HVALEŽNOSTI IN SPOŠTOVANJA

* neugasljivimi! spominu

Prečastitima, Visokoučenig-a

Ctospoda

nm & itaaiM

starašine c. k. učeliša Ljubljanskiga in učenika
prirodoslovja, praviga uda kranjske
kmetijske družbe, i. t. d.

na dan obhajanja

VESEEIEA GOBE

od rodoljubnih učencov posvečen in darovan

24. Rožnicveta

1844.

V’ Tjtibljani.

Natisnil Jožef Blaznik.

Inaciga glasa

Iz gosli ne dam.

Vodnih.

® i, ki ljubiš verno vdane

Svoje učence, o modrica
Domorodna! k so ti znane
Naše želje belodane,

Bodi dans nam pomočnica,
Počastiti učenika

V pesmi lastniga jezika!

Z rajskim sladam naše žile

Naj napolni tvoja lira,
De se bodo čuti mile
Dolžne hvale v njih zbudile,

De z njih pesem sladka zvira,
Ki N j ego ve slavne dela
Celim svetu bode pela.

Ker ni čednosti na sveti,

Ki bi bolj češena bila,
Ko v ljubezni v serci vneti
Skazane dobrote peti,

Ktere roka je delila

Tvoja učenik! mladosti
Tak številno v obilnosti.

Iz navadniga obzora

U narave svete hrame

Peljal nas si, kamor zora

Svitla ne prodre odzgora,

Kjer tema oko objame,
Ogrinjalo megle Černe
Prosti um gosto zagerne;

Tii nam svetit’ je začela

Rajska luč od Tebe vžgana,
Tii pozdravda zarja bela
Ko sestrica nas vesela

Od kraljev’ga solnca dana:

Glej! leskeče se v blišavi

Vse v dolini in višavi!

Zdaj zvesto smo Te sledili

V narave skrivne strani,

Nje moči se čudne učili,

Nje sladkosti s Tabo pili

V njenim krili skupej zbrani;

Tii smo mogli vsi spoznati,

De je narav sladka mati.

Tukaj um resnice zbira:

De ne vlada zgoda slepa;

De od Večniga vse zvira,

Cigar moč ves svet prestica,

In dobrota vse obklepa;

Sveta de modrost njegova

Večno je ena, večno nova. —

Ti učiš, de domovini

U besedi in v djanji,

Kakor nje hvaležni sini,

Naj doma bo al v ptujini,

Stanovitno bod’mo vdani;

Lastno de blago zatara

Kdor za rod svoj malo mara.

O vodnik naš prečastiti!

Kdo bi mogel Ti odreči

Vzeti nauk plemeniti,

Pokazano pot slediti,

Zeljni ter namen doseči?

Ko serce topi se Tvoje

V ognji domovine svoje!

Prejmi venec gorke hvale

Za dobrote preobilne,
Ki bodo ko rož’ce zale
V naših sercih v vek dišale;

V njih zasluge neštevilne

So spomnike stav’le zlate

De spomin ne vgasne na-Te.

Ven’c ni pervi naš ljubljeni,

Ki bo lepšal Tvoje čelo,
Kitijo Te nebrojeni,

Vedno mladi in zeleni,

Trop mladenčev jih je plelo ;

Ki z ljubeznijo gorečo

Tebi hvaFjo svojo srečo. —

Nas valovi scer ločili

Bodo časa zdaj dereči,
Pa nauki in sveti mili
Tvoji vedno nam svetili

Bodo v sili in v sreči,
Kakor potniku v ptujini
Svitle zvezde v nočni t’mini.

Srečin kter’ njih slušal glase

Bo v življenja polznim teku,
Njemu venec sreče rase
Zdaj že za prihodne čase.

V poznih letih bo še rekel:

To je nauk učenika

Hvala bodi Mu velika!

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

0000044