uživa omenjena šola precejšen ugled, na kar nenazadnje kaže pestra udeležba tako slušateljev koi predavateljev, ki so ugledni muzeologi in muzejski profesionalci iz različnih evropskih držav in Kanade. Mednarodne poletne šole za muzeologijo, kot edine mednarodne šole v Evropi s tovrstnim načinom izobraževanja, ne moremo označiti kot tradicionalni "traning course" niti kol tovarno za produkcijo receptov, npr. kako naredili dober muzej... Vsa ta kopica informacij, izhodišč, napotkov ipd. nam služi predvsem kot
orodje v bodočih konfrontacijah naše vsakodnevne muzejske prakse z znanjem, pridobljenim v Brnu.
ISSOM ni pomembna le zaradi pridobivanja novega teoretskega znanja, temveč tudi zaradi možnosti vzpostavlja na profesionalnih in socialnih kontaktov, izmenjave izkušenj in mednarodnega sodelovanja v vseh sferah muzejskega dela.
Maruška Markovčič
OSNOVNOSOLSKA ETNOLOŠKA RAZISKOVALNA DELAVNICA NA RADIŠAH
(25.3. - 30.3.1994)
Letos spomladi je med 25. in 30. marcem potekala na Ra dišali v Rožu na Avstrijskem Koroškem osnovnošolska raziskovalna delavnica, ki so jo organizirali Zveza prijateljev mladine Ljubljana Center. Slovenska prosvetna zveza iz Celovca in Slovensko prosvetno društvo Radi.še. Na delavnici je sodelovalo deset osnovnošolcev iz osnovnih šol v občini Ljubljana Center in prav toliki) otrok iz Radiš. Po terenu so jih vodile študentke etnologije in etnologinji; Irena Destovnik, Damjana Zbontar, Maruška Markovčič, Mojca Ramšak in Milena Kunej, Organizatorji so poskrbeli za nastanitev otrok in mentoric pri družinah, prav tako so nam svetovali, h katerim Pripovedovalcem naj gremo. Že pred začetkom delavnice smu na Radišah mentorice naredile sondažno raziskavo in se povezale 7 nekaterimi domačini. Opozoriti so nas na nesoglasja med slovensko in nemško govorečimi prebivalci. S predhodno izbiro pripovedovalcev smo se ognili morebitnim neprijetnim, konniktnim situacijam, ki bi se lahko pojavile. Ze v prvih dneh dela na terenu smo ugotovili, da so domačini dovolj odprti in komunikativni, da naše delo poteka nemoteno, pa tudi njihovo narečje nam ni povzročalo prevelikih preglavic, saj smo imeli v skupinah tudi njihove otroke. Ker sama vasica leži na približno osemsto metrih nadmorske višine in so drugi zaselki - Tuce, Lipice, Verovce, Dvorec. Kozje, Rute (zg. in spi.-) posejani po planoti. SO nam organizatorji omogočili tudi prevoz do naših sogovornikov. Pet skupin je na terenu raziskovalo: a) odraščanje,
v sklopu katerega je bilo delovanje kulturnega društva Radi.še, razvoj šolstva in razlike med nekdaj in danes (vodja: študentka etnologije Irena Destovnik) h) stare pripovedke,
ki ^o jih razdelili na dva sklopa, in sicer tiste pred drugo svetovnti vojno in po njej (vodja: etnologinja Milena Kunej) e) obrti,
Cokla rs tVQ, izdelovanje »šintelnpv«, kolarstvo, metlar-f|Vo, šiviljstvo, pletarsivo, kovaštvo, sedlarstvo. Danes jih je /lv¡h le še peščica, pa še te le /a domačo uporabo, (vodja: etnologinja Mojca Ramšak)
d)	Znamenja,
popis in opis vseh znamenj, kapelic in k rižev na Radišah |51' dogodki, povezani z njimi, (vodja: študentka etnologije Damjana Zbontar)
e)	velikonočne Šege,
opis dogajanj v velikonočnem tednu (v tem času smo se namreč mudili na Radišah). Zanimale so nas še vedno žive
šege in navade, pa tudi njih spremembe skozi čas (vodja: študentka etnologije Maruška Markovčič)
Ta delavnica je bila zame neke vrste izziv, saj tokrat nisem hodila po terenu sama, kot to počnem ponavadi, ampak sem imela s seboj skupino treh deklic. Ugotovila sem, tla je to čisto nekaj drugega in zahteva veliko več energije in pripravljenosti, kol pa če si sam, ali pa s kolegi Študenti. S tem, da imaš skupino, so povezane tudi nekatere težave, ki jih s časom premostiš ali pa tudi ne. Na samem začetku namreč ne veš, kako bi otroke pripravil do tega, da bi sami spraševali. Skoraj vsi, predvsem mlajši, so zadržani in takšni ostanejo do konca. Izredno prijetno in seveda dobrodošlo je, če otroci niso le pridni in tiho sedijo in poslušajo, kaj pripovedovalci govorijo, temveč da so tudi komunikativni, odprti, da jih sama tema zanima in da v pogovoru aktivno sodelujejo. Nasa skupina ravno pri temi ni imela najboljše sreče. Res je, da je velikonočni čas povezan z različnim zanimivimi Šegami in navadami, zanimiva je tudi razdelitev opravil na posamezne dni velikonočnega tedna. Vendar pa se je pojavila velika težava, in sicer, da so vsi pripovedovalci delali in pripovedovali ene in iste stvari. Področje Radiš in okoliških naselij je tako strnjena celota, da skozi čas pri teh navadah skoraj ni prišlo do sprememb. Tako smo že pri prvi pripovedoval k i izvedeli skoraj vse, kar nas je zanimalo, ostali pa so le še ponavljali, kar je povedala že ona.
Seveda sta bili zanimivi dve radiški posebnosti: prata in baklada,
Prva je velikonočna jed, ki jo pripravijo tako, da dajo v svinjski želodec maso iz kruha, jajc, peteršilja in kuhanega suhega mesa ter vse skupaj spečejo.
Druga pa je praznik na veliko soboto. Takrat ljudje nesejo baklje, ki so jih naredili že tedne prej iz brun, ki so jih na vrhu precepili in v razpoke zataknili lesene smolnate paličice, da bi bolje gorele. Na koncu sprevoda jih vržejo na kres in ob ognju zapojejo Alelujo. Tudi pokanje Z možnarji je lep dogodek. Vendar pa hi bilo v tem primeru bolje, če hi stvari videli in si s tem ustvarili lastno predstavo, vse skupaj pa bi bilo tudi bolj zanimivo. Tako pa smo o tem le slišali, in sicer povsod, kamor smo prišli. Pojavljale so se manjše razlike, vendar so te (predvidevam) zanimive le za nas mentorje, ne pa za otroke, stare dvanajst, trinajst let, ki jih stvari, če niso zanimive, začnejo kmalu dolgočasiti.
Ob večerih so se vse skupine zbrale zbrale in poročale o svojem delu na terenu. Imela sem občutek, da je otroke različnih skupin zanimalo oziroma skrbelo bolj to, kako bodo napisali in predstavili svoje delo, kot pa tisto, kar so govorili drugi.
GLASNIK SfcD 34/1994, št. 3
29
OBZORJA STROKE
Delavnica se je zaključila v četrtek 50. marca', vendar pa ni bilo tiste prave pike na i, saj ni bilo razstave, na kateri bi otroci predstavili svoje delo. Razstava je bila na željo organi zatorjev prestavljena v oktober, ko je izšel tudi zbornik z našimi teksti.
Pri delavnicah, ki so organizirane za mlajše udeležence (osnovna šola), bi morali upoštevati nekatere stvari. Ker so otroci se dokaj majhni, jim koncentracija liitro popusti, sicer
ne popolnoma, saj sledijo še vedno, vidiš pa, da se jim ne l]inbi več spraševati, so pa seveda tudi tu, kot tudi drugod, dobrodošle izjeme. Menim, da hi moralo biti delo na terenu razdeljeno na manjše odseke, med katerimi bi bil čas, namenjen za družabne igre Velik pomen pri delu ima tudi tema sama, saj mora biti zanimiva in takšna, da bi ,se stvari, vsaj večji del, ne ponavljale.
Andrej Furlan__________________________
14. MLADINSKI RAZISKOVALNI TABOR REZIJA '94
(22. 8. - 3. 9. 7994)
Po petih letih odsotnosti so se rnladi raziskovalci iz
tržaškega in goriškega odločili, da ponovno obiščejo Rezijo in njene prebivalce. Dejstvo, da je to že štirinajsti tabor, nam dukazuje, da je mladinska raziskovalna dejavnost globoko ukoreninjena v zamejski stvarnosti. '/.as kigo nosijo sledeči organizatorji: Narodna in Studijska knjižnica iz Trsta. Društvo naravoslovcev in lelmikov Tone Pen ko ter Društvo mladih raziskovalcev Trst - Gorica.
Lela 1989 je kar sedem skupin raziskovalo najrazličnejše vidike Rezije z namenom, tla bi ob koncu dvotedenskega dela zbrale dokumentacijo za brošuro. Skupine sodelovale avtonomno in ne interdisciplinarno, predvsem zato, ker je bila pozornost organizatorjev posvečena didaktičnim pristopom. ki naj bi predstavljali alternativo šoli. Publikacija REZIJA '89 vsekakor zgovorno priča o kvaliteti raziskovalnih na lug.
Letošnji organizatorji so želeli prekiniti "mlinski" oz. že običajni model raziskovalne dejavnosti in so tako izbrali novo organizacijsko in vsebinsko smer. Mentorji petih skupin so si s pomočjo mladih raziskovalcev zadali nalogo, da Kezijanom predstavijo nekaj predlogov in osnutkov za ustanovitev muzeja, ki naj ne I >i bil samo etnološki, ampak posvečen rezijanski dediščini nasploh, tako naravni kot kulturni. Zamisel o muzejski zbirki ni novost. Marsikateri rezijanski kulturni delavec je že večkrat izrazil željo in nujo, da se čimprej postavi temeljni kamen za strukturo, ki naj bi primerno ohranjevala in ovrednotila bogato režija nsko zapuščino.
Na pripravah, ki so slekle že v zimskih mesecih leta 1993. so evidentirali nekaj temetskih sklopov, na katerih naj bi slonel raziskovalni tabor Okoli zamisli o muzeju so tako delovale naravoslovna in etnološka skupina, ter skupini za arhitekturno dediščino in za preučevanje toponomastike. Tem se je pridružila nujno potrebna ekipa za dokumentacijo. Naravoslovna skupina pod vodstvom lirike June in Katje Pasa ril je prehodila vso dolino in sistematično zbrala podatke o najdragocenejših primerih naravnega bogastva (slapovih, razglednih točkah, posebno košatih drevesih, izvirih). Poleg tega je skupina primerjala gozdne in planinske poli ter ugotovila njihovo opuščanje oz. razraščenost. Poglavje zase pa je predstavljalo zbiranje pravljic, vezanih na naravne pojave. Na zaključni prireditvi je skupina predlagala nekaj konkretnih idej o vključitvi naravne dediščine v prostorih muzeja ter načrtovanje-etnološko-naravoslovnih ilinerarjev, kar predstavlja pravo novost.
Sedem raziskovalk je pod vodstvom iMojee Ravnik in Andreja Furlana skušalo izpostaviti tiste etnološke teme, ki naj bi predstavljale jedro bodočega muzeja. Popis predmetov iz materialne kulture, ki jih le še nekateri sjiibno hranijo
po domovih, je omogočil tako kvantitativno kot kvalitativno analizo meteriala za muzejsko zbirko. Mladi so se v desetdnevnem bivanju srečali z realnostjo brusačev. plan.Šar jev, kmetov in z očarljivim svetom viž (pesmic) in pravljic. Analizi zbranega gradiva je sledilo snovanje idej o muzejski postavitvi. Predstavljena sla bila dva projekta. Prvi, maksimalen, raziskovalni center, didaktični center in arhiv. V drugem, uresničljivejšem. so mladi raziskovalci predlagali postavitev "dvojnega" muzeja: v prvem delu naj bi bila s pomočjo predmetov in avdiovizualnih medijev predstavljena Rezija v vseli svojih vidikih, drugi del pa bi moral hiti posvečen vsakoletnim razstavam z določeno tematiko: biusači, planine, kuhinja, arhitektura... S tako zamislijo bi postal muzej zanimivejši in vedno "nov", tako obiskovalcem kol domačinom.
Skupina mladih, ki se je poglobila v arhitekturno podobo Rezije, se je osredotočila na vas Korito. S pomočjo fotografij in planimetrij so raziskovalci pod mentorstvom Igorja Pahorja m Bctti Tomšič popisali stavbe in detajle celotne vasi. Ob tem delu se je porodila zamisel o muzeju na prostem, kar bi pomenilo vključitev vasi Korito in sosednjih planin v sklop muzejskih Struktur
To po no m as tika oz, zbiranje mikrotoponimov vasi Solvica in Koriio sta bili glavni nalogi štiričlanske skupine, ki jo je vodil Tomaž Fabec. Delo je Steklo z dragoceno pomočjo domačinov in prof. Roberta Dapita. Posebno pozornost so fantje posvetili pravilnemu zapisovanju imen na katastrskih mapah, kar predstavlja dragocen vir za poznavanje Rezije in njenega narečja.
Ob omenjenih skupinah je delovala ekipa za dokumentacijo. S pomočjo vide a in fotografij sla Živa Pahor in Katja Colja dan za dnem zbirali material za vizualno predstavitev doline. Raziskovalki sta zabeležili utrinke iz vsakdanjega življenja, pričevanje brusačev, naravo, in bistveno pripomogli pri katalogiziranju kulturne dediščine.
Na zaključni prireditvi 14. mladinskega raziskovalnega tabora so raziskovalci predstavili domačinom opravljeno del® z željo, da ne bi njihove besede ostale le sugestije. Čeprav je uresničitev zastavljenih programov možna le s podporo deželnih, pokrajinskih občinskih uprav ter strokovnih institucij iz Slovenije in Italije, so mladi raziskovalci vendarle ponosni, ker so domačinom ponudili možnost z:' skupno ovrednotenje rezijanske dediščine
10
Gl ASNIK SE D 34/1994, št. 3