Sonja Sover
Ošabna žabica
V nasem mestnem logu je nekoč živcla prekrasna zelena žabica, inala Regica. Njeno nežno telesce se je lesketnlo na soncu. kakor da bi bilo ovito v dragoceno svilo. Kapica na glavici, suknjica na hrbtu in nogavičke na bedrcih so bile tako sočno zelcne, da si je vsak grm in vsako drevo želelo tako lepega, zelenega listja. Črnobeli trak, ki se je vil od gobčka okrog in okrog hrbta, jo je krasil kakor niz črnih demantov iu svetlih biserov. Trebu-sček in vrat sta ji sijala svetlomineno, kakor bi bila posuta s soncnim prahom. Najbolj eudoviie pa so bile tri zlate pikice na čepici, ki jih ni imela nobena druga Žabica v vsem logu. Brez dvoma, mala Regica je bila najlepša žabica daleč naokoli, nežna in sijajna, kakor prava žabja priucesa.
Toda žal, Regica sc je te svoje lepote preveč zavedala. Ošabno je vihala svoj nosek in prczirljivo gledala na vse tovariše, ki so bili manj lepi od nje; a iz ubogih krastač, ki ji niso nikoli nic žalega storile, se je celo glaano norČe-vala. V svoji domišljavosti je bila prepričana, da zeleni sončni log le zanjo, da cvcto cvetice na travniku samo njej v radost, da tudi sonce sije le njej na čast. Brezskrbno je skakala od veje do veje, tu v spretnem skoku ujela mastno muho, tara pajka za svoj sladkosnedi želodček. Najrajši pa se je podila za zlatorumonimi metulji, kajti vtepla si je v glavico, da postane od take lepe hrare njen zlati okras na Čepici še sijajnejsi.
Ker pa je bila Rcgica tako lepa, so si vsi gospodiči žabci vsega loga želeli prav njo za nevestico.
»Lepa Regica, kvak, kvak, dobro jutroU so jo pozdravljali že navsezgodaj ter jo livalili in ji dvorili do pozne noci.
Toda glej jo, Regico! Ona se še zmenila ni za častilce. »Pha!« je ošabno vihala nosek, kaj bi z njimi, ko so pa vsi le nizkega roduf doma iz kake bližnje mlake! Ona, kot najlepša žabica, jc pač rojena za aekaj boljsega! Ne, Regica ni marala kogar si bodi! Sanjarila je o žabjem princu, ki bo gotovo nekoč prišel poujo in jo odredel t svoj zlati dvor k velikemu jezeru. Domišljala si je, da bo nekoč Še slavna žabja kratjica na bisemem prestolu, z zlato kronico na glavi. Napihovala se je od ponosa, da je skoraj počila. Prezirljivo je premerila sroje občudovalce, &kvak kvak,« se glasno zasmejala ter z lahkimi skoki odhitela v svojo spalnico na visoko krošnjo.
Nekega jutra so Rcgico prebudili prekrasni glasovi, ki so jo nežno klicali in vabili. »Tako lepo poje le princ!« jo jc radostno prešinilo in radovedno se je ozirala. Da, seveda, tam se ziblje pevec na vejici v grmu! Zvočni me-hut^ek pod grlom mu je napet od silnega petja kakor balonček. Brž se je Regica spustila z drevesa in se približala. Toda naenkrat je prepadeno obstala. Kako je bila razočarana! Pa to je le Skokec, njen tovariš iz mladih dni, iz blatne mlake doma! »Odkod se je neki dotepel, iu kaj si domislja, da bom jaz njcgova nevestica?! Ha, ha, ha, kvak kvak!« se mu je glasno rogala v ohraz. SkokČeva pesem je ta lnp utihnila. Prepadeno je strmel v svojo nekdanjo iovarišico, katero je res od srca rad imel. Žalostno je povesil glavico in se zgubil v visoki travi.
Regici ni bilo žal tovariša. Veselo si je zakvakala in se prešerno zapodila za pisanira metuljem. Toda gorje, v lej svoji prešemosti iii opazila otrok. ki so se lovili po travniku.
>Glejte, kako lepa žabica,« je zdajci zaklical deček in že je bila Regica ujeta v mreži. Joj, kako se je prestrašila! Glasno je zakričala in cepetala
318
*       z nožicami, kar so ji dale moči. Toda zaman sc je skušala rešiti pasti. Z velikim veseljem  in glasnim krikom so odnesli  otroci  živo igračko domov.
Tu so jo položili v veliko steklenico, v kateri je bila trava iu majhna lestvica, in jo postaviii na okno.
^Prosta sem, prostaU se je razveselila Regica in se že z mogočnim skokom zagnala v zeleni vrt pod oknom. Toda joj! Ta hip je z gobčkom z vso mocjo zadela v nekaj ncvidnega, ki je bilo trdo kakor kameii. SkoČila je Še in še, toda vse zaman, trda, nevidna steklena stena jo je obdajala okrog in okrog in je ni nikamor pusiila. Vsa upchana je končno obsedela pod Iestvico iu zdaj pa zdaj žalostno zakvakala.
»Lačna je!c so se spomnili otroci, ki so jo napeto opazovali in ji brž prinesli lepo, tolsto muho, celo raetulja in kobilico. Toda Regici ni bilo do hrane, preveč je žalovala za svojo prostostjo. TrepetajoČe je ždela na dnu steklenice in se strašno bala velikih otroških oči, ki so venomer buljile v njo.
»Pustimo jo, ko bo lačna, bo že jedlaU so naposled rekli oiroci iii odšli.
In res, drugi dan je lačen želodček prisilil Regico, da je pozabila na svojo nesrečo in v največje veselje otrok je marljivo hlastala za brenčečirai prigrizki. Čez nekoliko dni se je že tako privadila na svoje novo življenje, da je kar ponosno skakala gor in dol po Iestvici. Mali ošabnici je siliio ugajalo, da celo Človeški otroci občudujejo njeno lepoto.
To<la nekega dne je bilo skoraj koncc njenega mladcga življeuja. Otrok ni bilo doma, a shižkinja, ki je inarljivo pospravljala izbo, je postavila steklenico z žabico na drugo okno. Radovedno se je Regica ozirala po novi okoJici. Toda gorje, vroče poldansko sonce se je uprlo v njeuo stekleno hišieo in kmalu je bilo v njej kakor v razbeljeni peči.
;                 Kvak, kvak. na pomoČ, na pomoc, le kapljico vode, zgorim!« je obupno
prosila in klicala. Toda nihče ni slišal njene prošnje, a sonce je vse bolj neusmiljeno pripckalo. Joj, koliko je uboga Regica trpela! Grlo se ji je posušilo in že ni mogla več klicati. Le skvv. kvrr ...« je še s poslednjinai močrai zagolčala, a nato negibno obležala na dnu steklenice. Tako na pol mrivo jo je naposled našla služkiuja in brž postavila steklenico v mraČen, hladen kot na omaro. Tu si je Regica res počasi opomogla, toda nič vec ni bila iista zdrava, poskočna Žabica kot prej. Z motnimi očini se je ozirala po mračnem kotu na omaii in hrana ji ni več Šla v tek. Bila je bolna, zelo bolna.
^Glejte, glejte!« je nekega jutra zaklical decek, ki jo je iijel. »Nasa Regica je dobila novo kožico in kako je sedaj grda!«
sRes, kako je grda!« so se začudili drugi otroci in z gnusoni gledali v steklenico.
Grda? Jaz grda?« je Regico zbodlo. »Ne, ne, to je vendar nemogoče!« je zairepetala po vsem telesu.
sZebe jo, dajmo jo na okno! Mogoče bo postala tam zopet zelena,< so se spomniJi otroci. Oduesli so steklenico na prejšnje raeslo, a nato so se začeli žiTahno igrati z žogo.
Žalostno je gledala Regica iz svoje stekleue Mšice t zeleni vrt. Kako je zahrepenela po svobodi, po hladnem zclenem logu in po Tsem, kar je izgubila. Cclo na tovariše, ki jih prej sploh ni marala, se je ljubeče spomnilu.
^Činn-bummm!« je naenkjat zaropotalo. Kakor blisk je nekaj okroglega priletelo na okno in še preden se je Regica zavedela kaj in kako. je ležala med črepinjami steklenice na vrtu. »Kvaaaak!« je prestrašeno zakričala in visoko poskočila. A glej, kaj je to? NiČ več ni zadela na trdo, nevidno steno. Hop, hop, je skakljala. »Svobodna sem, svobodua!« je tedaj od sreče zatrepe-talo njeno srčece. >ProČ, samo proč od tod, da me apet ne ulove!« jo je gnalo
319
kakor z bičem, Toda joj! Kako jo je bolela zadnja nožica. Ostro steklo ji je zarezalo globoko rano. Vendar sedaj ne sme počivati in hitela je, kar so jo uosile bolne nožice čez zelene gredicc, smuknila skozi plot in jo ubrala čez stezice in jarke naravnost proti domačemu logu. Kako neskončno dolga se ji je zdeta pot!
Bilo je žc pozno popoldne, ko se je vsa slaba in upehana privlekla na doniaei travuik.
i-O, pozdravljene lepe cvetice, pozdravljeni tovariši, pozdravljeni vsiU je prearečno zakvakala. Toda nihče se ni zmenil za ujeuo vljudnost. Še kra-stače, katere je tudi lepo pozdravila, so nemo buljile v njo, kakor v neznano vsiljivko.
*Mar me ne poznate vcč? Jaz sem Regica, tista Regica, ki so jo otroci ulovili!« je plaho zakvakala.
>Kvak, kvak, brž spaka s poti!« se je ta hip zadrl nad njo lepi zeleni gospod, njen nekdanji častilec. ^Ha, ha, ha, ti naj bi bila lepa Regica? Jaz da scm dvoril taki grdobi?!« se je široko smejal in ji prezirljivo obmil hrbet.
>Ha, ha, ka, kvak, kvak, kvak!« so sc vse žabice krohotalc za njim.
sKaj? Spaka, grdoba mi pravijo?« je bolno zastokala Regica in se počasi približala nilaki. Tu se je trepetajoče nagnila nad gladino in — o groza! Iz vode jo je gledala umazana, siva žaba. Če ne bi iinela podoba v vodi svetlih pikic na glaTi, iiikoli ne bi Regica verjela, da je to ana.
^Joj, res! Kako sem grda! Taka kakor krastača! O, nihče me ne bo več maral!« je bridko zajokala in kakor zgubljena odtavala v log.
»Toda Čuj! Regica! Mar si to ii? Čakaj malo!« je zdajci zaklical raehck glas za njo.
Toda Rcgica se ni ustavila. Preveč jo je bilo sram. Brž se je skrila v najtemnejši kot košate krošnje in se bridko razjokala. »Bolna sem, ranjena, izobčena in zasmehovana od vsega rodu!« Ne, nič več ji ni bilo do življenja.
Nenadoma se je Regica preplašeno zdrznila. Pred njo je stal njen tovariŠ kokec z veliko, brenčečo muho v gobčku. Gledal jo je tako milo, kakor bi ji hotel reči: -Nikar ne jokaj. saj te imam še vedno rad! Vzemi to muho, dala ii bo spei moči, saj si sirotica tako slaba!«
Rcgici je bilo silno hutlo. Spomnila se je, kako se je nekoČ rogala tovarisu. Se<laj ni Tedela. kaj bi storila. Končno je s solznimi očmi sprejela dar in meliko zakvakala:
»Hvala ti lepa, dobrj drug! Nikoli ti tega ne bom pozabilal«
Skokec ni ničesar rekel. Brž je pohitel na travnik in prinesel svoji bolni tovarišiei zlatoruraenega metuija, a nato še drugih dobrot. Skrbel je več dni za boluo Regico, ki bi brez ujegove pomoči gotovo poginila. KonČno sc je Regici zacelila rana in dodobra si je opomogla.
Toda glej! Neko jutro se je zopet leviia. Stara kožica ji je odpadla in pred presreČnim Skokcem je stala Regica v prekrasni, lesketajoči zeleni oblekici in bila je lepa kakor še nikoli.
Rcgici pa se ni spremenila le suknjica, predvsem se ji je spremenilo tndi srce. Od prejšnje napihnjene oiabnice ni bilo veČ sledu. Vsa dobra je položila stojo lepo gJavico na tovariševo ramo in ljubeče zakvakaJa:
>Veš. Skokec. sedaj vidira, kako sem bila nesparaetna! Nič yeč nc bom čakala žabjega princa, ko si pa ti s svojim zlatim srcera vec vretlen kot vsi žabji princi in kralji! Lc tebe iinam radaU
Kvak, kvak, kvak, kvak!* sta tcdaj presrečno zapela Skokec in Regica in bila sta do konca svojega življenja najsrečnejši žabici v mestnem logu.
320