Tečaj III. V Ljubljani, meseca maja 1875.	List 5.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Podrezovanje čebel na spomlad. •— O koristi čebelarstva s premakljivim delovanjem.
•— Lonec za kuhanje voščin. •— Cedilo za med in vosek. •— Kratko poročilo II. občnega zbora čebelarskega društva v Ljubljani 7. aprila 1875.
Podrezovanje čebel na spomlad.
(A. Topler, učitelj v Šleziji.)
(Sklep.)
Jaz ravno nasproti trdim, da spomladno podrezovanje ne dela čebel bolj pridnih, ampak še njih prirojeno pridnost zadržuje, tedaj ne daje več dobička, ampak ga zdatno pomanjša. Komur to ni jasno, naj še enkrat do zdaj rečeno pazno prebere. Naj dostavim izgled: L. 1873. 28. marca sem nek močni panj prav zel<5 podrezal. Ker je bilo vreme lep<5 in panj čebeln, sem si od tega juuaškega dela zlate hribe obetal. Al drugo polovico meseca aprila nastane slabo vreme. Prvi nasledek je bil, da sem mogel pred bogati panj prav pridno pitati, da mi ni odmeri. Se ve da je postavil le malo satovja, za to pa primeroma prav veliko trotnih celic in nasledek drugi je bil, da je imel panj čedalje manj čebel, dasiravno je imel dveletno rodovitno matico. Panj si tudi pozneje ni mogel opomoči in v jesen nisem im»l ne vinarja dobička od njega. Od druzih malo ali nič podrezanih panjev sem imel po slabi letini vendar kolikor toliko dobička.
La čebele potrebujejo mnogo praznega satovja ne le za zalego, ampak tudi za shranovanje medu, je gotovo. Le pomislimo, koliko jo medenih sladčič v sadnem cvetju, koliko v cvetečem ričku, kterega že vendar marsikje obilno sejejo, če je toplo in vgodno vreme. Iu čebele namesti strdi nauašati v nastavljeno prazno posodo, morajo iz medli še le posodo postavljati in delati! Iu med tem dostikrat naj boljši čas poteče iu nastane slabo vreme Kterega ni spametovalo ravno preteklo leto (1874), ga se v6 da tudi moj dopis ne bo; to pa smem iz skušnje zatrdovati, da v naši okolici so bili vsi spomladui podrezovalci prav občutno kaznovani.
Kaj pa storiti, kadar ima panj malo čebel, pa polno satovja, kadar je tedaj satovje v nevarnosti, da ga črv ali kaka druga uima ne koncä? Ali kaj takrat,
kadar je satovje prestaro? Obojnoprašanje prav za prav tu sem ne grč; naj vendar s kratkimi besedami odgovorim. Nisem trdil, da se spomlad ne sme nikoli nobedin sat izrezati — že znajo biti okoljšine, da je to potrebno — le nespametno navadno spomladno podrezovauje sem hotel grajati, ker je v resnici škodljivo. Je n. pr. panj malo cnbeln, pa poln satovja, je pač prav, da se podreže, prostor panja pa zmanjša; ker lahko se primeri, da satni črv ravno tak panj naj ložej koači; čebele tako rekoč obupajo ker ves njih trud je zastonj. Dobro je tudi takemu panju, zlasti če ima lepe, mlade voščine, čebel pndejati, ga potem dobro pitati, da začne več zalego nastavljati. Če je satovje prestaro, ali sicer kakor si bodi pokvarjeno, je naj boljše čebele pregnati in v nov panj dejati; staro pokvarjeno satovje pa vse zavreči. Če se čebele v drugi panj denejo, delale bodo satovje s čebelnimi celicami; če se pa v starem panju le močno podrežejo, bodo nastavljale satovje s trotnimi celicami, kar je za panj, kakor vsak umen čebelar vč, zeld škodljivo.
Naj boljše bo čebelar opravil, če čebele v jesen podrezuje, jim pa medu in satovja toliko pusti, da so do prihodnje spomladi dobro preskrbljene; spomlad naj le toliko podrezuje iu odstranuje, kar je panju nepotrebnega, ali škodljivega.
Opomba. Kolikor nam je znano, spomladansko podrezovanje po Kranjskem ni veliko v navadi; tudi od mejašev Stajarskih čebelarjev tega nismo culi, pač pa se nahaja tako ravnanje sem ter tje po Koroškem, posebno v Ziljski dolini. Ali je bolj ali manj razširjeno, nam ni znano, pač pa vemo, da so naši čebelarji že večkrat take panjeve iz Koroškega dobili. Tudi naš predsednik vis. blag. gospod baron Rožič je že nekaj takih panjev kupil; on nam tudi zatrduje — gotovo v čebelarstvu zanesljiv porok — da spomladno podrezovanje ni priporočevanja vredno, ker vselej so bili taki panji slabejši, kakor v jesen podrezani. Zato je tudi Zilj-skim čebelarjem rekel: Če hočete, da kupec še pride, ne smete na spomlad panjev podrezovati.
Naj nekoliko dodamo iz lastne skušnje. Pred nekaj leti je bilo spomladno podrezovauje neznano hvalisano, tedaj je reč tudi vrednik berž poskusil, ker je že sicer tudi navado imel, v vsako novo reč nos vtakniti ter jo sam poskušati. In mora spoznati, da je marsktero veselje zraven imel, posebno v izreji in pridelovanji raznovrstne zelenjave in korunstva i. t. d. A spomladno podrezovanje mu ni nikoli dobro ratalo. Od začetka je dolžil svojo nerodnost, neugodni čas iu kar je takih vzrokov več; pa kmalo se je prepričal, da ne ravnanje, ampak reč sama je nevspeha kriva. In res vsak kolikaj umen in misleč čebelar se tega lahko prepriča brez vso poskušnje.*)
Če se prezgodaj izvršuje, kadar je še hladno, je za panj dvojna nevarnost, namreč: da bi se ne prehladil že med pi5drezovanjem, ali če ne takrat, pa pozneje, ker vreme je spomlad zeltf spremenljivo: danes toplo za letno suknjo, juter mrzlo, da je zimski kožuh naj boljši prijatelj; posebno pa, so hladne noči in jutra. Če
*) Skušenj s tem ne mislim grajati, sicer bi mogel tudi sam sobe, kar je pa sitno in ni v navadi. Skušnje morajo biti, ker s tem se sami bolj izurjamo (errando discimus) ter posku-šaje učimo in vede se le po skušnjah utrjujejo in dokazujejo. Se ve da vsaki tudi skušenj delati ne more, in mnogo bi jih delalo — zastonj
se toplote čaka, je prepozno ter se delo izvršuje z naj večim nadležvanjem panja. Mnogo čebel se pokonča, ker se čebele naj bolj bojč za zalego; tudi se v panju z mlado rodovitno matico težko dobi sat brez vse zalege, ker matica jo nastavlja v vsako prazno ljuknjico. Tudi je res, da čebele v lastnem panju neprimerno več satovja s trotnimi celicami nastavljajo, kakor ga potrebujejo in je za panj zdravo, ker vedno na izselitev in rojenje mislijo; če se pa v ptuji panj deuejo, delajo kakor prisiljen izkajenec ali vsaki drugi roj le bolj čebelne celice. To je znabiti že marsikteri čebelar zapazil, pa ni vedil zakaj ? (Se vč da je še mnogo drugib vzrokov te prikazni, ki jih pa tu ne moremo pretresovati.)
To je že prav, si bo znabiti kdo mislil, pa je vendar gotovo spomladno pod-rezovanje boljše, ker takrat vidim koliko medu imajo čebele preveč, tedaj tudi vem, koliko ga smem vzeti, v jesen pa nevem. Odgovarjemo o kratkem: Tako govorijo začetniki, umen čebelar pa tudi v jesen dobro vč, koliko sme vzeti in koliko čebelam zadostuje čez zimo, naj bo tudi daljša, kakor je navadna. Kakošuo pa bode spomlad vreme: ugodno ali neugodno, toplo ali mrzlo, lepo ali deževno, ali vedno spremenljivo, tega tudi spoinladui podrezevalci ne ved<5 ter so se mnogokrat že silno ukanili, kakor dopisovalec pravi, ravno preteklo leto. Je li pametno — bodi si že v jeseu ali na spomlad — panju tako skoptf in malo medli odločiti, da zamore komaj preživeti? Tako vodilo je sploh vodilo le slabih, nevednih gospodarjev, ki so pa mnogokrat sami toliko potratniši lahkoživci.
Konečno mislimo, da spomladuo podrezovauje bi se dalo le v takih krajih opravičevati, kjer je dobra in zgodnja paša, zraven pa navadno bolj stanovitno vreme. V našem obnebji pri toliko nestanovitnem in spremenljivem vremenu dvomimo, da bi so spomladuo podrezovanj» vstauovilo ter z vspehom opravljalo. To je tudi vzrok, da je tako delovanje le malokje po Slovenskem v navadi in znabiti še tam ne — k pridu čebelarstva.
O koristi čebelarstva s premakljivim delovanjem,
(Rili. Mayr, ud stajerskega čeb. društva.)
(Dalje.)
Vidili smo do zdaj (glej letašnji št. 1. iu 2.), da čebelarstvo še zmirej lep dobiček donaša, če ravno so se okoljšine zel<5 spremenile. In sicer dobiček imamo od pridelka: medü in voskd; od naglega pomnoževanja čebel, tedaj tudi kapitala; od oplodvanja rastlin iu saduega drevja po čebelah in zadnjič od nravnega ali mo-raličnega vtisa. To navedeno korist donaša vsaki panj, bode naj že neotesan štor, slamnata pletonica, ali sicer kakd drugače umetuo narejen panj. Poglejmo pa še posebej korist, ktero donašapremaklj ivo delovanje, ali navadno imenovan Dzierzonov panj.
Dzierzonov panj je, kakor je že sploh znano, tako vstvarjen, da ima vsak sat svoj satnik, bodi si že le posamezna dilica, ali celi romček (okvirček), kteri se lahko, kakor je treba, iz panja vzame, ter se po pregledu spet nazaj dene, ali v drugi panj enake velikosti prenese. Ta lastnost novega panja nam daje nasledile dobičke:
1. Da slabe panje svojevoljno lahko združujemo ali med soboj, ali z močnejšimi;
2.	da labko število panjev pomnožujemo ter delamo vsak čas umetne roje, če se nam le sicer primerno zdi in nam dobiček kaže;
3.	da ložej spoznavamo brezmatičnost panja in čebelam ložej pomagamo o Času brezmatičnosti:
4.	da ložej pokončujemo toliko škodljivega satnega črva ter skrbimo za vsestransko snago panja;
5.	in zadnjič da imamo v dobri letni boljšo žetev, ker celo satovje labko shranujemo ter ga čebelam po potrebi dodajamo iu taktf prihranimo sebi med, kterega bi sicer čebele potrebovale za postavljanje satovja, čebelam pa mnogo časa, kterega obračajo v nabiranje novih zakladov, namesto da bi se trudile s satovjem in tako znabiti naj boljšo pašo zamudile.
Večkrat sem imel priliko s čebelarji govoriti o žvepljanju, ter staro navado grajati, pa skoraj vselej sem čul izgovor: „Kaktf pa bomo sicer dobivali möd in vosek?" Nekoliko je v tem resnice. Zatorej je vsako leto viditi, kako kmetiški čebelarji po dokončani jesenski paši s skledo, rešetom in žvepljenko proti čebelnjaku korakajo, ter naj pred z resnim obrazom panj za panjem pretektujejo iu zadnjič naj lažje in naj težje v smert obsodijo. Lahke, ker so premalo za prezimovanje nanesli, čebelar jim pa ne vč kakö pomagati; težke pa, ker hoče kaj medü za pitanje in potico, znabiti tudi prodajo dobiti, pa ga čebele brez vojske ravno radovuljno ne dajo. Tako se pokončujejo od leta do leta kapital in obresti; "najboljše mlade čebelice, ktere so mnogo truda iu medü stale, preden so se izvalile, so le zato svet zagledale, da jih nevedni čebelar čez kake dni ali tedne pomori, namesta da bi mu drugo leto naj več dobička donašale. Da je tako ravnanje slabo gospodarstvo, je očividno.
Vse drugače ravnži umen čebelar, če ima panjeve s premakljivimi satniki. Slabe panje združuje, ali jim dodaja medü, kakor mu bolj prav kaže. Pitanca in medü za prodaja in potice dobiva lahko, dasi mu ni treba nobene čebelice vmoriti. In takö si prihrani vse mlade čebele kot najboljše delalce za prihodnje leto, ktere mu že zgodaj spomlad mnogo zalege nastavljajo ter z marljivo pridnostjo povračujo vsmiljenje, kterega jim je v jesen o času občnega klanja skazoval — le v svoj naj veči dobiček.	(Sklep prih.)
Lonec za kuhanje voščin.
(Iz illustr. Bienenzuchtsbetrieb.)
Leta 1852 je mestni zdravnik Schneider svoj novo iznajden lonec za kuhanje voščin predstavljal drugemu občnemu zboru čeških čebelarjev. Izvedeni čebelarji so berž spoznali dejansko korist tega lonca ser so ga mnogo zboljševali; za podlago je bil pa vendar vsim Šneider-jev prvotni lonec.
Tü pripodoblen je tudi Šneiderjev, pa zboljšan dandanašnji lonec. Visok je 32 centimetrov (12'/4 palcev), širok v počezni prerezi pa 30 cm. (11'/4 palcev) in naret iz dvojnega močnega kositarja. Na vsaki strani ima ročaj, da se lahko prijema in po potrebi prenaša. Štiri centimetre ali poldrugi palec pod pokrovom ima kakih pet centimetrov dolgo cev udelana, da vroč vosek skozi njo odteka. Pokrov se pod vsakostranski kavelj, ki je na vsakem ročaju prilotan, zašuče
ter postane nepremakljiv, da ga nobena vročina ne prizdigne. Vsakostranska kavlja pritiskata ob enem na dva znotranja ročaja, ktera sta pricinjena vzbokaui in situ enako prevotleni kositarski plošči, skozi ktero vrel vosek stopa ter po cevki odteka.
Kadar se hoče vosek kuhati, se zdrobijo voščine na drobne kosce, ter se lonec napolni do prevotlene plošče; cev se mora dobro zamašiti ter se z vodo nalije do kakih tri če-tert palca pod robom in železna čerta pokrova pod kaveljna za-suče. Kuhajo naj se voščine kako uro, da vse vkup dobro vrč. Vrel vosek, ker ložji, stopa vrh vode ter po cevki v podstavljeno posodo odteka. V podstavljeno posodo naj se dene malo mlačne vode, da se vosek ne bo posode prijemal.
Kdor hoče še umazani vosek posebno očistiti, naj ga dene razdrobljenega v platneno vrečico, ktero naj položi na prevotleno ploščo. Potem naj nalije tretji del lonca z vodo, da v novič zavre. Tako stopljen vosek odteka čist, nesnaga pa v vreči ostane.
Lonec naj se vselej oznaži. Zato naj se z vročo vodo večkrat pomije ter z papirjem ali ščem drugim dobro odergne in posuši.
Šneider-jev lonec je posebno malim čebelarjem priporočevati, ker za malo voščin se ne plača dragih tiskalnic si napravljati. Lonec se kmalo splača, ker voščene tropine dobro prekuhuje ter izločuje do čistega vosek od tropin, kar se s cepitni in z rokami nikoli ne zgodi ter vselej mnogo voska zavrže.
Cedilo za med in vosek.
Dostikrat je treba, ali se saj želi med popolno očistiti vsih drobcev voskd ali tudi kake druge nesnage, n. pr. pred zakuhovanjem medene vodč v sirup, ali medice izostalega še medenega satovja itd. V ta namen služita tu vpodobljena cedila. Prvi
je navadno sito iz žime; drugo pa kotličku podobna kositarska posoda s prav tanj ko drateno pletenico na dnu. Kdor hoče še gotovše m<5d vsega ptujega očistiti, naj položi na drateno pletenico košček flanele. Delo gre sicer počasu od rok, izvršeno je pa gotovo najboljše. Nekteri čebelarji tudi svoj pitanec tako precejajo. Potrebno sicer ni, gotovo pa dobro.
* Poročilo
delovanja Kranjskega čebelarskega društva od vstanovljenja 30. julija 1873 do občnega zbora 7. aprila 1875.
Konec preteklega meseca marca je ravno minulo leto in osem mesecev, kar je bilo Čebel, društvo v Ljubljani vstanovljeno. Osnovalni odbor, ki je po prvem občnem zboru postal stalni odbor, si je prizadeval pravila društvena po moči zvesto izvrševati. Mnogo je sicer storil, mnogo pa mora čakati ugodniših časov. Ker je današnji zbor po vstanovljenji prvi občni zbor, mi bodi dovoljeno, saj o kratkem vse omeniti, kar si je odbor izvrševati prizadeval.
Preskrbel je:
1.	Diplomo za društvenike, ktera je večidel vsim všeč ter kinča vsako sobo.
2.	Izdavanje društvenega lista in sicer v nemškem in slovenskem jeziku. Že prvo leto, čeravno je bilo društvo vstanovljeno še-le 30. julija, je izdal celi letnik z dvanajsterimi listi. Poskrbil je zadnjemu listu prilogo z narisano podobo romčekov po pravi velikosti in s podobami več druzega čebel, orodja. — Od meseca julija 1874 izhaja društveni list s podobami; kar je, kolikor slišimo, mnogim prav všeč. Res stane list nekoliko več, pa odboru je bilo na tem ležeče, da udom ustreže ter jih zadovoli. Imamo tudi res mnogo pohvalnih listov o rokah, kterih tu ne bomo objavljali, da ne bo komu po lastni hvali preveč duhtelo; ko bi pa ravno kdo želel, jih zna pogledati pri vreduištvu. O kratkem bodi le rečeno, da list zlasti slovenski prav veliko truda prizadeva, ker nimamo vstanovljenega imenoslovja (terminologije), ampak moramo le trdo praho orati; dalje tudi zarad tega, ker ne pišemo za učene, ampak najbolj za kmetiške čebelarje, tedaj se tudi moramo ogibati kolikor moč, vsili ptujih besed in izrazov. Upamo, da trud ne bo zastonj; če tudi list ni popoln, kakor bi bilo želeti, sramovati se ga nam vendar ni treba.
3.	Kavno tako je prizadeval mnogo truda društveni panj. Želj je bilo skoraj toliko, kolikor glav, tedaj kako ustreči? Gledali smo na občni prid in napredek, toraj smo se poprijeli popolno premakljivega delovanja z romčeki. Ker nekterim ni bil všeč žleb, v kteremu so romčeki viseli; drugim ne, da je bil pokrov nepremakljiv, tretjim je bil panj prekratek, se je vse to odstranilo. Panj je počasi zrastel do 27 palcev dolgosti, ter je podoben navadnemu slovenskemu panju. Pokrov se zdaj odpira po potrebi bolj spredaj ali bolj zadej in sicer tiho, da čebele komaj Čutijo; stranici ste trdni in nepremakljivi, kar ne more biti pri panji, pri kterem se ves pokrov vzdiguje in se tedaj morate kolikor toliko odmakniti, včasih ravno malo — preveč! Pri tem, kar namreč društveni panj tiče, gre največa zasluga našemu predsedniku, visoko blagorodnemu gosp. baronu Rožiču, kar bodi tu očitno pripoznano.
Da bi se delovanje s premakljivimi satniki med ljudstvom hitreje razširilo, je odbor precej od začetka udom dajal po dva panja za polovično ceno; pozneje pa, ker je bil prvo leto dobil zdatno državno pomoč, je dajal po dva do pet panjev za polovico cene.
4.	Je odbor nakupil nekaj najvažniših knjig in drugih čebelarskih spisov (58 številk) za družtveno bukvamico. Za.ad pomanjkanja denarjev knjige še niso
vse vezane, tedaj tudi imenik ni bil izdan. Zgodilo se bo pozneje, kakor hitro bo denarnica dopuščala, da zamorejo udje si knjige izposojevati ter jih brati.
5.	Vedno razstavo najpotrebnejšega čebelarskega orodja. Začela se je 1. maja 1874, ter je na starem tergu h. št. 16; druga veliko veča pa je na predsednikovem domu v Smereku pod Višujogoro. Razstavo je odbor preskrbel zato, ker je gotovo, da enkratni pregled razstavljenega orodja zda in pomaga več, kakor desetkratno naj natanjčniše popisovanje ali pa tudi podobe. Pregledalo je razstavo že prav mnogo čebelarjev ter upamo, da razstava in stroški za-njo niso zastonj.
6.	Raznega semena medunosnih rastlin za vrte in druge prazne prostore. Razdeleno je bilo in brezplačno poslano 90 udom 1. 1874 štiri in trideset, 1. 1875 pa devet iu sedemdeset raznih semen.
7.	Čebelarskega orodja za polovično ceno se je udom razdalo: panjev pol-ležečih 371, ležečih 19, polstoječih 23, tedaj vkup 413 panjev. Dalje se je udom za polovično ceno dalo: 15 medinetalnic; druzega orodja, kakor: kadilnikov, stroj-čekov za izdelovanje romčekov, trotovnic, matičnic, naobraznic, raznih satnih nožev itd. je bilo razdauo 35 številk razne baže (raznih sort) in sicer da bralcev ne bom z daljnim natanjčnim naštevanjem raznih malenkosti dolgočasil, v skupnem številu 138.
8.	Popis premakljivega društvenega blagä (inventarija) bo kratek in sicer: a) razno čebelarsko orodje, ktero je v ljubljanski vedni razstavi (75); b) knjige bukvarnice ; c) kamen ali plošča za diplomo; d) nekaj ostalih nemških in slovenskih diplomov; e) nekaj stotin iztisov društvenega lista obeh letnikov in f) društveni pečatnik.
9.	Odbor si je prizadeval, kakor razstavo raznega čebelarskega orodja, tudi izgledni čebelnjak napraviti ter je tudi za to podpore prosil, dobil se vč da ni nič. Tu naj še omenim, da je gospod predsednik kmalo po vstanovljenji društva 1. 1873 nakupil 120 panjev za društvo. Al letina, kakor se menda še vsak čebelar spominja, je bila silno slaba; kazala je društvu velika škoda. Gospod predsednik je pa vse čebele v svoj račun vzel in se ve da veliko zgube imel, pa društvo je obvaroval velike škode. Hvala mu!
10.	Odbornih sej je bilo sedem in sicer nekaj v Ljubljani, nekaj na domu predsednikovem. Naj omenim le dveh. Najimenitniša je bila seja 23. marca 1874; najpred je bila podpisana pogodba z graškim čebel, društvom, po kteri prejemlje po 300 iztisov našega nemškega časopisa, „Die Krainer Biene" od 1. julija 1874. Ravno o tej seji je bil razgovor o načrtu podružnic. Inostranskim udom je bila polovična cena društvenega panja odrečena; ker gotovo nima nikdo namena ne udje letne plače, ne vlada državne podpore dajati, da bi se čebelarjem ptujih kraljestev in dežel čebelarsko orodje za polovično ceno oddajalo. Res je nekoliko udov odpadlo, panič ne dene; kranjsko čebel, društvo vendar ni vstanovljeno, da bi inostranjski udje dobiček iz njegove denarnice vlekli. Zadnjič je bilo tudi v tej seji sklenjeno ne le društveni panj, ampak tudi drugo najpotrebuiše orodje udom dajati za polovično ceno. Kakor je bil ta sklep ugoden in všeč udom našega društva, tako je bil — nesrečen ravno nočem reči — neugoden za društveno bla-gajnico. Ker nam je bila odrečena vsa podpora, smo pa vsled tega sklepa mnogo čebel, orodja za polovično ceno oddajali, smo si nakopali precej dolga, ki ga bomo le s časoma zamogli poravnati. Naj omeuim še seje 1Ü. junija 1874. Takrat namreč se je podpisala prošnja za državno podporo ter se precej oddala. Ker smo se za
preteklo leto gotove državne podpore nadejali, ki je bila odborniku g. R. pozneje še ustmeno obljubljena, smo še-le meseca septembra začeli orodje za polovično ceno razdajati, pa — še takrat je bilo prezgodaj, kakor ste ravuokar slišali. V tej seji je bilo tudi sklenjeno, letno plačo udov imenitniših stanov zvikšati za 50 kr., za učitelje in kmetovalce pa za 25 kr. Kako potrebno je bilo malo povikšanje letne plače, se nam je le prehitro pokazalo, če se tudi nismo zanašali na dolgo — in vsakletno podporo čebel, društva iz državne denarnice, vendar precej prvo leto tega nismo pričakovali. Toliko boljše, da tega slučaja nismo čakali; upamo torej, da zarad teh malih krajcarjev nam ne postane nezvest ter društva ne zapusti noben čebelar.
11.	Odbor je prosil za posebno podporo, da bi o počitnicah saj na domu predsednikovem o čebelarstvu se zamoglo podučevati, ker izglednega čebelnjaka ni bilo mogoče postaviti. Kraj je v Smereku ugoden, ker četrtinko ure je Višnjagora ter bi se stanovanje lahko dobivalo. Oglasilo se je bilo kakih 12 učiteljev; znabiti bi se bil še kdo, ko bi se bil poduk naznanil; al kdor se ni oglasil, je bilo c. kr. ministerstvo kmetijstva. Brez gotove podpore pa šole začeti in še kake štipendije dajati (brez teh bi bilo gotovo vse vabilo zastonj), si odbor vendar ni upal. In tako je nameravan poduk splaval po vodi.
12.	Zadnjič je odbor nameroval ter se večkrat razgovarjal, da bi osnoval in vpeljal potovalne ali shodne govore o čebelarstvu v raznih krajih po Slovenskem, znabiti zraven tudi kako malo razstavico naj potrebnešega orodja napravil i. t. d., ker vse to bi bilo gotovo mnogo pospeševalo vede in društvo; al zarad pomanjkanja pripomočkev se je moglo tudi to na boljše čase odložiti.
Iz tega kolikor moč kratkega poročila o delovanju društva v poldrugem letu dragi čebelarji lahko razvidijo, da mlada družbica čebelarjev je v kratkem času svojega življenja imela, kakor vsak človek, vsaka rodbina sploh, svoje vesele in žalostne ure. Veselo je za društvo pripoznanje od raznih strani; veselo, daje zamoglo v kratkem času marsikaj za pospeševanje čebelarstva storiti, marsikje staro kopito odstraniti ter vnemati za napredno delovanje s premankljivim satovjem; veselo zlasti, da je družbica, če tudi počasu, vendar čedalje bolj naraščala. Na prvi razglas osnovalnega odbora se je bilo čez 100 udov oglasilo; konec meseca julija 1873 smo imeli že 185 udov ; konec leta 1873 pa 302. Enkrat (23. marca 1874) je bilo sprejetih 156 udov; bilo je žo udov čez 600, zdaj pa, ker jih zarad znanega sklepa nekaj odpadlo, jih je 546. — Žalostno pa je bilo za društvo, da mu je bila pomoč odrečena, da tedaj ne more delati, kakor bi rado in bi bilo potrebno; žalostno je za društvo splohna malomarnost. Le duhovniki, kmetovalci in nekteri učitelji so udj e društva, drugi se bahajo z „inteligenco", „denarjem", vbogega kmetovalca pa z nevednostjo in revšino pitajo; tiste, kteri mu hočejo pomagati, pisano od strani gledajo ter se brigajo le za svoje liberalne veselice. Kaka neznana ljubav za ljudstvo! Prav žalostno je bilo za društvo, da je moglo vstaviti oddavanje čeb. orodja za polovično ceno, s tem je tudi vspešno delovanja društva ovirano — ker ravno tam ni našlo pripoznanja in podporo, kjer bi se je bilo smelo naj bolj nadejati.
Tolaž in zavest odboru vendar ostane, da si je zvesto in resno prizadeval namen društva — povzdigo čebelarstva — pospeševati iu izvrševati, ter upa, da se bo še izvršilo, kar so do zdaj zarad raznih okoljšin ni moglo.