s:   44  Ja
Zvončki beli, zazvončkljajte!.. .
|pj|ilo je v zgodnji pomladi; zazelenela so polja in so ip| zadehteli travniki od vijolice. Iz daljave, za Jagnje-nico, je zašumelo v bučnih gozdovih prešerne Jatne. Pesem pomladi je zavalovila vsenaokrog; poslušala so-jo radostna srca in so ji odzdravljala razposajenar mlada v mladostnem ognju.
In takrat je šla mala Mici iz hiše, tekla je na trav-nik in se je zasmejala glasno: zakaj potnlad ji je po-dala svojo veselo roko, zazrla ji je v oči. Mici pa je poskočila in je tekla naprej.
Z vijolicami in s trobenticami so bili potkani trav-niki — pisane, žametaste preproge. Dehtelo je prijetno, sanjale so oči in govorile le v sanjah zlate besede.
Pisani metuljčki so letali po zraku in Mici za njimi — po travniku.
Solnce je sijalo gorko, mirna toplota je božala lica in poljubljala v omotici oči. in oči so se zaprle tn zasanjalo je srce.
Tik gozda, v brcgu nad potokom, pa je bingljalo belo in vabilo. Dolga vrsta bclih zvončkov je zvonila in se klanjala  pomladi  vsa srečna in razposajena . . .
Mici je plosknila z rokami, poskočila je od ve-selja.
BAh, zvončki! zvončki!"
Takoj je bila na bregu. Sela je na travico, na mehko, in se je zasmejala belim zvončkom.
Nad njo so se lovili metuljčki, pelo je iz grmovja na drugi strani potoka; za njo pa žamet — vijolice, trobentice, vijoličasti podleski; ali tik njenih nog, pred njenimi očmi pa zvončki, beli, bingljajoči, v solncu žareči zvončki; klanjalo se je vse z resnimi glavicami, zrlo je plašno, balo se je . . .
Mici je bilo tako prijetno pri srcu kakor nikoli. Šla bi tja med te zvončke in bi bila sama kakor bel zvonček: klanjala bi se in zrla plašno naokoli. . .
Dvignila se je nalahno s tal in se nagnila nad zvončke.
nRevčki majčkeni!"
JSI    45    VSt,
Utrgala si je enega, lep je bil, bel kakor mleko. Z voljno dlanjo ga je pobožala in ga pritisnila na vroča lica.
Zvončki beli, zazvončkljajte!...
nUbožec!" Nato je zopet sela.
Daleč  naokrog samo zvončki in Mici med temi zvončki   —  bel  zvonček  sama.   DaleC  nad  gozdovi
pesem pomladi  — a  Mici kakor pcsem vseh pesmf, nemirna, koprneča .. .
Sklonila je gtavico tako, da so ji obkrožali bujn* valčki las rdeča ličeca; njene oči so se smehljale in tolažile . . .
..Zvončki bcli, zazvončkljajte!"
Nalahno so zatrepetale ustne in so obmolknilc. Mici je zrla širokoodprtih oči bele zvončke in se je pogovarjala z njimi.
Saj je bila vendar pomlad. Vriskala je v dolini Jagnjenica, peli so gozdovi Jatne, in zato jim je Mici odgovarjala radostna, razveseljena.
Cvetinomirski