SED 62|2 2022 90 Muzejske strani Mojca Ravnik 35). Vse to popolnoma zunaj konteksta slovenske ljudske umetnosti, ki bi njene trditve vsaj malo konkretiziral. Rogelj Škafar piše tudi o vlogi metode apropriacije v iko- nografiji NSK, omeni, da je bila kulturna prisvojitev, zlasti v kolonialnem kontekstu, predmet kritike antropologov, nato pa se pridruži mnenju Arnda Schneiderja, da kulturna apropriacija ni nujno povezana z nasilnim prisvajanjem. Tako zapiše, da je prilastitev »lahko pogoj za razumevanje drugega« in »pomembna sestavina ustvarjalnih praks, ki posredujejo drugačnost« in da je »proces, v katerem ne gre za prilaščanje drugega, temveč za ponotranjenje nečesa, ki je bilo prvotno drugo in tuje« (Rogelj Škafar 2021b: 35). Zapiše tudi, da so »netivo ustvarjalnosti« ljudskega umet- nika vrednote in estetika skupnosti, to so »sidrišča njegove identifikacije s skupnostjo«. Zato je glede vprašanja, ali je ljudska umetnost NSK zares ljudska umetnost, jasna: »Odgovor je lahko le pritrdilen. Ljudska umetnost NSK je umetniški izraz identifikacije. Njeni ustvarjalci v umet- niškem procesu postavljajo sebe in hkrati zamišljeno skup- nost, ki jo sestavljajo bodisi kot privrženci gibanja NSK bodisi kot državljani Države NSK v času. Ljudska umet- nost NSK je izraz njihovih osebnih mitologij, napaja se v tradiciji ikonografije NSK in je umetnostno prostranstvo, ki omogoča individualni izraz po lastni izbiri ob hkratnem sidranju posameznika v brezmejno globalno državo so- mišljenikov« (Rogelj Škafar 2021b: 37). V bistvu je namen celotne razstave prepričati nas, da je »ljudska umetnost NSK« ljudska umetnost, a za to bi bi- lo treba iti čez prvo polovico razstave z zavezanimi očmi. Kajti ljudska umetnost v prvem delu razstave res nima ni- česar skupnega s tisto v drugem delu. Tudi ustvarjalci na- rodnega sloga, predstavljeni na začetku razstave, še zdaleč niso utrjevali državne ali skupnostne identitete v smislu državljanov NSK. Morda bi kdo oporekal, češ da so ven- dar razmišljali o narodni umetnosti in narodnih značilno- stih ter konstruirali narodni slog – a kaj je skupnega njim in NSK? So delovali v duhu državnega kolektiva? Ali v njih res lahko vidimo nekakšne predhodnike globalnega ideološkega projekta NSK? Še manj bi to lahko rekli za ljudskih umetnikih, ki so ustva- rili predmete v zbirki SEM, najrazličnejših osebnostih iz različnih krajev, pokrajin in časovnih obdobij, različnih veščin, duhovnih obzorij, verskih prepričanj itd. – kdo od njih je ustvarjal, da bi utrjeval slovensko nacionalno iden- titeto ali celo državo? V zbirki IRWIN pa so le izdelki nji- hovih pripadnikov, ki se namenoma vklapljajo v kolektiv- no promocijo globalne države. IRWIN ustvarja za državo, česar gotovo ne bi mogli trditi za nobenega od anonimnih avtorjev predmetov v prvem delu razstave. Med ljudsko umetnostjo SEM in NSK so ogromne razlike. Medtem ko se je Bojana Rogelj Škafar maksimalno anga- žirala za prepričevanje o tem, da je ljudska umetnost NSK ljudska umetnost, in je v zasledovanju tega cilja popolno- ma zaobšla etnologijo, pa avtorji z druge strani – Ksenija Vidmar Horvat, Tevž Logar in umetniki iz skupine NSK – niso niti za kanček pokukali na drugo stran svetlobne zave- se, ki valovi čez prehod med obema deloma razstave. In če se Bojana Rogelj Škafar sprašuje, »koliko je sopostavitev predmetov iz zbirke slovenske ljudske umetnosti, ki jo hra- nimo v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) in zbirke ljudske umetnosti NSK, afirmativna in morda dvomljiva« (Rogelj Škafar 2021b: 8), je odgovor bolj ne kot da. Sopostavitev je v bistvu škodila obema. Ljudska umetnost je bila utišana na račun druge, a tudi skupina IRWIN de- luje popačeno. Prehod iz prvega dela v drugega je kot mr- zel tuš – iz sveta izvirnih, slikovitih, sporočilno raznolikih stvaritev v zbirki SEM v svet globalne države, pripadno- sti kolektivu, promocije v nemščini. Medtem ko skupina IRWIN na samostojnih razstavah lahko brez težav pro- movira svojo ljudsko umetnost, v sopostavitvi s predmeti ljudske umetnosti v zbirki SEM deluje s tem nazivom pri- skledniško, njihova produkcija pa kot globalni ideološki pokrov, ki duši vse individualno, krajevno, izvirno, samo- svoje. In je uspel utišati tudi etnologijo. V razstavo je bilo vloženega ogromno dela, in če je bil njen namen provokacija, lahko rečemo, da je uspela. Poka- zala je, kako dragoceni sta integriteta in sporočilnost strok in žanrov, v tem primeru na eni strani etnologije in njenega gradiva, na drugi strani pa umetniške skupine z njenim la- stnim umetniškim diskurzom. Literatura in viri KOCJAN, Tjaša: Was ist Kunst?* Nezdružljivo je postalo zdru- ženo v seriji skupine IRWIN. Delo.si, 1. junij 2015; https://old. delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-was-ist-kunst.html, 1. 7. 2022. MAKAROVIČ, Gorazd: Zbirka ljudske umetnosti. Slovenski etnograf 32, 1980–1982, 87 – 112. ROGELJ ŠKAFAR, Bojana in Nina Zdravič Polič (ur.): Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske ume- tnosti NSK skupine IRWIN. Razstava Slovenskega etnografske- ga muzeja oktober 2021 – december 2022. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej 2021. ROGELJ ŠKAFAR, Bojana (ur.): Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirka slovenske ljudske umetnosti SEM in ljudske umetnosti državljanov NSK skupine IRWIN. Ljubljana: Sloven- ski etnografski muzej, 2021a. ROGELJ ŠKAFAR, Bojana: Pogledi na ljudsko umetnost. V: Bojana Rogelj Škafar (ur.), Ljudska umetnost med domom in sve- tom: Zbirka slovenske ljudske umetnosti SEM in ljudske umet- nosti državljanov NSK skupine IRWIN. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2021b, 8–39.