STIČIŠČE
V past me je pahnilo verovanje, da je stičišče vesela beseda, da oznanja mir.
Zgodovina bi me lahko poučila,
da je več vrst stičišč -
da so nekatera mesta strupena.
Stičišče je raztegljiva kletka,
ko najmanj slutiš,
te raznese,
ko najmanj sumiš,
te spremeni v ledeno soho.
Siva nebesa te obdajo,
sumljivi ljudje ovohavajo:
komaj čakajo, da se razbliniš,
a ti stojiš,
kot kip
na čudnem križišču sveta.
Krožni tek te je utrudil, občutje razorožilo, barve posrkale.
In kar naprej trpaš ideale v svoje življenje: praskaš v plesen, da bi našla
Irena Žerjal BLODNJAK
|919
BLODNJAK
Irena Žerjal
gladko kožo alabastra, davno lepoto, ukradeno neznanokdaj!
BLODNJAK
Iščeš maščevanje najdeš sebe iščeš jastrebe najdeš golobe iščeš milost sestavljaš domek najdeš suhe strupene gobe
Iščeš prostranost padeš v tesnobo iščeš vesolje najdeš galaksijo se vgnezdiš vanjo se ustoličiš se oblečeš v zvezdnato kožo
PLETILKE
Ker je bila nerodna in zaljubljena, se je Svjatoslava prestrašila smrti.
Ta Mož, prelepi neumnež,
se ji je posmehoval iz tujih objemov,
igla tesnobe se je zarila do popka.
Sledile so številne vojne,
prevrat sveta,
rojstva, poroke,
a igla
tesnobnega sna
ni izpadla
na številnih poteh
tega sveta.
920
BLODNJAK
Čez sedem let sta se v sanjah iz popka izvila nezvestnež in igla.
Mraz je. Zebe tistega, ki je na poti.
Kostanji padajo, jezice rjavijo.
Visoke krizanteme švigajo z belo svetlobo v oči.
Mrke žene molijo za mrtve.
Pletilke žvenkljajo.
Svjatoslava se čudi molitvam davnih dob.
1964
Dolgolasci in svetniki so se začeli pajdašiti,
uganjali so potrošniško muziko,
izbrano klafanje,
sprte literarne revije,
kolosalne šoke.
Tam nekje na prašnih stezicah
je prihajalo odrešenje,
se je preoblačila ljubezen,
pomotoma je plavolasi deček
odprl skalo do kralja Matjaža,
razlezlo se je šepetanje do neba:
»Nič več ne spi!«
Stare veličine so ostrmele:
»Prihaja!«
SKITSKI PRSTAN
Masiven je, nasičen z zlatom,
sonce ga ne otopli,
voda ga ne stori nevidnega.
Mačje oči
v neki nevihtni noči,
kot pomladno morje v zatonu
in nova zemlja na luninih poljih
prenaša me po svetu
ta masa zlata
zlata masa
brez bolečine!
921
Irena  Žerjal
ODDALJENOST
Še vedno odmeva njen glas v daljavi. Brezbrežne luči se leskečejo v vseh valčkih, gladinah in vitrinah. Visoki zvoniki topijo svoje konice v mraku, modrem od starosti.
Dolge kamnite ulice dihajo
v temnosivem tlaku.
Mnogo, premnogo ljudi trosi tod
svoje misli
in zaključuje svoja poglavja,
vedno več neznancev kramlja
o smislu lepote.
922