379 Ali tudi Slovenci imajo obhajati tisučletni spomin apostolske delavnosti sv. Kyrila in Metoda ? Spisal Davorin Terstenjak. V časopisih smo brali, da se severni Slovani pripravljajo, tisučletni spomin na apostolsko delavnost sv. Kyrila Id Metoda slavno obhajati. Ker je ta zgodba v zgodovini dušnega razvitja slovanstva neskončno važna, in ker tudi mi Slovenci smo, akoravno mala, tako vendar čerstva betva Slovanstva, je tedaj vredno preiskavati: ali tudi Slovenci imajo vzrok slavne tisučletne svečavnosti v čast sv. Kvrila in Metoda se vdeležiti? Slovenci so se s sv. katoliško vero že v apostolskih časih soznanili, vendar ni še se bila v oni dobi tako uko-reninila, da bi se reči smelo: popolnoma spreobernitev Slovencov h keršanstvu spada v apostolske čase, ker delavnost keršanskih misionarjev one dobe je obsegala večidel polatinčene mesta in tergovišča s sredstvom latinskega jezika; med narod po seliščih — naj so bile stale v ravninah aH v planinah — se sv. keršanska vera za ves čas rimskega vladarstva čez Norikum nikdar ni bila popolnoma razprosterla (glej Muchar „Rumisch. Norik." II, 266 itd.). Po padu rimskega cesarstva so zemlje, v kterih Slovenci prebivajo, postale pozorišča kervavih bojev, in v tej dobi se je seme sv. keršanske vere vsejano po sv. For-tanatu in Hermagoru, čeravno ne celo zadušilo, tako vendar se hudo popačilo. Divji Atila je od leta 443—454 razsajal po vseh straneh starega Norika, razderl Petov, Celejo, Akvilejo in druge mesta — sedeže keršanstva. Ni se torej čuditi, da še paganizem v slovenski zemlji nahajamo do osmega stoletja, in da še le nemškim misio-narjem je ugodilo, ga popolnoma iztrebiti. Ko je terpelo preseljevanje narodov (Volkerwanderung), rimska cerkev tudi ni mogla dosti za uzderževanje ker-šanske vere takraj planin storiti; — lahko toraj zapopadamo, kako je bilo mogoče, da v oni dobi se je krivoverstvo Arianisma v Noriku ukorenilo — posebno v cerkvi petovski in celjski. Brez dvombe se je pritepel iz Sirmia. Sicer ni nobeden se preseljevajočih narodov imel stanovitnega sedeža v Noriku, vendar bojne čete Rimljanov, ktere so skoz Norikum na panonsko mejo hodile; dalje obilne posadke paganskih rimskih vojšakov v norenskih mestih so bile izpervo bolj zaderžaj, kakor pa podpora keršanstva. Rekel sem, da ni nobeden preseljevajočih se narodov germanskih imel stanovitnega sedeža v Norika — domovini Slovencov; hočem tedaj, ker se se v šolskih bukvah zmiraj uči, da so na Krajnskem, Koroškem in Stirskem nekdaj germanski narodi stanovali*, to reč natanjše razjasniti. (Dalje sledi.) 382 Ali tudi Slovenci imajo obhajati tisučletni spomin apostolske delavnosti sv. Kyrila in Metoda? Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.) Zgodovina nam imenuje sledeče germanske narode, kteri so svoje pervotne sedeže zapustili in si šli novih iskat: 1. Markomane, 2. Kvade, 3. Herule, 4. Ruge, 5. Gepide, 6. Vandale, 7. Gote. Poglejmo na kratkem zgodovino teh nemških plemen. Marko mani so iz pervega imeli svoje sedeže Da srednjem in gornjem Maj na1), potem so obsedli zemljo Bojev v Boj enemu.2) V tretjem stoletji jih nahajamo na severnem bregu Dunaja3), na koncu tretjega stoletja v službi Rimljanov, in za Jornanda so Markomani na za-padni strani Vandalov, ko so ti v Sedmograškem sta- 0 Caesar, beli. gall. I, 51. 2) Tacit. Germ. 42. j) Itiner, Rom. 383 novali. svoje sedeže imeli.1) Slednjokrat se imenujejo v službi Atilovi. Utegnili so tedaj po Štirskem, Kranjskem in Koroškem z Atilovimi četami pleniti, ali v stanoviten narod, kteri zemljo obdeluje in rokodelstvo, obertnost in umetnost pestuje, niso bili v Noriku. Ravno tako tudi ne K vadi, kteri so za Ptolomaja stanovali v okrožji Mora ve in Dije, pozneje pa se lo-čivši od Marko m a no v se podajo vPanonijo, iz ktere v družbi Sarmatov so večkrat plenili rimsko provincijo Valerijo in Moeaijo. Slednjič so se bojevali v družbi Atilovi. 2) Morebiti so Heruli kadaj stanovali v pervotni domovini Siovencov? Tudi ne. Njihovi pervotni sedeži so bili kraj baltskega morja. Leta 480 po Krist. so napadli Juvav, in ker so kraj Dunaja Rugi stanovali, so tedaj Heruli ei kraj Tise sedeže prisvojili, in tukaj ko zavezniki Rimljanov živeli. 3) Za Narsesa zginejo popolnoma iz zgodovine. Nekteri so mislili, da so štirski Nemci potomki Rug o v. Vendar tudi to ni res. Rugov pervotna domovina bila je severna Germanija. Po padu Hunov se prikažejo kraj bregov Dunaja od bohemskega loga do Morave, tam, kjer so nekdaj K vadi stanovali. Za sv. Severina, kteri je bil njihov apostelj < je njihovo kraljestvo narbolj cvelo, ktero so prek Dunaja do planin, s kterih Kremiša teče, razširili bili. Potem so prišli pod oblast iztočnih Gotov, in v njihovi družbi so se proti Odoakru bojevali. V šestem stoletji zginejo popolnoma iz zgodovine. 4) Gotov sedeži so bili v Panonii ic Moesiji, od kodar so šli večkrat Noren-ekega plenit; enkrat so celo prišli do Teverne. Zapadni Goti pa niso nikdar v Noriku bili, ampak v Panonii so čez Dunaj šli in Tracijo in Dacijo posedli. 5) Ravno tako niso Vandali in Gepidi imeli stanovitnih sedežev v Noriku. Leta 166 —181 po Krist. jih nahajamo na Dunaji, potem so se obernili v Rhaetio in na mejo Galiie. Druga stran pa se je nastavila med Tiso in Dacijo, kjer so tudi Gepidi stanovali (glej S a far i k „Slaw. Alterth." L 414, 415 itd.) Iz teh zgodovinskih čertic vidimo, da pred 8. stoletjem , v kterem so Bavari in Franki v pervotno domovino Siovencov privihrali, in lepo stran obsedli, noben drug narod ni imel stanovitnih sedežev v Noriku. Bojne čete so se tamarale po velikih cestah, tudi se utaborile po mestih in tergoviščih, — al norenske in karn-ske planine bo ohranile pervotne svoje slovenske prebi-vavce do prihoda Frankov in Bavarov. Da je ves čas preseljevanja narodov seme sv. ker-šanske vere med norenskimi Slovenci le slabo cimilo, se lahko razumi; bolje še je oslabelo, ko so po odhodu germanskih narodov sorodni slovanski prišli do mej norenskih Siovencov, in se kraj Dunaja gor do solnograških planin naselili, opustošeno Panonijo obsedli, in iz novega obdelovati začeli. Pervotnih Siovencov, kteri so v zapadni strani Panonije že od nekdaj stanovali in do Avgusta svojo samostalnost uživali, so gotovo novi slovanski pri-selci malo našli, ker pokončal jih je na velikih ravnicah živeče meč Germana, Huna in A vara. Srečniši so bili njihovi bratje v norenskih in karn-skih planinah, kterih bivanje še Prokop leta 562 omenuje, imenovavši prebivavce teh planin nKaqvioi (Karnci—Kranci) Ts xai Novqixoi." (Dal. si.) !) Jo man d, c. 22. 2) Eutrop. 9. 6\ Ammian Marc. 16. 10. 17, 2. 3) Vita S. Sever. cap. 24. P rok o p Bell. gota. 2, 14. 4) Glej Zeus, „die Deutschen u. ihre Nachb." p. 484. Eugip. c. 31. 5) Jornand, cap. 26. 48. List 97. Ali tudi Slovenci imajo obhajati tisučletni spomin apostolske delavnosti sv. Kyrila in Metoda? Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.) Rimsko cesarstvo bilo je padlo, huoo-avarsko so zelo osi abili Horvati in Serbi; norenski Slovenci so toraj — pervokrat od Tiberia sem — pa prišli k politiški samo-stalnosti. Blizo 600 let jih je tlačil ptnji jarem Rimljanov, Hunov in Avarov. Vendar ni jih izkoreninil. Terdne njih gore in miroljubivost njihova so jih obvarovale pogina. Ako po vseh dokazih, ktere sem v raznih svojih spisih za slovenskost Norencov na svetlo spravil, se kdo dvoji, 386 da Norenci niso bili Slovenci, ampak Kelti, mi naj pove, kam so Norenci v dobi 33 let zginili? Gori smo culi, da še Prokop leta 652 prebivavce karnskih in noren-skih planin imenuje Kar ne in Nurike. Tri in trideset let pozneje — leta 595 pa je že, kakor Pavi Diakon piše, bavarski knez T a sil o Slovence pobojeval, in leta 610 je njegov sin Garibold pri Aguntu od Slovencov preganjan bil. *) V kratkem času 33 let bi bili toraj pervotni prebivavci Norenskega popolnoma zginiti mogli. Ali kamo bi bili zginili? Noben tadanji zgodovinar nič ne omenja vojsk, ktere bi prišedši Slovenci imeli biti z pervotnimi stanovniki. Tudi nikjer ni pisano, da bi se bili pervotni stanovniki Norenskega dobro volj no izselili. Še manje je dokazati, da so se poslovenili. Ravno tako noben spisatelj ne omenja, kadaj bi bili tje prišli Slovenci, ktere na koncu 6. stoletja nahajamo že na friulski in tiroljski meji. Najnovejši zgodovinoslovci tožijo, da nimamo nikakoršne gotove vesti od naseljevanja Slovencev po Štirskem, Kranjskem in Koroškem. Samostalnost norenskih, ali, kakor se v tej dobi velijo, korotanskih Slovencov pa je komaj dvesto let terpela. Že leta 788 so Franki jih podjarmili, in s pod-jarmljenjem tudi pokerševanje začeli. Korotansko je sedaj dobilo novo politiško uredenje. Vse dežele, ktere so na iztoku od bavarskega kraljestva Karola Velikega bile podveržene, so stale leta 796 — 799 pod gospodstvom vojvoda friulskega. Pozneje je friulski grof gospodoval Korotansko, J stri jo in Liburnijo, Dalmacijo in zemljo med Savo in Dravo; mejni grof na iztočni strani pa Trangov, gornjo in dolnjo stran stare Panonije do Drave. 2) Kakor je Karol Veliki za politiško uredenje skerbel, tako tudi za cerkveno. Ker je patriarh akvilejski hotel južno Korotansko imeti pod svojo oblastjo, je tedaj Karol 14. junija 810 odločil, da v prihodnje Drava ostane za mejo med akvilejskim patriarhatom in nadškofijstvom šolo-gradskim, ktero odločbo je Ludevik Pobožni leta 819 poterdil. 3) Slovenska zemlja je po tem takem v cerkvenih zadevah prišla pod oblast akvilejskega patriarha in solnogradskega nadškofa, — Slovenci bi toraj nikakošne zgodovinske pravice ne imeli, svečano tisučletni spomin apostolske delavnosti sv. Kvrila in Metoda obhajati? Razberimo malo zgodovino slavnih teh mož. (Dalje sledi.) ') Paul. Diac. 4, 7. 2) Einhard ad ann. 819. 3) Glej Klein-mayer »diplom. Anh." str. 61. 67. 390 Ali tudi Slovenci imajo obhajati tisučletni spomin apostolske delavnosti sv. Kyrila in Metoda? Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje in konec.) Kyrila in Metoda je iz Tesalooike poklical Rast islav, knez moravski, io sicer vi. 862. T) Cesar Mihael je poslal učena brata 863 moravskemu kneza. Rastislav je bil unuk Moj mara, kterega je L ude vi k s priimkom Nemški, leta 846 ob vladarstvo djal, in njegovega unuka za vladarja postavil mislivši, da on ne bode sovražnik njegovega kraljestva. (Glej Ginzl „Geschichte der Slawen-apostel Cvrill und Method" stran 33.) Al Rastislav si je prizadeval Moravi samostalnost preskerbeti, in da bi ta namen ložej dosegel, stopi z Bolgari in bizantinskim dvorom v zavezo. Na stran pustivši vse zapletke, v ktere so lovili nemški škofje slavna moža, tukaj na kratko povem, da je papež Hadrijan Moravo in Panonijo pod cerkveno oblast nadškofa Metoda postavil. Moravska deržava je zapopadala ˇ oni dobi današnjo Moravo in Sležko, zemljo slovaško do Morave, Dunaja in Hrona. Panonija pa je v oni dobi segala do virov Rabe in Labnice prek čez Muro slovenske gorice do Drave. n) Kako daleč onkraj Drave, ni mogoče natanko odločiti. To okrožje je tedaj stalo pod cerkveno oblastjo Metodovo. Al v Panonii je za sv. Metoda cvela še ena sa-mostalna kneževina slovenska, ktero je vladal knez Koče L Kocel je bil sin Pri vino v; Pri vi na pa je bil iz per-vega glavar v nitranskem okrožji, iz kterega ga je gori imenovani Mojmar pretiral, zakaj? — ni znano. Pri vina *) Glej Gfroner „Geschichte der ost- und westfrank. Karoling." I. S. 431. 450. 2) Glej Dummler „uber die ostliehen Marken des frank. Beiches" v Archiv f. osterr. Gecshichtsqnellen XIII. B, str. 173. je najprej pobegnul k nemškemu mejnemu grofa R a t b o d a, kteri ga je kralju Ludeviku priporočil. Leta 836 se je Pri vi na kerstiti dal. Vendar ni dolgo z Ratbodom v prijaznosti živel, ampak po razpertii z nemškim mejnim grofom se je Pri-vina podal s sinom Kocel o m vred k Bolgarom, potem k vojvodu Ratimaru, in ko je leta 838 Ratimar bil od Bavarcev pobojevan, je Pri vina pobegnul k grofu Sala c h u. Salacho je bil predstojnik savske strani — „marchiae juxta Souvam" — in je stanoval kakor listine pričujejo, v „Reichenburgu" — današnjem Reichenburgu, kraj Save. *) Salacho je Privina-ta spet z Ratbodom pomiril, in skoro se je tako prikupil Ludoviku, da mu je kralj stran dolnje Panonije pri rečici Šali v legen dal, kjer je zidati začel mesto Blatensko, po nemški Mo-s a b u r c h. Zavoljo svoje udanosti do cerkve je Privina še bolj se prikupil Ludoviku; 12. okt. 849 je to deržavico nemški kralj Privinu celo v last poklonil, razun nekterih zemljišč, ktere so bile lastnina solnogradskih škofov. 2) Kako daleč se jePrivinova kneževina proti zapadu raztegnila, ni mogoče natanko določiti, vendar, ker se še Peto v (^Ptaj) imenuje last Privinova, tedaj je vsa dolnja Panonija severno od Drave bila pod Pri vi novim žeslom. 3) Po smerti Privinovi je vladal to kneževino njegov sin Kocel, kteri je sv. Metoda z velikim veseljem in veliko častjo sprejel, in ga proti solnogradskim škofom branil, da je zamogel službo božjo in cerkvene opravila v slovenskem jeziku obhajati. Slovenci zagrebške in somboteljske škofije, dalje Slovenci sekovske škofije imajo toraj historiško pravico, tisučletni spomin apostolske delavnosti sv. Kyrila in Metoda obhajati. Vendar tudi poKorotanskem, pod ktero v oni dobi ni samo večidel Stirskega, temoč tudi severna io «»-padna stran Kranjskega spadala, je sv. Metod deloval, kakor se iz pisma nDe Convers. Garant.44 str. 15 vidi: „Post hunc (Osbaldum) interjeeto aliquo tempore supervenit quidam Slavus nomine Methodius, qui adinvenit scla-vicas litteras et selavice celebravit divinum officiura, et vilescere fecit latinum — tandem fugatus a Karantanis partibus intravit Moraviam ibique quiesc$t." Sveta apostelna sta leta 863 prišla na Moravsko. Je še toraj celih pet let do tisučletne svečavnosti. Tam sta učila polčeterto leto. Za papeža Hadrijan a sta prišla v Rim, da se zavoljo svoje pravovernosti opravičita. Hadrijan ju je za škofa posvetil. Kyril je ostal v Rimu in je 14. febr. 868 umeri. Metod je toraj sam šel k Slovanom nazaj, in je deloval v svoji nadškofu, ktera se je na jugu do Drave, Save in Dalmacije razprostirala, samo Slovenija, Sremsko in Kar-niolia so bile izločene, in so spadale pod Akvilejo. V se-vero-iztoku se je moravsko-panonska cerkvena provincija raztegala čez Rabo in Dunaj do mej moravskega kraljestva, in v zapadu do gori naznamljene meje. (Glej Ginzl „Ge-schichte der Slavenapostel Cvrill u. Method" str. 52.) Od leta 870—877 je sv. Metod posebno deloval v Koceiovi zemlji, in brez dvombe v Blatenskem CMosa-burchu), današnjem Szalavaru stoloval. *~) 6. aprila 885 je veliki mož zaspal v gospodu v Devini — današnjem Ve-lehradu. *) Boczek „Codex diplom. Morav." I, 53. Hormaver „Archiv fur Suddeutschland" II, 213. 2) Annal. Fuld. 847. Bo chmer, Bege s t. Carol. M. pag. 77. 3) Glej »De convers. Bogarior." t Pertžf Script. XI. pag. 12. Nota 57. *) V starih listinah se najdete dve Mosaburchi. Ena je bila na Korotanskem. ena pa na Panonskem. Privinova Mosaburch je stala kraj rečice Šale in se je po slovenskem velela: Blatno, Blatensko, od mos — mor, blato. Ano- 391 V slovenskih goricah v lepi dolini stoji dekanatska cerkev Divice Marije v Jarenini. Zadi za cerkvo stoji stara kapela iz močnega zidovja. Ljudstvo ve se dandanašnji povedati, da je v ti kapeli sv. Metod sv. mašo bral, ko je v Rim potoval. Znana nam jev gorečnost gospoda kanonika in dekana jarininskega Fr. Cepe-ja za čast božjo in povikšanje svete katoljške cerkve; gotovo ne bodo te slavne zgodbe prezerli, marveč tisučletnico sv. Metoda slavno obhajali. Tudi uzvišeni slovenski in horvatski škofje bodo, kakor upamo, tisučletnico velikih Svetnikov božjih po dostojnosti poslovija!i. Ni mi znana na Jugoslovanskem cerkev v čast sv. Kvrilu in Metodu, — kaj da bi se tje postavila? Ako pa to ni mogoče, barem kakošna veličanska štatua. Slavni škof slovenski Anton Martin so bratov-šino sv. Kvrila in Metoda v svoji škofii vpeljali, ktera lepo cvete — Bog daj, da bi se povsod vpeljala, in vsaka slovenska cerkva imela svetih mož vredne podobe ali slike. Ponudim te zgodovinske čertice vernemu duhu slovenskega naroda v prevdar; naj tisti, kteri so zato poklicani, skerbijo za izpeljevanje pobožne ideje. Ako mi Bog ljubo zdravje dodeli, hočem do one dobe obširni životopis svetih slovenskih apostelnov dogotoviti, in v teh bukvah vse politiške in cerkvene razmere one dobe razjasnovati. nym. Salisburg. piše, kakor najboljši cadices imajo „in nemore et palude Salae fluminis", Sala pa teče na Panonskem. Der-žavica Privinova je bila v Panonii. Vsi letopisci onega časa kakor pisatelj Annal. Fuldens. (849) jo v Panonijo stavijo. Na Korotanskem Privina nikdar ni-imel posestev. Za ono dobo so predstajali Korotanskemu grofje Helmoin, Albgar in Pabo. (Glej „De convers. Bolgarior" str. 11. Annal. s. Rud-nerti Salisburgi 861.) Cerkve, ktere se v zemlji Privinovi imenujejo, stojijo v Panonii v okrožji salavanskem, na pr.: Salapingin, Fiskere, Stradahi i. t. d. (Glej „Memorabilia de Abbatia s. Adriani M. de Szalavar pri Koli aru Cestopis" str. 260.) Korotansko Mosaburch je Karlmann postavil. Za Arnnlfa se veli „civitas regia Mosapurc", Regino (880) korotansko Mosapurck — Blatno — imenuje „castrum muni-tissimum, quod Mosaburch nuncupatur eo quod palude impene-trabili locus vallatus dificillimum adeuntibus prebeat accessum." (glej „Monum. Boica" XXVIII. 1, 84, 85. 100; KIeinmayer. Anhang 106.) Poleg Mosaburcha pa imenuje grad Korotanum današnji Kern, Karnburg blizo Celovca. Kar je Dunder nacerkal terdivši, da je Mosapurg današnje M o sir je v savinski dolini, in da je tam bila kneževina Privinova. dalje da grad Sallach (Zalog) opominja na grofa Šalah o, h kteremu je Privina pribegnul, je nekritično, in ni vredno, da se mu sopergovori, ker listine dokazujejo černo na belo, kje je Privinova Mosaburch stala, in kje je Salaho svoj sedež imel. Pis.