o o o o
VSEBINA
Uvodnik     X23   Tomaž Sajovic
Spoštovane bralke, spoštovani bralci
Razprave in članki     125 Krakar Vogel
Obravnavanje literarne klasike v sodobni šoli -na primeru Prešerna
137   Nataša Logar
Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na ravni frazeologije
149   ^oJ^'J^ Zupan Sosič
Fantastika in sodobni slovenski roman ob koncu stoletja
Jubileji      1 /Cl   Andreja Žele
Ob življenjskem in delovnem jubileju prof. dr. Ade Vidovič Muha
Ocene in poročila      1 f^A   Mateja Jemec
Novi teoretični pogledi na skladnjo in semantiko v kognitivni znanosti
173   ^^'^'j^ Mercina Jezik ob meji
Razpis      176   Alenka Šivic-Dular
13. mednarodni slavistični kongres - Ljubljana 2003
Jezik in slovstvo
Letnik XLVI, številka 4 Ljubljana, marec 2000/01
ISSN 0021-6933
http://www.ff.uni-lj .si/jis
časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 števillc)
Izdaja: Zveza društev, Slavistično društvo Slovenije, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: Littera pieta d.o.o., Rožna dolina c. IV/32-34, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 5500 SIT, cena posamezne številke 720 SIT, cena dvojne številke 1330 SIT. Za člane Zveze slavističnih društev Slovenije je letna naročnina 3900 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 2000 SIT. Letna naročnina za evropske države je 60 DEM, za neevropske države pa 70 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Revija je vključena v mednarodni podatkovni zbirki MLA - Modem Language Association of America, New York, in New Contents Slavistics, Inhaltsverzeichnisse Slavistischer Zeitschriften - ISZ, Verlag Otto Sagner, München. Revija je uvrščena med izdelke, od katerih se plačuje 8-odstotni davek na dodano vrednost.
13 4 2 3 6
UVODNIK
Spoštovane bralke^ spoštovani bralci
X okratno številko Jezika in slovstva začenja članek Bože Krakar Vogel z naslovom Obravnavanje literarne klasike v sodobni šoli — na primeru Prešerna, ki bi ga le na prvi pogled in zato zelo površno lahko uvrstili v enega od mnogih »priložnostnih« prispevkov ob pravkar minulem Prešernovem letu. Vendar temu še zdaleč ni tako. Članek je nastal kot rezultat raziskave v okviru seminarja didaktike književnosti na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, katere namen je bil ugotoviti, kako se učenci osnovnih in srednjih šol, deloma pa tudi študenti slovenistike odzivajo na Prešernovo delo in javno podobo in kaj ta odziv skupaj z njihovimi predlogi pomeni za sodobno pedagoško prakso. Ugotovitve raziskave je mogoče strniti v spoznanje, da Prešeren med mladimi še vedno velja za družbeno oziroma splošno nacionalno vrednoto, kar pa ne vpliva na sprejemanje njegovih pesmi: problem so namreč težave z njihovim razumevanjem. Vse to pa pomeni, da v članku nista do določene mere problematizirana le književni »kanon« in pouk književnosti, ampak zaradi pogosto premajhnega in ne dovolj strokovnega upoštevanja jezika umetnostnih besedil tudi sama književna veda.
Drugi članek z naslovom Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na ravni fi-azeologije je prispevala Nataša Logar. V njem je skušala opredeliti kriterije, po katerih je bil ob večino frazemov v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pripisan kvalifikator ekspresivno, pri čemer se je pokazalo, da so avtorji slovarja sledili predvsem lastnemu jezikovnemu čutu.
Predmet tretjega članka — napisala ga je Alojzija Zupan Sosič — je izredno opazno povečanje deleža fantastike v sodobnem slovenskem romanu ob koncu 20. stoletja, torej v času, ko je slovenski narod postal nacija. Njene izvore avtorica povezuje z žanrskimi (črpanje iz ljudskih pravljic, antiutopije in grozljivega romana) in tematskimi vzpodbudami (remitizacija in obnavljanje regionalne eksotičnosti Istre, Prekmurja in Prlekije), ki so v devetdesetih letih ravno pravi čas posegle v zgodovinski trenutek utrjevanja narodne identitete — kar terja še posebni znanstveni in filozofski premislek.
Rubriko Jubileji namenjamo redni profesorici doktorici Adi Vidovič Muha, ki je letos — da uporabimo besede avtorice prispevka Andreje Žele — svojo življenjsko obletnico zaokrožila z izidom knjige Slovensko leksikalno pomenoslovje, kar najbolj smiselno in povedno odslikuje način prepletanja njenega življenja in dela, življenjsko samoumevnost nenehnega snovanja in iskanja ter potrjevanje oziroma utrjevanje že doseženega. Iskrenim čestitkam se pridružuje tudi uredniški odbor revije Jezik in slovstvo.
V rubriki Ocene in poročila objavljamo dve obširni in podrobni poročili. Mateja Jemec piše o seminarju in konferenci z naslovom Novi teoretični pogledi na skladnjo in semantiko v kognitivni znanosti, ki sta potekala septembra leta 2000 v Dubrovniku, Marija Mercina pa o razpravah z naslovom Jezik ob meji na 10. primorskih slovenističnih dnevih v Novi Gorici aprila leta 1999 in 11. primorskih slovenističnih dnevih v Kopru aprila leta 2000.
123
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
UVODNIK
Številko zaključujemo z razpisom tematike in tematskih blokov na 13. mednarodnem slavističnem kongresu — potekal bo od 15. do 21. avgusta 2003 v Ljubljani —, ki ga objavlja Slovenski slavistični komite.
Tomaž Sajovic
Glavni urednik
Navodila avtorjem
Prispevki za Jezik in slovstvo so napisani v slovenščini, izjemoma v tujem jeziku. Članki ne smejo presegati avtorske pole (16 strani), prispevki za rubriko Metodične izkušnje naj ne bodo daljši od 8 strani, poročila in ocene so dolga največ 4 strani. Članki morajo biti opremljeni s povzetkom do 1 strani in sinopsisom (2-3 stavki). Avtor odda svoj prispevek kot disketni zapis (3,5") ter mu priloži dva natisnjena izpisa na naslov Uredništvo Jezika in slovstva, Filozofslia fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljub^ana. Besedilu je treba priložiti številko avtorjevega žiroračuna, ime in naslov banke, podatke o stalnem bivališču, EMŠO, davčno številko, telefon ter po možnosti elektronski naslov.
Telinični napotki. Besedila naj bodo napisana v programu Word for Windows, v pisavi Times New Roman CE, velikost 12 z eno in pol medvrstičnim razmikom in levo poravnavo ter s 2,5 cm robovi na formatu A4. Naslov članka in poglavij naj bodo napisani krepko in v velikosti pisave 14. Korekture svojega prispevka avtor opravi v tednu dni. Pri tem se drži Slovenskega pravopisa 1994. Daljši navedki so ločeni od drugega besedila. Izpusti so v navedku označeni v poševnem oklepaju. Številka opombe stoji stično za ločili. Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu prispevka. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Bahtin, 1982:123), v seznamu pa navedek razvežemo; Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba. V opombah so bibliografske enote navedene takole: Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba, 13. Na koncu vsakega navedka je pika. Naslovi samostojnih izdaj so v pokončnem tisku.
Revija Jezik in slovstvo je dostopna tudi na Internetu: http://www.ff.uni-lj.si/jis.
Uredništvo
124 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Boža Krakar Vogel UDK 372.882:821.163.6.09 Prešeren F.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Obravnavanje literarne klasike v sodobni šoli - na primeru Prešerna
1 Literarna klasika, ki jo razumemo kot »jedro« literarnega kanona,' literaturo z lastnostmi »iz-vrstnosti, od-ličnosti, prvorazrednosti« (Juvan, 1977: 199), preizkušene v dveh ali več generacijah kultiviranih bralcev,^ je po tradiciji poglavitna vsebina (zlasti srednješolskega) književnega pouka pri nas in marsikje v tujini (Francija, Poljska, Hrvaška idr.).
1.1 Pogledi na to, ah naj tako ostane tudi v prihodnje, so v sodobni literarni didaktiki precej različni. Vtis je, da so literamo-pedagoške usmeritve, ki so bolj osredotočene na učenca bralca, njegove interese, izkušnje in bralni razvoj, do literarne klasike bolj skeptične kakor tiste, ki razmišljajo o pouku književnosti s stališča odraslih (šolanih) bralcev, poznavalcev »visoke« literature, njene literarnosti in posledično mogočih učinkov na bralca. Naj to trditev ponazorimo z nekaj primeri.
V radijski oddaji 3. programa slovenskega radia Kulturni globus smo 16. 5. 1997 lahko poslušali izvleček iz članka v ugledni nemški reviji Die Zeit. Tam so objavili rezultate ankete med pisatelji, kritiki, založniki, pedagogi in politiki, ki so odgovarjah na vprašanje Katera literarna dela iz nemško govorečega prostora bi po vašem mnenju maturanti morali prebrati pri pouku nemščine? V odgovorih so bila najpogosteje navedena tale imena: Goethe, Kafka, Th. Mann, Brecht, Schiller, Lessing itn. Komentator nato v članku protestira proti praksi, da v mnogih nemških šolah govorijo samo še o nefikcionalnih in fikcionalnih »tekstih«, pri slednjih pa v isti koš mečejo Konsalika in Goetheja, da več govorijo »o televizijskih šovih kakor o klasičnih dramah«, da so »pod videzom modernosti in liberalnosti šolarjem literarna dela prepuščena na izbiro.« Nasproti temu se komentator, opirajoč se na rezultate ankete, zavzema za obširnejše poznavanje klasičnih literarnih del: »Toda hterama merila veljajo tudi takrat, ko jih ljudje več ne poznajo. Anketa kaže, da je tisto, kar sodi h kanonu, dejansko nesporno ... Brati se moramo naučiti in za to je potrebno poznavanje klasičnih del. Kdor ne ljubi Fausta, in pokažite mi šolarja, ki ga je kdaj ljubil, mora dobiti možnost, da o njem razvije svoje stališče.«^
^ Literarni kanon pojmujemo kot »tisto, kar skuša biti in ostaja ... — v vsakem literarnem sistemu in njegovem kulturnem, družbenem okolju razmeroma trajno in stabilno ... gre torej za obvezujoč, vnaprej določen, uzakonjen temelj, s katerega presojamo obstoječe in potencialne izjave.« (Juvan, 1997: 198, 200)
^ Jedro potemtakem sestavljajo »nesporni klasiki, 'večne umetnine', vse tisto območje lepe besede, o katerem v širših družbenih krogih, deležnih literarne izobrazbe, razpravlja več rodov v različnih umetnostnih obdobjih ...« (Juvan, 1997: 203.)
'  Ali potrebujemo nov literarni kanon? Kulturni globus. Radio Slovenija, 3. program, 16. 5. 1997.
125
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN  ČLANKI
Medtem ko se zdi, da je npr. v Franciji osrednji položaj literarne klasike zlasti v predmaturitetnih programih nedotakljiv," pa ima ta na angloameriškem govornem področju zagovornike in nasprotnike. Angleška revija Literature Matters je objavila imaginarni disput dveh tipov učiteljev književnosti, od katerih eden zagovarja predvsem interese sodobnega mladega bralca, drugi pa predvsem obravnavanje kakovostne literature in prenašanje literarne dediščine na mlade generacije: »Vi govorite o kakovostnih literarnih besedilih; jaz pa govorim o kakovostni literarni izkušnji učencev bralcev.« (1997: 10.) Debata se konča z ugotovitvijo, da ostajata vsak pri svojem (in da bosta tudi poučevala vsak po svoje): »Vaše predstave (o izbiri literature za pouk, op. B. K. V.) so horizontalne, merijo v širino; metaforično bi jih poimenovali svetovno omrežje; njihova poglavitna značilnost je nagnjenje k novostim. Nasprotno pa je moj pogled vertikalen, meri v globino: gre mi za bralca in za knjigo; moja značilnost je nagnjenje h kakovosti.« (1997: 11.)'
Opazovanje naše poučevalne prakse kaže, da zlasti med učitelji starejše in srednje generacije glede literarne klasike prevladuje mnenje, da je v šoli literarno klasiko potrebno obravnavati. Pri tem se po eni strani sklicujejo na tradicionalno pedagoško prepričanje, ki bi ga lahko povzeli z mislijo Ivana Prijatelja, češ da izdajanje (in šolsko obravnavanje, op. B. K. V.) del (slovenske) literarne klasike preprečuje, da ne bi »mnogo lepih in dragocenih biserov slovenskega uma in srca vtonilo v kulturni zavesti naroda«, saj so naši pisateljski izbranci dali »naši duševnosti obliko« (Juvan, 1997: 200). Po drugi strani številni opozarjajo, da imajo redukcije klasične Uterature v šolskih programih za posledico tudi slabše razumevanje sodobne književnosti. To je, menijo, ob številnih drugih gotovo nezanemarljiv razlog za getoizacijo literarnega branja v početje za peščico poznavalcev in posledično za slabšo bralno kulturo sploh, vključujočo tudi nerazumevanje in nezanimanje za različne oblike kulturne metakomunikacije (npr. za RTV-oddaje o kulturi).
Nasproti takim sodbam o pomenu literarne klasike za literarno kompetenco in privzgajanje nacionalno-kulturnih vrednot* pa tudi pri nas najdemo opozorila, da poudarjanje klasike na račun sodobnih bralnih interesov mladih škodi bralni motivaciji: »Razčlenitve procesov kanonizacije so razkrile njihovo subjektivno naravo in to, da v imenu kanoničnosti pogosto ohranjajo v učnih načrtih besedila, ki za učence sploh niso niti najmanj zanimiva, ne vključujejo pa besedil, ki bi bila za učence v danem času zanimivejša in bi imela širši odmev.« (Grosman, 1996: 456.)'
1.2 V luči te in tej podobnih trditev, predvsem pa v luči sodobno zastavljenega cilja pouka književnosti (vzgoja bralne sposobnosti in kulture) se je zato ob sestavljanju učnih načrtov v okviru kurikularne prenove pokazala potreba po ponovnem preverjanju vloge literarne klasike v šoli. Zato smo si pred oblikovanjem načrtov za pouk književnosti (v srednjih šolah) ponovno zastavili tudi vprašanje, ali je literarna klasika za temeljni namen sodobnega literarnega pouka še primerna ali ne več.^
Odgovori, ki smo jih skupaj s študenti dobili v okviru ene od raziskav med izbranimi literarnimi ustvarjalci in strokovnjaki (po trije predstavniki lirike, pripovedništva in dramatike treh generacij
v Franciji kot poseben cilj nove mature poudarjajo širjenje bralnega repertoarja s svetovno klasiko, npr. s Sofoklom ali Shakespearjem. Kandidati za maturo morajo poznati tudi izbor iz nacionalne literature v časovnem obsegu najmanj treh stoletij (Berne, Annie; Nédelec, Marguerite (1995). Vers les nouvelles épreuves du baccalauréat. Rennes: CRDP de Bretagne).
Benton, Michael; Kjeldsen, Jette (1997). Teaching literature at secondary level — mapping the field. Littérature Matters. Newsletter of the British Council Literature department, 17. 2. 1997.
^ S stališča didaktične strukture pouka književnosti sodi spodbujanje splošnih nacionalnih, kulturnih, moralnih ... vrednot med širše (sekundarne) vzgojne cilje; primarni vzgojni cilj pa je spodbujanje pozitivnega odnosa do literature in branja (Krakar Vogel, Boža (1991). Skice za književno didaktike. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport).
' Grosman, Meta (1996). Književni pouk med preteklostjo in prihodnostjo. Sodobna pedagogika, št. 9-10, 452-468. — Literarno klasiko je kot »mumificirano truplo«, sklicujoč se na izjavo nemškega avtorja, v TV-pogovoru o Prešernu označil Igor Saksida (12. 1. 2001).
* Krakar Vogel, Boža (1995). Rezultati empiričnih raziskav o pouku književnosti. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 4. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.
126
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
in po en strokovnjak za vsako področje), so, če si privoščimo zelo posplošen povzetek, pokazali, da se za šolsko obravnavo klasike zaradi njene umetniške kakovosti in nadčasovne aktualnosti bolj zavzemajo predstavniki starejših dveh generacij (Kralj Ojdip, Don Kihot in Prešernove pesmi so skoraj neizogibno na njihovih lestvicah desetih nujnih del za slovenskega maturanta). Mlajši predstavniki pa so do klasike kot do literature, ki je za mlade povedna in zanimiva, bolj skeptični, čeprav menijo, da je za osnovno literarno razgledanost sicer potrebna, a bilo naj bi je manj in bolj iz 20. stoletja.' Čisto mimo klasike (kamor zaradi zelo dejavnih procesov sodobne kanonizacije, ki se dogajajo v zvezi z njihovo literaturo, štejemo tudi Kocbeka, Zajca, Jančarja ...) pa v svojih predlogih ni šel nihče.
Argument, da je klasična literatura kot jedro literarnega kanona, tj. del, »ob katerih poteka šolanje bralne in literarne sposobnosti« (Juvan, 1997: 201), potrebna sestavina literarnega pouka, smo v še bolj razvidni obliki dobili v sodobni slovenski literarni vedi, ki jo zanimajo vezi med literaturo, avtorji in bralci ter drugimi sistemi komunikacije s sinhronega in diahronega vidika. Delom literarnega kanona npr. M. Juvan pripisuje naslednje zmožnosti oz. lastnosti:
»Na njihovem ozadju oz. prek njih
a) sprejemamo, razumevamo, doživljamo, osmišljamo pomen in obliko literarnih del, s katerimi se srečujemo na novo
b) proizvajamo nove izjave     so »izhodiščni« slovarji za pesnike
c) so tudi prototipi, po katerih vrednotimo novóte imajo torej vlogo norme, utelešenja estetskih vodil
č) s pomočjo kanoniziranih pravzorov besedila ne nazadnje tudi klasificiramo v žanrske, tematske in poetološke sisteme.« (Prav tam.)
Branje del literarnega kanona in klasike kot njegovega obstojnega jedra torej nima samo širševzgojnega in humanistično enciklopedičnega pomena, kot pravi v tradiciji zasidrana argumentacija. Ta korpus besedil poleg tega tudi v sodobnosti dejavno in odločilno oblikuje predstave o literaturi (obzorje pričakovanj) učečega se bralca in ga postopoma, ob branju najizrazitejših »prototipov« usposablja za kakovostno samostojno srečevanje z neznanimi literarnimi besedili. O tem srečevanju T. Virk pravi, da gre za razvozlavanje pomenskega potenciala besedila, ki je »dejansko (prikriti) intertekst, ki (vedno bolj) nagovarja tudi skozi intertekstualno mrežo.« (Virk, 1999: 90.) — Pouk literature, ki ima za cilj vzgajati bralca za razumevanje in doživljanje novih hterarnih izzivov, mora torej najprej postaviti ogrodje, po katerem se prepletajo niti te mreže. »Vzpostavljanje referenčnega okvira, ki naj recipientu šele omogoči že vnaprejšnje razumevanje »jezika« umetnine« (prav tam), in to z branjem literarnih del, ki ga tvorijo, je zato tudi ena od temeljnih nalog sodobnega književnega pouka.
Pomen literarne klasike za razvijanje sposobnosti literarnega branja v naši sodobni šolski praksi potemtakem ni vprašljiv. (Čeprav prav tako drži, da to ne more biti več, tako kot je bilo nekoč, edina zvrst literature, s katero naj se pri pouku srečujejo učenci.)"' Več pomislekov pa poraja vprašanje, ali imajo ta dela za sodobnega mladega bralca tudi motivacijsko vlogo, torej, ali ti lahko pri njihovem branju uživajo, jim to branje pomeni pozitivno izkušnjo do te mere, da po končanem šolanju branja leposlovja ne bodo opustili (kar je temeljni znak bralne kulture).
' Andlovic, Anita in druge (1997). Slovenski literarni ustvaijalci in strokovnjaki o srednješolskem pouku književnosti. Slovenščina v šoli 1/97. — Naše vprašanje je bilo po naključju podobno tistemu v reviji Die Zeit: Katerih deset literarnih del bi po Vašem mnenju morali spoznati srednješolci pred maturo?
Pogled na nove učne načrte iz 1.1998 kaže, da klasika ne zavzema vsega razpoložljivega časa in da se ne obravnava na vseh stopnjah oz. v vseh programih enako intenzivno in sistematično. Največ prostora je starejši in sodobni klasiki namenjenega v okviru obveznih vsebin pri gimnazijskem pouku (cilj je sistematično usposabljanje razgledanega in kultiviranega bralca), manj razvojno, bolj tematsko in v altemaciji z žanrskimi besedili pa nastopa npr. v poklicnih šolah — razmerje med to in drugimi literarnimi zvrstmi se bo ustahlo po rezultatih potekajoče spremljave.
127
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Domače izkušnje in razgledovanje po tujih virih kažejo, da imajo sodobni mladi bralci za literarno klasiko (pa tudi za branje sodobne »visoke« literature) malo notranje motivacije. Vendar pa je slednjo ob primerni »reklami«, t. j. ob primernih motivacijskih strategijah, kakor tudi ob primernem izboru, mogoče precej povečati. Kako to delajo po svetu, se lahko poučimo bodisi na spletnih straneh te ali one izobraževalne institucije ali posameznega učitelja bodisi v strokovnih publikacijah. V eni je bilo pred kratkim mogoče prebrati zanimivo poročilo dveh avstralskih profesoric o obravnavanju Shakespearja na eni od avstralskih srednjih šol. Njun cilj ni bil le, pri učencih doseči bolj občutljivo sprejemanje Shakespearja, ampak tudi močnejšo zavest o naravi lastnega sprejemanja, saj besedila soustvarjajo avtorji in bralci. Tako sta branje Hamleta iz statičnega sprejemanja brezčasne velike umetnine spremenili v živ dialog sodobnega bralnega občinstva z ravnanjem in mišljenjem dramskih oseb.'^
Demitizacija velikih besedil in tem ter približevanje literature doživljanju in zanimanju sodobne mladine je postopek, ki ga na svojski način priporočajo literarnim pedagogom tudi slovenski učenci bralci. Možnost, da izvemo, kakšna naj bi bila didaktična praksa pri obravnavi konkretnih avtorjev, nam zatorej enako ali bolj kakor akademska ali medijska kritičnost daje empirično raziskovanje med »prizadetimi«.
2 To se je pokazalo ob raziskavi, ki smo jo v času Prešernovih obletnic v okviru seminarja didaktike književnosti izvedli s študenti. Naš namen je bil ugotoviti, kako se učenci osnovnih in srednjih šol (deloma pa tudi študenti slovenistike) odzivajo na Prešernovo delo in javno podobo in kaj ta odziv skupaj z njihovimi predlogi nakazuje za sodobno pedagoško prakso. Poleg obletnic Prešernove smrti (1999) in rojstva (2000) so bile povod za raziskavo tudi mnoge bolj ali manj medijsko popularne subjektivne teorije, da Prešeren med mladimi ni priljubljen in da je za to kriva šola.
Naša raziskava v metodološkem smislu sodi med kvalitativne (akcijske) pedagoške raziskave, t. j. med take, ki niso usmerjene v »kvantitativno metodologijo ... ter v preciznejšo, kompleksnejšo in zapletenejšo obdelavo podatkov« (Sagadin, 1991: 57), ampak bolj v »kvalitativno metodologijo« — ne zanimajo nas torej natančno merjenje in kvantifikacija pojavov ter kompleksna statistična obdelava prikazanih problemov, ampak njihova vsebinska struktura in pomembnostna lestvica ter možne rešitve, ki se kažejo iz takega poizvedovanja. Število raziskovalcev in raziskovanih spremenljivk je pri takem raziskovanju mogoče prilagajati danim možnostim in potrebam.
Raziskava je torej potekala tako, da smo izdelali vprašalnik (Prešeren in mi), ki so ga naši študentje razdelili učencem sedmih razredov osnovnih šol, tretjih razredov gimnazij in v 1. 1999 tudi študentom tretjega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. L. 1999 smo zajeli po 50 anketirancev iz vsake skupine, pri čemer smo, želeč povečati možnost za pridobivanje različnih mnenj, pazili na nihovo razpršenost — študentje so obiskali šole v več slovenskih krajih in za sodelovanje izbrali vsak po deset učencev, ki so jih učili različni učitelji. Drugo leto smo ponovili postopek na osnovnih in srednjih šolah, med študenti pa ne, ker so bili z raziskavo že seznanjeni in bi to lahko vplivalo na »iskrenost« odgovorov. — Rezultati za osnovno in srednjo šolo so v tem prispevku^^ toj-gj zbrani od dveh generacij učencev, rezultati študentov pa so samo iz. 1. 1999. Zaradi lažje predstavljivosti in problemske hierarhizacije bomo odgovore predstavili v razpredelnicah in v odstotkih.
Ob analizi Ofelijinega lika so se npr. odločali o naslednjih možnostih: »Ofelijini pogovori s Hamletom dokazujejo njeno seksualno izkušenost, kar kaže, da ni bila nedolžna in čista; Ofelijo je Hamletovo vedenje popolnoma zbegalo; njeno nerazumevanje njegovih izjav prepričljivo dokazuje njeno nedolžnost ...« Učenci niso razmišljali samo o vsebini svoje odločitve, ampak tudi o tem, kaj jo je pravzaprav spodbudilo, in zakaj, ter zakaj so odločitve njihovih sošolcev lahko drugačne. (Mellor, Bronwyn; Patterson, Annette (2000). Critical practice: teaching Shakespeare. Journal of Adolescent and Adult Literacy, Volume 43, March).
Prispevek s to vsebino in z naslovom Reading Literary Classics in Modern High Schools sem predstavila na 18. svetovnem kongresu Mednarodne bralne zveze (International Reading Association) 12. julija 2000 v Aucklandu, Nova Zelandija. V njem so zajeti le rezultati iz 1. 1999.
128
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
Vprašanja smo oblikovali v štiri vsebinske sklope. Prvi trije se nanašajo na tri temeljna področja bralnega odziva (da je bilo naše razmišljanje o področjih bralnega odziva ustrezno, smo se po S. Glaser (1998) dodatno prepričali še v članku, ki za oblikovanje učnih strategij priporočajaziskovati čustveni, socialni in kognitivni bralcev odziv — Mizokawa, Hansen-Krening, 2000). Četrti sklop vprašanj pa sprašuje anketirance po tem, kaj bi jih pri šolskih obravnavah Prešerna najbolj zanimalo. Te sugestije so prav tako lahko pomemben prispevek k spremembam ravnanja pri pouku.
2.1 Prva razpredelnica kaže rezultate, povezane z vprašanji o čustvenem odzivanju mladih bralcev na Prešernovo pesništvo (osnovno vprašanje je, aU bralci radi berejo in kaj občutijo pri branju določenih besedil — Mizokawa     2000).
	7. r	3.1 g	3.1. FF
— Ali bi lahko zase rekli, da ste Ijubitelj(-ica) Prešernove poezije?	46,5 %	48,5 %	72%
— Bi lahko trdili kaj od naslednjega? a) V Prešernovih pesmih (včasih) najdem potrditev svojih veselih/žalostnih občutij, življenjskih spoznanj.	80%	70%	72%
b) Prešernove pesmi mi (včasih) pomagajo razumeti pomembne življenjske probleme našega časa.	46%	29%	52%
c) Prešernove pesmi budijo v meni občutek lepote, vzvišenosti, prave umetnosti.	62%	72%	92%
č) Kadar želim izraziti kaj posebno pomembnega, si (včasih) pomagam z mislijo (citatom) iz Prešerna.	17%	17%	42%
— Se zunaj šole kdaj pogovarjate o Prešernu?	39%	58%	60%
Poskusimo nekatere odgovore oz. njihovo zaporedje dodatno razložiti.
Prešernova poezija je všeč slabi polovici osnovno- in srednješolcev ter slabima dvema tretjinama študentov v naši raziskavi. Njena priljubljenost s starostjo vprašanih nekoliko narašča. Tisti, ki so na to prvo vprašanje odgovorili negativno, so svoj odgovor večinoma utemeljevali s trditvijo, da jim Prešernove pesmi niso razumljive. Kljub temu pa tudi tisti, ki se nimajo za splošne ljubitelje Prešernove poezije, najdejo možnost identifikacije v posameznih sestavinah odziva. Za osnovno-in srednješolce je tako najpomembnejša možnost nekakšne (holistične, neartikulirane) čustvene identifikacije, študentom pa je najbližja estetska plat pesmi, ki jo visoko cenijo tudi vprašani v drugih dveh skupinah. V dosti manjši meri pa vse tri skupine (zlasti pa gimnazijci) priznavajo Prešernovim pesmim aktualnost, možnost, da bi v njih razbrali sporočila, pomembna za sodobni čas oz. njihove izkušnje v njem.
Prešernove pesmi se vprašanim mladim bralcem torej zdijo čustveno vznemirljive (ganljive), lepe, a ne preveč aktualne. — To po eni strani potrjuje tezo o pasivni navzočnosti klasike v bralni kulturi (Juvan, 1997). Vendar po drugi strani najdemo o aktualnosti klasike tudi misel, češ daje »literarna umetnina model za ravnanje v življenjskem svetu«, da so »kanonizirana dela ne le estetsko vrednejša, ampak tudi ideološko nekonformistična in nekonzervativna« (Virk, 1999: 89), torej prav gotovo tudi aktualna (v primeru Prešerna aktualnost dokazuje tudi družbena praksa — himna, medijske aktualizacije njegovih pesmi ipd.). Zato se ob izjavi dobre polovice vprašanih, da ne razumejo Prešernovih pesmi, bolj nagibamo k misli, da niso v zadostni meri zmožni »izčrpati pomenskega potenciala besedila« (prav tam). Niso torej zmožni izvesti postopka, ki lahko pasivno neartikulirano občutenje nadgradi v dejavno problematiziranje in aktualiziranje razbranega sporočila. Ta ugotovitev za pedagoško prakso pomeni, da je najbrž potrebno več pozornosti posvetiti strategijam, ki poglabljajo bralčevo razumevanje in s tem polnejšo interpretacijo besedil.
129
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
2.2 Naslednji sklop vprašanj je poizvedoval po tem, kako mladi dojemajo Prešernov čezliterarni, nacionalni oz. družbenokulturni pomen. Kot beremo, je socialni odziv pogosto rezultat posameznikovega sprejemanja ustaljenih družbenih norm (Mizokawa     2000).
	7.r	3.1 g	3. 1. FF
— Prešernova poezija se mi zdi pomembna za razvoj slovenske narodne zavesti.	94%	94%	92%
— Vsi Slovenci moramo biti ponosni na Prešerna.	99%	95%	87%
— Ali imate doma Prešernove Poezije?	78%	88 %	97%
— Ali je na vaš odnos do Prešerna vplivala obravnava v šoli?	76%	79%	80%
— Prešerna naj bi v šoli ne obravnavali, saj je zastarel.	11%	15 %	—
Visoke številke pri pozitivnih odgovorih anketirancev na ta sklop vprašanj kažejo, da Prešeren med mladimi (še vedno) velja za družbeno oz. splošno nacionalno vrednoto, da je tudi med njimi pomembnejši njegov zunajliterarni kakor pa literarni, z branjem dojemljivi pomen. Odgovori tudi kažejo, da na vrednotenje po tradiciji najbolj odločilno vpliva šola in da si mladi skoraj ne predstavljajo, da bi Prešeren izginil iz šolskih obravnav. Potrjuje se torej splošno razširjeno prepričanje, da je Prešeren nacionalni mit, ki ga »po vsej širini nacionalnega ozemlja in v globini preteklosti doslej ni prekosil noben športnik, politik ali estradnik«'^ in da ta mit v največji meri generira šola kot odločilna proizvajalka in vzdrževalka literarnega kanona (Juvan, 1997). Podatki kažejo, da ima v Prešernovem primeru (najbrž izjemoma) to vzdrževanje še vedno pozitiven učinek. Čustveno in kognitivno odzivanje anketirancev pa obenem kažeta, da visoko pozitiven odnos do Prešerna kot nacionalnega fenomena ne vpliva na sprejemanje samih pesmi.
2.3 Zanimalo nas je še, kako so šolajoči se bralci zmožni razumeti miselno (idejno) vsebino pesmi, ujeto v zapleteno skladenjsko strukturo, verze klasičnih oblik in večstopenjsko metaforiko. To vprašanje sodi na področje t. i. kognitivnega odzivanja (Mizokawa 2000). To smo preverili eksemplarično, z verzi iz pesmi, s katerimi se učenci na določeni stopnji srečujejo po učnem načrtu. Vse tri skupine so dobile enako navodilo: Povzemite v eni povedi glavno misel naslednjih verzov.
Za osnovnošolce so to bih verzi iz Uvoda h Krstu pri Savici:
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, I manj strašna noč je v črne zemlje krili, I kot so pod svetlim soncam sužni dnovi!
Srednješolci in študentje pa so morali napisati smiselno parafrazo verzov iz osmega soneta Sonetnega venca:
Viharjov jeznih mrzle domačije / bile pokrajne naše so, kar. Samo! I tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo I pozabljeno od vnukov, veter brije.
Odgovori kažejo naslednjo sliko:
	7.r	3. Ig	3.1. FF
Smiseln povratek verzov	44%	46 %	20%
Naslov pesmi	61 %	22%	32%
" Kolšek, Peter (2000). Naravni pojav. Delo, 4. 12.
130 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Vprašanja smo oblikovali v štiri vsebinske sklope. Prvi trije se nanašajo na tri temeljna področja bralnega odziva (da je bilo naše razmišljanje o področjih bralnega odziva ustrezno, smo se po S. Glaser (1998) dodatno prepričali še v članku, ki za oblikovanje učnih strategij priporoča raziskovati čustveni, socialni in kognitivni bralcev odziv — Mizokavva, Hansen-Krening, 2000). Četrti sklop vprašanj pa sprašuje anketirance po tem, kaj bi jih pri šolskih obravnavah Prešerna najbolj zanimalo. Te sugestije so prav tako lahko pomemben prispevek k spremembam ravnanja pri pouku.
2.1 Prva razpredelnica kaže rezultate, povezane z vprašanji o čustvenem odzivanju mladih bralcev na Prešernovo pesništvo (osnovno vprašanje je, ali bralci radi berejo in kaj občutijo pri branju določenih besedil — Mizokawa     2000).
	7.r	3. I g	3.1. FF
— Ali bi lahko zase rekli, da ste ljubitelj (-ica) Prešernove poezije?	46,5 %	48,5 %	72%
— Bi lahko trdili kaj od naslednjega? a) V Prešernovih pesmih (včasih) najdem potrditev svojih veselih/žalostnih občutij, življenjskih spoznanj.	80%	70%	72%
b) Prešernove pesmi mi (včasih) pomagajo razumeti pomembne življenjske probleme našega časa.	46%	29 %	52%
c) Prešernove pesmi budijo v meni občutek lepote, vzvišenosti, prave umetnosti.	62%	72%	92%
č) Kadar želim izraziti kaj posebno pomembnega, si (včasih) pomagam z mislijo (citatom) iz Prešerna.	17%	17 %	42 %
— Se zunaj šole kdaj pogovarjate o Prešernu?	39%	58%	60%
Poskusimo nekatere odgovore oz. njihovo zaporedje dodatno razložiti.
Prešernova poezija je všeč slabi polovici osnovno- in srednješolcev ter slabima dvema tretjinama študentov v naši raziskavi. Njena priljubljenost s starostjo vprašanih nekoliko narašča. Tisti, ki so na to prvo vprašanje odgovorili negativno, so svoj odgovor večinoma utemeljevali s trditvijo, da jim Prešernove pesmi niso razumljive. Kljub temu pa tudi tisti, ki se nimajo za splošne ljubitelje Prešernove poezije, najdejo možnost identifikacije v posameznih sestavinah odziva. Za osnovno-in srednješolce je tako najpomembnejša možnost nekakšne (holistične, neartikulirane) čustvene identifikacije, študentom pa je najbližja estetska plat pesmi, ki jo visoko cenijo tudi vprašani v drugih dveh skupinah. V dosti manjši meri pa vse tri skupine (zlasti pa gimnazijci) priznavajo Prešernovim pesmim aktualnost, možnost, da bi v njih razbrali sporočila, pomembna za sodobni čas oz. njihove izkušnje v njem.
Prešernove pesmi se vprašanim mladim bralcem torej zdijo čustveno vznemirljive (ganljive), lepe, a ne preveč aktualne. — To po eni strani potrjuje tezo o pasivni navzočnosti klasike v bralni kulturi (Juvan, 1997). Vendar po drugi strani najdemo o aktualnosti klasike tudi misel, češ daje »literarna umetnina model za ravnanje v življenjskem svetu«, da so »kanonizirana dela ne le estetsko vrednejša, ampak tudi ideološko nekonformistična in nekonzervativna« (Virk, 1999: 89), torej prav gotovo tudi aktualna (v primeru Prešerna aktualnost dokazuje tudi družbena praksa — himna, medijske aktualizacije njegovih pesmi ipd.). Zato se ob izjavi dobre polovice vprašanih, da ne razumejo Prešernovih pesmi, bolj nagibamo k misli, da niso v zadostni meri zmožni »izčrpati pomenskega potenciala besedila« (prav tam). Niso torej zmožni izvesti postopka, ki lahko pasivno neartikulirano občutenje nadgradi v dejavno problematiziranje in aktualiziranje razbranega sporočila. Ta ugotovitev za pedagoško prakso pomeni, da je najbrž potrebno več pozornosti posvetiti strategijam, ki poglabljajo bralčevo razumevanje in s tem polnejšo interpretacijo besedil.
129
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   CLANKIi
2.2 Naslednji sklop vprašanj je poizvedoval po tem, kako mladi dojemajo Prešernov čezliterarni, nacionalni oz. družbenokulturni pomen. Kot beremo, je socialni odziv pogosto rezultat posameznikovega sprejemanja ustaljenih družbenih norm (Mizokavva     2000).
7. r 3. Ig       3.1. FF
— Prešernova poezija se mi zdi pomembna za razvoj slovenske	94 %	94	%	92	%
narodne zavesti.					
— Vsi Slovenci moramo biti ponosni na Prešerna.	99%	95	%	87	%
— Ali imate doma Prešernove Poezije?	78%	88	%	97	%
— Ali je na vaš odnos do Prešerna vplivala obravnava v šoli?	76%	79	%	80	%
— Prešerna naj bi v šoli ne obravnavali, saj je zastarel.	11 %	15	%		
Visoke številke pri pozitivnih odgovorih anketirancev na ta sklop vprašanj kažejo, da Prešeren med mladimi (še vedno) velja za družbeno oz. splošno nacionalno vrednoto, da je tudi med njimi pomembnejši njegov zunajliterarni kakor pa literarni, z branjem dojemljivi pomen. Odgovori tudi kažejo, da na vrednotenje po tradiciji najbolj odločilno vpliva šola in da si mladi skoraj ne predstavljajo, da bi Prešeren izginil iz šolskih obravnav. Potrjuje se torej splošno razširjeno prepričanje, da je Prešeren nacionalni mit, ki ga »po vsej širini nacionalnega ozemlja in v globini preteklosti doslej ni prekosil noben športnik, politik ali estradnik«'^ in da ta mit v največji meri generira šola kot odločilna proizvajalka in vzdrževalka literarnega kanona (Juvan, 1997). Podatki kažejo, da ima v Prešernovem primeru (najbrž izjemoma) to vzdrževanje še vedno pozitiven učinek. Čustveno in kognitivno odzivanje anketirancev pa obenem kažeta, da visoko pozitiven odnos do Prešerna kot nacionalnega fenomena ne vpliva na sprejemanje samih pesmi.
2.3 Zanimalo nas je še, kako so šolajoči se bralci zmožni razumeti miselno (idejno) vsebino pesmi, ujeto v zapleteno skladenjsko strukturo, verze klasičnih oblik in večstopenjsko metaforiko. To vprašanje sodi na področje t. i. kognitivnega odzivanja (Mizokawa 2000). To smo preverili eksemplarično, z verzi iz pesmi, s katerimi se učenci na določeni stopnji srečujejo po učnem načrtu. Vse tri skupine so dobile enako navodilo: Povzemite v eni povedi glavno misel naslednjih verzov.
Za osnovnošolce so to bili verzi iz Uvoda h Krstu pri Savici:
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, / manj strašna noč je v črne zemlje krili, I kot so pod svetlim soncam sužni dnovi!
Srednješolci in študentje pa so morali napisati smiselno parafrazo verzov iz osmega soneta Sonetnega venca:
Viharjov jeznih mrzle domačije I bile pokrajne naše so, kar. Samo! I tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo I pozabljeno od vnukov, veter brije.
Odgovori kažejo naslednjo sliko:
	7.r	3.1 g	3.1. FF
Smiseln povratek verzov	44%	46%	20%
Naslov pesmi	61 %	22%	32%
Kolšek, Peter (2000). Naravni pojav. Delo, 4. 12.
130 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKIl
Očitno je, da smiseln povzetek, ki lahko nastane le kot posledica branja z razumevanjem, povzroča težave vsem skupinam. Ta rezultat je pravzaprav potrditev dolgoletnih opazovanj, da se branju z razumevanjem, brez katerega je težko globinsko razumeti zapletena klasična besedila, pri pouku posveča premalo pozornosti. — Zato velja naš sklep iz poglavja 2.1 tega prispevka, daje potrebno razumevanju besedil pri pouku književnosti nameniti več pozornosti, in to na vseh ravneh. Toda praksa kaže, da se pogosto zanemarjata nižji ravni, t. j. raven besednega in t. i. interpretecijskega razumevanja (dojemanje poglavitnih idej besedila, povezanosti posameznih med seboj odvisnih delov ipd.).^'* Vendar sta prav ti dve ravni pogoj za tretjo, tisto, ki je cilj branja literarnih besedil. To je t. i. kritično oz. ustvarjalno branje (Pečjak, 1993), ko je bralec sposoben za poglobljeno interpretacijo, kritično problematizacijo in aktualizacijo (ko zna npr. »povezati ideje z lastnim znanjem in pričakovanji, pojasniti določene metafore in simbole z drugimi besedami, primerjati prebrano besedilo z drugimi, preoblikovati prebrano besedilo iz ene abstraktne oblike v drugo ...« Pečjak, 1993: 59). — Bralec se torej ne more drugače kakor površno in naivno odzivati na besedilo, ki ga ni imel priložnosti dobro razumeti, in vidimo, da pri besedno in skladenjsko zahtevnih verznih klasičnih besedilih prvi dve fazi branja z razumevanjem nista avtomatični. Zdi se, da prav na tej točki praksa, ki se zanaša, da bralec to opravi sam, in to s tihim branjem doma (češ, v šoli za te preproste stvari ni časa), izgubi največ bralcev Prešernove poezije. — Nekoliko se bo ob tem rezultatu koristno zamisliti tudi na univerzi, saj rezuhat ne kaže posebnega napredka študentov v smeri kvalificiranih bralcev.
2.3.1 Na področje kognitivnega odzivanja sodi tudi znanje, poznavanje nekaterih podatkov, ki so (kljub sodobnim pedagoškim svarilom proti pretirani faktografiji) nujni za razumevanje in uvrščanje avtorja in dela. Zato smo anketirance povprašali po kraju in datumu Prešernovega rojstva in smrti, po njegovem poklicu, srednješolce pa še po imenu literamozgodovinskega obdobja, ki mu je pripadal.
Vse podatke je pravilno zapisalo 53 % osnovnošolcev in 54 % srednješolcev (za študente ni podatka). — Osip faktografskega znanja je tako približno 50 % (ulične ankete pa kažejo, da po šoli te podatke pozabi večina Slovencev). Vendar bi bilo mogoče te primanjkljaje v dolgoročnem spominu zmanjšati, in sicer tako, da bi se trudili presegati še vedno aktualne stereotipne učbeniške in učiteljeve biografije z napredovanjem od »slišati« do »videti« in »pogovoriti se«, kar so poleg »narediti« dokazane pedagoške stopnje za izboljšanje pomnjenja in razumevanja novih dejstev.
2.4 Boljše razumevanje, spodbujanje dialoga med sodobnim mladim bralcem in pesemskim sporočilom, privlačnejše predstavljanje biografskega konteksta je po hitrem povzetku odgovorov v naši raziskavi lahko nekaj skopih didaktičnih priporočil. Ali smo z njimi na pravi poti in kaj konkretno to pomeni, se lahko prepričamo z branjem zadnje skupine odgovorov naših anketirancev. Vprašali smo jih: Kako naj bi po vašem mnenju učitelji obravnavali Prešerna, da bi ga mladim bolj približali?
	7.r		3.1 g	3.1.	FF
Večkrat bi nam morali glasno brati njegove pesmi.	64	%	72%	80	%
Pri pouku bi morali poslušati sodobne uglasbitve Prešernovih	46	%	40%	50	%
besedil.					
Izvedeti bi morali zanimivosti iz njegovega življenja.	79	%	86%	87	%
Veliko časa bi morali posvetiti vsebinski razlagi pesmi.	67	%	79%	77	%
Tako razumevanje se ugotavlja npr. z naslednjimi najbolj pogostimi postopki: obnavljanje, ponovna prepoznava (bralec pove, ali so določene povedi ali besede iz besedila, ki ga je bral), dopolnjevanje (bralec v okrnjeno besedilo vstavlja manjkajoče besede), vprašanja (Pečjak, 1993).
131
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKIl
	7.	r	3. Ig	3. 1.	FF
Veliko bi se morali posvečati obliki in slogu Prešernovih pesmi.	58	%	48%	42	%
Vsaj eno pesem bi se morali naučiti na pamet.	67	%	61 %	70	%
Oblikovali bi lahko Prešernovo domačo stran.	61	%	52%	62	%
Spoznali naj bi čimveč strokovnih razlag njegovih pesmi.	47	%	32%	22	%
Morali bi odkrito govoriti o našem vrednotenju Prešernovih besedil.	80	%	90 %	97	%
Vse tri skupine anketirancev na prvo mesto prepričljivojDostavljajo odkrit pogovor o vrednotenju Prešernovih pesmi in zanimivosti iz njegovega življenja. Čeprav mladi tudi sami dojemajo Prešerna kot nacionalni mit, pa ga pri obravnavi pesmi želijo sprejemati v počlovečeni podobi, neobremenjeni z vnaprejšnjim avtoritativnim vrednotenjem. Obravnava naj bi torej združevala vsebinsko razlago (t. j. že prej priporočeno branje z razumevanjem), možnost opredeljevanja in tudi že prej priporočeni zanimiv biografski kontekst. Precej visoko so anketiranci postavili tudi poslušanje glasnega branja in učenje vsaj ene pesmi na pamet. Zanimivo je, da se jim sodobnejše možnosti, torej računalniške obdelave in še bolj sodobne uglasbitve pesmi, zdijo za šolsko obravnavanje Prešerna manj zanimive. Pričakovano na zadnjem mestu so za učence strokovne razlage Prešernovih pesmi, čeprav se učitelji po naših opazovanjih nanje kar pogosto sklicujejo.
Vsi so mimo anketnih vprašanj dodali tudi nekaj lastnih predlogov. Osnovnošolci so največkrat predlagali dramatizacijo pesmi, srednješolci branje necenzuriranih in apokrifnih pesmi, študentje pa samostojen seminarski nastop o najljubši pesmi.
V naši anketi ni bilo vprašanj o priljubljenosti konkretnih Prešernovih pesmi. Izhajali smo iz izbora, ki ga ponujajo prenovljeni učni načrti za osnovne in srednje šole (1998),v katerih so pesmi za osnovnošolske bralce izbrane po njihovi sprejemljivosti za učence bralce (epske pesmi, lahkotnejša lirika), za gimnazije pa tako, da so zajete poglavitne faze, teme in oblike Prešernovega pesništva, vendar prav tako z upoštevanjem sprejemljivosti obsega in vsebine.^*
3 Opravljena raziskava daje nekaj oprijemljivih izhodišč za pedagoško prakso, ki so kljub statistični neeksaktnosti bolj povedna kakor različne subjektivne teorije različno kompetentnih tvorcev. Iz nje se v prvi vrsti poučimo o tem, kako naj šolsko obravnavanje Prešerna približujemo odzivu bralcev, lahko pa tudi sklepamo, kako obravnavati literarno klasiko v šoli nasploh.
3.1 Glede obravnave Prešerna nas rezultati naše raziskave vodijo v isto smer kakor odgovor enega od maturantov v raziskavi S. Faturja (gl. op. 16): »Vprašanje (učenčeve) recepcije je namreč neločljivo povezano z vprašanjem (učiteljeve) prezentacije in v tem, vsaj zdi se mi, leži glavni problem. Opažam namreč, da učitelji učencem ne znajo približati njegove veličine, kar skupaj s pretiranim mitiziranjem vzbuja apriori odpor ...« (Fatur, 2000: 11.)
Čeprav torej Prešeren tudi med mladimi živi kot nacionalni mit, pa si ne želijo, da bi to dejstvo vplivalo na njih takrat, ko se neposredno srečujejo z njegovimi pesmimi. Zato avtoritativno uvajanje v obravnavanje, kakršnega še najdemo v praksi (Prešeren je največji slovenski pesnik, ljubil je svoj narod in mi mu moramo ljubezen vračati — naj ne najdem nikogar, ki ne bi poznal njegovih
Slovenščina. Učni načrt (za devetletno osnovno šolo) (1998). Ljubljana: Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. Učni načrt za predmet slovenščina v gimnazijah (1998). Ljubljana: Predmetna kurikularna komisija za slovenščino.
Zanimivo raziskavo o preferencah glede Prešerna med najboljšimi maturanti 1. 1999 je opravil S. Fatur. Na prvem mestu je bila pesem Kam, v izbor pa so maturanti uvrstih še npr. Pevcu, Slovo od mladosti. Sonetni venec in Krst pri Savici, ki jim je celo bližji od Venca. Avtorja raziskave preseneča odsotnost Gazel in Sonetov nesreče v tem izboru. Zanimive so tudi odločitve za Memento mori, Gloso ter za dva od treh Zabavljivih sonetov, ki niso bili v repertoarju obveznih obravnav — Fatur, S. (2000). France Prešeren, KAM! Izbor Prešernovih pesmi. Koper: Knjigarna Libris.
132
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
najlepših pesmi ...), učinkuje v nasprotju z dobrim namenom. Prav tako kakor tudi navidezna demokratična empatija {Saj vem, da vam je Prešeren zoprn, a kaj hočemo, predpisan je, zato ga moramo obravnavati).
Produktivneje bi zato bilo izkoristiti zmerno priljubljenost Prešernovih pesmi, dejstvo, da se mladi z njimi kar pogosto čustveno identificirajo in da občudujejo njegov artizem. Od tu se obravnava lahko razvija z naslednjimi strategijami:
— z estetskim (vnaprej pripravljenim!) prvim branjem pesmi, ki ima nepogrešljiv motivacijski učinek;
— s segmentiranim razlagalnim drugim branjem (branje z razumevanjem na vseh treh ravninah). Pri tem mora biti stalen dialog med besedilom in bralcem, v katerem je učencem dana možnost razumevanja {Kaj pomeni ta beseda, del besedila, kako znam jaz povedati drugače ...), komentiranja (Kako dojemam, kar je napisano. Kako se opredeljujem, Mislim, da velja to še danes ...) ter refleksije lastnega sprejemanja (Zakaj sem se odločil za to mnenje. Bi svoje mnenje po pogovoru s sošolci, po ponovnem branju, po branju spremne besede kaj spremenil. Kako bi sam zapisal to misel...);
— z uvrščanjem besedil v medbesedilni in biografski kontekst (Vkaterih besedilih najdemo podobne motive, ideje, jezikovne podobnosti, v čem se razlikujejo od prebrane ubeseditve. Kaj se je v tistem času dogajalo pesniku, Kaj mislim o tem, Je to vplivalo na nastanek te pesmi. Kako si predstavljam, da so jo sprejeli takrat, Kako je to prikazano v filmu, v knjigi v spominih njegove hčere ...);
— z motiviranjem za samostojno raziskovanje in ustvarjanje {Kaj vse se v naši okolici imenuje po Prešernu, kdaj so nastala ta poimenovanja. Kaj je mogoče videti v našem muzeju o Prešernu, Kako bi naredili razstavo o njem. Kakšen bi bil naš reklamni plakat za nakup Prešernovih Poezij, naš scenarij za Gloso, Prekop ..., Kako bi priredili tekmovanje v pisanju sonetov. Razpis za najboljši drugačen konec Krsta pri Savici, Recital Prešernovih in drugih slovenskih pesmi z ljubezensko tematiko kot razredni kulturni dogodek ...). Skupinska ali individualna izvedba vsake od podobnih nalog naj bi bila tudi nagrajena z motivacijsko oceno (lestvica je najbrž tristopenjska, na njej ni slabše ocene kot dobro); take dejavnosti bi morale vplivati tudi na končno interno oceno pri predmetu;
— z vračanjem k Prešernovim pesmim tudi izven učnega načrta v okviru izbirnih obravnav;
— s sporadičnim in raziskovalno utemeljenim prilagajanjem izbora novim generacijam;
— s spodbujanjem zelo zahtevnih in kompleksnih odzivov na eni strani ter s prepuščanjem nekaterih (tudi »obveznih«) besedil zgolj spontanemu doživetju bralcev brez običajne »analize« na drugi.
To je le nekaj didaktičnih možnosti, ki se luščijo iz naše raziskave. Ustvarjalni pedagoški praktiki si že zdaj uspešno izmišljajo drugačne in izvimejše. Vseeno pa se tudi ti predlogi zdijo umestni, da bi presegli nekatere pogosto opažene in še aktualne komunikacijske šume pri obravnavi Prešernovih in drugih klasičnih besedil v praksi.
a) Šumi v estetskem doživljanju besedil
— Učenci se morajo do istega roka naučiti vsi isto pesem — zakaj ne pesmi po lastnem izboru, do roka, ki ga sami določijo?
— Učitelji so pri interpretativnem branju pretirano čustveni ali pa delajo napake v ritmu, naglasih, izgovarjanju glasovnih sklopov.
— Učenci morajo pri prvi obravnavi brez vnaprejšnje priprave, »prima vista« na glas brati zahtevno strukturirano besedilo, učitelj pa jih popravlja, kar poslušalcev ne prepričuje o estetskosti prebranega.
b) Šumi v razumevanju besedil
— Učenci pri pouku nimajo možnosti postopnega segmentiranega (drugega) branja in »prevajanja« zapletenih skladenjskih in metaforičnih zvez, kadar bi bilo potrebno.
133
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKIl
— Učenci niso spodbujeni k povzemanju krajših segmentov besedila, k sprotnemu komentiranju in postavljanju vprašanj.
— Učitelj od učencev pričakuje sintezo in vrednotenje, ne da bi preveril razumevanje besedila.
— Prevelik je poudarek na slogovno kompozicijski analizi v primerjavi z vsebinsko.
— Postopki, ki bi omogočali samostojno razumevanje, se nadomeščajo s »hitrejšo« učiteljevo interpretacijo ali z zahtevo, naj učenci razlago poiščejo v komplicirani strokovni razpravi.
c) Šumi v vrednotenju
— Učiteljevo vnaprejšnje podajanje pozitivnih ali negativnih ocen določenega besedila.
— Posredovanje znanstvenih ali kritiških mnenj, preden so si učenci izoblikovali svoje stališče, zahteve po reproduciranju teh mnenj.
— Premalo spodbud za opredeljevanje do aktualnih spoznavnih in etičnih vrednot, pretirana pričakovanja v zvezi z estetskim vrednotenjem.
— Učiteljeve klišejske vrednostne ocene pesnikovih človeških slabosti ali suhoparna nevtralnost, odklanjanje pogovora o »kočljivih« biografskih temah.
— Povzdigovanje ali razvrednotenje socialnega mita namesto osredotočenosti na živ dialoški stik z literaturo.
č) Šumi v dojemanju konteksta
— Suhoparne biografije brez anekdot, pričevanj sodobnikov, zanimivih opisov časa in prostora ...
— Premalo navezav na besedila drugih avtorjev — pesnikovih sodobnikov ali modemih avtorjev, na dramatizacije, parodije, romansirane biografije ...
— Pomanjkanje sodobnih medijskih prikazov življenja in dela klasičnih avtorjev.
3.2 Strategije, ki se luščijo iz naše raziskave, in izogibanje naštetim slabostim, ki jih kažejo naša opazovanja, bi po vsej verjetnosti lahko posplošili tudi na obravnave drugih literarnih klasikov. Da bi to trdili z večjo gotovostjo, bodo potrebne še druge empirične raziskave.
4 Z vsem povedanim pa je tudi naša raziskava opravila več nalog: Najprej je pokazala na to, kako mladi sprejemajo Prešerna, in potrdila naša opazovanja in izkušnje o bolj in manj primernih strategijah obravnave. Vsaj posredno, a deloma tudi neposredno, pa je nakazala smer razmišljanja o širšem vprašanju vloge literarne klasike v šoli oz. o tem, ali je ta literatura mladim lahko ne le odmaknjen vzor in vadbeni pripomoček, ampak tudi všečno branje.
Pokazalo se je, da odgovor ni črno — bel. V celoti ni mogoče pritrditi ne brezkompromisnim kritikom niti vnetim zagovornikom »izobraževanja uma in srca« s pomočjo velikih tem literarne klasike.
Vsaj na podlagi naše raziskave je mogoče ugotoviti, da je neposredna motivacija mladih bralcev za srečevanje s to literaturo zmerno šibka, praviloma manjša kakor za branje določenih aktualnejših besedil. Vendar se da po rezultatih raziskave tudi sklepati, podobno kakor iz nekaterih tujih raziskav, da je motivacijo mogoče s primernimi pristopi precej povečati. Za to je najprej potrebno učiteljevo znanje oz. zavest o tem, kako uresničevati ta cilj — da zgolj črka na papirju bralca ne prepriča in da je potrebno včasih ubirati dokaj »neklasične« strategije za spodbujanje bralčevega pozitivnega odzivanja. Potrebna pa je tudi samozavest, da učitelj ne izgubi poguma ob prvotnem odklonilnem odzivu učencev (in medijev): komunikacijski pouk je dinamičen proces, katerega cilj je, da neznano in nerazumljivo z učencu primerljivimi pristopi postaja znano in razumljivo. — Sodobnost pouka književnosti zatorej ne more biti v tem, da obide literarno klasiko, ampak v tem, da v njej ustvarjalno poišče za mlade vznemirljiva ključna mesta in skozi ta vstopa v drugačnost te besedne umetnosti.
134
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI!
Literatura
Glaser Mandel, Susan (1998). Reexamining Reading Diagnosis. Newark, Delaware: International Reading Association.
Juvan, Marko (1997). Domači Pâmas v narekovajih: parodija in slovenska književnost. Ljubljana: Literamo-umetniško dmštvo Literatura.
Mizokawa, Donald T.; Nancy Hansen-Krening (2000). The ABCs of attitudes towards reading: Inquiring about the reader's response. Journal of Adolescent & Adult Literacy, 44: 1)
Pečjak, Sonja (1993). Kako do boljšega branja. Tehnike in metode za izboljšanje bralne učinkovitosti. Ljubljana: ZRSŠŠ.
Sagadin, Janez (1991). Razprave iz pedagoške metodologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Virk, Tomo (1999). Perspektive leposlovja in vede o njem ob koncu tisočletja. 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
135
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   Č L A N K li
Boža Krakar Vogel
UDK 372.882:821,163.6.09 Prešeren F.
SUMMARY
LITERARY CLASSICS IN CONTEMPORARY SCHOOL: THE EXAMPLE OF PREŠEREN
Literary classics, the »core« of literary canon, literature with the properties of »exceptionahty, excellence, first-rateness«, tested on two or more generations of cultivated readers, is traditionally the major content of (especially secondary school) literature classes both in Slovenia and in many other countries. However, views in contemporary literary pedagogy on how necessary and how attractive this literature is in classroom differ.
The issue of whether literary classics can still function as the core of contemporary hterary classes in Slovene schools was addressed again when new curricula were being designed, and an empirical study into it was carried out on the occasions of the anniversaries of Preseren's birth and of his death.
Answers of teachers, authors and hterature experts show that they mostly agree that literary classics play not only an educational and humanistically encyclopaedic role, but that they act also as a corpus of fundamental literary patterns that significantly contributes to the formation of the young reader's horizon of expectations, helping him to become able of quality reading of new, unknown texts.
How classic literature and its art could be made more appealing to young generations was explored in two quahtative studies of responses of primary school, secon- J
dary school and university students to Preseren's poetry. The moderate popularity of Preseren's poetry, which derives from a naive emotional experience and an admiration of its artism and which is reduced by poor comprehension of its messages, often seen as having little relevance to the present time, could be, according to our respondents, improved. To achieve this, teachers should help them to better understand Preseren's poetic language, present his life and character in a more interesting way, allow them to develop a freer evaluation that would not be constrained by the generally accepted myth, and have them listen to oral interpretations of his poems. These suggestions support our earlier observations that these activities are frequently neglected at the expense of a too demanding »scientific« nature of literary classes, which implies that teachers' expectations are sometimes excessive and that they are not aware of communication noises in their teaching strategies.
On the basis of this research into students' responses to Prešeren and observations of classroom practice, the author proposes several ideas for improving the initially modest interest of young people in hterary classics and motivating them to read and discuss this hterature. With numerous timeless roles, classic literature remains one of the cornerstones of teaching hterature.
136
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN   CLANKIi
Nataša Logar UDK 811.163.6
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na ravni ft-azeologije'
prispevku smo skušali opredeliti kriterije, po katerih je bil ob večino frazemov v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pripisan kvalifikator ekspr. Iskali smo jih v sestavinah frazema, rabi, umestitvi frazema v geselskem članku in v gradivu samem. Pokazalo se je, da so avtorji slovarja pri opredeljevanju frazemov z ekspr. slediU predvsem lastnemu jezikovnemu čutu.
1 Izhodiščne predpostavke
Slovar slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) uporablja za odpredeljevanje besed, pomenov ali zvez kvalifikatorje. Med sedmimi skupinami kvalifikatorjev je tudi skupina ekspresivni kvalifikator]i, ki zajema sedem posebnih ekspresivnih kvalifikatorjev (evfem., iron., ljubk., nizko, slabš., šal]., vulg.) in splošni kvalifikator ekspr. 'močno čustveno obarvana beseda, pomen ali zveza'. »Večina ekspresivnih besed, pomenov ali zvez je označena s splošnim kvalifikatorjem ekspr. Kadar je mogoče vrsto ekspresivnosti natančneje določiti, je uporabljen poseben ekspresivni kvalifikator.« (SSKJ 1,1987: XX-XXI.) Po Žele (1993: 529) je pri ekspresivnih oznakah v slovarjih poleg vsebine poimenovanega močno poudarjen tudi odnos do poimenovanega, ta pa je glede na različne govorne položaje težko določljiv. »Pri oznaki ekspr. je /.../ na prvem mestu poimenovanje lastnosti določene predmetnosti, tj. vsebine te predmetnosti, in šele na drugem mestu je odnos do te predmetnosti oz. z njim povezana zaznamovana raba določenega poimenovanja« (Žele, prav tam: 530).
Frazeološke enote v ožjem pomenu (po Kržišnik, 1994a: 92) opredeljujejo štiri osnovne lastnosti: večbesednost, stalnost (oblike in pomena), neizpeljivost pomena celote iz pomenov sestavin in ekspresivnost. Pri frazemih gre torej po Kržišnik (1998: 62) »za t. i. inherentno ekspresivnost, o kateri govori Zima«,^ tj. ekspresivnost v njihovem primarnem pomenu, ne pridobljena iz sobesedila,^ kar pomeni, da je (Kržišnik, prav tam: 63) »v SSKJ oznaka ekspr. za frazeologijo odvečna, saj velja za vse, oznaka, ki jo potrebujejo, je tista, ki bi prinašala podatek o vrsti ekspresije. Ne bi bila odvečna, če bi bila frazeologija v njem pojmovana v širšem smislu, a ni, kar kaže posebno terminološko gnezdo, ki je ločeno od frazeološkega«. Postavlja se torej vprašanje o
^   Članek je prirejen po seminarski nalogi, ki je nastala pri podiplomskem predmetu Stilna vloga frazemov pod mentorstvom doc. dr. Erike Kržišnik.
^   Jaroslav Zima, Ekspresivita slova v současne češtine, Praga, 1961.
^  S stališča formalne in vsebinske (v Zimovi (1961) terminologiji inherentne in adherentne) knjižnosti je Vidovič Muha
(1972) opredelila ozko knjižno leksiko.
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
137
RAZPRAVE   IN   CLANKIi
vlogi kvalifikatorja ekspr. ob frazemih v SSKJ, saj »je največ frazemov v SSKJ označenih z ekspresivno« (Stramljič Breznik, 1999: 270).
V članku so analizirane naslednje predpostavke:
- ali je zaznamovanost frazema z ekspr. v SSKJ povezana z ekspresivno zaznamovanostjo njegove sestavine,
- ali kvalifikator ekspr. ob frazemu v SSKJ opredeljuje dodatno besedilno ekspresijo frazema in je torej povezan z njegovo konkretno rabo v besedilu, ki je bilo gradivo za slovar,
- ali SSKJ loči med vlogo kvalifikatorja ekspr. ob frazemu v frazeološkem gnezdu in ob frazemu zunaj njega.
Obravnavana bo frazeologija v ožjem pomenu besede, v skladu s pojmovanjem Kržišnik (1994b: 58-67) smo kot glagolske frazeme upoštevali tudi zveze glagola s predlogom in zaimkom, kadar imajo te zveze lastnosti frazema (tipa biti ob (kaj) 'izgubiti' in slišati jih 'biti oštet').
2 Vzorec in kontrolna skupina
Pri oblikovanju vzorca je bilo pregledanih vseh 485 gesel s podgesh, ki se začenjajo na črko d,'^ in 502 gesli s podgesli, ki se začenjata na črko t,^ in za oboje velja, da v geselskem članku vsaj enkrat vsebujejo kvalifikator ekspr. Vseh najdenih in v celoti izpisanih enot'' (nekatere se ponovijo, k(j)er je frazem naveden pri več geselskih besedah, ki so njegova sestavina) je 763. Med njimi sta bili 702 enoti najdeni v frazeološkem gnezdu,'' 61 frazemov pa smo našli zunaj gnezda. Pri 49 enotah se pojavijo poleg kvalifikatorja ekspr. še drugi kvalifikatorji, in sicer kvalifikator knjiž. (7-krat) in pog. (29-krat),^ pri 12 frazemih se pojavi tudi zveza kvalifikatorja ekspr. in kvalifikatorskega pojasnila (navadno) v zvezi (z), pri eni enoti (ki pa ni frazem) je zveza ekspr., redko. Posamezni pomeni gesel, ki so del frazema, ki je zapisan zunaj gnezda, imajo zraven pogosto tudi gramatično markiranost tipa navadno v povedni rabi, v posledičnih odvisnih stavkih itn. Iz vzorca smo izločili enote, ki niso frazemi v ožjem pomenu besede (dalje nefrazemi); teh je med 269 enotami iz frazeoloških gnezd pri redakciji črke d 18 (6 %), pri črki t pa med 434 enotami 94 (22 %). Tako smo za podrobnejšo anahzo dobili 546 frazemov (ponovitve v tem številu niso vključene).
Za kontrolno skupino smo izpisali 200 enot iz frazeoloških gnezd (prvih 100 enot iz gnezd pri geslih, ki se začenjajo na črko d, in prvih 100 pri geslih, ki se začenjajo na črko t).^ Gre za enote, ki nimajo nobenega kvalifikatorja ali pomenskega kvalifikatorskega pojasnila. Med enotami pri črki d se dve ponovita, tako da smo jih natančneje naprej obravnavali 98, med enotami pri črki t pa je pet frazemov zgolj variantnih, tako da smo jih naprej analizirali 95. Nadalje smo med temi izločiU nefrazeme, pri čemer se je pokazalo, da je število nefrazemov v frazeološkem gnezdu pri črki t v primerjavi s številom nefrazemov pri črki d kar štirikrat večje (8 % pri črki d in 34% pri črki t, od tega je pri črki t slaba polovica (45 %) večbesednih terminov).
Opredelitvi še dveh izpisanih množic frazemov sta podani v nadaljevanju pri točkah 3.1.3 in 3.1.4, pri katerih smo ti dve množici še dodatno potrebovali za preverjanje izhodiščnih predpostavk.
črka d je bila izbrana, ker je pri njej število gesel oz. geselskih člankov, v katerih se kvalifikator ekspr. pojavi vsaj enkrat, najobsežnejše v 1. knjigi slovarja.
'   Črka / iz zadnje knjige slovarja je bila izbrana, ker je število gesel oz. geselskih člankov, v katerih se kvalifikator ekspr. pojavi vsaj enkrat, približno enako številu »zadetkov« pri črki d (sicer redakcija te črke v zadnji knjigi ni najobsežnejša).
*¦   Pod enota je tu pojmovan element frazeološkega gnezda, ki pa ni nujno frazem.
'  Večinoma gre za gnezda, ki se nanašajo na celotni geselski članek, nekajkrat pa tudi za gnezda, ki se nanašajo na en sam pomen geselske besede; tovrstna ločitev tu ni relevantna in zato tudi ne posebej izpostavljena.
^  Številke kažejo in verjetno tudi splošno drži, da je neknjižno večkrat ekspresivno.
'   Za to, da smo dobili 100 enot, je bilo potrebno pri črki d pregledati prvih 2266 gesel od 4793 najdenih (47 %), pri črki (pa prvih 3338 gesel od 3584 najdenih (93 %).
138
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
3 Analiza
3.1 Zveza med kvalifikatorjem ekspr. ob frazemu in ekspresivnostjo frazemske sestavine
Glede povezave med sestavino in frazemom ugotavlja Stramljič Breznik (1999: 270) da »/p/odobno kot ni enoznačno razmerje med pomenom frazema in pomenom njegovih sestavin, podobno tudi ni ustreznega enoznačnega razmerja med sestavino in zvrstjo, npr. ni nujno, da je frazem starinski, če v njem nastopa taka besedna sestavina«. Tudi Kržišnik (1998: 67) navaja glede predvidljivosti pri zaznamovanosti »splošno znan ugovor, da namreč v frazeologiji ni mogoče predvideti zaznamovanosti celote iz zaznamovanosti sestavin«, in pokaže (1998), da pa določena predvidljivost oznake knjižno in zveza med negativno konotacijo in socialnozvrstno oznako neknjižno pri frazemih vendarle obstaja.
3.1.1 Najprej smo preverili, ali obstaja povezava med s kvalifikatorjem ekspr. označeno sestavino frazema in enako označenim celotnim frazemom v vzorčni množici.
Med vsemi izpisanimi frazemi je samo osem (1,5 %) takih, katerih sestavina je v SSKJ v osnovnem pomenu zaznamovana z (nav.) ekspr. {dober je domek, čeprav ga je za en sam bobek;^^^ opekel se boš, da bo joj; sosed je dedec in pol; tečen kot podrepna muha/stenica/uš; imeti koga za tepčka; niti trohe si ne da dopovedati; te besede so do trohe resnične; onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica), v petih primerih je sestavina zaznamovana s star. (v pesmi daje duška svoji žalosti/dati duška svoji jezi, veselju; zvonjenje se razlega čez hrib in dol; iti čez dm in stm; zdaj bomo ubrali drugačne strune; volitve so pred durmi), po enkrat ima frazem sestavino, označeno s knjiž. {sestradan do brezumja), evfem. {do vraga je vroče), nar. {iti čez dm in strn); raba peša (fant, kakršnih gre dvanajst na ducat), enkrat ima frazem s kvalifikatorjem pog., ekspr. sestavino, ki je nižje pogovorna (kakor se obrne, zmeraj je na dil(i)ci), enkrat pa je sestavina pojasnjena s pomenskim kvalifikatorskim pojasnilom v stari Avstriji (zdaj pa ima iz krajcarja drobiž).
Skupaj gre torej samo za 19 frazemov (3,5 %). O neposrednem vplivu zaznamovanih sestavin frazema na zaznamovanost celega frazema z ekspr. v tej skupini torej ne moremo govoriti. Če bi takšna povezava obstajala, bi lahko na označenost frazema z ekspr. naposredno vplivala edinole enako ali s katerim od posebnih ekspresivnih kvalifikatorjev označena sestavina, takšnih primerov pa je tu le 9; hkrati je tu vsaj polovica (če se držimo slovarskih kvalifikatorjev) podčrtanih leksemov takih, ki se pogosto in splošno ne uporabljajo (več) samostojno, torej zunaj frazema, in se zato izgublja njihova polnofunkcijska besednost in torej tudi njim lastna (slovarska) zaznamovanost. Pri vseh ostalih frazemih posamezne sestavine v osnovnem pomenu niso zaznamovane z nobenim kvalifikatorjem ali kvalifikatorskim pojasnilom. Sklepamo lahko, da v tej skupini zaznamovanost (in vrsta zaznamovanosti) sestavine ni vplivala na zaznamovanost celega frazema z ekspr. v SSKJ.
5.7.2 V kontrolni skupini frazemov smo pričakovali, da ne bo nobenega frazema, katerega sestavina bi bila v osnovnem pomenu v SSKJ označena z ekspr., kar se je tudi potrdilo; med 193 frazemi jih je bilo le pet, ki so imeli sestavino v osnovnem pomenu dodatno opredeljeno, in sicer s kvalifikatorskim pojasnilom pri označevanju cene (metati dinar), knjiž. (zna varovati potrebno distanco do podrejenih; zavzeti distanco do česa; gledati na kaj z distanco) in nav. slabš. (tretji rajh).
3.1.3 Da bi predpostavko preverili še na en način, smo poiskali besede, ki so v svojem prvotnem pomenu zaznamovane, in pregledali, ali in kako so frazemi, katerih del so, zaznamovani.
s kvalifikatorjem zaznamovana sestavina je natisnjena krepko. Ker je več frazemov v SSKJ navedenih tako, da niso (povsod) upoštevane (vse) variantne sestavine ali oblike, in ker je bilo predpostavljeno, da je konkretna raba frazema (iztržek) eden od razlogov za kvalifikator ekspr. ob njem, je v članku navedena enaka (torej tudi neslovarska) oblika frazema kot v SSKJ, edina sprememba je ločenost variantnih delov frazema (samo tistih, ki so bili zajeti v vzorec) s poševno črto (/).
139
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKIl
Vzorec: naredili smo izpis vseh gesel, ki se začenjajo na črke slovenske abecede in imajo v zaglavju kvalifikator (nav.) ekspr., nato smo v geselskih člankih prešteli vse frazeme in bili pozorni na njihovo kvalifikatorsko oznako.
Dobili smo naslednje podatke: med 368 najdenimi gesli, ki ustrezajo zgornjemu pogoju, je 37 (10 %) geselskih besed takih, ki so del vsaj enega frazema; vseh frazemov je 96, imajo pa naslednje kvalifikatorje:
Tabela 1: Pogostnost in vrsta kvalifikatorjev pri frazemih, katerih sestavina ima kot geslo v SSKJ v zaglavju kvalifikator (nav.) ekspr
Kvalifikator frazema	Število frazemov s tem kvalifikatorjem	Skupaj	
ekspr."	37		
nav. ekspr., pog.	26		
pog., ekspr.	7	d	
nav. ekspr.	5		
1, knjiž., ekspr.	1	75	
star.	3		
vznes.	3		
pog-	3		
zastar.	2		
nizko	2	1	¦
^ pog., say.	2		•
; iron.	1		
slabš.        -TfT mt'lT'lM''	1	6	
žarg., šol.	1		
elipt.	1		
sam.	1		
Skupaj	96	81	
Kot je razvidno iz Tabele 1, je 75 (78 %) frazemov, ki vsebujejo besedo, ki ima v slovarju v zaglavju oznako (nav.) ekspr., »ohranilo« element t. i. splošne ekspresije; dodatno jim lahko prištejemo še tiste, ki imajo posebni ekspresivni kvalifikator, teh je 6, in tako dobimo 81 frazemov (84 %), ki vsebujejo v prvotnem pomenu ekspresivno označeno sestavino in imajo tudi sami tako vrednost. Sklepamo lahko naslednje: besede, ki so v svojem osnovnem pomenu ekspresivno zaznamovane, so frazeološko manj produktivne, vendar pa visok odstotek kaže, da v tej skupini obstaja povezava med z (nav.) ekspr. označeno sestavino in enako označenim frazemom. Ekspresivna beseda bo torej najpogosteje tvorila frazem, ki je ekspresivni.
Ekspresivnost osnovnega pomena sestavine frazema torej motivira tudi ekspresivnost frazema, vendar pa je frazemov s takšno sestavino v SSKJ malo (večina frazemov je označena z ekspr., nima pa, kot smo videli zgoraj, tako zaznamovane sestavine). Ugotovitev iz te točke nam torej ne odgovarja na vprašanje, zakaj stoji kvalifikator ekspr. ob večini frazemov v SSKJ (ne pa, če že, ob vseh), večinoma pa drži, da je zaznamovanost frazema pri ekspresivni sestavini predvidljiva, torej ekspresivna (seveda pa ekspresivnost sestavine ni edini razlog za ekspresivnost kot inherentno lastnost frazema).
3.1.4 Povezavo med zaznamovanostjo sestavine frazema in zaznamovanostjo celega frazema smo preverili tudi pri frazemih, ki imajo posebni ekspresivni kvalifikator.
^' v krepkem tisku so zapisani kvalifikatorji iz ekspresivne skupine.
140
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Iz SSKJ so bili izpisani vsi frazemi s temi kvalifikatorji, na število 300'- smo se omejili le pri geslih, ki v geselskem članku vsaj enkrat vsebujejo kvalifikator slabš. (2040 »zadetkov«). Število frazemov je naslednje:
- 105 jih ima kvalifikator evfera. '/b/eseda, pomen ali zveza, s katero se izognemo neprijetnemu, včasih tudi neprimernemu izrazu' (hudobni angeiy^ (vse definicije kvalifikatorjev so povzete iz: SSKJ I, 1987: XXI),
- 52 iron. 'beseda, ki izraža prikrit posmeh in ima pogosto nasproten pomen od izhodiščnega' (jajce več kot puta ve),
- 35 nizko 'pomen besede ali zveze, ki grobo izraža občutek odpora, zoprnosti' (imeti mevlje v riti);
- 8 slabš. 'zaničljiva, prezirljiva beseda' (balkanske razmere),
- 119 šalj. 'šaljiva, segava beseda' (enajsta šola) in
- 37 vulg. 'nespodobna, prostaška beseda' (posrati se pred kom).
S kvalifikatorjem ljubk. ni označen noben frazem.
Ugotovih smo, da je povezanost med zaznamovanostjo s posebnimi ekspresivnimi kvalifikatorji celega frazema in zaznamovanostjo sestavine pri različnih kvalifikatoijih različna. Podobno kot tovrstno povezavo ugotavlja Kržišnik (1998: 68, povzeto že zgoraj) pri negativni konotaciji sestavine frazema ali tega, kar frazem tematizira, in predvidljivostjo socialnozvrstnega kvalifikatorja neknjižno, lahko tudi tu potrdimo zvezo med zaznamovanostjo sestavine in frazema prav pri tistih posebnih ekspresivnih kvalifikatorjih, ki opredeljujejo frazem kot tak, ki ima negativni sopomen. To sta predvsem: nizko (četrtina frazemov s tem kvalifikatorjem ima sestavino označeno, in sicer z vulg., ekspr., pog. in/ali slabš.) in vulg. (slabih 87 % frazemov ima sestavino označeno, od tega v 94 % z vulg., ostalo z nižje pog. in ekspr.).''' Pri slabš. je vzorec premajhen, da bi lahko sodili o predvidljivosti zaznamovanosti frazema na osnovi zaznamovanosti sestavine.'^ Število zaznamovanih sestavin je tudi pri frazemih, označenih s šalj., dokaj visoko, vendar imajo sestavine kar 14 različnih kvalifikatorjev (rei, ekspr., nižje pog., iron., šalj., nav. ekspr., slabš., pog., star., raba peša, nekdaj, etn., žarg., ljubk), zato tu O pričakovani »šaljivosti« na osnovi posameznih sestavin ne moremo govoriti.
3.2 Tipologija frazemov, zaznamovanih z ekspr.
Domnevali smo, da bi lahko bil kvalifikator ekspr. ob frazemih povezan z rabo tega frazema v gradivu za SSKJ. Opozorjeno je že bilo (Kržišnik, 1998: 63), da kvalifikatorji v SSKJ včasih zaznamuje besedilo, v katerem se aktualizirajo jezikovne enote. Sam upravičeno negativno kritizirani zapis frazemov, tj. zapis konkretne uresničitve (v slovarski obliki je med nestavčnimi frazemi v našem vzorcu zapisanih 28 % frazemov), pušča možnost, da to preverimo, vsaj do neke mere odprto, vendar pa je v SSKJ sobesedila kljub temu premalo,'* da bi povezavo med gradivom za SSKJ in kvalifikatorjem ekspr. samo iz iztržkov in citatov nedvoumno dokazali oz. da bi lahko potrdili ali ovrgli predpostavko, da kvalifikator ekspr. ob frazemu dejansko opredeljuje njegovo še dodatno, besedilno ekspresivnost.
'^ 300 zato, ker je to blizu številu »zadetkov«, ki sino jih dobili pri ostalih posebnih ekspresivnih kvalifikatorjih (evfem. 294, iron. 213, ljubk. 108, nizko 290, šalj. 323, vulg. 124).
Po en primer je pri vsakem kvalifikatorju naveden v oklepaju.
''' Samo šest frazemov iz te skupine nima sestavine, ki bi bila v prvotnem pomenu kvalifikatorsko zaznamovana (nastavila mu je; s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš; odcediti si mehur, ljudje so hodili v grmovje počepat; poda se mu kot kravi/svinji sedlo; vsi mi že dol visijo/njihova zahteva mi dol visi); sklepali bi, da so vključeni v področje vulgarnega zaradi svoje vsebine, ne pa zaradi sredstev, s katerimi jo opomenjajo.
" Pri prvih 300 »zadetkih« smo našli samo osem frazemov, od tega ima eden sestavino oz. sestavini, zaznamovani s slabš. (babji gregor), eden pa s star. (čmo-žolta monarhija).
'* Pri glagolskih frazemih, ki so v frazeologiji najobsežnejša skupina (Kržišnik, 1994b: 6), je večinoma zapolnjeno le mesto osebka.
141
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Upoštevati je treba tudi, da imajo nekateri frazemi več kot en pomen, ki sta/so odvisni od zapolnitve praznih mest, torej od sobesedila. Tu navajam enega z razlagami iz SSKJ:
(kaj) biti taka reč/stvar:
- taka reč je bila zaradi njega 'zelo so se razburjali, vznemirjali';
- štiri dni ni taka reč 'ni (zelo) dolgo';
- ustreziji no, to vendar ni taka reč/taka stvar 'to ni nič posebnega, težkega, hudega';
- nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč 'izraža pritrditev s pridržkom'.
Ker se pri takih frazemih lahko tudi konotativni pomen spremeni z rabo, lahko kvalifikator ekspr. ob njih opredeljuje samo konkretno uresničitev frazema v besedilu, ne pa frazema kot leksema samega, kar zopet napotuje k sklepu, da v SSKJ niso kvalifikatorsko označene le jezikovne enote, ampak, kot že navedeno, besedilo, iz katerega so, s čimer je po mnenju Kržišnik (1998: 63) edino mogoče razlagati dejstvo, da »ima ena frazeološka enota različno zaznamovanost«. Iz našega vzorca bi bil tak samo primer iz frazeološkega gnezda pri geslu težek; prvi iztržek ima kvalifikator ekspr., drugi pa ne: imeti težko roko: ekspr. varuj se ga,^'' ima težko pest/roko : pri pisanju ima težko roko.
Zaradi tu naštetih dvomov smo iz gradiva samega poskušali dobiti kriterije, po katerih bi dobili razločevalne lastnosti množice z ekspr. označenih frazemov.
3.2.1 Tipološko opredeljivi frazemi s kvalifikatorjem ekspr.
Poskusili smo najti elemente, ki so spodbujali slovaropisce k doslednemu zapisovanju obravnavanega kvalifikatorja ob frazeme, ki tak element vsebujejo, zato smo iz vzorčne množice izločili tiste skupine frazemov, ki jih (skoraj) ni najti v kontrolni skupini.'* Upoštevali smo kriterije, ki se tičejo deloma izrazne, deloma pa tudi pomenske ravni frazemov. Na ta način smo sicer uspeli tipologizirati le 124 (23 %) frazemov," vendarle pa je pri frazemih, ki imajo naslednje značilnosti, najverjetneje pričakovati, da imajo v SSKJ kvalifikator ekspr.:
3.2.1.1 Prvo skupino predstavljajo nepregovomi stavčni frazemi, tj. frazemi, ki imajo formalno stavčno strukturo, ne tvorijo pa samostojnega besedila in svoj semantični pomen realizirajo le v kontekstu, za razliko od pregovorov, rekov (o tem gl. Petermann, 1988, op. 9, in Kržišnik, 1994a: 91). Tu sta se kot relevantni za kvalifikator ekspr. pokazali dve skupini frazemov:
a) frazemi, ki z elipso ali s kazalnim zaimkom kot elementoma besedilnega povezovanja — rabljena sta anaforično — tudi izrecno formalno kažejo na svojo na kontekst omejeno pomensko realizacijo (8):
si zadovoljen? Kako da ne 'da, seveda'; o tem bi se dalo še govoriti/debatirati 'ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako'; sto tisoč, to je že denar 'to je velika vsota denarja'; ta je pa res debela 'ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna'; v tem grmu tiči zajec 'tu je jedro problema, bistvo stvari';
b) frazemi, katerih pomen SSKJ (večinoma) definira s pragmatično funkcijo. Pri pragmatičnih frazemih po Kržišnik (1994b: 163-166) o denotativnem pomenu skoraj ali sploh ni več mogoče
'' Varovati se koga/česa je tudi frazem, vendar sam v SSKJ ni kvalifikatorsko opredeljen (geslo varovati), zato smo sklepali, da ima tu navedeni primer kvalifikator ekspr. zaradi frazema imeti težko pest/roko.
Primerjava s kontrolno skupino sledi v točki 3.2.3.
" Razmerje med po teh kriterijih opredeljivimi frazemi in ostalimi v vzorcu je 1: 3,4.
^ Številka v oklepaju pomeni celotno število frazemov v tej skupini, tu jih bomo v ponazoritev skupaj s slovarsko razlago navajali pri vseh skupinah največ 5 razen pri skupini pragmatičnih frazemov in frazemov s primero, kjer bodo zaradi
poznejše primerjave s kontrolno skupino navedeni vsi primeri.
142
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKIl
govoriti in od pomenskega opisa pri njih ostaja predvsem opis konotativnih oz. pragmatičnih pomenskih sestavin (23):
da mi pri priči izgineš; ^' da bi te strela; soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta/To pa, to 'izraža pritrjevanje'; mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne 'izraža zanikanje s pridržkom'; je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni 'poudarja zanikanje prej povedanega'; hudič, pa taka večerja 'izraža omalovaževanje'; ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal 'izraža nevoljo, grajo'; zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj 'izraža podkrepitev resničnosti trditve'; ne jezi me, ti rečem 'izraža opozorilo, svarilo'; mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi 'izraža samozavest'; nazadnje, kaj se nas to tiče 'izraža malomarno zavrnitev'; nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč 'izraža pritrditev s pridržkom'; to ti je fant 'izraža občudovanje'; kaj takega/takšnega pa še ne 'izraža ogorčenje, zgražanje'; odpotoval je. Kaj takega 'izraža veliko začudenje'; nočem trditi, da ste vi vsega krivi 'izraža omilitev povedanega'; v kavarno sta šla. Tak tako 'izraža začudenje, presenečenje'; zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto 'poudarja trditev'; prav treba ti je bilo iti v kino 'izraža nejevoljo, očitek'; denarja tako rekoč ni več 'skoraj ni ve.č'/bil je tako rekoč zmeraj pijan 'izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti'; molči, če ti je življenje drago 'če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega'; štel bom do tri, potem pa ... 'izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v najkrajšem času';
c) vmesna množica (pri prvih treh iztržkih celo slovar navaja dvojno razlago) (4):
ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril 'izraža nevoljo, grajo'/to je pa dobra 'česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč'; vlak ima zamudo. Samo to/samo tega se še manjka/samo še tega (mi) je bilo treba 'to dejstvo bo stanje še poslabšalo, izraža nezaželenost česa'; ta je pa bosa/prazna 'to ni res, to je izmišljeno'; veš kaj, tu se pa vse neha.
3.2.1.2 Druga je skupina frazemov, ki razsežnost v pomenu (blizu minimuma ali maksimuma) formalno izražajo na tri načine (element konotativnosti je tudi pretiravanje; kot celota so stavčnočlenski):
a) pomenska razsežnost je izražena s primero (primerjalni del je leksemski ah stavčni) (13):
jezik ji teče kot namazan 'izraža se spretno, z lahkoto'; telebnil je kot snop v travo; dere se kot sraka/kot žerjav; jasno kakor beli dan; tečen kot podrepna muha/stenica/uš; drži se, kakor bi dren jedel 'pusto, grdo';/fl«i, kakršnih gre dvanajst na ducat 'nepomemben, povprečen fant'; izginil je, kot da bi se v tla pogreznil/udrl 'nenadoma, nepričakovano'; bil je fant, kot je treba 'v vseh pogledih dober; postaven, lep'; zdaj je priložnost, da nikoli take/slišal bo pridigo, da (še) nikoli take 'zelo bo oštet'; smejal se je, da nikoli tako 'zelo'; športnik je, da malo takih/polje je rodovitno, da malo takih 'zelo (dober)'; rad ga srkne, da nobeden tako 'zelo rad';
b) frazemi, ki izražajo ekstenzivnost dejanja/stanja, ki ga izraža jedro frazema, z njegovo (večinoma neugodno) posledico (posledični del je vedno stavčni) (18):
opekel se boš, da bo joj; tako te bom, da boš devet sonc videl 'močno te bom udaril po glavi'; bilo je mrzlo, da je drevje pokalo 'zelo, hudo'; tako so se tepli, da je bilo vse drobno 'zelo, hudo so se tepli'; ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega 'zelo veliko';
c) frazemi, ki izražajo pomen ekstenzivnosti, (ne)pomembnosti ali nesmiselnosti česa s t. i. ljudskimi ali okroglimi števili (11):
tja v tri dni 'brez smisla, cilja'; vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi 'naj bo zelo zadovoljen'; šola mu je deveta briga 'prav nič se ne zmeni zanjo'; tat je bil že zdavnaj za deveto
Nekateri frazemi v SSKJ nimajo navedene razlage, zlasti to velja za tiste, ki so zapisani v ilustrativnem gradivu.
143
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKlI
goro 'zelo daleč; je izginil brez sledu'; kovati koga v deveta nebesa/tretje nebo 'zelo hvaliti, povzdigovati'.
3.2.1.3 Naslednja je skupina frazemov, znotraj katerih se polnopomenske besede ponovijo. Ponavljanje polnopomenskih besed kot stilistično figuro funkcijsko opredeljuje Kmecl (1983: 92) kot pomensko krepitev ritma »na čustveni osnovi, saj ponavljanje iste besede ni racionalno, gospodarno. Urejeno, logično misleč in govoreč človek pač ne bo po nepotrebnem ponavljal besede; ponavljal jih bo v trenutku čustvene vzburjenosti.« Besedne ponovitve znotraj frazema so sicer avtomatizirane, vendar pa izvirajo iz enakih situacij in kot take doprinesejo k ekspresivnosti celega frazema. V isto skupino smo uvrstili dobesedne ponovitve in niz pomensko sorodnih besed, ker tudi ta učinkuje na enak način kot ponovitev (13):
živi iz dneva v dan 'brez cilja, brezskrbno'; vse to je dim in pena 'nepomembna stvar, nič'; priti z dežja pod kap 'iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo'; te] stvari ni rekel ne tako ne tako 'ni povedal svojega mnenja'; zdravljenje se lahko vleče tedne in tedne 'zelo dolgo'.
3.2.1.4 Pomen frazema po definiciji ni enak vsoti pomenov njegovih sestavin, lahko pa bi rekli, da je pomen frazema določljiv tudi iz razmerja med polnopomenskimi besedami, ki jih vsebuje (če ne gre za zraslek).   Tu so se izpostavile naslednje skupine:
a) frazemi z zvezo protipomenk (27):
noč in dan dela 'kar naprej, neprenehoma'; znebil bi se ga rajši danes kakor jutri 'čimprej'; tak je: danes tukaj, jutri tam 'brez obstanka v istem kraju'; njegova služba je od danes do jutri 'nestalna, nazanesljiva'; težav ne premagaš od danes do jutri 'kmalu, hitro';
b) vmesna skupina med zvezo protipomenk in dobesednih ponovitev (4):
beseda sem, beseda tja, in prišlo je do pretepa 'zaradi prerekanja je prišlo do pretepa'; zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati 'čeprav ti bo morda zameril'; jeza sem, jeza tja, to bi ji moral povedati 'čeprav se bo morda jezila'; meni nič, tebi nič so mu odpovedali 'brez utemeljitve, nepricakovano'/oeme .se in odide meni nič, tebi nič 'ne da bi kaj rekel, brez pozdrava';
c) frazemi z zvezo besed, ki so med seboj v razmerju del : celota (3):
človek ne ve ne ure ne dneva 'ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo'; leto in dan je čakal 'zelo dolgo; približno leto'; njihove možnosti so bile tisoč proti ena 'zelo majhne'.
3.2.2 Tipološko neopredeljivi frazemi s kvalijikatorjem ekspr.
Ostala je množica frazemov, ki nima nobenega zgoraj omenjenega elementa, ki bi ga lahko povezovali z odločitvijo piscev slovarja, da se frazem označi z ekspr. Vzroke za to bi torej lahko iskali edino v pomenskih prenosih, ki so poleg oblike vzrok za ekspresivnost kot definicijsko lastnost vseh frazemov v ožjem pomenu besede; to pa bi pomenilo, da proučujemo inherentno ekspresivnost oz. da so avtorji SSKJ delno vendarle dojeli frazeme kot ekspresivne leksemske enote.
Večina z našimi kriteriji neopredeljivih frazemov je stavčnočlenskih (407), sledi skupina stavčnih nepregovomih (11) in trije pregovorni. Tovrstna delitev je tu zgolj zaradi preglednosti:
vsak, kdor da kaj nase, bo prišel 'prisojati komu vrednote, ceniti'/ve///co da na obleko 'posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veUko pomembnost oblačenju'; dati
Po Toporišiču (1973/74: 276) so zraslelci »stalne besedne zveze, katerih pomena niti približno ne moremo uganiti iz besed, ki ga tvorijo«.
~^ Prim. Kržišnik (1994a: 95); »Ekspresivnost frazemov je posledica pomenskih premikov, pa tudi oblike.«
144
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
glavo/življenje; dati častno besedo 'zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno'; sosed je bi dedec in pol; vojaška/železna disciplina;
tako bo, kot pravim, in konec debate 'nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari'; tu dobi vsaka stvar noge 'vsaka stvar se tu izgubi, izgine'; da, tako bom napravil in domovina bo rešena 'stvar bo opravljena, urejena'; vino je teklo v potokih 'spili so zelo veliko vina'; tehtnica se še ni nagnila 'ni še jasno, odločeno';
vsako tele ima svoje veselje 'izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga'; deli in vladaj! 'vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal'; dober je domek, čeprav ga je za en sam bobek 'dom je človeku drag, koristen, če je še tako majhen, skromen'.
3.2.3 Primerjava s frazemi brez kvalifikatorja ali kvaUfikatorskega pojasnila
Da bi potrdili relevantnost zgornje tipologije, smo v enake skupine razdelili frazeme iz kontrolne skupine. Spodnja tabela prikazuje število frazemov v posameznih skupinah. Ker smo ugotovili razliko med številom nefrazemov v frazeoloških gnezdih pri črki d in črki t (gl. vrstico »nefrazemi«), je v tabeli ohranjena ločitev med črka.
Tabela 2: Število frazemov iz kontrolne skupine, razdeljenih po skupinah, značilnih za z ekspr. označene frazeme v SSKJ.
Frazem glede na zgradbo	Število frazemov pri črki d	Število frazemov pri črki t	Skupaj
nepregovomi stavčni, s kazalnim zaimkom	1	0	1
nepregovorni stavčni, pragmatični	1	8	9
primera	2	8	10
ekstenzivnost, izražena s posledico	0	1	1
ljudsko/okroglo število	0	1	1
ponovitev	3	0	3
protipomenke	2	3	5
del: celota	0	0	0
nefrazemi	8	33	41
ostalo	81	41	122
Skupaj	98	95	193
Število frazemov iz kontrolne skupine je v navedenih osmih skupinah majhno ali enako nič, preseneča edino večje število pragmatičnih frazemov in frazemov s primero pri črki t. Tu jih navajam v presojo bralcu, ali je med njimi in zgoraj navedenimi (točka 3.2.1.1(b) in 3.2.1.2(a)) kakšna razlika na ravni ekspresije:
nič ne de 'nič hudega; vseeno je'; ti so, da se tako izrazim/da tako rečem, prišli kot naročeni 'izraža rahlo omejitev'; če se tako vzame, mu ni nič hudega 'izraža rahlo omejitev'; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem 'izraža sprijaznjenje, dopustitev'; če je tako, pa ga ne maram 'izraža nejevoljo'; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav 'izraža sprijaznjenje'; tega vam ne bom naredil. A, tako je to 'izraža presenečenje'; kmetijo je dobro uredil Gospodar je, tisto pa, tisto 'izraža pritrditev'; naredil bom, kakor tu sedim/pridem tako gotovo, kot tu stojim/vse je bilo tako resnično, kot sem tukaj 'izraža podkrepitev trditve/prav gotovo';
pel je, kar mu je duša dala 'z vsemi močmi'; teci, kar ti noge dajo 'kolikor moreš'; beži, kot da bi mu gorela tla pod nogami 'zelo hitro, kolikor more'; njegove obtožujoče besede so padale
24
Ta frazem lahko z izraznega vidika sodi tudi med frazeme s primero, v to skupino je bil uvrščen zaradi razlage, ki je pri prvih dveh variantah frazema izrecno pragmatična.
145
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
po njej kakor sekira po tnalu 'bile izrečene brez prizanašanja, usmiljenja'; odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa 'zelo hitro'; spi kot top 'zelo trdno'; kot bi trenil, je bilo vsega konec 'zelo hitro'; obstal je, kot bi treščilo vanj 'v hipu'; prve dni so preživeli kakor na trnju 'so bih zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno'; trpi kot žival 'zelo veliko, naporno dela'.
Pri redakciji frazemov pri geslih na črko t so se že prej pokazale napake (število nefrazemov tako v vzorcu kot v frazeološkem gnezdu pri črki t je v primerjavi s številom nefrazemov pri črki d kar nakajkrat večje (gl. podatke pri predstavitvi vzorca), zato menim, da lahko pragmatične frazeme in frazeme s primero v kontrolni skupini razumemo kot napako oz. nedoslednost in bi torej ti frazemi po merilih SSKJ morali biti označeni z ekspr.^ Ob upoštevanju tega dejstva se nam kažejo izpostavljene tipološke značilnosti frazemov kot relevantni kriteriji za pripisovanje dodatne ekspresivnosti frazemom v SSKJ.
Ostaja še vedno vprašanje, ali imata množici frazemov, ki sta tako v kontrolni skupini kot v vzorcu ostali zunaj izpostavljenih kategorij, kaj skupnega oz. po čem se ločita. Primerjave ne pokažejo nobenega pravila, ampak zgolj to, da jasnega pravila, kdaj in zakaj stoji kvalifikator ekspr. ob frazemu, ni. Slovarski iztržki ne kažejo nobenih izrazitih razlik, na dan pa pridejo frazemi, ki so pri istem geslu enkrat označeni s kvalifikatorjem ekspr., drugič pa ne:
dan
- (priti) na dan s čim: ekspr. kar na dan z besedo : ni hotel z resnico na dan;
- dan na danjdan za dnem/(i)z dneva v dan/noč in dan: ekspr. noč in dan dela, živi iz dneva v dan : dan na dan, dan za dnem hodi sem, z dneva v dan mu govori isto;
- tja v (en) dan/tja v tri dni: ekspr. govoriti tja v tri dni : živeti tja v (en) dan;
- pasji dnevi: ekspr. črni, pasji dnevi 'zelo neprijetni, hudi', takrat smo imeli pasje dneve 'dneve hude vročine' : pasji dnevi 'čas od 23. julija do 23. avgusta'.
Če bi sodih samo po iztržkih, med tu navedenimi posameznimi rabami istega frazema z besedo dan ni nobene razlike v ekspresivnosti, se pa zopet nakazuje možnost iz besedila (gradiva za SSKJ) pridobljene ekspresije pri kvalifikatorju ekspr. ob frazemih,^'' dokazovanje na podlagi samo enega gesla pa je tudi premalo.^'
3.3 Kvalifikator ekspr. ob frazemu v frazeološkem gnezdu in zunaj njega
Zapis frazema zunaj frazeološkega gnezda je prav zaradi dejstva, da takšno gnezdo obstaja, nekoliko problematično, čeprav je frazem tam večinoma zapisan za poševno črto (prim. SSKJ I, 1987: XVII: »Ilustrativno gradivo je razporejeno po sintaktičnih kriterijih /.../. V ožji sintaktični skupini so na prvem mestu zgledi iz nevtralne rabe, na koncu pa stilno močneje obarvane zveze. Stalne zveze in stilizmi so ločeni od prej navedenega gradiva s poševno črto.«). Kot je že na začetku navedeno, je v vzorcu 61 frazemov, ki smo jih našh zunaj frazeološkega gnezda; pri tem je potrebno poudariti, da je od tega 9 frazemov zapisanih pri enem od pomenov geselske besede pred razlago in za kvalifikatorskim pojasnilom (navadno) v zvezi (z) in dva s slovničnim kvalifikatorjem s predlogom. Pri ostalih 50 frazemih ne izstopa nobena značilnost, ki bi jih ločila od z ekspr. označenih frazemov, ki so umeščeni v frazeološka gnezda. Celo enak delež kot v vzorcu (kar je kar nekoliko presenetljivo), torej četrtino, bi se jih dalo razdeliti v skupine, ki smo jih izpostavih kot tipične za frazeme, ki imajo omenjeni kvalifikator. Ker smo primerjavo izpostavili kot enega od kriterijev za dodatno ekspresivnost, smo preverili tudi Majdičevo (1970: 139) trditev, da je ob pomenih, tj. v ilustrativnem gradivu, najti večino primerjav. Od zgoraj naštetih 13 primerjav so štiri navedene pri posameznih pomenih, ostale v gnezdu.
^ Ti podatlci liažejo tudi na to, da je delo pri zadnji knjigi slovarja popuščalo.
^ Verjetno pa tudi pri drugih kvalifikatorjih (prim. tudi op. 30 pri Kržišnik, 1998: 63).
Več primerov v vzorcu nismo našli, ker je za tovrstno primerjanje in iskanje frazemov naša kontrolna skupina premajhna.
146
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Da gre za nedoslednost pri umeščanju frazemov, ki se je ne da utemeljiti s pojasnilom, da so stalne in frazeološke zveze pri enem geslu prikazane kot ilustrativno gradivo, pri drugem pa so v gnezdu zaradi posebnih rešitev pri redakciji zlasti obsežnih gesel (SSKJ I, 1987: XVII), kažejo naslednji primeri:
- pod geslom ta je v frazeološkem gnezdu frazem ta je pa dobra, razložen s 'česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč'; pri geslu dober pa je pri pomenu (9b) z razlago 'izraža nevoljo, grajo' naveden iztržek ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!;
- pri geslu drugače je pri pomenu (3b) z razlago 'podkrepitev zahteve, ukaza' zapisan iztržek pojdi, drugače jih boš dobil; sicer pa je frazem dobiti ji (po glavi/grbi) pri geslu dobiti naveden v gnezdu;
- pri geslu tali je pri 4. pomenu, ki 'inaia, veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik', zapisano za poševnico zdaj je priložnost, da nikoli take, nato pa v gnezdu frazem (pravzaprav zveza dveh frazemov) s kvalifikatorjem pog., ekspr. slišal bo pridigo, da nikoli take z razlago 'zelo bo oštet';
- pri geslu talio je pri 18. pomenu z razlago 'izraža začudenje, presenečenje' navedeno v kavarno sta šla. Tak tako; nato pa v frazeološkem gnezdu frazem odpotoval je. Kaj takega z razlago 'izraža veliko začudenje';
- pri geslu tir je pri 5. pomenu 'ustaljen način življenja, delovanja' navedena raba frazema ti dogodki so jih vrgli iz tira, v gnezdu pa to misel ga meče iz tira z razlago 'ga vznemirja, razburja'.
Zaključimo lahko, da v SSKJ kvalifikator ekspr. ob frazemih zunaj frazeološkega gnezda nima drugačne vloge, kot jo ima ob frazemih v gnezdu. Analiza te predpostavke je hkrati potrdila, da je slovar tudi glede umeščenosti frazemov v geselski članek nenatančen in nepregleden.
4 Sklep
s stahšča današnjih spoznanj frazeologije je opredeljevanje frazemov v ožjem smislu s kvalifikatorjem ekspr. odvečno, kljub temu pa smo pričakovaU, da za dejstvom, da nekateri frazemi v SSKJ ta kvalifikator imajo, drugi pa ne, stojijo kriteriji, ki tovrstno opredeljevanje podpirajo. Iskali smo jih v sestavinah, rabi in umestitvi frazema v geselskem članku.
Glede povezave med ekspresivno zaznamovanostjo sestavine in frazema smo ugotovili, da je sestavina, ki je v osnovnem pomenu ekspresivna, večinoma del enako zaznamovanega frazema, hkrati pa predstavljajo tovrstni frazemi le majhen delež vseh frazemov — zelo velik delež ekspresivno zaznamovanih frazemov namreč nima zaznamovane sestavine, kar pomeni, da je potrebno razloge za kvalifikator ekspr. ob frazemih v SSKJ iskati drugje. Nasprotno pa lahko pri frazemih, označenih s posebnimi ekspresivnimi kvalifikatoiji, potrdimo zvezo med zaznamovanostjo sestavine in frazema pri dveh posebnih ekspresivnih kvalifikatorjih, ki opredeljujeta negativno konotacijo frazema, in sicer v četrtini primerov pri kvalifikatorju nizko in v veliki večini primerov pri vulg. Pri na ta način označenih frazemih se torej kaže zveza med zaznamovanostjo sestavine in frazema kot bolj relevantna.
V vzorcu samem se je dalo prepoznati nekaj skupin frazemov, ki imajo skoraj dosledno kvalifikator ekspr., vendar smo na ta način opredelili le slabo četrtino frazemov, prav tako pa tudi ni razlike med kvalifikatorjem ekspr. ob frazemu v frazeološkem gnezdu in ob frazemu v ilustrativnem gradivu. Ostane tako le možnost, da smo izbrali napačne kriterije, ali pa, da smo iskali kriterije tam, kjer jasno niti niso bili opredeljeni, kar podpirajo ugotovitve o številu nefrazemov v frazeoloških gnezdih, dejstvo, da imajo isti frazemi enkrat kvalifikator, drugič ne, in umeščanje istih frazemov enkrat v gnezdo, drugič zunaj njega. Ponovimo lahko Petermannovo misel (1988: 306), da avtorji SSKJ niso imeli jasne koncepcije za zapis frazemov, in dodamo, da so jih tudi s kvalifikatorjem ekspr. označevaU predvsem intuitivno.
147
! /IK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   CLANKIi
Literatura
Kmecl, Matjaž (1983). Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod RS Slovenije za šolstvo.
Bvržišnik - Kolšek, Erika (1988). Frazeologija v moderni. Magistrska naloga. Ljubljana.
Kržišnik, Erika (1987/88). Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava št. 2, 143-162.
--(1989/90). Frazeologija v osnovni in srednji šoli. Jezik in slovstvo št. 6,134-141.
--(1994a). Frazeologija kot izražanje v »podobah« (91-103). V: Martina Križaj - Ortar, Marja
Bester, Erika Kržišnik. Pouk slovenščine malo drugače. Trzin: Different.
--(1994b). Slovenski glagolski frazemi. Doktorska disertacija. Ljubljana.
--(1998). Socialna zvrstnost in frazeologija. XXXIV. seminar slovenskega jezika, literature in
kulture. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakultete, 53-69.
Vidovič Muha, Ada (1972). Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne leksike. VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakultete, 35-52.
Majdič, Viktor (1970). Frazeologija. Naši razgledi št. 5. Ljubljana: Delo, 138-139.
Petermann, Jürgen (1988). Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I-IV). Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 301-310.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I (1987). Ljubljana: SAZU in Državna založba Slovenije.
Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki (elektronska izdaja) (1998). Ljubljana: SAZU in DZS.
Stramljič Breznik, Irena (1999). Prispevki iz slovenskega besedoslovja. Maribor: Slavistično društvo.
Toporišič, Jože (1973/74). K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo št. 8, 273-279.
Žele, Andreja (1993). Ekspresivne oz. čustvenostne oznake v slovarstvu. Slavistična revija št. 41, 529-534.
Nataša Logar UDK 811.163.6
SUMMARY
QUALIFIER expr. IN THE DICTIONARY OF THE SLOVENE STANDARD LITERARY LANGUAGE AT THE LEVEL OF PHRASEOLOGY
The paper aims at determining the role of qualifier expr. of qualifier expr. with phrasemes in a phraseological clus-
(= expressive) used with phrasemes in The Dictionary of ter and those outside them. On the basis of comparison
the Slovene Standard Literary Language. By its very with unmarked phrasemes, several groups of phrasemes
nature, this qualifier is redundant when it is used with with specific lexical and semantic properties were se-
phrasemes in a narrow sense of the term, as expressivity lected which were regarded as the most likely candidates
is their basic property. The expectation that one of the to receive qualifier expr. However, they represented only
reasons for marking phrasemes with an expr. -type quali- a quarter of the total sample of phrasemes that actually
fier is its expressive content, was confirmed in those carry this qualifier. This finding imphes that in marking
phrasemes which carry two specialized expressive qualifi- phrasemes as expr. - apart from certain inconsistencies
ers, viz. low (substandard) and vulg., while in a sample of and errors in recording and marking phrasemes - the
546 phrasemes marked expr. this correlation is not pre- dictionary's authors were mainly guided by their language
sent. Similarly, no difference was found between the role instinct.
148
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Alojzija Zupan Sosič UDK 821.163.6-312.9199"
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Fantastika in sodobni slovenski roman ob koncu stoletja
Ne
I enavadna resničnost fantastične literature ni več samo izmišljena besedilnost — postaja prava, otipljiva in čisto navadna vsakdanjost. V novem tisočletju se futurološke predstave in napovedi' uresničujejo še hitreje, meje med verjetnim in neverjetnim pa se počasi tudi odpravljajo. Zato bo tole razmišljanje o fantastični literaturi kar kmalu postalo nostalgično poročilo o nekdanjih časih, ko je le bralec »vstopal« v Uterama besedila in ko se mu »izmišljene« resničnosti še niso vrivale v njegovo majhno in varno običajnost.
Takšen (poseben) status resničnosti, ko se predvidevanja znanstvene fantastike spreminjajo v znanost, ta pa spet povratno nazaj v literarna besedila, na določen način odseva tudi poetika sodobne proze, v kateri so literarni teoretiki in zgodovinarji v šestdesetih letih 20. stoletja odkrili očitno povezovanje in prelivanje fantastičnih žanrov (Becker in Hallenberger, 1993: 141-144). Tudi v Sloveniji je t. i. »nova proza«^ začela obnavljati nekatere literarno manj cenjene žanre, med njimi znanstveno fantastiko in pravljico, tako da so že sedemdeseta leta, še bolj pa osemdeseta, razprla svoj literarni prostor fantastičnim prvinam. Pri stapljanju žanrov med seboj je odigrala pomembno vlogo ravno fantastika, ki se je naselila predvsem v takratno prevladujočo kratko prozo in poezijo. Ko je v osemdesetih letih ustvarjanje romanov upadlo, je v devetdesetih svoj primanjkljaj nadomestilo^ z množico modificiranih'* fantastičnih žanrov, kot so pravljični, anti/utopični, grozljivi oziroma srhljivi roman.
Sodobni slovenski roman devetdesetih let se namreč zgleduje po tradicionalnem romanu, njegov model pa modificirajo različne post/modernistične preobrazbe. Glavni izvor njegovih modifikacij
Aldous Huxley je že leta 1932 v Krasnem novem svetu svaril pred »produkcijo« ljudi. Zavodi za razplod in prilagoditev (Hatcheris and Conditioning) so po tehnologiji vizionarsko presegli biološko znanje iz leta 1931, ko so »izdelovali« pet osnovnih vrst človeških zarodkov, ki so jim že ob rojstvu določili njihovo (podrejeno) vlogo. Ali se ta persvazivna antiutopija ne uresničuje že v današnjem kloniranju (če drugih napovedi iste antiutopije niti ne omenjam)?
^ »Nova proza« je poimenovanje za umetnike, ki so ustvarjali na začetku sedemdesetih let: M. Švabič, U. Kalčič, E. Filipčič, V. Kavčič, B. Gradišnik, B. Jukič, T. Perčič in M. Kleč.
^ Pri preštevanju bibliografskih enot v NUK-u sem ugotovila naslednje razmerje med številom romanov v obdobjih 1980-1990 in 1990-1998: v prejšnjem desetletju je izšlo okoli 160 romanov, v zadnjem desetletju 20. stoletja pa (kljub krajšemu obravnavanemu časovnemu obdobju) kar 307 romanov. Če so bila osemdeseta leta čas kratke proze, so devetdeseta nedvomno čas romana.
"* Fantastika se vpleta tudi v zgodovinski roman tako, kot je to značilno za historiografsko metafikcijo in njeno postmodernistično medbesedilnost, za katero L. Hutcheon (1988) predvideva premostitev vrzeh med preteklostjo in sedanjostjo bralca ter željo ponovno napisati zgodovino v novem kontekstu. Fantastična vključitev zgodovinske resnice (npr. Skamperletov roman Kraljeva hči in Merčev Galilejev lestenec) v še vedno najpogostejši slovenski romanopisni žanr (zgodovinski roman) je dokazala sodobnost zgodovinskega sveta s perspektive družbenih manjšin, ki je v opoziciji z zgodovinopisjem.
149
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   CLANKlI
je sinkretizem romanesknih struktur,^ ki je narekoval vzporejanje in mešanje različnih vrst romanov v okviru enega romana. Poleg razcveta fantastičnih žanrov je posebnost slovenskega romana na prelomu tisočletja tudi t. i. pokrajinska fantastika (Lainščkovi, Tomšičevi in Žabotovi romani) z zazrtostjo v eksotičnost slovenskega obrobja, t. j. Prekmurja, Istre in Prlekije. Ravno pri teh »pokrajinskih« pisateljih se pojavlja vprašanje natančne določitve fantastike, saj je literarna kritika njihova dela ob izidu označevala za romane magičnega realizma. Na to oznako so jo navedle nekatere podobnosti (obnavljanje mita, ciklični čas, vaška skupnost ...), ki so povzročile, da je spregledala bistvene razlike njihove fantastičnosti, ki jo zaradi navezanosti na posebne pokrajinske izvore lahko imenujemo le pokrajinska fantastika. Najnovejši slovenski romani so namreč modificirani tradicionalni romani (izjema je le Gluvičeva postmodernistična kriminalka Vrata skozi, 1997), ki so si iz postmodernistične poetike izbrali le nekatere, najpogosteje formalne postopke; zato še vedno ohranjajo klasično podobo fantastičnosti. To bom pred kratko predstavitvijo fantastičnih besedil teoretično pojasnila tako, da bom opisala razlike med fantastiko v ožjem in širšem smislu, fantastiko in magičnim realizmom ter »klasično« fantastiko in fantastiko postmodernističnega besedila. Fantastične romane bom obravnavala po žanrih (pravljični, antiutopični, grozljivi roman), v katerih bom največ pozornosti posvetila romanom pokrajinske fantastike. Tudi romani, v katerih fantastika ni osrednja strukturna in vsebinska prvina, torej ni odločilna za vrstno poimenovanje, z razpršenimi fantastičnimi motivi'' dokazujejo, da se je v najnovejšem slovenskem romanu zelo povečal delež fantastike.
Pogled v čarobno kroglo fantastike^ razkrije njeno raztegljivost in spremenljivost, iz živobarvnosti definicij pa izlušči edino skupno ugotovitev številnih raziskovalcev: fantastično vedno prestopa neke meje, lahko meje naravnih zakonov, razuma, človekovih izkušenj logike realnega sveta ah pa meje standardnih pripovednih pravil in jezikovnosemantičnih polj (Grahek, 1995: 24). Glede na takšno obsežnost je potrebno fantastično razmejiti v širšem smislu od ožjega razumevanja fantastike.
Kot splošen termin fantastika zajema katerokoli literarno vrsto, ki se izogiba »realistični«^ predstavitvi zunanjega sveta (Baldick, 1990: 81), torej obsega tudi pravljice, znanstveno fantastiko in literaturo nesmisla. Tako pomeni fantastična literatura v širšem smislu zbirni pojem za besedila (Wilpert, 1989: 679), ki prestopajo realistično raven z nerealnim, nadrealnim, nenaravnim, grozljivim, grotesknim, bizarnim, okultnim, vizionarskim in s čudežnim, čarobnim, srhljivim, sanjskim, halucinatoričnim oziroma njihovimi kombinacijami (razen religiozno-mitoloških besedil). Ožja definicija fantastike, ki je v literamoteoretičnem diskurzu fantastičnega zadostovala za natančno podobo fantastičnega, izhaja iz razmejitve Tzvetana Todorova med tremi tipi fantastičnega: čudno (nenavadno), čudežno, fantastično. Obstoj fantastičnega je po Todorovu omejen samo na trajanje junakove oziroma bralčeve negotovosti in dvoma, aH se je nadnaravni dogodek resnično zgodil ali je samo plod domišljije. Junakovo aH bralčevo omahovanje med
Zanrski sinkretizem je bistvena določnica splošnega romanovega značaja že od njegovega začetka naprej. Ravno v zadnjem desetletju 20. stoletja je ta skupna romaneskna poteza pri nas očitna v prepletu različnih vrst romanov, ki preoblikujejo njegovo tradicionalno osnovo.
* Med zanimivimi romani z razpršenimi fantastičnimi motivi (takšni so Izganjalec hudiča — T. Perčič, 1994; Jesen je — E. Filipčič, 1995; Pokopališka ulica — M. Kleč, 1995; Demoni slavja — R. Šeligo, 1997) se je najbolj inovativna in konotativna fantastika zapisala Tamari Donevi (1967) v proznem dela Dnevnik gospe Angele (1994). Navidezno nesmiselno dogajanje (Frida pelje na sprehod svojo nogo, nato jo skuha in skupaj s sosedom Srečkom poje) izhaja iz ironičnih zamenjav (bistvenih) prisojevalnih karakteristik predmetov, živah, ljudi ah pojavov. Prefinjena ironija in groteska fantastičnega postaneta ob natančnem razkritju prenosno-primeijalnih mehanizmov globoko kritični.
^ Termin fantastika anglosaksonska veda obravnava dvojno: kot obsežno (posebno) vrsto s podtipi ah kot skupno ime za katerokoli fiktivno delo, ki ni predvsem naklonjeno »realistični« (tudi njena ahistorična zamejitev je tu problematična) predstavitvi znanega sveta. Kategorija vključuje nekaj hteramih žanrov: basen, pravljico, znanstveno fantastiko, ki opisujejo izmišljene svetove, v katerih delujejo magične moči in ostale neverjetnosti. Slovenska literarna veda upošteva drugo uvrstitev, saj literaturi s fantastičnimi prvinami prisodi zbirni pojem fantastična literatura, ne pozna pa posebne literarne vrste s takšnim imenom — delno tudi iz razloga, ker so njeni podtipi že samostojne literarne vrste. Njeni romaneskni žanri so sodobna pravljica, znanstvena fantastika, anti/utopija, srhljivi oziroma grozljivi roman. Jakob Jaša Kenda (1998: 173) predvideva, da bodo drastične spremembe v odnosu do fantastičnega v prihodnosti celo zahtevale odpravo te kategorije.
15Q
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
naravnim in nenaravnim pojasnilom dogodka določi tri različne načine fantastičnega: če se dogodek lahko razumsko razloži, je literarno delo čudno (nenavadno), medtem ko iracionalna razlaga prevaja fantastično v čudežno — torej je fantastično vmesna stopnja med čudnim in čudežnim. Fantastično v ožjem pomenu lahko torej omejimo kot tisto neverjetno, ki ne obstaja v preverljivi (»objektivni«) resničnosti ali v kolektivni fantaziji človeštva, ampak je »izdelek« individualne avtorjeve ustvarjalne domišljije (Grahek, 1995: 26). Fantastično v tem smislu izloči pravljice, znanstveno fantastiko in literaturo nesmisla, vendar je potrebno pri tej redukciji opozoriti na razlike med ljudsko in sodobno pravljico, saj so iz ožjega konteksta fantastike izločene le ljudske pravljice. V preteklosti je veljala ostra ločnica' med fantastiko ter pravljico (mišljena je ljudska pravljica) in znanstveno fantastiko, danes pa se je v umetni (oziroma knjižni, umetniški, moderni, sodobni, literarni) pravljici razrahljala. Ljudska pravljica namreč obsega ponovljive in predvidljive obrazce, fantastične prvine (Horvat, 1986: 348) v njej vedno izstopajo posamično, zato ne ustvarjajo nobenega koherentnega sveta, drugačnega od sveta, ki spoštuje zakonitosti izkušenjske resničnosti. Nasprotno pa v umetni pravljici vedno lahko najdemo dve popolnoma izdelani in osamosvojeni področji fikcionalne stvarnosti. Fantastična raven je postavljena nasproti drugi, omejeni z zakonitostmi izkušenjske resničnosti. Zaradi velike popularnosti pravljic v drugi polovici dvajsetega stoletja v (Severni Ameriki in zahodni Evropi — Bacchilega, 1997: 2) je tudi fantastično začelo prevzemati pravljične motive in snovi, hkrati pa je uvajalo nove oblike in členitve pravljic v žanrskih oblikah popularne kulture (Gravenitz, 1973: 50). Ker sodobna pravljica tako kot fantastika vzpostavlja hkrati dva konfliktna koda in tako načrtno razbija harmonično sliko sveta svoje predhodnice, t. j. ljudske pravljice, jo novejša vrstna identiteta prišteje v ožji sklop fantastike.
Za natančnejšo razlago razlike med fantastičnim v ožjem smislu in magičnim realizmom se zdi najprimernejša strnjena teorija Beatrice Amaryll Chanady, ki je pri razločevalnih kriterijih fantastike (povzemam jih iz Virk, 2000: 125-128) izhajala iz določitve najbolj uveljavljenega teoretika fantastičnega, Tzvetana Todorova. Pri tem je tri razvejane kriterije fantastičnega vzporejala z določnicami magičnega realizma, kjer je poiskala njune podobnosti in razlike. To je lahko storila zato, ker je magični realizem razumela kot literarni način (mode), ki je prisoten v večini proznih tipov (v nasprotju z večino teoretikov, ki ga obravnavajo kot temeljno smer postmodemistične proze). B. A. Chanady je (prav tako T. Todorov) zagovarjala hkratno navzočnost dveh ravni realnosti, naravne in nadnaravne, ki ostaneta antinomični, ker avtor fantastičnega besedila tudi na koncu zgodbe ne razjasni vseh skrivnosti oziroma ne pove vseh podatkov. Pri primerjavi fantastičnega in magičnega realizma je teoretičarka izpostavila dve pripovedni prvini: implicitnega avtorja'" m pripovedovalca. Implicitna avtorja fantastičnega besedila in magičnega realizma se ji zdita podobna, saj oba opisujeta situacije, v katere ne verjameta, in v realistično osnovo vnašata nadnaravno. Različna pa sta pripovedovalca, saj v magičnem realizmu nadnaravno ni predpostavljeno kot problematično (takšno je v fantastičnem besedilu), zato bralca ne zbega. V magičnem realizmu sta namreč oba svetova enako upravičeno utemeljena, samoumevna in naravna, zato je odpravljena logična antinomija, po kateri se določa fantastično besedilo.
^  Nadzgodovinski pojem »realistično« pomeni v tem kontekstu predstavljanje preverljive, objektivno dane resničnosti na način fiktivne osvetlitve njenih pojavov.
'  Todorov je fantastiko razmejil od pravljice in znanstvene fantastike, saj je njun svet samozadosten in tako drugačen od našega, da ne pogrešamo kavzalne logike.
Termin implicitni avtor je uvedel W. Booth za razumevanje avtorja kot vsoto moralnih in vrednostnih določil besedila. Z njim je hotel poudariti razliko med eksplicitnim (očitno prisotnim) pripovedovalcem in implicitnim — skritim, tistim, ki ga ne zaznamo (kot osebo). Medtem ko je Booth v implicitnem avtorju še razbral enkraten in intencionalen vpis resničnega (konkretnega, zgodovinskega) avtorja, strukturalisti vez med resničnim in implicitnim avtoijem prekinejo. Ti implicitnega avtoija razlagajo kot nevtralno organizacijsko (ne pa aksiološko, etično ali stilno) žarišče besedila. Po tej spremembi je implicitni avtor pomenil samo še umetniško perspektivo besedila, ki upravlja estetsko recepcijo (Biti. 1997: 20). Kompleksnejše razumevanje imphcitnega avtoija kot »agencije« za posredovanje besedilnih informacij vključuje celotno mrežo vključenosti implicitnega avtorja v literarno socialno okolje.
151
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI^
Predstavljeni svet magičnega realizma izgleda enovit in konkreten, zato se bralec nikoli ne sprašuje, ali je nekaj verjetno ali ne, saj gre za verjetnost in logičnost na besedilni, ne pa na semantični ravni. Razmerje implicitnega avtorja" (ta prepozna nadnaravno kot nasprotno zakonom narave, vendar opiše nadnaravni dogodek kot naravni) ali pripovedovalca do besedilne resničnosti je torej v magičnem realizmu podobno kot v pravljicah. V obeh pripovednih oblikah (v pravljicah že po naslovu ali stereotipnem začetku) bralec hitro sprejme čudežnost ali nenavadnost za običajno besedilno resničnost, ki s presenetljivostjo ne motivira več, saj pozna njena pravila o vsebinski drugačnosti in izjemnosti pripovedi. Že razmerje pripovedovalca in implicitnega avtorja do zunaj- in znotrajbesedilne resničnosti dokazuje, da magičnega realizma ne moremo prenašati na slovenske romane (za besedila magičnega realizma so po predlogu literarne kritike veljali nekateri Tomšičevi in Lainščkovi romani), to tezo pa podkrepijo tudi vsebinski in sociološki kriteriji,'^ ki jih slovenski romani ne izpolnjujejo.
Magični realizem namreč skuša ohraniti mitsko zavest o celovitosti sveta z mitom kot medbesedilnostjo, »kot obliko soočenja s tujim govorom in tujimi (literarnimi in neliteramimi) tradicijami, kar je lepo zajeto v pojmih polifonija in polimitija« (V. Roloff, v: Virk, 2000: 133). Sociološko določilo pa zelo široko paleto pripovedništva skrči na literarna besedila iz držav t. i. tretjega sveta. Ta literarna dela s svojo metafikcijskostjo problematizirajo evrocentrično pojmovano realnost in izpisujejo svoje, literarno prilagojene mitske predstave, ugledane skozi evropsko civilizacijsko logiko. Ravno zadnje (sociološko) razlikovalno načelo magičnega realizma omeji veliko količino fantastičnih besedil le na postkolonialne države, v evropsko-ameriških besedilih pa nenavadnost prepozna za značilnosti fantastične literature, kjer zaradi medsebojnega spajanja (in učinkovanja) niso več vidne meje med fantastiko v ožjem in fantastiko v širšem smislu.
Posebna fantastika magičnega realizma se loči od »klasične« fantastike, prav tako tudi od fantastike postmodernističnega besedila. Postmodernistična resničnost je namreč samo še resničnost literarnega konstrukta, saj se izmika tudi iz zanesljive (modernistične) prisotnosti v sami zavesti. Glede na postmodernistično obliko metafikcije in medbesedilnosti, ki sta samorefleksivni, samoosveščevalni in samorazkrinkovalni, postmodernistično besedilo opozarja na fikcijsko konstrukcijo zunaj- in znotrajbesedilne resničnosti. Ker se mu torej izmikata zunanja in notranja resničnost, mu preostane samo še samonanašalnost (Virk, 2000: 65) oziroma samo literarno besedilo in njegov jezik. Osveščenost ustvarjalnega postopka ter/ali pripovednih prvin in ubeseditvenih načinov pripelje do zanimivih besedilnih pojavov fantastičnega značaja.
Postmodernistično besedilo deluje fantastično zaradi pluralnosti resnic in nenehnega spodkopavanja (relativiziranja) lastnega diskurza. Formalno je prepoznavno kot vnos različnih citatov, navedb, opozoril, ko se z vzporejanjem ne/družljivih zgodb, pripovedovalcev, perspektiv, literarnih oseb ter dogajalnih prostorov izpostavi presenetljiva resničnost. Npr. literarni liki iz drugih literarnih obdobij ali del se srečajo v enem besedilu, pri tem pa se »izposojeni« literarni liki skrivnostno pojavljajo ali brišejo — npr. J. Fowles: Ženska francoskega poročnika, G. Gluvič: Vrata skozi. V njej bralec na začetku nelogične ali nesemantične povezave zaznava kot nenavadne, čudne ali čudežne. Ko pa si v medbesedilnosti in metafikcijskosti išče rešitev skrivnostnosti besedila, sprejme prestopanje meja verjetnega za besedilne norme, a v tistem trenutku fantastično v pravem pomenu izgine. Odpravljena je namreč logična antinomija dveh konfliktnih kodov, zato iracionalne podobe sveta bralca ne zmedejo (njihova problematičnost je zbegala bralca v fantastiki). Tako kot v magičnem realizmu so tudi v postmodemističnem proznem besedilu vsi svetovi enako upravičeni, utemeljeni in samoumevni oziroma naravni, zato se bralec preneha spraševati o smiselnosti in pripovedni upravičenosti fantastičnih motivov ali nenavadnih zgodbenih
Pravljica in magični realizem sta primerljiva samo na osnovi razmerja implicitnega ali eksplicitnega avtoija do besedilne resničnosti, saj je pravljica zaradi stalnih (klišejskih) mehanizmov zelo predvidljiva, manj inovativna in v vsebinskem smislu neprimerljiva z magičnim realizmom.
O teh sta pri nas razpravljala J. Kos in T. Virk, podobno kot večina odmevnih evropsko-ameriških teoretikov postmodernizma: V. Roloff, D. Janik, T. D'haen idr.
152
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
načel. Izmuzljiva in nedoločljiva, vedno odprta besedilna resničnost po eni strani omogoča fantastične prvine, po drugi pa jih z avtoreferencialnostjo medbesedilnosti in metafikcije zmanjšuje ali ukinja, posebej še bralcem, ki poznajo načela postmodemistične poetike. »Postmodemistična fantastika« namreč izhaja iz nenavadnosti besedilnih inovacij medbesedilnosti in metafikcijskosti, to so npr. vstop že uveljavljenih literarnih likov v novo prozno okolje, vključitev klasičnih literamih odlomkov v nastajajoče besedilo, nehierarhična časovnost in prostorskost, sprevračanje ustaljenih resnic ali ponarejanje in prevpraševanje zgodovine, nenehno opozarjanje na sam akt pisanja, njegovo fiktivnost oziroma na razvijanje zgodbe, namerno ukinjanje besedilne koherentnosti, logičnosti in enotnosti ... Ta posebna oblika (postmodemistične) fantastičnosti sproti briše meje med verjetnim in neverjetnim, zato bralec v njej ne išče več pomenskih razlag, ne omahuje niti se ne zaveda prisotnosti dveh konfliktnih kodov (Chanady). Ker (postmodemistične) fantastičnost hitro razkrinka kot medbesedilno in metafikcijsko spremljevalko, jo sprejema kot v pravljičnem ali satiričnem besedilu, ne pa kot v fantastičnem v ožjem smislu. Takšna postmodemistična fantastičnost,'^ vezana na poetiko postmodemistične proze ali njenih (zgolj formalnih) postmodernističnih postopkov, pri nas v devetdesetih letih ni bila tako opazna. Prevladovala je namreč fantastičnost (v ožjem in širšem smislu) različnih fantastičnih žanrov in romanov t. i. pokrajinske fantastike.
Fantastični žanri (pravljični, antiutopični, grozljivi roman)
Pravljični roman
Pravljični roman je nova vrstna oznaka, ki sem jo izbrala po ključu dominantne žanrske osnove za štiri sodobne romane: Oštrigeca, Zrno od frmentona; Nekdo je igral klavir in Tanaja. Pisatelji so vanje vgradili pravljico kot osrednjo stmkturno-vsebinsko prvino, tako da sta njihova pravljična perspektiva in določujoča pravljična pripovedna ravnina, zgrajeni na shematični dinamiki boja med dobrim in zlom, postala odločilna za poimenovanje.'" Naslonitev na shematizme ljudske pravljice (ploski značaji pravljičnih likov, njihovo »selstvo«,'^ enodimenzionalnost, antropomorfizacija, časovnoprostorska nedoločljivost ...) v teh romansiranih pravljicah je odločilna za prepoznavanje prevladujoče pravljične osnove. Njeno pravljičnost je potrebno navezati na sodobno pravljico, ki je notranji harmonični red ljudske pravljice sprevmila v bivanjsko negotovost modernega subjekta. Fantastika se je v teh pravljičnih romanih napajala iz ljudske pravljice in se podredila pravilu pravljičnih konvencij.
V sodobni pravljici Oštrigeca (1991) Marjana Tomšiča (1939) poteka dogajanje na dveh osamosvojenih področjih (tako kot je značilno za fantastično literaturo — Chanady, 1985: 5) fikcionalne stvarnosti: eno tvori arhaična Istra z verovanji in magijo, dmgo pa dogajalni prostor tistih literarnih oseb, ki vztrajno zavračajo čudežno, fantastično ali pravljično. V romansirani pravljici potepuh Boškin kroži po okoliških istrskih vaseh, gnan od (neznanih) slutenj in vzgibov. S svojo čudežno močjo pomaga ljudem in živalim, ves čas pa se bori s hudobnimi silami — s Štafuro kot predstavnico črne magije — in hrepeni po svoji ljubici Vitici — izbranki bele magije. Na
'"^ Postmodemistična fantastičnost se je pojavila v postmodernistični kriminalki Vrata skozi (1997) G. Gluviča in romanih z nekaterimi postmodernističnimi postopki: Pimlico (1998) M. Dekleva; Nekdo je igral klavir (1997) B. Jukiča; Izganjalec hudiča (1994) T. Perčiča; Kraljeva hči (1997) I. Škamperleta.
''' »Prvostopenjsko« besedilo — pravljica — mi je pomenilo poimenovalno podlago, iz katere je »drugostopenjsko« besedilo (Genette, 1982: 450-451, v: Juvan, 2000: 169) narejeno in od nje odvisno. Sledila sem znani Barthesovi tezi (S/Z, 1970) o besedilu kot tkanini različnih kodov oziroma kasnejši Genettovi o večžanrskih sestavinah besedila. Štirje pravljični romani so namreč zmes različnih romanesknih oblik (npr. Zrno od frmentona je pravljični, družbenokritični in psihološki roman. Nekdo je igral klavir pa je pravljični in erotični roman), a sem jih zaradi dominantne žanrske osnove — pravljice — poimenovala za pravljične romane.
'^ »Selstvo« je izraz, ki ga je natančneje razložila A. Goljevšček (1986) kot pomembno lastnost pravljičnega junaka. Ta je namreč po pravljični logiki izbran za potovanja oziroma selitve iz kraja v kraj. Njegovo selstvo je sprožilec številnih avantur, ki delujejo na bralca kot šifra brez ključa. Pravljični junak se zaveda, da se mora odzvati vsakemu klicu in se neprestano seliti.
153
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKlI
drugačno, fantastično oziroma pravljično perspektivo nas opozorijo že začetna Boškinova čudežna dejanja (ozdravitev krave in kmetice Savronke) in neobičajna eksistenca glavnih junakov (vaškega posebneža Boškina, vilinske Vitice in njene nasprotnice — štrige Štafure). Izvor fantastičnosti je poleg arhaičnosti dogajalnega prostora (Istra s svojimi verovanji in ostanki magije) tudi antropomorfizacija žive in nežive narave. V njej se drevesa, trava, zelišča, mrtveci, osli, reka ... poosebijo (govorijo, se prepirajo, razmišljajo) in vplivajo na delovanje glavne osebe, pravljično oživljanje narave pa ima tudi poseben estetski pomen.
Fantastični liki in dogodki (skakanje sena z voza, jezdenje na ognjenem oslu, izganjanje hudiča, snetje glave z ramen in njena ponovna namestitev ...) ter ciklični čas so zapeljali literarno kritiko v napačno oznako: magični realizem. Tudi ostala Tomšičeva dela istrskega opusa (Šavrinke, Olive in sol, Noč je moja, dan je tvoj, Kožuni, Glavo gor, uha dol, Vruja) ne spadajo v to posebno smer sodobnega romana, saj nadnaravne dogodke (predvsem) pripovedne osebe zaznajo in razumejo kot nekaj nenavadnega. Fantastične pojave Tomšič v besedilu celo sam poimenuje prividi in videnja, prav tako poskuša njihovo enigmatičnost vedno »prevesti«'* v racionalen in skeptičen jezik.
Izvir pravljičnosti in fantastičnosti drugega pravljičnega romana Zrno od frmentona (1993) M. Tomšiča je spet arhaična vaška skupnost. Delovanje magičnih onostranskih sil napovedujejo slutnje, naključja, sanje, znamenja. Pred nesrečo ali smrtjo pa posvarijo ali ohranijo le tiste literarne osebe, ki so ohranile nezaveden stik z naravo in mitom. Roman o trpljenju Šavrinke Tonine se od mitske Istre obrača tudi h konkretni družbeni resničnosti. Tonina je bila namreč po krivici zaprta, vendar jo je ravno njena pravljična izbranost, prepoznana v zaupanju v magijo in simbolno moč matere, rešila psihične pogube v zaporu.
Drugačen način pojavljanja fantastičnih prvin je značilen za roman Nekdo je igral klavir (1997) Borisa Jukiča (1947), kjer je dosledna erotizacija prelila presenetljivost nenavadnosti v zgolj literarno erotično igro. Zgodba romana je namreč zelo razdrobljena, tako da lahko določimo le zgodbeni okvir: glavni junak se potika po gostilnah in hribovskih vaseh, doživlja in zapisuje erotične avanture, tesno prepletene z ljudskimi pravljicami. Pripovedovanje in zapisovanje pravljic kot modernistično pretrgan tok zavesti širi in preoblikuje nekaj ljudskih pravljic (Janček Ježek, Pepeluhar, J^avljica o lisici. Kaj je najlepše, najmočnejše in najdebelejše na zemlji). Skrajni pripovedni manierizem vzbuja vtis modernistične hkratne prisotnosti več dogajalnih plasti, v katerih je fantastičnost vezana izključno na medbesedilne pravljične osnove, ki se skozi roman ves čas preoblikujejo.
Več pravljičnih (predvsem strukturnih) kot fantastičnih pripovednih sestavin vsebuje tudi pravljični roman Tanaja (1996) Sanje Pregl (1970). Personificirani predmeti in pojmi ne prinašajo več čudežnosti ali nenavadnosti — podobno kot nenavadna zunanja zgradba romana in nekaterih pravljičnih zgodb postanejo po nekajkratnih ponovitvah le še nefunkcionalna dekoracija.
Fantastičnost pravljičnega romana devetdesetih let izhaja iz ljudskih pravljic in (pravljično) fantastičnih zgodb, ki jim je skupno ljudsko verovanje v nadnaravno in čudežno ali pa le shematičnost pravljične strukture. Skepsa pripovedovalca, glavne osebe aH implicitnega avtorja o obstoju druge (fantastične) ravni dogajanja pa naveže fantastičnost štirih slovenskih pravljičnih romanov (Oštrigece, Zrno od frmentona. Nekdo je igral klavir, Tanaja) na sodobno pravljico, ki zaradi hkratne prisotnosti dveh konfliktnih kodov postane fantastična v ožjem smislu.
Primorski pisatelj paranormalne sposobnosti Istranov, ki jih Hteramo opisuje, takole utemelji: »V svojih knjigah to v veliki meri ironizrram. Čeprav vem, da je veliko res, pišem, češ, no ja ... Ne vem, to delam nezavedno. Kot da bi se ves čas zagonetno smehljal. So pa to resne stvari, zelo resne. Nekaterih se ne da razložiti ...« (Pavlic, 1994: 41.)
154
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI!
Antiutopični roman
Fantastika antiutopičnega''' romana deluje podobno kot fantastika pravljičnega romana: glavne literarne osebe (prav tako bralca) ponavadi ne osuplja, pač pa jih vedno znova aktivira in vključi v nenavadno dogajalno okolje. Pri tem (svoje) okvire znanstvene fantastike^* presega z bivanjsko negotovostjo sodobnega subjekta (kot v pravljičnih romanih). V vseh petih antiutopičnih romanih (Filio ni doma, Ptičja hiša, Harmagedon, Satanova krona. Smaragdno mesto) je v okvir anti/utopije vloženih več tipičnosti različnih romanesknih žanrov, ki so preoblikovali in obogatili tradicionalno žanrsko osnovo, ohranili pa antiutopično fantastičnost.
Ta je v romanih Filio ni doma (1990) in Ptičja hiša (1995) Berte Bojetu (1946-1997) vezana na represivno družbeno skupnost otoškega mesta in nedostopne hribovske vasice. Oba romana pripovedujeta zgodbo nesrečne ženske (Filio, Kaline), ki zaradi lastne in družbene poškodovanosti propada. Na zgodbeni ravni je problem ohranitve zasebnosti (individualnosti) izražen s spolno dominacijo, stopnjevano s posilstvom kot edinim uzakonjenim načinom (telesne) ljubezni. Čeprav je za oba romana značilna odsotnost tehnokratskih zamisli, so njune antiutopične iznajdbe glavne »proizvajalke« fantastičnosti: zakonito uničevanje družine (ločeno življenje moških in žensk, odvzem fantov po osmem letu starosti, državno urejanje umika prisilnih spolnih srečanj), ptičje vizije, halucinacije kot posebna oblika upora proti uniformirani skupnosti.
V romanu Harmagedon (1997) Toneta Perčiča (1954) je fantastika osrednje zdraževalno in strukturno načelo pomensko neuravnoteženih motivnih drobcev, ki združeni nenehno prekinjajo zgodbeno linijo (časovno linearnost), jo negirajo in zrelativizirajo celotno dogajalnost na (post/modernistično) idejo znotrajbesedilne svobode (Zupan Sosič, 2000: 251). Najbolj zanimiva je domislica o gojenju koloradskih hroščev. V Sloveniji prihodnosti, razdeljeni na manjše državice (Dežela zase, Panonija dolenjska, Panonija štajerska), ki se kar naenkrat znajde v absurdni vojni, intelektualec Bredi poskuša vzgojiti gromozanske hrošče. To se mu posreči, a država pozabi na svoje »orožje«, zato v kleti zaprti in sestradani hrošči ne požrejo sovražnika, ampak predstavnika države: policaja.
Naslednja antiutopična romana ponujata klasično fantastiko antiutopij — nenavadne (ali še neuresničene) tehnične zamisli. V Satanovi kroni (1993) Milia Mazzinija (1961) predstavljajo prihodnost tele iznajdbe: tehnično (vrhunsko) izpopolnjena izdelava reklam, videofon, neverjetno razvit varovalni sistem, usmerjeno izživljanje negativne energije meščanov, androidi; v Smaragdnem mestu (1991) Marjetke Jeršek (1961) pa električni taksi, leteči cadillac, hišni roboti, medplanetarna vozila, vesoljske postaje.
Polzastrta prepoznavnost izmišljenega mesta je v vseh petih antiutopičnih romanih velikokrat izrabila svojo fantastičnost za didaktične učinke (kot v že omenjenih pravljičnih romanih), saj je želela s simboličnostjo opomniti na dmžbene napake, z grotesknim protagonistovim bojem pa prebuditi zavest o pomembnosti individualnosti: fantastične podobe niso bile tako skrivnostne in zabrisane, kot so v zadnjem napovedanem fantastičnem žanm — grozljivem romanu.
Od treh fantastičnih vrstnih predlog (pravljični, antiutopični, grozljivi roman) je ravno grozljivi roman izrabil najmanj žanrskih konvencij. Grozljiva fantastika v njem ni bila osrediščena okrog (žanrsko) razpoznavnih jeder. V njihovem žanrskem prepletu je nemogoče, hkrati pa nesmiselno iskati dominantne stmkture, ker so enakopravno upoštevane še dmge vrste (erotični, detektivski.
Antiutopija, negativna utopija ali distopija je naslednica utopije {gr. eutopos pomeni neobstoječ, izmišljen svet), ki se je poimenovala po izmišljenem otoku in naslovu knjige Utopija (1561), v kateri je Thomas Morus predstavil idealno državo. Distopija (Polič, 1988: 16) pa je, nasprotno, delo, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja.
Sodobno literamoteoretsko označevanje razume obe vrsti (utopijo in antiutopijo) za zgodnji stopnji ali predslopnji znanstvene fantastike, saj sta tudi naravnani v drugačen čas in prostor, skoraj izključno v neznano prihodnost. Znanstvena fantastika pa prav tako kot manipulacijo prostora in časa zahteva tudi navezavo na (naš) konkreten prostor in čas. Ravno uravnovešena simbioza nemimetičnega in mimetičnega nudi najbolj prepričljiv način opisa alternativne družbe. Ta je v antiutopiji, kjer so družbeni zakoni orodje pritiska in manipulacije, presunljiva, ker je naravnana k permanentnemu antagonizmu posameznika in skupnosti (Zupan Sosič, 2000: 246).
155
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI;
kriminalni roman ...). Romani namreč svojo fantastiko črpajo iz posebnih pokrajinskih pogojev (močvirne ravnice, obilnosti vode, megle) ter arhaičnega odnosa ljudi do naravnih ali skrivnostnih pojavov, lastne eksistence in razmerij v vaški skupnosti. Zato sem zgledovanje pri grozljivem, srhljivem oziroma gotskem romanu in njegovi novejši različici vampirskem romanu ter iz njega podedovano grozljivo fantastiko v zadnjem razdelku združila pod skupnim naslovom pokrajinska fantastika.
Pokrajinska fantastika
Marjan Tomšič, Feri Lainšček in Vlado Žabot so v svojih romanih približali in aktualizirali slovensko »obrobje«. Njihova remitizacija in obnavljanje regionalne eksotičnosti Istre, Prekmurja in Prlekije sta na začetku devetdesetih let ravno pravi čas posegla v zgodovinski trenutek utrjevanja narodne identitete. Vsi trije »regionalni« pisatelji si niso podobni samo po vključevanju in preoblikovanju pravljic, vraž, nenavadnih starih zgodb, ljudskega verovanja in prepričanja v literarna dela (to so počeli tudi drugi romanopisci devetdesetih, npr. S. Pregl, B. Jukič, L. Kovačič ...). Vanje so namreč vnesli tudi miselno ozadje arhaične pripovednosti, sprožilko različnih magičnih učinkov. Ta je poleg cikličnega pripovednega časa in časovnoprostorske neumestljivosti zavedla literarno kritiko v oznako magični realizem. Čeprav so avtorji opozaijaU, da gre za poseben magični realizem, se je to poimenovanje nekaj časa vendarle le ohranilo. S stahšča razlike med fantastiko, magičnim realizmom in postmodernistično fantastiko medbesedilnosti in metafikcije (razloženo na začetku razprave) lahko fantastiko v treh romanih (Ki jo je megla prinesla, Volčje noči, Namesto koga roža cveti) opredelimo kot vzporednost dveh konfliktnih pripovednih svetov, verjetnega in nenavadnega/čudežnega. Čeprav včasih glavne osebe fantastičnost sprejmejo kot nekaj naravnega, ga z razumske distance ogrožajo ostali literarni liki, vključno s pripovedovalcem, ali implicitni avtor. Tudi vsebinsko (polifonija in polimitija) in sociološko določilo (v magični realizem spadajo besedila iz postkolonialnih držav) magičnega realizma onemogočata oznako magični realizem in dovoljujeta oznako napovedanih romanov za fantastične v ožjem smislu, združene pod novim poimenovanjem pokrajinska fantastika.
Feri Lainšček (1959) v romanu Ki jo je megla prinesla (1993) že v uvodnem motu nagovori skrivnost (kot M. Tomšič v uvodu Oštrigece). Iz njene nerazrešenosti izvira stalno tesnobno razpoloženje, katerega vzvode lahko navežemo na grozljivi roman. Od njegovih predpisanih vzorcev so prisotni nenavadni dogodki in stanja počasne izgube zavesti (postopno blaznenje Cirija, mesečništvo Malega in duhovnikove moreče sanje). Pokrajinska fantastika črpa grozljive nianse tudi iz izbire okolja, t. j. tipične (Lainščkove) prekmurske ravnice, v kateri ima zlo najprej zapeljivi videz, nato pa grozljivo iztreznitvenega. Že na začetku romana duhovnik Jon Urški sreča lepega ptiča, ki ga kliče čedalje globlje v močvirje. Ko izgubljen tava po njem, se mu kovač in njegova domačija zazdita kot edino zatočišče, vendar pa se preobrazita v hudobca in mučilnico, saj hoče kovač najprej podkovati kravo, nato pa podkuje kar Jona. Njuna grozljiva fantastičnost postane odločilna za glavnega junaka, ki mu usodne preobrate napovedujejo motivi nenavadnih predmetov oziroma živali. Glede na njihovo znotrajbesedilno kognitivno »motiviranost« jih lahko razdelimo na tri skupine:
a) logični napovedniki: močvirje, megla, brezpotje, tavanje, nelagodje pred novo službo,
b) nelogična skrivnostna znamenja: ptica vodnica, podkovanje krave, sprememba krofov v konjske fige, nastanitev belih gosi v župnišču, gaganje Malega
c) simbolni znaki: lepljivo blato (trajna tesnoba), izpuljen kravji rog (kri napove zločine), groteskni podobi Kristusa (sprevržena vloga cerkve ali transcendence nasploh).
Največ fantastičnosti vsekakor izseva naslovna oseba Magda Gregorjan. Za njeno grešno ljubezen z župnikom Janošem je njen otrok kaznovan s slepoto, vas pa s poplavo. Zaradi nje, femme fatale, imenovane opisno (ki jo je megla prinesla), se začnejo še v ostale ljubezenske zveze (Malega, Cirija) vrivati grozljivi prizori.
156
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Tudi v Volčjih nočeh (1996) Vlada Žabota (1958) ljudska mitologija ni več odrešujoče in katarzično območje (kot npr. v Tomšičevih delih). Folklorna fantastika usmerja destrukcijo vaške skupnosti skozi poganske podobe: močvirskega duha Vrbana in njegove pomočnice, moč čarobnega napitka in čaja, volčje preobrazbe. Dokončno razkrinkana je šele na koncu romana, ko tudi glavni literarni lik, pijanec Rafael, v blasfemičnem božičnem okrasju (bele pasje kože, okrasje iz praproti, suhega cvetja in listja na zidovih ter lestencih, rjavo rumena pogača z grotesknimi usti in očmi, okrašena z vrbovim listjem) prepozna zmago črne magije. Stalno (alkoholno) omamljeni cerkovnik Rafael je namreč medij nadnaravnih sil, ki jih razbira na tipično fantastičen način. Skozi ves roman se sprašuje, ali so nenavadni dogodki le čutna slepila, proizvod domišljije, prestopa v izvenzavestna stanja (pijanost, spanec, otopelost po hudih fizičnih naporih ...), ali pa bi jih lahko razložil z zakoni domačega sveta (Todorov, 1987: 6). Bralec" vednostno prehiti neodločnega Rafaela, če si je iz literarno predelanega koda satanizma razvozlal vsaj blasfemično zvezo profesorja (satana) in Jemime (njegove učenke — čarovnice). Njun simptomatičen izgled (bledica obrazov, čuden, hladno živalski odblesk oči, izpitost in prosojnost kože ter nemir, razdraženost in begavost) ter spreminjanje v volčjo oziroma živalsko podobo sta povezana z vampirskim romanom (kot novejšo različico grozljivega romana). Rafael že na začetku deluje kot izbrana (nedolžna) žrtev, ki zvečer sama povabi nezemeljske sile v hišo. Te si upajo blizu tudi zaradi odsotnosti verske zavzetosti (vas nima župnika niti cerkvenih obredov) ali predstavnikov trdne racionalne zavesti. V vsa skrivnostna dejanja ga ne prisilijo, pač pa zmamijo s svojim vabljivim videzom, tako da lahko v spolni nenasitnosti prepoznamo seksualne konotacije vampirstva. S čutno zapeljivostjo demoničnega (ženske so lepotice, otroško »prestrašene«) je Zabot povezal motive in učinke grozljivega in erotičnega romana. Združitev rastoče negotovosti razkrinkavanja nadnaravnega je v sodobni slovenski prozi tako najbolj uspešno povezal z erotično napetostjo — ravno srhljivost grešnosti je erotične prizore iztrgala iz letargične otrplosti ostalega dogajanja.
Nenehno, za bralca že bolestno naporno omahovanje protagonista oblikuje ritmizirana pripoved z dvema jezikovnima posebnostima, s simboličnim neutrumom in pogojniško stavčno obliko. Prva stilna izbranost, značilna za Cankarjev in Pregljev slog (Zadravec 1996: 163), je stopnjevala negotovost celo do očitne hermetičnosti. Sugestivno moč simboličnega neutruma (je zaškrebljalo, je zaropotalo, se je zaslišalo) sta bogato izrabila že Drago Jančar (predvsem v Galjotu, 1978) in Berta Bojetu (Filio ni doma, 1990; Ptičja hiša, 1995), ki sta jo prav tako kot Žabot povezovala s pogojniško stavčno obliko (vezniki kot bi, kot da bi, kakor bi uvajajo glagol, ki se navezuje še na nedoločne zaimke in prislove). Žabot je zahrbtnost videza pri opisu simboličnega dogajahiega prostora skril v epitetonezo (pogosto uporabljeni pridevniki ah prislovi: namuljen/o, posiljen/o, potuhnjen/o), Lainšček pa v glagole (videti, zdeti, izgledati ...), njuno skupno osrediščenost na posebno pokrajinsko fantastiko pa najbolj zrcali zelo skrben izbor dialektizmov.
Poleg pokrajinske specifike se je v Lainščkovem romanu Namesto koga roža cveti (1991) fantastika napajala tudi iz tipičnega ciganskega hrepenenjaj^" ki ga uvajajo simbolični predmeti in prerokbe: bela violina, izgubljeni amulet, napoved ciganke babe Fikale in Čotke ter cigana Bažika Joška Bačija. Glavni junak Halgato mora propasti, vendar ne samo zaradi svoje tragične ciganske usode, ampak tudi zaradi obremenjenosti z umetniško senzibilnostjo oziroma mitom o ljudskem godcu, ki ga ljudstvo zavrača. Prekletstvo^' njegove bele violine napoveduje negativno semantiko bele barve (npr. bele gosi) v Lainščkovem naslednjem romanu Ki jo je megla prinesla.
''^ Fantastično literarno delo ne sme imeti okvira, v katerem nam pripovedovalec pove, da je uokvirjena zgodba produkt sanj ali kakršnihkoli drugih patoloških stanj (npr. blodenj). S tem bi označil privide za laž že sam pripovedovalec in ne šele bralec (Sirk, 1988: 402).
Matej Bogataj (1992: 88) ga poimenuje kar čef (slovenske ustreznice namreč ni) in ga opiše takole: »Če se torej hrepenenje izogiba in umika pred akcijo v svet zasebnega in sentimentalnega, se čef z nase usmerjeno akcijo — ali pa s takšno, ki zadevo še dodatno in izdatno poslabša — hote odreka spravi, pomiijenosti, konformizmu. Bolečino, ki jo povzroči v sebi trajajoče hrepenenje, čef pozunanji, manifestira, spravi na dan, in sicer vedno na tak način, da razbija družbo in napada njene konvencije.«
157
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
V sklopu^^ pokrajinske fantastike se je v treh romanih (Ki jo je megla prinesla, Volčje noči. Namesto koga roža cveti) fantastika razvila iz dediščine arhaičnega razumevanja sveta, naravnih pojavov in človekove eksistence, severovzhodni slovenski prostor pa jo je obarval še s posebno panonsko^' melanholijo. V eksotičnost (prekmurskih) ravnic, v njihovo močvirnost, blatnost in neprehodnost sta Žabot in Lainšček vsadila intenzivne fantastične prizore grozljivega romana. Njun projekt fantastike, ki je opredeljen z odnosom do konceptov resničnega in umišljenega, je stavil na strah in neugodna čustvena razpoloženja (nelagodje, nevednost, dvom, sram, tesnoba ...). Prizori grozljive fantastike so postali vzvodi najmočnejše čustvene zgoščenosti pripovedi, hkrati pa tudi osrednja gibala narativnega toka oz. dogajalnosti. Odstiranje videza privlačnosti z varljivih podob zla je posodobilo in poživilo sodobni slovenski roman devetdesetih let. Njegovo fantastiko lahko navežemo na žanrske (črpanje iz pravljice, antiutopije in grozljivega romana) in tematske (remitizacija Istre in Prekmurja — pokrajinska fantastika) vzpodbude. V vseh analiziranih »fantastičnih« romanih je učinkovitost^'* fantastike v izražanju občutka za radikalno drugačen svet omajala referencialni status njihovih povedi (Attebery, 1991: 28-41), s semantično odprtostjo in nezaključenostjo romanov pa poglobila razpršena hterama sporočila.
Viri
Bojetu, Berta (1990). Filio ni doma. Celovec-Salzburg: Založba Wieser. Bojetu, Berta (1995). Ptičja hiša. Celovec-Salzburg: Založba Wieser. Jeršek, Maijetka (1991). Smaragdno mesto. Ljubljana: Eurospekter.
Jukič, Boris (1997). Nekdo je igral klavir. Murska Sobota: Pomurska založba. (Zbirka Domača književnost).
Lainšček, Feri (1993) Ki jo je megla prinesla. Ljubljana: Prešernova družba. Lainšček, Feri (1991). Namesto koga roža cveti. Ljubljana: Prešernova družba. Mazzini, Miha (1993). Satanova krona. Celovec: Založba Wieser. Perčič, Tone (1997). Harmagedon. Ljubljana: CZ.
Pregl, Sanja (1996). Tanaja. Kranj: GOZD — Gorenjska založniška družba. Tomšič, Marjan (1991). Óstrigéca. Ljubljana: Založba Mladika. Tomšič, Marjan (1993). Zrno od frmentona. Ljubljana: CZ. Žabot, Vlado (1996). Volčje noči. Murska Sobota: Pomurska založba.
Halgatov oče si je belo violino pridobil na nemoralen način. Njegova sestra, mlada ciganka, je bila všeč nekemu mejašu, ki mu je za pripravljeno srečanje z njo obljubil dolgo zaželjeno belo violino. Ker ciganki možak ni bil všeč, mu je pobegnila, a pri tem izgubila življenje. Halgatov oče je violino dobil, za vedno pa izgubil notranji mir. Ko umre, prepusti violino sinu Halgatu in tako prenese prekletstvo nanj, saj je bil vsak, ki je igral nanjo, obsojen na samoto.
V sklop Pokrajinske fantastike bi po tematski usmerjenosti spadala tudi romana M. Tomšiča (Óstrigéca, Zrno od frmentona), ki sem ju zaradi očitnega (prevladujočega) upoštevanja pravljičnih žanrskih določil uvrstila v razdelek Pravljični roman.
F. Lainšček je v intervjuju (Pavlic, 1993: 44-45) razložil posebnost oziroma magičnost Prekmurja: »Prekmurje je nekaj posebnega, geografsko, jezikovno, tu so drugačni sentimenti. Ampak tega ne bi reduciral samo na Prekmurje, to je neka posebna panonska melanholija, moj kolega je rekel »stepska melanholija« ...
Preučevalci fantastike se strinjajo, da fantastike ne presojamo glede na pripadnost izkušnji, čeprav fantastika prav tako vsebuje verjetne karakteristike, dogodke, postavitve. Bolj upoštevamo njeno učinkovitost v izražanju občutka za drugačnost (Attebery, 1991: 28^1), saj prisotnost fantastičnih dejavnikov omogoča izredno zgoščeno organizacijo zapleta; ker pa podaljšuje in vzdržuje negotovost, odlično »služi« gradnji pripovedi (Todorov, 1987: 95).
158
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   CLANKIÍ
Literatura
Attebery, Brian (1991). Fantasy and the narrative. Style 1, 28^1.
Bacchilega, Cristina (1997). Postmodern fairy tales. Gender and narrative strategies. Philadelphia: University of Pennsylvania press.
Baldick, Chris (1996). The concise Oxford dictionary of literay terms. Oxford, New York: Oxford university press.
Becker, Siegried in Hallenberger, Gerd (1993). Konjunkturen des Phantastichen. Anmerkungen zu den Karrieren von Science Fiction, Fantasy und Märchen sowie verwandeten Formen. LiU: Zeitschrift für Literaturwissenschaft und Linguistik 92,126-141.
Biti, Vladimir (1997). Pojmovnik suvremene književne teorije. Zagreb: Matica hrvatska.
Bogataj, Matej (1992). Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti. Literatura 17, 87-89.
Chanady, Amaryll Beatrice (1985). Magical reaUsm and the fantastic resolved versus unresolved antinomy. New York, London: Garland.
Graevenitz, Gerhart von (1973). Die Setzung des Subjekts. Untersuchungen zur Romantheorie. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.
Grahek, Sabina (1995). Fantastično, pravljično in nonsesno. Otrok in knjiga 39^0, 24-37.
Horvat, Dragutin (1986). Umjetnička bajka — pokušaj genološkog odredenja. Umjetnost riječi 4, 341-358.
Hutcheon, Linda (1988). A poetics of postmodernism: History, theory, fiction. New York, London: Routledge.
Juvan, Marko (2000). Intertekstualnost. Ljubljana: DZS. (Literarni leksikon 45).
Kenda, Jakob Jaša (1998). Novejše teorije fantastične literature. Literatura 83-84, 161-189.
Kos, Janko (1995). Postmodernizem. Ljubljana: DZS. (Literarni leksikon 43).
Pavlic, Darja (1994). Umetnik deluje kot kristal. Intervju z Marjanom Tomšičem. Literatura 35, 36-47.
Polič, Branko (1988). Poetika i politika Vladimira Majakovskog. Zagreb: Globus.
Sirk, Stanislava (1988). Fantastično in fantastična literatura. Slavistična revija 4, 399^17.
Stockwell, Peter (2000). The poetics of science fiction. London: Longman.
Todorov, Tzvetan (1987). Uvod u fantastičnu književnost. Beograd: Pečat.
Virk, Tomo (2000). Strah pred naivnostjo. Ljubljana: Literamo-umetniško društvo Literatura. (Zbirka Novi pristopi).
Zadravec, Franc (1996). Vlado Žabot, Pastorala — demitizacija v imenu ljubezni. Slavistična revija 2,155-163.
Zupan Sosič, Alojzija (2000). Ptiči, hrošči in androidi v smaragdnem mestu (sodobni slovenski antiutopični roman ob koncu stoletja). 36. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 243-361.
Zupan, Alojzija (1998). Žensko in ptičje. Literatura žensk in antiutopičnost ptičjega sveta v književnosti Berte Bojetu. Literatura 85-86,132-158.
Wilpert, Gero von (1989). Sachwörtebuch der Literatur. Stuttgart: A Kröner Veriag.
159
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKIJ
Alojzija Zupan Sosič UDK 821.163.6-312.9"199"
SUMMARY
FANTASY AND THE END-OF-20"--CENTURY SLOVENE NOVEL
Fantasy marked the Slovene novel of the 1990s more than ever before. Its origins may be related to genre (fairy tale, anti-Utopia and horror novel) and thematic (re-mythisation of Istria and Prekmuije - regional fantasy) impulses. Fantasy of the fairy-tale novel derives from folk tales and (fairy) fantasy stories, while in the anti-utopian novel it reaches towards science fiction inventions or methods of a repressive society of the future. In regional fantasy novels, which modelled themselves mainly on the
horror novel, it developed from the heritage of an archaic understanding of the world, natural phenomena and the individual's existence. The fact that there are also numerous contemporary Slovene novels in which fantasy, though not central to their structure or content (and thus not genre-determining), is present in dispersed fantastic motifs, proves that the role of fantasy in the most recent Slovene novel has significantly increased. i|
160
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št.'
JUBILEJI
Ob življenjskem in delovnem jubileju prof. dr. Ade Vidovič Muha
Svojo življenjsko obletnico je namreč profesorica Ada Vidovič Muha zaokrožila še z izidom knjige Slovensko leksikalno pomenoslovje, kar najbolj smiselno in povedno odslikuje način prepletanja njenega življenja in dela, življenjsko samoumevnost nenehnega snovanja in iskanja ter potrjevanje oz. utrjevanje že doseženega. Njeno osnovno vodilo, tako življenjsko kot delovno, je poštena doslednost v izbrani stroki, kar si zelo površinski opazovalec lahko razlaga zgolj kot strogost.
V rodni Pivki oz. v Št. Petru na Krasu se je že v osnovnošolskih klopeh lahko srečala s priznano pesnico Ludoviko Kalan, ki bi danes lahko bila sinonim za tisti stari učiteljski kader z občudovanja vredno širino. Lahko je občudovala za tisti čas bogato knjižnico slavista dr. Antona Požarja, ki je tedaj župnikoval v rodnem Šempetru, in si pri njem izposodila kakšno leposlovno knjigo. Delovnost in doslednost pa je pridobila od staršev, predvsem od očeta, ki je s posebnim zanimanjem spremljal njeno šolanje, še zlasti poznejše strokovno delo in znanstveno delovanje. Verjetno v gimnazijskih letih, ko jo je na gimnaziji v Postojni poučeval tudi znani poliglot, sicer romanist in leksikograf Josip Pavlica, še ni mogla vedeti, da jo bo stroka zanesla najprej prav v leksikologijo.
Iz rodnega Šempetra je v Ljubljano odnesla trdnost, ki jo na tem delu Slovenije utrjuje buija, in malo izročilne kraške trme, ki človeku še kako prav pride. 1959. leta je na Filozofski fakulteti vpisala smeri slovenski in srbohrvaški jezik s književnostma. Vzporedno je obiskovala tudi lektorata češkega in ruskega jezika.
V smislu slavističnih centrov na Češkem in v takratni Sovjetski zvezi se je pri seminarju profesorice Brede Pogorelec že lahko seznanjala z osnovami strukturalistične jezikoslovne teorije. Široko področje strokovnega zanimanje njene profesorice, od zgodovine slovenskega jezika do jezikovne zvrstnosti in stilne razslojenosti, sodobnih jezikovnih, zlasti sociolingvističnih pojavov, predvsem pa spoznanje, da mora slovenski knjižni jezik na podlagi teorije modernega evropskega jezikoslovja postati predmet samostojnega znanstvenega jezikoslovja, ji je omogočilo utrditev njene lastne suverene jezikoslovne usmeritve. Že med dodiplomskim študijem se je pri češkem lektoratu pri odličnem bohemistu profesorju Borisu Urbančiču dodobra seznanila s češkim jezikom in kulturo. Ta jo je tudi kot dober znanec čeških leksikologov leta 1963 skupaj s še nekaj mladimi bodočimi uredniki slovarja napotil na podiplomsko izpopolnjevanje na Karlovo univerzo v Pragi. To praško obdobje in seveda praška šola, srečevanja z vidnimi češkimi jezikoslovci, kot je bil Alois Jedlička, in pa mladostna navdušenost so jo po vrnitvi potegnili v slovarsko delo, v leksikološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Strokovni dialogi in razčiščevanja z mladogramatikom Antonom Bajcem, s pronicljivim analitikom Jakobom Riglerjem in delovna doslednost Staneta Suhadolnika so jo izoblikovali v leksikologinjo. In ker prva zaposlitev, kot prva ljubezen, praviloma trajno zaznamuje človeka, svoje leksikološko znanje prenaša na današnje generacije študentov. Bila je soavtorica in sourednica prvih treh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970,1975, 1979) in višja strokovna sodelavka v leksikološki sekciji. Posledica natančnega potrpežljivega
161
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
JUBILEJI
slovarskega dela in vzporednega študija je magistrsko delo Pomen pridevniške besede in njena skladenjska zveza (1977). Pomenska sistematizacija pridevniških besed z njihovimi podstavami, ki odkrivajo pomenska razmerja, potrebna za razvrstitev v levem prilastku, je našla svoje mesto v Novi slovenski skladnji in v predelani slovnici J. Toporišiča.
Želja po pedagoškem delu pa jo je konec sedemdesetih pripeljala na katedro za slovenski knjižni jezik in stilistiko, kjer je od leta 1995 redna profesorica za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Delovna intenzivnost ji je posledično omogočala izoblikovanje lastnih samostojnih stališč, ki so jo osvobajala pri strokovnem delovanju ob slovenističnih avtoritetah, kot sta Breda Pogorelec in Jože Toporišič. V razvoj slovenskega skladenjskega besedotvorja se je intenzivno vključila z utemeljitvijo slovenskega skladenjskega besedotvorja — uvedla in definirala je pojem besedotvorne skladnje, ki jo kot enota določa skladenjska podstava. Svoj prispevek k slovenski besedotvorni teoriji je potrdila in obranila z doktorsko disertacijo Zloženke v slovenskem knjižnem jeziku leta 1983. Predelano in problemsko razširjeno delo je leta 1988 izšlo v knjigi Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk in v začetku devetdesetih svojo znanstveno trajnost še utrjevalo v polemičnih nadaljevankah o slovenski besedotvorni teoriji s profesorjem Toporišičem. V smislu, da je kritika v bistvu spodbuda in znak, da te opazijo, je nadaljevala svoje delo. Tudi v njem, čeprav je strokovno, se tu in tam opazi navezanost na domači kraj — kako si sicer razlagati, da npr. zgledu Zemlja —zemeljski sledi kar Pivka — piv-(š)ki (SSB: 132) ali pa pripombe »beseda je uporabljana na Pivškem«. Lahko bi rekli, da njen pester opus samo potrjuje njeno večkrat izrečeno stališče, da »jezikoslovje, odrezano od jezikovne ustvarjalnosti, ne more biti verodostojna veda. V enaki meri tudi literarna veda brez jezikovnih razčlenitev ne more ohraniti ustvarjalne celovitosti /.../«.
Ker je bibliografija profesorice Ade Vidovič Muha izšla v Slavistični reviji (2000/48, št. 1:105-118), bodo področja njenega delovanja tu predstavljena zgolj v kratkem opisu.
Podiplomsko praško obdobje jo je s prakticiranjem češčine zaneslo tudi v prevajalstvo s prevodi Jana Grossmana, Ludovika Askenazyja, Bohumila Hrabala, Františka Benharta, Ivana Vyskocila, Milana Kundere idr., objavljenih v Problemih, Naših razgledih. Sodobnosti in pri Mladinski knjigi. Pogosti pa so bili tudi že bolj leksikološko naravnani prispevki, kot npr. Razmišljanje o činitelju, faktorju, dejavniku, Zunaj in izven. Kdaj upravičiti in kdaj opravičiti, o razlikah med pokazateljem, pokazovalcem, kazalnikom in kazalcem, o žarkih alfa in o alfa žarkih (vse je izšlo v Gospodarskem vestniku leta 1968) ipd. Njene nekdanje inštitutske kolegice še danes povedo, kako so po njeni zaslugi bile opozorjene na zmrznjene in zamrznjene izdelke v trgovinah {Zmrzniti ali zamrzniti, JiS 1973/74, 19/8: 302-306). Ne moremo mimo nekaterih jezikovnozvrstnih in jezikovnostilnih prispevkov, kot npr. Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika (JiS 1971/72, 17/6, 178^186) in Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne leksike (SJLK 1972), ki so nanovo pridobljene slavistične smernice (spoznanja A. Jedličke, M. Šalingove in J. Zime) skušali uveljaviti tudi na slovenskem gradivu.
Kot že rečeno, je bila v osemdesetih osrednja tema njenega znanstvenega delovanja skladenjsko besedotvorje, s katerim je pojasnjevala tudi probleme in razvojne zmožnosti slovenskega strokovnega izrazja (Slovenski jezik v znanosti, 1985, 1989, 1996). Dokazuje tudi, da ji večinoma strukturalni vidik omogoča nova in nova aktualna branja zgodovinske jezikoslovne zapuščine, npr. Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi (1986: 349- 374), Zgradba tvorjenk v Brižinskih spomenikih (1989: 51-62), Besedotvorna tipologija »novoslovenskega« gradiva pri Miklošiču (1992: 173-190). S spoštovanjem do zgodovinske jezikoslovne zapuščine, zlasti še tiste prezrte, je s članki in razpravami strokovno in človeško oživila portret prvega slovenskega strukturalističnega jezikoslovca Radivoja Fracisca Mikuša in tako po dolgih letih vsem nam približala tega med Slovenci kar pozabljenega jezikoslovca. Tudi nekatere jezikoslovne ocene, kot je tista o Novi slovenski skladnji J. Toporišiča (SR 1984, 32/2: 142-125), prinašajo poleg obravnave posameznih jezikovnih pojavov dragocen večravninski pregled sodobne jezikoslovne problematike, v tem primeru recimo konkretne predloge za novo funkcij skoskladenjsko delitev besednih vrst.
162
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
JUBILEJI
V devetdesetih so v ospredje njenega zanimanja spet intenzivneje stopih leksikalno pomenoslovje, jezikovnosistemska stilistika in sociolingvistična vprašanja.
Obravnava še vedno ne povsem pomenskoskladenjsko dorečeno in zato zanimivo vprašanje določnosti v Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenskega jezika (1996: 115-130). Članka Razmerja med leksemi in homonimija (1997) in Cas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja (SJLK 1999) sta sistemsko uredila pomenoslovno izrazje in hkrati že napovedala profesoričino monografijo Slovensko leksikalno pomenoslovje. S prvotnostjo prostorskosti in iz nje izhajajočimi razmerji se ukvarja pri pomenskoskladenjskih in pretvorbenih povezavah med glagoloma biti in imeti v razpravi Pomenski preplet glagolov imeti in biti — njurui jezikovnosistemska stilistika (SR 1998, 46/4: 293-323).
Za razvoj slovenističnega jezikoslovja so pomembne tudi profesoričine ugotovitve in zahteve, objavljene v Delu, Večeru in Razgledih. Ugotavlja, da je dandanes za verodostojnost in aktualnost tako temeljnih kot aplikativnih slovenističnih jezikoslovnih raziskav nujna časovno podprta računalniška zbirka besedil (v slovenskem prostoru tako nastaja FIDA); raziskovalno in pedagoško jedro pa je potrebno nadgrajevati v smislu, da mora slovenski znanstveni oz. strokovni jezik postati sestavina študijskega programa vseh fakultet slovenskih univerz. Z jezikovnokultumega vidika je potrebna jezikovna svetovalnica, še naprej je potrebno razvijati programe za slovenščino kot drugi/tuji jezik (trenutno je slovenščina na več kot štiridesetih univerzah). V raziskovalni interes je potrebno enakovredno zajeti celotni slovenski prostor z vsemi avtohtonimi slovenskimi manjšinami — tu pa se računa na konkretno podporo odgovornih državnih institucij, saj »/.../ slovenisti jezikoslovci pač ne moremo prevzemati odgovornosti za stanje, ko bodo slovenščino čez dvajset ali trideset let raziskovali ameriški in francoski jezikoslovci kot izjemno zanimiv jezik z mnogimi staroslovanskimi relikti, ki se po nekaterih odročnih krajih celo še govori /.../«. In če povzamem, bistveni problem slovenščine danes je verjetno res v tem, da »mnogi ne znajo ali celo nočejo biti v svojem jeziku«, in »Kam? Koliko jih je, ki so res lahko svobodni zunaj njega?«
Strokovno delo profesorice Ade Vidovič Muha je vezano tudi na različna uredništva in pomembne strokovne funkcije. Poleg souredništva pri prvih treh knjigah Slovarja slovenskega knjižnega jezika je uredila zbornik Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (1986), bila urednica dveh zbornikov prispevkov s simpozijev Slovenski jezik v znanosti 1, 2 (1986, 1989), sourednica mednarodnega simpozija Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (1987), sourednica študijskih programov Slovenski jezik s književnostjo za študijski leti 1991/92 in 1993/94. Kot nacionalna koordinatorica mednarodnega raziskovalnega projekta Sodobne spremembe v slovanskih jezikih 1945-1995 je uredila zbornika 7ez(7c in čas (1996) in Slovenski jezik (Opole 1998). Od leta 1997 je pri Slavistični reviji glavna urednica za jezikoslovje. Sodelovala je na mnogih posvetovanjih, kongresih in simpozijih doma in v tujini. Predava tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Predavala je na univerzah v Tiibingenu, Bratislavi, Gradcu, Celovcu, Trstu, v letih 1996/97 in 1997/98 je bila gostujoča profesorica na Karlovi univerzi v Pragi itn.
Profesorica Ada Vidovič Muha je bila v letih 1990-92 tudi predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti, od leta 1996 je predstojnica katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko, od leta 1999 pa predsednica Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik.
Zdi se, da je od svojih profesorjev nasledila čut za vzgojo znanstvenega podmladka. Bistveni del njenega pedagoškega dela pa je tudi mentorstvo podiplomcem. Poleg vsebin seveda sem lahko začutila tudi nekaj vzgojne note, ki bi jo strnila v misel, da je stroka lahko človeku zelo human, pošten in včasih celo hvaležen zaveznik, če je tudi on do nje pošten in dosleden. In čeprav je današnji čas vse manj naklonjen nekajurnim strokovnim pogovorom, ki sem jih bila sama še deležna, še naprej računamo na njeno pripravljenost in odprtost za tvoren strokovni dialog.
Andreja Žele
ZRC SAZU v Ljubljani
163
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/0 L št. 4
OCENE  IN  POROČILA
Novi teoretični pogledi na skladnjo in semantiko v kognitivni znanosti
Dubrovniku sta od 2. do 10. septembra 2000 potekala seminar in konferenca z zgornjim naslovom. V seminarskem delu se je predstavilo pet predavateljev, in sicer Melissa Bowerman (Max Planck Institute, Nijmegen, Nizozemska), Daniel L. Everett (SIL, Brazilija), Ranko Matasovič (Univerza v Zagrebu, Hrvaška), James Pustejovsky (Brandéis University, Massachusetts, ZDA) in Robert D. Van Valin ml. (SUNY, at Buffalo, ZDA). Na konferenci pa je s kratkimi referati nastopilo 28 predavateljev. Predvsem seminarski del je ponudil nov pogled na skladenjsko teorijo, ki ga je marsikateri od predavateljev v konferenčnem delu uporabil kot ključni način jezikoslovnega preučevanja. Nekoliko podrobneje bom predstavila dogajanje v seminarskem delu.
1 Robert D. Van Valin, ml.: Skladenjska teorija^
Van Valin je doktoriral iz jezikoslovja na kalifornijski univerzi v Berkeleyu, poučeval je na mnogih priznanih univerzah, kot sta Stanford University, Temple University idr. Ukvarja se predvsem s teoretičnim jezikoslovjem, natančneje s skladenjsko teorijo in skladenjsko teorijo usvajanja jezika. Je avtor številnih knjig in člankov, med drugim soavtor knjig Functional Syntax and Universal Grammar, Syntax: Structure, Meaning & Function ... Trenutno je predstojnik oddelka za lingvistiko in kognitivno znanost na Državni univerzi v New Yorku (SUNY).
1.1 Pregled razvoja jezikoslovnih teorif od leta 1965^
Chomsky: Aspects,'^ 1965 Iz tega izhajajo
1.1.1 interpretativna semantika (Interpretative Semantics; predstavniki so: Chomsky, Jackendoff, Bresnan, Sag)
Iz nje izhajajo
'   Avtor je svoje predavanje naslovil preprosto s Skladenjska teorija, čeprav se je v njem predstavil kot utemeljitelj nove teorije z imenom Role and Reference črammar, torej slovnice vlog in povezav.
Da bi se izognili nepotrebnim terminološkim nesporazumom, ki nastanejo v takih primerih, bom vedno navajala tudi angleške ustreznice.
^   Tega leta je N. Chomsky objavil knjigo z naslovom Aspects of the theory of syntax, Cambridge. ^  Izhodiščno poimenovanje oz. slovenski prevod, ki ga predlagam, je podčrtan.
164
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE   IN   POROČILA
LI.1.1 teorija_ vezav m povezav, morda tudi vezavno-povezavna teorija^ (GB Theory, tj. Government and Binding Theory; Chomsky), iz tega pa je Chomsky leta 1995 razvil t. i. minimalistični program (Minimalist Program);*
1.1.1.2 leksikalno-funkcijska slovnica (Lexical-Functional Grammar; Bresnan 1982,1994,2000), ki se delno povezuje tudi z jedrno fraznostrukturno slovnico (Head-Driven Phrase Structure Grammar, Sag, Pollard, 1987,1994);
1.1.1.3 posplošena fraznostrukturna slovnica (Generalized Phrase Structure Grammar; Gazdar, Sag, Pullum), ki je osnova za
1.1.1.3.1 že omenjeno jedrno fraznostrukturno slovnico (Sag, Pollard) in
1.1.1.3.2 konstrukcijsko slovnico (Construction Grammar; Fillmore, Kay/Lakoff);
1.1.2 slovnica razmerij, morda tudi relacijska ali razmema slovnica (Relational Grammar; Postal, Perlmutter), iz nje izhajata
1.1.2.1 že omenjena leksikalno-funkcijska slovnica (Bresnan) in
1.1.2.2 slovnica vlog in povezav (Role and Reference Grammar, Van Valin, Foley, 1984, 1993, 1997); povezava z zadnjo je ohlapnejša, saj novi teoretični pristop izhaja neposredno iz generativne semantike,-
1.1.3 generativna semantika (Generative Semantics; Lakoff, Ross, McCawley, Postal), povezuje se tudi s slovnico razmerij (razmerno slovnico).
Teoretični pristopi, ki izhajajo iz generativne semantike, so
1.1.3.1 kognitivna slovnica (Cognitive Grammar, Langacker in Lakoff), iz te pa sledi povezava tudi s konstrukcijsko slovnico,
1.1.3.2 slovnica vlog in povezav (Role and Reference Grammar, Van Valin, Foley, 1984, 1993, 1997)7
1.1.3.3 funkcijska slovnica (Functional Grammar; Dik 1978,1989,1997);
1.1.3.4 in drugi funkcijski pristopi;
1.1.4 slovnica globinskih sklonov (Case Grammar; Fillmore), ki je osnova za
1.1.4.1 slovnico vlog in povezan
1.1.4.2 konstrukcijsko slovnico,
1.1.4.3 funkcijsko slovnico in
1.1.4.4 ostale funkcijske pristope (Givon, Thompson).
Van Valin se je v svojem predavanju posvetil predvsem naslednjim skladenjskim pojmom: stavčna zgradba (clause structure), leksikalna predstavitev glagolov* (lexical representation of verbs), struktura določil (argument structure), globinski sklon (case), ujemanje ah določanje' (agreement), sestava kompleksnih povedi (the structure of complex sentences).
GB Theory se nanaša na objavi Chomslcega iz leta 1981 in 1986, ko je izdal Lectures on government in binding (GB) in kasneje Barriers. V 80-ih je bila omenjena teorija glavna smer njegovega raziskovanja.
* Prim. Chomsky, Noam (1995). The minimalist program. Cambridge, MA: MIT Press. 7   Bolj ali manj uveljavljena kratica zanjo je RRG.
* V predavanju D. EvereUa se je npr. izkazalo, da imajo nekateri indijanski jeziki lahko v vlogi povedka celotne povedi.
165
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE   IN   POROČILA
Aspects Chomsky (1965) {
interpretativna semantika Chomsky, Jackendoff, ' Bresnan, Sag
slovnica razmerij^ . Postal, Perlmutter
/
gener/tivna semantika ^ Lakoff, Ross, McCawley, Postal
' slovnica globinskih sklonov Fillmore
vezavno-povezavna teorija: Chomsky leksikalno-funkcijska slovnica ^-^^
Bresnan (1982. 1994, 200Ó)^
posplošena fraznostrukturna^ islovnica
Gazdar, Sag, Pullum (1985)
minimalistični program "^Chomsky (1995)
->kognitivna slovnica Langacker, Lakoff
jedrna fraznostruktuma slovnica: Sag, Pollard (1987,1994)
konstrukcijska slovnica ^Fillmore, Kay/Lakoff
istali funkcijski pristopi jivon, Thompson
Od 1960 do 1970
1970 do 1980
1980 do danes
1.2 Slovnica vlog in povezav
Njen teoretični pogled na skladnjo združuje skladenjsko in semantično predstavitev povedi. Površinska struktura je odraz pomenskih sestavin, ki so združene v posamezno poved. Izhodiščni jezik preučevanja in oblikovanja teorije je angleščina.
7.3 Izhodišča RRG
1.3.1 Koncept Chomskega o avtonomni univerzalni slovnici (universal grammar).
a) Univerzalna slovnica je skladišče univerzalnih skladenjskih načel (Chomsky, 1998)'"
b) Sredstvo za usvajanje jezika (Language acquisition device — LAD).
1.3.2 Slovnica vlog in povezav (Van Valin, 1993; Van Valin, La PoUa, 1997)" trdi, da
a) skladnja ni avtonomna, zato tudi ne more biti »odlagališče« univerzalnih skladenjskih načel, kakor jih je predstavil Chomsky;
b) otroci oblikujejo slovnice'^ na podlagi bogate kognitivne (spoznavne) zmožnosti, ki ni izrazito jezikovna, zato ne moremo govoriti o avtonomnih sredstvih za usvajanje jezika (LAD);
c) je smiselnost pogleda N. Chomskega na univerzalno slovnico vprašljiva.
1.3.3 Van Valin loči dve vrsti univerzalij:
— semantično motivirane univerzalije, ki ustrezajo naslednjim skladenjskim enotam:
'  Ang. agreement. S tem pojmom zajema predvsem vpliv posameznih delov stavka na ostale, lahko bi prevedli tudi določanje, kar bi bilo morda ustreznejše, zaradi terminološke zasedenosti ujemanja v naši skladenjski teoriji.
'" Chomsky, N. (1998). Minimalist inquiries: the framework. MIT OPL 15. Dept. of Linguistics, MIT.
" Van Valin, R. D. Jr. (\99'i). Advances in Role and Reference Grammar. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins in Van Valin, R. D. Jr. &     PoUa, R. J. (1997). Syntax: Structure, meaning & function. Cambridge: Cambridge University Press.
'^ Avtor uporablja izraz grammars zaradi pravil, ki jih oblikujejo otroci na podlagi svojih zmožnosti usvajanja.
166
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE  IN   POROČILA
semantični elementi
skladenjske enote
povedje
določila v semantični predstavitvi povedja dopolnila
povedje + določila
povedje + določila + dopolnila
glagolsko jedro (nucieus) določila propozicijskega jedra obrobje
propozicijsko jedro
stavek (= propozicijsko jedro + obrobje)
Sestavine temeljne stavčne stmkture. STAVEK
STAVEK
PROPOZICIJSKO JEDRO"	
GLAGOL	
	
PROPOZICIJSKO JEDRO
Jana'
ljubljanski zrezek
OBROBJE
v gostilni.
— pragmatično motivirane univerzalije-}^
oblikovane so predvsem glede na to, katera sestavina je poudarjena (povedek, stavek ali določilo po Van Valinovi razvrstitvi)."'
1.4 Povezovanje in sklonsko označevanje^^
Temeljna pojma slovnice vlog in povezav sta tudi storilec'* in prizadeti," t. i. makrovlogi
(macroroles). Čeprav sta predstavljeni kot semantični kategoriji, sta ključni v povezavi med semantiko in skladnjo. Število makrovlog je odvisno od prehodnosti oz. neprehodnosti glagolov, pri čemer imajo prehodni glagoli obe makrovlogi, neprehodni pa zgolj eno,^'' kar je seveda pogojeno tudi s številom določil, ki jih zahteva vezljivost posameznega glagola.
Ugotovimo lahko, da so skladenjske funkcije odvisne od posameznih jezikov, semantične funkcije oz. makrovloge pa so (naj bi bile) univerzalne.
SKLADENJSKE FUNKCUE. PRIVILIGIRANA SKLADENJSKA DOLOČILA^i
Van Valin govori o privilegiranih skladenjskih določilih, pri čemer glede na jezik ločimo neposredna določila propozicijskega jedra" in posredna določila propozicijskega jedra,-^ glede na
Toporišič v Novi slovenski skladnji sloveni core s propozicijskim jedrom, Van Valin vanj šteje vsa določila, ki nastopajo v stavku zaradi vezljivosti posameznega glagola, mednje pa sodijo samo določila, ki so v stavku zaradi obvezne glagolske vezljivosti.
Van Valin govori o periphery, predvsem naj bi to ločevalo skladenjsko oznako od semantične.
Povzeto po: Lambrecht, Knud (1994). Information structure and sentence form. Cambridge: Cambridge University Press.
Npr. poudarjen povedkov del: ang. a) My car/It broke DOWN.; it. b) (La mia macchina) si e ROTTA.; c) fr. (Ma volture) elle est en PANNE.; č) jap. (Kuruma wa) KOSYOO-si-ta.
Linking and Case Marking.
Pojmu 'vršilec' za an. actor se namenoma izogibam zaradi uveljavljenih terminov pri označevanju globinskih sklonov. Storilec lahko označuje tudi vršilca (dejanja), ni pa nujno (lahko tudi nosilec lastnosti, dogajanja).
Za an. undergoer.
V slovenščini je seveda mogoča polnopomenska poved Dežuje, v angleščini pa se glasi It rains. Privilegirana skladenjska določila — PSD (privileged syntactic argument — PSA). '^'^ An. Direct Core A rgumen t (s).
167
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE  IN   POROČILA
njihovo število pa jezike deli na tiste z a) največjim številom makrovlog (npr. angleščina) in b) najmanjšim številom makrovlog (npr. dirbalščina).^'*
SEMANTIČNI MAKROVLOGI. Storilec in prizadeti sta lastna vsem jezikom, torej sta univerzalni makrovlogi. Z naraščajočim številom določil, ki jih zahteva posamezno povedje, se povečuje zaznamovanost posameznega določila kot makrovloge.
Van Valin je v svojem seminarju predstavil mnogo primerov iz korejščine, dirbališčine, nekaj pa tudi iz italijanščine, francoščine in angleščine, zato je morda utemeljitev njegovega pogleda na skladnjo bolj izrazita v teh jezikih, ki jih tukaj ne navajamo. Ker pa je postala ta skladenjska teorija zelo priljubljena v zadnjih letih in ker jo uporabljajo tako za preučevanje že izumrlih kot živih jezikov, jo v obrisih predstavljamo tudi na tem mestu.-'
2 Melissa Bowerman: Medjezikovni pogledi na zgodnje usvajanje prvega jezika
Mellissa Bowerman je trenutno višja raziskovalka na Inštitutu Maxa Plancka za psiholingvistiko. Leta 1964 je diplomirala iz psihologije na stanfordski univerzi in leta 1971 doktorirala na harvardski univerzi iz socialne psihologije. Ukvarja se z oblikovanjem konceptualnih domen prostora, vzročnosti, časa ..., njihovo semantično strukturiranostjo in medjezikovnimi razlikami pri učenju jezika.
Melissa Bowerman, ki se je v svojem predavanju ukvarjala predvsem z besednim, skladenjskim in morfološkim pogledom na zgodnje usvajanje jezika, si je za ponazoritev svojega dela izbrala različno dojemanje predlogov v več jezikih. Kot izhodiščni sistem je predstavila predloge, ki označujejo prostorska razmerja v angleščini, in jih primerjala z nemškim, korejskim in tudi majevskim jezikom tzotzil.
Nove raziskave, ki so bile narejene v zadnjih desetih letih, kažejo, da med jeziki obstajajo bistvene razlike v domnevnih temeljnih pomenih oz. v tem, kako so ti razvrščeni. Otroci so se že pri 18 mesecih skupaj s sovrstniki sposobni učiti jezikovnospecifičnih semantičnih sistemov. Pri tem nastajajo težave pri povezovanju oblike in pomena, zato morajo otroci s svojimi kognitivnimi zmožnostmi oblikovati nove semantične kategorije na osnovi izkušenj z jezikom.
Težave s povezovanjem oblike in pomena^*" pri usvajanju jezika, povezane z različnimi konceptualnimi domenami, so bile razvrščene tudi po Talmyjevi tipologiji.^' Z analizo napak, ki so jih otroci delaU pri uporabi predlogov, pa so prišli do ugotovitve, da otroci že zelo mladi razvijejo občutek za tipološke lastnosti v svojem jeziku in jih nato uporabljajo v svojem lastnem (hipotetičnem)^ sistemu. Melissa Bowerman je predstavila še ugotovitve primerjalne raziskave o
^ Ast. Oblique Core Argument(s).
Pri hierarhiji izbiranja makrovloge, ki bo zavzela mesto osebka, je storilec višje od prizadetega. Dirbalščina in ostali (skladenjsko) ergativni jeziki pa makrovlogo, ki je na najnižjem mestu, vedno izberejo za osebek. Pri prehodnih glagolih je prizadeti vedno osebek, pri neprehodnih glagolih pa je osebek tista makrovloga, ki nastopa ob glagolu (npr. storilec pri glagolu 'teči' in prizadeti pri glagolu 'umreti'). Ti jeziki pa z antipasivizacijo prehodne glagole spremenijo v neprehodne in tako storilec postane osebek. (Celotna opomba je odgovor profesorja Van Valina na vprašanje o najnižjem številu makrovlog.)
Verjetno ne bo odveč tudi naslov spletne strani, ki jo ima slovnica vlog in povezav:. An. form-meaning mapping.
Talmy, L. (1991). Path to realization: A typology of event conflation. Proceedings of the Berkeley Linguistics Society, 17.
^ Na to trditev spet kažejo napake. Primeri so bili predvsem angleški in korejski, zato bom navedla le nekaj angleških. Otrok pri starosti 8 let 7 mesecev reče: I have an idea but it won't approve to you or daddy. (Namesto: you or daddy won't approve of it.)
168
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE   IN   POROČILA
vsebini in obliki posameznih snovi.^' s čimer je dodala novo spoznanje k vprašanju, da imajo jezikovnospecifični semantični sistemi kognitivne posledice tudi pri odraslih.
3 Daniel L. Everett: Besedotvorje v jezikoslovni teoriji: primer omejitev, ki jih lahko kršimo
Daniel L. Everett je mednarodni jezikoslovni svetovalec in deluje pri Sociedade Internacional de Lingiiistical. Več let je bil izredni profesor na University of Campinas v Braziliji, kjer je preučeval mnoge indijanske jezike, skoraj šest let pa je prebival med amazonskimi Indijanci.
V svojem predavanju se je posvetil pojmu leksikalne neokrnjenosti^" kot omejitve pri oblikovanju besed. Chomsky v svojem minimalističnemprogramw'^ predstavlja omejitev, ki je ni moč kršiti,^^ na drugi strani pa slovnica vlog in povezav in leksikalno-funkcijska slovnica to dopuščata.
Najbolj zanimiva pa je bila vsekakor predstavitev indijanskega jezika wari, kjer lahko cele povedi postanejo glagoli.^^ Pri tem nov povedek (torej poved) dobi vse fonološke in morfosintaktične značilnosti enobesednega glagola. To, da se vložena poved spremeni v glagol, se kaže v naslednjih skladenjskih in fonoloških spremembah.
3.1 Vložena poved se pojavi na mestu povedka v stavčni zgradbi.
3.2 Vložena in v glagol spremenjena poved je prenaglašena, spregana, zložena tako kot vsak drug glagol.
3.3 Samo zadnji zlog vložene povedi ima glavni naglas. (To bi v primeru, da bi šlo za vloženo poved in ne za iz nje nastali »glagolski« povedek, kršilo običajno pravilo naglaševanja, ki glavni naglas namešča na zadnji zlog vsake besede.)
3.4 Ni nobenega drugega glagola v stavčni zgradbi.
3.5 Obrazila morajo slediti vloženi povedi.
Stavčna zgradba v glagol spremenjenih povedi ni na noben način zaznamovana. Everett možnost v kakršnega koli (časovnega ali nečasovnega) pregibanja razlaga s ključno vlogo klitik.^''
Pojav, ki se kaže v jeziku wari, predstavlja resno težavo za minimalistični program N. Chomskega, mogoče pa ga je z manjšimi prilagoditvami razložiti z leksikalno-funkcijsko slovnico. Se bolj ustrezna so po Everettovih besedah načela slovnice vlog in povezav do tiste stopnje, na kateri vgradimo jasen nabor možnih kršitev v besedotvorju.
Otroku so pokazali npr. plastični glavnik, potem je moral izbrati med lesenim glavnikom in zlomljenimi plastičnimi koščki. Raziskava je potekala med angleškimi in korejskimi otroki, pri čemer so se angleški večkrat odločali, da bodo sledili obliki — povezovali so glavnike, korejski pa materialu — povezovali so plastične predmete.
^ An. lexical integrity.
Prim. op. 5.
¦'^ Nasprotno od Chomskega in njegovih naslednikov zagovorniki razpršene morfologije (Distributed Morphology) poudarjajo, da skladnja praviloma ne vpliva na vse, kar je podobno leksikalnim enotam, ampak na podlagi teh oblikuje stavčne strukture. Prim. D. Everett, Contraints on Word — Formation. Constraint-Based Morphology (seminarski izročki).
Primer »glagolskega« povedka, ki je nastal iz povedi: Pan' 'am ta' tara ma' ina -on xa'. (Približen prevod bi bil: »Verjetno se bom izgubil, bo verjetno (rekel)«, jaz (menim) (o) mojem mlajšem bratu.) Vse kar je v oklepajih, ni eksplicitno povedano.
^'^ Everett je avtor knjige IVhy There are No Clitics, Summer Institute of Linguistics, University of Texas at Arlington, Dallas, Texas, 1996.
169
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE   IN   POROČILA
4 James Pustejovsl^: Generativní leksikon in semantična teorija
James Pustejovsky je redni profesor računalniških znanosti na Brandéis University. Vodi raziskave na področju računalniškega jezikoslovja, leksikalne semantike, besednega vedenja in sprejemanja ter izločevanja informacij.
Predstavil je novejše izsledke na področju teorije generativnega leksikona, ki omogočajo končno število besed za poimenovanje, še posebej tiste, ki se nanašajo na dvojnost sestavljanja in teorijo povezovanja določil. Izhodišče njegovega predavanja sta bili dve vprašanji:
a) Kakšno je naše besedno vedenje, ki omogoča končno število besed v neomejenem številu situacij, in da lahko dalje ob uspešni uporabi govorimo o svetu v teh kontekstih?
b) Je besedno znanje moč ločiti od sposobnosti kategoriziranja in uvrščanja (temeljnih, osnovnih) konceptov v svetu?^'
Ker je smisel njegovega raziskovanja predvsem v iskanju ustreznih računalniških rešitev, ki bi omogočale oblikovanje in prenos naravno jezikovnih pravil v računalnike, je moral določiti orodja za kategorizacijo posameznih tipov. ^
Predstavitev njegove teorije je bila dejansko ponazorjena predvsem z oblikami različnih možnosti računalniških zapisov, ki bi uresničevali izhodiščno tezo, vendar jih na tem mestu ne bomo navajali.
5 Ranko Matasovič: Sinhrona in diahrona tipologija skladenjskih struktur
Matasovič je izredni profesor na oddelku za jezikoslovje na zagrebški univerzi, ukvarja pa se predvsem s primerjalno slovnico indoevropskih jezikov (posebej še s keltščino, baltoslovanščino, latinščino in hetitščino) in jezikovno tipologijo.
5.1 Skladenjska tipologija
Svoje predavanje je začel s predstavitvijo skladenjske tipologije, ki ločuje
a) absolutne univerzalije (npr. vsi jeziki imajo glagole),
b) posledične (implicirane) univerzalije, ki nastanejo znotraj jezikov zaradi posamičnih značilnosti (npr. jeziki z dominantnim besednim redom glagol — osebek — predmet (VSO) imajo vedno proklitike, nimajo pa enklitik),
c) diskretne tipe jezikov (glede na razvrstitev osebka, predmeta in povedka),
d) nediskretne tipe oz. ergativne jezike,^'
e) splošno definicijo osebka (po Keenanu, 1975):^*
1. osebek v stavku ne more biti izpuščen, če želimo ohraniti smiselnost poved,i
2. osebek določuje povratne zaimke,
3. osebek je navadno izhodišče/tema,
4. če se povedek ujema s samostalniško besedno zvezo, potem se ujema z osebkom,
5. če se več glagolov nanaša na isto določilo, potem je to skoraj vedno osebek (Primož pije
Predvsem se sklicuje na teorijo A. Wierzbicke.
^ 1) Qualia kot koherenca, ki oblikuje povezave med posameznimi tipi. 2) Razvrstitev v kompleksnosti tipov. 3) Pomen za uporabo zgradbe teh tipov.
¦^^ Tako v hrvaščini kot v slovenščini najdemo nekatere ergativne vzorce v besedotvornih postopkih: rokopis = to, kar piše roka, vendar pa ribolov = to, da lovi ribo in ne *to, kar lovi riba.
Keenan, Edward L. (1976). Toward a Universal Definition of »Subject«. U (ur), 303-335.
170
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE  IN  POROČILA
sok in gleda televizijo),
6. osebek navadno stoji pred predmetom v stilno in pragmatično nezaznamovanih povedih,^'
7. osebek je navadno v povedi agens,
8. osebek velelnih povedi je skoraj vedno enak naslovniku.
5.2 Diahrona skladenjska tipologija
Po Harrisu in Cambellu (1995)** obstajajo trije tipi skladenjskih sprememb.
a) Ponovna analiza: mehanizem, ki spremeni osnovno sestavo skladenjskega vzorca in ne vključuje nobenih sprememb na površinski zgradbi.
b) Razširitev: kaže se v spremembah površinske zgradbe in ne vključuje takojšnje ali bistvene spremembe osnovne zgradbe.
c) Izposojanje: sprememba, v kateri je posnetek skladenjskega vzorca enega jezika vključen v drugega kot gostujoči vzorec v kontaktnem jeziku.'"
Načelo diahrone stabilnosti: semantično in kognitivno pogojene skladenjske značilnosti so diahrono stabilne, pragmatično motivirane pa diahrono nestabilne.
5.3 Diahrone napovedi slovnice vlog in povezav (RRG)
5.3.1 Slovnične značilnosti širšega značaja se razvijejo v takšne z ožjim značajem:
1. glagolski čas v glagolski vid (in ne obratno),
2. kazalni zaimki v člene (in ne obratno).
5.3.2 Napoved RRG je, da če ima glagolski vid resnično kognitivno osnovo, potem bo do spremembe v zgodovinski shemi razvoja različnih jezikov prišlo samo pri enem od glagolskih vidov.''-
5.3.3 Spremembe glede pravil povezovanja
Tako je npr. v praslovanščini veljalo, da je bil rodilnik ob drugem določilu makrovloge, če je bilo to zanikano.
V večini slovanskih jezikov se je to pravilo spremenilo, da je rodihiik ob drugem določilu makrovloge, če je zanikano ali če označuje moško in živo.
6 Konferenca
Konferenčni del je potekal od petka, 8. septembra 2000, do nedelje, 10. septembra. Prispevke lahko razdelimo v tri večje skupine:
a) usvajanje jezika in otrokovo zgodnje učenje,
b) proučevanje posameznih skladenjskih kategorij, predvsem z vidika slovnice vlog in povezav,
Tudi v slovanskih jezikih osebek po Matasovičevem mnenju navadno stoji pred predmetom, razen v topikaliziranih ali drugače zaznamovanih povedih. Tako navadno ne bi mogli reči Tineta sem videla včeraj razen v primeru, če bi šlo za odgovor na vprašanje Kdaj si videla Tineta in kdaj Ano?
Harris, A. C. & Cambell, L. (1995). Historical Syntax in Cross-Linguistic Perspectiv. Cambridge: Cambridge University Press.
Prvotna oblika gostujočega vzorca se kaže kot skladenjski kalk, ki pa lahko z razvojem postane tvoren tudi v kontaktnem jeziku.
V nemščini npr.: mögen — pret, mag 'imeti rad', können — pret, kann 'moči', wissen — pret, weiss 'vedeti', dürfen — pret. darf 'smeti' ...
171
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE  IN  POROČILA
c) konceptualne metafore.
Največ prispevkov je bilo seveda povezanih s skladnjo, pri čemer se je slovnica vlog in povezav pokazala uporabna tudi za (ponovno) proučevanje svetopisemskih besedil, predvsem pa za mnoge, nam skorajda nepoznane jezike, ki so jih predstavile ruske znanstvenice.
Zadnja skupina je nakazala tudi uporabnost oblikovanja konceptualnih metafor pri poučevanju tujega jezika, saj so prenekatere konceptualne metafore razširjene v skoraj vseh jezikih, kar olajšuje spoznavanje novega jezika.
Konference in seminarja v Dubrovniku se je udeležilo okoli 60 tečajnikov iz več kot 20 držav.
Viri in literatura
New Theoretical Perspectives on Syntax and Semnatics in Cognitive Science. Zbornik povzetkov seminarskih prispevkov.
Izročki posameznih predavateljev.
Toporišič, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, Jože (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
Križaj Ortar, Martina (1985). Vezljivost samostalniške besede. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
BuBmann, Hadumond (^1990). Lexikon der Sprachwissenschaft. Stuttgart: Alfred Kroner Veriag.
Crystal, David (1989). A Dictioqary of Linguistics and Phonetics. Basil Blackwell Ltd. Cambridge Center.
Mateja Jemec
Mengeš
172
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE   IN   POROČILA
Jezik ob meji
članku poročam o razpravah z naslovom Jezik ob meji na 10. primorskih slovenističnih dnevih v Novi Gorici in 11. dnevih v Kopru.' Primorske slovenistične dneve od leta 1990 izmenoma prirejajo slavistična društva SD Koper, SD Gorica — Trst — Videm in SD Nova Gorica. Razprave v obliki okrogle mize povezujejo raziskovalno in šolsko delo s posebnim upoštevanjem posebnih potreb primorskega prostora, ki izhajajo iz njegovih značilnosti. Zaradi obrobnosti tega prostora v Republiki Sloveniji in slovenskem etničnem prostoru je pomembno sodelovanje slavističnih društev na obeh straneh meje. Članek pomeni tudi spodbudo in vabilo slovenistom za udeležbo na 12. dnevih aprila 2001 v Trstu.
Razpravo o jeziku na Primorskih slovenističnih dnevih (v nadaljevanju PSD) smo poimenovali Jezik ob meji, saj je izhodišče vseh jezikovnih in jezikoslovnih razprav doživljanje in pojmovanje razmerja s primorskim prostorom: iz prostora izvirajo in se v njem napajajo ter vanj vračajo strokovna spoznanja. Stalnica primorskih slovenističnih srečevanj je tudi oblika razprave — okrogla miza o jeziku. Njen najpomembnejši prispevek je povezovanje jezikoslovne teorije in šolske prakse, raziskovanja in poučevanja, življenja in strokovnih dognanj.
Ali ima prostor primorskih slovenističnih dnevov kakšne jezikovne značilnosti? Nedvomno je njegova najopaznejša značilnost obrobnost. Živimo na robu slovenskega etničnega ozemlja in smo najbolj izpostavljeni vplivu tujih jezikov, v vsakem od treh društev pa so okoUščine drugačne. SD Trst — Gorica — Videm doživlja prizadevanje in boj za priznanje slovenske narodne skupnosti v Italiji ter največjo asimilacijo. Slovenisti SD Koper se srečujejo z vprašanji sobivanja dveh jezikovnih skupnosti in srečevanja slovenščine in italijanščine v javnem in zasebnem življenju; v večjezičnem sporazumevanju v Istri je položaj še zapletenejši. Na področju SD Nova Gorica se kažejo vse značilnosti jezikovnega dogajanja v Republiki Sloveniji, zaradi neposredne bližine državne meje pa so opaznejše kot drugje.
Življenje na robu slovenskega etničnega prostora ob srečevanju s pripadniki drugih jezikovnih skupnosti istočasno (lahko) pomeni močnejše doživljanje slovenstva in zavest o njegovih značilnostih. Šola je za učence in dijake najpomembnejši posrednik in oblikovalec nacionalne in kulturne identitete. Za to potrebno znanje jim posredujejo različni predmeti, spoznanja o jezikovnih dogajanjih pa samo oz. predvsem slovenski jezik s književnostjo.
V enajstih letih Primorskih slovenističnih dnevov se oblika razprave Jezik ob meji ni dosti spreminjala; PSD so se obogatili predvsem vsebinsko. Organizacijski odbor vsako leto povabi k sodelovanju primorske teoretike in praktike ter neprimorske strokovnjake, ki v tem prostoru raziskujejo. Vse od začetka so vabljeni tudi učitelji razrednega pouka. Sodelavci prijavljajo referate ali obljubijo (samo) sodelovanje v razpravi, vsi pa pošljejo svoja izhodišča za razpravo ter s tem omogočijo pripravo drugim udeležencem.
Večletno strokovno poglobljeno delo v okviru PSD je gotovo prispevalo h kakovostnejšemu delu v šolski praksi in z izmenjavo mnenj omogočilo učiteljem materinščine drugačno razumevanje mnogih sodobnih družbenih pojavov. Nedvomno so razprave zanimive, vendar so glede na pomen premalo odmevne v javnosti. Vsi referati so bili objavljeni v reviji Primorska srečanja, nekatere razprave je posnel Radio Trst A, v prihodnosti pa si bomo prizadevali za neposrednejše poročanje
'   PSD v Novi Gorici od 15. do 17. aprila 1999, razprava Jezik ob meji 16. 4. 1999; v Izoli od 13. do 15. aprila 2000, Jezik ob meji 14. 4. 2000.
173
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE  IN   POROČILA
o poteku razprave. S tem želimo omogočiti boljši pretok jezikovnih in družbenih spoznanj na Primorskih slovenističnih dnevih v javnost. V jeziku se namreč zelo hitro odslikavajo vsa družbena razmerja, za njihovo razumevanje in interpretacijo pa so potrebni občutljivost, strpnost in dovolj strokovnega znanja.
V razpravi Jezik ob meji aprila 2000 v Kopru smo ugotavljali, da sta si okrogli mizi v Novi Gorici 1999 in Kopru 2000 podobni po tem, da nagovarjata slabšanje položaja slovenščine v javnosti. Zato naj najprej povzamem novogoriško razpravo.
V razpravi v Novi Gorici 1999 so sodelovali Barbara Baloh, Vesna Gomezel Mikolič, Elen Slavec in Vesna Vlahovič iz SD Koper; Majda Kaučič Baša iz Trsta in Tomaž Sajovic iz Ljubljane; Alenka Čelik, Mateja Gomboc, Danila Zuljan Kumar in Marija Mercina (vodila sem razpravo in imela referat)2 iz Nove Gorice.
V svojem prispevku je dr. Tomaž Sajovic s Filozofske fakultete v Ljubljani predstavil razvoj časnikarskega jezika v 19. stoletju in v njegovem okviru izjemnost primorskega tiska.
Danila Zuljan Kumar je na osnovi analize vprašalnikov in poznavanja briškega narečnega govora ugotavljala, kolikšen je vpliv novogoriškega pogovornega jezika na jezik Bricev oziroma kako Osimska cesta vpliva na jezikovno podobo Brd.
Dr. Majda Kaučič Baša je v razpravi prispevala teoretična izhodišča za analizo primorske družbene in jezikovne stvarnosti. Z izsledki svojih raziskav jo je dopolnjevalo več razpravljalk. Vesna Gomezel Mikolič je razpravljala »o vplivu narodne in jezikovne zavesti na sporazumevalno zmožnost govorca — pripadnika nekega naroda,« o razmerju med narodno zavestjo in sporazumevalno zmožnostjo v tem jeziku. Elen Slavec je zanimalo »razmerje med zakonsko določenimi priložnostmi za javno rabo jezikov in dejanskim govornim vedenjem posameznikov, ki se morajo v vsakodnevnem življenju odločati, kateri jezik izbrati v določeni govorni situaciji. /.../ Potrebno bi bilo imeti tako jezikovno politiko, ki bi razvijala jezikovno vedenje, da bi vsak posameznik, ki živi na dvojezičnem področju, znal suvereno in lojalno uporabljati svoj jezik, ne da bi bila pri tem prizadeta njegova narodna zavest.«
Razveseljivo obsežna in tehtna je bila razprava v zvezi s šolsko prakso oziroma predstavitev raziskave o jeziku učencev in dijakov. Vesna Vlahovič je preučevala razmerje med narodno zavestjo in jezikovno zmožnostjo dijakov. Barbara Baloh |e preučevala interference v nalogah učencev italijanske šole v Izoli. Izhodišče razprave Alenke Celik je bilo poročilo o raziskovalnem delu učencev Milojke Štrukelj v Novi Gorici in nato vprašanja o jezikovni kulturi v osnovni šoli, možnosti ozaveščanja in izboljševanja. Mateja Gomboc je analizirala vnašanje besed iz italijanščine prek narečja in predstavila svoje delo pri njihovem odpravljanju.
Med razpravo se ob tako zbranih osvetlitvah različnih problemov, ki jih posamično poznamo že prej, jasneje pokažejo vprašanja in dileme. Najbolj nesprejemljiva in boleča sta dva pojava, na katera smo opozarjaU v obeh razpravah.
— Manjvrednost slovenščine kot znanstvenega jezika, saj so na nekaterih fakultetah članki predavateljev in naloge študentov vrednoteni više, če so napisani v tujem jeziku. Na znanstvenih srečanjih, ki jih prirejajo slovenske znanstvene ustanove na ozemlju slovenske države, večkrat potekajo predavanja in sporazumevanje v neslovenskem jeziku.
— Z javnimi napisi v italijanskem jeziku bolj v notranjost Republike Slovenije, v prostoru, ki ni zakonsko določen kot dvojezično območje, ker bi na njem živeli pripadniki italijanske jezikovne skupnosti, zmanjšujemo prostor suverene slovenske države. Neznanje, brazbrižnost ali napačno razumljena vljudnost in prijaznost nas spreminjajo v tujce v lastni deželi.
Na srečanju v Kopru smo v razpravi navajali nove primere takih pojavov in pri tem ugotavljali, da se stanje ne izboljšuje, prej nasprotno. Pred PSD smo se k razpravi prijavile tri refrentke, vse s prispevki iz šolske prakse. Marija Mercina s temo Nepravilni stavki ali navada se vrača rada.
2  Referat Prostor — dom jezika je objavljen v Primorskih srečanjih 1999, let. 23, št. 218, str. 476-479.
174
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
OCENE   IN   POROČILA
Silvana Mislej je predstavila Vpliv prvega jezika na slovenski knjižni jezik, Ksenija Černigoj pa je govorila O slengu.-^ Tematska novost v razpravi, ki jo je vodila dr. Majda Kaučič Baša, je bil prispevek članice SD Koper, pesnice, novinarke ter lektorice Ines Cergol Bavčar. Osvetlila je delo lektorja, odgovornost in sodelovanje z avtorjem besedila.
Sama sem predstavila teoretično ozadje popravljanja šolskih nalog in odpravljanje jezikovnih napak. Pri tem je pomembno sodelovanje dijakov — od razumevanja razlage do sistematične poprave po jezikovnih ravninah, odpravljanje vnašanja iz tujih jezikov in nezbornega jezika. Opozorila sem na poseben problem nepravilnih stavkov, v katerih se ne ujemajo slovnične in pomenske lastnosti skladnikov. Domnevam, da je vzrok v tem, da dijaki v materinščini sicer poznajo veliko stavčnih vzorcev in besed iz iste besedne družine, vendar ne obvladajo njihovih pomenskih odtenkov in rabe. Razlaganje takih napak, popravljanje in odpravljanje zahteva več časa: najprej je potrebno poiskati več stavkov s pravilnimi rešitvami, da učenec razume, kaj je narobe. Se več truda je potrebno za odpravo takih napak.
Silvana Mislej je v izhodišču svojega prispevka poudarila pomen učenja knjižnega jezika pri vseh predmetih. S primeri in analizo predstavlja pisna besedila, v katerih je razviden vpliv prvega jezika — narečja ali neslovenskega jezika oziroma neobvladovanje slovenskega knjižnega jezika. V besedilih, ki so jih napisaU učenci 5. in 6. razreda osnovne šole, so pravopisne in slovnične napake ter vnašanje iz neknjižnih zvrsti in tujih jezikov, pa tudi različne težave pri tvorjenju povedi in besedil. S primerjavo med pisnimi izdelki učencev v različnih obdobjih dokazuje pomen in uspešnost dopolnilnega pouka.
Prispevek Ksenije Černigoj je poročilo o raziskavi slenga učencev na Osnovni šoli Danila Lokarja, opravljeni pri jezikovnem krožku na isti šoli: od iskanja ustrezne literature in metode do raziskave. Meni, da sleng preučujejo predvsem na severovzhodu Slovenije, in predlaga sodelovanje med različnimi preučevalci. Odnos učencev do knjižnega jezika je pogosto tak, kot ga izkazujejo odgovori iz ankete: »Kot da to nisem jaz. Kot da govori nekdo drug.« »Knjižni jezik se čudno sliši. Navajeni smo narečja in slenga. Govorili bi bolj sproščeno.« »Ko govorimo knjižno, nas je sram.« »S slengom lahko več poveš, obstajajo besede, ki jih ne moreš zamenjati s knjižnimi.« V poročilu so zanimive ugotovitve učencev po analizi besedila iz Drugačnika, da v slengu ni vehko izrazov za lepo, dobro in prijetno, več pa za izražanje nezadovoljstva, zavračanja in razočaranja. Analizirah so tudi razlike med slengizmi in vulgarnimi besedami. Ksenija Černigoj zaključuje z ugotovitvijo: »Obstaja možnost, da imajo svoj sleng manjše skupine na šoh; ta govorica bi morda bila bolj živa, duhovita, izvirna     a je za raziskovanje še manj dostopna.«
V enajstletnem delovanju so Primorski slovenistični dnevi imeli pomembno vlogo pri ozaveščanju jezikovnih značilnosti primorskega prostora na obeh straneh meje. Pri tem smo tudi večkrat poudarili potrebo po sistematičnem spremljanju jezikovnih pojavov v šoli, za kar bo potrebno še izdelati ustrezno metodologijo. Spremenjeni položaj slovenščine, ki je prvič v zgodovini zares državni jezik, pomeni tudi zahteve po drugačnem ovrednotenju in znanju jezika. Zaradi zemljepisnega položaja zunaj meja RS ali blizu meje primorski slovenisti že desetletja doživljamo izkušnjo neposrednega srečevanja s tujimi jeziki v različnih vlogah, zato so ta spoznanja zanimiva tudi za druge sloveniste, ki se bolj neposredno srečujejo z njimi v zadnjih desetih letih.
Primorski slovenistični dnevi so ohranili in obogatili vse pozitivne dosežke in oblike svojega delovanja. Uspešno sodelujemo z ustanovami in strokovnimi dejavniki v okolju, več pa bo potrebno narediti za odpiranje jezikovnih razprav v javnosti.
Marija Mercina
Šolski center v Novi Gorici
^   Silvana Mislej in Ksenija Černigoj poučujeta na Osnovni šoli Danila Lolcarja v Ajdovščini.
175
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46,2000/01, št. 4
RAZPIS
13. mednarodni slavistični kongres -Ljubljana 2003
Slovenski slavistični komite objavlja razpis tematike in tematskih blokov na 13. mednarodnem slavističnem kongresu, ki bo potekal v času od 15. do 21. avgusta 2003 v Ljubljani. Zapisnik z zasedanja predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja s spremnimi dokumenti bo v celoti objavljen v Slavistični reviji 48 (2000), št. 4. Kvota slovenskih udeležencev na kongresu je 12 referatov in pisnih prispevkov (scriptum), vendar si je Slovenija kot organizatorica kongresa pridržala pravico, da število svojih aktivnih udeležencev na kongresu po potrebi tudi zviša. Pisne prijave referatov in tematskih blokov pošljite do 1. oktobra 2001 na naslov: Slovenski slavistični komite, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana (elektronski naslov: s.kongres@ff.uni-lj.si), in sicer s kratkim povzetkom v enem izmed uradnih kongresnih jezikov (slovanski jeziki, angleščina, nemščina, francoščina).
I Tematika 13. mednarodnega slavističnega kongresa (Ljubljana, 15.-21. avgusta 2003)
(Sprejeta na zasedanju predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja, Zagreb, 16.-18. oktobra 2000)
1.0 Jezikoslovje
1.1 Lingvogenetski, etnogenetski in zgodovinsko-filološki vidiki
Geneza slovanskih jezikov v kontekstu praslovanske dialektologije (s posebnim ozirom na južnoslovanske jezike). Slovanska etimologija med besedotvorjem in semantiko. Paleoslavistika. Tekstologija in izdajanje spomenikov.
1.2 Arealni vidiki
Arealno raziskovanje slovanskih jezikov (báltica, carpatica, germanoslavica, austroslavica, hungaroslavica, dacoslavica, balkánica). Dialekti slovanskih jezikov — nastanek, razvoj, sodobno stanje. Interdisciplinarnost pri dialektoloških raziskavah. Perspektive, metode in tehnike lingvistične geografije.
1.3 Strukturni, tipološki in konfrontacijski vidiki (na vseh jezikovnih ravninah)
Aktualni problemi znanstvenega raziskovanja sodobnih slovanskih jezikov. Dinamika in tipologija razvojnih sprememb v slovanskih jezikih. Tipološka podoba slovanskega stavka v metajezikovnem
176 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPIS
primerjalnem planu. Leksikološki in frazeološki neologizmi v slovanskih jezikih na prelomu tisočletij. Razvojni procesi na področju terminologije in razmerja med slovanskimi jeziki. Strukturna tipologija slovanskega imenskega fonda.
1.4 Sociolingvistični in pragmatični vidiki
Jezikovna zvrstnost. Jeziki v stiku (slovansko-slovanski jeziki, slovansko-neslovanski jeziki). Vloga nacionalnega jezika v oblikovanju nacionalne kulture. Jezikovno načrtovanje in jezikovna pohtika v državah z enim od slovanskih jezikov kot uradnim. Položaj slovanskih jezikov v svetu sodobne komunikacije in tehnologije ter vprašanje večjezičnosti. Sociolingvistični vidiki in periodizacija v slovanskih knjižnih jezikih. Kriteriji knjižnosti v slovanskih jezikih. Premiki v južnoslovanskih knjižnih jezikih v zadnjih desetletjih. Soobstajanje knjižnega jezika in neknjižnih zvrsti v slovanskih jezikih. Slovanski jeziki in procesi evropske integracije in globalizacije.
7.5 Teoretični in metodološki vidiki v preučevanju slovanskih jezikov
Uporaba novih tehnologij na jezikovnem gradivu slovanskih jezikov. Korpusi slovanskih jezikov. Kognitivni pristop v jezikoslovju.
2.0 Književnost. Kulturologija. Folkloristika.
2.1 Posebni temi
2.1.1 Adam Mickiewicz, Aleksander Puškin, France Prešeren v slovanskem in evropskem kontekstu.
2.1.2 Problematika ustvarjanja v emigraciji
2.2 Teoretični vidiki
Sodobne smeri literarne vede v slovanskem svetu. Funkcije literature v slovanskem svetu. Splošna primerjalna literarna veda in slovanske literature. Tematologija na križišču med literarno vedo, kulturologijo in hngvistiko (tema, medbesedilnost, model sveta).
2.3 Literamozgodovinski vidiki
Tipologija nastajanja slovanskih literatur. Evolucijska tipologija žanrov v slovanskih literaturah. Kontinuiteta in diskontinuiteta literarnih procesov od srednjega veka do postmodernizma (s posebnim ozirom na problem Uteramosti). Tematološka in imagološka razmerja med slovanskimi literaturami. Fantastika v slovanskih literaturah. Literatura odpora. Regionalizem in dialektalnost v literaturah slovanskih narodov. Slovanske književnosti narodnih manjšin in diaspore. Slovanske literature na ozadju in v okrožju neslovanskih hteratur.
2.4 Kulturološki vidiki
Spremembe literarnega življenja na prelomu tisočletja (vpliv socialno-političnih sprememb in novih medijev). Narodno osamosvajanje in reinterpretacija preteklosti (literatura, jezik, kultura in zgodovina). Globalizacija, kulturna identiteta in multikultumost — problemi v slovanskem svetu. Recepcija slovanske dramatike na neslovanskih področjih. Literatura in filozofska ter religiozna misel. Množična kultura.
2.5 Folkloristika
Folklorni tekst v kontekstu kulture. Korpusi sodobne slovanske folklore. Razmerje med pojmovanjem tradicije v literarni zgodovini in folkloristiki. Razmerje med ustno in pisno književnostjo (s poudarkom na spreminjanju mej med njima). Sodobne tendence v literarni zgodovini in folkloristiki.
177
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
RAZPIS
3.0 Zgodovina slavistike
3.1 Posebna tema
Josef Dobrovslcy (1753-1829) v kontekstu evropskega razsvetljenstva in družboslovnih znanosti. Vloga Josefa Dobrovskega pri oblikovanju slovanskih nacionalnih filologij. Pogledi Josefa Dobrovskega in Jerneja Kopitarja na starocerkvenoslovanski jezik in jezikovno-kulturološke vidike slovanskega pismenstva v Karantaniji, Panoniji, na Balkanu in na Velikomoravskem. Josef Dobrovsky, Jernej Kopitar in slovanska folkoristika.
II Tematski bloki in okrogle mize
1. v skladu s sklepom iz leta 1994 (Urbino, Italija), ki je vpeljal obliko tematskih blokov, se bodo tudi na 13. mednarodnem slavističnem kongresu v tematskih blokih obravnavale posamezne ožje in specializirane teme, zanimive z metodološko-teoretičnega ali primerjalnega vidika.
2. Število tematskih blokov na 13. mednarodnem slavističnem kongresu se omejuje na največ 20.
3. Skupno število aktivnih udeležencev v tematskih blokih predstavlja posebno kvoto, ki ni všteta v nacionalne kvote, vendar pa so aktivni udeleženci tematskih blokov uradni člani nacionalnih delegacij.
4. Predlog za tematski blok poda predlagatelj tematskega bloka svojemu nacionalnemu slavističnemu komiteju.
5. Predlagatelj tematskega bloka je hkrati tudi odgovorni organizator predloženega tematskega bloka in v tej funkciji tudi dolžan poskrbeti zA realizacijo tematskega bloka na kongresu.
6. V tematskem bloku sodeluje 3-5 aktivnih udeležencev; zastopane morajo biti vsaj tri različne države oziroma nacionalni slavistični komiteji, priporoča pa se, da je vsaj ena med njimi slovanska.
7. Aktivni udeleženci tematskih blokov predstavijo svoje diskusijske prispevke (ali teze) v trajanju 10 minut, ti pa morajo biti objavljeni pred začetkom kongresa.
8. Predlog tematskega bloka, ki ga posreduje nacionalni slavistični komite koordinatorju tematskih blokov, mora vsebovati naslednje elemente: (a) ime tematskega bloka, (b) ime odgovornega organizatorja tematskega bloka, (c) imena aktivnih udeležencev v tematskem bloku, (č) kratka vsebinska utemeljitev tematskega bloka, (d) kratka predstavitev problematike ali tez, predvidenih za obravnavo v tematskem bloku. Tematski bloki se prijavljajo koordinatorju tematskih blokov na posebni prijavnici, kot je priložena temu zapisniku (objavljena v Slavistični reviji 48 (2000), št. 4).
9. Tematske bloka sprejema in potrjuje predsedstvo Mednarodnega slavističnega komiteja.
10. Koordinator tematskih blokov je prof. dr. Miran Hladnik, Slovenski slavistični komite. Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana (elektronski naslov: miran.hladnik@ guest.arnes.si).
11. Predloge za okrogle mize bo izbiralo in potrjevalo predsedstvo Mednarodnega slavističnega komiteja (na svojem zasedanju 2001), in sicer izmed predlogov za tematske bloke.
Alenka Šivic-Dular
Za Slovenski slavistični komite
178
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 4
00
0 S) 20
1 ^ El
II «2 i
U       fc > C
ora-;:  ^ >
--'.i       (U T3
j:; Cl (U > ü 'C 'C L (D o,
u ra 2 ° o.
o C N d 1> ^- tu ^
= «      ^ L
^ OJOS 3 a t    Í2 -o i:
O- c      ca
i " »t llalli
ž 1^ o =3 -
& I al ra
¦a >¦/: ó
.55 iS,.^ ra ?: -i a 2 s ra o .5
If1111
g > :S 'c- ^ e
n o -a ra ra o S eo ra > .-^ C
ra u p ž ^ ^ S C I S.
u N C ~ S
"S
o
¦Hill
_UJ=>S «Cu C (U c       C
c-a"s's H
ra ¦o >
oj) 3 o oj ra
iဠelf
X o ra c C D.>N
S ^rS.^ ra
ra C« ootd ti o g ra
CËfgg
Il-S i lia cl
Q
D <
&.| S = II-S
||§||s.
s o a. i 3
tzi C      h-s
'Hm
p:
lllotl
filili
'S 3 B."g-5"
rS n s 3 " s
5-S S 3 ë ° 5 " — o »
O ra !i^.' ^ >-h crt
I r
OgH (TQ      9
M_ c g
e ž s = 5
D. " O" K- 9
03   iL
í o
3 o g a
11a as
S- o 3 fi p n' ? fi ^
i
X
Z o