725 PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE N A Š DALJNI BLIŽNJI S V E T Lojze Krakar PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE (od 1900 do 1985) V januarju 1993 mi je prijatelj in slavist dr. Pavel Bunčak dal v Bratislavi obsežno antologijo češke in slovaške lirike iz obdobja, navedenega v naslovu. Toda ker je češka lirika pri nas bolj znana kakor slovaška, sva se z urednikom Zlobcem dogovorila, da za Sodobnost pripravim in prevedem samo pregled slovaške lirike med leti 1900 in 1985. Izbral sem petnajst pesnikov in prevedel od vsakega po eno pesem. Slovaško pesništvo se je v XX. stoletju, posebej še po prvi svetovni vojni, razvijalo nekoliko drugače kakor naše. Nekateri Slovaki, ki so prej hodili v madžarske šole, so se morali šele učiti knjižno slovaščino. Takrat je bilo pri nas obdobje ekspresionizma, fu turizma itd., na Slovaškem pa se je rojevalo pesništvo socialnega protesta, saj so prihajali slovaški dijaki in študenti iz bolj revnih družin kakor češki. Laco Novomesky se je sicer pridružil češki literarni avantgardi, vendar je pisal intimno liriko, značilno za mladega Slovaka. V Pragi se je Novomesky seznanil tudi z znanimi češkimi pesniki Fučikom, Nejedlym, Seifertom in Nezvalom, vendar je vplival nanj predvsem F. X. Salda. To je bilo obdobje, ko je nastajala skupna republika Čehov in Slovakov. Razviti Cehi so takrat v marsičem pomagali manj razvitim Slovakom, zato so postajale vse bolj trdne tudi njihove kulturne vezi. Enako so se utrjevali skupni odnosi s Poljaki: na mlado češko in slovaško pesništvo je med drugimi vplival tudi Adam Mickievvicz s svojim Gospodom Tadejem. Tako je poezija Čehov in Slovakov iz starega avstrijskega pesništva pognala nove korenine iz domače zemlje. Vendar je bil takratni orkester slovaške poezije še dokaj majhen. Slovenci smo imeli ob prelomu XIX. in XX. stoletja že Murna, Ketteja, Cankarja in Župančiča, pri Slovakih pa se je šele v dvajsetih letih tega stoletja dogajalo nekaj podobnega. Malomeščanski, predvsem pa kmečki problemi Slovakov, so se sicer kazali v subjektivni pesniški žalosti in v mnogih liričnih razočaranjih, vendar tudi njihovi pesniki niso bežali v anarhizem. V času med obema vojnama je slovaška lirika hitro ujela korak z evropskim pesništvom: pri njih je prišel do veljave cel6 nadrealizem, ki pri nas takrat ni vplival skoraj na nikogar. Med slovaške nadrealiste bi mogli prišteti, na primer, dva pesnika, kot sta Štefan Žary in Pavel Bunčak. Kakor Francozi so namreč tudi Čehi in Slovaki takrat že zaslutili nevarnost nacizma in fašizma, zato so njihovi pesniki vsak po svoje klicali ljudi k odporu, Lojze Krakar 726 kakor lahko to začutimo še pri pesnikih Janu Kostni, Pavolu Horovu in Jiiliusu Lenku. Med drugo svetovno vojno so imeli Slovaki odporniško gibanje - in temu gibanju se je pridružilo tudi nekaj njihovih pesnikov in pisateljev. Vendar pri njih odporniški boj proti nacizmu (enako kot pri Poljakih) ni ločeval levice od desnice, saj jim je šlo predvsem za prostost (prim. pesem Vladimirja Reisela z naslovom Tako so prišli k nam). Obdobje socialističnega realizma je na Češkem in Slovaškem trajalo več let kot pri nas. Pesmi iz tega obdobja v omenjeni antologiji skoraj ni, razen nekaterih najboljših, pa tudi teh nisem prevajal, ker to zgrešeno literarno smer poznamo iz lastnih izkušenj in iz literatur raznih drugih narodov, ki so bili pod sovjetsko oblastjo. Nekateri slovaški literati so bili (tudi to je znano iz raznih dežel) v tem času celo zaprti. Vendar je tudi na Češko in Slovaško prišla pomlad in odjuga, čeprav vse to ni trajalo dolgo. Prihajale pa so nove generacije in z njimi nov veter in novi pogledi na življenje, kar moremo v tem izboru razbrati iz rodu pesnikov in pesnic, rojenih med leti 1932 in 1952. Tu že vejejo novi »vetrovi v laseh«, če smemo po svoje ponoviti, kar je napisal Jan Šimonovič - ali pa je prišlo do spoznanj, da prijateljstvo pripomore k marsičemu, kakor beremo v pesmi, ki jo je napisala Daniela Hivešova in v njej na koncu pravi: »Rekel si mi, da zmoreš vse. / In takšnega te imam rada.« Slovaški in slovenski jezik sta si blizu, enako tudi značaj obeh narodov in njuna zgodovina. Že iz »ilirskih« časov so znane vezi med Vrazom in slovaškimi literati (kakor Prešernove s češkimi), pa bi bilo prav, ko bi se Slovenci spomnili in prevedli vsaj kakšno knjigo izbranih pesmi enega ali dveh najpomembnejših slovaških pesnikov našega stoletja. Tudi v Vilenico bi mogli kdaj povabiti kakšnega slovaškega pesnika... Laco Novomeský (1904-1976) PESEM Čas leti kakor ptice v prostranstvu. 1904- na to leto sem pozabil kakor na svoj črni dežnik v kavarni Union. Vem samo to, da je v tem letu prišla na nebesni svod bleščeča zvezda iz Betlehema in da je ravnokar neka žena rodila fantka. Čas leti kakor ptice v prostranstvu. Najbrž je devetnajst let odpadalo cvetje, ki je z njim fantek začel govoriti. O, velikanska, neustavljiva sila, ko je začel otrok pozdravljati svet! Na svetu so bili močni in šibki, PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE v New Yorku so vstajali nebotičniki. Tudi Pariz, prešit s čudovitimi mostovi, se je krohotal - in črnec se je poljubljal s črnko na trgu Slonokoščene obale, žena v Moskvi pa je sanjala o veliki sreči in o večjem krajcu kruha. Toda ta fantkova pesem ni spremenila sveta. Vseeno se zdi, da bi mu tu, kjer svet tega ne dovoli, ne bilo treba živeti. Naj bo: pripišite k njegovi slavi, da je tako zelo in neskončno ljubil stvari in drobne reči sveta. 1927 Andrej Plávka (1907-1982) BEDENJE Doma so mi govorili: Andrejček, ugasni svetilko, noči se že in vsi resni ljudje že spijo. Jaz pa sem dolga leta, vse do starosti, postajal vse bolj neresen. Zdaj mi nihče več ne pravi: Andrejček, ugasni svetilko. Mrtvi so se že vsi zresnili. Toda glej, dani se - in pesnik še živi. 1972 Maša Hal'amová (r. 1908) DARILO 727 Na belo svilo prišijem šopek poljskega cvetja. V rdeči mak in v uboge lilije izjočem krvave očitke. Za modre oči odtrgam kos slovaškega neba. Duša je brez moči, ko jo žalost navda: v zelene listke položim veliko upanje. V sneg vpletem čipke bele golobice. Ko trnje in glog bo vsa pota ovilo - ti na neko nedeljo prinesem svoje darilo z božjim nasmehom. 1928 Ján Kostra (1910-1975) PLANET ZEMLJA Kaj se dogaja z nami, planet? O veliki grozi poroča ves svet. Ti ne veš nič. S sijajem odet vrtiš se skozi temine in nas kot nekdaj oblačiš v pomlad. Kaj naj dogaja se? Smo še ljudje? Je kri? Je voda? Rastline? To, kar se spreminja in dogaja na površini tvojih voda, ti nalašč odnašaš k jasnemu cilju v daljavi neba\ Kaj naj dogaja se? Vse teče v redu: svetlobo zbriše tema, tema spet svetlobo in življenje trga s smrti krpe za novo, rodovitno volno, tako kakor nekdaj, tako kakor zmeraj. Tvojih zakonov ne poruši sedanja histerija, četudi zamuka v vseh živih bitjih. Tudi jadro imaš. Natančno navzgor te vodijo skrivne, vesoljne poti. Jaz čutim tvoj močni, sijajni motor, kako pod menoj po gladini brni. 1946 Lojze Krakar 728 729 PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE Pavol Horov (1914-1975) MATI Drevored vzdolž ceste je poln nagih štrcljev Glej jesen prišiva nanje z iglo ptic bele obveze Jaz vidim tvoje roke dva kamenita loka dva loka ki sta igrala najlepše melodije na razigranih goslih pri reki Piave Kdo naj ti končno pove katera fronta je popila očetovo kri Tvoja dva loka godeta pod zaprtim oknom žalostne melodije In čutim tvoje srce Kolikokrat se je trgal njegov strelovod pod bliski noči brez spanja kadar je zmanjkalo kruha Danes si prav tako sama Dve ptici neusmiljeno rišeta dve vzporednici bolečine in žalosti da ne bi dom ostal prazen da ne bi bila sama Kajti zdaj si cerkveni zvonik zvonik z gorečim križem zvonik ki se izmika pticam kadar se maje pajčevina zvonik podoben izpitemu bokalu zvonik podoben otroškim srajčkam in igračkam zvonik podoben prvi črki v abecedniku 1940 Július Lenko (r. 1914) TIHO Če je v tem domu tiho je rekla mama da spi vasujoče sonce v nemem zvonu in ga že dolgo nekaj boli Če je v tej kamri tiho hodimo kakor zazidani ki so jim pritrkavali in jih odnašali odnašali dve noči Lojze Krakar 730 Tiho je tudi v preddomovanju tam ni slišati niti glasu ptiči pa bodo kmalu na jablanju polegli v snu Danes je vsepovsod tako tiho da komaj kdo diha ko spi edino megle se plazijo po sadovnjaku in počasi se temni Tiho je na zemlji in v nebesih in na veseli svetlobni poti se iz daljave smehljajo zvezde mama pa jim koraka naproti 1947 Pavel Bunčák (r. 1915) PREPROSTA BESEDA Besedo za besedo dan za dnevom knjigo za knjigo in leto za letom si zlagam to resnico za prihodnost Ko me ne bo ni niti več potrebna vsakdo si najde kar ima rad Dan je minil Kaj bo jutri? Listje trepeta pada od strahu Noč bo napolnila vse ko bo prišla od daleč tudi to mojo resnico resnico otrok resnico mater tudi življenj ki ugašajo Toda jaz zasledovalec duha iščem vse poti k vam vi moji otroci Dan za dnem postavljam besedo k besedi opeko k opeki To nisem jaz samo osamela roka 731 PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE kazalec sončnih ur senca in nič drugega veter jo premika jadrnica pa piše pesem o vodni gladini 1962 Ján Brezina (r. 1917) NEPREBRANA KNJIGA Peter, mlad si še, pa bi lahko znal skrivati jezo, kadar se doma slovesno govori o redu in vsak dan opravljajo svoje priučeno delo, ti pa se vdajaš naključnim dejanjem in svoji trmi in zaupaš svoje solze tistim, ki se ne znajo solziti. Tako zbujaš bridkost. V zavozlane ulice tekaš k svojim prijateljem, pomenkujete se in se smejete. Mene ne vzameš s sabo, ko igraš na svojo kitaro in imaš svoje zmenke, pa tudi tvoje daljave niso moje. Jaz vstajam opolnoči in zapiram vrata, zato se jezim tudi jaz. Potem popustim. Znova se opotekam s škripajočimi ključi in odpiram tebi, neprisebnemu, na tvojo mizo položeno neprebrano knjigo pa si ogledujem kakor tat črešnje. 1975 Štefan Žáry (r. 1918) MOBY DICK Prihajal nas bo strašit, ta madež na zrcalnem morju, ta mlaka nafte nam bo grenila noči brez sna razteza se kakor greh po zavesti človeka-grobarja lastnega potomstva, brstičev in poganjkov, ki niso nikoli dozoreli v fosile. Lojze Krakar 732 Prišel nas bo neusmiljeno strašit z zatohlostjo zastrupljenih mehurčkov v kapilare sveže, kipeče krvi - zaduši nas s slanim požirkom. Prikaže se Moby Dick s strašljivo barvo svetopisemske pošasti in brizgne naftni gejzir na bregove z ošabnimi hišami, odplaknil bo naše zvrtinčeno seme med črede, ki smrdijo huje kakor horda, krdelo poškropljenih hudičev. Hodil nas bo strašit ponoči in podnevi, ta mlaka nafte se nam razleze med spanjem v sanje, madež na zrcalnem morju postane zastrupljene pomije - po našem neodpustljivem, javnem grehu, ki ga nismo naredili, bomo brezbrižno brodili. Gledamo: nenasitna morska goba je podobna sončecu in ga vpija, da bi zibelka vsega stvarstva potonila za grobom življenja. 1977 Krista Bendová (r. 1923) OKRUTNICA Če ne bi ljubezni nikoli spoznala, bilo bi lahko in bi lahka bila. Modro, brezskrbno bi vzplahutala in dotaknila se s krili neba. Toda ta krutost, slovesnost pogreba, vleče me k tlom: po njih hodiš ti. O, neki bližnji, svetuj, kako treba se je znebiti tega, kar boli? Nihče ne svetuje. Nič ne pomaga. Tudi želim ne. Ne vem, kaj je to, da sem - moj Bog - kadar komu sem draga, žalostna in srečna. Oboje naj bo. ¦ 1955 733 PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE Vladimír Reisel (r. 1919) TAKO SO PRIŠLI K NAM Vas se je zdela kakor izumrla po groznem viharju. Potem se je prikazal rdečelični vojak, za njim drugi, tretji, četrti, kakor se po burkah prikazujejo duhovi. Prvi so prišli v preddomja otroci, samo otroci kot zborovalci. Eden je stekel za njimi po ulici in v tem trenutku so tekli za njimi vsi, razvriskani in veseli, vsi so se hoteli z njimi igrati in imeti zvezdo na čelu. Nekdo potrka na vrata - in sovjetski vojak stoji kot vkovan pred njimi iz oči v oči. Ves nasmejan jim pravi: zdravstvujte! Na glavi ima kapo postrani in preprosto nadaljuje: na reki za skednji je fašist vrgel v zrak most, skupaj z vami ga bomo zgradili. Pojdite že, ti in ti in tvoja sestra, pomlad je in treba bo iti čez most na polje orat in sejat, da bi imeli spet polne skednje. Ko so bili nared vozovi in orodje, so odšli za njim vsi, da, celo starček je prišel med soldate in naganjal mlade: kaj se obotavljate? Zvečer so posedli okoli ognja in si peli vesele in žalostne, njihove oči so bile kakor vodnjaki, ko so se dolgo, do zvezdnate noči, pogovarjali o tem, kaj so preživeli in kako žive oni, tam na vzhodu, kako se pri njih zida, orje in kosi. Lojze Krakar 734 Zvečer so sedeli okoli ognja in peli o svobodi. 1953 Vojtech Mihálik (r. 1926) PLEBEJSKA SRAJCA Tako sem ostal tu, kjer premražen stopicam, podoben brezpravnemu, odrgnjenemu kamnu, v kočo mi piha veter, moj glas pa razočaran odmeva kakor ničvredna puška. Pa vsaj udarim s težko pestjo po mizi, namočim lase v vino, saj sem zato rasel v volčji temi, nič mi ni mar, razbojniku, niti kuga ali garje. Da, ko bo moj glas čisto onemel, bom umrl - tudi drugi so umrli: pod božjim nebom teptamo rebra zemlje ter živimo v plebejski srajci srečno in veselo. Ko odidem, mi zagrnejo oči, komaj kdo se bo zjokal, toda v tej globoki apneni jami mi bo najbolj sladko zvonil spev modrega berača. 1950 Ján Ondruš (r. 1932) SPOMIN Vsako jutro je bilo odprto samo okno, pa pes je bil in je bežal naprej, bila je priložnost, da se s celim telesom zlekneš nad bazenom. Sonce je vstajalo. Stopalo je po celem stopalu. Zapreti oči, iti na pamet, izbrati pred vsakim korakom drugo nogo, zmeraj drugo, eno pred stopnico, drugo pred nevidnim cvetom, 735 PREGLED SLOVAŠKE LIRIKE obiti piskrček, pokriž postavljeno mizico, ovinek, kamen, bodljikovje, obstati in vedeti, kje si. Biti nenehno pod soncem. Stopati s celim stopalom. Leči, zagledati se v pokrajino in klečati cele ure nad vodo, ki te slepi in dviga črno dno in otrplo ribo. 1965 Lýdia Vadkerti-Govorniková (r. 1932) MIZARJEV DOM Otroci skupaj v travi, pri potoku, drevesu vsak ime da, kakor hoče. V temi brkljamo sem ter tja po prsti, vendar se k tebi vračamo, o oče. Vsadil v lase si žoltih rož pelina, a iz dreves si črtal nam spirale. In nekam k zvezdam so se dvigovale vijuge dima kakor iz kamina. Drevesa so se vdala mu za mize, je dolbel veje, živi prah vdihaval, pred mamo s kašljem tajil listje v grlu, a krste je s cvetovi poslikaval. Grmel je zvon in zgrinjal tožne reke, pred vodo mati vila roke uvele, zajokala je suha prst, na veke solze so na kolenih zdrevenele. Tema je. Črna obleka razcefrana. V nočeh jo mati včasih še poštepa. Po vozlih z mokro jo dlanjo poboža. Tako spominjamo se na očeta. 1966 Ján Šimonovič (r. 1939) KAJ JE V TVOJIH LASEH Če v laseh je tvojih veter, bol mornarja je, ki tone ali trpka mezga vrtnic. Lojze Krakar 736 Kot klobuček lunin ogenj v tvojih te laseh obdaja. Če v laseh imaš valove, moje perje strah navdaja. Moje oči v laseh so tvojih veter starih, slavnih morij. 1964 Daniela Hivešová (r. 1952) TI ZMOREŠ VSE Povedal si mi, da zmoreš vse, da zmoreš vse, samo ne sprašuj me, kaj bo z nama, samo ne čakaj na svetlobi, nikar me ne čakaj popoldan na ulici, niti pred kosilom, niti zjutraj, samo ne nagovori me pred znanci in ne piši mi pisem. Rekel si mi, da zmoreš vse. In takšnega te imam rada. 1979 Uvod in prevod: Lojze Krakar