Ivan Rupnik. S težkim, krvavečim sreem, s tresoeo roko, s solzo v očeh sem napisal: t I v a n S u p n i k; zakaj z njim sem izgubil najboljšega prijatelja, najzvestejšega prijatelja, najmarljivejšega sotrudnika, najljubeznivejšega družabnika. — Ne bo preteklo več pol leta, ko mine 50 let, reci petdeset- let, odkar se poznava; leta 1858. v jeseni sem začel v Idriji (na Vojskem, v mojem rojstnem kraju, takrat še ni bilo šole) v šolo hoditi z rajnkim Rupnikom obenem. Že dolgo sva se veselila, ba bi bila to peddesetletnico letos v jeseni obhajala; toda »človek obraža, Bog pa obrne*. Na Veliki četrtek in Veliki petek sva se še sešla v Krškem in oba zdrava in dobre volje se izprehajala na solncu ob Savi na prijaznem Vidmu, a že na Veliko soboto zvečer so ga obhajale slabosti, ki so se vso noč ponavljale in prihajale vedno hujše. Na Veliko no« poklieani zdravniki mu pa že niso mogli vee pomagati, zakaj zadeia ga je bila 'kap, ki je proti večeru končala življenje močnega in krepkega, 57 let starega šolnika, ki je izdihnil blago dušo v naročju žalostne soproge in treh dobrih otrok. — Eajnki Ivan Eupnik je bil rojen 1. 1851. v Idriji, kjer mu mati, 80 letna starka, še živi. Oče mu je bil gozdarski uslužbenec. Komaj je v letih 1864. dovršil idrijsko štirirazrednico, je vstopil na ondotno učiteljišee, ki je imelo le en razred in bilo takrat (1. 1865.) zadnje leto še v Idriji, a potem razpuščeno. Ker je imel Eupnik premale predštudije in bil premlad, ni mogel kot 161etni mladenič dovršiti tega tečaja. Vkljubu temu je bil tako sposoben, da je bil baš pred 40 leti že nastavljen brez izpita za suplenta na dekliški paralelki v Idriji, kjer smo v letih 1869—1872 delovali učitelji: Stegnar, t Inglič, -j- Česnik, f Kupnik in podpisanec in bili vsi vneti za šolski napredek. Kot suplent je deloval Eupnik nekaj let v Idriji, dostal potem izpit učiteljske zrelosti in pozneje učiteljske usposobljenosti v Ljubljani, kamor se je bil za eno leto tudi preselil, ko je bil dobil učiteljskd mesto na Mahrovi trgovski šoli. Da je bil Eupnik dostal vse potrebne preizkušnje v Ljubljani, ko ni imel skoro nikakršuih šol, to je dokaz, da je bil priden in nadarjen samouk. V Ljubljani je bil pokojni tovariš le nekako do leta 1875/6, dokler ni dobil stalne učiteljske službe v Ornoffilju, kjer je sodeloval s še živečimi tovarišikoreDJaki, kakršni so, oziroma so bili: Jeršinovee, Šetina, y Schiller i. t. d. V Črnomlju ,je bil do leta 1890. Takrat je dobil nadueiteljsko službo na trirazrednici v Leskovcu pri Krškem. Njegovega prihoda v moje sosestvo sem se jako razveselil; zakaj vedel sem, da dobi zanemarjena leskovška šola najboljšega voditelja, jaz pa svojega rojaka, svojega bivšega součenca. bivšega kolego, novega tovariša in najboljšega prijatelja. In moje pričakovaDJe se je bilo uresničilo. Pokojni Eupnik je leskovško šolo uredil in povzdignil, da je veselje. Najprvo je povzdignil šolski obisk, kar mu je dalo silno truda, potlej je pridobil šoli peralelko, potem šolo razširil na 4 razrede; nato pridejal zopet vzporednico. Kmalu jo je razširil na 5 razredov in pridejal še paralelko. Solsko poslopje se je razširilo tako, da so bile v njem 4 učne sobe — a za 6 razredov. Umetno je bilo pouk tako uvesti, da je bilo vseh 6 razredov redno poučevanih v — sobah. A njemu se je pod vodstvom skrbnega nadzornika Stiasnega to izborno P9srečilo. A Eupnik sam je bil pri tem siromak. V šolskem poslopju ni bilo zanj stanovanja in moral je skozi 18 Iet stanovati v silno majhnetn privatnem kvartirju, kjer je bil vedno v skrbi da se mu ne odpove in se ga postavP na cesto, res le na cesto; zakaj ni ga bilo in še ga ni stanovanja za nadueitelja v vsi vasi. Šele lani se je po njegovem prizadevanju začelo zidati drugo šolsko poslopje, kjer bi imel tudi on dostojno naturalno stanovanje, ki bo letos v jeseni tudi dogotovljeno, a blagi Eupnik je moral že spomladi iti v drugo bivališče odkoder ni povrnitve. — Eajnki Eupnik je bil za vsako dobro stvar, osobito za šolstvo in ueiteljstvo vnet. Saj je bil v Crnomlju zastopnik učiteljev v okrajnem šolskem svetu. V Krškent se je udeležil vsake privatne in uradne učiteljske skupšeine, na katerih je rad in pogostoma ter pray možato poročal. Pomagal je rad pri rPedagoškem društvu". Meni je bil v veliko podoro pri ^Okrajni posojilnici" in pri rCentralni posojilnici sloTenski". V družbi je bil vesel in prijazen ter ljubil prijetno družbo. Njegovo vedenje je bilo vedno dostojno in možato. Bil je vedno mož beseda. Kar je obljubil to je držal. Glede politiških nazorov je bil pristaš narodne napredne stranke, ker je ta prijateljica šolstva in učiteljstva. Svoje krščanske dolžnosti je pa tudi do pičice izpoljneval. * Ker je postal stalen šele v Cmomlju in se je bil brez lastne krivde zakasnil z drugim izpitom, zato je štel definitivnih let le okolo 35 in rad bi bil še nekaj let služil in stanoval v novem šolskem poslopju — ali Bdneva ne pove nobena pratka". — K sre&i je zapustil poleg vdove vse otroke preskrbljene: sinjeadjunktpri magistratu v Ljubljani, dve hčeri sta učiteljici in tretja je omožena s politiškim uradnikom.  Iv. Lapajne.