148
Nesreča.
Zvečer 7. Ki m ovca proti polnoči se je v Dobu na enim koncu vasi hud oginj vzdignil, in je trem kmeto-vavcam pohištva, nekaj do tal, nekaj le strehe pokončal. Velika sreča je bila za vso vas, de je bila noč popolnama tiha, de se je tako ognju moglo naprej ubra-
niti. — Kakor povsod, tako je tudi tukej le eden bil zavarvan , in ta je komaj pred štirnajstimi dnevi bil to preskerbel; drugi pa, ki je bil popred zavarvan, je pred časam odstopil. De bi pač enkrat ljudje spoznali, de plačilo zavarovanja ni noben davk, ampak le do-brotin dar, ki se bratu v nesreči podeli; kteri ima tedej podobo milošine ali almožne ; kteri pa tudi v času nesreče stotero plačilo pernese.                       p. h.