A; Aškerc: Umirajoči Bur.                                         223
Umirajoči Bur.
aprej, junaki, le naprej, naprej! ...
(Omahne in pade.) Prokleta kroglja — kam me je zadela? To peče, kakor ogenj peče . . . Kri r
v
Kje, kje sem ranjen? ... V prsih? Skoda, škoda! Kako bi se boril še rad!   Kako pomagal rad bi še rojakom svojim poditi v beg razbojnike pobožne pa streljati na nje — ah, kaka slast!
Le žvižgajte, svinčenke! Le grmite, britanski vi topovi, in morite plebejske Bure, ki se drznejo očino svojo in svobodo sveto z orožjem v rokah braniti . . . Haha!
Kako to peče v prsih ... Le naprej, naprej, naprej, vi vitezi junaški! Naprej v deželo našo! Prosim, prosim! O, niso napačni ti kraji naši! Dlan Burova prečarala je v raj puščave vroče in goščave divje, neskončne stepi, goličave skalne . . . Pri mestu cvete mesto.  Sela bela. rasto iz tal ko gobe po deževju. Po poljih tam stoji pšenica zlata, Ko morje ziblje veter klasje žolto . . . In po železnih cestah semintja, na vse vetrove šviga parovoz . . . V osrčju naše domovine pa — o tam zakladi se leskečejo! Zlato se sveti, diamant iskri. In to zlato, ti diamanti naši ne.dajo vam miru, pošteni lordi! Naprej, naprej! Vzemite, kar vam drago! Vzemite zemljo nam — a nas, a nas izzenite! Ne, ne! Nespametno bi bilo! Pustite tukaj nas, pa vklenite
V.
A. Aškerc: Umirajoči Bur.
nas v jarem svoj — in videli vi boste,
kako za lorde in barone vaše,
za vojvode ki grofe delal bo
ter trudil in potil se kmečki Bur! . . .
Pa kje obtičal je goreči svinec? Kako to žge! Curlja iz rane kri . . .
v
Ze spet grme topovi!  Grom na grom . . . Granate pokajo, čuj, tresk na tresk . . .
Pravica, kje si? Kje si zdaj pravica?
In ti morala sveta — kam si šla? . . .
Pravica in morala — dve vlačugi!
Moža se tistega držita vidve,
obešata se tistemu na vrat,
ki z močnoj je pestjo poda vil druge . . .
Morala in pravica — hahaha!
Kaj ? Saj stojita vendar v evangelju,
obe, da, da — pravica in morala!
In evangelj imate vi v zakupu,
in monopol takorekoč je  vaš
ta nauk o ljubezni Kristusov . . .
V tovarnah proizvajate ga svojih
na cele kupe tega evangelja
in ga razvažate po svetu vsem.
In v evangelju vašem — tam stoji
pravica in morala poleg nje  . . .
v
Kako to peče! Žeja, žeja, žeja . . .
Odkod ste prišli k nam, častiti lordi? Iz Haga, iz mirovne skupščine . . . Pozna še tinta se na prstih vaših, s katerimi podpisali ste tam besede lepe o pravičnosti . . .
Hinavstva ni! Poštenje vlada svet. Človečnost napreduje. Istina! . . .
Duši me. Pred očmi se mi mrači . . . Kje, ljubica, si sladka moja zdaj ?
Kdaj se začne XX. stoletje?                                       225
Kaj misliš name? . . . Tam stojiš na pragu.
In nad oči nastavila si dlan
pa gledaš, gledaš žalostna v daljavo . . .
Ne bo me več! Ne pridem več domov:
ne bodem videl tvojih več oči,
in ust ne bom poljubljal tvojih več . . .
Sam, sam ležim med temi skalami . . .
Ta svinec, svinec! V prsih mi gori . . .
Civilizacija — plašč pisan, drag,
ki ž njim ogrinja se človeška zver . . .
Ah, vse je laž na svetu, vse, vse laž!
Resnica in pravica in morala —
to pest je močna, lordi, močna pest! . . .
(Umrje.)
A. Aškerc.
Kdaj se začne XX. stoletje?1)
ospod profesor Fr. Apih odgovarja:
Gospod urednik!
»Kdaj se začne XX. stoletje?« Na to vprašanje bi bilo najumestnejše odgovoriti s Prešernom: »Kaj pa je tebe treba bilo?« Ali nimamo že dosti ali celo odveč drugih prevažnih vprašanj, s katerimi si belimo ali celo golimo glavo, počenši z novimi poštnimi znamkami in svetovnim mirom pa do kolesarskega davka in vojske med Angleži in Buri. Sicer vem,  da sami dobro veste, kdaj se začne novo stoletje, samo
*) Proti koncu preteklega in v začetku novega leta se je bil vnel po raznih dnevnikih in revijah hud peresni boj o vprašanju: smo li nastopili s 1. januarjem 1900. leta že novo, XX. stoletje, ali pa je tekoče leto šele zadnje leto XIX. stoletja ? Oglašali so se učenjaki in žurnalisti. Mnenja so bila različna. Katera trditev je imela večino, vedo naši čitatelji. Da tudi »Ljubljanski Zvon« kot moderna revija pripomore k razmotrivanju tega »aktualnega«, čeprav samo akademijskega vprašanja, obrnili smo. se k nekaterim slovanskim zgodovinarjem in učenjakom, da bi za naš mesečnik izpregovorili besedo ad rem. Naprošeni gospodje so bili tako prijazni, pa so, vsak s svojega stališča, rešili »preporno« vprašanje: »Kdaj se začne XX. stoletje?«
Uredništvo.
fi