L Mnogo naših požrtvovalnih tovarišev je bilo, je in bo zaposlenih v raznih kreditnih zadrugah, kjer je njih nesebično delovanje v blaginjo ljudstva in v napredek našega narodnega gospodarstva. Te razne kreditne zadruge čakajo po vojni velike naloge, ki jih je opisal strokovnjak dr. Anton B o ž i č v celjski »Zadrugi«. Da se s temi nalogami seznanijo tudi naši tovariši ter ta izborna navodila obrnejo Ijudstvu v prid kot njega najboljši prijatelji in svetovalci širom vsega slovenskega našena ozemlja, prijavljamo tudi mi imenovana izvajanja dr. Božiča, ki pravi: Svetovna vojna traja že petnajst tnesecev. Po splošni sodbi bo po odločilnih bitkah konec morebiti prej, kakor sodimo. Treba je misliti že sedaj na čas po vojni in pripraviti tla za podvojeno gospodarstveno delo. Prihodnost naša je rneglovita. Naloge bodočega gospodarskega dela so videti le v obrisih. Natančnega programa za smer našega gospodarskega dela v sedanjein trenutku ni mogoče postaviti. Ako si pa predočimo sedanje stanje našega gospodarstva, se nam pokažejo ti obrisi bolj vidni in nam omogočijo nekako prognozo za bodoče delo. Delo v poliedelstvu. Naša polja so ostala — ako ne upoŠtevamo od južno-zapadnega sovražnika zasedenih delov naše zemlje — po ogromni večini brez škode. Iz zemlje smo spravili, kar se je pri obstoječih razmerah vzlic pomanjkanju delavcev in vpoklicera v vojno službo. sploh moglo storiti, pridobili smo kar največ pridelkov. Da ti pridelki v sedanjem času ne zadostujejo za tako preživljanje prebivalstva, kakor ga je bilo vajeno pred vojno, to ne izpremeni prav nič na važnosti našega poljedelstva. Nasprotno, naše poljedelstvo je pokazalo, da zmore tudi v težkih časih toliko pridobivati, kolikor prebivalstvo neobhodno potrebuje. Navajeni smo bili na obilico, ker smo imeli poleg domačega pridelka na razpolago bogate žetve inozemstva. Sedaj, ko so meje uvozu zaprte, spoznamo šele prav posebno, kako velikega pomena je poljedelstvo za obstoj države. Denar, ki ga je dala država za povzdigo poljedelstva, ni izvržen, kakor so v mirnih časih pred vojno poudarjali, ampak je za državo in vse prebivalstvo najboljše naložen kapital. Iz tega sledi, da bo morala država tudi po vojni, in sicer s pomnoženimi sredstvi produkcijo poljedelskih pridelkov podpirati in povzdigniti donos zemlje na višjo stopnjo. Treba bo v ta namen velikih denarnih sredstev. — Sledi pa iz tega na drugi strani tudi dejstvo, da bodo morali poljedelci se poslužiti vseh sredstev modernega kmetovanja, da spravijo iz zemlje toliko donosa, kolikor ga zemlja sploh more dati. Naše kmetijstvo mora ravno v sedanjem času uvideti, da je v mnogih ozirih zaostalo. Gnojenje polja z domačim in umetnim gnojem jc pri nas še vedno premalo y čislih, oranje zemlje je še vedno preplitvo in neracionalno, sejanje najboljših semen je zaostalo — z eno besedo, naše poljedelstvo mora priti do razumnega in čim najbolj dobičkonosnega obdelovanja zemlje. — Moralo si bo vzeti za zgled obdelovanje zemlje v krajih, kjer spravljajo kmetovalci iz zemlje — z razmeroma ne mnogo večjimi stroški — mnogo višje dohodke kakor pri nas. — Krušne karte bodo po vojni — pa ne pred novo žetvo, ponehale. Nehale bodo vrhovne cene žitii, krompirju in stročnemu sočivju, zaseganje od državne oblasti bo odpadlo — cene našim poliskim pridelkom pa ne bodo bogve kako padle, ker bomo precej časa po vojni še vedno navezani na lastni pridelek. — Zakaj nasprotstva med državami, ki so si sedaj v vojnem stanju, se iz naravnih razlogov kar čez noč ne bodo polegla. Poljedelstvo bo torej tudi po vojni dobičkanosno; zato in da omogočijo prehrano Hudstva z lastnim pridelkom, so kmetavalci dolžni, sedaj in po vojni napeti vse sile ter se poslužiti vseh sredstev modernega kmetovanja, da bodo spravili iz zemlje čim največ pridelkov. — Investicije bodo zahtevale mnogo denarja. Kdo naj da kredit za te investicije našemu kmetu na roko, kdo mu naj omogoči uspešno obdelovanje polja? Naše kreditne zadruge so v ta namen posebno poklicane in se morajo za izpolnjevanje te svoje naloge že sedaj zadostno pripraviti. Delo za živinorejo. Mnogi gospodarji majejo z glavami,. ko vidijo, kako se krči števito naše goveje živine in število svinj. — Res je, da se je tekom te vojne to število skrčilo. Pomisliti je, da se v mirnih časih vzlic omejenju zauživanja mesa nikdar ni toliko mesa za prehrano porabilo ,kakor sedaj v vojni. To je vsakomur naravna prikazen, ako se pomisli, da tisoči in stotisoči, ki sedaj v vojaški suknji stojijo v bojni črti ali sploh opravljajo vojaško službo, niso v mirnih časih nikdar toliko mesa uživali kakor sedaj. Meso je za vojaštvo neobhodna potreba. Ima precej redilnih snovi in je najložje pripravna hrana. Da pri tako ogromni, nenavadni porabi mesa množina živinske zaloge pada in se krči, ni čudo. Posledica veliki porabi so vedno višje cene. ker je tržne živine vedno manj in jo je vedno težje dobiti. — Posledico čutimo tudi mi daleč od meje. Čutijo jo gospodinjstva posameznikov. Država je bila primorana, zmanjšati uporabo mesa med prebivalstvom naredbenim potom z uvedbo mesa prostih dni — to je dni, ob katerih je zauživanje raesa prepovedano. Pride pa še nekaj v upo-j štev, namreč da živinoreja ne samo kvantitativno, po količini, ampak tudi po kvaliteti, po kakovosti pada. Nimamo nam-! reč na razpolago dovolj takozvanih moč-j nih krmil, ki smo jih sicer v veliki meri dobavljali iz inozemstva. Zaloge sena se morajo v večji meri kakor v miru porabljati za prehrano vojaških konjev. Oves rabi vojaška oblast za armadne svrhe, ječmen polagati živalim je omejeno, oziroma prepovedano. Otrobi se smejo polagati le v malih, nezadostnih množinah, koruza je kot krmilo izključena, krompir, repo se rabi za prehrano prebivalstva. Da v tem položaju nazaduje produkcija mleka, je razumljivo. Državna oblast bo ravno v slednjem oziru morala uvesti strogo organizacijo uporabe mleka, in prišlo bo— ako vojna traja še naprej — brezdvomno do mlečnih kart, kakor imamo krušne karte. — Kar velja glede govedi, velja v isti meri glede svinjereje. — Meso se je podražilo, mast je dobila ceno, o kateri bi se nam v mirnih časih ne sanjalo. Tudi uporabo masti bo državna oblast morala regulirati, ako hoče pre prečiti za konzumenta naravnost neznosno draginjo. — Za čas po vojni so naloge živinoreje očividne: Skrbeti je že sedaj za plemeno živino. Zato je država omejila klanje telet in krav. Skrbeti bo za nabavo živine in koiikor najbol] številno rejo po vojni. Podpirati se bo inoralo živinorejce, da četudi brez trenutnega dobička in ceio proti pavrnitvi škode izrejajo plemeno živino. — Tudi temu namenu se bodo morale posvetiti naše kreditne zadruge, v tem oziru namreč, da bodo pornagale kmetovalcera, nabaviti si plemeno živino in klajo. — Manjkajoče število živine se raora nadomestiti v kolikor možno kratki dobi. Da to brez kredita ne pojde, je jasno. In kredit v te svrhe morejo dati našemu kmetovalcu le njegovi lastni domači zavodi, naše kreditne zadruge. Da velja to, kar smo poudarjali glede govedoreje in svinjereje, tudi glede naše konjereje in drobnice, ni treba posebe poudarjati. Znano je, da se je število konj zaradi vojne jako zmanjšalo, in kar bo mogla vojaška oblast po končani vojni od konjev oddati poljedelcem, bo pičlo nadomestilo za ono število konjev, ki jih je vojaška oblast pred vojno v vojne svrhe odvzela. Vobče je pomisliti, da so kmetovalci izskupičke za živino, ki so jo med vojno prodali, porabili za druge namene — za nabavo manjkajočih živil. za plačilo obresti cd vknjiženih in nevknjiženih dolgov, za odplačilo dolgov in za druge namene. Razmeroma rnalo tega denarja se je naložilo pri harnilnicah in posojilnicah za gospodarske svrhe po vojni. Zato bo potreba kredita po vojni tem večja. Nabava novega inventarja. Pa tudi mrtvi inventar bo treba po vojni nadomestiti. Veliko število rekviriranih vozov, sani in drugih gospodarskih potrebščin bo treba po vojni nadomestiti z novimi. • Za vse te in druge gospodarske svrhč niorajo naše kreditne zadruge že sedaj poskrbeti sredstva, Bavili smo se dosedaj z nalogami, ki njih važnost uvidi vsakdo brez posebnega poudarka. Delo za prenovitev kraetij. Manj morebiti pomislimo na potrebe, ki jih prinese mir po vojni glede kmetiških poslopij, pozidanja kmetiških domov in popolne obnove kmetij v onih krajih, kjer so se vršile bitke ali samo vojne operaeije. Tudi del našega ozemlja je zaradi vojne neposredno prizadet. Porušene so hiše, porušena gospodarska poslopja, opustošene njive in uničeni travniki in vinogradi. — V tem pogledu pripade najvažnejša naloga državni oblasti sami. Ne dvomimo na tem, nasprotno smo uverjeni, da bo priskočila država s svojimi sredstvi ravno onim na pomoč, ki so v tej vojni izgubili v posestvih, hišah, poijih in vinogradih svoje mnogokrat edino imetje. — Pa bodimo si že danes na jasnem, da samo z državno pomočjo brez samopomoči ran, prizadetih od voinih dogodkov, ne bo rnogoče zaceliti. Treba bo posebno pomoči lastnih kreditnih zavodov, ki se morajo na to poraožno akcijo že danes izdatno pripraviti. — Je to v lastnem interesu kreditnih zavodov samih. Na zemjiščih, ki so neposredno trpela zaradi vojnih dogodkov, je vknjiženih mnogo hipotek na prvem, drugem in daljnem mestu. Te hipoteke dobijo le takrat zGpet svojo popolno vrednost, ako bo dana dolžnikom raožnost, postaviti zemljišča v prejšnie stanje. Iz lastne moči tega lastnikom, to se pravi dolžnikom, ne bo mogoče storiti. Zato se bo nioralo dobiti pota, da bodo kreditni zavodi brez posebne nove nevarnosti izgube rnogli dati tem dolžnikom novih kreditov. Ali pojde to — kakor nekateri predlagajo — z jamstvom države ali dežele ali sploh javnih korporacij, ali pa običajnim, sedaj navadnim potom, ali pa bo treba oba načina pomoči upoštevati ali pa kako tretjo pot ubrati, tega danes jasno ni mogoče povedati. Gotovo je le to, da se naši kreditni zavodi ne bodo smeli in ne bodo mogli izključiti pri sodelovanju za prenovo kmetij v onih krajih, kjer. so divjale iurije brezprimerno krute svetovne vojne. Obramba našega kraeilškega stanu. Kot najvažnejšo nalogo naših kreditnih zavodov pa smatram stremljenje, ohraniti rodno grudo domačemu kmetiškemu stanu. V okviru tega članka hočemo na kratko ponoviti: Gotovo je, da bo pred koncem in po koncu vojne mnogo kmetij v takem položaju, da bo prodaja iz proste roke ali po izvršbi neizogibna. — Spekulacijo s kmetiiami in razkosanjem kmetij je preprečila sicer tudi za čas po vojni cesarska odredba od 9. avgusta 1915. Pa gre za to, da bi ne prišle cele kmetije v roke tujcem. V tem pogledu so drugi narodi deloma že uvedli potrebne korake. Pri nas se bo moralo storiti v tem pogledu morebiti več, kakor drugje. Naše delo bo na tem polju mnogo težavnejše, ker ne razpolagamo s tolikimi sredstvi. — To nas pa ne sme oplašiti. S skupnimi močmi se bo tudi pri nas dalo doseči uspehe. Treba trdne volje in dovolj požrtvovalnosti. — Pota za dosego smotra so različna. 2e v času pred vojno se je od mnogih celo malih kreditnih zavodov (rajfajznovk) nakupovalo tuintam kmetije, ki so jih potem ti zavodi brez dobička proti vrnitvi stroškov izročili pridnim in podjetnim članom ter na ta način rešili kmetije pred razkosanjem in jih spravili v roke domačinom. Isto se bo dalo tudi v času po vojni v mnogih siučajih izvesti. Seveda je treba posebno manjšim zavodom pri tem delu mnogo opreznosti. Zavodi morajo računati s svojimi sredstvi in se ne smejo zaleteti v kupčije, ki bi jim onemogočale njihovo glavno delo, dajanje kreditov in izplačevanje zaupanega denarja (vlog). — V večjem obsegu in s sigurnejšim uspehom se bi dalo to vprašanje rešiti od posebnih, v ta namen ustanovljenih in z zadostnimi sredstvi podprtih zavodov, ki bi jim morale priskočiti na pomoč država in javne korporacije na ta način, da ali prevzamejo jamstva za kredite, ktere bi v to svrho ti zavodi najeli, ali pa da jim dajo sanie dovolj denarnih sredstev na razpolago. — AU se naj to velevažno in za naš obstoj nad vse pomembno vprašanje reši po enotnem načrtu z enotnim, močnim zavodom, ali pa razdeljeno po kronovinah, v katerih prebivamo, o tem naj razmišijajo voditelji naših denarnih zavodov ter naj prijavijo svoja mnenja. Čas hiti, in konec vojne nas ne sme dobiti nepripravljenih. — Letargično življenje tjavendan sedaj ni na mestu, marveč delati je treba za časa, da ne bo potem prepozno! Delo za trgovino, obrt in industrijo. Kar srno do sedaj poudarjali glede kmetijstva, velja v isti meri za našo obrt in industrijo. Tudi v tem pogledu treba že sedaj zbirati sredstva za oživljenje in okrepljenje trgovine in obrti po vojni. Mnogokatera obrtna stroka sedaj počiva. Posebno' velja to o onih obrtih, ki niso prišle do sodelovanja pri vojnih dobavah. Ravno po našem ozemlju so imeli inozemci mnogo obrti in trgovine v svojih rokah. Opozarjam posebno na lesno industrijo in trgovino, v kateri so si italijanski podaniki osvojili tekom zadnjih desetletij premoč. Vlekli so iz naših gozdov ogromne dobičke, mi smo jim pa tlačanili. Bili smo njihovi mešetarji in priganjači, glavni dobiček so vtaknili v žep ti tujci. Ta tuja podjetja bo spraviti v domače roke. Dobiček iz naše zemlje naj ostane doma. Isto velja glede trgovine s poljskimi pridelki, glede vinske kupčije, glede rudokopov itd. Intenzivno delo v trgovini, obrti in industriji je po vojni bolj potrebro, kakor kdaj poprej. Ugcvor, da nam primanjkuje denarnih sredstev, ne velja. V naših denarnih zavodih je toliko kapitala, ki ga uporabljajo namesto nas tujci, da je že čas, da se spomnimo mi samo na to, kako bi ta kapital v naše namene plodonosno uporabljali. — Treba je le podjetnih in v svoji stroki izobraženih ljudi. — Tudi teh gotovo že iraamo, samo podpreti jih je treba s sredstvi. Ne pride mi na misel, da bi hotel zagovarjati brezmejno in drzno. špekulantstvo. Po vsaki vojni se je špekulacija nenavadno razvila. Prinesla je navadno veliko nesrečo. Med resno in smotrno podjetnostjo, med povzdigo obrti, trgovine in industrije in med špekulantstvom, ki gleda na velike dobičke v kratkem času, brez truda in na stroške drugih, je veliki razloček. Naloga državne oblasti bo, da zastavi ves svoj vpliv in vso svojo moč J v ta namen, da se po vojni brezplodna špekulacija ne razvije in da se obvaruje splošnost in državo samo pred polomom. Naloga nas drugih, ki se brigamo za gospodarski razvoj v naših deželah, pa bodi ta, da porabimo razpoložljiva in odvisna denarna sredstva za okrepljenje in razširjenje našega celokupnega gospodarstva, posebno tudi naše trgovine, obrti in industrije! Rajfajzeno^ke in Sciiultze-Delitzschevke. Za naše kmetijske kreditne zavode je in bo tudi po vojni zadostna naloga ta, pomagati kmetijstvu. Ves ustroj teh zavodov, posebno rajfajzenovk je tak, da že po svoji naravi skoraj izključuje deto na polju obrti, trgovine in industrije. Če bodo ti naši zavodi le v svojem delokrogu zadostili svoji dolžnosti, bodo storili važno delo za naš obstanek. Nekoliko drugačno se mi zdi stališče pri kreditnih zavodih v mestih in večjih trgih. Mislim na zadruge Schultze- Delitzschevega ustroja. Te zadruge razpolagajo z velikimi kapitali, imajo razmeroma velike rezervne zaklade. V manjšem obsegu so po mojem mnenju ti zavodi naravnost poklicani, da negujejo kredit za srednjeveliko trgovino in obrt. Storijo to že danes, v večji meri naj storijo to po vojni, seveda previdno, v okviru sredstev, ki jih smejo brez nevarnosti o ta namen uporabljati. Naloga bank. Posebno poklicane so pa za delovanje v trgovini, obrti in industriji banke. Te bi se naj — ako niso nalašč za zemljiški kredit ustanovljene — v pretežni meri bavile ravno s trgovskim in industrijskim kreditom. Izkušale naj bi potegniti denar, ki so ga naložile na zemljišča, zopet na sebe ter ga po vojni uporabljati v trgovini in industriji. Prenovllenje in preosnova denarstva. Prenovljenje in preosnova našega denarstva se zgodi najložje ravno sedaj. Na prvi hip se zdi ta izrek v tem vojnem času neumesten. Ako se pa pomisli, da je ravno sedaj mobilnost denarja jako velika in da mnogo denarnih zavodov ne ve, kako naložiti razpoložljiva sredstva, se bo zdelo morebiti umestno, izvesti predlagani preobrat v kreditnem poslovanju ravno sedaj pred koncem vojne. Tozadevno opozarjamo na brošuro »Nauki krize«, ki jo je izdala Zadružna Zveza kot 3. zvezek svoje »Gospodarske knjižnice«. Obilica denarja. Zbiranje kapitalov. Pri vseh denarnih zavodih, pri zadružnih kreditnih zavodih, pri hranilnicah in bankah se opaža sedaj med vojno obilica razpoložljivih denarnih sredstev. Odkod ta prikazen? Izvira iz dejstva, da se sedaj vsako blago, namenjeno prometu, z lahkoto dobro proda in vnovči, novega blaga za nadomestilo se pa dobi le s težavo. Kmet proda z lahkoto pridelke in živino, nadomesti živino z nakupom le s težavo, torej mu denar ostane in gre v zavode, kolikor ga neuki ljudje ne shranjujejo brezplodno v skrinjah. Trgovec in obrtnik vnovčita za lep denar svoje blago in svoje izdelke, nabava nadomestnega biaga je težavna, mnogokrat nemogoča zaradi pcmanjkanja ali nedostajanja sirovin, zaradi ustavljenja industrij in preiiehanja izdelovanja blaga. Namesto> vrednosti v blagu je nastopila vrednost v denarju. Po vojni se bo ta proces obrnil v nasprotje. Denar pojde zopet v blago, trgovina, obrt, industrija in kmetijstvo bodo rabiii ogromne vsote denarja. Naloga naših kreditnih zavodov je za bodočnost jasno podana: Zbirati denar in ga držati razpoložljivega za čas po končani vojni. So težave pri nalaganju razpoložIjivih denarnih sredstev, mnoge zadruge pri vlogah danes ne zaslužijo, ampak bodo imele vkljub obilici denarja poslovno izgubo. Pomisliti je pa, da bo po vojni povpraševanje po kreditu jako veliko in da bo obrestna mera za kredite poskočila. Takrat se boi dalo to izgubo pokriti, pri čemer pa moram poudariti, da se bodo morale zadruge držati tudi po vojni zadružnega načela medsebojne pomoči ter se bodo morale ogibati vsakega pretiravanja pri obrestni meri. Visoka obrestna mera ima to dobro, da omejuje brezplodno brezmiselno kreditno gospodarstvo, špekulacijo. Ima pa to slabo stran, da mnogokrat onemogočuje reelne kredite ter preveč zavira gospodarski razvoj. Srednja pot bo tudi tukaj na mestu. Naloga naših kreditnih zavodov ie, potegniti sedaj na sebe kolikor največ denarja. Vloge naj ne gredo v tuje zavode, naj ostanejo doma, pripravljene za čas in za delo po vojni. Vsi vlagalci po^ vojni vsega denarja ne bodo dvignili, mnogoi sedaj na novo nabranega denarja bo zavodom ostalo. In ta denar, ti resnični prihranki iz časa vojne naj služijo za gospo- darsko delo po vojni, naj služijo naši gospodarski restavraciji, našemu gospodarskemu napredku.