Cerkvene zadeve. V blagi spomin! Že spetje neizprosljiva smrtna kosa na vrtu krasne lavantinske škofije podrla rožico, ki je dokaj let prelepo cvetela, s svojo lepoto premnogih očij na se obračala, ter s svojim prijetnim duhom brez števila src oživljala in krepčala. Zvenela je in izginila izpred naših telešnih očij, naj se toraj presadi v tvoj duhovni vrtec, dragi »Slov. Gospodar«, da se tukaj še lepše razcveta, ter nam marsikatero krasoto odkrije, katero je poprej le božje oko videlo, svetu pa je neznana bila. Rožica, katero v mislih imara, so rajni g. Mihal Milošič, ninogoletni vrl dušni pastir župnije Benediške v Slov. goricah, ki so letos 18. oktobra po kratki, ne ravno mučni bolezni mirno in sladko v Go&podu zaspali. PokGJnik rodili so se dne 5. avgusta 1821 v župniji Sv. Andraža v Leskovci, kot sin precej premožnih in poštenih starišev. Hišica, v kateri jim je zibelka tekla, stoji na prijaznem kraji sredi Haloških bregov, ki so bogato z žlahtno vinsko trto zasajeni in od koder se očesu daleč na okolo rajski razgled odpira. V zaeetne šole hodili so v domači fari in v starodavnem Ptuji, potem so se šolali v Varaždinu in če se ne motim, tudi v Zagrebu. Po sreeno končanih latinskih šolah so se po takratni navadi v Gradec, v raodroslovske šole podali, katere so enako z dobrim vspehom končali, ter stopili v ondotno bogoslovnico. Že v dijaških letih se je začei razvijati njih posebni značaj, nagnjen do iskrenega, neprelomljivega priljstva. Za prijatelje odbirali so si vsikdar le součence yega in nepokvarjenega srca, za vse druge jim ni mar. Prav ta značajnost, le redka v mladih letih, jih je ovarovala vseh zapeljivih in nevarnih tovaršij, katere so že dokajkrati bile mnogim, sicer poštenim dijakoin- časni in večni pogin. Vesel obraz, pa evrslo truplo riašega mladoga Mihala sta pričala, da šn noben črv nedolžnega srca ne grize in da v prijaznem telesu tudi lepa duša biva. In takšnih mladenčev si kat. cerkev kot dušne pastirje želi; z mladeniči, ki so drevju podobni, katero so gosenice objedlp, si malo pomore, zakaj kakoršno drevo, takšni tucli sad. Pobožni Mihal bili so dne 21. junija 1848 po slavnem Slomšeku, ker takrat v Gradci ni škofa bilo, v Št. Amlražu v mešnika posvečeni, ter so v svoji domači cerkvi novo sv. mešo peli. Pa lepši, kakor je bil vspleten venec na glavi novega mešnika, kedar so jih k oltarju poljali, bil je venec sv. čednostij mladega duhovnika, ki so za božjo čast in vzveličanje duš kar goreli do svojega zadnjega zdihljeja. Za prvo službo bila jim je odkazana kaplanija v Kamnici, kjer so pastirovali šest let, potem so službovali kot kapelan pri Malinedelji šest let, par mesecev pri Sv. Lovrencu v puščavi, v Marenbergu 8 mesecev, v Svičini okolo šest let, v Negovi jedno leto, pri Sv. Benediktu od leta 1865—1870, ko so jih pokojni dekan in častni kanonik Jurij Tutek umestili župnikom omenjene župnije. Kot stalen dušni pastir storili so rajni blagi gospod pri Sv. Benediktu toliko, da je to težko opisati Precej se je zgoflilo pri Sv. Treh Kraljih; njih delo je novi kameniti tlak mesto prejšnje opeke; nekaj paramentov, pri župnijski cerkvi pa menda vsi: slednjo cerkev so skoraj popolnoma iz nova zidali ter močno povečali, kar je večinoma stalo gospoda; njih delo so novi oltarji, razne nove podobe, slikarija cerkve in dr. Za župnišče potrošili so toliko, da bi raenda zadostovalo za novega, ker je zidanje slabo; veliko skrbi imeli so leta 1874, ko je strela zadela gospodarsko poslopje, da je zgorelo. Pomagali so pri zidanji sedanje šole; bili več let šolski ogleda, dolgo ud okr. zastopa. Da se ogreje njih čreda za vse dobro, obhajali so dvakrat sv. misijon 1882 in 1892; ustanovili so lansko leto nadbratovščino sv. rožnega venca, ki šteje sedaj blizu 1600 udov; povzdignili krščansko pobožnost k usmiljenemu Jezusu in Mariji prečisti Devici, dobro vedoč, da človeško srce brez Ijubezni biti ne more, in ako ne ljubi Jezusa pa njegove matere, zaljubi se v pregrešen svet, ter gre nesrečnemu koncu nasproti. Duliovno orožje, katero so pokojnik krepko vihteli, je bila božja beseda in pa molitev, vzlasti molitev sv. rožnega venca, kateri so dokajkrati v svoji sobi ali pa kje po gozdu šetajoč na glas molili. Vojniea rajnega bila je pridižnica in pa spovednica, šola njih vojaštvo. (Konee prih.) Bogoslovsko slovstvo. »Die theologischen Studien und Anstalten der katholischen Kirche in Osterreich. Aus Archivalien. Von Dr. Hermann Zschokke. Wien & Leipzig. Wilhelm Braumiiller 1894, + 1227, 8° Lexiconform. 18 fl.« — To ti je draga, a tudi dragocena knjiga. Z njenim sestavljenjem trudilo se je mnogo odličnih mož. Nas zanima II. dela § 45, kjer na str. 775 do 786 preč. gospod kanonik Karol Hribovšek, ravnatelj kn. šk. duhovšnici Mariborski, popisujejo zgodbo našega duhovniškega semenišča in naših bogoslovskih šol v Celovcu, v Št. Andražu in sedaj v Mariboru. Spis je tako zanimiv, da na tem mestu prosimo preč. gospoda pisatelja, naj bi glavne točke priobčil še v slov. jeziku. V Celovcu izšolalo se je od 1. 1811—1850 do 486 duhovnikov lavantincev, v Št. Andražu od 1850—1859 skupaj 98, v Mariborn pa od 1. 1860 do 1891 zopet 355 novomašnikov. Tem še prištevamo 33 novoposvečencev leta 1892 in 1893. Od leta 1811 do letos toraj lepa svota 972 čč. mašnikov. Ob koncu dodan je imenik eč. duhovnikov — pisatcljev naše vladikovine. 2al, da je Dunajski g. urednik ta zaznamek tako enostransko skreil. Izostalo ni samo častitljivo ime velezaslužnega gospoda avtorja (spisatelja) te razprave, ampak tam pogrešamo imena dra. Murko, P. Dajnko, A. Krempl, Šerf, in obilo drugih lavantincev, ki imajo pravico do naslova pisateljev. V slovenskfm prevodu bi se dalo to lepo spopolniti. J. Voh.