France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKO kos biti komu »PAREM ESSE,SUPERARI«
Pleteršnik navaja, da je kos v tej frazi adjektiv indeklinabile, omenja pa, da se na severovzhodu (v Rogatcu) uporablja tudi ona je kosa, mi smo kosi. Šuman je v Jagićevem Arhivu XXX 297 opozoril, da pomeni kos v češčini in poljščini \ po'leg ptiča »Turdus merula« tudi »prekanjenec, prebrisanec« in z rezervo pri- ; pušča Bemeker, SEW I 585 možnost, da v tem primeru nimamo opraviti s homo- i nimnostjo, ampak z isto osnovo. Ker je Kos tudi v slovenščini in srbohrvaščini i izredno pogost priimek, smemo domnevati, da je tudi na jugu poleg ptiča živel i nekoč še nek. drugačen pomen. V obeh izdajah svojega etimološkega slovarja i pa razlaga Machek, da je kos »Turdus merula« pogumen in neboječ ptič in ne ; vidi razloga, zakaj bi bilo treba dvomiti v povezavo obeh primerov.
Vendar se ni nihče od omenjenih leksikologov toliko pvotrudil, da bd zajel v slovenščini celotno besedno družino, ki je ne moremo pomensko ločiti od adjek-tiva kos. Gotovo spadajo zraven glagoli kosati se, kosam se »certare, conten-dere« in prekositi koga, prekosim »superare, vincere« z imperfekitivom prekašati, prekdšam, kar je samo ljudsko etimološko naslonjeno na kosa »falx fena-ria«. Z rezervo bi navedel še košdtiti se, košatim se s čim »iactare, datum esse« npr. Ve Kranjice ste košate (Prešeren), kjer gre komaj verjetno za metaforičen razvoj pomena iz drugih, homonimnih osnov.
Pomensko blizu tej slovenski besedni družini se zdi makedonsko košne se »po- i meriti se s kom«, medtem ko je košija (konjska dirka in nagrada za zmagovaJca i na dirki«, tudi srbohrvaško kdšija in bolgarsko košija sta balkanska turcizma, j turško icošg »isto« (Miklošič, 134; Bemeker, I 586). Zato je primerjava makedon- ; skega glagola s slovensko besedno družino vendarle dvomljiva. Obilica homo-nimov z osnovo kos- otežkoča jasen pregled. Splošno slovansko Aos'b »Turdus j merula« ima v primerjavi z gr. xoyjiyog »Turdus menila« poleg xoödvqsog že od | začetkov primerjalnega jezikoslovja neizpodbitno etimologijo 'kopsos (Berne- ; ker, SEW I 585; Frisk, GEW I 930), žal brez drugega zanesljivega sorodstva, | Pomenska primerjava z našim kosati se se zdi nemogoča.
Imamo pa v slovenščini še eno narečno besedno skupino z -o- v osnovi, medtem ko poznajo drugi slovanski jeziki samo oblike z -a-. Pleteršnik navaja • podkošati, podkošam »izpodrecati, izpodvihati« (jugovzhodno štajersko), poleg i podkošiti, podkošniti z imperfektivem podkašati. Pomensko enako je poljsko \ podkasač, zakasač »zavihati«, staro poljsko tudi simpleks kasač si? »izpodre- \ cati se, zavihati si lokav, pripravljati se na kaj«. Tudi češko je kasati in pod- i kasati »isto«, gornje lužiško kasač, podkasač, dolnje lužiško kosaš se, podkasaš j se. Tudi pri vzhodnih Slovanih najdemo narečno, vendar samo na zahodu rusko \
zakasäth, belorusko padkasäch, zakasach in ukrajinsko pidkasätysja. Iz slovanskih jezikov je izposojeno tudi Jitavsko kasöti, kasötis »izpodrecati, zavihati« (Brückner, Litu-slavische Studien I 91). Različni narečni pomeni kakor so na primer poljsko »prizadevati si, vzpenjati se, lotiti se česa, pripravljati se«, češko kasati se »postavljati se, bahati se«, slovaško kasat" se na niekoho »postavljati se pred kom«, gornje lužiško kasač so »repenčiti se«, približujejo to pomensko skupino slovenskemu kosati se s kom. Machek, Listy filologicke LXIX 38 je rekonstruiral izhodni pomen v zloženkah tipa podkasati »izpodrecati se, zavihati si rokave«. Oblikovno je kasati lintenziv kosati. Tudi naše izpodrecati poleg izpodbrecati, izpodbiencati in celo izpodrepati (notranjsko) se v primerjavi z ukrajiimskim narečno pomensikio enakim pidijadyty izkaže kot s-intenzivimi k r^di>, rqdh »red, vrsta«, torej 'jhz-pod-rqd-s-ati z naslonitvami na drugo osnovo rep ali z neorganskim vrilnjenim -b-. Saj se tudi slovensko srenja »občina«, kar je Miklošič v svojean etimološkem slovarju rekonstruiral v 's^redhnia, torej »osrednja« v primerjavi z latinizirano langobaidskim jänus »občina« poleg nemškega Jahti »vrsta, red« izkaže kot 'sT^rqdbniä in to nam obenem pojasniti slovenske narečne števnike tipa poticß. »petdeset«.
Brez zadržkov smemo torej slovensko biti komu kos in kosati se povezati s splošnoslovanskim kasati. Ni izključeno, da je češko in poljsko kos »preka-njenec, prebrisanec« ostanek iste besedne družine, ki je samo slučajno sovpadel s kos'h »Turduis merula«. Drug takšen ostanek je v balkansko in rusko cerkve-noslovanski frazi kasati sq pgti »spustiti se, nastopliti«.
Ojwzoriti je treba še na slovensko kasati, kasam »pri teku opletati, majati z glavo« (o konju). Pleteršnik navaja po Miklošiču še kasavec (m.) »konj, ki opleta z glavo«; To je pomensko blizu novoknjiižnemu kasati »dirkati«, kasač (m.) »dirkalni koojj«, .izposojenima iz srbohrvaškega kasati, kaskati »dirkati«. Skok, II 56 opozarja pri tem tudi na gornjeluižiako kejsač z enakim pomenom. V makedonskem kasa »zbadati, špikati, dražiti« je verjetno prišlo do besednega križanja med 'kj^sati, slovensko kositi in starim kosati. Vasmer, REW I 640 navaja tudi rusko narečno kosätb »tepsti, kaznovati«, kar povezuje s kosnüth, kasätbsja »dotakniti ,se«, ukir. kosnütysja, bolgarsko Jcosvam se, a tudi srbohrvaško kosnuti in kasati. Makedonšaina pozna Jcosi (se) »sekirati se«.
Iz take množice pomenskih skupin ni mogoče zanesljivo irazbrati., če se je vse to razvlllo iz ene same osnove. Slovansko kosa v pomenu »lasje« je nedvomno iz 'kos- polne prevojne stopnje iste osnove, kakor jo imamo v česati, češem. Isto velja za slovensko kosem, kosmič »drobec, delček«, ker je v cerkveni slo-vanščini kosrn.T' »lasje« (k temu kosmat). Slovenski pomeni so bliže litavskemu kasti, kasyti »drgniti, praskati«. Proti našemu razkosati »razdrobiti« je češko rozkosat »skuštrati«; toda rozkousati je »razgrilsti« iiz 'k^d-s-, sin. okušati in liositi. Drugo je slovansko Icosa »falx fenaria«, k.ar najbolj verjetno povezujejo s starainđlijskimršasati-»reže« iz prvotnega *lc'es-. Za rusko kosnut^, kasäth(sja) izhaja vrsta avtorjev iz iste osnove 'Jces- kakor v Jtosa, česati. Težave povzroča kosati, kar kljub pomenski razliki lahko spada k :isti osnovi. Machek je izhajal iz 'kes-, slovanski čas, češko celo česati »hiteti«. Ker pa lima slovenščina toliko primerov, ki kažejo na prvotni kratki vokal, je njegova domneva več kakor dvomljiva.
194
Homoniima so v jezikoslovju trd problem in za semantično razvejanost posameznih osnov ni na razpolago nobenih eksaktnih meril. Za naše današnje mišljenje je na primer popolnoma nerazumljivo, da bi moglo biti slovensko in čakavsko kračun »lesen zapah pri vratih« Ista beseda kakor kračun »božič« ali »čas okoli božiča« pni drugih Slovanih. Podobno je srbohrvaško badnjak tudi »lesena Mada« in »božič« in v kašubščini je gädka »lesena kljuka pri vratih« poleg etimološko sorodnega gode (< gody) »čas med božičem in novim letom«.* To so sledovi neke stare miselnosti, ki se ji več ne znamo približati. Po drugi strani pa se nam zdi kar sprejemljivo, da pomeni slovensko parkelj »Miklavžev spremljevalec, hudič« in »krmpelj«. Miklošič je v Lexicon paleoslovenico primerjal slovensko parkelj s cerkvenoslovanskim čhparog'h »krempelj«, toda v svojem etimološkem slovarju je to misel opustil in pri č^parog^ navaja samo še sbh. ctporci »kremplji« in češko čpdr, špdr »krempelj«. Štrekelj je v Jagićevem Arhivu XIV 534 pravilno izvajal parkelj iz bavarsko avstrijskega Parti, Parti »Miklavžev spremljevalec«. Toda poleg parkelj navaja Pleteršnik tudi narečno šparkelj »krempelj« (vzhodno štajersko). To je zanesljiv dokaz, da sta sovpadli in se prilagodili druga drugi dve popolnoma različni besedi ter je parkelj »krempelj« vendarle slovansko č^par-k-, verjetno sorodno z latinskim capere »vzeti, zgrabiti«, čeprav se zdi Bemekerju, SEW I 169 ta povezava negotova. Nimamo pa pri vsakem homonimu takšne sreče, da bi v katerem koli jeziku našli primemo dubleto, ki bi pojasnila vse težave.