France Bezlaj (s sodelovanjem V. Suyerja) i
Filozofska fakulteta v Ljubljani ;
LIBER DE SIMPLICIBUS BENEDICTI RINIJ
Pred skoraj sto leti je B. Sulek izdal Jugoslavenski imenik bilja>, kjer je v uvodu opozoril na rokopis L. d. s. B. R., datiran z letnico 1415, ki ga hrani knjižnica svetega Marka v Benetkah. Kodeks obsega 458 barvnih ilustracij zdravilnih rastlin in na drugi strani posameznih listov so poleg različnih podatkov in navodil zapisana tudi njihova imena v latinščini, grščini, arabščini, nemščini in v jeziku, ki je označen »sclavonice«. Sulek si tega beneškega rokopisa ni sam ogledal, sporoča samo, da je včasih zelo težko čitljiva slovanska rastlinska imena z velikim trudom prepisal zanj profesor Sime Ljubic, čuvar narodnega muzeja. Imena ! so se zdela Šuleku hrvatska. Nekaj jih je še v rabi na hrvatskem ozemlju, so j pa vmes tudi takšna, ki danes niso več ugotovljena med ljudstvom. Nekaterih ; imen ni bilo mogoče smiselno prebrati. Posebej pa je opozoril na nekatera imena tipa jutrocel, oćun, ovanj — oćas, opaš, ki so gotovo slovanska po izviru, vendar živa samo v češčini. Zdelo se mu je verjetno, da so bila nekoč znana tudi med Hrvati, a so se v teku stoletij pozabila. Zbral jih je gotovo razgledan Hrvat, ki i pa jih najbrž ni sam vpisal v kodeks, sicer ne bi bilo med njimi toliko napačno i napisanih, da si komaj predstavljamo, kako bi jih bilo treba prebrati. |
Šulekov Imenik bilja zajema ljudska rastlinska imena iz različnih objavljenih in rokopisnih zbirk, ne samo srbohrvatskih, ampak tudi slovenskih. Med slovenskimi viri, ki so mu bili na razpolago, navaja tudi F. Erjavca Iz potne torbe, objavljene v Letopisu Matice Slovenske leta 1875.
Isto leto kakor Šulekov Imenik pa je izšlo nadaljevanje Erjavčevih popotnih zapiskov v Letopisu 1879 in tam najdemo slovensko narečno očum »Colchicum autumnale« (Vrsno) poleg močunec (Podgorje)-. :
Fitonim očun je pred Erjavcem zapisal že Caf v Prekmurju, toda Cafovo slo-1 varsko gradivo je uporabil šele Pleteršnik 1894. leta. Verjetno prvi pa je zapisal; ovzhun »Crocus sativus« botanik Kari Zois v Bohinju (NUK II c 183, Msc. a).      i
To ime bi moralo vzbuditi prvo, vsaj rahlo zanimanje, da bi nekatera rastlinska imena v Rinijevem herbariju utegnila biti tudi slovenska. Preseneča nas, da se ni za to nihče zmenil. Tudi novejši kratki namig, da so pri Riniju poleg čakavskih tudi slovenska imena^, so prezrli vsi, ki bi se morali poklicno zanimati za vpra- i sanja kulturnih spomenikov.
A tudi v srbohrvatski strokovni literaturi po Šuleku zaman iščemo kakšne temelj itej še študije o Rinijevem kodeksu. Nihče ni teh slovenskih imen, ki jih jal približno 370, natančneje analiziral. Dokaj na kratko je zavzel do njih stališče
^ B. Sulek, Jugoslavenski imenik bilja. Troškom Jugoslavenske akademije znanostih i umjetnostih. U Zagrebu 1879.
' Letopis Matice Slovenske za leto 1879, str, 124-5.
" F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana, 1969, str. 151.
185
Vatroslav Jagić, ki pravi: ».. . gde .. . takže nazvanija rastenij sclavonice, t. e. na jazyke serbsko-chorvatskom. K sožaleniju rukopist ne isčerpana, ne skazano, otkuda dostalosja venecijanskomu mediku južno-slavjanskij material, no kak izvestno, Dalmacija nachodilasB togda pod vladycestvom Venecii.«^ Jagić se je torej naslanjal samo na Šulekovo poročilo in si rokopisa ni sam ogledal.
V novejši Enciklopediji Jugoslavije V 504 (pod geslom Leksikografija) pa beremo: »Jedan od najstarijih leksikografskih radova iz tog prvog doba (15. i 16. stoljeće) naše leksikografije jeste golem botanički arapsko-grčko-latinsko-hrvatski rječnik (Liber de simplicibus) koji se čuva u Veneciji. Donedavna se avtorstvo toga rječnika pripisivalo mljetačkom liječniku Benedictu Riniju i njegovo pisanje stavljalo se u 1415, ali je sada utvrđeno, da ga je oko 1449 pisao u Zadru zadarski liječnik Nicola Roccabonella. Kako ovo djelo donosi uz tekst i slike pojedinih biljaka, ono je naš prvi slikovni rječnik.« Pod geslom je podpisan V(alentin) P(utanec), znanstveni sodelavec instituta za jezik JAZU, znani romanist in zaradi njegove tako jasno in odločno podane izjave smo za vrsto let opustili sum, da si je treba beneški herbarij pobliže ogledati. Sele zaradi drugih, zgodovinsko botaničnih potreb smo kasneje posegli po italijanski strokovni literaturi, ki jo V. P. citira med svojimi viri informacij. To je v prvi vrsti M. Minio^ in E. de Toni*.
Pri določanju avtorstva novejši Minio opozarja na dosedanje napačno tolmačenje citata »ut sexagenarii mei Nicolai Roccabonella Coniclanensis, phisici, aetas frustra non elabatur« v tekstu. Preje so brali mei kot genetiv od meus sexagenarius. Razumeti pa bi bilo treba mei kot takrat pri beneških notarjih rabljeno formulo »v moji navzočnosti«. Dvomi v avtorstvo Rinija so se pojavili že pred Minijem. Znano je samo, da je kasnejši Alberto Rinio po svoji smrti 1604 zapustil kodeks knjižnici dominikanskega samostana, kjer so ga čuvali do 1. 1789, ko so ga izročili knjižnici svetega Marka. Izredno natančne barvne ilustracije je povečini naslikal beneški slikar Andrea Amadeo, toda zadnje od 458 podob kažejo že poteze druge slikarske roke. Nikjer v italijanski strokovni literaturi pa ni bilo mogoče najti podlage za trditev V. P., da je kodeks nastal v Zadru leta 1449. Minio, ki objavlja tudi rodovnik Nicola Roccabonelle (rojen 1386, umrl 1459), navaja samo, da je bil »phisicus« v Zadru vsega skupaj necela štiri leta, od 1449 do 1453. Zelo hipotetično in previdno pa domneva Minio, da je kodeks, ki je bil plod štiridestletnega dela, dokončal v Zadru, kjer je takrat živel tudi nemški apotekar Johann Reinhardt iz Aschaffenburga. Ker Minio dvomi, da so slovanska imena v kodeksu hrvatska, suponira možnost sodelovanja obeh lekarnarjev pri vpisu nemških in po Miniju najbolj verjetno čeških imen. Pri tem se sklicuje na poznavalca starih hrvatskih tekstov in hrvatskega zadrskega narečja profesorja Prago, ki namerava o tem napisati posebno študijo. Žal pa se nam ni posrečilo najti v italijanskih bibUografijah zadnjih dvajsetih let članka te vrste.
Ker V. P. ne navaja drugih virov, je svoje trditve prikrojil torej popolnoma samovoljno. E. de Toni,avtor doslej najobsežnejše, predvsem botanične analize
' v. Jagić, Istorija slavjanskoj filologii, Moskva, 1910, 13.
' Michelangelo Minio, II quatrocentesco codice »Rinio« integralmente livendicato al medico Nicolo Roccabonella. Alti deir Instituto Veneto di scienze, lettere ed arti, Tome CXI, 1952-55.
' Ettore de Toni, II libro dei Semplici di Benedetto Rinio. Memorie della Pontifica Accademia Romana dei Nuovi Lincei. Serie seconda. Vol. V, 171—279 (1919). Vol. VII, 275—398 (1923); Vol. VIU, 123—264 (1925).
186
Rinijevega kodeksa pripušča sicer možnost Roccabonellinega avtorstva, trdi pa, da je mogoče v pisavi fitonimov razpoznati več različnih rok. V svoji deskripciji navaja s kurzivo tista, ki jih pripisuje kasnejšim glosatorjem. Pri sedem-indevetdesetih rastlinah od štiristo oseminpetdesetih pri Riniju ni navedenih slovanskih imen. Prva roka (po de Toniju) jih je vpisala triindevetdeset. Vseh nemških imen je samo petinšestdeset, od tega petindvajset od prve roke. Kasnejši vpisi so tudi pri arabskih, latinskih in grških imenih. Po Miniju razlike v pisavi niso tako izrazite, da bi z gotovostjo mogli sklepati na več avtorjev. Dobesedno pravi: »Lahko trdim, da je roka ista in je kronološka razlika v smislu kasnejšega nastanka minimalna. Tiste male časovne razlike gre pripisati izključno različnim pogojem okolja, trše kaljeni konici peresa, črnilu iz šišk z železovim oksidom namesto s črnilom iz saj. Toda duktus ali poteza roke in struktura sta absolutno povsem ista in med obema razdobjema ni opaziti nobene starostne degeneracije ... Gre skratka za dodatke, ki jih je avtor napravil v Zadru, in sicer v dobi štirih let.«
E. de Toni opozarja že takoj v uvodu, da je bila beneška republika prva država v Evropi, ki je uvedla strog nadzor nad surovinami'', iz katerih so po večinoma tajnih receptih varili ekstrakte in tinkture, po katerih so sloveli beneški zdravniki. Morda nam to nekoliko osvetli problem dvojnega avtorstva. Rinio je »me-dicus« in Roccabonella »phisicus«. Kodeks je nastal iz težnje, da se pri nabavah surovin z različnih področij, s katerimi so imele Benetke trgovske zveze, kolikor mogoče izključijo pomote in zamenjave. Pri nastanku kodeksa so se verjetno posluževali ne samo strokovnih medicinskih tekstov, ki so se razvili iz Diosko-ridove tradicije^, od koder so prevzeta grška, latinska in arabska imena, ampak tudi starejših, neobranjenih beneških predlog ali nabavnih seznamov. Težko si je predstaviti, da bi nemški apotekar v Zadru še narekoval Benečanu oblike Sanctioannescrut, Anpric crut (Ampherig kraut), Muoter cmt, Cletenciut, Blut-crut poleg ßont craut (Wundkraut). Sodeč po grafiki tudi niso izpisana iz starejših ali sodobnih nemških predlog. Marzell, Die deutschen Pflanzennaraen, navaja npr. v svoji historični dokumentaciji za 12. in 13. stol. wntcrut »Bugula«. Pisava Bernclo (Bärenklau), Staboig (Stabwurz), Avren (HaSeren), Huen camp (Hahnenkamm), Asnus (Haselnuss), LevervorQ (Leberwurz) in podobno kaže, daje Benečan po posluhu prilagodil svoji grafiki nemško izreko, slišano iz različnih ust. Po de Toniju je mogoče v teh nemških imenih zaslediti elemente koroško nemškega narečja, ne pove pa, žal, na katero germanistično literaturo se je pri tem opiral.
Od petinšestdeset nemških imen jih je triinpetdeset vpisanih na prvih 79-ih straneh (od tega 20 s prvo roko). Kasneje so nemška imena zelo redka, pet jih je vpisanih s prvo roko in sedem naknadno. To pomeni, da so bili pretrgani stiki z dobavitelji na nemškem jezikovnem območju.
Tudi slovanska imena dajo slutiti, da so bila vsaj deloma prepisana iz starejših beneških predlog. Drugače bi si težko razložili, da najdemo npr. med arabskimi)
' Staroitalijanski termin sempUci s pomenom »zdravilne rastline« se je razvil iz srednjelatinskega medi-camentum (medicina) simpIex, Battisti-AIessio, DEI V, 3451.
^ Dioskorides, De materia medica, anno 77 p. Chr. n., je prvo delo z ilustracijami zdravilnih rastlin. Toda celo cerkvenoslovanski medicinski priročniki uporabljajo samo učena imena, npr. Hodoški zbornik iz 1. 1390 in Hilandarski rokopis št. 517. Glej Srpska medicina od IX.—XIX. veka, SANU, Beograd, 1969, in Sedamsto godina srpske medicine, SANU, Beograd, 1971.
187
sinonimi za Tanacetum vulgare obliko Sebenich. Po vsej verjetnosti je to treba i brati 'šebenik ali 'šebenica. To je danes na slovenskem Krasu najbolj razširjeno i ime za Cheirantus cheiri; pri Riniju je to (vpisano naknadno) gUubi(;a suta \ (= ljubica žuta), kar je nedvomno hrvatsko, toda sinonim viole buote, kakor ! bere de Toni (Sulek suote) je kljub nerazumljivosti verjetno slovenski, kakor npr. viole bele »Matthiola incana«, Sebenik je na slovenskem jugozahodu tudi priimek; etimologija zanj ni znana. Ce bi ga bilo mogoče povezati z dalmatinskim toponimom Šibenik, bi mogli suponirati izhodišče 'šefa-. Toda Skok, ERHS III 390, izvaja Šibenik iz šiba. i
Samo skrben in natančen semitološki pregled arabskega gradiva pri Riniju bi ' pokazal, ali je primer Sebenich osamljen. Tudi za Dictamnus albus, ki se danes imenuje slovensko jesenik, jesenek in sbh. jesenak, pri Vuku pitomi jasen je kasnejši pripis med arabskimi imeni jasena, jaseni. Italijanski komentatorji niti arabskim niti slovanskim imenom pri Riniju niso posvetili globlje pozornosti. : Zanimivo pa je, da si je leta 1571 ali 1572 verjetno že iz poliglotskih nagibov prepisal iz Rinija arabska in slovanska imena polihistor Ulisse Aldrovandi. Njegov rokopis je ohranjen v Bologni in ga bo nedvomno treba pritegniti k analizi Rinijevega gradiva. Aldrovandi imenuje jezik že ilirski (nomi illirici) in ne več »sclavonice«, kar se v beneških virih ne uporablja samo za čakavščino ali srbo- \ hrvaščino nasploh, ampak regularno tudi za slovenščino^.
Zal se je naročilo mikrofilmov beneškega in bolonjskega teksta nepričakovano ] dolgo zavleklo. Tudi v zagrebških knjižnicah ni na razpolago fotokopij in zato ; se še ni mogoče lotiti sistematične lingvistične analize imenskega gradiva. De j Toni sicer očita Šuleku pomanjkljivo botanično znanje. Kar stošestedeset rastlinskih Speeles je napačno identificiral po Linnejevem sistemu. Vendar se pri branju slovanskih imen opira na Šuleka in samo izjemoma predlaga drugačno dešifra- i cijo. Preostra obsodba Šuleka^" pri Miniju je seveda tendenčna in za nas ne- j sprejemljiva. Poudariti pa je treba, da je Sulek dokaj samovoljno ravnal z Rini- \ jevim gradivom. Ni ga objavil v celoti, kakor mu je očital Jagić. Težko je reči, ] zakaj je namesto beli tam zapisal kar beli trn; verjetno bi takšna grafika za ; r — sonans kmalu vzbudila dvome v njegove trditve. Skrivnostno ime carvi(;a j »Pimpinella saxifraga«, ki ga je po Suleku celo Skok sprejel v svoj etimološki slovar (II 55), je treba torej po vsej verjetnosti brati 'krvica in ga včleniti v beneškoslovensko sfero. Sporadično se takšni refleksi pojavljajo tudi ponekod na čakavskem ozemlju'^ Če primerjamo branje Qugl beli (žulj?) pri de Toniju, cugl beli pri Suleku, mu lahko očitamo vsaj površnost. Vrsto imen, ki jih navaja Sulek, zastonj iščemo pri de Toniju in jih bo mogoče ugotoviti šele iz fotokopij Rinijevega originala. De Toni popravlja Suleka samo v najbolj evidentnih primerih, morda ne več kot petnajstkrat. Pri Sulekovem ochyun »Colchicum« namesto ochun pravi de Toni (V 222), da je Sulek skombiniral to iz dveh imen. Za i Crocus sativus je slovansko ime lochyon, korigirano že pri Riniju v lochyun,: kar Sulek sploh ne navede.
* Glej številne dokaze v listinah, ki jih je objavil Podrecca Carlo, Slavia italiana, Cividale, 1887, '» Prim. Sulekovo bibliografijo v Ljetopisu JAZU, 1896, 100—193, in v Biographisches Lexicon Österreich-Ungarn, XXXll, 144—147.
" B. Finka, Čakavsko narječje, Čakavska rič I, 1971, str. 21—22.
188
Ce je ime očun ohranjeno v slovenščini, je bilo seveda pred pol tisočletja lahko znano tudi dalje na jugu. Po splošno sprejeti Kofinekovi etimologiji (LF LXV 443) je to substantivizirani adjektiv *ot-jun'h, kjer je prepozicija ot- izpričana v najstarejšem pomenu kakor litavsko at »wiederum« ali starovisokonem. it(a) »wieder, zurück«. Pomen je torej »znova mlad«. Staročeško ocün, danes ocoun »Colchicum« poleg coun »poganjek na trti«; narečno tudi bacoun »Colchicum«, slovaško odun. Machek, ESC- 408, domneva, da živi ta osnova dalje tudi v bolgarskem kačun, kačunka »Colchicum« in »Crocus«. Pritegniti bi bilo treba tudi srbohrvaško kaćun »Colchicum« in »Crocus«, ponekod na vzhodu poleg kačun »Or-chis«. Makedonsko kačunka je »Galanthus nivalis«. Poleg češ. bacoun, sin. močunec, big. kačun nas oblika 'ločun ne preseneča; izolirana arhaična beseda se je naslonila na katerokoli bolj domačo osnovo.
Zanimiva so tudi nekatera druga imena, ki jih je Sulek izpustil. Pri »Linum usitatissimum« navaja Rinij poleg lan tudi sinonima Chelche in Sgribe »stupa«. Na prvi pogled spoznamo v sgribe refleks za csl. izgrebh, izgreb^ »stupa«, ohranjeno v poljskem zgrzebi, zgrzebie, belorusko zreb^je, zrebnina, slovaško z(h)re-be. Za srbohrvaščino je izpričano samo v Stuličevem slovarju izgrjebi. Slovensko je zgrebi s končnim padajočim naglasom znano v Prekmurju poleg zgrebice. Pleteršnik navaja poknjiženo izgrebi. Sinonim je sin. kolke »Werg« poleg kolča, kolčaj »šop, šop lanu«, sbh. kuk, kuka, kučine »Werg«, kučića »snop lanu«, mak. kolčišta, big. k'hlčišča »Werg«. Izposojeno je tudi romunsko cäl\i »Werg«. Samo sodelovanje s strokovnjaki za čakavska narečja nam bo moglo pojasniti, če je izven slovenščine mogoč tako zgodnji prehod prepozicije iz- v z-*^ jg -j- v sgribe čakavski refleks za -e- ali pa je treba rekonstruirati 'zgrabe s končnim naglasom. Začetki moderne vokalne redukcije v soseščini -r- so v tem času mogoči povsod na slovenskem ozemlju in pisava -i- za reduciran vokal ni nič nenavadnega. Isto velja za Chelche, kjer je verjetno res -e- namesto -o- v originalu, ki ga bo treba seveda ponovno vsestransko pregledati. Toda na enak način z -e-je pisano tudi Telsticoren »Inula helenium« (= tolsti koren). Tudi pisava Lepuch govori za končni naglas 'lapuh. Zapisa sucvo »Uva passa« besedotvorno ni mogoče razložiti; najbolj verjetno je treba brati 'suho in enako Suchvi pizec;e »Grana sicca uvarum« 'suhi ali 'suhe in verjetno 'pečce.
Sele analiza izvirnika bo pokazala, ali je pravilno de Tonijevo branje viole buote ali Sulekovo suota »Cheirantus cheiri« kot sinonim za gliubi^a suta; -1- je izpuščen tudi v primeru basam in na drugem mestu bere de Toni Boch ternulie nesrelle, kjer gre očitno za sok; viole buote more biti 'žo(l)te ali 'žo(u)te. Oblike vulch »Aristologia longa« ali podsolna^ »Heliotropium« so v tistem času seveda bile mogoče tudi še v Dalmaciji, toda zveze Volqge iabolcha oble ali vol<;ge iabolcha vele govore za slovensko izgubljanje neutra, ki je zaradi današnje razširjenosti nastopilo verjetno že zgodaj.
V primeru Pisgi iasilra »Cynoglossum officinale« (Sulek bere pesyrazi/fa) je seveda jasno, da gre za kalk po latinščini. Slovensko je danes pasji jezik, Sulek navaja po Belostencu tudi kajkavsko obliko pesji jezik. Najbolj verjetna rekonstrukcija branja bi bila 'pasji jezik(a) z dokaj pogostno genetivno končnico tudi
" Skok, ERHSJ I, 739, navaja za Istro 1275 zvan poleg izvanji in 1453 zničiti za Krk.
189
v pisavi latinskih imen. To je nedvomno samo v slovenščini mogoča oblika z grafično substitucijo -i- za stari polglasnik.
Za »Cyclamen europaeum« bere de Toni slovansko scTisal(;a. To ne more biti nič drugega kot današnje slovensko križič, kržeč, kržič, krišič, keršec itd. »Cyclamen«. Zapis je verjetno genetiv 'krželjca. Ni nujno, da v zapisih Drivo od aloe, Drivo od ba(l)sama, Drivo ut cetrun, Drievo ut naranče vidimo brezpogojno čakavske oblike. V čakavskih tekstih 15. stol. je seveda regularna oblika drivo, driva^^. Toda redukcija enklitike ut iz od je sumljiva za čakavščino. Sintaktična konstnikcija ni nič nenavadnega, Miklošič, Lex. 532, navaja venbcB ofi> ffcrni. V sodobnem rezijanskem tekstu beremo akuzativ lisnica vot doba, v Matičetovem zapisu lišnika wot doba^* »želod«. V gradivu za lingvistični atlas Slovenije za Benečijo, Posočje in okolico Kopra je vrsta primerov drivo, driu, driauie, drieule itd., ne glede na to, da je -i- lahko tudi grafična substitucija za reducirani -e-. Ker gre v zgornjih primerih za eksotične rastline, uvažane preko morja, so bila slovanska imena najbolj verjetno potrebna za pojasnjevanje naročil na-kupovalcem ali pomorščakom slovanskega rodu. Pri Riniju najdemo še Slatko drivo, kar je Sulek popravil v drvo. Sosige drivo, Resanadrivi in samo enkrat Derva jabucha.
Isto velja za primere orih. Stokavščina kaže reflekse za 'orbch^B, kajkavščina in velik del slovenščine govori za 'orecht, čakavščina in zahodna slovenska narečja pa imajo osnovo 'orech'h^^. Pri Riniju imamo Orhic od Indie, Orich Muscan, Orich. V Istrskem razvodu 1275 beremo oreh, Mažuranič, 839, citira čakavske oblike orih, orieh. Gradivo za lingvistični atlas Slovenije pozna oblike orih za Goriška Brda, Udrih, orih za slovensko Istro in Kras, ne glede na to, da je -i-lahko samo grafična substitucija za reducirani -e-.
Pri vseh teh oblikah nikoli ne bomo mogli z gotovostjo vedeti, iz katerega jezikovnega okoliša so bile prevzete. Isto velja za opozicijo divji proti pitom »cultus«, kar navaja Pleteršnik za slovensko Istro. Na Krasu je danes pitan »cul-tus«, toda iz vzhodnoštajerske oblike pitoven smemo sklepati, da je po asimilaciji iz prav tako izpričanega pitomen nastalo po haplologiji kraško pitan. To je najbolj verjetno izhodišče pridevniškega tipa lastiven, kupiven. Pred vojno so pisali volivni knez (iz njihovih vrst so volili cesarja) poleg volilna pravica. Prekmursko je pifaven »sodnijski«.
Pri Riniju je za »rdeč« dosledno rabljena oblika čerlen, npr. Cerlena meta »Ori-ganum vulgare«. Viole cergliene »Matthiola incana«. Mach cerJyeni »Papaver rhoeas«, Sandali cerlyeni »Pterocarpus santalinus«. Pri Trubarju imamo zherlen, pri Megiserju zherlen (Ramovš, HGr. II 96). Beneške grafične substitucije so zelo nedosledne in ne dopuščajo nobene gotovosti pri razlikovanju c in č. Hrvatske oblike so značilne za Kvarnerske otoke. Primorje in Liko. Gotovo pa Benečan 15. stol. ne bi bral zapisa ^emericha cerna »Helleborus viridis«. Papar cerni kot crna, ampak prej čer na. Sedi j pod c nima nobene posebne fonetične vrednosti; pri Riniju je tudi Cemerica polina mala in vela »Erythraea centaurium«.
" Mažuranič, Prinosi za pravno-povjestni rječnik, sir. 273. " F. Riva, Tradizioni popolari venete, 1966, 84.
Maretič, Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika', 38.
190
Malo je verjetno, da bi zapis Ermang »Anthemis cotula« odražal izreko katerega hrvaškega narečja. Za slovenščino takšna vokalizacija ni nič nenavadnega. Tudi končnice -ac niso brezpogojno znak srbohrvaščine. Alassia da Sommaripa piše npr. ovas, pri Riniju pa najdemo tudi SulQeg, Scogec, celo Scocc poleg Tripu-teg, Treputag in podobno.
Nekatera imena, ki so v Sulekovi transkripciji popolnoma nesmiselna, se dajo razložiti s slovenskimi sredstvi.
Za »Adiantum capillus — veneris« ima Rinij obliko Velcoslini ulasi. Smiselno bi bilo samo, če bi brali 'velhot'ini vlasi. V Dalmatinovem registru je hut »hotnica«, pri Gutsmannu v 18. stol. hot (i- deblo) in prevod 'velhot za Venero kaže na dokajšnjo starost, prim. csl. vel^moNža. Csl. choft pomeni ne samo »meretrix«, ampak tudi »desiderium«, medtem ko je stčeš. chot (m., f.) samo »soprog« in »soproga«. Seveda bo šele analiza grafike v originalu pokazala, če je ta vabljiva domneva upravičena.
Tudi pri »Calendula officinalis« je mogoče dvomiti v Sulekovo branje vritofno selie. Med nemškimi imeni najdemo tudi Kirchhofsblume^^. Temu bi ustrezal slovenski kalk britofno zelje. Na Krasu je še ohranjen apelativ britih, starejše britof »ograjen prostor pri cerkvi«'^. Samo na tem ozemlju najdemo tudi toponima Britof, italijansko Centa (centa »pas«).
Naj opozorim, da je pri branju Rinija Sulek pomešal dvoje slovanskih imen. Slovensko in deloma v Dalmaciji poznano slak v prvotnem pomenu »Convolvu-lus« je kakor big. svlak, slačeč, s'bvlek, češ. svlačec, slačeč, stčeš. svlak »Con-volvulus« iz 'st-voMct iz osnove *ve/- »viti, ovijati«. Pri Riniju je treba torej brati slak. Drugo je csl. zlak'b, big. zlak »Carex«, pl. zlakove »trave«, ukrajinsko zlak in tudi rus. zlak »vrtna zelenjava«, rus. dial. zolok »muljava«. To je psi. 'zolk-h, ista osnova kot v zelen (Oštir, WuS IV 214; Vasmer, REW I 457). Za slovenščino omenjata zlak samo Jarnik in Miklošič. Toda samo šmarni slak, slek »Calamintha officinalis« utegne biti staro zlak.
Med slak in zlak je nedvomno prišlo do besednega križanja. Za srbohrvaščino navaja zlak »herba« samo Stulič. Rinij uporablja v pomenu »herba« dosledno zelje, tako Belo zeglie, Jagnetie zeglie »Teucrium polium«, Zeglie jarabigne »Lithospermum officinale«, Fsengivo sel je »Delphinium staphisagria«, Giavo-boglno zeglie »Conium maculatum«, Selie petrouo »Crithmum maritinum«, Selie pocoda »Euphorbia lathyris«, Ranno selye »Ajuga reptans«, Missecino zeglie »Botrychium lunaria«, Smerdechye selje »Herba assa fetida«. Strasno selje uelo »Arum dracunculus«, Stivansco selie »Salvia pratensis«, Vritolno selie »Calendula officinalis«. Samo v pomenu »herba« pozna Jele Megiser v 16. stol., pri Gutsmannu V 18. stol. je to še stranski pomen. Za srbohrvaščino poznata ta pomen samo Belostenec in Stulič. Vendar je med današnjimi ljudskimi fitonimi izpričano več z zelje sestavljenih imen kakor v srbohrvaščini.
Posebne študije bo zahtevala uskladitev južnoslovanske oblike jutrocel »Plantago« s stčeš. jietrocel, jitrociel, kar kaže na -e- in slovaško jatrocel z -eN-.
" Marzell, Wörterbuch der deutschen Pflanzennamen, Lieferung V, Str. 720, točka 6. " M. Kos, Primorski urbarji II, 61, 379; S. Vilfan, Slovenski etnograf, IX, 253.
191
Češki glagol jietfiti »razvnemati, razdražiti« poleg csl. obi^eNliiti, objeNtrili »ardere facere« nima zanesljive etimologije (Berneker, SEW I 269). Litavske aitrüs »jedek« se pomensko ne ujema. Ker je sin. tudi Juterman »demon, ki povzroča roso«'^, ni izključeno sorodstvo z lit. jaUsti »empfinden, fühlen«, jäutrus »munter« (sbh. žustar iz 'jbz-jaut-tro-?) s prevojno iztiritvijo zaradi začetnega ;'- in deloma s kasnejšo nazalizacijo.
Tudi Pisana meta »Tanacetum vulgare« pri Riniju proti pisana metva »Artemisia vulgaris« pri Šuleku zasluži pozornost zaradi verjetnosti pomena »huda, zla«, ohranjenega v slovenščini.
Sinonim Fritna meta je treba po vsej verjetnosti brati Britna in pridevnikov tipa 'brithn'b namesto 'britbiiiy je v slovenskih zahodnih narečjih izredno veliko. Poleg tega uporablja Rinij vedno meta in nikoli metva. V slovenščini je metvica znano samo v severnovzhodnih govorih. Na srbohrvaškem ozemlju je najbolj razširjeno metva in meta se pojavlja samo sporadično.
Celotno Rinijevo gradivo bo zahtevalo še temeljitega vsestranskega študija tako s stališča slovenščine kakor tudi čakavščine. Ostro ne bo mogoče nikoli začrtati meje med obema jezikovnima področjima pred več kot petsto leti. Posamezni leksični arhaizmi, kakor nalib »omela« pri Riniju, sin. danes nalep, sbh. naljep v Dubrovniku (Vuk) in številna druga pa morajo pritegniti pozornost leksikologije, ki je najbolj internacionalna panoga lingvistike.