GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
Štev. 8 — Leto IV.
Murska Sobota, 21. februarja 1952
Cena din 6.—
Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Jože Petek — Naslov uredništva in uprave: Murska Sobota, Trg zmage 5 — Poštni predal 52 — čekovni račun: Narodna banka M Sobota 641-90332-2 — Naročnina: celoletna 300 din, polletna 150 din, četrtletna 75 din, mesečna 25 din — Tiska Mariborska tiskarna Izhaja vsak četrtek
Prekmurci si bodo zgradili
                                                                             kulturni dom
   Z narodnoosvobodilno borbo se je uresničila težnja našega ljudstva, ki ga je spremljala skozi stoletja, da si ljudstvo postane samo svoj gospodar. Ljudstvo je že od nekdaj hotelo in želelo samo voditi svoje gospodarstvo sebi v prid, v skladu z gospodarstvom je želelo voditi tudi takšno politiko in prav tako, tudi samo odločati o stopnji svojega kulturnega življenja, ki naj bi bilo pogoj gospodarskega in političnega razvoja vsega našega ljudstva. Pa dolgo ni šlo.
   Zakaj ne?
   Naše ljudstvo Je bilo izkoriščano od tujcev skozi stoletja in njihove koristi so narekovale, da se Prekmurci gospodarsko, politično in kulturno ne osamosvojijo. Če bi to dovolili, bi pomenilo, da se prostovoljno odrekajo dobičku, katerega so vlekli iz Prekmurja. Seveda je kaj takega tudi nemogoče v družbi, kjer vlada izkoriščevalski sistem. Razen tega so Madžari imeli namen, da ljudstvo v Prekmurju čim prej raznarodijo, da ga asimilirajo in tako odstranijo vse motnje v procesu izkoriščanja tega ljudstva. Na račun prekmurskega ljudstva so gradili svojo kulturo, kateri je bila naloga, da se ta proces raznarodovanja čim prej uresniči. Poglejmo, kaj delajo danes z našim ljudsvom v Porobju. Ali bi se enako godilo nam, če bi živeli v sklopu »demokratične« Madžarske? čisto gotovo Mi v to ne sumimo. Razseljevanje porabskih Slovencev je tudi nam resen opomin, da si čim prej uredimo svoje gospodarstvo, da čim bolj sodelujemo v političnem življenju naše države, da se čim prej kulturno izobrazimo, da bomo znali ceniti vse dobrine naše borbe. Tujci — Madžari — so na račun našega ljudstva in njegovega dela gradili svoje šole, svoje zavode za visoko izobrazbo, gradili so spomenike v Budimpešti, gradili so si ceste in potem milostno dodeljevali drobtine: ugodnosti nekaterim našim sinovom, ki so imeli pozneje nalogo pomagati v raznarodovanju lastnega ljudstva. Ali je potem čudno, da so najnaprednejši sinovi Prekmurja bili proti takemu iskori-ščanju?
   Domača buržoazna iskoriščevalska manjšina je hotela, da bi razdvojila ljudstvo sebi v prid. Politična borba teh dveh strank v bivši Jugoslaviji je hotela odvrniti ljudstvo od gospodarskega javnega udejstvovanja, da ljudstvo ne bi opazilo iskoriščanja. Saj so eni zgradili sokolski dom, a drugi prosvetne domove po Prekmurju; toda ti so služili prav tako za iskoriščanje in v reklamo izkoriščevalcem. Sicer ni rečeno, da niso imeli tudi nekaj pozitivnega, vendar pa niso bili zgrajeni zato, da bi služiti ljudstvu.
   Revolucija je pomela z enimi in drugimi; ljudstvo je postalo samo svoj gospodar, kar mu daje možnost. In vse pogoje za nemoteni in svobodni gospodarski. politični in kulturni razvoj.
   Dolini smo, prav na osnovi ljudskih teženj in spoznanj o izkoriščanju, da popravimo napake preteklosti; dvigniti moramo naš okraj na stopnjo ostalih okrajev v Sloveniji. To bomo tudi naredili. Ljubljana, Maribor, Celje in še nekatera okrajna mesta imajo že svoje kulturne domove, toda ml ga še nimamo. Zato si bomo sami pripravili vse potrebno, da si bomo zgradili takšen dom. Na to imamo pravico, pa tudi je naša dolžnost. Vsestransko moramo vzgajati ljudi, a za to nam je potreben dom. Ta dom bo središče, odkoder bodo šli kadri na našo vas, da bodo tudi tam širili kulturo in prosveto. Torej bo korist od tega doma imelo tudi podeželje.
   Vzemimo samo primer učiteljišča v M. Soboti. Vsi ti mladi ljudje so v glavnem iz Prekmurja ali iz sosednjih okrajev. Kakšno vzgojo ima tak mladinec za svoje bodoče delo na vasi? Veliko bolj pomanjkljivo kakor učiteljiščnik v Mariboru. Celju ali pa v Ljubljani, ker tisti lahko obiskuje razne kulturne prireditve dočim naš učiteljiščnik nima te priložnosti. Kaj sledi iz tega? Sledi, da ta mladi učitelj ne bi mogel dajati na svojem bodočem službenem mestu tistega, kar bo lahko dajal učiteljiščnik iz ostalih centrov Slovenije; a iz tega sledi, da bo naša vas nujno nekje zaostajala. Tega si ne želimo. Mladi ljudje, ki se vračajo iz mest na vas, bodo morali nuditi pomoč vasi pri njenem vsestranskem razvoju. To so mladi in novi kadri, a te lahko dobimo le s pripravo za bodoče delo Za to delo bo treba ustvariti pogoje Razvijalo se bo lahko le v Kulturnem domu. Tega bo treba postaviti, ker ga nimamo Naši ljudje v mestu in na vasi si ga želijo. Na skupščini ljudska prosvete v letu 1950 ko so omenili zgraditev Kulturnega doma v Soboti, ni bilo delegata, ki temu sklepu skuščine ne bi prav prisrčno zaploskal, brez ozira, ali je zastopal mesto ali vas. Delegati so bili zbrani iz vsega j Prekmurja. Pomeni, da ta predlog na skupščini ni bil le želja, tistega,
ki ga je predlagal, ampak da je to bila želja vseh delegatov. O kulturnem domu so ponovno razpravljali na skupščini lansko leto v decembru. Vtis je bil, da so delegati bili nezadovoljni, ker se v preteklem letu ni ničesar ukrenilo, za vsaj delno uresničitev sklepa skupščine iz leta 1950. To pomeni, da je treba takoj pristopiti k delu.
   Kulturni dom Prekmurja bo dom vsega Prekmurja, Še več! V tem domu 
bodo lahko nastopali tudi tuji ansambli iz naših kulturnih središč, da bodo posredovali svoje izkušnje našim mladim kadrom, ki jih je vsako leto vse več in več. Zato je naša naloga, da se čim prej lotimo uresničitve tega. To mora postati osrednja naloga naših kulturnih društev in vseh društev v čigar območju se razvija kulturno življenje. Prav tako je to naloga vseh množičnih organizacij. Tako si bomo v srcu Prekmurja ustvarili svoje gledališče, svojo centralno knjižnico, svoj muzej, ustvarili si bomo dom, kjer se bodo srečale vse kulturne skupine Prekmurja v medsebojnem pomaganju, tekmovanju, delu itd. V tem domu se bomo srečali, kot smo že poprej navedli, tudi s skupinami iz naših večjih mest, a ta srečanja bodo prispevala le izboljšanju kvalitetnega nastopanja.
   Kako bodo sodelovale posamezne organizacije in društva, kako bodo sodelovali posamezniki, to je stvar Okrajnega odbora, ki bo vodil priprave za zgraditev Kulturnega doma v M. Soboti. Glavno je le eno, da Prekmurje nujno potrebuje tak dom, da si ga ljudje želijo in da bodo vsi prispevali, da se tak dom postavi. Volji ljudstva pa se ne bo mogel nihče upirati, zato bomo dom zgradili. Kar ljudstvo želi, to tudi ustvari.
200.000 din za kulturni dom
  Občni zbor Potrošniške zadruge v Soboti je pokazal visoko razumevanje za kulturno-prosvetno in umetniško delo. Od svojih viškov je zadruga nakazala 40 odstotkov za pomoč raznim društvom in humanitarnim organizacijam, kar pomeni, da je v te namene razdelila 220.000 din vsi člani zadruge so poklonili svoje članske vloge v znesku 200.000 din, za gradnjo Kulturnega doma v soboti Razen tega je zbor
sklenil, da se »Izposojevalnici« v M. Soboti tudi pokloni za nabavo, odrskih rekvizitov 25.000 din. Vsekakor ta velikodušnost in razumevanje akcije za gradnjo Kulturnega doma v Soboti kaže, da naše ljudstvo čuti potrebo po Kulturnem domu. Prepričani smo, da bo sleherna vas v Prekmurju podprla to akcijo, članom, zadruge pa čestitamo na visoki zavesti. .
Velika naloga -1500 novih članov
   Rdeči križ je dobrodelna organizacija, ki pomaga, kolikor mu njegova denarna in materialna sredstva omogočajo pomoči potrebnim. Ob elementarnih nesrečah (poplava, požar) pomaga s svojimi sredstvi ljudem, ki sp zgubili svoje premoženje ali so na njem utrpeli veliko škodo. Predvsem pa se bori in to vsak dan proti nalezljivim boleznim in pomaga takim bolnikom.
   Za to svojo plemenito nalogo pa rabi 
denarna in materialna sredstva. Ker je Rdeč križ organizacija, si kot tak mora ta sredstva sam poskrbeti. To pa lahko doseže le ob sodelovanju vseh članov in vseh ljudi, ki bi lahko postali člani RK. Ta sredstva zbira s članarino. nadalje iz raznih podpor ali prostovoljnih prispevkov in z dohodki prireditev. Povsod pa o potrebni člani. ki bodo plačevali članarino — ki je tako malenkostna, da jo zmore skoraj poslednji človek — sodelovati pri prireditvah, zbirati prostovoljne prispevke in podobno.
   Zato je mestna organizacija RK v M. Soboti v svojem načrtu dela za leto 1952 zapisala, da bo vključila v članstvo 1500 članov. Z dobro agitacijo in pojasnjevanjem bo to izvedljivo, saj je po nekaterih podjetjih le malo članov RK kot pri Okrajnem mlinskem podjetju in Okrajnem gradbenem podjetju, kjer sta bila lansko leto le po dva člana. Pa tudi po drugih podjetjih in ustanovah niso vsi delavci in nameščenci vključeni v RK Z novimi člani se bo povečal dohodek iz članarine, gotovo pa se bo izboljšala tudi delavnost organizacije.
   Nadalje je mestna organizacija RK v načrt dela vnesla, da bodo članarino zbirali takoj za vse leto 1952. To nalogo že uresničujejo. Nekateri delovni kolektivi so že zbrali vso članarino bi jo predali Mestnemu odboru RK in sicer Mestni ljudski odbor. Narodna in zadružna banka. Splošna bolnica, Mlekopromet, Okrajno sodišče. Perutnina Vetserum. Obutev, Ekonomski tehnikum Gozdna uprava. Osnvona šola, Železnica in Pošta. Tudi prebivalci nekaterih ulic ne zaostajajo. To so vrtna in Prečna ul., Gregorčičeva ter spodnji del Ivanocijeve ulice.
   V načrta dela in letnem proračunu je
mestna organizacija RK v Murski Soboti predvivela zbiranje prostovoljnih prispevkov v znesku 10.000 din in nepredvidenih dohodkov v znesku 16.000 din. Zato pripravljajo nabiralno akcijo med prebivalstvom; Računajo pa tudi na prispevke raznih podjetij. Od Tedna Rdečega križa si obetajo 30.000 din. Sicer so lansko leto pri tem imeli težave, ker je Okrajni odbor RK stopil neposredno torej mimo njih, v stik z raznimi podjetji in ustanovami ter jim dodelil značke za razpečavanje. Zato uspeh mestne organizacije ne bil takšen, kot bi lahko bil.
   Zbrana sredstva bodo uporabljena koristno za vse prebivalstvo. Za tečaje in seminarje prve pomoči so predvideli v proračunu 17.000 din, za zdravstveno akcijo 10.000 din, za zdravstveno prosveto in pomoč tuberkuloznim bolnikom 27.050 din, za material prve pomoči pa 24.000 din.
Koroški Slovenci zahtevajo priznanje
      svojega materinskega jezika kot uradni jezik v kmetijski zbornici
  Ta predlog so iznesli na letni skupščini kmetijske zbornice na Koroškem. Poleg tega. so zahtevali, naj Zveza slovenskih zadrug na Koroškem dobi v zbornici svojega zastopnika, kot ga ima nemška zadružna zveza, čeprav mnogi predstavniki raznih strank v Avstriji trdijo, da je na Koroškem vprašanje slovenskih šol in slovenskega jezika rešeno zadovoljivo za Slovence, zakon o kmetijskih zbornicah kaže drugače. V koroški kmetijski zbornici in okrajnih zbornicah je samo nemščina priznana kot uradni jezik, čeprav okrajne
kmetijske zbornice na Koroškem poslujejo večinoma s kmeti slovenske narodnosti.
                                                                                      Madžarski vojak pobegnil v Jugoslavijo z otoka na Muri
  Pretekli teden v petek je pribežal v Jugoslavijo madžarski vojak Ferenc Novak, rojen 1930 v vasi Nemes. K nam je pribežal z jugoslovanskega otoka na Muri, ki so ga zasedli madžarski vojaki. S seboj je prinesel mitraljez, puško in 48 nabojev ter eno bombo Orožje je ruskega izvora. Pretekli teden pa sta iz Madžarske pribežala v Jugoslavijo še dva vojaka. Ob prihodu na naše ozemlje so vsi trije vojaki izjavili, da so se odločili za beg zaradi neznosnega stanja v madžarski vojski in ker so madžarske oblasti internirale njihove družine v taborišče.
Nesporazum zaradi članov komisije
                                                                                      za nadzorstvo nad premirjem v Koreji
  V Koreji so pretekli teden pri pogajanjih za premirje dosegli nekaj napredka. Sporazumeli so se o večini spornih točk in upanje da bo kmalu nehalo vojno pustošenje, je bilo precejšnje. Zadnje dni pa se je spet zataknilo in sicer pri vprašanju, kdo naj bodo člani nevtralne komisije za nadzorstvo nad premirjem. Severnokorejska delegacija je predlagala, naj bi bili zastopniki Sovjetske zveze, Poljske in češkoslovaške skupno z zastopniki držav, ki bi jih imenovalo Združeno poveljstvo. Zastopnik Združenega poveljstva pa je izjavil, da zastopniki SZ ne pridejo nikakor v poštev. Po vesteh iz Združenih ameriških držav so tudi tam enakega mnenja. Pravijo, da SZ v tej vojni ni nevtralna država, ker daje Severnim Korejcem in Kitajcem orožje, ki ga uporabljajo na fronti, in je prav po njeni krivdi prišlo do vojne v Koreji. Sedaj pa je odvisno od SZ, ali se bodo sporazumeli o članih komisijo za nadzorstvo.
  V  Evropi pa še vedno rešujejo
                                                                                                  NEMŠKO VPRAŠANJE
  V   Londonu so se sestali trije zunanji ministri. Povabili so tudi zahodnonemškega kanclerja Adenauerja, da bi se sporazumeli o nekaterih stvareh še pred zasedanjem atlantskega pakta, ki se je začel v sredo v Lizboni na Portugalskem.
                                                                                                      V TUNIZIJI
je spet malo zavrelo. V Tunisu so nacionalisti vrgli 4 bombe pred poslopje francoske generalne rezidence. Tudi v drugih mestih je prišlo do manjših izgredov. Splošna delavska zveza Tunizije poziva v svojem komunikeju vse svoje pristaše, naj odločno protestirajo proti samovoljnim ukrepom zoper člane sindikatov. Kajti ti ukrepi imajo namen uničiti nacionalno sindikalno gibanje. Nadalje zahteva osvoboditev vseh priprtih sindikalnih voditeljev, umik oboroženih sil in odpravo obsed-
nega stanja. Kakor kaže, se s silo ne bodo dali ustrahovati Upanje za mirno rešitev
                                                                                       EGIPTOVSKO-BRITANSKEGA
                                                                                                 SPORA
se uresničuje. Egiptovska vlada je pokazala mnogo dobre volje. Izdala je ukaz za aretacijo krivcev, ki so odgovorni za požige in nerede v središču Kaira 26. januarja.
  Ob Sueškem prekopu pa še vedno ni popolnoma mirno. Egiptovski teroristi so podtaknili električne mine. Ob eksploziji se je prevrnil britanski vojaški vlak med Ismalijo in Port Saldom. Človeških žrtev ni bilo. Britanski poveljnik Sueškega prekopa pa je odredil nove varnostne ukrepe.
Komasacija in arondacija
                      ter sovražniki zadrug in njihovi načrti
  O tem, ali je komasacija ljutomerskih zadrug potrebna in znotraj njih arondacija, ne bi bilo treba na široko razpravljati. Taka potreba se čuti v vsej državi in zato je zvezna vlada izdala tozadevno uredbo. Komasacijo nekaterih ljutomerskih zadrug pa zahteva tako gospodarska, struktura le-teh, kakor njihov nadaljnji razvoj. Z zakonom o agrarni reformi je bila večina vinogradov v okraju izročena onim, ki so jih dotlej obdelovali, to je viničarjem. Ti so si takoj ustanovili zadruge, ker drugače ne bi mogli gospodariti, saj razen vinogradov niso imeli nikakršnih sredstev za obdelovanje, še manj pa za obnovo. Te zadnje imajo močno raztresene parcele, saj se ena izmed njih razteza kar  na pet KLO (Miklavž, Ivanjkovci, Veličane, Žerovinci Stara cesta), a vmes je več KDZ. Tako razkosana posestva postajajo vedno bolj nemogoča, Že zaradi stroškov, ki vsled oddaljenosti in raztresenosti nastajajo, pa tudi zaradi tega, ker se med njenimi teritoriji, nahajajo KDZ, ki tvorijo z VOZ zaokroženo, gospodarsko in geografsko celoto. Ljutomersko vinogradništvo je v preteklosti nastajalo in se razvijalo v organski povezanosti z ostalimi panogami v kmetijstvu, zlasti z živinorejo in ga zato tudi danes ne kaže odrezati od tega zaledja. Prav tako ne kaže imeti zadruge: z mnogokulturami, na primer vinogradniške. Vinogradništvo, sadjarstvo, živinoreja, pa tudi vrtnarstvo so take kmetijske panoge, ki se medsebojno dopolnjujejo. V ta sklop spada tudi gozdarstvo.
  Po izvedeni komasaciji bi se novo nastale KDZ z ozirom na gospodarsko perspektivo morale odločiti za, gojitev vinogradništva, sadjarstva, živinoreje in vrtnarstva; odnosno v glavnem za
gojenje krompirja. Vsaka, izmed teh panog in vse v celoti vzete bi bile rentabilne in ena drugo bi dopolnjevale. Zadruge s tako raznovrstnimi kulturami bi lahko tudi kaj kmalu dosegle razmeroma velike uspehe v svojem gospodarstvu. Razlogi, ki narekujejo združitev teh zadrug so tako preprosti in razumljivi, da jih lahko vsak napredni kmet kaj hitro razume, seveda s pogojem, če želi napredek.
   V Ivanjkovcih, kjer je spojitev dela VOZ Vinski vrh s KDZ Ivanjkovci neposredna nujnost, če hočemo gospodarsko naprej, pa se pojavljajo nekateri, ki nastopajo proti taki združitvi in to na zunaj zagovarjajo z vprašanji, ki so, kakor izgleda, le maska, za katero se skrivajo pravi obrazi onih, ki bi s takšno združitvijo izgubili svoj gospodovalni in izkoriščevalski položaj.
   Prva njihova trditev je, da bi bile površine nove zadruge prevelike. Zadruga bi po združitvi imela okrog 300 ha skupnih površin brez ohišnic. Ivanjkovski reakcionarji trdijo, da bi bila prevelika; seveda pa v to sami niso prepričani. Taka trditev izhaja odtod, da se vsi vodilni funkcionarji te zadruge v razgovoru z okrajnimi predstavniki strinjajo' s takšno združitvijo, dočim med zadružniki govorijo drugače. Njihov cilj ni taka združitev, temveč,» da bi razbili obstoječo zadrugo. To njihovo tendenco dokazuje tudi dejstvo, da so po vaseh vodili propagando za priključitev k ptujskemu okraju pod lahkomiselno parole češ »na način bo možno zadrugo razbiti«. Brez širokih komentarjev je razumljivo le eno, namreč da bodo razbite reakcionarne tendence skupno z njihovimi nosilci, ne pa zadruge. Razbijači Ivanjkovske zadruge bi že morali vedeti, da je spoštovanje delovnim ljudem treba pokazati z dejanji ne samo z jezikom, kakor to oni prakticirajo. Prav ti delovne ljudi v svoji zadrugi nesramno in nevzdržno izkoriščajo — pri čemer jim dobro služi kulturna zaostalost teh ljudi — jim načrtno slabšajo življenjske pogoje, istočasno pa jih hujskajo: »Vidite, da je bilo prej bolje, ko smo bili mi vaši gospodarji, vi pa naši viničarji«. Taki so nekateri, čeprav redki, Ivanjkovski zadružniki; toda njihovo rovarjenje se čuti, se vidi: Krivda za tako stanje je zlasti pri OPO Ivanjkovci in organizacijah OF na tem teritoriju, ki niso zbrale poštenih zadružnikov v borbi proti njihovim sesalcem krvi, in znoja, ali skratka, ker so napravile zelo malo za to; da bi bili špekulanti razbiti na odprtem polju, v odprti borbi z njimi.
   Kar se tiče trditve, da bi bila ivanj-
kovska zadruga po združitvi z delom VOZ Vinski vrh prevelika, in to primerjati kanadskim farmam, ki obsegajo povprečno po 90 ha, je zgrešeno stališče. V Kanadi je lastnik farme le en sam človek — farman in ta bi na svoji farmi težko gospodaril, č bi bila prevelika. Pri nas so lastniki zadruge vsi zadružniki, če že ne jemlje, pa pridelkov in proizvodov ter so zaradi tega za uspešno gospodarstvo zainteresirani. Poleg tega se sedaj v naše zadruge uvaja sistem, da bo delovna skupina osnovna delovna enota, ki bo le z nekaterimi elementi (finančno, trgovsko, plan in evidenca) povezana v celoti, sicer pa bo samostojna. Iz tega pa izhaja, da se pri nas ne mora diskutirati samo o tem, ali naj bodo zadruge velike ali male, ampak o tem, kakšna je struktura in lega našega kmetijstva, kajti šele takšno proučevanje lahko da osnovo za diskusijo, o velikosti posameznih KDZ. Struktura zemljišč Ivanjkovske KDZ po združitvi bi bila naslednja: 180 ha njiv, 104 ha vinogradov, 60 ha sadovnjakov, 113 ha travnikov, 119 ha pašnikov in 219 ha gozdov, skupno 795 ha. To pomeni, da bi se ta zadruga bavila z vinogradništvom, sadjarstvom, živinorejo, gozdarstvom in delno z vrtnarstvom. S takšno proizvodnjo bi bila zadruga tudi konkurenčno sposobna. Vinogradništvo, živinoreja in gozdarstvo bi se idealno dopolnjevali.
   Drugo vprašanje, ki ga v Ivanjkovcih načenjajo je, da je njihova zadruga prvega tipa, a del, ki bi se priključil od VOZ Vinski vrh pa četrtega tipa. To dejstvo naj nikogar ne moti. Zadružniki VOZ vnesejo v KDZ svojo zemljo, ki so jo dobili po zakonu o agrarni reformi a kmetje so vložili svojo. Ker pa je VOZ 4 tipa, zato oni ne dobivajo najemnine, dočim jo ivanjkovski zadružniki, ki so vložili zemljo v prvi tip zadruge dobe. Tu ni nihče oškodovan. Ivanjkovski zadružniki ne dobe najemnine od dohodkov, ki bodo nastali od priključenega dela VOZ, ampak tako kot doslej od svoje, oziroma točneje od dohodkov, ki bodo nastali iz v zadrugo vložene zemlje, dočim pri vinogradniških zadružnikih ni najemnine, a je zato dohodek na zadružnike večji, kar Je v bistvu isto. Pravno bo potem ta zadruga istega tipa, kot je sedal KDZ Ivanjkovci, s tem, da je del zadružnikov (VOZ) vložilo svojo zemljo kot skupno lastnino v zadrugo dočim so jo kmetje vložili individualno. Ta skupina zadružnikov sklepa potem kolektivno, kam bo vložila svojo zemljo, oziroma ali bodo imeli svojo KDZ kajti oni
                                                                                                       (Nadaljevanje na 2. strani)
Komasacija in arondacija
                                                                                                   (Nadaljevanje s 1. strani)
tudi v naprej ostanejo lastniki svoje zemje ne oziraje na to, ali ostanejo v dosedanji zadrugi, ali pa se priključijo kateri koli drugi.
   V isti zvezi pravijo v Ivanjkovcih, da bi socialni sestav bodoče KDZ bil takšen, da bi bili kmetje za najemnino za vloženo zemljo preglasovani. Četudi bi bili, se jim v bistvu nič ne izpremeni, ker bi namesto najemnine dobili pač višje plačilo za delo. Do takega sklepa pa ne more priti, ker je to politično vprašanje z ozirom na stanje na našem podeželju in se zato najemnina ne sme preglasovati brez pristanka prizadetih. Motijo pa se tisti zadružniki, ki mislijo, da pomeni sklep o odpravi najemnine za prehod v 4. tip zadruge. O tem zakon o zadrugah izrecno določa, da za odpoved lastnini ne velja sklep zbora zadružnikov, temveč le pristanek vsakega poedinega lastnika. Zaradi tega je taka bojazen odveč. Oni. ki v Ivanjkovcih širijo vznemirljive vesti v zvezi s tem, sami dobro vedo, da ni resnica kar govorijo; toda njim je laž potrebna kot IB, da z njo slepijo in držijo v pokorščini svoje izkoriščance.
   Kot tretjo težavo pri združitvi zadrug v Ivanjkovcih omenjajo pomanjkanje žitaric, češ da niti za sebe ne pridelajo zadosti, kaj bi šele za one, ki bodo sedaj priključeni k tej KDZ. V minulem letu resnično v Ivanjkovcih niti za svoje potrebe niso pridelali dovolj. Nekaj je temu kriva slaba letina, še več kot to pa dejstvo, da vsa zemlja ni bila obdelana ali pa slabo obdelana. Poleg tega je krivda za pomanjkanje prehrane tudi ta, da so st nekateri neopravičeno prisvajali pridelke in to predvsem oni, ki so v zadrugi najmanj delali. Svojo sabotažo in nedelo pa so ti špekulanti prevalili na one zadružnike, ki so vse leto pridno delali in se trudili za čim boljši uspeh. To so napravili na ta način, da so si pridelke prisvajali ali jih nepravilno delili in tako oškodovali one, ki so požrtvovalno delali in pošteno skrbeli za koristi zadruge. Ali to ni najbolj barbarsko iz-koriščanje ljudi in istočasno razbijanje zadruge? S takšnimi metodami hočejo prisiliti poštene zadružnike na kolena ali z drugo besedo, spraviti jih v nezadovoljstvo in obup. Mislim, da se bodo našli ljudje in pa sredstva, da se takšno stanje uredi in popravi.
   Kar se tiče žitaric, odnosno bojazni, da bi s priključitvijo v novi zadrugi pridelali premalo žita za prehrano, je odveč. Naše zadruge prihajajo na denrno gospodarstvo, ko bo vsak zadružnik dobil plačilo za delo v denarju in si bo potem lahko kupil, kar bo rabil za življenje. Kajti cene bodo približno povsod enake, če kupi v KDZ ali kje drugje, recimo moko v trgovini. V takem gospodarstvu bodo tudi špekulanti prišli ob svoj poklic, ker se več ne bo dalo špekulirati z delovnimi dnevi in neopravičenim prisvajanjem, ampak bodo dobili le tisto, kar bodo dejansko ustvarili Tako bodo oni, ki so danes oškodovani, ker si uspehe njihovega dela prisvajajo špekulanti, mnogo na boljšem kot doslej. Če že bodo v Ivanjkovcih preusmerili na živinorejsko, vinogradniško in na ostale prej neštete panoge bodo z izkupičkom za te produkte lahko bolje živeli kot doslej. Vsekakor pa bolje, kot če bi pridelovali žitarice, kajti z njimi Vojvodini ne morejo konkurirati, dočim z živino, vinom, mlekom in krompirjem lahko.
   Poleg navedenih vprašanj se nekateri ivanjkovski zadružniki spotikajo še ob vrsto drugih, ki pa v svojem bistvu ne pomenijo drugega, kot glas vpijočega v puščavi. Poglejmo si nekatera izmed njih. Nekateri pravijo, da bodo izstopili iz zadruge, ne pa, da bi se združevali. Prvotna združitev izstopa z ničemer ne onemogoča. Bil pa bi že čas, da bi tudi oni Že enkrat razumeli, da za-
drug nismo ustanavljali zato, da bi jih razbijali, temveč zato, da bomo potom njih ustvarili napredno kmetijstvo in rešili socialno vprašanje vasi; da ne bodo večno eni hlapci drugi pa gospodarji, temveč, da bodo vsi, ki zemljo obdelujejo, ne samo lastniki te zemlje, temveč tudi tega, kar ta zemlja daje. Oni, ki toliko kričijo za izstop, naj si blagovolijo prebrati govor maršala Jugoslavije tov. Tita, ki ga je imel lansko leto na svojem potovanju po Jugoslaviji. Tov. Maršal zelo preprosto razlaga, zakaj oblast zadruge ne bo dovolila razbijati in razbiti To naj bi preštudirali predvsem oni, ki smatrajo, da so samo na okraju takšni ljudje, ki tega ne dovoljujejo. Ne gre zato, da bi se skrivali za govorom maršala Tita, temveč mislimo le to, da so zadruge v Jugoslaviji stvarnost, da bomo šli po tej poti naprej do popolne socializacije kmetijstva zaradi tega, ker je to edini izhod iz naše zaostalosti Sicer pa naši kmetje dobro vedo, samo da tega nekateri ne bi radi priznali, da je združevanje kmetijstva, odnosno razdrobljenih kmečkih gospodarstev, v velika posestva že več desetletij stvarnost po vsem svetu; mi smo v tem zaostali za nekaj deseletij po krivdi bivših režimov, a zato sedaj, v pogojih ljudske oblasti in socialističnega urejevanja družbe, moramo ostali svet dohiteti. Pri nas ne gre za kapitalistično izrivanje kmetov z zemlje ali za birokratski zadružni si-sem, pri nas se borimo za napredno organizacijo proizvodnje na demokratičnih principih, od česar bodo prvi imeli koristi zadružniki.
   Poleg takih je še nekaj podobnih blebetavosti, žaljenja zadružnikov VOZ in podobno. Napačno in v bistvu zgrešeno pa je tudi to, da nekaj zadružni-kov VOZ širi vznemirjajoče vesti el! grožnje napram ivanjkovskim zadružnikom. To so neumnosti. Ne gre zato, kdo bo komu gospodaril, gre le zato, da bodo vsi skupaj gospodarili v korist vsakogar in vseh s pogojeni, kar bo kdo ustvaril, to bo tudi imel. Odnos do invalidov, starčkov in otrok v ivanjkovski zadrugi se tudi ne more pohvaliti, ampak le grajati, ostro grajati. 
   Dosedanji predsednik KDZ Ivanjkovci tov. Turin je strokovno sposoben voditi tak obrat kot je ivanjkovska zadruga; saj je v stari Jugoslaviji že vodil nekoliko manjšega, Petovarjevega, kjer je bil upravnik. Prav zato mu moramo še bolj zameriti, da zadrugo vodi v napačno smer. On in še nekaj njemu enakih v upravnem odboru zadruge in izven njega so krivi za klavrno stanje v zadrugi, ne pa zadruga kot sistem, kakor bi to oni radi dokazali, niti tisti, za katere oni trdijo, da nočejo delati. Vprašamo se, zakaj nekateri niso delali. Zato, ker so bili ogoljufani za svoj trud, zato, ker se jih ni zaposlevalo, zato, ker se je napačno vodilo gospodarstvo itd. Kdo Je dopuščal vse to, če ne upravni odbor. Če dobro premislimo besede predsednika Turina, ki jih je izgovoril v obraz okrajnemu logarju, ko ga je ta prišel na dom povpraševat za stanovanje, in jih naslovil na zadrugo, zlasti pa na predsednika IO OLO Ljutomer tov. Štefana Joha, potem ni čudno, da tako gospodari v zadrugi. Zadrugo in predsednika je spravil v en koš in vse skupaj na paro. Gospod Turin, Vi napadate pod firmo nesposobnosti dejansko marksizem naše revolucionarne kadre in vse, kar je socialističnega. Vi spadate v sklop sovražnikov nove Jugoslavije in vedeti morate, da so si v novi Jugoslaviji vsi, ki so hoteli rovariti proti njej, doslej še vsi razbili zobe in polomili bratove in tako bo tudi z Vami, če Vas ne bo o pravem času srečala pamet. Predsednik Turin je takrat, ko je otvarjal zadružni zbor, ki je bil sicer z namenom, da se zadružniki porazgo-vorijo o komasaciji v bistvu povedal
tole: »Mi nočemo združitve, hočemo iz zadruge«. Tako je mislil, a to bistvo je zavil v kopico fraz. Prav zato tudi ni čudno, da je razpoloženje v zadrugi takšno, kakršno je.
   Predsednik KLO Ivanjkovci tov. Kociper Ivan je bil napreden že v stari Jugoslaviji, bil je namreč v vrstah naprednih liberalcev. Med okupacijo je prav tako storil svojo dolžnost do trpečega naroda. Po vojni je tudi marsikaj napravil za napredek, toda zadnje čase nevarno plava proti toku razvoja. Krajevno gospodarstvo (zadružni dom, gostilna, krajevno podjetje mlin) je njegova fotografija, a zlasti pa še prostori KLO, ki se bodo kmalu lahko primerjali, če ne bodo prepleskani, dimniku. Sedaj, ko gre za komasacijo, se tudi ne more odločiti, ali naj posluša svoj razum ali reakcionarne tendence, odnosno svoj nagon. Nam trdi, da se s komasacijo strinja, seveda, ker ne more dokazati, da je to neumnost ali nekoristna stvar. Toda kaj govori drugim in tudi dela, ve sam; vemo pa tudi mi. On je bil opozorjen na to kam vodi nejgovo delo, toda kaže, da mu to ni nič pomagalo. Drugo opozorilo bo, razumljivo, trdejše, kot je bilo prvo. Turin in nekateri njemu podobni okrog njega vedo, da je on že toliko kompromitiran pred vsem, kar je naprednega, da ne bo uspel znovič kandidirati za predsednika zadruge. Zato se je teh nekaj reakcionarjev dogovorilo, da bi kandidirali Miloša Pucka, človeka, ki spada v isto agenturo kot Turin sam. Prepričani smo, da jim to ne bo uspelo. V zvezd z arondacijo, ki se ureja v Ivanjkovcih, gre tudi za štiri ljudi, ki terorizirajo poštene zasebnike, ki bi se sedaj radii vključili v zadrugo. Tudi njihove načrte je treba razbiti, a njihovo diktaturo obrniti proti njim.
   Takšna je resnica okrog ivanjkovske KDZ in problem komasacije in arondacije. Prepričani smo, da bodo Ivanjkovski zadružniki našli sami sebe, spoznali, kdo jih hujska proti zadrugi in proti priključitvi dela VOZ Vinski vrh k Ivanjkovski zadrugi in zakaj, spoznali kdo je kriv za slabe razmere v zadrugi, da bodo razčistili stvar in tako osvobodili sami sebe od Izkoriščanja ter si s požrtvovalnim delom zboljšali živ-
   vljenjske pogoje.                        V. B.
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 21. februarja 1952
Naloge okrajne  skupščine so široke
  14. februarja t. l. se je vršilo VII. redno zasedanje okrajnega ljudskega odbora v Murski Soboti. Kljub zelo slabemu vremenu, avtobusi radi velikega snega sploh niso vozili, je bila udeležba zelo dobra Nekateri odborniki so prišli do 10 km daleč peš, kar kaže, da se je zavest pri veliki večini naših odbornikov močno dvignila. Odborniki se zavedajo, da je napredek in gospodarski, kakor tudi politični razvoj okraja v marsičem odvisen od smotrnega in načrtnega dela okrajnega ljudskega odbora kot celote in iniciativnosti ter aktivnosti vsakega posameznega člana odbora. Na žalost, pa ne moremo tega trditi o vseh odbornikih okrajnega ljudskega odbora, kar je pokazala tudi diskusija na zadnjem zasedanju po poročilu izvršilnega odbora OLO, ki ga je podal predsednik izvršilnega odbora tov. Benko, in po izčrpnem poročilu o delu pov. za finance, ki ga je podal poverjenik tov. Rituper.
  V poročilu izvršilnega odbora je bilo nakazano delo izvršilnega odbora kot celote in posameznih poverjeništev oziroma svetov od zadnjega zasedanja naprej; dočim je poročilo pov. za finance obsegalo delo poverjeništva za daljšo dobo nazaj. Diskusija pa se je v glavnem omejila le na živinorejo, na zboljšanje pogojev za razvoj živinoreje, med katerimi je eden najvažnejših, da je na razpolago dovolj dobrih plemenjakov.
  Ne zanikamo, da izboljšanje živinoreje v agrarnem okraju kot je naš, ni eden izmed osrednjih problemov; posebno, ker letošnji popis živine kaže padec števila živine od lanskega leta, kljub dobri letini sena, odpravi obvezne oddaje mesa, krompirja, mleka itd.; ne moremo pa na račun tega zanemarjati vse ostale probleme in gospodarske dejavnosti.
  N. pr.: Iz poročila Je bilo razvidno, da je industrija v preteklem letu v našem okraju izvršila plan proizvodnje po lastni ceni v višini 102,517.000 din in da so podjetja vplačala v državni proračun 32.224.000 din davka na promet proizvodov do 1. julija 1951; tržnega dobička do konca 1951. leta 772,647.000 din, dočim so kmečka gospodarstva plačala le 135,000.000 din davka. Vendar o tem nihče ni diskutiral.
  Dalje, problemi socialnega skrbstva, o katerih je bilo sicer nekaj diskusije, predvsem o invalidih; nihče se pa ni dotaknil vprašanja socialnih podpirancev, izkoriščanja obojestranskih sirot, vprašanja starcev itd. O zadnjem pravi poročilo naslednje: »Problem starcev brez premoženja je v tem da KLO po svojih odbornikih ali svetih vodijo premalo skrbi in evidence o takih starčkih. Otroci si prilastijo njihovo premoženje, mnogokrat jih prisilijo na podpis oporoke ali izročilne pogodbe, nato jih pa začnejo pretepati; so tudi primeri, da jih spodijo od hiše. Kako sramotno postopajo ljudje, ki so dobili premoženje od svojih sorodnikov, nam zelo lepo kaže primer evang. župnika in seniorja v Murski Soboti. G. senior je prišel na Svet za socialno skrbstvo OLO in prosil, da bi sprejeli v dom onemoglih v Rakičanu njegovega sorodnika g. Nemčiča, bivšega trgovca in posestnika v Križevcih, češ, da je star in sl želi starejšo družbo. Ugotovilo se je, da je g. Nemčič izročil del posestva in dve hiši v Murski Soboti, kar predstavlja danes milijonsko vrednost, g. Hariju, odnosno njegovi ženi, in on ga sedaj pošilja v dom onemoglih.«
  Vprašamo se, kaj rečejo k temu postopku verniki g. Harija, ki jih uči s prižnice krščanske ljubezni do svojega bližnjega, in kaj rečejo k temu vsi ostali pošteni evangeličani v Prekmurju, ki jim je g. Hari, kot senior najvišji cerkveni predstavnik? Zdi se
nam, da prihajajo zmeraj bolj do prepričanja, da se njegova dejanja precej razlikujejo od besed. Ali ne bi g. Hari lahko vzel g. Nemčiča k sebi in za njega dostojno skrbel, to naj presodijo ljudje sami.
  Diskusija na zasedanju je šla tudi mimo investicij; kmečkega zadružništva, o katerem je bilo podano dolgo poročilo; vprašanja šolstva, ki je obravnavalo uspehe v polletju na naših šolah, odnose krajevnih ljudskih odborov in staršev do šole in vzgoje mladine. Premalo je bilo govora o trgovini. Zasedanje je sicer sprejelo sklep o reorganizaciji trgovske mreže v okraju, vendar brez diskusije.
  Izkazalo se je namreč, da je imela državna trgovska mreža v mestu pri dosedanji organizacijski obliki monopolni značaj, na vasi pa zadružna trgovska mreža, kar je škodljiv pojav v našem gospodarstvu. Reorganizacija se je izvršila sledeče: V mestu se vse
državne trgovske mreže podredi administrativno-operativnemu vodstvu MLO. Dosedanje državno grosistično-detajlistično trgovsko podjetje »Potrošnike se reorganizira po specializaciji na špecerijo, manufakturo in železnino, ki bo imela v svojem sestavu tudi gradbeni material in kurivo. Zaradi konkurenčnosti se ustanovi še eno državno trgovsko podjetje, ki se bo bavilo s prodajo manufakturnega, špecerijskega in galanterijskega blaga ter usnja. Poleg tega bo pa še eno zadružno trgovsko podjetje, ki bo imelo poslovalnico za manufakturo, železnino in špecerijo. Na vasi se bo v večjih centrih, poleg že obstoječih zadružnih trgovin, ustanovilo 7 državnih, maloprodajnih trgovskih obratov. Za oskrbovanje maloprodajne trgovske mreže z blagom se ustanovi grosistično podjetje brez maloprodajnih poslovalnic. S trgovino s kmetijskimi pridelki se bo bavilo novoustanovljeno podjetje s kmetijskimi pridelki na veliko.
  Na zasedanju so na predlog posameznih članov izvršilnega odbora sprejeli še nekaj sklepov:   o pobiranju
prispevka za gradnjo kulturnega doma v Murski Soboti od veseličnih prireditev, o sodelovanju odbornikov OLO pri občnih zborih zadrug, o spomladanskem škropljenju sadnega drevja, o čiščenju cest itd.; toda tudi ti sklepi so bili sprejeti brez živega razpravljanja. Brez diskusije je ostalo tudi poročilo o delu okrajnega sodišča.
  Res je sicer, da vseh teh problemov zasedanje ne bi moglo do podrobnosti analizirati in obravnavati, več zanimanja bi pa odborniki lahko pokazali do dela izvršilnega odbora in posameznih poverjeništev oziroma svetov na zasedanju samem in tudi izven zasedanj, ker vendar o tem in o svojem delu morajo poročati na zborih volivcev svojim volivcem.
  Zdi se nam pa tudi, da bi bilo zelo dobro, če bi izvršilni odbor, odnosno predsedstvo OLO od časa do časa postavilo na dnevni red zasedanj kot samostojno točko dnevnega reda, katerega izmed prej naštetih problemov. V tem primeru bi iniciativa odbornikov prišla gotovo bolj do veljave. S tem bi mnogo pripomogli do vzgoje in usposabljanja posameznih odbornikov OLO v smislu zaključnih besed o delu odbornikov OLO podpredsednika OLO tov. Ficka.
                                                                                             Fotoamaterski klub v Ljutomeru
  Pretekli teden so v Ljutomeru ustanovili fotoamaterski klub. Priglasilo se je 22 članov, ki bodo obiskovali strokovni tečaj. Na ustanovnem občnem zboru so izvolili upravni odbor kluba. Nabavili bodo potrebne aparate in material ter v kratkem pričeli s tečajem. Klub ima poslovne prostore v Prešernovi ulici.                     -ok.
Teden cest
                                                                                                                                                      v KLO Benedikt
  Pred kratkim so imeli pri Benediktu širšo sejo KLO, Slanov Sveta državljanov ter upravnega in nadzornega odbora krajevnih podjetij. O gospodarstvu krajevnih podjetij so ugotovili, da so lansko leto imela 234.047 din čistega dohodka. To je lep dohodek, ki ga lahko porabijo za različne izdatke v korist vsega prebivalstva. Tudi davek so pridno zbirali, saj so v drugi polovici januarja zbrali 900.000 din in to brez kakršne koli zunanje pomoči.
  Posebno važno je v njihovem kraju popravilo krajevnih cest Zato so sklenili, da bodo uvedli »teden cest«, ki naj bi bil že v februarju. Sicer jih pri tem ovira sneg, pa bodo nalogo izpolnili pozneje. Sklenili so, da bo sleherni lastnik vprežne živine pripeljal na ceste 3 kub. metre gramoza na odkazano mesto. Tako bodo navozili za posipanje cest nad 700 kub. metrov gramoza. To bodo opravili pred spomladansko setvijo. Kmetje so se s tem strinjali, saj je naslednji dan bilo opaziti kolono voz proti gramozni jami in nazaj.
  Na koncu so sklenili, da bodo z enako vztrajnostjo kot doslej delali ter reševali skupno vse naloge do izvolitve novega občinskega ljudskega odbora, jk.
Obračunali so z zadružnimi škodljivci
  Ste že slišali o Veržejcih, prebivalcih strnjenega prleškega trga ob deroči Muri? Starejša zgodovina govori o zaprisega veržejskega »bürgerja«, mnogo starih in veselih ljudskih izročil je ostalo v nezapisanih pripovedkah veržejskih dedov in babic ohranjenih sedanjim rodovom. Iz leta v leto kljubuje Veržej deročim valovom, ki se često grozeče prelijejo po ravnini in pljusknejo ob stene veržejskih hramov. V boju z naravo, pristno domači in šegavi, so se znašli na pragu novega časa, sredi razburkanega življenja sprememb, ki je poseglo v njihovo sredino. Veržejčani so leta 1949 ustanovili kmečko delovno zadrugo. Prva iskra novih dni je zasvetila in poslala svoje žarke na kmečke domačije. Tako je bilo po vseh obmurskih vaseh!
  Koliko murskih valov ju butnilo ob stebre veržejskega mostu, koliko pogovorov je bilo ob domačih ognjiščih, preden so Veržejčani napravili prve korake v zadrugo. Domala dve leti so se pretolkli po starem, vsak v svoji »zadrugi«, kakor pravijo posestvom privatnih zadružnikov. Dve leti se je nagibala sreča na stran raznih Prelogov, Šonajev, Gaberčk..., ki so hoteli zavrteti kolo napredka nazaj, skrivajoč se pod zadružno streho pred davki in obveznimi dajatvami. Tabor zadružnih poštenjakov je dolgo nabiral sile. In naposled. Počila je varovalna mreža okrog brloga pod zadružno ime se skrivajočih posameznikov. Lupina je odpadla!
Topli majski dnevi so ogreli zadružno misel
  Revolucija — če se lahko tako izrazimo — je zavzela hrame veržejskih zadružnikov v toplih majskih dneh pre-
teklega leta in zaupala vodstvo krepkim rokam Ignaca Rožmana, Ferencev in ostalih delovnih zadružnikov. Nasprotniki so kljubovali in jih zasmehovali. Poštenjaki se dobro spominjajo dogodkov v majskih dneh, ko so »privatni« zadružniki dvakrat bojkotirali zadružni zbor s tihim upanjem, da bo zadruga razpadla. Toda, stopili so na polžka tla! Odsihdob srečamo bivšega predsednika Preloga v ožjem krogu svojih somišljenikov, kjer rad »konferira« in snuje načrte za strmoglavljenje zadružnega vodstva. Rožmanovi ljudje so zahtevali čiste račune in pridelke, ki jih je Prelogova druščina zatajila. Duhovni vodja starih se je hitro podvizal in sklical svoj občni zbor, kjer so njegovi zahtevali volitve novega zadružnega odbora, takšnega vodstva, ki ne bo nadlegovalo zadružnikov z davki in obveznimi dajatvami. Poznejši dogodki, zlasti odločen nastop viničarjev in poštenjakov, so mu spodmaknili tla, na katerih je kraljeval in krojil žalostno usodo veržejski zadrugi.
                                                                                         Šonajeva sanja o grozodejstvih v zadrugi
  Stari ljudski pregovor pravi: Kdor igro izgubi, ta ponavadi toči solze! Nemara se ie tako zgodilo Prelogu, ko je zagledal viničarje in z žitom popihal na odkupno postajo v Križevce. Rešiti je hotel vsaj tisto, kar je v kašči ostalo. Ljudska volja, s katero se je dve leti poigraval, pa je hotela drugače. Viničarji so pogledali v skrinje, pretehtali zrnje in v hlevu odvezali živina ki ;e spadala v zadružno stajo. Nič več, kakor enakopravnost so zahtevali, pravice, ki so zapisane v zadružnih pravilih! No, zadružnica Šonajeva se je takoj po
tem dogodku oprijela »diplomatske« vloge zaščitnika od poštenih zadružnikov tlačenih trpinov. Na najvišja mesta je poslala pritožbo s trditvijo, da žive v Veržeju trije informbirojevci (?), ki izvajajo strahovit teror nad zadružniki. Da je bil lonec z lažmi poln, je pristavila nedolžno vest o smrti štirih od lakote preminulih zadružnikov. Tako je po tujem vzorcu opisala razmere v veržejski zadrugi, kjer od lakote umirajo ljudje. Koga je hotela prepričati? Morda Veržejce? Odkod njej nevarna sumničenja o informbirojevcih, ki so v času smrti njenih žrtev služili vojaški rok v Armadi? Bajka, ki jo je izmislila, je dostojna njeni opravljivosti in nevarni vaški diplomaciji, ki je zrasla iz sebičnih koristi »privatiziranja« v zadrugi. Ali preti lakota njeni družini, ki je v dveh letih prigospodarila zadrugi 300 kilogramov pšenice, svinjo in 2000 kg krompirja na 12,17 ha zemlje ter plačala 26.752 din davka? Odgovor je preprost: toži se ji za zlatimi časi, ko je v družbi s Prelogom kovala dobičke pod zadružno firmo. Odtod »njen« teror in lakota v Veržeju!
     Tekma med dvema skupinama Po majskem občnem zboru so v Rozmanovo brigado združeni zadružniki krepko pljunili v roke in obdelali 15.43 ha orne zemlje. Brigada z 8 delovnimi zadružniki je skupaj odhajala na polje. Nasproti nje; je »privatizirala« četverica Prelogovih pajdašev s 24 ha zemlje in 10 delazmožnimi zadružniki. Rožmanova brigada je pridno tekmovala in zmagala Na 1 ha orne zemlje je pridelala 14 stotov pšenice, 10 stotov rti. 15.000 kg krompirja itd., medtem ko so privatni zadružniki izkazali mnogo manjše hektarske donose. Navedemo naj družino Ivana Sonaje. ki je pridelala na pol hektara 1525 kg pšence in na
1 ha 390 kg rži (v primerjavi s hektarskimi donosi Rožmanove brigade bi lahko pridelala 2100 kg pšenice in 1000 kg rži). Da nam bo razlika razumljiva, poglejmo, koliko zrnja je zadruga vskladiščila. Rozmanova brigada je iztisnila iz 1 ha orne zemlje 605 kg žita, »privatna« brigada pa je pribijala v skladišče 312 kg žita na 1 ha orne zemlje.
  »Ali so »privatnic zadružniki s tem dokazali, da je gospodarstvo na »svojem« donosnejše za zadrugo? Prav nasprotno! S pičlo žetvijo so ovrgli svoje trditve o prednosti gospodarjenja na drobnih parcelah in dokazali, da je skupna obdelava zemlje učinkovito sredstvo za zvišanje hektarskih donosov (vsaj v Veržeju!) in pravično razdelitev zadružnih dohodkov. Omenjena razlika pri hektarskih donosih pa ni dokončno merilo razmerja, saj je znano, da je izginilo mnogo žita iz kašč privatnih zadružnikov, obšlo zadružno skladišče in zmanjšalo skupek zadružnih dohodkov.
                                                                                           Traktor je zaoral prve brazde
  Veržejske zadruga je lani odprodala 16 konjev in prejela zanje nov traktor »Deutz« ter 79 tisoč din, ki jih bo uporabila za nakup goveje živine. Traktor je srečal v Veržeju prijatelje in sovražnike. Trn v peti je bil tistim, ki so se veselili jeseni, ko bodo Rožmanovi zadružniki shirali pri setvenih delih na veliki površini orne zemlje, in bo prišel čas, ko bo lahko vsak sejal na tvojem. Zadružni traktor jim je zavezal jezike in preprečil temne načrte; Rožmanovi so v rekordnem času posejali 15 ha orne zemlje in po opravljenem delu posodili traktor privatnikom ter z njim zaslužili nad 20.000 din. Posejali so tudi bivšo Prelogovo zemljo, čeprav se je gospodar pred nakupom traktorja veselil, da bo v jeseni vrag odnesel za-
drugo.
   Lani so poleg konjev prodali 2530 kg pšenice, 8 ton krompirja, 6 svinj itd. V zadnjem času združujejo živino (20 glav goved, 11 konj in 22 svinj). Letos bodo pozidali lopo za zadružne stroje, v načrtu pa imajo tudi zidavo zadružnega hleva in svinjaka. Poleg traktorja so kupili več kmetijskih strojev.
Pravična razdelitev zadružnih dohodkov
   Ni naključje, da so prišli Prelogovi 
   judje na zadnji občni zbor z naučenimi vlogami. Generalko, kakor pravijo igralci zadnji vaji pred nastopom, so imeli pri zadružnici Gaberčki, ki je nekoč slovesno obljubila, da bo spoštovila zadružna pravila in sklepe zadružnega vodstva. Čeprav je zdavnaj prelomila obljubo in kljubuje zadrugi, kjer je le mogoče, Je tokrat prevzela pokroviteljstvo nad posebnim zborom v njenem stanovanju. Rezultat posveta je bil, da so na občnem zboru vsi trobili v en rog in naposled zapustili zakoniti zbor.
   Zadružnikov to ni motilo. Razdelili so zadružne dohodke med člane po edino pravičnem kriteriju: koliko si delal, toliko boi dobili »Privatnim« zadružnikom so od zaslužka odračunali vrednost primanjkljaja žita in mleka. t. j. razliko med količino zadrugi izročenih pridelkov in količino, ki bi jo posameznik lahko oddal zadrugi. Tako so n. pr. ugotovili, da dolguje Ivan Šonaja zadrugi 16.240 din. Anton Šonaja 28 000 din, Prelog 8358 din itd. Za privatne 
   zadružnike je značilno, da imajo, izredno pičlo število delovnih dni. Pravilna razdelitev zadružnih dohodkov dvignila vrednost trudodneva na 286 din in bo nedvomno usodno vplivala na bodoči razvoj zadruge Za veržejske zadružnike pa je to poseben uspeh, saj so Po dveh letih prvič delili zadružne dohodke na občnem zboru in za vselej obračunali z zadružnimi škodljivci
Murska Sobota, 21. februarja 1952
»LJUDSKI G LAS«
Stran 3
VESTI IZ OBMURSKIH KRAJEV
V apaški zadrugi imajo preveč delovne sile
  Preteklo nedeljo so se zbrali zadružniki KDZ »Edvard Kardelj« v Apačah na redni skupščini, na kateri so pregledali delo, uspehe in neuspehe zadruge v preteklem letu. Pri tem so ugotovili, da je zadruga dosegla lepe uspehe pri Izpolnitvi proizvodnega in finančnega načrta. Uspešno je razvijala zadružna podjetja, od katerih je dosegla najlepši dobiček zadružna pekama. Skupni dobitek zadružnih podjetij je v treh mesecih dosegel 373.121 din.
  Apaški zadružniki so v diskusiji ugotavljali, da odvajajo preveč v Zadružni sklad v Gor. Radgoni, ki jim pa nudi premalo pomoči. Zato so sklenili ta prispevek za polovico znižati.
  Vrednost delovnega dne je preteklo leto dosegla 202 din in je od predlanskega enkrat večja. Predsednik tov. Novina je v svojem poročilu med drugim tudi ugotavljal, da je v zadrugi preveč delovne sile z ozirom na površino zadružne zemlje. Živinoreja je slabo razvita, kar vpliva tudi na pridelavo hlevskega gnoja, ki ga zadrugi občutno primanjkuje. Zadnja leta so premalo uvajali kolobarjenje s hlevskim gnojem, za-
to se je hektarski donos postopoma manjšal.
   Obenem so apaški zadružniki sprejeli nov gospodarski načrt za tekoče leto ter z zanimanjem sledili posameznim postavkam uvajanja rentabilnih gospodarskih panog. Sklenili so razviti v večji meri vrtnarstvo, ki je v preteklem letu znatno pešalo. To nalogo prevzel tov. Kramar.
   Zbor je pozdravil tudi poslanec zvezne skupščine tov. Peter Štrucelj, ki jim je želel še večjih uspehov v njihovem nadalnjem delu.
   Ob koncu so naloge zapisali v sklene, med katerimi stoji, da bodo v tekočem letu dokončno zgradili že od l. 1948 v surovem stanju se nahajajoči zadružni? dom. Sprejeli so tudi pozdravno resolucijo. ministru za zunanje zadeve tov. Edvardu Kardelju, katerega ime nosi apaška zadruga in. katere je častni član. Na zboru so za predsednika izvolili ponovno tov. Novino.         -jih.
                                                                                       V pijanosti je zmrznil v listnjaku
   štiridesetletni Franc Sodec iz Smolinc je bil 6. febr. 1952 na okrajnem sodišču v G. Radgoni vsled nekih opravkov. Na pot je vzel steklenico žganja in iz te pogostoma srkal močno alkoholno pijačo. Domov grede se je ustavil tudi pri Francu Anželu v Smolincih, kjer je tudi pil. Ko je odhajal okrog 19. ure in je bil močno vinjen, ga je hotel Anžel spremljati proti domu; ta pa je spremstvo odklonil. Naslednje jutro, ko je Anžel šel v hlev krmit živino, je našel v listnjaku Sodeca, ki pa ni kazal več mnogo znakov življenja. Anžel je poklical sosede in predstavnike KLO, ki so Sodeča spravili na njegov dom. Kljub prizadevanju z umetnim dihanjem je kmalu za posledicami mraza umrl.                          -jh
                                                                                        Končala je v zaporu
   Pred senatom okrajnega ljudskega sodišča v Ljutomeru se je pred kratkim zagovarjala Barbika Sobočanova iz Bučkovec št. 54. Obtožnica ji je očitala malomarno opravljanje vodstvenih poslov v malonedeljski zadrugi. Sobočanova je bila poljedelski brigadir in se ni brigala za pravočasno obdelavo zadružne zemlje. Opuščala je obveščanje zadružnikov za delo na polju, vsled česar je ostalo neobdelane 0,40 ha zadružne zemlje. Pri svojih obiskih na domovih zadružnikov je često izjavila, da zaradi nje lahko izostanejo od dela. Mlačno brigadirstvo je rodilo posledice: 2,70 ha neokopane koruze in krompirja. Škodo cenijo nad 200.000 din.
   Na javni razpravi je bila Sobočanova obsojena na pet mesecev zapora, -ok.
                                                                                           Resnici na ljubo
   V zadnjem času se razširjajo neresnične vesti o delu Ljudske univerze soboškem okraju, ki bi lahko škodovale ugledu same Ljudske univerze in prav tako Okrajnemu odboru Ljudske prosvete ter ljudski oblasti. Te smo zasledili v nekaterih časopisih in radiu.
   Tako je pred dalj časa objavil ljubljanski radio, da je na predavanjih univerze navzočih najmanj 80 poslušalcev in da ljudje najraje poslušajo pravniška predavanja. Ne ena, ne druga trditev ni resnična.
   Radio Maribor je v eni izmed zadnjih oddaj navedel prav tako, kakor radio Ljubljana napačne podatke o številu poslušalcev v posameznih vaseh, kar kmetje sprejemajo z nasmehom. Pri tem je celo navedel vasi, kjer niti ni predavanj Ljudske univerze in jih pohvalil z dobrim obiskom.
   Mariborski »Vestnike je celo znal, da je do sedaj izdanih za ta predavanja čez pol milijona dinarjev, kar zdaleč ne odgovarja resnici.
   Ne vemo, kakšen namen imajo te neresnične trditve dopisnikov posameznih ustanov in časopisov; kazno je, da svoja poročila nekateri premalo preverijo, preden jih pošljejo uredništvom.
                                                                                                                                                                                     OO LP Murska Sobota
                                                                                                Plitvica
   Na področju KLO Lutverci leži prijetna vasica Plitvica. Skoro polovica gospodarstev je združenih v KDZ Lut-verci. V Plitvici se vedno bolje razvija kulturno-prosvetno delo, ki ga pospešuje tudi tamkajšnje gasilsko društvo Zadnji čas so uprizorili »čarovnika Žvivca« in so gostovali tudi v Apačah. Igralska skupina iz Plitvice ima sposoben igralski kader, kar so dokazali doslej z večjim številom prireditev. Morda bodo tudi Lutverčani poživeli ljudsko-prosvetno delo po vzgledu Plitvice saj je to bilo pred leti v Lutvercih najživahnejše od vseh vasi Apaške kotline.
                                                                                                 Tomaž
  Strelska družina pri Tomažu je imela svoj občni zbor. Ugotovili so več uspehov. Sprejeli so precej novih članov največ mladine in tudi lovci so se pridružili Sklenili so, da bodo uredili strelišče, kupili bodo zračno puško, s katero se bo vadila mladina ter v novem letu sprejeli še več Članov.
  Organizacija Rdečega križa je na občnem zboru ugotovila, da je v lanskem letu imela 80.000 din dohodkov. Lani so si uredili ambulanto, letos pa bodo uredili novo ambulanto v zadružnem domu, za kar so prispevali 10.000 dinarjev. V njej bodo tedensko ordini-rali zdravnik in zabozdravnik. Nakupili bodo zdravila za postajo prve pomoči Sprejeli bodo 30 novih članov. Napravili bodo še več manjših stvari
  V območju Tomaža so že končali volitve občinskih odborov Fronte. Volitve so potekale pravilno in zadovoljivo. Večina frontovcev je bila s predlaganimi kandidati zadovoljna. Pri volitvah so nekateri člani omenili nekatere pomanjkljivosti, ki se ponavljajo že leta. Tako so nekateri člani Fronte spraševali, kdaj bodo dobili članske izkaznice, ker so jim stare pobrali leta 1949 za zamenjavo, pa še do danes niso sprejeli novih. Članarino plačujejo redno, čeprav ne vedo, če so še člani ali ne. N. N.
                                                                                            Iz predala sodnika za prekrške
  »Črne« plesne prireditve. — Angela Kolbl, lastnica gostilne socialističnega zakupa v Noršincih je 13. januarja t, 1. priredila plesno veselico v svojem lokalu. Prireditve ni prijavila oblastem. Njena tekmovalka Anica Vrablova, gostilničarka iz Križevec, je bila še bolj podjetna: organizirala je v svoji točilnici ples, igrala na harmoniko in imela odprt lokal do 24. ure ponoči. Gostje pravijo, da sta prireditvi končali z dobičkom. Verjamemo! Tudi organi poverjeništva za notranje zadeve so z njimi delili mnenje in kaznovali obe samovoljni gostilničarki. —ok
                                                                                                        
  Neopreznost šoferja. — Laba Zigmund, šofer podjetja »Mlekopromet« iz Ljutomera je 29. decembra 1951 zbiraj mleko po vaseh dolnjelendavskega okraja. Ob 12. uri je pribrzel s kamionom v Lipovce in izgubil oblast nad vozilom. Domnevajo, da ga je premamil alkohol. Ker mu je bila cesta preozka, je zavozil s precejšnjo brzino v obcestno ograjo, jo pomendral, premaknil koruznjak na dvorišču posestnika Franca Bobovca in se znova znašel na cesti. Mimo ostrega ovinka, kakor je sam izpovedal, se je srečno vrnil v Ljutomer, kjer so mu na poverjeništvu za notranje zadeve odmerili denarno kazen 4.000 din. 

  Šušmar na »veliko«. — Anton Mesarič, čevljar iz Razkraja štev. 6, je od junija 1951 gospodoval v bivši krajevni čevljarski delavnici. Popravljal je čevlje po želji strank, vendar brez obrtnega dovoljenja. Nova zaposlitev je bila donosna za njegov žep. Ker je posloval zelo rentabilno, mu je poverjeništvo za notranje zadeve v Ljutomeru odmerilo denarno kazen 2.000 dinarjev.
                                                                                                 Orali so led
  Ob zadnjem južnem vremenu so bile vse ceste zaledenele. Ker je to oviralo promet, je bilo treba ceste očistiti ledu. To je bilo zamudno delo, zato se je Franc Sinic, posestnik v Rankovcih ponudil, da bo led na cesti preoral z Železnim plugom in tako omogočil hitro čiščenje ceste.
  Ljudje so bili radovedni, kako se bo to obneslo. Pa so bili zadovoljni z oranjem. V eni uri je bil njihov sektor ceste M. Sobota-Rogaševci očiščen ledu in to brez velikega truda. V letošnji zimi imamo toliko snega, da se bo morda ponudila prilika preizkusiti tako oranje tudi kje drugje.         -ci
Zadruge, državna posestva, kmetovalci
                                                  POZOR!
                                      Vse kmetijske stroje in naprave Vam popravi
mehanična delavnica zadružnega sklada
    v Murski Soboti (bivši Ustroj). Popravila solidna!     Cene zmerne!
Razumevanje  Sveta za prosveto in Kulturo
v Ljutomeru za podpore dijakom
   Pod gornjim naslovom je bil v 4. št. Ljudskega glasa (24. I. 1952) priobčen članek, v katerem je nepodpisani kritik napisal ostre »levite« Svetu za prosveto in kulturo okraja Ljutomer ter obče gospodarsko močnemu ljutomerskemu okraju.
   Pa poglejmo, kako je s »trdosrčnostjo« okrajnega Sveta za prosveto in kulturo.
   Iz ljutomerskega okraja je v dijaškem domu v M. Soboti stanovalo 49 dijakov. Sedaj jih je le 47, ker sta dva opustila šolanje. Od teh dijakov je 12 takšnih, za katere prejemajo starši dodatek za otroke in so torej zmožni plačati mesečno vzdrževalnino; jih prejema štipendijo od republiškega Sveta za prosveto in kulturo in torej niso upravičeni prejemati še druge podpore. (Podatki so vzeti iz dopisa Uprave dijaškega doma v M. Soboti z dne 24. XI. 1951). Za enega dijaka, ki Je invalid in partizanska sirota, nakazuje Svet za socialno skrbstvo OLO Ljutomer upravi doma po 3000 din. Tako od 47 dijakov daje država 27. v celoti ali le delne denarna sredstva za šolanje. Nadalje je en dijak dobil enkratno podporo 1500 din. Tako le 20 dijakov ni deležno pomoči države za šolanje. In kdo so ti dijaki? To so otroci privatnih posestnikov in zadružnikov, ki jim niti po točki A niti B 5. čl. Uredbe o štipendijah ne pripada štipendija, bodisi zaradi povoljnega gmotnega stanja staršev ali slabih učnih uspehov v šoli. In dejansko so med njimi takšni, ki nikakor niso potrebni štipendije odnosno podpore (n. pr. Jelica Petovar in Ludvik Jureš iz Bunčan, Branko Puconja iz Cvena itd.)
   Vsled navedenih dejstev je Svet za zdravstvo in socialno skrbstvo OLO Ljutomer odgovoril že 26. XII. 1951 upravi dijaškega doma v M. Soboti, da ji po prejetem seznamu pomoči potrebnih dijakov, med katere je uprava doma štela tudi prej navedene dijake, ne bo nakazala pavšalne vzdrževalnine. temveč naj starši pomoči potrebnih dijakov vložijo pri Svetu za socialno skrbstvo vlogo s potrebnimi potrdili KLO ter tako dokažejo, da dejansko niso zmožni šolati svojega otroka. Namesto da bi uprava doma na to opozorila
prizadete, se je v imenu »revnih dijakov« obrnila z dopisom na poverjeništvo za lokalno obrt in industrijo za »primemo podporo«. Seveda to poverjeništvo ni nakazalo podpore, kajti iz-
vršilni odbor OLO dosledno vztraja, da bo reševal le pravilno opremljene vloge ter dajal podpore le dejansko potrebnim dijakom, če uspešno študirajo. Naj še dodamo, da je v decembru 1951 izplačal Svet za socialno skrbstvo OLO 18 potrebnim dijakom podporo v skupnem znesku 82.580 din. Tak smoter zasleduje tudi nova uredba o štipendijah Z novimi predpisi je ovrženo dosedanje mišljenje nekaterih staršev, da je družba odnosno država dolžna skrbeti, da se vsak državljan usposobi za nek poklic. Novi sistem štipendiranja in dajanja pomoči dijakom temelji torej na tem, da družba omogoča študij vsakemu po njegovih sposobnostih in pridnosti, da pa ni dolžna v celoti skrbeti za vsakogar, ki bi hotel v šole, Ta sistem poudarja prvenstveno odgovornost staršev za vzgojo svojih otrok, ki je tako moralna kot materialna.
   Kam je vodil prejšnji način štipendiranja, nam je dobro znano, posebno pa poklicnim vzgojiteljem. Z obstoječo novo Uredbo o štipendijah pa niti malo ni v skladu širokoustnost okrajnih izvršilnih odborov, ki v obdobju poostrene štednje in borbe za stabilizacijo našega gospodarstva dajejo dijaškim domovom proračunska finančna sredstva in to v obliki večjih pavšalnih zneskov.
             Svet za prosveto in kulturo OLO Ljutomer
Kaj moraš vedeti
                                                                                                                                                                              o besežiranju?
  Kaj je besežiranje? Besežiranje je zaščitno cepljenje proti tuberkulozi. Tuberkuloza spada med najbolj razširjene bolezni ter je tudi zelo pogost vzrok smrti otrok in odraslih. V cepivu beseše (BCG) pa ima zdravstvo najmočnejše sredstvo, s katerim more, zdravega človeka obvarovati te  bolezni. Skoraj povsod v svetu se danes vrši besežiranje. Pri narodih, ki že desetletja stalno in obvezno uporabljajo beseže v borbi proti tuberkulozi, se je obolevanje na tuberkulozi znižalo za 6 do 7 krat.
  Koga cepimo? Cepimo samo tiste, ki s tuberkuloznim bacilom še niso bili okuženi.
  Kako to spoznamo? Spoznamo jih s pomočjo tuberkulinskega preizkusa. Tisti namreč, ki so že prišli po pretežni večini nevede in tudi brez kakršnih koli bolezenskih znakov z bacili tuberkuloze v stik, dobijo na koži, kakor smo vnesli tuberkulin (strup, ki ga proizvajajo bacili tuberkuloze) oteklinico oz. izpuščaj. Pravimo, da reagirajo pozitivno na tuberkulin.  Cepimo torej samo one osebe, ki so za tuberkulin negativne (tuberkulin v njihovi koži ni povzročil oteklinice oziroma izpuščaja).
  Ali pomeni pozitivna tuberkulinska proba, da je človek tudi bolan na tuberkulozi? Ne! Pozitivna tuberkulinska proba pomeni samo, da je človek prvi stik z bacili tuberkuloze (v veliki večini) že srečno prestal in da ima že odporne sile proti tuberkulozi. Negativna tuberkulinska proba pa torej pove, da teh odpornih sil človek še nima in mora biti zato cepljen!
  Zakaj torej cepimo? Zato, ker človek, ki ne razpolaga z odpornimi močmi proti tuberkulozi in se okuži z bacili tuberkuloze, lahko težko in usodno oboli. S cepivom BSG (beseže) ga v veliki večini obvarujemo težkega in dolgotrajnega obolenja.
  Starši, ki ljubijo svoje otroke, naj sami preskrbe, da bodo njihovi otroci cepljeni proti tuberkulozi in tako obvarovani pred boleznijo.
  Besežiranje je preizkušeno in uspešno sredstvo v borbi proti tuberkulozi in se ga zato poslužujejo skoraj po vsem svetu, v vseh industrijsko razvitih državah kakor na Danskem, Angliji, Franciji, Ameriki itd.
  V naši državi, kakor tudi v tujih državah, besežirajo v porodniških klinikah novorojenčke brez najmanjših neugodnih posledic.
  Pomni! Cepljenje proti tuberkulozi je obvezno po odredbi Komiteja za zaščito ljudskega zdravstve Zvezne vlade in so za kršilce predpisane kazni. V soboškem okraju se cepljenje začne že prihodnje dni.
V Slatini Radenci so igrali ,,Slabo vestʻʻ
  Z nastopom zime je oživelo delo v igralski družini izobraževalno-umetniškega društva Radenci. Člani te skupine so v soboto in v nedeljo v režiji šolskega inšpektorja tov. Mihaela Veršiča z uspehom uprizorili veseloigro v petih dejanjih »Slaba vest«. Igro je po Ludviku Anzengruberju za ljudske odre priredil I. Benkovič in prikazuje na smešen način kmeta Nagodeta, ki »visi« na svojem gruntu in nima drage skrbi, kakor to, komu bo po smrti zapustil zemljo. To njegovo slabost izrabi svetohlinec Čimžer, ki napeljuje vodo na svoj mlin vmes je vpletena ljubezenska zgodba itd., in nazadnje se vse srečno konča.
  Režiser in igralci so se potrudili, zato tudi uspeh ni izostal. Pri ponovitvi so nekatere nastope še izgladill in tudi besedilo je teklo bolj gladko. Nagode je v bistvu svojo vlogo zadel, le njegov glas je včasih prepojoč. Zelo simpatično je bil sprejet hlapec Štefan, vloga le že sama od sebe hvaležna, na
tudi Gabrova Lizika je bila dobra. Le gledanja v tla, kadar to ni potrebno, se bo morala odvaditi. Čimžer ni bil slab, v igri in zlasti v maski pa bi bil še lahko bolj svetohlinski. Tudi Rezi se je poznalo, da ni prvič na odru. Zelo dobro se je odrezala Lenka, ki je resolutno ženo vemo prikazala. Mnogo smeha so vzbudili s svojim dobrim skupinskim nastopom oče Robas z Nacetom in Anžetom. Dobrega voznika je prikazal Ožbe v igri in maski, pa tudi Miha se je znašel.
   Igra je bila v celoti simpatično sprejeta. Stik med igralci je rastel od dejanja do dejanja in je dosegel višek v četrtem deanju. Glavna hiba uprizoritve Je bila mestoma netrdnost v obvladanju besedila nekaterih moških igralcev. K uspehu igre, ki so jo poživeli primerni pevski vložki, je poleg požrtvovalnosti igralcev in režiserja mnogo pripomogla nova oprema odra, za kar gre predvsem zasluga tovarišu Andersu.                                -ik.
Besede naših bralcev
                                                                  Za kulturno-umetniško društvo
   Tudi v Križevcih imajo kulturnoumetniško društvo z imenom »Toneta Magdiča«. Društvo ima precej težav, kar pa članov ni odvrnilo od dela, temveč so še krepkeje poprijeli. Težave imajo s prostorom, kjer bi igralci lahko imeli vaje. Brez denarja, ali kakor se nekateri izražajo, kredita, pa ne gre nobena stvar. Zato je lani v decembru predsednik društva Hudi Svenšek obljubil, da bo v opekami skušal organizirati prostovoljno delo, zaslužek pa bodo prispevali v društvo.
   In res jih je na zadnji seji odbora presenetil, kajti šele pri slučajnostih je omenil, da je prinesel denar za društvo, ki so ga s prostovoljnim delam zaslužili v opekami, rekoč: »To smo udarniško naredili za naše društvo.« Nekateri odborniki so že pozabili na to obljubo ali pa so mislili, da bo pozabljena kot nekatere druge. Zato so bili tem bolj veseli, kajti tako bo društvo premagalo nekatere težave, kjer je potreben denar. Na tem primeru požrtvovalnosti opekamiških delavcev se lahko učijo tudi ostali. Koliko zanimanja in razumevanja so pokazali za kulturno izobraževanje. Vsi pa so hvaležni- tov. Svenšku za njegov trud in želijo, naj vodi društvo še naprej po začrtani poti.
                                  -eks.
                                                                        Kako izvaja sanitarni tehnik zdravstvene predpiše v svoji družini
  Pod tem naslovom smo 27. decembra 1951 poročali o nekaterih pomanjkljivostih, ki naj bi Jih zagrešila družina Viljema Kovača v Gornji Radgoni. Pozneje pa se je ugotovilo, da navedbe v prijavi, s katero se je zaprosilo krajevni ljudski odbor za komisijski pregled, niso bile resnične. Poravnava pred sodiščem med Kovačem in Faričem, ki stanujeta v isti hiši, pa je pokazala, da je prijava bila narejena zaradi osebnega nesporazuma in sovraštva. Zaradi tega pozneje niti komisijskega pregleda ni bilo.
   Napredno gospodarstvo?
  V začetku februarja so imeli pri Tomažu občni zbor kmečke zadruge, ki je potekal prav zadovoljivo v popolni tišini članov. Vsi člani so bili zadovoljni z delom dotakratnega odbora, čeprav še niso dobili izplačanih svinjskih kož Višek pa so dosegli gotovo takrat, ko so stavljali na kandidatno listo ljudi, ki sploh niso člani kmetijske zadruge. Gotovo bo novi odbor, ki je sestavljen po večini iz starih odbornikov, vedel izkoristiti to nezanimanje članov. Tudi delo
 bo teklo po starem — toda v čigavo korist?
   Na občnem zboru so sklenili, da bodo kupili plemenskega bika in merjasca, da bodo lahko redili dobro živino, Ustanovili bodo lastno drevesnico ter šolsko drevesnico, da se bodo tudi šolski otroci učili sadjarstva. Zadružni delež bodo zvišali pet do destkrat. To so vsekakor lepi sklepi. Zato pa je tembolj čudno, da so med te stvari mogli pomešati prodajo svojega zadružnega doma, češ da ga ne morejo dograditi Alj se s tem posmehujejo sami sebi? Ali mislijo, da bodo s tem škodovali ko 
   mu drugemu? Ali pa se je našel človek, ki bi mu taka zgradba prav prišla v njegovih privatnih načrtih, zato je sprožil misel o prodaji?
   čudno je leto, da so člani, kakor v vsem, tako tudi v tem prikimali. Mar res ne upajo povedati pošteno in odkrito besedo? Ali verujejo v nezmotljivost nekaterih ljudi? Upamo, da se bodo zdramili iz te omotice.      -en.
   Kdo ima vpogled v davčni seznam?
   KLO Sejanci je pri vpogledu v davčni seznani zelo strog — čuva ga kot službeno tajnost. Vsaj malim kmetom ni dovoljen vpogled v davčni seznam. To pravico so odrekli celo sekretarju Fronte. Uslužbenec, ki opravlja finančne posle, jih je zavrnil, da nihče nima pravice vpogleda v seznam davkoplačevalcev, še manj pa, da bi stavljal kake pripombe k delu odbora.
   Ali ta človek in ostali, ki so podobnega mnenja, poznajo naše zakone in 
   uredbe? Ali so si oni v svojem KLO postavili svoje, ki so v nasprotju z državnimi? Ali je potem upravičena kritika nekaterih malih in srednjih kmetov, ki 
   se jezijo, češ da imajo večje davke od večjih kmetov? Gotovo! Če njihove trditve ne bi bile resnične ali utemeljene, bi jim odgovoni ljudje to lahko s številkami dokazali. Če pa te številke skrivajo pred njimi, že nimajo čistih računov.                        -en.
VELIKO MAŠKERADO
priredi telovadno društvo v Murski Soboti 23. februarja t.l. v Mladinskem domu
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 21. februarja 1952
Za vsakega nekaj
   V letošnji zimi sneg ne pozna šale, čeprav so nekateri vremenoslovci napovedovali prijetno zimo. Pa ni nič kaj prijetna razen za smučarje. Druga prometna vozila pa so vsa odpovedala. Še vlak, čeprav vozi po železni cesti, je po nekaterih krajih Slovenije obtičal. Zato so naši ljudje zvedeli, kaj se dogaja v Ljubljani in okoliških mestih, le preko radia, kajti ljubljanski časopisi so za nekaj dni obtičali z vlakom vred. Ni čudno, da je bil pri nas tudi avtobusni promet skoraj popolnoma ustavljen za teden dni.
   Ker ljudje ne morejo potovati, saj je nekatere dni ie k sosedu bilo težko priti, toliko snega je nasulo, pa rajši v toplih sobah razpravljajo in si dopisujejo. Tako so pri Tomažu uganili, da le njihova pošta prodaja dopisnice po 11 din, medtem ko so na drugih poštah po 10 din. In še to ugibajo, da bo z
izboljšanjem vremena tudi njihov prosvetni odbor, ki so ga izvolili lani v novembru, gotovo začel delati.
  Zadnjič se mi je vrinila pomota, ko sem poročal o » cezanjevsko politiki« in sem med nedelavnimi odborniki omenil blagajnika Fronte. Zato so nekateri menili, da je on še najmanj delal, kar pa ni res, ker je on edini od vseh odbornikov, ki je kaj storil. In mojster Fras ni poslal na tečaj za mojstrski izpit v Mursko Soboto svojega namestnika, temveč se je njegov pomočnik tudi sam pripravljal na izpit On pa je bil na tečaju že lansko leto, zato se je sedaj le prijavil za izpit Na) še omenim, da je vodstvo kmetijske gospodarske šole Cezanjevci organiziralo kuharski tečaj na Stari cesti, ker so tamkajšnja dekleta pokazala več zanimanja. Cezanjevskim dekletom pa je sedaj že žal.
66 novih padalcev
   Letna skupščina Aerokluba v Murski Soboti je opozorila na nekatere slabosti lanskega leta, ki so delo kluba ovirale. V razpravi po tajnikovem poročilu je bilo izrečenih več misli, ki so se strinjale v enem, da je bilo vodstvo Aerokluba površno pri delu, da ni dovolj razumelo nalog in važnosti organizacje
   Res je klub imel tudi nekaj uspehov saj je izšolal 66 padalcev. Ni pa bilo organizirano delo za modelarje, ki bi se tudi lahko ponašali z napredkom, če bi delali. Podobno je bilo z jadralnim letalstvom, za katerega so predvidel: zgraditev hangarja, kar je prvi pogoj za uspešno delo. To bi bilo izvedljivo, če bi se kdo dela resno lotil. Delo ni bilo zadovoljivo, kolikor- se je sploh delale Le zadnje tedne preteklega leta sta dva jadralca popravila poškodovano letalo Salamander.
  V preteklem letu je vse delo slonelo na sekretarju Ledineku, ki pa sam ni zmogel vsega. Zato se je včasih zgubljal v nalogah. Ob sodelovanju vseh odbornikov in vseh članov bi tudi njegovo delo bilo uspešnejše. Kale pa, da so nekateri čakali le na odbor ali celo na sekretarja odbora, kaj bo ukrenil ali naročil. Tako čakanje na nekoga je zgrešeno, kajti organizacija ali društvo bo pokazalo največ uspeha takrat, kadar ne bodo čakali drug na drugega, temveč bodo drug drugega vzpodbujali pri delu. Saj so vsi člani enakopravni, čeprav so odboru poverili še poseone naloge.
  Gotovo bo novi odbor to upošteval — pa tudi člani. Saj je skupščina pokazala, da so željni dela. Staremu odboru pa so naročili, da mora urediti svoje delo, ki so mu ga zaupali lansko leto,
in šele takrat bo novi odbor prevzel čiste račune.
  Med nalogami so omenili pridobiti nove člane, urediti delavnico in jo spremeniti v modelarsko šolo, ki bo delovala po učnem sistemu, popraviti vsa letala in jih pripraviti za letenje ter pripraviti vsaj enomesečni teoretični jadralni tečaj.
  Nekateri člani so obljubili, da bodo sodelovali pri različnem prostovoljnem delu, katerega bo veliko: Zrinski bo naredil 200 ur, Kerčmar in Mataj po 100, Šneler 80, Horvat 70 ur in mali Šiftar pa »kar bo največ mogel«. Načrti niso malenkostni. Gotovo jih bodo tudi uresničili.                        V. S.
Mahanizacija kmetijstva in strojni odseki KZ
                                           Vloga in važnost posameznih strojev v mehanizaciji kmetijstva
                                                                                                       (Nadaljevanje in konec)
   Traktorji so najgibčnejši kmetijski stroji moderne tehnike in so uporabni za obdelavo zemlje, za pogon in prevoze. Ob primerni ceni goriva je njihovo delo poceni in hitro. Rabimo jih lahko v vsakem letnem času, predvsem tam, kjer ni elektrike. Pri obdelavi zemlje nudijo veliko prednost, ker z njimi lahko sejemo globlje kot z vprego in delo lahko opravimo hitreje, pa tudi pravočasno, kar ugodno vpliva na pridelek.
   Uporaba krožnih bran in močnih kultivatorjev bi našim kmetovalcem olajšala marsikatero delo in popravila sloj zemlje. Ko ni dela na polju, pa traktorje lahko uporabimo za pogon drugih strojev in prevoze. Paziti pa je treba, da z njimi delajo dobri in zanesljivi traktoristi.
   Mlatilnice. Teh imamo v naših ravninskih krajih dovolj, bo rekel kdo. To je resnica. Toda če bližje pogledamo te mlatilnice, ugotovimo, da so večinoma zelo stare, močno obrabljene in tudi zastarelega tipa. Zato njihovo delo močno zaostaja za delom mlatilnic modernega tipa. Večinoma so le za mlačev žitaric, nimajo pa posebnih priprav za druga dela, na pr. za istočasno mlačenje in luščenje semenske detelje itd. Novih mlatilnic si privatni podjetniki najbrž ne bodo nabavljali zaradi visokih stroškov. Zato je treba misliti na nabavo zadružnih mlatilnic, z vsemi pripravami po potrebah okoliša.
   Stroji za čiščenje in razkuževanje semen so izredne važnosti za dvig kmetijske proizvodnje. V tem oziru smo na zelo slabem, tako glede čiščenja in razkuževanja, kakor tudi glede razpoložljivih strojev. Mnogi naši kmetovalci se še vedno ne zavedajo, da je velika potrata in zapravljivost sejati neočiščeno in nerazkuženo seme. Z neočiščenim semenom vržemo v zemljo mnogo zrn ki sploh ne vzkale ali pa poženo slabotno rastlino in dajo neenakomerni posevek. Ali ne bi bilo koristneje takšna zrna uporabiti za živinsko krmo?
   Razne rastlinske bolezni nam leto za letom močno zmanjšujejo pridelek. Proti njim se mo
ramo nujno boriti z uporabo raznih zaščitnih in razkuževalnih sredstev. Zato rabimo potrebne stroje, ki si jih posameznik ne more nabaviti niti se mu ne bi izplačali, ker bi jih vsako leto rabil le nekaj ur. Pri tem lahko pomaga strojni odsek pri KZ, ki take stroje lahko nabavi, uporabljali jih bodo pa vsi člani.
   V poštev za nabavo pridejo sledeči čistilni stroji: vejalniki in žitočistilniki, ki jih sicer imajo mnogi kmetovalci, toda so večinoma zelo preprosti, ker delajo samo z vetrom brez sortirnici rešetk. Moderni čistilniki pa imajo številne kombinacije rešetk z razno velikostjo luknjic. Polžasti trijeri so za odstranjevanje okroglih semen (grahor) ali pa za oddelitev ovsa od grašice. Trijeri, ki delajo z vetrom, rešetom (sortiranje po debelosti) in odstranijo okrogla plevelna in zdrobljena žitna zrna. Veliki čistilni stroji imajo veliko zmogljivost, opravijo vsestransko temeljito čiščenje, priključeno pa imajo tudi razkuževalno napravo.
   Razen že naštetih strojev je še mnogo manjših čistilnih strojev in priprav za čiščenje posameznih semen. Manjše stroje lahko strojni odsek izposoja posameznim članom na dom, večji pa bi morali biti nameščeni na stalnem mestu. Zato je treba zgraditi primerno zgradbo. Z organizacijo čistilne postaje bi članom omogočili pridelovati semensko blago, ki je vedno dražje kot navadno — merkantilno.
   Drobilniki (Šrotarji) pridejo v poštev predvsem v krajih, kjer nimajo primernega mlina. Ti bi članom omogočali boljšo pripravo krme in večje izkoriščanje krme po živalih. Prav pripravni drobilniki so kladivarji, posebno tam, kjer je na razpolago elektrika.
   Stroji za rezanje zelene krme za silose so potrebni skoraj povsod, kjer jih lahko uporabljamo tudi kot slamoreznice ali sečkarice pozimi. Ti stroji morajo biti opremljeni s puhalnikom, da istočasno puhajo rezanico v silos. V napredni živino reji ima okisana krma vedno večji pomen, ker je najcenejša in pozimi najtečnejša.
   Robkalniki — luščilci koruze večje zmogljivosti bi pospešili in olajšali zamudno luščenje z roko ali malimi robkalniki.
   Sejalnice. Ponekod jih imajo posamezniki, toda velika večina kmetovalcev seje še vedno z roko. Na tem mestu se nam zdi za odveč govoriti o prednosti strojne setve, predpostavljajoč, da je to večini, kmetovalcev že znano. Omenimo le, da poleg boljše setve prištedimo na hektar 40 do 60 kg semena. Če računamo, da bi v soboškem okraju lahko posejali s strojem 10.000 ha pšenice in rži (ostalo površino pa z roko v strminah na Goričkem), bi prihranili 5000 meterekih stotov ali 50 vagonov žita. To bi v prehrani res mnogo pomenilo in bi ga bolje uporabili, kot da smo ga po nepotrebnem zmetali v zemljo. Gledano le s tega stališča, se prepričamo o veliki važnosti in vrednosti sejalnih strojev.
   Vprežne krožne brane in kultivatorji za globejše obdelovanje zemlje brez obračanja, t j. brez oranja, imajo veliki pomen v naprednem kmetijstvu. V poštev pridejo tam, kjer nimajo traktorjev.
   Plugi, okopalniki, osipalniki, njivske brane v boljši naprednejši obliki kot jih uporabljamo sedaj. Kolikokrat bi nam prav prišle pri raznih oskrbovalnih ukrepih razne večdelne železne ali mrežaste brane namesto okornih lesenih. V to skupino bi lahko dali tudi ogrodnik, ki je pri nas skoraj še neznan.
   Travniška brana je v splošnem poznana, toda jih je premalo. Skarifikator ali travniški razrezovalec pa je popolnoma nepoznan. Za izboljšanje naših zanemarjenih travnikov pa sta obe pripravi prav potrebni.
   Vprežnih kosilnic imajo v ne-
katerih krajih večji posestniki dovolj; nimajo jih pa srednji in mali posestniki. Za te bi jih lahko preskrbel strojni odsek KZ.
   Sadne škropilnice vsakovrstne, primerne za krajevne prilike so nujno potrebne za vsak strojni odsek KZ. Te bodo pa uporabljali v borbi proti ameriškemu kaparju in drugim škodljivcem ter boleznim sadnega drevja. Bazen tega moramo misliti tudi na škropljenje krompirja proti krompirjevi plesni in morda tudi proti kolo? radskemu hrošču. Torej so škropilnice potrebne tudi v poljedelskih, krajih, kjer ni
mnogo sadnega drevja, pa pridelujejo več krompirja.
   Vinogradniške škropilnice, žveplalniki itd. pridejo v poštev v vinorodnih krajih, ker jih marsikateri vinogradnik sam nima. Potrebne so modeme, boljše škropilnice, z veliko zmogljivostjo in boljšim delom. Žveplalnike lahko uporabljamo tudi za zapraševanje drugih kmetijskih rastlin z raznimi zaščitnimi sredstvi v prahu.
 Krožna žaga je pa potrebna povsod, saj nam olajša pripravo drv.
   Elektromotorji, prenosljivi, nam služijo za pogon najrazličnejših strojev, ker delajo naj cenejše. Jasno, da jih lahko Uporabljamo le v krajih, kjer je elektrika.
   Na kratko smo navedli pogoje, koristi in delo strojnih odsekov pri KZ. Ugotovili smo, da strojni odseki imajo važno nalogo pri mehanizaciji kmetijstva in dvigu proizvodnje. Organizacije strojnih odsekov in nabave strojev pa se moramo lotiti previdno, da bo vsaka investicija koristna in stroji primerno izkoriščeni. Za oskrbo vanje strojev pa je treba najeti zanesljive ljudi.
   Kmetijske zadruge imajo celo možnost si preskrbeti plačilna sredstva za nabavo kmetijskih strojev iz inozemstva z izvozom kmetijskih pridelkov. V poštev pridejo seveda le oni stroji, ki jih doma še ne izdelujemo.
Napredek VINOZ v Janževem vrhu
  Vinogradniška delovna zadruga Janžev vrh je ena najstarejših v radgonskem okraju, saj je bila ustanovljena že l. 1946, ko so agrarni interesenti, bivši viničarji tamkajšnjega okoliša, vložili po zakonu pridobljeno zemljo ter skupno v zadružnem kolektivu obdelovali obsežne vinograde. V preteklem letu se je z uspešno napredujočo zadrugo še združila manjša Vinoza, Ptujska cesta, ki sama ni mogla dovolj uspešno delovati. Danes zadruga poseduje nekaj nad 100 ha obdelovalne površine, od katere je 62 ha vinogradnega nasada.
  Takoj spočetka se je zadruga lotila obnove vinogradov, ki se je zadnja leta zelo stopnjevala. S skrbnim delom so obnovili 11 ha vinogradov. Predvidevajo, da bodo v desetih letih obstoja zadruge obnovili 60% vinogradov Lansko jesen so v zadrugi zrigolali s strojem Ustroja 5 ha zemlje, kjer bodo na pomlad
nasadili nov vinograd s 36.000 ceplenkami. Ta novi nasad bo imel žično napeljavo v primernih razdaljah, da bodo za škropljenje in okapanje lahko uporabljali stroje.
   Zadruga bo letos nasadila tudi srednjedebelni nasad jablan na površini 1 ha in pol ter 40 do 70 arov z breskvami. Za obnovo sadjarstva namerava v jesenskih mesecih zrigolali s strojem nadaljnja 2 ha za srednjedebelni jabolčni pritlični nasad. Nasadili bodo tudi 50 arov matičnjaka za trsnico in drevesnico.
   Prejšnja leta je v zadrugi primanjkovalo gnoja za gnojenje vinogradov. Tudi to vprašanje so sčasoma rešili tako, da so člani na svojih ohišnicah dvignili stalež živine. Vrednost krme za živino morajo plačevati, zadruga pa jim plačuje prevzeti gnoj. Predlanskim je zadruga zgradila srednje velik hlev za nekaj zadruge živine. Preuredili in pri-
pravili pa bodo Še večji hlev za 25 govedi. S tem bo uspešno rešeno vprašanje potrebnega gnoja.
   V   zadrugi bodo v nekaj dneh tudi uvedli novi skupinski sistem dela in gospodarstva po gospodarskem računu. Za to so se dobro pripravili ter postavili pet skupin od katerih bo ena mešana, ena živinorejska in tri vinogradniške. Nagrajevanje bo po storilnosti

   V tekočem letu bodo gradili
dve novi cisterni v vinogradih za vodo in dve večji gnoj nični jami pri hlevih. Zadnji čas so zadružniki mnogo prispevali za dokončno dograditev zadružnega doma, v katerem bodo imeli tudi svojo trgovino in skupno z gasilsko organizacijo uporabljali prostorno zadružno dvorano, kjer bodo razvijali ljudsko-prosvetno delo. V kratkem času bodo Izvedli arondacijo na površini 8 ha.                  -jh.
Gasilci - žene
                                                                             ne zaostajajo za moškimi
  V    ljutomerskem okraju se gasilske skupščine približujejo koncu. Dosedanje skupščine kažejo, da so poedini člani upravnih odborov vzorno pripravili svoja poročila, posebno o organizacijskem in operativnem delu, dočim so poročila o kulturno-prosvetnem, mladinskem, ženskem in sanitetnem delu bila večji del pri vseh društvih pomanjkljiva ali pa so celo izostala
  V    lanskem letu so v kulturno-prosvetnem delu gasilci nastopali pretežno samostojno ali pa z vaškimi kulturno-prosvetnimi odseki in z IZUD. Nekatere dramatsko skupine so na oder postavile dobre kvalitetne igre kot PGD Ivanjkovci, Cezanjevci, Cven itd., dočim so bile ostale manj vredne. Članstvo je obiskovalo izobraževalne tečaje, kar pa je bilo le malo poudarjeno. Ali ni dolžnost prav na skupščinah, širše diskutirati o kakovosti prireditev, o tesnejšem sodelovanju z IZUD, o izboljšanju kulturnih prireditev, da se izognejo manjvrednim igram. Za obširno poročilo na skupščini o kulturnem delu je treba omeniti PGD Žerovinci. Taka obširna poročila bi morala biti pri vseh društvih.
  Tudi vključevanje mladine v gasilske vrste je važna naloga. Tam kjer so dobri mladinski voditelji, le večji del vsa mladina že vključena kot na Kamenščaku, Vučji vasi itd. Pri vključevanju žena so ponekod tudi še premalo naredili. Na skupščinah bi morali podrobneje razpravljati o dosedanjih uspehih pri vključevanju žena pa tudi o težavah, ki so pri tem nastajale. Da ženske nič ne zaostajajo za moškimi so dokazale gasilke iz Bučečovec, ki so ob izbruhu požara same izvlekle motorno brizgalno iz gasilskega doma in se lotile gašenja. Naša naloga je, čim. več žena usposobiti za dobre gasilke, ki bodo znale dobro Izkoristiti gasilsko orodje, kadar bo potreba zahtevali. Tudi na sanitarno delo in tesno povezanost z organizacijo PLZ ter izvenarmadno vzgojo ne smemo pozabiti.
  Ponekod so gasilci mnogo naredili, ni pa v gasilskih zapisnikih vse zapisano. O tem bi se dalo na skupščinah mnogo razpravljati in skupščine bi bile še bolj živahne.         -Kc.
BRATOVA KRI
8
  Prisluhnil je. Nekdo prihaja. Ali je ona?
  »Jože!« je poklical Franc polglasno.
  »Da,« se je odzval kratko.
  »Jože!« je tedaj zaslišal polglasen ženski krik.
  »Anica!« se mu je iztrgalo iz prsi in še sta bila skupaj. Našla sta, se, čeprav v temi, našla po štirih letih. Takrat sta pozabila na vse drugo. Čutila sta le, da ju še vedno veže ljubezen, ki sta si jo obljubila pred leti.
  Ko se je prvi val veselega in srečnega presenečenja polegel, je Jože dejal resnejše:
  »Oprosti, Anica, da te motim, ko imaš doma snubca!«
  »Jože!« ga je prekinila Anica z eno samo besedo, ki pa je bila polna prošenj in obenem očitanja zaradi izgovorjenih besed.
  »Anica, vem, da ne bi smel tega reči,« se je opravičeval. »Vem, da ga ne ljubiš — toda tvoji starši zahtevajo...«
  »Jože, zakaj si prišel? Kaj nameravaš storiti?« ga ie vprašala Anica zaskrbljeno, še preden mu je odgovorila.
  »Zaradi tebe sem prišel. Po tebe sem prišel,« ji je odgovoril strastno in jo je bolj privil k sebi.
  »Zakaj mi potem govoriš o snubcu? Rajši povej, kaj naj storiva ali kam naj pobegneva!« Je silila Anica. Nenadno srečanje jo je tako prevzelo, da se ji je zdelo, da sedaj Jože lahko misli za oba n tudi odloča, ker bo gotovo prav odločil
  »Prav da si me opozorila na to,« je razveselil Jože in predlagal: »Pa gre-
va v Francijo. Še nocoj lahko pobegneva.«
   »Nocoj?« se je ustrašila. »Jože, tako hitro ne gre; tega ne morem.«
   »Kdaj pa?«
   »Ne vem,« Je odgovorila zmedeno. Kako naj pobegnem od staršev, sorodnikov, prijateljic in to brez slovesa? Tega si ni vedela pojasniti in zdelo se ji je, da ji niti Jože ne bi vedel.
   »Anica, v hiši imaš snubca. Ali greš jutri z njim v župnišče, da vaju zapišejo?« je vprašal Jože svarilno.
   »Ne grem, s Čukom nikoli!«
   »Kaj pa boš rekla staršem?«
   »Oh, Jože, saj bi res najbolje bilo pobegniti.. .«
   Jože je čutil, da ji po licih lezejo solze, kajti prikotalila se je tudi na njegovo, ki ga je pritiskal k njenemu, rudi po glasu se je poznalo, da jo sili na jok. To pa Jožetu ni vzelo poguma. Čutil je, da je fant, od katerega v tem trenutku njegovo dekle mnogo pričakuje. Jo mar sme razočarati? Ali ji kazati svoje malodušje, strah pred težavami. Tako bi jo le še bolj zmedel. Zato jo je pomirjajoče vprašal:
   »Pa se ne bi dalo s tvojimi starši kako pomeniti?«
   »Ne vem; le vem, da jim ni mnogo za mene,« je zajokala Anica.
   »Morda se motiš,« jo je poskušal tolažiti.
   »Le za bogastvo jim je. Zakaj ne dovolijo, da bi se poročila, kakor bi sama hotela? Čuka vzemi, ta je bogat, sililo. Kaj mi pomaga, če je bogat, če pa je
pijanec in bogve kaj vse drugega še,« je ihte pripovedovala.
  »Sicer se jaz res ne morem merili z vami, čeprav sem prislužil nekaj denarja. Tak revež pa tudi nisem.. .<
  »Jože, ti si zame najbogatejši, ker si 
pošten. Kaj mi pomaga zemlja, denar... Če ni poštenosti, niti sreče biti ne more.«
  »Kaj, če bi poskusila pri tvojih starših?« je končal Jože, kar je prej hotel povedati. »Morda naju bodo razumel!«
  »Boš šel z menoj?« je vprašala Anica negotovo.
  »Ne bi bilo prav, ker naju nocoj gotovo ne bi Hoteli poslušati,« je pomišljal.
  »Ka pa naj storim zjutraj?«
  Kratek molk, ki ga je prekinil Jože tako navdušujoče, da se je začudila.
  »Naredi se bolno!« In je še ponovil: »Bolno se naredi! Reci, da ne moreš iz postelje, pa ti ne bo treba iti v župnišče. Čuk pa naj čaka...«
  »In potem?«
  »Medtem se bo že zvedelo, da sem se vrnil. Videla boš, kaj bodo pri tej novici počeli tvoji starši in Čuk. Kaj več zaenkrat ne moreva določiti. Vse ostalo se bova zmenila pozneje. Za posrednika med nama pa je lahko Franč, dokler le ne bom smel obiskati ali dokler ne bova odšla. Če bo treba, lahko odpotujeva čim prej.«
  Zedinila sta se, da bo to najboljši izhod, ki bo povzročil najmanj hrupa.
  »Ali boš lahko vzdržala, Anica,« jo je vprašal za slovo, ker se je morala kmalu posloviti, da doma ne bi kaj opazili.
  »Za tebe vse. Joža.« mu je obljubila.
                                                                                                               VIII.
  Čukovega Martina je vino že prevzelo, da se ni mnogo zmenil, ko je Anica odšla iz sobe. Tudi ostali so jo
spregledali. Možje so si nazdravljali in se niso zmenili, če so se ženske dolgočasile. Sicer pa je gospodinja šla večkrat iz sobe in na mizo prinesla novih dobrot. Tudi sama se je smejala z mo-škimi in poskušala biti vesela.
   »Na zdravje naših mladih!« je nazdravil  že petič Matija, ki se »božje kapljice« ni nikoli branil.
   Trčili so. Ko so izpraznili kozarce, se je Martin spomnil:
   »Kam pa je šla Anica?« Zdelo se mu je, da je že precej časa ni videl zraven sebe.
   »Slabo ji je,« je odgovorila Sršenka. »Ni navajena vina, pa je bruhala.« (Sreča, da se nobeden ni spominjal, da Anica ni pila vina, le malo poskusila ga je nekajkrat.) »Saj bo spet prišla med nas, ko ji bo bolje.« Kljub pomirjajočim besedam se je Sršenki na obrazu brala zaskrbljenost. Vsled zavžitega alkohola pa možje tega niso opazili
   »Pa grem k njej. Njej je slabo, mi pa jo pustimo samo,« je dejal Martin bolj veselo kot zaskrbljeno in vstal. Zaželel si je biti sam z njo.
   »Kar pusti jo! Ženske so rajši same, kadar se ne počutijo dobro,« ga je odvračala Sršenka in stopila predenj.
   »Za trenutek pa jo le smem pogledati. Lahko bi bila še užaljena, če se ne bi zmenil za njo, je vztrajal.
   »Rajši ne, Martin. Anica je v postelji in sem ji na glavo dala mrzle obkladke. Bolje ji bo, če je ne bomo motili,« je proseče razlagala Sršenka. Sreča za njo je še bila, da Martin vsled zavžitega vina ni bil preveč rahločuten in ni opazil njenega strahu, ki se je odražal v glasu in spreminjanju barv na obrazu. Iz hude stiske jo je rešil Matija, ko je dejal Martinu:
  »Le pusti ženske! Ne bodi tak babjek! Saj boš v življenju imel še dovolj priložnosti ji polagati mrzle obkladke na glavo. Rajši prisedi, da se podrobneje pomenimo o stvareh, ki so potrebne pred poroko in za poroko.«
  Ko se je oglasil še gospodar, bodoči tast, Martinu ni kazalo drugega kakor se vdati.
  Gospodinja pa se ni mogla pomiriti. Ko se je Martin vsedel za mizo, je hotela hitro smukniti iz sobe. Ko pa Je odprla vrata in je pramen svetlobe padel v vežo ter jo za silo razsvetlil, je opazila Anico, ki je pravkar zaprla vežna vrata, ko je vstopila. Hči se je ustrašila in je za trenutek obstala. Mati pa je hitro zaloputnila vrata za seboj in skočila k njej.
  »Križ božji, kje pa hodiš?!«
  »Mati!« je vzdihnila Anica in se je vsa tresla. »Šla sem ven, pa mi je postalo tako slabo, da sem komaj prišla nazaj.«
  »Kaj pa ti je?« Je vprašala mati zaskrbljeno in veselo obenem. Sedaj jo Martin lahko gre pogledat, če bi še siili. Ampak prej, ko je ni bilo nikjer v hiši in ona ni vedela, kje je..
  »Ne vem, le močno sem bruhala, potem pa mi je postalo tako slabo, da nisem mogla stati na nogah,« Je lagala Anica. Tresla se je v strahu, če ji ne bi uspelo, kar sta se z Jožetom pravkar domenila; pa tudi vsled tega, ker je morala lagati.
  »Revica! In sedaj si se še lahko prehladila, ko ti bila tako dolgo zunaj,« Jo je pomilovala mati »Kar v zadnjo sobo stopi, pa se malo ogrej in spočij!« Mati ni slutila, da hči ne govori resnice. Kaj drugega pa bi delala zunaj.
             (Nadaljevanje sledi)