OCENE  IN  POROČILA
O teoretično-gradivnem pregledu slovenske slovstvene folklore za srednje šole
Pri Državni založbi Slovenije je konec leta 1999 v zbirki šestega letnika Klasja izšla Slovenska slovstvena folklora slovenistke in etnologinje dr. Marije Stanonik. Poleg Marije Stanonik, ki je gradivo izbrala, uredila in napisala spremno besedo, je jezikovno redakcijo besedil naredila dr. Vera Smole, besedila pa sta jezikovno pregledali in korigirali Nuša Radinja in Jasna Berčon.
1 Knjiga Slovenska slovstvena folklora pregledno vsebinsko obsega: a) kronologijo slovstvene folklore, b) teoretično obravnavo z razlago ustreznosti strokovnega izrazja in z izbrano strokovno literaturo in c) obravnavo izbranega gradiva (folklorni obrazci, pesništvo, pripovedništvo) s komentarji in opombami. Zgodba o slovstveni folklori pa se zaokrožuje z mnenji o slovstveni folklori Karla Štreklja, Ivana Prijatelja, Ivana Grafenauerja, Jakoba Kelemine, Borisa Merharja, Milka Matičetovega, Jožeta Koruze, Zmage Kumer, Franceta Kotnika, Vilka Novaka, Francka Bohanca, Etbina Bajca, Marka Terseglava, Alenke Goljevšček, Franca Pedička, Marije Jamar Legat, Darinke Petkovšek, Jožeta Dolenca. Obenem pa nedorečenost in nadaljnje raziskovalne možnosti v slovstveni folklori odpirata razdelka Vprašanja in Teme ter se tako s spremno posrednodidaktično noto usmerjata v prihodnost.
1.1 Strnjen kronološki pregled slovenske slovstvene folklore na treh straneh časovno zajame slovstvenofolklomo ustvarjanje od starih poganskih zagovorov (9.-13. stol.) do zbirke Glasovi, ki izhaja danes. V razdelku oz. kar razpredelnici Slovenska slovstvena folklora skozi čas pa so slovstvenofolklomemu ustvarjanju dodani časovno vzporedni dogodki (osebe) v slovenski in svetovni kulturi in zgodovini. Bolj kot za izpostavitev kakšnih vsebinskih povezav gre tu zgolj za kompleksnejše dogodkovno zajetje posameznih obdobij, v katerih so nastajale določene zvrsti slovstvene folklore.
1.2 V t. i. Uvodni razlagi, ki obsega več podnaslovov (Iz zgodovine slovenske slovstvene folklore. Iz teorije o slovenski slovstveni folklori in O jezikovni redakciji in zapisu izbranih besedil), je poudarjena tesna povezava slovstvene folklore s poznavanjem jezika in leposlovja. Slovstvena folklora je definirana kot »umetnost govorjenega jezika, predvsem umetnost narečij«. S slovenskim in svetovnim leposlovjem pa jo povezuje motivika.
1.2.1 Na kratko je predstavljeno, katere snovi in motivi segajo v antiko (npr. rezijanski lovec Sam (<— antični Polifem), žalik žena (<— slovenska Sibila), zgodba o Rošlinu in Verjanku (<— Orestovo maščevanje)), v prvotno domovino (bajna bitja: kresniki, mračniki, vedomci, bele žene, krvavo stegno ipd.), v srednji vek z bogato svetopisemsko motiviko {Adam in Eva, Kajn in Abel, Noe in Abraham, sveta brata Ciril in Metod ipd.), z motiviko križarskih vojsk in bojnih pohodov {Lepa Vida, Kralj Matjaž ipd.), v novi vek pa s prepletanjem nemških vplivov {Matjaž in Marjetica), turških
162
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 4
OCENE  IN   POROČILA
vpadov (Marija in brodnik). Zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore je opisano po stopnjah, kot npr.: začetki in pobude (ok. 1775 zbirka Dizma Zakotnika), -> romantično navdušenje (1823 Smoletova zbirka), znanstvena treznost (Matija Valjavec, Gašper Križnik, Matija Murko, Karel Štrekelj, Maks Pleteršnik, Ivan Prijatelj), osamosvajanje slovstvene fokloristike (Karel Strekelj, France Kotnik, Jakob Kelemina, Ivan Grafenauer, Milko Matičetov, Zmaga Kumer).
Tako je slovenska slovstvena folklora predstavljena tudi kot neizčrpen vir motivov za slovensko književnost — npr. obdobje protestantizma je, po zaslugi Adama Bohoriča, prestreglo predvsem folklorne obrazce, v baroku in razsvetljenstvu je bila žanrsko razvejana predvsem prozna folklora, predromantika in romantika izpostavita folklorno pesem, v realizmu, kot nasprotje zgodovini, izstopi mitologija, moderna pa v slovstveni folklori odkrije veliko simbolno vrednost in estetske odtenke, kar se nadaljuje v današnji čas z Venom Tauferjem in Svetlap  Makarovič.
1.2.2 Znanstveno pomembna je težnja po sistematizaciji strokovnega izrazja in po popolni tipološki ureditvi zbranega gradiva, tj. po ureditvi žanrskega sistema slovstvene folklore.
1.2.2.1 Razvojno utemeljena uporaba slovstvenofolklomega izrazja potrjuje ustreznost danes še uveljavljujočega se izrazja. Razlage in definicije osnovnih izrazov, kot npr. slovstvena folklora (za zastarelo narodno blago, ah ustno slovstvo I tradicionalno slovstvo I ljudsko slovstvo), težijo k nujni sistematizaciji tipa folklora (v sodobni literarni vedi navadno slovstvena folklora), slovstvena folkloristika, folkloristl-ka, folkloren, folklorističen, folklorizirati, folkloriziran, folklorizacija, folklorizem, in cdo folklorem.
1.2.2.2 Posebnosti slovstvene folklore (nasproti drugi literaturi) se v okviru folklornega dogodka lahko izrazijo z mnogimi različicami. Pri tem pa so izpostavljeni tudi načini, sredstva in okoliščine (govor kot del jezikovnega sistema, načini posredovanja s presojo skupnosti in okolij oz. okoliščin, ki natančneje opredeljujejo izvajanja besedil). Še posebej je opisan govorni dogodek v okviru t. i. folklornega dogodka, ki glede na pripovedovalcev spomin, sposobnost improviziranja in določeno žanrskost besedila omogoča večje ali manjše število različic.
1.2.3 To, da je avtorica predvsem slovenistka, dokazuje pogostejše poudarjanje vloge jezika in opozarjanje na jezikovne posebnosti. V okviru govornega dogodka obravnava predvsem govorjeni jezik in problematiko njegovega zapisovanja (o tem tudi prispevek O jezikovni redakciji in zapisu izbranih besedil dr. Vere Smole). Očitno je, da se po zaslugi tovrstnih strokovnih del postopoma oblikujejo posplošena splošnoveljavna merila za poenostavljeno zapisovanje narečnih govorov. Zapisi morajo namreč ustrezati dvema prevladujočima in deloma nasprotujočima si zahtevama: a) biti morajo dostopni povprečnemu bralcu in zato ustrezno poenostavljeni in b) kljub poenostavitvam morajo ostati v okvirih dialektoloških pravil.
1.3 Obravnavano gradivo spremljajo tudi krajše razlage, komentarji in opombe. Vsaki slovstvenofolklorni vrsti je dodan tudi kratek pregled zbiralstva na Slovenskem. Pri vseh obravnavanih žanrih slovstvene folklore dr. Marija Stanonik po točkah opredeli posamezno zvrst, kar kaže stalno težnjo po znanstveno utemeljeni sistematizaciji slovstvenofolklornih besedil.
1.3.1 Najprej so kot najmanjše in najkrajše oblike slovstvene folklore predstavljeni in opisani folklorni obrazci. Obravnavani so pregovori, uganke, kot obrazci z izrazito namenskostjo še zagovori in molitve. Posebna socialna podzvrst so otroški folklorni obrazci — vabljivke, izštevanke, nagajivke, zmerljivke, zbadljivke ipd.
1.3.2 Slovstveno in glasbeno folkloro združuje pesništvo. Antični in srednjeveški motivi so se ohranili v pripovednih pesmih (npr. Godec pred peklom, Rošlin in Verjanko, Lepa Vida, Zanka in Sončica, Desetnica). Biblijska motivika je zajeta s predstavitvijo t. i. legendnih pesmi (npr. Priča iz pekla, Menih in tičica), boje opisujejo t. \. junaške in zgodovinske pesmi (npr. Pegam in Lambergar,
163
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 4
OCENE   IN  POROČILA
Kralj Matjaž in Alenčica), živalske pesmi pa so neke vrste basni v verzih. Vsakdanje življenjske prigode so vir lirskih pesmi — uspavank, ljubezenskih in ženitovanjskih pesmi, stanovskih, vojaških, izseljenskih, in na koncu še mrliških pesmi. Manj osebne in bolj povezane z naravo so kolednice, jurjevske in kresne pesmi.
1.3.3 V pripovedništvu so kot estetsko in zgradbeno najbolj dovršene pravljice — ki jih M. Stanonik razdeli po vsebin na čudežne, realistične in živalske.
Kot estetsko in sploh zgradbeno manj zahtevne sledijo povedke. Tematsko najstarejše so bajčne, za njimi so na kratko predstavljene še legendne, splošno zgodovinske in razlagalne povedke; vsakdanjost opisujejo socialne in šaljive povedke, slednje pa se s kratkim opisom priložnostnega dogodka sprevržejo v anekdote.
Folklorno pesništvo in pripovedništvo sta s premišljeno izbranimi in komentiranimi zgledi jasno tipološko predstavljeni. Nedvoumni vzorci, izbrani iz gradiva, samo še potrjujejo željo po definirani ustalitvi folklornih zvrsti.
1.4 Osmislitev poslanstva slovstvene folklore je zajeta v poglavju Mnenja o slovenski slovstveni folklori. V razmišljanjih znanih literarnih zgodovinarjev, etnologov in zbiralcev folklornega gradiva se kaže kot samoumevno in nujno, da slovstveno folkloro obravnavamo kot sestavni del slovstvene literature.
1.5 Na znanstveno uveljavljeno proučevanje slovenske slovstvene folklore, skupaj z ustrezno definiranim izrazjem, avtorica opozori še z razdelkoma Vprašanja (iz teorije, zvrsti, motivike, zbiranja) in Teme (kjer opozori na vsebinskost in aktualnost slovstvene folklore).
Poleg tega, daje delo razvojnopregledni opis slovstvene folklore na Slovenskem in hkrati opozarja na razvojne nujnosti (vsebinske in izrazne), ki jo čakajo v prihodnje, je knjiga namenjena predvsem pouku slovstvene folklore v srednjih šolah.
Andreja Žele
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana
164
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 4