184
Staroslovenski spominki.
Zveselilo nas je, ko so gosp. Metelko izdajo še dveh družili spominkov od nekdanjih Frizinških misijonarjev med Slovenci oznanili — eden tistih spisov se že namreč najde v slovnici imenovanima častitiga učenika. Zakaj ni vsakima pri rokah Kopitarjev ;,GIagolita Clozianus"; tedej smo si mislili, ložej do tistih ostanjkov staroslovenskiga jezika priti, ki nas bolj posebno zadenejo.   Ko smo vender tisti  pristavek gosp. Metelkotove
gramatike v roke dobili, nas je nekako užalilo, namesti natisa po izvirnim spisu (Original) ga najti le po pravopisu imenovan i ga gospoda; ravno tako, kakor de bi bil že tisti Korotanski Abraham, Frizinški škof konec desetiga stoletja leta pravopis znal. ali kakor de bi bili gosp. Metelko sami ga slišali, kje je tisti pol-giasnik izrekel, ali tisti e s predglasečim i rabil. Naj nam gosp. Metelko ne zamerijo besede; zakaj pri teh ostanjkih nekdanjih misijonarjev nam ni samo zato mar, lepo pridigo slišati, ali pobožno molitev brati; ampak nekdanjo besedo spoznati, to je želja njih , kteri se za slovensko slovstvo pečajo. Kje pa bo kdo mogel globo-keje v staro govorjenje seči, ako se mu z unim pravo-pisam že naprej vsa sodba vzame? Naj bo pa nar pred izvirni spis dan, potem bo vsak hvaležno sprejel prepis po ti ali drugi zdanji šegi, ktera razumevnost nekdanje besede polajša.
K opombam, ki so pristavljene, bi hotli dve besedi reci. Tam kjer je pisano: ;,i cesti ih pijem" bi morebiti beseda „pijem" bila vzeti za „p oje m" (poj e m o}; saj bi se z druzimi besedami bolj vkup zjelo, in lahko, de so tudi kteri zmed Slovencov rekli „piejem" namesti ;,pojem" kakor še zdaj Cehi. Daljej beseda „sni-čistve" ni od „seniče" izpeljati, temuč od priloga „snik, snikav" kar pomeni radovedniga (curiosus) kakar kaže gosp. Miklošič. Narobe je pred tudi ;,senica" ali „snica" od une besede izpeljana; „snica" namreč bi bilo toliko, kakor „s ni ko v a ti ca (avis curiosa). Kar pretolmačenje teh spominkov v zdanjo besedo tiče, bi se znalo opomniti, de bi morebiti tudi zdanja beseda v več mestih se bližji stari besedi primeriti znala, kakor jo v imenovanim pristavku slovenske slovnice najdemo. — Sicer ima vsak tudi svojo misel.
Ene pa vender ne moremo še zamolčati. *} Viditi je, kakor de bi gosp. Metelko svoj pravopis vender le še zmirej radi SJovenjim narodam prikupili; še so pred kratkim v njih imenu tudi nek drug gospod se za ta pravopis potegnili v dokladi nemškiga Ljubljanskiga časopisa. Pa naj rečejo od primernosti in lepote tega pravopisa kar koli hočejo: to ostane resnica, de v življenji ljudstev ni vselej to izberati, kar je samo na sebi nar bolj primerjeno, ampak to, kar se nar ložej vpelja. Z novim Gaje vi m pravopisam je mala teža, kar vpeljanje tiče, in z njim je na enkrat več Slovenjih nar odo v zedinj e njih ; zakaj Gajev pravopis ni drugačin od Češki ga in Slo vaški ga, razun kar ima Cesko in Slovaško še posebno svojiga; morebiti se bodo tudi Poljaki pred ali potlej približali, saj prehudo bi tudi za nje ne bilo. Ce pa se komu novi pravopis ne zdi dosti lep zavoljo kljuk nad s, z, c: naj pa namesti kljuke greško kačico (circumflexus~) nasvetva, kakoršno nektere tiskarne tudi imajo, in v pisanji rabimo. De je pa na čerke včasih vender kakiga risa ali kljukice treba, namesti de bi se povsod nove čerke kovale, pokaže ravno imenovani pristavik slovnice; zakaj skorej v njem jih nič manj ni najti, kakor v kakim natisu po Gajevi šegi. Velike lepote pa tudi ni nad gosp. Metelkovim pravopisam. — Quisque šibi placet.
Sicer hočejo zdaj gosp. Metelkotovimu pravopisu več prijatlov dobiti, ker pravijo , de bodo polglas-nika manj rabili. To tudi prav store, zakaj nikjer na Slovenskim se polglasnika toliko ne sliši, kakor ga pišejo; še krog Laknica, gosp. Metelkotoviga doma, se v mestniku, ali v prilogih večkrat čist i sliši, in ne pol glasnik; postavim: v sv. Ur h i — per bolniki — Traski, to je ta, ki na trati stanuje i. t. d. Razun tega , de je v dnu Dolenskiga,   v Notranjim  in   drugej   sploh
*) To je poslednja beseda, ktero o pravopisu v Novice vzamemo, in še to smo le zato vzeli, ker se s poprejšnjim odstavkam veže.                                            Vredništvo.
bolj celih glasnikov slišati: bo tudi vsak drug- ložej iz celiga glasnika polglasnika na dan spravil, kakor pa iz polglasnika celiga glasnika znašel. Daljej, ako je gosp. Metelkotu ležeče na tistim e s predglašecim i: morajo pa tisti predglaseči i tudi drugej še skazati; postavim tudi pri besedah: zet, zelo, kupim i. t. d. se tak i spredej sliši v tistih straneh, kjer ga pred e na-tanjko razločijo. Če pa še daljej terdijo, de se tudi drugej tesni e ne izreče v vsih besedah enako : morajo pomniti, kar Vodnik v svoji pismenosti piše, de glasniki nimajo samo ojstriga , ampak tudi potegnjeni udar, enak morebiti greskimu s kačico Lcircumflexus) zaznamovanimu, za kteriga pa pozneji slovnice ne vedo. Saj Gorenci postavim vse drugači o izrečejo v besedi „morem" (pos-sum) kakor pa v besedi „moram" (debeo); tam o prav zategnejo, tukej pa ne tako. Vender, ako bomo hotli vsako spremembo glasu še tako majhno natanjko v pisanji zaznamnjati, ne vemo, kam se bo po takim prišlo. Oci in ušesa niso en ud , temuč dva razločna. Kes de pri slepim uho nekaj pogled namesti, kakor pri gluhim oko služi za ušesa; pa nikdar oko tega ne bo dalo, kar uho. Ravno tako tudi nobeno pisanje govorjenja po očeh ne bo tako učilo, kakor ga poslušanje po ušesih. Vsak jezik se po poslušanji nar bolj popolnama nauči; ravno tako se bodo tudi slovenskiga ptujci več mogli po govorjenji učiti, kakor po samim branji. Ce je pa komu Cirilica z vsimi svojimi ovinki toliko všeč, ne vemo, kje se bodo Sioveni še te učili, sej so abeced že siti.
Pa pustimo prazne prepire nastran. Treba je, de Slovenci vkup derže; in en pravopis že sploh sprejet naj bo zna m nje edinosti, namesti de bi tukej ta tamkej ta pravopis bil le priložnost razpertja. Tudi kdaj se bomo kaj naučili, ako bomo večno v abecedo dregali?
Podlipski.
      185