107 Glasnik SED 63|2 2023 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd* * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture ter etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetnica, Pomurski muzej Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Uvod Gornji naslov ne označuje samo naslova publikacije, ampak tudi »projekt«, ki je zahteval veliko prepisovanja, pregle- dovanja obstoječe literature, strokovno-znanstvenih kom- promisov in sodelovanja – več strok, ljudi in institucij. Ena izmed urednic, Karin Almasy, je v uvodniku povzela vse- bino Gormerkanske knige, kjer gre za »izjemno odkritje za slovensko-avstrijsko regionalno zgodovino. V to tabelarno zasnovano gospodarsko knjigo kmečkih veleposestnikov, družine Hois iz Potrne/Laafelda pri Radgoni, so več kot štirideset let zapisovali vse podatke o dninarjih, kmečkih poslih, poljedelskih opravilih, obsegu letine, prodaji kmeč- kih pridelkov, vinogradništvu in čebelarstvu – in to v slo- venskem jeziku. Knjiga zato nudi odličen vpogled v tedanje kmečko življenje in delovna opravila in ne nazadnje priča o močni prisotnosti slovenskega jezika severno od šele pozne- je zarisane ‚jezikovne meje‘. Prikazuje nam nekdanji dvoje- zični vsakdan kmetov v 19. stoletju na Štajerskem.« Rokopis je v letu 2019 v Pavlovo hišo prinesla potomka Hoisove družine Gertrude Zipper, ki je Susanne Weitlaner prosila za prevod vsebine oziroma pesmi o kmečkem stanu na začetku knjige. Ker je zapisana v dajnčici in s starimi slovenskimi besedami, je Susanne ni razumela, zato se je po pomoč obrnila na Pomurski muzej Murska Sobota. Skupaj smo ugotovili, da je rokopis neprecenljiv, najprej zaradi svoje starosti in prostora, od koder prihaja in kjer se je ohranil. Da bi častitljivi rokopis čim bolje strokovno obdelali, smo za pomoč zaprosili še druge sodelavce, ki poznajo zgodovino prostora in se znajo spoprijeti z jezi- kom in črkopisom v zvezku. Zato je na začetku treba iz- reči iskreno hvaležnost pandemiji koronavirusa, ki mi je omogočila, da sem se v obdobju 2019–2021 lahko v miru posvetila prepisu celotnega obsežnega rokopisa iz dajnči- ce v današnji slovenski črkopis, latinico. Šele po opravlje- nem posodobljenem prepisu smo se lahko, vsak s svojega zornega kota, lotili strokovnega oz. znanstvenega pregleda raznolike vsebine. V prvem prispevku sem predstavila po- dobne, vendar starostno mlajše kmečko-gospodarske zapi- se iz Slovenskih goric in njihov pomen ter avtorja oz. pi- sca zvezka Mihaela Hoisa umestila v zgodovinski prostor, ga poskušala podrobneje identificirati in poiskati povezave s tedanjim narodnobuditeljskim vrvežem na Štajerskem. V drugem prispevku sem s primerjanjem vsebine rokopisa s situacijo Slovenskih goric, to je slovensko-štajerskega kmečkega življa, opisala življenje na kmetiji v 19. stole- tju na Štajerskem. Avstrijski zgodovinar Herman Kurahs iz Muzeja v stari orožarni v Radgoni/Museum im alten Zeughaus Bad Radkersburg je predstavil zgodovinski ra- zvoj vasi Potrna/Laafeld v Radgonskem kotu s posebnim poudarkom na družini Hois. Zanjo je raziskal družinsko deblo oziroma prednike ter naslednico, hči Marijo, ki je z možem prevzela 29 hektarov veliko posestvo. Nina Zver, asistentka za slovenski jezik in znanstvena sodelavka Od- delka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakul- tete v Mariboru, je v razpravi obravnavala piščev jezik ter črkopisa dajnčico in gajico oziroma govor tedanje Potrne ter iskala primerjave s takratnimi objavljenimi pesmarica- mi in slovenskimi narečji. Knjigo sta uredili zgodovinar- ka in prevajalka Karin Almasy in predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša Su- sanne Weitlaner. Prevode iz slovenskega v nemški jezik in obratno sta opravili Karin Almasy in Ana Jasmina Oseban, lekturi Sigrid Weiß-Lutz in Kristina Sluga. Publikacijo, ki je bogata tudi s slikovnim gradivom, je z velikim občut- kom za dvojezičnost in vsebino oblikoval Matjaž Wenzel, izdala pa Pavlova hiša v Potrni. Iz kratkega prevoda pesmi na začetku rokopisa je nastala obsežna dvojezična publikacija, ki predstavlja pomemben zgodovinski vir. Ne gre za faksimile izvirne gospodarske knjige, ampak so v publikaciji objavljeni samo odlomki, kolikor so bili potrebni za lažje razumevanje vsebine. Celo- tna transkripcija je objavljena na strani Pomurskega muzeja Murska Sobota (glej Prepis Gormerkanske knige b. n. l.). Kaj vemo o avtorju Gormerkanske knige? Gormerkanska kniga (nem. merken, »opaziti«, »označiti«) iz obdobja 1842‒1882 je rokopisni zvezek v slovenskem jeziku in črkopisu. Njena vsebina je vezana izključno na vsakdanje kmečko podeželje in delovni ritem na kmetiji premožnejšega kmeta. Takšen zvezek, pisan v slovenskem jeziku v tem času, je zelo redek in dragocen. Tedaj je bila v habsburški monarhiji nemščina jezik pisne komunikacije, tiskanih knjig, uradov in korespondence, prav tako jezik višje izobrazbe. Slovenščina je veljala za jezik »kmetov«, ki je bil uporabljan predvsem v ustni komunikaciji. Govo- riti slovensko je bil znak neomikanosti, o čemer piše ko- roški učitelj Anton Šantel (1845–1920) v svojih spominih. To nas tudi opozarja, da je bila današnja mejna regija vča- sih zelo dvojezična, tudi kraji, kot je npr. Potrna/Laafeld, ki so po letu 1918 pripadli Avstriji in so danes pretežno nemško govoreči. V času Mihaela Hoisa in njegove dru- žine se je v Potrni in sosednjih obrobnih vaseh govorilo slovensko (od leta 1707 dalje). Slovenščina je bila spora- zumevalni jezik v vasi, med prišleki in kmečkimi delavci GORMERKANSKA KNIGA Glasnik SED 63|2 2023 108 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd – dninarji in posli. Zvezek je torej realen odsev tedanje (narečne) slovenske govorice premožnejšega kmeta v Po- trni/Laafeldu, na podeželju. 1 Kaj natančno vemo o avtorju Gormerkanske knige in nje- govi družini? Mihael Hois se je rodil leta 1819, 31. januar- ja 1842 pa se je pri 23 letih poročil z Marijo Ornigg. Sku- paj sta prevzela in gospodarila na kmetiji njenih staršev. V istem letu je začel zapisovati pomembne gospodarske podatke v svojo Gormerkansko knigo. Oba sta bila do- mačina iz Potrne. Mihael je dedoval domačo kmetijo od svojih staršev v Potrni, hišna številka 24, ki jo je prodal svojemu bratu Mathiasu. Mihaelu in Mariji so se v zakonu rodili trije otroci. Svoj družinski, gospodarski in kmečki dnevnik je pisal v jeziku, ki ga je govoril doma. Zapisi v gotici v rokopisnem zvezku na začetku dajo slutiti, da je dobro pisal in govoril tudi nemško. Zatorej je bil, kljub pomanjkanju podatkov o tem, verjetno razgledan in poučen, če že ne izobražen kmet svojega časa. Za zdaj si lahko predstavljamo le, da je bil slovenski kmet v dvojezični regiji, seveda ob prvotni skrbi za domačijo. Najbrž je tudi že gojil določeno naro- dno zavest oziroma lahko to vsaj domnevamo, ker je svoje beležke pisal v slovenskem jeziku (prav tako v istem jezi- ku nadaljuje po njegovi smrti hči Marija). V tem času to še 1 Čeprav je slovenščina veljala za »nižji« jezik (v slabšalnem pomenu) od prevladujoče nemščine, je treba poudariti, da se je na podeželju govorilo (in pisalo) slovensko, torej je bil prevladujoči sporazume- valni jezik slovenščina – kar ne sme biti zanemarljivo. ni bilo vsakdanje in samoumevno, saj so si celo izobraženi Slovenci, npr. t. i. narodni buditelji in duhovniki, med se- boj dopisovali v nemškem jeziku. Jožef Muršec v pismu Stanku Vrazu z dne 13. julija 1833 namreč opozarja, da »smo si Slovenci sami krivi, ker ne upamo, niti doma ne, v domačem jeziku pisati. Če ga sami (kot izobraženci) ne bomo spoštovali (in uporabljali), ga tudi tujci ne bodo.« Premalo se zavedamo te pomembnosti, ki jo lahko razu- memo tudi kot obrobno dejanje, odražajoč osrednje želje in prizadevanja nekaterih takratnih duhovnikov, npr. Boži- darja Raiča, za odločno uveljavitev slovenščine v javnosti. Navsezadnje se je slovenska narodna zavest oblikovala še- le v poznem 19. stoletju, torej šele v času življenja Miha- ela Hoisa, in na obrobju 2 imamo samozavestnega človeka, ki se je verjetno opredelil za Slovenca – štajerskega kmeta, zvestega slovenskemu jeziku. Leta 1859 je škof Anton Martin Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, s čimer smo Slovenci dosegli cerkveno enotnost Spodnje Štajerske, kar je bilo za nacionalno rešitev obmejnih krajev poglavitne- ga pomena. Ne moremo mimo prikaza podobe Radgone in njenega slovenskega utripa v 19. stoletju, kjer so imeli pomembno vlogo zavedni slovenski župniki in kaplani. V 19., pa tudi že v 18. stoletju so bili v Radgoni pogosto slovenski župniki in skoraj redno kaplani, pri čemer je bi- lo mesto središče za slovenske knjige, pisane predvsem v vzhodnoštajerski jezikovni različici. V času šolanja Mihaela Hoisa, v obdobju »črkarske prav- de«, so bile v uporabi različne slovenske pisave – poleg bohoričice še metelčica na Kranjskem ter dajnčica, pred- vsem na vzhodnem Štajerskem med letoma 1824 in 1839. Ker je bila Radgona v tistem času s slovenskimi kaplani pomembno središče slovenstva in ob dejstvu, da je Hois pisal v dajnčici, verjamemo, da ga je pisanja in branja v slovenskem jeziku naučil eden od radgonskih kaplanov, najbrž neposredno kar sam Dajnko, ki je bil kaplan v Rad- goni med letoma 1816 in 1831. Med drugim je pisal učbe- nike v slovenskem jeziku za trivialne, nedeljske in začetne šole. Da se je Dajnko zanimal in zavzemal za pouk v šo- lah, je razvidno tudi iz tega, da leta 1824 ni samo napisal svoje slovnice, temveč je istega leta v Radgoni izdal tudi abecednik, tiskan v dajnčici. Če nekdo napiše in izda abe- cednik, je v njegovem interesu, da bo ta učbenik upora- bljan tudi v šolah. Mihael Hois je začel obiskovati šolo v letu 1825/26 – kar sovpada s časom kaplanovanja Petra Dajnka v Radgoni – in najverjetneje se je ravno s pomočjo te knjižice naučil brati in pisati. Pri svojih 23 letih je pisal v pisavi, v kateri se je tudi naučil pisati. Mihaela Hoisa prvič najdemo kot naročnika Koledarčka družbe svetega Mohora za navadno leto 1871, in sicer pod imenom Hojs M., kmet, Radgona, Sekovska škofija (v letih 1873, 1874 in 1876). Leta 1877 se pojavi Hojs Marija, kme- 2 Za središče narodnostnega dogajanja je veljala Kranjska. Naslovnica dvojezične publikacije. Glasnik SED 63|2 2023 109 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd tica, Radgona, Sekovska škofija, ki je bila naročnica še v letih 1879, 1880, 1881, 1882 in 1883. Če že ne naročnik, pa je bil Mihael Hois zagotovo bralec graškega časopisja, saj je v časopisu Grazer Tagespost omenjen trikrat. Sicer med naročniki Bleiweisovih Novic leta 1847 najdemo njegovega brata Mathiasa Hoisa (leta 1842 je bil že lastnik 26 hektarov velike kmetije) – kot Hois Matija, kmetovavec v Lafeldu pri Radgoni – ki je najbrž Mihaelu kdaj pa kdaj posodil časopis. Kljub temu lahko sklepamo, da je bila kmečka identiteta za Mihaela Hojsa zelo pomembna, ker je imel kot pose- stnik velike kmetije, delodajalec in pridelovalec kmetij- skih pridelkov pomembno vlogo v svoji lokalni skupnosti. Zato ni presenetljivo, da je želel v maniri porazsvetljen- skega obdobja kot veliki posestnik ponosno ovekovečiti začetek pisanja v svoj kmečki delovodnik s pesmijo, kjer utrjuje pomembnost kmečkega stanu in pripadnosti, ki jo najverjetneje želi utemeljiti in povezati tudi s slovensko narodno zavestjo. Da je bil Hois ponosen in dobro situi- ran kmet, nam dokazujeta omembi v graškem časopisju, ki pojasnita njegovo udeležbo na dveh dogodkih v zvezi s kmetijsko in gospodarsko razstavo in na tekmovanju za eno- in dvoletna žrebeta, kjer je osvojil drugo mesto. V različnih slovenskih krajih so se v tistem času podpiso- vale peticije za Zedinjeno Slovenijo. Najobsežnejša petici- ja je bila podpisana pri Svetem Juriju ob Ščavnici, ki je od krajev, v katerih se je podpisovala peticija, najbližje Potrni. Najverjetneje je imel največjo vlogo pri tej peticiji kaplan Anton Kreft. Naj omenimo, da je bil kaplan Kreft eden naj- bolj navdušenih pristašev slovenskega narodnega gibanja na Štajerskem, kar ni zanemarljivo za identificiranje in najdbo Hoisa. Deloval je v Radgoni kot mestni kaplan, in če je zbi- ral podpise tudi v drugih vaseh v bližini Radgone, najdemo najbližjega in edinega podpisanega Mihaela Hoisa na Kape- li. Sodeč po analizi podpisa gre za »našega« Hoisa. Mihael Hois je s podpisom peticije za Zedinjeno Slovenijo tako od- krito in javno izrazil svoj odnos do slovenstva, svojo pora- jajočo se slovensko narodnost. To je toliko bolj pomembno, ker gre za obrobno dejanje, ki je preseglo regionalen vpliv. Zdi se nam pomembno poudariti tri pomembne okoliščine, zaradi katerih je Mihael Hois 33 let pisal svoj kmečko- -gospodarski zvezek v maternem jeziku: slovensko je naj- verjetneje govoril s starši; radgonski kaplani in župniki so skrbeli za ohranjanje in izobraževanje v slovenskem jezi- ku; z vaščani, dninarji in posli se je pretežno sporazumeval v slovenščini. Če na temelju pridobljenih mozaičnih po- datkov povzamemo splošno podobo o Mihaelu Hoisu, bi lahko rekli, da je bil najprej kmet, dobro situiran posestnik iz Potrne/Laafelda, nato slovensko beroči in pišoči kmet ter, kot zadnje, razgledan vaški politik. Vsebina rokopisa Najobsežnejše je prvo tabelarno poglavje o dninarjih, v ka- terem lahko najdemo veliko podatkov: kdo so bili dninarji, vrsto del, ki so jih opravljali pri Hoisu, načine plačevanja Prvo, najobsežnejše poglavje o dninarjih. Glasnik SED 63|2 2023 110 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd delavcem in način obdelovanja zemlje. Dninarji (tabrharji) so bili poljedelski delavci, ki so živeli v lastnem gospodinj- stvu in so opravljali priložnostna dela. Za eno- ali večdnev- na dela so bili plačani ob zaključku večjega dela ali sproti. Delovni odnosi so bili dvojni: mezdno delo in delo na od- služek. Med plačanimi dninarji oz. delavci, ki jih je kmet Hois najemal, bi lahko bili sosedje, vaščani, okoličani ali sorodniki (manjši agrarni lastniki), ki jih je plačeval z od- služkom: opravljanjem poljskih del, dajanjem dela njive (ali travnika) v najem, dajanjem poljščin ali vrtnin ali za kakšno drugo uslugo. Kmet Hois je svojim dninarjem poračunal tudi v naturalijah, kot so poljski pridelki (snop očiščene- ga lanu), hrana (moka, mast in zaseka) ali manjši prašiček (prase) za nadaljnjo vzrejo in v denarju. Kakor lahko razu- memo iz obračunskega zvezka, je Hois dninarjem v zameno za opravljeno fizično delo pogosto poplačal/povrnil tudi z oranjem ali z dajanjem dela svoje njive s pridelki v najem. Pogosto je dninarjevo delo poravnal z vožnjami različnih pridelkov (trave, poljščin, drv). Poglavje je bogato z ledinskimi narečnimi imeni. Največ je imen za polja in njive, npr. pri Jeisi/pri Jeizi/pri Jesi. V franciscejskem katastru za leto 1821 za Radgonski kot s petimi vasmi najdemo nekatera imena oziroma zapise, ki jih je družina Hois pri svojem delu vsakodnevno upora- bljala, npr.: Les = v Leisi. Poleg ledinskih imen, ki jih da- nes težje prepoznamo in lociramo, so v katastru tudi kraji, ki jih Hois omenja pri svojem kmetovanju: vasi Goritz/ Gorica, Gederovci, Dedenitz/Dedonci, Sicheldorf/Žetin- ci, Zbigovci, Mele, Šratovci, Police. Če povzamemo vse dninarje, je v 40 letih na kmetiji Mihaela Hoisa delalo 56 delavcev; 13 žensk in 43 moških. Povprečno je en delavec na leto opravil 45 dnin. V 40 letih je bilo opravljenih 6.822 dnin, kar pomeni povprečno 166 dnin na leto. Drugo poglavje je razpredelnica gostih podatkov o polj- ščinah. Po količini je prevladovala pšenica, sledila je rž. Hoisova posest je obsegala okrog 29 hektarov. V tretjem poglavju lahko iz vrste blaga razberemo, da je Hoisovo go- spodarstvo služilo s prodajo živine (telet, krav, volov in bi- kov, konjev, žrebet in žrebic ter prašičev različne teže), pe- rutnine (kopunov, rac, pur, puranov, gosi in piščancev), žit (pšenice, rži, ovsa, ječmena in ajde), drugih poljskih pridel- kov (glav zelja, grahorja), mesnih izdelkov (sala, slanine, telečjega in svinjskega mesa), lesenih izdelkov (drv, dre- vesnih plohov, vej, trsk in listja), vinskih pridelkov (vina in mošta), medenih izdelkov (medu in voska) ter ostalega (gnoja, sena, slame, semena za deteljo ter kunje, dihurjeve in zajčje kože). Nekaj si je Hois prislužil tudi z najemnina- mi in različnimi prevozi, ki jih je opravljal za druge (osebni prevozi, prevozi vina, drv, pridelkov in peska). V četrtem poglavju so zapisani kmečki posli – tako hlapci kot dekle – s svojo zaporedno številko, npr. ti pervi hlapec, ti mali 18. hlapec, ta perva dekla in ta perva mala dekla, ta 21. mala dekla … Posle zapisovalec razvrsti po položaju na male in velke hlapce ter na dekle in male dekle, kar pomeni, da so opravljali različno težka kmečka opravila, ki so bila odvisna od položaja in statusa posla pri hiši. Pri posameznih hlapcih (na pa pri deklah) je pripisana vrsta plačila (različni kosi obleke in denar), ni pa jasno, ali so (ob odhodu) dobili plačilo tudi tiste dekle in hlapci, pri katerih ni nič pripisano. Med štajerskimi priimki poslov, zapisanimi z nemškim in slovenskim črkopisom, je tudi veliko prekmurskih priim- kov, npr. Poredoš, Bertalanič, Kisilak, Donoša, Vlaj, Ivanič, V ogrinec, Skledar, ki nam kažejo, da so nekateri hlapci in dekle prihajali iz ogrskega dela monarhije. Peto poglavje o vzgoji čebel je najkrajše. S čebelarstvom se je Hois ukvarjal kratek čas, in sicer v presledkih. Kasne- je je svoje roje oddal v vzgojo Antonu Šišku, med pa sta si razdelila – Hois kot lastnik rojev in Šiško kot skrbnik ro- jev, pridelovalec medu in čebelar. Pomembno je poudariti, da je Hois leta 1845 med izdatke uvrstil edne knige, stenje od rojov. Strinjamo se, da gre najbrž za Dajnkovo knjigo o čebelarjenju. V zadnjem, šestem poglavju so zapisani trije vinogradi v današnjih Radgonsko-Kapelskih goricah. Najbrž je v svo- jih goricah Hois prideloval šipon in belino, ki sta bila raz- širjena po slovenskem Štajerskem. Gre za opise, število in vrsto dnin, opravljenih v vinogradih, ter višino plačila, ki ga je namenil delavcem. Najtežje delo v vinogradu je bila obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad, to je prekopavanje zemlje. V Hoisovih vinogradih so opra- vljali plačana dela. Sklep Potomci družine Mihaela Hoisa v Potrni – družina Kotz- beck, po domače Jirglovi – se danes ne ukvarjajo več s kmetijstvom. Zadnji, ki je kmetoval – do leta 2010 – in je govoril slovensko, je bil Walter Kotzbeck. Umrl je leta 2021 – pred izidom publikacije, v celoti namenjene Gor- merkanski knigi. Pomemben del projekta so bile predstavitve publikacije v Potrni, Gradcu, Ljubljani, Mariboru in Murski Soboti. Z njimi smo želeli predstaviti in poudariti to, da je na obro- bju slovenskega etničnega ozemlja, daleč stran od takratne Kranjske, živelo slovenstvo, ki se je na podeželju aktivno vključevalo v slovenske narodnobuditeljske tokove habs- burške in avstro-ogrske monarhije, vzporedno s središčni- mi dejanji. In še nekaj za konec. Hoisova govorna slovenska dedišči- na je ostala v Potrni (in Dedincih) v 21. stoletju. Ob pred- stavitvi publikacije v Potrni je žena pokojnega Walterja in lastnika rokopisa z menoj govorila v potrnskem – to je slovenskem govoru oziroma narečju. Literatura in viri PREPIS GORMERKANSKE KNIGE: Prepis Gormerkanske knige. Pomurski muzej Murska Sobota. https://www.pomurski- -muzej.si/media/Prepis%20Gormerkanske%20knige%20za%20 na%C5%A1o%20muzejsko%20stran.pdf, 5. 11. 2023.