NOTARSKI VESTNIK.
Priloga „Slovenskemu Pravniku".
§tev 2 Urejuje dr. Ivan Grašič.
Zavarovanje dokazov v izročilnih pogodbah.
V povojnih letih so po sklepu izročilnih pogodb glede kmetskih posestev izročevalčevi otroci neprevzemniki začeli na sodiščih predlagati zavarovanje dokazov potom popisa in cenitve izročenih imovin ter cenitve izgovorjenih preživitkov. Sodišča so vobče ustrezala še v polpreteklem času takim predlogom.
Namen omenjenega zavarovanja dokazov je, da se ugotovi čisti, neobremenjeni prirastek prevzemnikovega premoženja torej dejanskega darila iz izročilne pogodbe. Taka ugotovitev utegne priti v poštev po izročevalčevi smrti pri določanju nujnih deležev po njem.
Navadni tip izročilnih pogodb za kmetska zemljišča določa med drugim za izročevalce preživitke. Izročilnih pogodb brez preživitkov je razmeroma malo.
Naše zasebno pravo nima nobenih specialnih določb glede preživitka. Gotovo pa je dogovor glede preživitka pogodba o dosmrtnih prejemkih. Preživitek je torej pravno obdelan v §§ 1284 do 1286 o. d. z. Po zadnjem paragrafu nimajo ostali izročevalčevi otroci napram prevzemniku nobenih zahtevkov iz izročilne pogodbe ali na podlagi nje, če se je slednji zavezal v njej dajati izročevalcu tudi preživitek, imajo marveč eventualni zahtevek le proti izročevalcu iz preživitka.
Če po izročilni pogodbi ni obveze za preživitek, imajo odleteli izročevalčevi otroci pravico do dolžnega dela ali do njegove dopolnitve iz izročene imovine, ako so prikrajšani, ker je ostala izročevalčeva zapuščina nezadostna in ako je
10
prevzemnik dejansko prejel z izročilno pogodbo tudi tozadevno relevantno darilo.
Uvodno omenjenih predlogov torej načelno ni niti dovoljevati niti zavračati, zahtevati je marveč po § 386 c. pr. r., da predlagatelj verodostojno navede, ali obsega konkretna izročilna pogodba preživitek ali ne. V prvem primeru je predlog dosledno zavrniti, v drugem pa jim je ugoditi to tem bolj, ker je v svrho določanja dolžnih deležev treba ugotoviti vrednost darila za čas, ko je bila daritev izvršena, torej ob času napravljene izročilne pogodbe.
To naziranje je zakonito, pa tudi pravično. Izročilne pogodbe s preživitkom so pogodbe na srečo. Če preživitkar kmalu zamre, napravi prevzemnik po navadi dobiček, v nasprotnem slučaju pa mnogokrat izgubo. Zato pri teh pogodbah tudi ne pride v poštev laesio enormis. Izročilne pogodbe brez preživitka — seveda tudi brez drugih ponavljajočih se dosmrtnih dajatev za določene osebe — pa so pravzaprav fiksne, neriskantne kupne pogodbe z eventualno daritveno primesjo, ki utegne tangirati nujne deleže odletelih. (Ascedenti v teli ozirih sploh ne pridejo v poštev.) R. J.
Odstop prednosti in kolki.
Banka A je odstopila za že vknjiženo terjatev posojil niče B v znesku 450.000 Din ter za enako že vknjiženo terjatev posojilnice C v znesku 15O.000 Din prednost pred svojo tudi že vknjiženo terjatvijo v znesku 25.000 Din. Notar, ki je napravil prednostno izjavo, jo je kolkoval s kolkom za 2 Din, zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo prednosti s kolkom za 10 Din. — Zemljiškoknjižno sodišče je izvršilo predlagani vpis, pristojni davčni urad pa je zahteval naknadno za vknjižbo navedene prednosti takso po tar. post. 138 t. z. in sicer 6005 Din manj že vplačanih 10 Din — torej od skupne svote 600.000 Din, za terjatvi posojilnic B in C, ki sta dobili prednost. Razlogov za to davčni urad ni navedel.
11
Na prvi pogled je očividno, da je zahteva za omenjeno takso neupravičena in nezakonita. Naj se tar. post. 138 t. z. razlaga še tako strogo in naj je izvršiti po noveli vpise prednosti v zemljiško knjigo z vknjižbo in ne več — kakor prej običajno — z zaznambo, vendar postopanje davčnega urada v tem primeru ne more biti pravilno. Sicer našteva tar. post. 138 t. z. vknjižbo kot vrsto zavarovanja ter je za tako zahtevo res plačati tam predpisano takso, je vendar prej določiti vsaj vsoto, od katere naj se zahteva zadevna taksa. Kaj pa se pravzaprav doseže z vknjižbo prednosti za že vknjiženo terjatev odnosno za terjatev, ki naj se istočasno vpiše, pred že vknjiženo terjatvijo? Novela pove to jasno v §§ 46 do 50. Spremeni se samo vrstni red teh terjatev tako, da pride terjatev, ki je zanjo vknjižena prednost, pri razdelitvi izku-pila prej do kritja kakor terjatev, pred katero je dovoljena prednost. Pred vknjižbo omenjene prednosti bi se torej iz-kupilo za zastavljeno zemljišče v znesku 525.000 Din razdelilo takole: banka A bi dobila 25.000 Din, posojilnica B 450.000 Din, posojilnica C pa le znesek 50.000 Din, medtem ko bi propadla za ostanek po 100.000 Din. Za podlago računa je seveda vzeto, da vmesnih knjižnih upnikov ni. Če bi pa bilo zastavljeno zemljišče prodano za isti znesek po izvršeni vknjižbi navedene prednosti, bi se razdelilo izkupilo nastopno: posojilnica B bi dobila 450.000 Din. posojilnica C 75.000 Din, za ostanek 75.000 Din pa bi propadla, kakor tudi banka A za 25.000 Din, — V čem je torej korist vknjižene prednosti? Nikakor ne v tem, da je zavarovanje za že vknjiženi terjatvi posojilnic B in C v skupnem znesku 600.000 Din zvišano za to vsoto, — kakor nedvomno sodi davčni urad — temveč v tem. da se je zavarovanje — če se že smatra vknjižba prednosti za zvišanje zavarovanja — za terjatev posojilnice C zvišalo za znesek 25.000 Din, med tem ko posojilnica B od vknjižene prednosti nima nobene koristi, ker pride v vsakem primeru do popolnega kritja svoje že vknjižene terjatve. Plačati bi bilo torej kvečjemu s stališča, da je zvišano zavarovanje, takso v znesku 255 Din, to je od zneska terjatve za 25.000 Din, pred katero je bila dovoljena prednost, nikakor pa ne v znesku
2*
12
6005 Din, to je od vsote terjatev za 600.000 Din, za katere je dovoljena prednost. — Zanimivo bi bilo videti, kakšno takso bi zahteval ta davčni urad, če bi se terjatev, za katero se je dovolila prednost, kakor navadno vknjižila istočasno z vknjižbo prednosti. Bi-li zahteval zato kar dvojno takso iz tar. post. 138 t. z., morda tudi takrat, kadar bi znašala terjatev, pred katero bi se dovolila prednost, le 500 Din, ona pa, za katero bi se dovolila prednost, 1,000.000 Din ali pa še več!
Stari pristojbinski zakon je zahteval za prednostne izjave same kolek za 2 Din, vpisi zaznambe prednosti pa so bili nepogojno takse prosti. Tudi pred novelo je že veljalo mnenje, da je vpisati prednost z vknjižbo ali predznambo, dasi se je večinoma vpisovala z zaznambo. Ali tudi za vpis prednosti z vknjižbo niso nikdar zahtevali takse. Novela je sicer končno ugotovila, da je vedno vpisati prednost z vknjižbo, ni pa v bistvu izpremenila značaja prednosti same. Zato in ker utegnejo terjatve, za katere je dovoljena prednost, kljub vknjiženi prednosti pri razdelitvi izkupila za zastavljeno zemljišče ali deloma ali celotno propasti odnosno priti do popolnega kritja, ker torej od vknjižbe prednosti nimajo prav nobene koristi ali pa imajo le naprej določeno korist, ker je torej vknjižba prednosti le problematične vrednosti, to je neocenljiva, ni smatrati vknjižbe prednosti za nobeno vrsto zavarovanja in tudi ne za zvišanje zavarovanja, ki bi bilo za njegovo vknjižbo plačati takso po tar. post. 138 t. z., niti od vsote terjatev, pred katerimi se je dovolila prednost, še manj pa od vsote terjatev, za katere se je dovolila prednost, temveč jo je smatrati edino pravilno v smislu dopisa generalne direkcije posrednih davkov od 5. marca 1924 št. 9602 za pravo, za koje se zahteva zavarovanje, ki ni ocenljivo, ter je torej taksirati tako zahtevo z najmanjšo predvideno takso iz tar. post. 138 t. z., to je s kolkom za 10 Din. — Seveda je, če se zemljiškoknjižno zavaruje tudi še dotlej nezavarovana terjatev in obenem vknjiži prednost te terjatve pred drugo terjatvijo, plačati za zahtevo zavarovanja nove terjatve takso po tar. post. 138 t. z. od zadevnega zneska in poleg tega še za vknjižbo prednosti kolek za 10 Din. Dr. I. G.
Katerih taks ne plačujejo naprave in zavodi po točki 5. člena 5. zakona o
taksah?
Po točki 5. člena 5. zakona o taksah ne plačajo z odobritvijo ministra za finance takse tam naštete naprave in zavodi pod tam navedenimi pogoji od vseh svojih vlog in prošenj, ki jih pošiljajo državnim oblastvom, razen onih v civilnih pravdah. Minister za finance sme podeliti to oprostitev največ do meje prejšnje oprostitve.
V smislu dopisa generalne direkcije posrednih davkov od 19. septembra 1924 št. 47.003 so omenjene naprave oproščene od taks samo za svoje vloge in prošnje, ki imajo značaj vlog in prošenj iz tar. post. 1. t. z., ker utegnejo biti samo te predmet oproščenja. Vsled tega smejo državna oblastva sprejemati od zavodov, ki jih je minister za finance oprostil od plačevanja taks, brez takse samo prošnje in vloge, ki so podvržene taksi iz tar. post. 1. t. z., razen onih v civilnih pravdah, za vse druge posle pa je plačati predpisano takso. Poleg tega je moči sprejemati brez takse iz tar. post. 2. t. z. samo še priloge pri takih vlogah in prošnjah, ki so po svojem značaju sestavni del prošnje. Tako niso taks oproščena: takim napravam izdana overenja, potrdila kupnih pogodb, prevodi, potrdila prepisov in drugo. — Kako je razumeti določbo zakona »da sme minister za finance podeliti oprostitev največ do meje prejšnje oprostitve«, generalna direkcija posrednih davkov ni objavila. Prej navedene naprave so bile uradno oproščene tudi še drugih pristojbin in ne samo izključno onih za vloge in prošnje. In če minister za finance oprosti take zavode do meje prejšnje oprostitve, kaj je potem posledica take oprostitve, ker so vsa pojasnila, tolmačenja in navodila, ki jih izda generalna direkcija posrednih davkov slede uporabe predpisov zakona o taksah, za vsa državna oblastva obvezna!
Dr. I. O.
14
Dedščine in takse.
Dasi se od dedščin v prvem kolenu krvnega sorodstva od oseb, umrlih po veljavnosti zakona o taksah, ne plačuje v vsej kraljevini nobena taksa, če ne presega njih vrednost pol milijona dinarjev, vendar zahtevajo nekateri davčni uradi v takih primerih še vedno to ali ono takso. Tako zahtevajo zlasti povprečnino, takso za razglasitev oporoke, takso za prenos neprimičnin in druge. To pa kljub členu 6. točki 5., od-stav. 2. taks. zakona, kjer je jasno in določno ugotovljeno, da v navedenih primerih ni plačati nobene takse. Če torej ni plačati nobene takse, je ni plačati ne le za dedščine, temveč tudi ne kolkov za zapisnike, povprečnine, kolka za oporoko, takse za razglasitev oporoke in tudi ne takse za prenos nepremičnin. Take zapuščine so vsake pristojbine proste.
Notar Juro Detiček. f
Dne 16. aprila 1925 v Celju umrli notar Juro Detiček je bil rojen dne 5. aprila 1847 v Koblah pri Ločah. Gimnazijo je dovršil v Celju ter je po maturi vstopil v mariborsko semenišče, iz katerega pa je kmalu izstopil in prevzel mesto domačega učitelja pri rodbini Kosler v Ljubljani. Pozneje je učiteljeva! še pri raznih uglednih štajerskih rodbinah. Ko je dovršil juridične študije, je vstopil kot notarski kandidat v pisarno notarja Hogelspergerja v Gradcu, dne 18. januarja 1879 pa je bil imenovan za notarja v Gornjem gradu, od koder je bil po devetih letih za časa najhujših narodnih bojev imenovan za notarja v Celju, kjer je ostal do svoje smrti. Njegova premestitev v Celje je takrat povzročila med Nemci veliko nevoljo tako, da je zadeva prišla celo pred parlament. Nakane Nemcev pa so ostale brezuspešne vsled odločnega nastopa tedanjega. Slovencem naklonjenega pravosodnega ministra Pražaka.
Notar Juro Detiček je bil kot notar in kot človek odličnih lastnosti. Največ svojih moči je posvetil izvrševanju svojega poklica in je bil kot vesten in dober notar splošno priljubljen. Bil pa je tudi druKod vsestransko delaven, dasi se v ospredje
15
ni silil, ker je bil tih in skromen delavec. Že v Gornjem gradu je deloval tudi kot član okrajnega sveta in posojilnice, v Celju pa je bil od ustanovitve pa tja do svoje smrti član ravnateljstva južnoštajerske hranilnice ter ves čas, odkar je bil v Celju, tudi član upravnega sveta posojilnice v Celju. Pokojni je bil odločno naroden, podpiral je izdatno vsa narodna društva, udeleževal se vseh narodnih prireditev ter povsod neustrašeno pokazal svoje narodno prepričanje. Ker je bil zlatega in kre-menitega značaja, je užival vsesplošno zaupanje in spoštovanje. Njegovo ime bo ostalo vsem v častnem in trajnem spominu.
Zanimiva odločba.
Vrhovno sodišče na Dunaju je izdalo v zemljiškoknjižnih stvareh tudi za nas zelo važno odločbo, ki jo razglaša zadnja »Notariats-Zeitung« od 15. aprila 1925. Vrhovno sodišče na Dunaju je namreč ugotovilo, da je vknjižba zastavne pravice v zaznamovanem vrstnem redu dopustna tudi po izvršeni zaznambi domika v izvršilnem postopanju, ker določbe §§ 183 i. r. in 72 z. z. nimata nobene omejitve § 55 z. z. — To pa iz nastopnih razlogov: § 56/2 z. z. določa, da je vpis v zaznamovanem vrstnem redu dovoliti tudi tedaj, če je zemljišče po za-prosilu za zaznambo vrstnega reda in pred vložitvijo predloga na vknjižbo zastavne pravice prešlo v druge roke.
Ni zakonite podlage zato, da je s tem mišljen samo pogodbeni prenos in ne tudi prenos potom izvršbe. § 72 z. z., ki se sklicuje na § 183 i. r., ne pozna nobene izjeme glede v § 56 z. z. določenih posledic zaznambe vrstnega reda, ker je razumeti pod »nadaljnimi vpisi« le vpise s poznejšim vrstnim redom, ne pa onih vpisov, ki se nanašajo samo na vzvratno veljavo prejšnjega vpisa, za katerega se je že določil vrstni red. Nasprotno mnenje bi imelo za posledico, da bi upnik, ki da posojilo v zaupanju na zemljiško knjigo proti izročitvi sklepa o zaznambi vrstnega reda, ne bil deležen v interesu hipote-karnega prometa zahtevane varnosti ter bi bil vsled nepred-vidnega postopanja druge osebe lahko znatno oškodovan. Ne-
16
utemeljena je skrb, da bi bil izdražitelj v svojem zaupanju na zemljiško knjigo varan ali oškodovan, če bi se pravočasna izraba pridržanega vrstnega reda dopustila tudi po zaznambi dodeljenega domika. Izdražitelj je utegnil že pri ponudbi videti v zemljiški knjigi, da je zaznamovan vrstni red za določeno terjatev ter radi tega ponuditi ustrezno manjše izkupilo. Če je to previdnost opustil, je njegova krivda. Zdražitelj pa škode tudi radi tega ne more trpeti, ker jamči vedno le z zneskom izkupila in je za njega vseeno, če in v kakšnih zneskih se od-kaže izkupilo upniku, ki je bil zanj zaznamovan vrstni red, ali pa poznejšemu upniku. Zastavnopravna terjatev upnika, ki ima sklep o zaznambi vrstnega reda, pa se utegne pri razdelitvi izkupila upoštevati, ker za take terjatve velja analogija § 224 i. r. Če bi pa se uveljavila zaznamba vrstnega reda šele po razdelilnem naroku, je izdražitelj varovan po § 237 i. r. Zaznamba vrstnega reda je zakonito vpeljana radi lažjega hipo-tekarnega prometa ter je tudi zato vpis zaznambe prost vsake pristojbine, doba veljavnosti zaznambe v § 44. III. novele pa podaljšana do enega leta. Tudi je zadolžnica oziroma zastavna listina, na podlagi katere se zahteva vknjižba zastavne pravice v zaznamovanem vrstnem redu, podpisana pred izvršitvijo dražbe in od takratnega lastnika zadevnega zemljišča.
Drobne vesti.
Smrtna kosa. — V petek dne 3. aprila 1925 je umrl Jože Rohr-mann, notar v Kostanjevici. Bolehal je dolgo časa na težki, bolezni, ki ji je slednjič podlegel. Pogreb se je vršil v nedeljo dlne 5. aprila 1925 ob zelo .obilni udeležbi vseh stanov: notarsko zbornico je pri pogrebu zastopal notar Hubert Zavrsnik iz Krškega.
Izpraznjeni notarski mesti. Vsled smrti notarjev Josipa Rohrmanna in Jurija Detička sta izpraznjeni notarski mesti v Kostanjevici in v Celju.
Nastop nove službe. Lavoslav Sevnik, prej noter v Rogatcu, je zapustil dne lf>. aprila 1925 svojo službo na tem mestu ter je pričel poslovanje na novem službenem mestu v Ormožu dne 17. aprila 1925.
Kazenski zagovornik. Višje dežetao sodišče v Ljubljani je sprejelo notarja dr. Emerika Ločnika, imenovanega za Žužemberk, na njegovo prošnjo v imenik kazenskih zagovornikov svojega okoliša.