«Do večera,» pravi Mocenigova trdo; «zvečer te pričakujem, kjer si me našel opoldne. Ne vprašam te, ali prideš ali ne!»
Začudeno jo posluša Just, patricijka pa mu da roko, tanke bele prste, ki so hladni, sovražni. Nato dvigne glavo, da vidi Golja pred seboj obraz kakor iz kamna. Kaj je bilo v njem ta trenutek, je razmišljal ves popoldne in Še velikokrat pozneje. Toda kakor je bil ta obraz mrzel in brez izraza, tako je ostal Just trd in je komaj vidno upognil glavo v pozdrav.
Nato se je vrnil na galejo in ostal tam do drugega dne.
(Dalje prihodnjič.)
PREGLED SODOBNE KNJIŽEVNOSTI
V ŠPANIJI
S T.   L E B E N
I. V
|^^lfpanija je tajna doktrina, zaprt, neprevedljiv sistem, ki mu
ljfc|§||hiaše slepilne razlage niso umele iztrgati drugega, kakor WMwm kodekse viteštva, vodiče za turiste in brenkanje na kitaro. JP|j||g|[ Duhovno vzvalovanje pa, ki je tam vzkipelo proti koncu 19. stoletja, je priklenilo našo pozornost na Španijo, na njeno žit je, na razlago življenja, ki se zdi, da jo prinaša, ter na njeno nujnost v svetu.» (Jean Cassou: Litterature espagnole.)
Vsa dolga in težka stoletja španske stare in klasične književnosti so nam dokaj tuja, kakor da leže daleč nekje za gosto meglo. Ne izvzemam niti velikega Cervantesa, ki nam je v Donu Quijotu dal trd in grenek oreh, da izluščimo iz njega jedro — idejo Španije, zemlje in ljudi, idejo, gosto kakor najgostejši metali, zažeto, upirajočo se in globoko. Iz španske književnosti Slovenci nikdar nismo dosti prevajali. Imamo Cervantesove «Tri novele», iztrgane iz njegovih «Novelas Ejemplares», Calderonovega «Sod-nika Žalamejskega» in iz klasične književnosti drugega nič. Vsa španska moderna pa je za nas obsežena v že zastarelem satiričnem romanu Colomovem «Malenkosti» in v medli povesti istoimenskega avtorja »Juan Miseria». Morda je še kaj, kar mi ni znano, a gotovo so le drobci, brez vsake organske zveze, brez haska, ker ne vemo z njimi ne kod ne kam v tem daljnem španskem svetu. O tem španskem svetu imamo sicer ustaljene, po dolgotrajni romantični tradiciji utrjene pojme in podobe, obsežene v besedah, kakor inkvizicija, bikoborba, Carmen; pridenimo še za nas ne-umljivo smešno in klavrno senco žalostnega viteza dona Kišota
221
in morda privide neke napol ciganske, napol orientalno razkošne Sevilje, pa serenade pod zamreženimi okni in vročekrvnost črno-okih Španjolk, in pred nami stoji kričeče naslikana podoba zlagane romantične Španije — fata morgana, ki je sijala v očeh samo lahkomišljenim romantičnim popotnikom. Če pa človek prebira Ganiveta, Unamuna, Azorina, Barojo, Ortega y Gasseta, vse te mislece, ki pripadajo «žrtvovanemu rodu» iz leta 1898. ki so z bolestjo in tesnobo skušali razkriti tragično raztrgani obraz svoje zemlje, tedaj Šele se človek osupnjen zave, da je Španija vse nekaj drugega, vse nekaj globljega in resnejšega, nosilka posebnega, svojevrstnega poslanstva v svetu. S tega zrelišča je prav sodobna španska književnost tako značilna kakor morda samo še ruska, ki je tudi z Gogoljem in Dostojevskim, kakor Španska z Ganivetom in Unamunom, začela spraševati po bistvu in poslanstvu rodne zemlje.
Kdor prebira in podoživlja zgodovino Španije v toku 19. stoletja, se mu prikaže vse to žitje in bitje kot nekaj silno težkega, mučnega, kaotičnega. Španec je skrajen individualist, na dnu svoje duše celo popoln nihilist, ki ne pozna najmanjšega obzira in dolžnosti do obdajajoče ga družbe. Zdi se, da mu je že prirojeno trpko spoznanje o ničevosti vsega posvetnega in onostranskega, in da ga zaradi tega spoznanja neprenehoma grize brezdanji obup in trese neka tajna groza, ki si dajeta duška v neki čisto svojevrstni ironiji, lastni samo Špancu, in od časa do časa v strastnih izbruhih mrzlične delavnosti, ki vede do skrajnih, drugje nemož-nih absurdnosti. Morda izvira iz tega značaja vsa nemoč naroda, organizirati kakršnokoli skupno socialno akcijo in je v tem značaju zakoreninjen razlog za neprestano politično neurejenost, za ekonomsko in vojaško podrejenost Španije drugim narodom.
Tudi domala vsa španska književnost v 19. stoletju nosi pečat skrajno neurejenih političnih in socialnih razmer. Treba je bilo šele krutega kolonialnega poloma pri Kubi in Filipinih leta 1898., da se je prebudil nov rod in se zgrozil ob neznosnem pogledu na to veliko, propalo Španijo, brezkoristno in razglodano od nevednosti, korupcije, smešnega militarizma, od klerikalizma brez globoke vere, od časopisnih polemik in pokrajinskih akademij. In šele književnost, kakor se je razvijala od leta 1898. dalje, res zasluži ime moderne književnosti v tem zmislu, da sicer nosi neizbrisen znak španstva, da pa je obenem vendarle tako široka, občečloveška, da more globoko odjekniti tudi v zavesti vsakega evropskega človeka. Ta doba renesance, kakor jo imenujej® Španci sami, se je tedaj pojavila razmeroma zelo pozno, prav na prelomu 19. in 20. stoletja. Ta zakasnelost pa v Španiji ne sme
222
presenečati, kajti vznik novih, plodnih umetnostnih pojavov je brez dvoma v neki organični zvezi z vsem siceršnjim življenjem tega naroda. Izmed vseh evropskih dežel pa se je ravno v Španiji izvršil prehod od stoletnega političnega absolutizma do meščanskega liberalizma najpozneje in z neizrekljivimi težavami. V Franciji dožive revolucijo že leta 1789., z njo prelom s starim fevdalnim režimom in obenem tudi preokret v vsem načinu doživljanja, ki se je kaj kmalu izrazil v romantiki. V Španiji pa je treba neštetih zarot, civilnih vojn, cele vrste lokalnih revolucij, da šele v 1. 1876., po drugi vojni karlistov, doseže ono politično stanje, ki je vladalo v Franciji že leta 1830., ali v Prusiji leta 1850. Zato so razumljive tudi diference v literarnem razvoju moderne Španije. Poznemu pojavu liberalizma odgovarja tudi pozni nastop romantike, ki je pri vseh drugih zapadnoevropskih narodih obvladovala malodane vso prvo polovico 19. stoletja in se je proti sredi stoletja, okrog leta 1850. že preživljala. V Španiji pa se romantika razcvete in doseže višek šele v letih 1840. do 1850. in požene svoj najlepši cvet leta 1871. v «Rimah» Adolfa Becquerja.
Španska romantika nima danes za nas nič privlačnega in je v celoti neužitna. Težko, da bi se danes kdo spozabil in šel prebirat ter se navduševat z verzi Esproncede, Zorille ali celo vojvode de Rivas. Španska romantika je medla, bombastično retorična in revna celo na takih retoričnih pesnikih. V prozi pa ni zapustila niti najmanjšega sledu. Nič nima pokazati ob strani Chateau-brianda, Hugoja, Scotta, Manzoni ja, kaj šele ob strani Hoffmanna, Tiecka ali Brentana. "V Španiji romantika ni bila spontan produkt zemlje in ljudstva, marveč eksotična rastlina, presajena deloma iz Francije, deloma iz Anglije. Komur lepi pred očmi tradicionalna podoba Španije — romantične dežele, in bi morda zaradi te podobe iskal višek romantične umetnosti v Španiji, ta bi se kruto varal. Morda je zunanji videz Španije res romantičen, a prav gotovo le za oči severnjaka, za oči kakega Angleža, severnega Francoza ali Nemca. Dejstvo pa, da si je prav Španija morala tako rekoč izposoditi romantiko kot doživetje, priča menda dovolj jasno, da španstvo ni romantika, marveč vse kaj drugega. V le malo manjši meri velja isto tudi za Italijo, iz česar bi morda lahko sklepali, da je romantično doživetje in umetnost v svoji popolnosti delež severnih narodov, ki s pradavnim hrepenenjem zro in streme na jug, v na sebi neromantične dežele.
Najvidnejši zastopnik romantične lirike v Španiji je J o s e de Espronceda (1808.—1842.), ki je dve leti pred svojo smrtjo objavil zbirko pesmi «Poesias varias» ter lirični epos «E1 Diablo Mundo>. Živel je burno, raztrgano življenje političnega revolu-
223
cionarja, ki gotovo v marsičem nalikuje življenju Bvrona. Tudi v liričnih temah se cesto srečata Španec in Anglež, le da je Byro-nova lirika grandiozna, temačna in demonska, dočim Espron-cedi teko verzi ljubkeje, bolj človeško in seveda tudi plitveje. Zavreči Esproncedo v celoti ne moremo, ker vendar tu pa tam zablesti iz ogromne povodnji verzov resnično čuvstvo, dvignjeno v višino poezije. Istega pa ne bi mogli trditi o drugem španskem liriku, ki ga primerjajo z Hugojem in ki s svojo romantično pozo izpolnjuje skoro celo stoletje tja do leta 1893. To je Jose Zori i 1 a (1817.—1893.). Svojčas je bil izmed vseh romantičnih poetov najbolj popularen zaradi izrednega retoričnega zaleta in neverjetne jezikovne ter metrične spretnosti. Čim bolj pa se je stoletje nagibalo h koncu, tem bolj je osamel in proti koncu njegovega življenja so ga častili in občudovali le še kot neke vrste historičen monument. Mladi rod ga je zavrgel popolnoma in po pravici. Srečnejšo roko je imel Zorilla, ko se je poskusil v drami ter napisal «E1 zapatero y el Rey» (1842.), «Traidor, inconfeso y martir» (1849.) ter zlasti «Don JuanTenorio» (1844.). Zadnja drama, ki obravnava znano snov o donu Juanu, je gotovo Zorillevo naj-posrečenejše delo, ki ga še danes na dan Vseh svetih vprizarjajo po vseh mestih Španije. Skozi melodramatične verze, ki se kopičijo v bujni in včasih brezokusni bohotnosti, seva vendar sočno. resnično življenje, primitivno sicer in absurdno enostavno, toda zajeto iz ljudske duše. Ta «Don Juan Tenorio» je gotovo ena izmed najbolj življenja zmožnih donjuanovskih figur, kar se jih je doslej pojavilo v literaturi.
G ustavo Adolfo Becquer (1836.—1870.) edini je rešil špansko romantiko pred popolno pozabo. Samo o njem se da reči, da je bil velik, resničen poet evropskega slovesa. Rojen je bil v Sevilji, srcu Andaluzije, ki pomeni za Španijo isto, kar je pomenila nekoč Atika za Grčijo. Sploh je presenetljivo, da v drugi polovici 19. in v prvi četrti 20. stoletja Kastilja ni rodila niti enega velikega pesnika, marveč da so vsi prihajali iz Andaluzije, kakor Becquer, Rueda, brata Machado, Ramon Jimenez, Villaespesa, ali pa iz skrajnega severa, zlasti Galicije, ki je španska Bretagna, kakor Valle-Inclan. Tudi v današnjih dneh je Andaluzija torišče najvnetejših poetov in skoro vsako drugo andaluško mestece ima svojo revijo, ki goji skoro izključno poezijo. Nekatere izmed teh lokalnih revij so celo zaslovele po vsem polotoku, kakor «Medio-dia» v Sevilji in «Papel de Aleluyas» vHuelvi. Značilno pa je tudi, da vsi ti sinovi Andaluzije že v zgodnji mladosti prihajajo v Ka-stiljo, jo vzljubijo, proniknejo globlje kakor Kastiljci sami v njeno svojstveno lepoto, ki jo izražajo včasih v nedosegljivo lepih
224
pesmih, kakor n. pr. Antonio Machado v «Campos de Castilla». — Tudi zgodaj osiroteli Adolfo Becquer se je kmalu preselil iz Se-vilje v Madrid, kjer je spočetka živel sila bedno, brez strehe in beliča. Preskrbeli so mu službico, pa ga ni strpelo; bil je bohem in sanjar, ki se je rajši boril s siromaštvom kot prevajalec in žurnalist, nego da bi bil prodal svojo svobodo za udobno službo. Jetičen je romal iz kraja v kraj ter umrl popolnoma zapuščen v 34. letu. Njegova literarna zapuščina ni obsežna; zbirka fantastičnih pripovedk «Leyendas», ki spominjajo na Hoffmanna, ter kakih šestdeset kratkih pesmi s ponižnim naslovom «Rimas», ki so jih objavili šele po njegovi smrti, leta 1871. Generacija iz leta 1898., ki je s kritičnim očesom premotrila vse špansko slovstvo zlasti zadnjih dob, je iz sovraštva do retorike zavrgla celokupno romantiko; izvzela je le Becquerja, kajti nekatere njegove pesmi, zaradi skrajne preprostosti in globoke resničnosti težko dostopne analizi, so hranile mladost vseh onih, ki so pesnili za njim in so še danes nesmrtne kakor ljudske romance. V Becquer ju je zaživelo pravo romantično čuvstvo in se sprostilo v verzih brez vsake retorične navlake. Primerjali so ga s Heinejem in njegove rime s pesmimi iz «Intermezza». O posnemanju seveda ne more biti govora, ker ni Becquer nikdar poznal Heinejevih poezij. Toda v nasprotju s Heinejevo liriko njegove pesmi ne izzvene nikdar v ironično pointo in dočim Heinejeva trpkost skoro vedno izvira iz gorjupe življenske izkušnje, nosi Becquerjevo življenje že od nekdaj in brez razloga značaj brezupne otožnosti. Njegova lirika ni razglabljajoča; stkana je iz samih preprostosti, iz skoro ljudskih motivov: rože, solze, lastavice, ljubezenska sanja in bol, grenkoba spominov, večna samota mrtvih. Toda vsi ti motivi so ubrani s toliko rahločutnostjo in odkritosrčnostjo, zapojo s tako spontanim ganotjem, da človek čuti, da stoji pred resničnim, genialnim poetom. V teh pesmih se razkriva posebna stran anda-luškega značaja, njegova rahla, a globoka žalost «la tristeza anda-luza», ki jo po preteku pol stoletja znova srečamo v poeziji enega največjih modernih pesnikov, Juana Ramona Jimeneza.
Že pred Becquerjevo smrtjo se je v Španiji kakor tudi drugje prepletala romantika z realizmom, kakor so ga gojili v Franciji Balzac, Stendhal, Merimee, Flaubert, ali v Nemčiji Hebbel, Otto Ludwig, Keller, Maver, Raabe. Romantika se je izživljala v poeziji, realizem predvsem v romanu. In kakor je Španija prav za prav revna na lirični poeziji v dobi romantike, pa lahko sedaj pokaže na celo vrsto realističnih romanopiscev: Fernan Cabal-lero, Antonio de Alarcon, Juan Valera, Jose Pereda, Luis Coloma, Armando Palacio-Valdes, Emilia Pardo-Bazan, ki so v mnogo-
15
225
brojnih delili (vsak izmed imenovanih je napisal najmanj deset romanov) skušali prikazati najraznejše strani iz sodobnega španskega življenja. In treba si je živo predočiti prav to špansko življenje v letih 1848. do 1890., da človek dobro razume vso nemoč tega španskega realizma. Bila je to doba, ko se je po neštetih zarotah in revolucijah posrečilo upostaviti parlamentarni režim, ki pa Španiji ni prinesel nobene koristi, marveč se je kmalu spremenil v neizčrpen vir korupcije in škandalov. Takrat je ležalo nad Španijo vzdušno ozračje, ki ga je tako mojstrsko popisal Vicente Blasco-lbafiez n. pr. v romanu «Entre naranjos». Vse javno življenje je bila sama spletka, podkupovanje, protekcija, visoko leteče, prazne fraze v parlamentu, na deželi pa izmozgavanje ljudstva s strani zloglasnih «caciques», da je ljudstvo trumoma zapuščalo vasi in se selilo v Ameriko ali kamorkoli. Duhovno življenje je bilo skoro popolnoma odrezano od sodobnih evropskih stremljenj, povsod je vladal «casticismo», ki je kakor mora legal na vse duhovno snovanje. Značilno za skoro vse pisatelje te dobe pa je, da so pripadali konservativnim krogom, sovražnim že samo poskusu, stremečemu po izpremembi socialnega stanja. Skoro vsi so zavzemali visoka mesta ali v državni upravi ali v diplomaciji in z večine so bili vsi vneti katoliki. Najznačilnejši predstavnik realizma, Juan Valera, je bil gladek diplomat, Antonio de Alarcon državni svetnik, Luis Goloma jezuit. Spričo takih neugodnih razmer se vsa ta obsežna realistična literatura kljub brezdvomnim vrednotam ni mogla dvigniti do neke občečloveške višine in je le redkokdaj prestopila meje Španije. Vsa ta doba je morda žrtvovana doba, žrtvovana socialnim in političnim razmeram brez trohice veličine ter malopomembnim notranjim borbam. Na splošno manjka vsem pisateljem te dobe visok polet; njihova dela prepaja ozkosrčen lokalen provincializem, da se tujemu čitatelju zde neverjetne kurioznosti in kar je huje: ni skoro enega realističnega romana, ki bi ne bil poln didaktičnih in moralizujočih tendenc, ki se razkrivajo bodisi v celotni zamisli ali pa celo v vrinjenih tiradah, ki včasih polnijo cele strani. Zaradi zgolj lokalnoregionalnega značaja in pa zaradi tendenčnosti je vsa ta literatura Nešpancu le težko dostopna in umljiva in ga z večine pušča dokaj hladnega.
Prva, ki je uvedla realizem v špansko pripovedništvo, je bila Cecilija Bohi de Faber (1796.—1877.), ki je objavljala svoje romane pod psevdonimom Fernan Caballero. Kot Nemka še po neposrednih prednikih je svoj literarni prvenec napisala v nemščini in osnutek svojega najboljšega romana v francoščini. Vendar je bila fanatična Španka in po vsem mišlje-
226
nju nacionalistka do mozga. Ta skoro prenestrpni nacionalizem se je v njej nerazdružno vezal s fanatičnim katolicizmom, ki mu je skušala dati izraza tudi v skoro vseh svojih romanih. Neprestano se v njej bori bojevita katolikinja z umetnico in zmaga po večini prva. Zato so skoro vsi njeni romani natrpani z bodrilnimi govori, svarilnimi vzgledi in moralnimi pridigami. Najčešče pa neprikrita didaktična tendenca že vnaprej pokvari in uniči pesniško zamisel. Le dvakrat se je vsaj razmeroma visoko dvignila nad lastni osebni kompleks, ko je že po petdesetem letu objavila roman «La Gaviota» (1849.), ter sedem let pozneje z novelo «Pobre Dolores». Mojstrovini ti deli seveda nista. «Gaviota» pa je čisto prijeten roman, po možnosti zvesta slika takratnega življenja v Andaluziji, pisan v korektnem, malo akademskem slogu. Današnjega bralca pa moti prepogosta solzavost in seveda neizogibne moralizujoče opazke, ki se jim pisateljica tudi v tem najboljšem svojem delu ni mogla odreči. Dandanes ima «Gaviota» le še zgodovinski pomen kot prvi poizkus realističnega romana v Španiji. Brez dvoma naj jač ji romanopisec te dobe pajeJuanValera (1827.—1905.), ki ga nekateri, n. pr. H. Petriconi, smatrajo za največjega romanopisca novejše španske literature in njegov najboljši roman «Pepita Jimenez» (1874.) kot najoriginalnejši roman, kar jih je bilo kdaj napisanih. To sodbo je treba pač omiliti toliko, da je bil Valera v resnici nadarjen romanopisec, ki je romanu «Pepita Jimenez» umel vdahniti toliko svojevrstnega španskega življenja, da je zaradi njega inozemstvo po dolgem presledku zopet obrnilo pozornost na špansko literaturo. Valera je bil diplomat in politik, ki se je umaknil iz javnega življenja ob propadu republike in nastopu kralja Amedeja. Bil je široko naobražen katolik brez predsodkov. Po izstopu iz diplomacije se je zaprl v svojo knjižnico in tam je, kakor sam pripoveduje, vznikla «Pepita Jimenez» iz čitanja španskih mistikov. «Pepita Jimenez» je zgodba seminarista, ki podlega in se vedno znova bori proti najraznejšim skušnjavam, zlasti proti ženskim čarom Pepite. Cerkvena askeza po eni strani, svet realnosti in veselje do življenja po drugi, to je osnovni motiv tega dela in, lahko bi rekli, vsega španskega realizma. Konec pa je skoro vedno trpka resignacija. Prav Valera pa zna mojstrsko prepletati teologijo in ljubezen, resnobo in pristno špansko šegavost v čisto svojevrstno sintezo, ki o njej trdi strogi angleški kritik Coventrv Patmore, da je ni najti drugje, kakor samo še pri Shakespeareu. Leta 1875. je izšlo Valere naj-obširnejše in idejno najgloblje delo «Las Ilusiones del doctor Faustino», neke vrste Anti-Faust, ali kakor pove naslov: Faustek brez magije in vraga, brez podpore nadnaravnih moči. Ta Faust
15*
227
je podeželski andaluški plemič, ki preko svojih moči stremi za visokimi ideali, pa v stiku z življenjem izkuša in spoznava svojo nemoč in iluzijo svojih sanj. Po zamisli in deloma tudi po izvedbi je to gotovo Valerino najboljše delo, spominjajoče na Flaubertovo «Education sentimentalen. Toda ravno zaradi presubtilne zamisli in prebrezobzirnega risanja značajev in razmer v publiki ni našlo istega odziva kakor «Pepita Jimenez». Omembe vredna sta poleg imenovanih še romana «Doria Luz» (1879.), ki snovno sliči «Pepiti Jimenez», a jo presega v ostrini psihološke analize, ter «Juanita la Larga» (1896.), kjer pisec rahločutno in z umerjeno dobrodušnostjo riše preprosto vaško idilo. — Juan Valera je poleg Menen-deza-Pelaya tudi največji španski kritik v 19. stoletju. Njegove zbrane kritične razprave obsegajo 26 zvezkov. Kot kritik je vseskozi konservativen, na splošno sovražen vsem novotarijam, a kljub tej konservativnosti je bil njegov kritični čut tolik, da je v znamenitih «Cartas americanas» prvi odkril in deloma pravilno ocenil velikega Rubena Daria. Romanopisec evropskega slovesa pa tudi Juan Valera ni. Tudi o njegovem delu velja, kar smo na splošno omenili o španskem realizmu, da je sicer čisto ljubko slikanje domačih razmer in prilik, da pa se ne more dvigniti nad ta navsezadnje malenkostni milje v višine obče-človeškega. Morda je v Valerinem delu tudi premalo elementarnega življenja in se njegovim junakom in junakinjam preveč pozna umska retorta.
Istega leta, ko je zagledala beli dan «Pepita Jimenez», je v «Revista Europea» objavil tudi PedroAntonio deAlarcon (1833.—1891.) svojo znamenito, iz ljudske romance zajeto povest «E1 sombrero de tres picos», kjer zabavno-poredno, a ljubko in slikovito riše andaluške običaje. Ta ljudska povest je z drugimi krajšimi Alarconovimi novelami, kakor «E1 carbonero alcalde» (1859.) ter z romanom «E1 nino de la bola» (1880.) najpriljublje-nejše čtivo Špancev, ker je Alarconu treba priznati, da je rojen pripovedovalec, ki zna vzbuditi čitateljevo radovednost ter jo z napeto kompozicijo držati budno do konca. V mladih letih je bil Alarcon romantik in liberalen revolucionar, po poklicu žurnalist, ki pa se je v dobi restavracije prelevil v skrajno ortodoksnega konservativca in zagovornika jezuitov. V obrambo svoje nove morale je leta 1875. napisal obširen realistično tendenčen roman «E1 Escandalo», ki je danes vsled neznosne tendenčnosti nečitljiv in je zasluženo zapadel popolni pozabi.
Oster reakcionaren politik, katolik ter moralist je bil vse svoje življenje tudi J ose Maria de Pereda (1833.—1905.). Kot podeželski plemič je le redko zapustil samotni rodni kraj Polanco,
228
kjer je ustanovil in z dobrim praktičnim smislom upravljal tovarno za milo. Vendar mu je bila v grozo vsa usmerjenost takratne družbe in sanjaril je o starili časih kraljev, avtoritete in morale. Kot reakcionaren politik in moralist je napisal več ostro tendenčnih romanov «E1 buey suelto» (1877.), «De tal palo, tal astilla» (1879.), «Bocetos al temple» (1876.), kjer tendencioznost že vnaprej zamori, kar je v njih svojsko-umetniškega in čistega. Kajti kljub neprestani skušnjavi polemiziranja in moraliziranja je Pereda vendarle pravi romanopisec, poleg Valera morda najboljši španski realist. Samo ne smemo iskati samoniklosti njegovega pripovedovanja in ustvarjanja v pravkar omenjenih tendenčnih romanih, marveč v delih čisto prirodne vsebine, «Escenas montanesas» (1864.—1871.), «E1 sabor de la tierruca» (1882.), «Pefias arriba» (1895.) ter v njegovem najboljšem romanu «So-ti!eza» (1884.). V vseh teh delih nam Pereda prikazuje svojo ožjo domovino, pokrajino Santander v Kantabriji. Pereda je izrazit pokrajinar, do leta 1900. morda najizrazitejši in najboljši, kar jih je poznala Španija. Nihče pred njim ni popisal in oživel kan-tabriških dolin, golih gričev in morja, ki buta v raztrgano obalo, s toliko ljubezni polno resničnostjo kakor Pereda. Tu je njegova moč in vrednost. Znal si je ustvariti tudi jezik, odgovarjajoč puščobni rodni zemlji, trpek, oster, rahlo satiričen, malo enoličen in prepleten z arhaizmi. Njegova črnogledost na sodobno življenje je vtisnila pečat tudi tem, zgolj pripovednim delom; izraža se v nekem godrn javem, skoro čmernem humorju, zraslem iz spoznanja, da je vendarle treba živeti med ljudmi in se kakorkoli prilagoditi času. Če primerjamo Peredo z modernimi španskimi krajinarji, z Azorinom, Valle-Inclanom ter zlasti z nedosežnim slikarjem španskega Levanta, Gabrijelom Mirojem, tedaj začutimo, da je Peredina pripovedna umetnost tesna, preozka, preveč domač -nostna, da bi bila velika in bi zadela na skrite strune v vsakem človeškem srcu. Tudi ti romani so kljub sijajnim, municioznim opisom le preveč lokalni, vzbujajoči bolj radovednost kakor doživetje. Poleg tega jih mestoma slabi emfaza, poudarjanje morale in pretirano karikaturno risanje piscu neljubih oseb.
Velikanski trenutni uspeh je žel jezuitski pater L u i s C o -loma (1851.—1914.) s satiričnim romanom «Pequeneces» (1891.), kjer bivši ljubljenec madridske aristokracije odkriva in razgalja moralno gnilobo tega zaprtega sveta. Vsled ogromne senzacije in škandala, ki ga je vzbudil roman, in vsled tekočega, gibkega, hudomušnega sloga so takrat govorili o Colomi celo kot o nekem španskem Balzacu! Toda Coloma sploh ni umetnik in «Pequeneces» ne roman v čistem pomenu besede, marveč, če hočete, moralna
229
satira na ozek krog madridske družbe z živečimi osebami kot protagonisti. «Pequefieces» ni spontan roman, nujen proizvod umetniške osebnosti, marveč hoteno in narejeno delo, «moralna pridiga», kakor se je Coloma sam izrazil. Pisec, ki je bil duhovit človek, je po objavi tega dela sam dobro presodil svojo moč in nemoč in je utihnil z romani.
Okoli 1880. je francoski naturalizem prvikrat pokukal preko Pirenejev in našel vneto zagovornico in bojevnico v grofici Emiliji Pardo-Bazanovi (1852.—1921.). Nadvse značilno za ta prvi poizkus naturalizma v Španiji je, da ga je zagovarjala in se zanj borila z orožjem Zolajevih polemičnih spisov in predgovorov grofica in globokoverna katolikinja, in to pred spodobnomislečo publiko, natrpano z izrazito provincialnimi predsodki. Pisateljica je leta 1883. sama objavila polemičen spis «La cuestion palpi-tante», kjer znova pogreva vse smešne znanstvene postulate francoskega naturalizma. Ker pa stoji že pri Zolaju ta psevdoznan-stveno formulirani naturalizem v žarkem nasprotju z umetniško vrednostjo njegovih ogromnih simboličnih vizij, je popolnoma jasno, da je moral naturalizem v romanih grofice Bazanove popolnoma propasti. Zola se je v svojih romanih kaj malo brigal za svoj teoretični naturalizem, marveč je sledil notranjemu, neodo-ljivemu gonu, ko je ustvarjal temačne, v simbole rastoče postave iz «Assomoirja» ali «Germinala». Pardo-Bazan pa je tudi v svojih romanih skušala pedantično izvesti doktrino; toda čeprav imata romana «Los pazos de Ulloa» (1886.) ter «La Madre Naturaleza» (1887.) naturalističen videz, sta v resnici vendar le čisto navadna realistična romana z neorganskimi, samo od zunaj nalepljenimi naturalističnimi motivi, kakor so podedovanost, incest, strog determinizem in podobno. Ves ta naturalizem v romanih Bazanove je hoten, programatičen naturalizem, a ne doživeta sila, kakor v nekaterih Zolajevih romanih in Maupassantovih novelah. Za tak naturalizem pa tla v Španiji še niso bila zrahljana. Pač pa priča ta teoretična, odkritosrčna vnema Bazanove za naturalizem, da je bila originalna ženska z ostrim pogledom v bodočnost. Napisala je poleg omenjenih romanov tudi več krajših povesti, «Cuentos de Marineda», «Cuentos nuevos», «Cuentos de amors>, vse brez najmanjšega sledu naturalistične ideologije, ki pa so kot povesti zelo posrečeni proizvodi čistega impresionizma, edini svoje vrste v Španiji, spominjajoči na impresionizem bratov Gon-courtjev. Te kratke povestice so najboljše, kar je napisala Pardo-Bazan; z nežno vzdržnostjo skuša podati v njih vrsto dogodijajev, kakor jih je zaznala, ne da bi jih bila poskušala kakorkoli tolmačiti ali globlje prodreti v njih bistvo.
230
Med romanopisci, ki so skušali pobarvati svoja dela z naturalizmom, a so v jedru le skrajno dovršeni realistični pisci, bi morali omeniti še med ljudstvom silno priljubljenega Armanda P a -lacia-Valdesa (rojenega 1853.), avtorja občeznanega romana «La hermana San Sulpicio» (1889). Napisal je dolgo vrsto romanov, izmed katerih so poleg omenjenega najbolj znani «La Espuma» (1890.), «La Fe» (1892.), «La alegria del capitan Ribot» (1899.) ter «Los papeles del doctor Angelico (1911.). Z rahlo, sentimentalno nadahnjeno ironijo solidnega meščana riše povprečne ljudi iz španske province. Ta s sentimentalnostjo zvezana rahla ironija spominja cesto na Alphonsa Daudetja in neredko na Dickensa, kar morda pojasnuje tudi ogromno razširjenost tega pisca v Angliji in Združenih državah, kjer so dosedaj prevedli 12 njegovih romanov. Pristnih, trajnih umetniških vrednot v teh romanih ni. Uvrstili bi jih med visokokultivirano zabavnodružinsko literaturo. Današnja španska mladina, ki ji je pri srcu literatura, pa noče nič vedeti o njih kot o umetninah. Značilna je v tem pogledu za Valdesa malo neprijetna anketa, ki jo je pred pol leta razpisal madridski literarni tednik «La Gaceta literaria» in v kateri se obrača na sodobno literarno mladino z vprašanjem, ali smatrajo Valdesa za umetnika ali ne in zakaj. Vsi odgovori — in bila jih je dolga vrsta — so izpadli skrajno negativno in za Valdesovo umetnost porazno. Med današnjo špansko mladino in med Valdesom leži namreč gibanje 1898. leta, ki se ga Valdes ni udeležil in je zato ostal popolnoma tuj vsem onim, ki so zoreli pod vplivom Unamuna, Baroje, Azorina, Ganiveta. Ker pa to gibanje 1898. letnikov ni nikdar prodrlo v široko maso ljudstva, velja med narodom Palicio-Valdes poleg Valere še v današnjih dneh za najboljšega modernega pripovednika.
Za današnjo špansko duševno elito je sploh vsa ta realistična literatura že zdavno prekoračeno, pravilno ovrednočeno in pozabljeno razdobje. Za široko maso bralcev pa je prav ta literatura dosegla v današnjih dneh višek modernosti in popularnosti. V nobeni drugi evropski deželi ni prepad med ustvar jajočimi duhovi in med ljudstvom tako širok in globok kakor v Španiji. Vsi vodilni duhovi Španije so se vedno gibali in se še gibljejo v nekem kolobarju popolne praznote, v gluhi loži, kjer njihov duševni napor za novimi estetičnimi in moralnimi vrednotami ne najde nikjer med ljudstvom najmanjšega odziva. V Evropi pozna danes malodane vsak izobraženec ime Ortega y Gasset. A v Španiji, ki ga je rodila, je ta močna, originalna osebnost skoro popolnoma neznana in njegovi spisi brez odjeka. Nihče jih
231
ne sprejme s toplim navdušenjem, nihče se ne razgovarja o njih, jih ne pobija ali razvija dalje. Zato nosi vsak nov duhovni pokret v Španiji znake skrajne, tesnobne nesigurnosti, trpkosti in resig-nacije. Nihče ne ve, ali bo njegov napor našel kdaj odmev in odziv onstran hermetičnega kroga molka in praznote, ki ga obdaja. Ljudstvo je nevedno, srednji stan za duhovne vrednote brezbrižen, salonov, kjer bi razpravljali in se zanimali za duhovno življenje, ni. Vsled te splošne nemoči in hladne ravnodušnosti napram vsem duhovnim pojavom živi Španski pisatelj-tvorec izven svojega naroda in, čeprav izraža njegovo bitnost včasih na čudovit način, nikdar ne ve, če bo komu hasnil njegov stvariteljski napor. Ta kratki in seveda le v glavnih obrisih podani pregled španske književnosti do leta 1898. bi morali zaključiti še z imeni Ram on de Campoamor (1817.—1901.), Gaspar Nufiez de Arce (1834—1903.) ter Jose Echegaray (1832.—1916.). Prva dva pravijo da sta predstavitelja realistične lirike v Španiji, ker je Campoamor skušal uvesti v svoje «Doloras» (1846.) in «Humoradas», (1886.—1888.) kolikor mogoče prozaičen jezik, ki naj bi se razlikoval od nevezanega govora samo po ritmu, in je Nufiez de Arce v slavnih «Gritos de combate» (1875.) udaril na politično struno. V resnici pa oba, zlasti Nufiez de Arce, dokaj sličita romantiku Zorilli. Niti o enem niti o drugem bi ne mogli reči, da sta globoka poeta, pristna produkta španske zemlje. Nufiez de Arce se je poskusil tudi v drami in leta 1872. napisal še dokaj dobro historično dramo «E1 haz de lefia». Najvidnejši dramatik te generacije pa je Jose Echegarav, ki je leta 1905. prejel Noblovo nagrado, čeprav njegovo dramatsko delo ni na višini te nagrade. Inženjer, matematik, ekonomist, vseučiliški profesor, večkratni minister in ustanovitelj Španske banke je začel pisati drame šele v drugi polovici svojega življenja. Napisal je čez 60 dramatskih poizkusov v prozi in verzih in dal svoje najboljše v realistični tragediji «E1 GranGaleoto» (1881.) in v drami «0 locura o santidad» (1876.). V zadnjih letih se je skušal obnoviti s čitanjem nordijskih in nemških dramatikov in pod tem vplivom spisal drame, ki cikajo na simbolizem kakor «E1 loco Dios» (1900.) in «E1 hi jo de don Juan (1891.). Echegarav ima resničen dramatski instinkt, ki izumlja in kombinira presenetljive scene, z močnim teatrskim učinkom. Ne zna pa ustvariti resničnih značajev; psihologija njegovih oseb je omejena, vsa obsežena v mogočih tiradah, ki zakrivajo praznino. V svojem jedru je Echegarav ostal romantik, le da njegovi verzi niso verzi poeta, ker jim popolnoma manjka melodioznost, niansa in poetični čar. Velika večina njegovega dela je danes že zastarela, mrtva; uspehe zanje samo še
232
pred poslušalci srednjih meščanskih slojev z melodramatičnim in sentimentalnim okusom.
Realistična struja v španskem slovstvu danes še nikakor ni zaključena. Pisatelji in posnemovalci, kakor Jo se Maria Ga-briel y Galan («Castellanos»), Ricardo Leon («Casta de hidalgos»), Alejandro Perez-Lugin («La Časa de Troya») itd., ki računajo na široko publiko, še vedno pišejo romane v okusu Valere, Perede, Valdesa ter fabricirajo drame a la Eche-garay. Poleg te struje pa teče vzporedno še druga, živejša, uni-verzalnejša, modernejša, ki ji pripadajo borbeni aktivisti Gani-vet, Unamuno, Azorin, Rod6, Ortega y Gasset, na-turalisti Pio Baroja, Blanco-Fombona, G6mez-Ca-r i 11 o, Perez de Ayala, Blasco Ibanez, Perez Galdos, FeliTrigo ter simbolisti in parnasovci AntonioinManuel Machado, Juan Ramon Jimenez, Francesco V i 11 a -espesa, Valle-Inclan itd. Realistična literatura bo danes zanimala le bolj hispanista, a zadnja, ki datira od leta 1898. dalje. vsakega evropskega človeka, ki ima čut in veselje za literaturo.
(Konec prih.)
VE R G E R I J
MIRAN   J A R C                              (KonecJ
Soba se je medtem stemnila. Čez ograjo pri balkonu se je tiho zavihtel Mož v črni halji. Obstal je nekaj korakov pred Vergerijem, ki se mu je ves prepaden sunkovito umaknil.   Nemo se gledata nekaj trenutkov.
Vergerij: Kdo ste ? Vi! Česa hočete! ...
Mož  (smehljaje):                                                          Ne boj  se!
Vergerij: Ta glas!
Mož:                             Iz groba nisem. Na roko ...
Vergerij: Kako je mrzla!   (Se spet odmakne). Mož:                                          Praviš.
Vergerij:                                               Kot prikazen.
Mož:             Prikazen zate ?
Vergerij:                            Kdo ste vendar?
Mož  (suhotno):                                                               Jaz!
Vergerij: Kdo jaz? Mož:                               Jaz kakor ti...
Vergerij:                                                Hudič!
Mož:                                                                          To tudi,
če ti si bog!
233
PREGLED SODOBNE KNJIŽEVNOSTI
V ŠPANIJI
S T.   L E B E N
II.                             (Nadaljevanje.)
ariški mir leta 1898. je zadal zadnji smrtni udarec španskemu kolonialnemu imperiju. Z odpadom Kube in Filipinov je bila zaključena dolga vrsta velikih španskih prekomorskih porazov. Ta zadnji sunek sicer ni bistveno spremenil stanja, v katerem je životarila Španija že dolga desetletja, a ker je bil zadnji in najbolestnejši, je težko odjeknil v zavesti nekaterih najboljših ljudi, ki so tedaj prvič široko odprli oči nad bedno Španijo, jo skušali prav razumeti in jo ozdraviti. Krog tega usodnega leta 1898. so se posamič pojavili v španski književnosti ljudje, osebno drug drugemu skoro popolnoma tuji in brez vezi enotnih, ustaljenih načel, ki pa so v svojih spisih vsi stremeli k enemu cilju: razbrati z ostrim, a hladnim kritičnim pogledom prave, osnovne poteze španstva in na podlagi tega kritičnega dela skušati določiti španstvu edino pravo mesto v svetu vrednot in Španiji začrtati pot v plodnejšo bodočnost. Skupini teh ljudi, ki ji v glavnem pripadajo Miguel de Unamuno, Azorin, Pio Baroja, Ramiro de Maeztu in kot predhodnik Angel Ganivet, so nadeli ime «generacion del 98». Ti ljudje so s svojo ostro, hladno, kritično, doslej v Španiji komaj poznano metodo globoko posegli v tok španske miselnosti in s svojim delom vzbudili intelektualno in umetnostno renesanco, ki traja še v današnjih dneh. S to generacijo lahko trdimo, da se pričenja tisti del sodobne španske književnosti, ki more vzbuditi zanimanje in sodoživljanje vsakega Evropca. V nasprotju s sicer tudi sodobno književnostjo, orisano v prvem poglavju tega pregleda, imajo dela te generacije in njenih naslednikov, kljub neizbrisnemu značaju španstva, nekaj občečloveškega, univerzalnega, kar zadeva življenje in usodo ne samo Španca, marveč človeka. S spisi teh ljudi je španska lite-tura po dolgih desetletjih mrtvila in dremavice znova prestopila Pireneje in opozorila svetovno javnost na problem španstva kot posebne duhovne vrednote z lastnim poslanstvom.
Najznačilnejša poteza 98letnikov je njih kritična zmožnost. Zato v tej dobi prevladuje esej, dotlej v Španiji najmanj gojena in najnerazvitejša literarna panoga. V eseju, ki se je kot izrazno sredstvo najbolj prilegel njihovemu kritičnemu motrenju sodobnih literarnih in političnih prilik, so ti 98letniki zavzeli ostro, malodane zaničljivo stališče napram vladajoči literaturi in po-
286
litiki. Druga značilna poteza te generacije je njeno sovraštvo in njen odpor do vsega sentimentalnega, do retorike, pretiravanja in emocije. Njihovi spisi so umerjeni, hladni, polni neprestane samokritike in nezaupanja do ustaljenih vrednot. S komaj prikrito nejevoljo se razgledujejo po preteklih stoletjih narodove literature, da bi našli v njej naraven, preprost in zdrav človeški element. Kajti v vsej tej literaturi boste težko našli človeka iz mesa in krvi, živega človeka, ki bi bil elementaren in harmoničen, kakor na primer človek renesance, ki se smeje iz Boccacciovih novel ali ki premišlja in snuje v Shakespearovih dramah in komedijah. Vse špansko klasično gledališče je kup bledih pojmov, noč monstruoznih delirijev. Španski liriki nedostaja prizvoka pristno človeškega, preprostega, odkritosrčno doživijenega. Samo v delih primitivistov, Arcipresta de Hite, Bercea, grofa de Santillane zažari tu pa tam nasmeh pristne človeške radosti, ki pa kaj kmalu zamre pod prvimi dihi klasičnih vetrov. Španska renesanca in španski humanizem pa sta besedi, ki ju je treba razumeti narobe. Tudi na drugih poljih ni dosti drugače. Nikjer podobe, v širni zgradbi španske zgodovine, ki bi zaslužila, da se človek žrtvuje zanjo z občudovanjem. Duša Španca je puščobna, suhotna, nasilna, nečloveška. Ljubi žarka nasprotja in vse, kar je absolutno. Ne ume razbirati odtenkov, ne združevati ekstremov. Nikdar se ni naslajala v harmoniji, marveč živela vedno ali za brezmejno srečo ali za nadčloveško bol. Zato so iz tega strastnega plemena izšli samo svetniki, heroji ali pa berači. 98letnikom se je zazdelo, da bi Španija s tako miselnostjo in čuvstvenostjo vedno lepela na istem mestu in da je ravno ta njen način doživljanja vzrok njenega propada. Emfatični, strogi, strašni pisatelji iz dobe Filipa II., ki so videli, kako se je dvigal iz tal ogromni, mrki Escorial, so pač ustvarili «el ciclo aureo> — zlati vek v španski književnosti, a so obenem s pretiranim, izkrivljenim gledanjem človeškega življenja tudi zasejali seme propada, ki je z naravnost tragično fatalnostjo raslo in se večalo iz desetletja v desetletje do skoro popolne propasti dežele in naroda. Zato je Unamuno zapisal kar na prvo stran svoje najlepše knjige: «Človek sem in nobenega človeka ne smatram sebi tujega. Kajti pridevnik ,humanus' mi je prav tako sumljiv, kakor abstraktni samostalnik ,humanitas' — človeštvo. Niti ,človeški', niti ,č!oveštvo', niti enostavni pridevnik, niti pridevniški samostalnik, marveč konkretni samostalnik: človek. Človek iz mesa in krvi, ki se rodi, trpi in umira — zlasti umira —, ki je, pije in se igra in spi in ljubi, človek, ki ga vidim in slišim. brat, resničen brat.» — Španec naj bo zopet človek! To je program 98letnikov. Če se hoče Španija dvigniti in stopiti enako-
287
vredna v vrsto modernih kulturnih narodov, se mora povrniti k resnično človeškemu, k radosti v naporu, k elementarni volji ustvarjanja in dela. Treba se ji bo odreči absolutnim idealom z neskončnimi podaljški v nedosežni onostranosti in jih zamenjati z relativnimi, človeški moči dostopnimi cilji in vzori. Voljo, energijo, boj za dosegljive cilje, ne borbe proti mlinom na veter, zahteva Azorin v programatični «Voluntad». Zato so ti 98letniki tudi pretrgali s stoletja trajajočim literarnim vplivom Francije in se naslonili v svojih iluzornih upih predvsem na nelatinske narode. Vse, kar diši po latinstvu, jim je sumljivo in odvratno. Največ so se predajali vplivom angleške miselnosti. Lawrence Sterne je brez dvoma odločilno vplival na Azorina. Ramiro de Maeztu, dopisnik madridskih listov v Londonu, prepojen z izrazitim angleškim puritanizmom, poln Carlvla in Macaulaya, odkriva s svojimi dopisi španski publiki angleške pisatelje in govori ob vsaki priliki o angleški umnosti. Trenutno je vse, kar prihaja iz Anglije,, najboljše in Maeztu vzbuja s svojimi članki nenavadno pozornost za angleške zadeve in nenavadno zmožnost prilagojevanja angleškim oblikam življenja. To občudovanje jedrnatih, trezno mislečih, bistroumnih angleških piscev, polnih resnega, solidnega «humourja», naj bi služilo kot protiutež ukoreninjeni latinski nepremišljenosti in hipnemu navdušenju, španski prenapetosti in francoski lahkoživosti. Zlasti naj bi ta angleški vpliv pomagal omiliti anarhični španski individualizem in tisto špansko upornost, ki stremi samo po izpolnitvi osebne človekove usode, a se ne briga za skupnost socialnega dela. Sicer pa vse to navdušenje za angleško miselnost in življenje ni bilo zgolj zunanje, mehanično posnemanje. Saj se človeku zdi, da so ti resnobni in vedri pisatelji: Maeztu, Unamuno, Azorin, Baroja po duhu sorodnejši severnjaškim Angležem, nego južnim Latincem. Zaničujejo lirizem in ga zavračajo kot slabost; pozabili so klasično blagozvočje španščine in izražajo svoje vtise v suhem, jedrnatem, skoro trdem slogu, ki izključuje vsako samo besedno lepoto in glasbo.
Drugi del zlasti manjših mislecev pa se je naslonil na Berlin. ki jim je simbol vsega onega, česar nemirna Španija najbolj pogreša: resnost, metodičnost, disciplino v službi kolektivnosti. Voditelj teh v Nemčijo zročih ljudi je Jose Ortega y Gasset, ki je študiral na nemških univerzah in se tam napojil s Kantovo in Heglovo modrostjo. Kakor si je Maeztu privzgojil cel naraščaj prvovrstnih, samostojno mislečih novinarjev, prepojenih z angleško kulturo, tako je Ortega y Gasset vodnik one skupine novinarjev in javnih delavcev, ki so hodili v šolo k Nemcem, občudovali germanski genij in s svojimi članki začeli vzbujati v povpreč-
288
nem meščanstvu ono praznoverno občudovanje nemške veličine in znanosti, ki ga je bila zvrhano polna predvojna Evropa. Obe struji pa sta stremeli k istemu cilju: prilagoditi špansko življenje evropskim vzorcem, pretrgati z ozkosrčnim provincializmom in kasticizmom predhodne realistične dobe in priključiti uporno, samosvojo špansko miselnost toku splošno-evropske miselnosti. — Sčasoma se je mnogo teh prvotnih stremljenj omililo ali docela poizgubilo in ostale so le glavne črte, najznačilnejše poteze. Ena izmed njih je brez dvoma ljubezen vseh 98letnikov do razglabljanja, do teoretične misli, njih brezčutnost za retorične lepote, njih umskost, vsled katere ni nihče izmed njih resničen, velik umetnik, pač pa včasih nedosežno globok ideolog. Generacija 98letnikov je rod ideologov. Toda razglabljanja in na njih sloneče ideologije niso same sebi namen, marveč naj služijo boljšemu spoznanju narodove bitnosti, ki naj s svoje strani vodijo v politiki k pravim, plodonosnim dejanjem. Miselnost 98letnikov je obenem aktivistična in zato njene predstavnike pravilno naziva jo tudi «aktiviste».
Za predhodnika vseh modernih španskih aktivističnih ideologov in za stvaritelja moderne španske proze velja Angel Gani vet (1862—1898). Njegovo glavno ideološko delo «Idea-rium espafiol» (1897) je sicer izšlo po Unamunovi «En torno al casticismo», toda dočim je Unamuno dozorel in napisal svoja najboljša dela šele po letu 1900., si je Ganivet prostovoljno končal življenje v letu kolonijalnega poraza. V kratkem Ganivetovem življenju in v njegovi tragični smrti se čudovito odraža naj-notranjejše bistvo španskega človeka: neprestano nasprotje med strastnim hotenjem in popolnim zdvajanjem nad tem hotenjem.
V  knjižici «Granada la bella» (1896) je skušal po načinu Barresa in Rodenbacha orisati podobo in vzbuditi vonj rodnega mesta Granade. Kakor skoro vsi Andaluzijci je tudi on odpotoval v Madrid, kjer je začel kariero v odvetniški pisarni in jo končal kot španski konzul v Antwerpnu, Helsingforsu in Rigi. Bil je nemiren, razdvojen duh z neutešno žejo po znanju in spoznanju.
V  mladosti je prečital ogromno knjig, a napisal ni do 34. leta ničesar. Takrat pa je kakor pred slutnjo bližnje smrti bruhnil iz sebe vse, kar mu je ležalo na srcu. V treh letih je napisal «Idearium espariol», «La conquista del reino de Maya» (1898) in v dveh zvezkih «Los trabajos del infatigable creador Pio Cid» (1898). Nato si je končal življenje v valovih Dvine. — Rodu 98letnikov pomeni Ganivet vtelešenje tragičnega španskega genija in njegov «Idearium espanol» evangelij pristne španske miselnosti. Ta  «Idearium»  je v Španiji  prvi,  genialni  poizkus
19
289
zgodovinsko-psihološkega razglabljanja o duhovnem in političnem propadanju Španije, a z aktivistično tendenco, da bi ta spoznanja vodila k duhovnemu preporodu domovine. Toda takoj naslednji dve deli pričata, da je Ganivet tesno in bolestno živel z duhom časa in da se je zavedal, kako neznatna je možnost duhovne obnovitve Španije v času, ko je po vsej Evropi zagospodovala tehnika, šport, civilizacija. In iz sovraštva do sodobne, zgolj mehanične civilizacije je vzrasla v njem slavna in prečudna figura Pio Cid, ki nastopa kot protagonist v romanih «La con-quista del reino de Maya» in «Los trabajos del infatigable creador Pio Cid». Oba romana sta zamišljena satirično simbolično, pa sta vendarle v najboljšem pomenu realistična, kakor so edinstveno satirični, simbolični in realistični romani Baroje, Galdosa, Pereza de Ayale in njih skupni vzor, Cervantesov «Don Quijote», Nobeno drugo slovstvo ne nudi sličnih romanov, kjer bi pisatelj s kolikor mogoče natančnim in krepkim risanjem krajev in običajev izpovedoval svoje najosebnejše misli v skrajno paradoksni obliki. Pio Cid je skeptičen idealist, ki zbeži pred moderno civilizacijo v umišljeno kraljestvo v notranjosti Afrike in skuša tam ustvariti iz nevednih divjakov novo kulturno ljudstvo. Nehote pomisli človek na Franceov «Pingvinski otok», ki pa ga Gani-vetova utopija daleko presega po globini zamisli in mnogostra-nosti kritičnih vidikov. Najbrže ne bi našli v nobenem drugem slovstvu podobne burleskne apoteoze civilizatoričnega duha, take skrajne parodije odkritij, zavojevanj in pokristjanjevanj. Čisti pripovedni umetnini ti deli seveda ne moreta biti. Vendar so nekatera poglavja «Trabajos de Pio Cid» prave izbranosti pripovednih umetnin. Sodobnikom je bil Ganivet v španski književnosti prenenavaden pojav in njegovo delo premočen sad v vrtovih plehke retorike, okrašenih s cvetlicami zamirajoče romantike in povsod vladajočega deklamatorskega realizma. Ganivet je bil upornik, novotar in smrtni sovražnik udobne družinske literature; pisal je za bodočnost in pripravil tla krepkim in resnobnim pisateljem, katerim vsem stoji na čelu Miguel de Unamuno.
Miguel de Unamuno (rojen leta 1864.) je najgloblji, najbolj mnogostranski in najbistrejši sodobni španski mislec. Z Gani vetom sta se poznala osebno in sta skupno izdala knjižico «E1 porvenir de Espana». Vendar nastopi Ganivet tudi napram Unamunu kot predhodnik in učitelj. Njegova dela, zlasti «Idea-rium» so vplivala na Unamuna globoko in odločilno kakor novo razodetje. — Unamuno je Bask, rojen v Bilbau. Leta 1891. je zasedel stolico za grščino na starodavni univerzi v Salamanki, kjer je bil leta 1901. imenovan za rektorja. Ker je posezal tudi
290
v politični boj skrajno osebnostno in neuklonljivo, ga je vlada leta 1914. odstavila. Deset let pozneje ga je Primo de Rivera poslal v prognanstvo v Fuerteventuro. Danes živi don Miguel kot izgnanec v Hendayeu ob francosko-španski meji. Težko je podati kolikor toliko sistematično analizo Unamunove miselnosti. Kajti don Miguel je smrtni sovražnik vseh sistemov, vseh nepremakljivih načel, vsake objektivne zunanjosti, ki bi bivala in se razvijala neodvisno od njega, od njegove osebnosti. V njegovi glavi se križa brez števila idej, ki pa so zanj brez važnosti, če se ne izpremene v njegov, Unamunov najosebnejši problem, če ne zagore v živi strasti in zanosnem egoizmu. Zato so dela tega človeka podobna ogromni, brezmejni in neurejeni masi, ki je ni mogoče točno opredeliti v nobeno literarno vrsto. Pisal je romane («Amor y pe-dagogia», «Niebla»), izživljal svojo neugnano osebnost v poeziji («Teresa», «Poesias»), razglabljal neverjetno globoko in samoniklo o vseh perečih problemih sodobnosti v neštetih esejih («Mi religion y otros ensayos», «Ensayos» v sedmih zvezkih), zgrabil jedro tragike človeškega življenja v «E1 sentimiento tragico de la vida en los hombres y en los pueblos», ter reševal problem špan-stva v kruti «Vida de Don Quijote y Sancho», kjer primerja viteza iz Manche Kristusu in ga kar enostavno imenuje «Nuestro Senor Don Quijote». Temu že znatnemu literarnemu delu pa bi morali dodati še vrsto novel, spominov in slikovitih opisov rodnih krajev («De mi pais», «Recuerdos de niiiez y de mocedad»), ki so vzori pokrajinarske umetnosti. Unamuno je pravo križišče vseh mogočih miselnih poti; v sebi združuje vso zgodovino estetskih in filozofskih idej, ki so se pojavile v Španiji v zadnjih pet in dvajsetih letih. Romanopisec, poet, humanist, gojitelj eseja po načinu Macaulaya in Emersona, avtor brezštevilnih časopisnih člankov, pa je umel vsaki literarni vrsti vtisniti svoj globoki, neizbrisljiv osebnostni pečat. V njegovih nemirnih rokah je roman prenehal biti slika običajev človeške družbe, ogledalo, ki zrcali družabno življenje ali svojevrstna duševna stanja; izpremenil se je v poizkus praktične ideologije, rekli bi, v propedevtiko idej, kakor pri Ganivetu. V poeziji je zavrgel vsako, tudi najrahlejšo retoriko, vsako zgolj glasbeno mamilo in jo izpremenil v najintimnejšo religiozno in človeško izpoved. Višek pa je dosegel v eseju, v eksegetičnem komentarju, bodisi da tolmači Dona Kišota, Velaz-quezovega Krista, Becquer jeve lastavice, govore Prime de Riviere, zlasti pa vse, kar se tiče njegove lastne osebe, njegovega tukajšnjega in posmrtnega življenja. Kajti problem vseh problemov je za Unamuna posmrtno večno življenje, pa ne morda nesmrtnost duše, kakor jo utemeljujejo ali pobijajo poklicni filozofi, marveč
19*
291
nesmrtnost celotnega človeka, večno življenje osebnosti, kakršna je. Človek iz mesa in krvi, s titansko voljo, da bi združil v sebi vse vesoljstvo, postavljen pred ti dve neumljivi in grozni skrivnosti: rojstvo in smrt, to je edinstvena drama, ki jo je Unamuno raziskoval vse svoje življenje v vseh smereh in globinah. Nagonsko iracionalno življenje hoče trajati večno v konkretnosti, razum pa to večnost zanika ali pa jo izmaliči v bledo večnost breztelesne duše. V tem nepretrganem, potrebnem boju med iracionalno vitalnostjo in med skeptičnim, statičnim razumom je vsa tragika človeškega življenja. To tragiko skuša prikazati Unamuno v vsej njeni globini s čudovito gibko dialektike A ko človek ves omotičen komaj sledi brez nehanja menjavajočim in nasprotujočim si vidikom, ga ves čas ne zapusti občutek, da Unamuno ne polaga preveč važnosti v vso to miselno igro, da se ji na tihem celo roga in da ji nalašč noče dati oblike trdnega, zaokroženega sistema. Z Unamunom trčimo ob dno španskega nihilizma. Ob njem razumemo, da je ves ta svet tako ničev sen, da se niti ne izplača, da bi ga sanjali v sistematični obliki.
Idejni prelom leta 1898., ki mu je dve leti pozneje sledil preobrat v pesništvu in pripovedništvu, je našel v Unamunu najstrast-nejšega bojevnika in vodnika, ki je s svojo doktorsko avtoriteto kumoval vsem novotarijam mladih in jih s svojim fantastično obširnim znanjem podprl v njih prevratnem stremljenju. Vsi mladi iz leta 1900., Villaespesa, brata Machado i. dr. so se v boju proti zastarelim kritikom zatekali k Unamunu, ki je z brezprimerno ostrino svoje dialektike in s svojim ogromnim, gibkim znanjem odprl in utrl pot marsikomu izmed njih.
MartinezRuiz, splošno znan pod psevdonimom «A z o r i n» (rojen leta 1874), je preživel z Unamunom vse najodločilnejše trenutke idejnega preloma leta 1898. Toda Unamuno je Bask, Azorin pa prihaja iz španskega Levanta, ležečega med tragično Kastiljo in plastičnim jugom. Zato v Azorinu ni Unamunovih nepremostljivih nasprotij, njegove vseprivlačujoče osebnosti, bojevitosti, strastnosti in večne razdvojenosti. Problemov ne zajema ostro in globoko, kakor Unamuno, a v zameno je bolj umetniški, ubrane jši, občutljivejši za življenje in lepoto najneznatnejših stvari. Vsa Azorinova najboljša dela «La Voluntad» (1902), «Antonio Azorinu (1903), «Las Confesiones de un pequeno filosofo» (1904), «Los pue-blos» (1904), «La Ruta de Don Quijote» (1905), «Castilla» (1912) so na josebne jši impresionistični vtisi, intimna zaupanja vsega, kar se godi v povprečni duši, in ki jih s hoteno preprostostjo ter komaj opaznim zaničevanjem piše duhovit skeptik. Lastni «jaz» je za Azorina ogromnega pomena. A ta Azorinov «jaz» je nekaj čisto
292
i
relativnega in prigodnega, podvržen neprestanemu vplivu obdajajoče ga okolice, minljiv in neznaten kakor zelen list spomladi, čeprav sam v sebi neprecenljive vrednosti, ker je vsak trenutek neumljiv čudež, ki se ne bo ponovil nikdar več. Ker se malokdo kot Azorin zaveda neprestanega vpliva stvari, ki ga obdajajo, se je s polno ljubeznijo predal najmanjši izmed njih. Da vsaj ne bi kak predsodek, kak umski, privzgojen pojem izmaličil prave, pristne, edinstvene, čudovite in bežne slike stvari, se postavi Azorin pred njo z očmi, odprtimi široko kakor zrcala in jo opazuje s pozornostjo otroka, dokler ne ujame na njej značilne podrobnosti, tiste edinstvene strani, ki jo nove otroške oči zaznajo še najbolje. Kakor za Flauberta, prvega estetika podrobnosti in okolja, je tudi za Azorina podrobnost, detajl ogromne važnosti. Vsa njegova dela, ki imajo sliko avtobiografij, slone na opazovanju značilnih podrobnosti. Zato je Azorinov slog jasen, prozoren, s kratkimi, jedrnatimi stavki, ki slede drug drugemu urejeno, mirno, krotko. Primerjali so ga z Anatolom Franceom, toda Azorin je umetniško brez dvoma mnogo globlji, manj površen, občutljivejši. Kakor Unamuno ali Ortega y Gasset, je tudi Azorin napisal komentar k Donu Kišotu, a ne razglabljajočega, marveč opisnega. Skuša nam približati Kišotovo življenje z opisom krajev in ljudi, kjer je živel in se boril vitez žalostne postave. Azorinovi orisi kastiljske pokrajine in njenih ljudi so pravi biseri, ki se v «Ca-stilla» spremene v najnežnejše pesmi v prozi. Ves njihov čudovito otožni čar izvira morda iz nasprotja med Azorinovim mirnim. sigurnim slogom in slikami tragične samote in zapuščenosti, ki jih vzbuja. V teh nežnih in dovršenih impresionističnih slikah se odraža vsa globina španskega fatalizma. S temi mirnimi in otožnimi spisi je Azorin prav tako kakor Ganivet ali Unamuno pomagal razkriti pravi obraz Španije in je pripomogel k opredelbi psihologije španskega naroda. Pravega obraza španskega človeka pa ni iskal samo v pokrajini in njenih prebivalcih, marveč tudi v stari literaturi in v prašnih knjižnicah, kjer je izgrebel in na novo ovrednočil marsikatero delo, ki je bilo že davno zapalo pozabi. Če danes poznamo in pravilno cenimo Baltasarja Graciana, je to Azorinova zasluga.
Najmanj ideološki in v vrstah 98letnikov najmočnejša umetniška osebnost je Pio Baroja, Bask kakor Unamuno, rojen leta 1872. v San Sebastianu. Čeprav Baroja trdi, da pripadnost k «možem 98. leta» zanj nikakor ne pomeni pripadnosti k literarni skupini s strogo začrtanim programom, vendar lahko rečemo o vsem njegovem delu, da je v takratnih španskih razmerah vplivalo prav tako nenavadno in revolucionarno kakor Ganivetovi ali Unamu-
293
novi ideološki eseji in časopisne razprave. Barojo imenujejo tudi španskega Gorkega. In res je Baroja živel blodno in nestalno, potikajoč se najrajši med najnižjimi ljudskimi sloji, med delavci, krošnjarji, vagabundi in primitivno preprostimi ter nevednimi ribiči svoje ožje domovine. Bil je zdravnik, pek, inženjer, borzni špekulant, največkrat pa brez vsakega posla, toda neprestano na potu križem Španije, ki jo je vso preromal peš. Iz vsega srca sovraži literaturo zaradi literature. V špansko slovstvo je vstopil kot divjak, z žuljavimi rokami delavca, ki ne pozna literarne retorike in hoče biti predvsem resničen, okrutno resničen v izpo-vedbi tistega življenja, ki ga je spoznal z lastnimi očmi. Morda ni nihče trpke je od Baroje občutil provincialne plehkosti španskega življenja, pogreznjenega v odurno močvirje malenkostnosti. Vsi njegovi romani, ki jih je preko štirideset, so veren izraz njegovega studa nad tem praznim, gluhim, zamočvirjenim življenjem, kjer se ničesar ne dogaja. Kakor vsi 98letniki je tudi Baroja v bistvu romantik. Kaj je drugega nego romantika, če se Ganivet, Unamuno ali Azorin skušajo z ljubeznijo vživeti v davno narodovo preteklost, da bi jim iz nje zasijal pravi obraz domovine in da bi iz nje črpali odpor proti žalostni sedanjosti? Romantika so Ganivetove ironične utopije, njegov beg iz realnega življenja v fantastične pokrajine domišljije in njegov razočarani posmeh civilizaciji. Tudi Baroja je romantik, ki obožuje energijo in voljo ter sanjari o neki nietzschejanski Španiji. Toda Baroja ni romantik po vsem svojem bistvu,slepo in naivno.Kljub vsemu hrepenenju, sprostiti se obdajajočega življenja, gleda na to življenje z neizprosno ostrimi očmi in neprestano koleba v dvomu, naj li živi daleč v svetu, ki ga snuje želja in fantazija, ali pa naj zavrže ta sen kot podlo slabost in se preda življenju, kakršno že je. S tega zrelišča bi se dalo celo vse njegovo ogromno delo razdeliti v dve polovici. Prva obsega romane zgolj pripovedne vsebine, kjer hoče Baroja videti stvari kakršne so, nizkotne, povprečne in umazane. Najbolj posrečena izmed teh del, «Vidas sombrias» (1900), «Idilios vascos» (1902), trilogija «Tierra vasca» (1900—1909) ter «Inquietudes de Shanti An-dia» (1911) so vzorci španskega naturalizma, ki jih romani Blasca Ibaneza niti od daleč ne dosegajo. V drugo polovico pa spadajo bolj problematična dela, zbrana v trilogijah «La vida fantastica» (1901), «La lucha por la vida» (1904), «E1 pasado» (1905) ter «La raza» (1908). Najboljša Barojina romana, morda sploh najboljša v sodobni španski književnosti, pasta «Camino de perfeccion» (1902) ter «E1 arbol de ciencia» (1911). Barojino načelo: «Dejanje zaradi dejanja je vzor zdravega in močnega človeka», vodi tudi skoro vse junake njegovih romanov. Njih duševnost se nikdar ne izraža
294
v dolgem opisovanju ali v piščevih meditacijah, marveč vedno le potom neposrednih dejanj. To zgolj dinamično, skoro čisto dramatično postopanje se odraža tudi v Barojinem slogu. Očitali so mu, da piše slabo, da ne pozna slovnice, ker je zavrgel celokupno retoriko ter vse v Španiji tako priljubljene bleščeče, dolgovezne in površne opise. Njegovi stavki so energični, kratki, skoro nesramno jasni in preprosti; živo spominjajo na Stendhala, ki so mu svojčas tudi očitali, da piše slabo francoščino. Pio Baroja je najpomembnejši romanopisec v sodobni Španiji, ki je s svojimi deli najtemeljiteje prekinil z dotedanjim retoričnim in provincialnim realizmom.
Med ostalimi pomembnejšimi aktivisti omenimo še R u f i n a Blanca-Fombono (roj. leta 1874.), ki je svoji blesteči polemično satirični nadarjenosti dal izraz v zbirki esejev «La lampara de Aladino» (1915) ter napisal tudi več dobrih realističnih novel in romanov, izmed katerih sta najbolj poznana «E1 hombre de hierro» (1907) ter «E1 hombre de oro» (1915); najboljše njegovo delo pa je zbirka novel «Cuentos americanos» (1904). Blanco-Fombona je sicer Venezuelec, a se je stalno naselil v Madridu, kjer vodi pomembno založništvo «Editorial America», ki posreduje med španskimi in južnoameriškimi književniki. Južnoameriškega porekla je tudi Jose EnriqueR odo (1872—1917), ki je v esejih, zbranih v knjigi «Ariel» (1900), zagovarjal špansko-ameriško kulturo pred severoameriško civilizacijo in je v svojem glavnem delu «Motivos de Proteo» (1909) razvil svoj dinamični življenski nazor: reformarse es vivir. — Med aktivisti naslednje mlajše generacije pa daleč nadkriljuje vse druge Jose Ortega y Gasset (rojen leta 1883.), profesor filozofije na madridski univerzi in urednik najpomembnejše španske revije «La Revista de Occidente». V delih «Meditaciones del Quijote» (1914) ter «Esparia invertebrada» (1922) dopolnjuje ideološko aktivistična razglabljanja 98letnikov o zgodovinskih in psiholoških vzrokih španskega propadanja. Občečloveške in literarno-umetnostne probleme pa zajema v splošno znanih delih «E1 tema de nuestro tiempo» (1923) ter «La deshumanizacion del arte» (1925).* Najboljši moderni idelog je poleg Ortege y Gasseta šeEugenio d'Ors (roj. leta 1882.), ki je bil spočetka eden največjih sodobnih katalonskih pisateljev, a je pozneje začel pisati v španščini kratke ideološke romane, izmed katerih je «Oceanografiadel Tedio» najboljši in za d'Orsov način najznačilnejši.                                                    (Konec prih.)
*  Glej  ^Ljubljanski Zvon»   1929, št. 4:  B. Borko:  Perspektivizem  Joseja Ortege y Gasseta.
IVANA    CANKARJA PISATELJSKI    POČETKI
JOSIP   VIDMAR
Hovoreč o prvih letih Cankarjevega pisateljevanja, nameravam opisati smeri in globine najvažnejših čuv-stvenih in miselnih tokov, ki se prelivajo v početkih njegovega dela. — V začetku vsega človeškega duševnega življenja stojita dve prikazni-zagonetki. Ob eni ali drugi izmed njiju se predramita misel in zavest slehernega človeka. To sta ljubezen in smrt. Smrt prebuja misel o večnosti in vesoljstvu, ljubezen — misel o človeku in življenju. Obe misli se srečujeta v razglabljajočem jazu, ki je po duhu doma v vesoljstvu in čigar telo je z neštetimi čutnimi vezmi priraslo na zemljo. Do intimnosti s samim seboj se je Cankarjev duh prebudil ob ljubezni. Misel na smrt in vprašanje po končnem zmislu življenja nista zapustila sledov v njegovem mladostnem delu. Imel pa je oster čut za pravo človeško življenje. Prestopki zoper lepoto in pravo človečnost, lastni in tuji, so ga navdajali z bolečino in ogorčenjem. Bil je človek, ki živeč razmišlja, ne raz-glabljač, ki živi v premišljevanju. Usoda njegovega umetniškega življenja mu je določala notranjo pot, ki se vije jasno in z zakonito smotrenostjo pred opazujočim očesom. Za ljubeznijo ga najprej prevzame misel in bolečina poklica in ga zaposlijo odnosa ji med njim umetnikom ter okolico. Iz teh razmerij se ustali v njem enotno in določno življensko razpoloženje in se razodene podoba njegove duševne strukture. Sledeč tem pojavom njegovega življenja, bomo pozorni na njegove umetniške dosegljaje, s čimer bomo hkratu nudili tudi kritiko   njegovih   literarnih   početkov,   zlasti   obeh  prvih   knjig
«Erotike» in «Vinfet».
I.
Kakor že rečeno, je Cankarjevo prebujenje v zvezi z ljubeznijo, ki je bistvena in skoro edina vsebina pesniške zbirke «Ero-tike». Čuvstva, ki jih ta knjiga izpoveduje, so značilna za vrsto dogodkov Cankarjevega erotičnega življenja ter predstavljajo v dani zaporednosti izrazito in razločno zgodbo njegove ljubezni, v treh poglavjih: ljubezenska sanja, izkustvo, razkroj.
Njegovo prvotno, skoro še deško čuvstvo prvega cikla «Helena> si zelo ugaja v namišljenih in izmišljenih ter če le mogoče zelo žalostnih položajih. Podobne sentimentalne sanjarije so značilne za prvo ljubezen, ki skoro mora biti nesrečna in žalostna — kdo
296
In jaz sem sin Evrope. Nemška misel se je po svetovni vojni izkušala iztrgati nujnosti in logiki dognanih smernic in meni se zdi ta poizkus bega znak slabosti in strahu. Z naših ladij ni mostov v varnejša, ugodnejša ozemlja. Tu med grobovi in dejanji vseh, ki so gradili in ustvarjali pred nami, je i naša izpolnitev, naša rast. Važne niso komaj rahlo pozabljene razvaline za nami; važna ni dobrota ali groza današnjega dne, ne bodočnost, čudno zveri-žena, nejasna in kakor od bog ve česa nosna. Važno je, da ostanemo v smeri živi in to je mogoče le tu, kamor sta nas postavila razvojno dejstvo in čas. Evropa bo mogoče v novem svetlem snu izlečila svoje rane in zakipela v bujnosti neslutene plodnosti; morda bo v krvavem krču izmučena opešala na poti za bledo, hladno zvezdo resnice — vseeno! Toda ta zvezda bo in mora biti tudi naša.                                                                (Dalje prihodnjič.)
PREGLED SODOBNE KNJIŽEVNOSTI
V ŠPANIJI
S T.   L E B E N
III.                                            (Konec.)
eneracija 98letnikov je sicer globoko razgibala duhovno življenje Španije proti koncu 19. stoletja, ni pa niti malo dosegla ciljev, ki si jih je bila zastavila, hoteč dvigniti ljudstvo v višino sodobnega evropskega življenja ter mu vcepiti silo in energijo za praktično, smiselno delo. Vsi ti 98letniki so preveč hladno razmišljujoči, preveč samosvoji in nedostopni, da bi bili s svojimi idejami prodrli v široke ljudske plasti. Saj jih je širša publika komaj poznala po imenih. 98let-niki so se pretesno zaprli v slonokoščeni stolp kriticizma in pretrgali živo vez z ljudstvom, kakršno v resnici je in živi. Z vso še tako ostroumno kritiko niso rešili in razvozljali problema španstva, marveč so ga samo osvetlili z novimi vidiki, z datumi, s statistikami, z osebnimi vtisi. V bistvu je ves njih napor in vse njihovo delo čisto negativno. Manjka jim stvariteljske sile, epične gorečnosti, romantičnega navdušenja. Zato med vsemi 98letniki ni skoro nobenega čistega umetnika. Izvečine goje umetnost le toliko, da svojim idejam pripomorejo do plastičnejše živahnosti in učinkovitosti. Kljub negativnemu uspehu v reševanju nacionalnega problema pa ima generacija 98letnikov neutajljivo velik pomen v razvoju španske moderne književnosti. S svojim zgolj umskim in kritičnim delovanjem je sploh šele omogočila
340
nastop simbolizma v poeziji ter naturalizma v prozi. Treba je bilo, da so 98letniki kritično, ne literarno zgodovinsko, premotrili špansko književnost, da so zavrgli v Španiji tako zelo priljubljene akademične pisce, da so iskali in našli preprosto človeški element v španskih primitivistih in mistikih. Preden se je razcvetelo ustvarjajoče delo generacije iz leta 1900., je bilo treba njihovega neprestanega in neuklonljivega stremljenja, kakor se na primer odraža v vsem delu Azorina in Baroje, da očistijo izražanje človeških emocij retorične navlake, da jih skušajo podati resnično doživljene in neizkrivljene, izmaličene po načinu klasikov ali romantičnih realistov. Iz tega stremljenja izvira vsa estetična orientacija pesnikov in pisateljev, ki so začeli pisati po letu 1900. in ki jih v Španiji nazivljejo s skupnim imenom «gene-raeion poetica del 900», literarno gibanje samo pa «modernizem».
Ta novi val svežega ustvarjanja je najvišje in najpreje zajel poezijo, ki je bila prav v Španiji vse 19. stoletje najmedlejša in najrevnejša. To strem jen je mladih, ki so ga vzbudili 98letniki, za nečem novim, pristnim, osebnim, močno in resnično doživetim, se je umetniško izživelo najprej v poeziji. Nemir in hrepenenje tedanje mladine po novih umetniških vrednotah in potih pa so netili še glasovi o novi poeziji v Franciji, vesti kakor evangeliji o simbolizmu, o Verlainu, o Mallarmeju. Takrat v Španiji ni nihče točno poznal ne parnasovcev, ne simbolistov, ne dekadentov. Večina mladih ni znala francosko, Baudelaireja, Verlaina in Mal-larmeja pa so v spačenih, nalašč karikiranih prevodih prinašale samo stare, vsakemu novemu gibanju sovražne revije («Gente vieja», «Madrid C6mico»). Vendar so skozi popačene, zlohotne prevode mladi zagledali odsev daljnih, novih lepot, ki so jih še motne nosili sami v sebi. Zato so pričetki mlade modernistične poezije v Španiji tako nesigurni, plahi, neodločni. Čisto nanovo je bilo treba ustvariti izrazna sredstva, prikladna novemu doživljanju, in ker se niso mogli drugje, so se mladi učili ob karikiranih prevodih, ki so namenoma gostili temačnost originalnih verzov. Pojavil se je v španski književnosti prvi modernistični stil, sila temačen in španskim očem nepojmljiv, kjer je subtilna in redka črta še baročno preobložena z vsem tradicionalnim metaforičnim bliščem južnjaške domišljije. Kajti skoro vsi pesniki, ki tedaj snujejo na prenovitvi poezije, so Andaluzijci. Iz Andaluzije je Salvador Rueda, Manuel Reina, Francesco Villaespesa in oba največja, Antonio Machado in Juan Ramon Jimenez.
Španski simbolizem, oziroma modernizem bi se bil brez dvoma kljub težavnim začetkom razvil, očistil in dozorel v prave pesniške umetnine, kakor jih pozneje srečamo v delih kakega Machada
341
ali Jimeneza. Ne bil bi pa dozorel tako naglo, tako bohotno in sijajno, da je obrnil nase pozornost vse evropske javnosti, če bi se mu ne bil pridružil Južni Američan Ruben Dario, rodom iz mesteca Leon v republiki Nikaragua. Ruben Dario je tako samonikel in blesteč pojav v moderni španski liriki, da se na prvi pogled zdi, da je on nje edini predstavnik, njeno jedro in osrčje, da jo je on edini priklical v življenje in jo umel stopnjevati do klasične popolnosti. Po svojem južnoameriškem poreklu Ruben Dario sicer ne spada v zgodovino španske književnosti, toda ves prerod španske lirike v Evropi je v tako tesni zvezi z njegovim življenjem in delom, da ga brez dvoma lahko imenujemo liričnega mojstra evropske in ameriške Španije. Njegova prva pesniška zbirka «Azul» (1888) in kritika, ki jo je o njej napisal Valera v slovitih «Cartas americanas», je po nekaj letih združila na iber-skem polotoku krog sebe vse mlade talente, ki so poskušali dati španski liriki novo vsebino in novo obliko. Dario sam je temu gibanju v stari Španiji pomagal, kolikor je mogel. Prevajal je francoske simboliste, potoval večkrat v Španijo, navezal nešteto osebnih stikov in tako ustvaril modernistični liriki v stari Španiji močno, nezlomljivo hrbtenico, ob kateri so potem zrasli z jasno zavestjo lastne moči in samobitnosti vsi veliki španski modernisti. Vendar izmed domačinov ni nihče prekosil Američana v moči pesniškega ustvarjanja in Ruben Dario je slej ko prej največji sodobni španski lirik, princ moderne španske poezije.
Kakor Verlaine je bil Ruben rojen pesnik bohem, ki mu je vse življenje potekalo v negotovosti, v mučnih blodnjah s kontinenta na kontinent, po najraznejših poslih in opravkih. S 14. letom bibliotekar v prestolici Managua, je bil pozneje urednik v Chile, odposlanec Nikarague pri Kolumbovi proslavi v Madridu, konzul Kolumbije v Buenos Airesu, konzul Nikarague v Parizu in končno dopisnik argentinske «La Nacion», dokler ni po neštetih potovanjih po vseh evropskih mestih končno pristal v rodnem Leonu in tam umrl leta 1916. Kakor Verlainovo je bilo tudi njegovo življenje podvrženo izmenam alkoholičnih kriz in svetlih prebujenj, neprestanim borbam med padanjem in dobro voljo, med mističnim in poganskim v njegovi naravi. V prvih svojih pesniških zbirkah «Azul» (1888), «Epistolas y Poemas» (1885), «Abrojos» (1887) piše še docela akademsko korektne verze v klasično španski tradiciji. A po zbirki «Azul» ga vsega prevzame želja, da bi se sprostil vseh tradicionalnih vezi, da bi svoji zapleteni in bogati notranjosti našel nebrzdan in prost izraz, ki bi bil kolikor mogoče resničen in neposreden odsev doživetja. Naučil se je francoščine in se šel učit tehnike prostega verza k fran-
342
coskim simbolistom, zlasti k Verlainu. Ker je imel že po naravi izreden čut za ritem in barvitost verza, nenavadno občutljivost, da je strastno zadrhtel ob vsaki besedi in glasbi, ob vsem, kar blesti in kar poje, je v kratkem dospel do čudovitega obvladanja besede in verza in do izredne sposobnosti v ritmični iznajdljivosti. Zbirka «Prosas profanas» (1899) je višek Darijevega pesništva v umetniško formalnem pogledu. Iščoč in tipajoč neprestano za vsem, kar je redko, nenavadno in novo, je s to zbirko sicer ogorčil puriste, a obenem izvlekel špansko poezijo iz gnilobe akademičnega marazma. Nikdar prej ni poznala španščina tolike gibkosti in tolike glasbe. Najčistejše in najgloblje pa je zapel Dario v «Cantos de vida y esperanza» (1905), kjer mu ne gre nič več za tehnične akrobacije in subtilnosti, marveč kjer razkriva le še zadnje globine in raztrganosti svoje občutljive, ponosne, bolestne, slabotne in otroške duše. V jasnih besedah je izrekel ono, za čemer so stremeli vsi mladi poeti v Španiji: biti popolnoma odkrit, peti iz notranje tesnobe, iz gorečnosti, iz čistega občutja in naravne moči:
Todo ansia, todo ardor, sensacion pura
Y  vigor natural; y sin falsia
Y  sin comedia y sin literatura ... :
Si  hay  un  alma  sincera,  esa  es  la  mia.
Zato tudi Darijeva pesem ni nikdar umetno izmišljena in krčevito napeta. Njena lepota in globina je v nespremenljivem, plemenitem blagozvočju, neprisiljenosti in skoro otroško preprosti resničnosti. Najgloblje pa zazveni takrat, ko z vsemi čudovitimi pripomočki svoje tehnike popolnoma pozabi na to tehniko ter v tesnobnih nokturnih ali sentimentalnih romancah izraža svojo neprestano agonijo in svojo vero v neko boljše življenje.
Tako je «Američan» Ruben Dario s svojim genijem sprostil poezijo v Španiji preperelih, a vendar neverjetno trdnih akademskih vezi, vrnil kastiljanski liriki samozavest in ji vlil moči, da si utre nova pota. Rubenu Dariju gre hvala, da so se kastiljski pesniki mogli povrniti k Gongori in istočasno spoznati v sebi tisti notranji nemir, ki so ga takrat doživljali ostali pesniki moderne Evrope. On jim je dal poguma, da so poglobili lastno skrivnost, izrazili najosebnejša doživetja, obenem pa jim je dal na razpolago nov, do skrajnih možnosti razgiban, gibek in profinjen jezik.
Številni so pesniki v Španiji, ki so sodelovali na preporodu kastiljske lirike. Le na kratko naj bodo omenjeni: Salvador R u e d a, ki je z vročimi, barvitimi orisi južnih pokrajin v zbirki «En tropel» (1902) začel ustvarjati nastroj, značilen za novo liriko, Manuel  Reina  z zbirkama «E1 jardin de los poetas» (1899)
343
in «Robles de la selva sagrada» (1906) ter Ricardo Gil z zbirko «La Čaja de miisica» (1898). Najvišji med španskimi modernističnimi poeti pa je brez dvoma Antonio Machado (rojen leta 1873.), poleg Rubena Darija najmočnejša pesniška osebnost moderne Španije. Rodom iz Andaluzije je tudi njega kakor Becquer ja, j imeneza, Villaespeso osvojila čistost in grandi-ozna zapuščenost kastiljske planote. Skrivnosten, tih in globok je zastrl Machado v sebi mladostno južnjaško nrav, mladostne spomine na toplo Andaluzijo, vso nepremično v žarkem solncu, ter dal svojim pesmim videz preprostosti, brezbarvnosti, čiste veličine, kakor diha iz uboštva kastiljske pokrajine. Vse, kar tvori lepoto njegovih pesmi, je skrbno zakrito, glasba verzov, pridušena, podobe kakor iz globokih sanj. Zdi se, da poje Machado iz neke daljne, skrivnostne notranjosti, ki je človek nikdar ne more zajeti s polnimi rokami. Blodnje noči, komaj zavedne kretnje v spanju, nerazumljivi glasovi, ki kličejo v polsnu, vse tisto sanjsko, komaj zavedno življenje med spanjem in bedenjem na pre-čuden, skoro nepojmljiv način iz zapuščenosti skrajno preprostih, večkrat ponavljajočih se besedi, brez blešča, brez šuma in nare-jenosti. Vendar ta parnasovska, marmorna preprostost motivov in verzov v «Soledades» (1903) ni istovetna s spontano preprostostjo na primer Becquerjevih verzov. Dočim Becquer ali tudi Ruben Dario s pesmijo izčrpa vse doživetje, pa Machadova zgnetena zmernost v izražanju vzbuja slutnjo prikritega, brezupno trpkega, raztrganega življenja, ki bi rado nekam v višine in jasnost, a že v istem hipu omahne v sen, v brezdelje, v neko turobno, plemenito odpoved. To čuvstvo lenobnega brezupja, ki sta ga izpovedala že Azorin in Baroja, je nad vse značilno za špansko duševnost in ga ni morda nihče izrazil tragičnejše in resničnejše nego Machado. Od leta 1903. do leta 1908. je Machado popolnoma umolknil. Umaknil se je v malo, zapuščeno mestece Soria sredi katiljskih planjav brez cvetlic, ki so duši kakor neprestan opomin k vedrosti in odpovedi. Tu napiše «Campos de Castilla» (1912), kjer mu je slikanje kastiljskih planot pretveza, da v pokrajini vpodobi lastno notranjo zapuščenost in brezup je. «Soledades» in «Campos de Castilla» sta brez dvoma dva najtrajnejša spomenika sodobne španske lirike.
Manj globok kakor Machado, bolj sentimentalen, nežen in otožen kakor nemški Lenau ali francoski Samain, je v svojih poezijah Juan Ramon Jimenez (rojen leta 1881.), moderni Becquer, pevec «andaluške žalostih. Hladen in zaprt sam vase do skrajnosti, združuje ta aristokratski Arabec v sebi redko bogastvo neprestanega proizvajanja in zmožnost neprestanega ob-
344
navijanja, ker je njegova umetniška občutljivost izredno rahla, vedno budna in kakor potopljena v neke vrste panteistični delirij, ki spominja na indijske poete. Dovolj značilni za njegovo pesništvo so že naslovi njegovih prvih in najboljših zbirk «Rimas de sombra» (1902) — «Senčne rime», «Arias tristes» (1903) — «Žalostne pesmi», «Jardines lejanos» — «Daljni vrtovi». Otožnost je osnoven zvok vseh teh poezij, zvečine prav kratkih, kjer poetična emocija vzkipi ob čisto neznatnih podrobnostih — roža, solza, zvezda, fontana, — ki pa jih pesnik predstavi zvezane z vsem ogromnim vesoljstvom. Poezija Jimenezova je zlasti priljubljena pri mladini in njen vpliv je lahko razbrati iz skoro vseh pesmi najmlajšega rodu.
Če bi hoteli podati kolikor toliko popolno sliko moderne španske poezije vsaj na njenih vrhuncih, bi morali podrobneje razpravljati še o Manuelu Machadu, ki brata Antonia sicer ne dosega po globini in popolnosti, a je zato v zbirkah «Alma» (1907) in «Caprichos» (1908) ostal bolj južnjaško živahen z dra-žestnim smislom in umevanjem za ljudske melodije. Za izrednega oblikovalca sonetov velja Francisco Villaespesa, čigar zbirke «Intimidades» (1898), «Tristitae rerum» (1907) ter «E1 jar-din de las Quimeras» (1909) so najpopularnejše izmed vse simbolične poezije. Enrique de Mesa se odlikuje po čistem, svežem jeziku, Eduardo Marquina z zbirko «Odas» (1909) in Enrique Diez Canedo izpovedujeta svojo notranjost v rahlo vezanih, čistih verzih.
Vzporedno z novim gibanjem v poeziji se razživlja tudi proza v nove oblike in vsebine. Kakor so mladi pesniki pretrgali s stoletnimi tradicijami klasične pesnitve, prav tako zavržejo pripovedniki «la novela regional» — realistični pokrajinski roman, ki se je šopiril v španskem pripovedništvu od začetka romantike pa skoro do konca 19. stoletja. Iz nove, sveže miselnosti mladih je vzniknil v poeziji simbolizem, v pripovedništvu pa naturalizem, ki ga ne smemo smatrati za neke vrste reakcijo proti simbolizmu, marveč le za drugo stran v izražanju iste mentalnosti. Prvi moderni španski romanopisec, ki je sicer pisal še realistične romane, a že z rahlo tendenco v naturalistični simbolizem, jeBenitoPerez Galdos (1843—1920). Iz njegovega ogromnega dela — napisal je krog 80 del — je treba izločiti vse one romane, kjer skuša Galdos s pomočjo fabuliranja pobijati klerikalizem in zagovarjati liberalno tezo. Nekateri izmed teh romanov, kakor «Dona Perfecta», so sicer mojstrovine tehnične izvedbe, a kot umetnine brez pomena. Izločiti je treba iz njegovega dela tudi dolgo vrsto «Episodios Nacionales» (1873—1920), kjer skuša Galdos v obliki
345
romanov preživeti burno zgodovino Španije v toku 19. stoletja. A to niso zgodovinski, marveč zopet predvsem tendenčni romani, iz katerih neprestano gleda antiklerikalni demagog. Brez dvoma pride veliki pripovedniški talent Galdosov do veljave samo v romanih čisto pripovedne vsebine, kakor so «Misericordia» (1897), «Fortunata y Jacinta» (1887), «E1 doctor Centeno» (1883), «Maria-nela» (1878). V zgolj realistično slikanje vpleta sanje, vizije, krize misticizma in blaznosti, a vse to tako človeško in naravno, da se nobeden njegovih pripovednih romanov ne zdi izumetničen, marveč polje iz njih široko, presenetljivo polno življenje, zgrajeno na vsezmagujočem optimizmu, ki izvira iz globoke srčne dobrote avtorjeve. Pri Galdosu najdemo ono zmes srčnega humorja in optimizma, ki je značilna za Dickensove romane, le da je Galdos manj poet kakor Dickens, zato pa širši, epičnejši in zlasti globlji v slikanju instinktivnih, nepredvidenih dejanj v človeškem življenju, kjer katerikrat spominja na Dostojevskega. Čeprav je Galdos prehoden pojav, vezoč realizem z naturalizmom, pa je vendar prvi dal španskemu romanu 19. stoletja oni široki razmah, ki je manjkal vsem realističnim pokrajinskim romanom in ki je šele omogočil popoln razcvit naturalizma v Španiji.
Najvidnejši zastopnik naturalističnega romana v Španiji je sloviti Vicente Blasco Ibanez (1867—1928)*. Za marsikaterega sodobnika je sploh vsa moderna španska književnost obsežena in izčrpana v tem edinem imenu, ki je vzbudilo ne samo v Evropi, marveč po vsem svetu neumljivo veliko pozornost. Kajti skoro nepojmljivo je, kako si je mogel ravno Blasco Ibanez, ki je stal popolnoma ob strani vsem novim pokretom v Španiji in ki je v svojih romanih le nadaljeval Zolajev naturalizem, obveljati v očeh Nešpancev za največjega predstavitelja moderne španske književnosti. Redki so romanopisci, ki pišejo tako slabo španščino kakor Ibanez, emfatično, brezskrbno, polno slovničnih nepravilnosti. Čeprav naturalističen romanopisec, je njegovo opazovanje največkrat sila površno, njegove ideje pa demagoško prikrojene okusu širokih mas. Toda Ibanez je napisal sam o sebi: «Ponosen sem, da sem kolikor mogoče malo literaren, t. j. profesionalen pisec ... Jaz sem človek, ki živi in ki piše, če mu ostane kaj časa, vsled nujne potrebe svojih možgan.» V teh besedah je ključ do skrivnosti Ibafiezove pripovedne umetnosti. Najboljši Ibaiiezov roman je, kakor je rekel že Anatole France, njegovo lastno življenje. Prekipevajoče, bohotno, pustolovsko življenje, ki se je izživljalo prav tako v romanih kakor v antimonarhističnih za-
*Glej «Ljubljanski Zvon», 1928., štev. 3.
346
rotah, v žurnalizmu, v kupčijah in tveganih podjetjih, v poskusih kolonizacije in stotih drugih, vedno novih poslih. Ves neugnani dinamizem tega burnega življenja se odraža tudi v vsem literarnem delu Blasca lbafieza. Iz njegovih romanov, pa najsi bodo to dramatične zgodbe iz Valencije «Arroz y tartana» 1894., «Canas y barro» 1902., «Entre naranjos:» 1900.) ali pa romani upora («La catedral» 1903., «La bodega» 1905.), sije kakor iz njegovega življenja čudovita delavnost, pohlep po hrupni slavi, gledanje človeka, ki ga ne utrudi noben prizor in ne otopi nobeno uživanje. Zato izžarevajo njegovi romani v nasprotju z mračnim Zolajevim pesimizmom ogromen optimizem, ki ne pozna nobenih ovir in zaprek. Težko je reči danes, kaj in koliko bo ohranila bodočnost iz tega okornega, neenakomernega, a vendar mogočnega dela.
Težko si je misliti večje nasprotje, kakor je nasprotje med ne-ugnano življensko silo Blasca lbafieza in med rafinirano virtuoz-nostjo besednega umetnika Ramona Valle-Inclana (rojen leta 1869.). Valle-Inclan, rodom iz Galicije, ki je lirični, sanjavi del iberskega polotoka, je največji sodobni španski preciozist. Vse svoje življenje je posvetil iskanju ter brušenju redkih oblik, nenavadnih, pesniško močnih izrazov. V pesniških zbirkah «Aroma de leyenda» (1907) ter «Cuentos de abril» (1910) se pokaže kot kak Quevedov sodobnik iz časov baročne, konceptistične poezije. Naslaja se nad grotesknimi, nad preobloženimi dekorji, nad razkošjem in blestečim videzom. Obenem so njegova dela natrpana s temačnimi, težko umijivimi arhaičnimi izrazi, kajti poezija mora biti temačna, če naj je dobra. Znan je njegov izrek, ki so si ga pozneje prisvojili simbolistični dekadenti: El poeta, cuanto mas oscuro, mas divino! Ta svoj okus, ki tipa za redkim, tragično skrivnostnim, je Valle-Inclan prenesel tudi v prozo, ki je pisal čudaške, fantastične zgodbe markija Brandomina, naslovljene: Sonata de primavera, Sonata de estio, Sonata de otofio, Sonata de invierno (1902—1907). V pravem umetniškem smislu je Valle-Inclan medla osebnost; njegova zasluga pa je, da je zopet uvedel v književnost nianso, odtenek, iskanje lepih izrazov, ki so jih bili 98letniki preveč iztrebili iz svojih del. Valle-Inclan je teoretični, literarni utemeljitelj španskega simbolizma, ki mu je postavil zaveden program z izrekom: «Busquemos la alusion misteriosa y sutil, que nos estremence como un soplo y nos de ja entrever, mas alla del pensamiento, un oculto sentido.»
Poleg Pia Baroje, ki zavzema v modernem španskem pripovedništvu mesto kakor Antonio Machado v poeziji, je Filipe Tri g o (1865—1915) najmočnejši naturalistični romanopisec moderne Španije, Trigo se je z romani «Las Ingenuas» (1901), «La
347
sed de amar» (1903), «Alma en los labios» (1905), «La Altissima» (1907) ter <'Sor Demonio» (1908) uvedel kot erotični romanopisec, ki ima marsikatero skupno potezo z D'Annunzijem. Slovstveni zgodovinar Hurtado-Palencia ga imenuje «odkrito nemoraličnega in pornografičnega avtorja, ki je v nesrečo literature in umetnosti imel precejšnje število posnemovalcev». V resnici pa vsi erotični Trigovi romani niso niti najmanj pornografični, ker so pisani silno resno, v težkem, zavitem slogu in ker iz njih na vsaki strani seva fanatično avtorjevo naziranje, da ima vsak človek pravico do popolne, nehinavske naslade, da je današnja absurdna etika pokvarila ženo, polno lakote in žeje po ljubezni, ki pa je ne more utešiti zaradi absurdnih socialnih razmer. Žena, ki ji življenje odreka polno ljubezen, je v njegovih romanih proletarka in zanjo piše evangelije bodoče proste, neovirane ljubezni, ki žari iz romanov «Alma en los labios» in «La Altissima». Pod njegovim vplivom se je v moderni španski književnosti razvila cela vrsta erotičnih romanopiscev, med katerimi je najbolj znan A n t o n i o H o y o s y Vinent («Novelas aristocraticas», 1917).
Omenimo končno kot nadpovprečnega pripovednika še tako različna romanopisca kot sta Ramon Perez de Ayala ter Gabriel Miro. — Perez de Ayala, avtor romanov «La pata de la raposa» (1912), «A. M. D. G.» (= Ad maiorem Dei gloriam) ter «Belarmino y Apolonio» (1919), se odlikuje z izredno ostrim, u jed-ljivim, že na zlobnost meječim genijem, ki z neizčrpno bogatim in lahnim slogom piše kruto satiro naših običajev in spoznanj. Nekateri menijo, da je «Belarmino y Apolonio» ena največjih španskih knjig izza «Dona Quijota». — Ves nasproten po svojem značaju in običaju je Gabriel Miro, največji sodobni španski pokrajinar. Njegovi romani «E1 Padre San Daniel», «E1 Obispo Leproso», «E1 humo dormido», zlasti pa «Figuras de la Pasion de Nuestro Senor» dihajo osebno prečuteno provincialno življenje, zgoščeno iz nešteto vonjev, predmetov, občutij. Miro se opaja s čutnostjo, s konkretnostjo. Zemlje ne opisuje s prispodobami in metaforami, t. j. z intelektualnimi sredstvi, marveč s sugestijami konkretnosti v počasnih, sočnih stavkih.
Simbolizem in naturalizem sta danes v Franciji in Nemčiji že pretekla pojava. Če pa pomislimo na izredno pozni začetek španske romantike, ki je zaustavil ves literarni razvoj Španije za dobrih dvajset let, potem nam bo umljivo, da sta simbolizem in naturalizem v Španiji še v današnjih dneh živa pojava, ki obvladujeta še skoro vse sodobno špansko slovstvo. Mojstrom, kakor so Baroja, Perez de Ayala, Filipe Trigo, Valle-Inclan, Blasco Ibafiez,
348
Villaespesa, Jimenez, Machado, je sledila pestra kopica mladih, ki se zdi, da se od prejšnje generacije razlikujejo v tem, da jih nič več ne zanima nacionalni problem, kakor so ga zastavili 98letniki, ki pa v bistvu ni prinesla nič novega. V prvih povojnih letih je Čilenec Vicente Huidobro zanesel iz Pariza v Madrid ekspresionizem, ki ga je španska mladina prekrstila sprva v «ultra-ismo», nato pa v «creacionismo». Leta 1921. so izdali ti, javnosti popolnoma neznani in zvečine obskurni ekspresionisti revijo «Ultra», ki pa je vsled nesoglasij kmalu zamrla. Danes, po osmih letih, je ta španski ultraizem, ki so mu sledili Jorge Luis B o r g e s («Fervor de Buenos Aires» 1923), Rogelio Buen-dia («La rueda de color» 1923), Gerardo Diego («Imagen> 1922), Gonzaler Lanuza («Prismas» 1923) ter Guillermo de Torre («Helices» 1923), docela propadel in sam Guillermo de Torre, njegov najvnetejši zagovornik in historiograf («Litera-turas europeas de vanguardia», 1925.), priznava v prav pred kratkim priobčenem eseju o estetičnih problemih nove generacije, da ultraistična mladina ne predstavlja več resničnega sodobnega španskega naraščaja, ki da se vrača h klasičnim formam. Ker že govorimo o španskih ekspresionistih, ne smemo pozabiti R a -mona Gomeza de la Serne, ki ga Guillermo de Torre imenuje edinega predbojevnika španskega ultraizma. V resnici je Ramon Gomez de la Serna edina originalna osebnost, ki se je pojavila po letu 1900. Njegovo literarno delo, obseženo v približno šestdesetih knjigah, je v marsičem istovetno s futurizmom Mari-nettija ter kubizmom Maxa Jacoba, cesto le otroško igračkanje, vendar skuša v nekih delih na močen in originalen način tolmačiti življensko dinamiko in prikazati življenje kot trenuten vrtinec materialnih in sentimentalnih atomov. Svet, ki nam ga prikazuje, je pisan in nemiren, vse stvari stopajo pred nas istočasno, kakor na kinematografskem traku. Gomez de la Serna pa ima ono notranjo preprostost in čistost, ki ga usposablja, da govori o vsaki najmanjši stvari, o svetiljki na ulici, o klobuku na beračevi glavi, o medvedku v otroških rokah s pravljično nežnostjo in otroškim začudenjem, ki spominja na Andersenove pravljice. Lahko bi rekli, da je Gomez de la Serna poglobil do skrajnih možnosti ono nagnjenje k analizi najskrivnejših človeških utripov, ki se je pojavilo z generacijo iz leta 1900. kot posledica skeptičnega gledanja 98letnikov.
V današnjih dneh se zdi, da se je vsa literarna delavnost v Španiji osredotočila krog lirike. V Madridu in v provinci, zlasti v južnih pokrajinah cvete cela vrsta majhnih revij, ki objavljajo skoro izključno liriko. Nenavadno in novo učinku je povratek cele
349
vrste mladih poetov h konceptizmu in vsemu onemu akademizmu, ki se je bil v začetku 17. stoletja izkristaliziral krog Gongore. Ta rehabilitacija Gongore, ki ji v Franciji odgovarjajo neštete debate o «čisti» poeziji, je morda eden najznačilnejših pojavov sodobnega literarnega življenja v Španiji. Drug značilen in originalen pojav v sodobnem španskem literarnem življenju pa je ustanovitev literarnega tednika «Gaceta Literaria», ki je pričel izhajati leta 1927. Urednika, drzni kritik G imenez Cabal-1 e r o in pesnik ter esejist Guillermo de Torre, sta mu dala izrazito kulturno-politično smer. Posrečilo se jima je, da je postala «Gaceta» ne samo literarna revija kastiljske književnosti, marveč da zbira krog sebe tudi sotrudnike iz Katalonije, Galicije, Valencije in Portugalske. V vsaki številki objavlja poleg kastilj-sko pisanih člankov in razprav tudi eseje in literarne proizvode v portugalščini, katalanščini, v dijalektih Galicije in Valencije. Na ta način hoče ustvariti duhovni imperij iberskega genija. Polagoma pa že tipa tudi preko polotoka v Južno Ameriko, da jo pritegne v sfero velike hispano-iberske kulture. Posledice tega gibanja, ki je zelo aktivno in polagoma zajema vse špansko govoreče intelektualce, so lahko nepreračunljive.
Tak bi bil v širokih obrisih razvoj sodobne književnosti v Španiji, a ne sodobne španske književnosti sploh. Če bi hoteli govoriti o celokupni sodobni španski književnosti, bi bili morali pritegniti še bohotno razvijajoče se književnosti srednje- in južnoameriških špansko govorečih držav, izmed katerih so nekatere, na primer argentinska književnost, že zaključene celote, o katerih bi morali spregovoriti posebej.
GORJE     OD     UMA
KOMEDIJA   V   ŠTIRIH   DEJANJIH A.   S.   G R I B O J E D O V
II.   DEJ A N J E.
5. prizor.
Č a c k i,   Famusov.   S k a 1 o z u b.
F a m u s o v.
Sergej Sergejič, pridite sem k nam, tu je topleje; prezebli ste — tu se ogrejete;
ogrejnik Vam odprem čim preje.
350