Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 14 ^	Ljubljana, 15. septembra 1952._^ Leto III.
IZBOLJŠUJMO VODSTVENI KADER V DRUŠTVIH
Zdaj, ko smo spet pred občnimi zbori društev prosvetnih delavcev, je želja vseh, ki skrbimo za dober napredek vzgoje in šolstva, da bi na vodilna mesta v naših društvih prišli najboljši člani. Ker se bo v letošnjem letu še nadalje razvijala reorganizacija državne uprave, ki bo v večji meri zajela tudi območje prosvete, je vprašanje družbene vloge pri upravljanju sploh še posebno važno za prosvetne delavce in njihova društva.
Ko prehajajo upravne naloge stalno bolj na društveno osnovo in se oži kader pri bivših upravnih vodstvih, vzporedno s tem narašča družbena in društvena odgovornost pri opravljanju poslov, ki so imeli doslej čisto upravni značaj; zato bodo naša društva odslej vedno v večji meri sprejemala nase odgovornost tudi na področju samoupravljanja v šolstvu. S tem pa se seveda tudi odnos upravnega aparata do društev in narobe znatno izpreminja. Organizacije prosvetnih delavcev bodo tudi v prosveti morale prevzeti odslej ne samo smernic za delo in kontrolo uspehov, ampak tudi nekatere doslej čisto upravne naloge. Osamosvojitev društvenega dela je že samo s to njihovo vlogo v bistvu nakazana.
Organizacije prosvetnih delavcev bodo z novo vlogo prevzele mnogo širše in mnogo odgovornejše naloge, kakor so jih imele že doslej. Pri tem ne gre več samo za to, da bi društva razmotrivala samo ozko strokovna in šolsko pedagoška vprašanja, kar so tudi doslej združenja in društva samostojno izvrševala v raznih oblikah posvetov, razgovorov, sej in tečajev, ampak gre pri tem za globlje in odgovornejše delo, ki še bolj neposredno vpliva na razvoj šolstva in vzgoje. V bodoče bodo društva tudi neposredno sprejemala naloge za sestavo učnih načrtov, učnih knjig, učil in soodločala tudi pri prosvetno personalnih zadevah, kakor so premestitve, napredovanja, prevedbe, nagrajevanja, torej tudi pri vseh tistih poslih, ki zahtevajo iemeljiio odgovornost na vzgojnem in šolskem polju pa tudi pri pravilnem presojanju svojega lastnega kadra. Zaradi tega igra zrelost kadrov pri prevzemanju upravnih po-■ slov odločujočo vlogo, saj se mora prenos takih odgovornih nalog izvršiti skladno tudi s prenosom materialne osnove od dosedanjih uprav na družbene in društvene organizacije.
Zrelost organizacij ocenjujemo po aktivni progresivni vlogi celotnega članstva, torej predvsem tudi po tem, kako to članstvo svoj vodilni kader vzgaja in usmerja. Tudi doslej je bila vloga vodilnega kadra v sindikalnih in drugih družbenih organizacijah zelo važna. V zvezi z reorganizacijo državne uprave in s prenosom mnogih njenih poslov v roke družbenih organizacij pa stopa to vprašanje v prvo vrsto.
Društva prosvetnih delavcev so doslej, posebno pa še po ustanovnih kongresih združenj skoro po vseh okrajih izvrševala važno delo v prosvetni politiki. Ni namen članka, da bi razpravljal o uspešnem ali neuspešnem vodstvu organizacij prosvetnih delavcev, vendar je treba v tej zvezi navesti nekoliko problemov, ki se porajajo ob mislih na vodstveni kader v naših društvih.
Mnogo imamo primerov, da je -naše članstvo na svojih občnih zborih izvolilo v vodstvo društev člane bolj zaradi zagate, da zasedejo od-borniška mesta kakor po preudarku in odgovorni potrebi. Tako se je že kar nekako ustalilo mnenje v društvih, da mora biti n. pr. predsednik ali tajnik društva dober govornik. Drugod imajo društva že kar nekake funkcionalne tradicije in lestvice ne glede na to, ali so odborniki dorasli svojim nalogam (čeprav kaže praksa, da je večletna stalnost sposobnih odbornikov v funkciji sicer koristna). Nasprotno imamo pa vse preveč pojavov, da se funkcije tudi v enem poslovnem letu kar po večkrat menjajo. Najslabše pa uspeva delo v društvih tam, kjer so funkcije dirigirane, pa z njimi ne soglašajo niti članstvo niti prizadeti. Na drugi strani pa vemo, da imamo v vrstah svojih članov mnogo uglednih in sposobnih ljudi, ki imajo vse Pogoje za dobro vodstvo, pa se odgovornih mest branijo. Mnogi naši Slani, ki bi jim društva rada predala odgovorne posle v društvih, se tega branijo ali iz razloga, ker podcenjujejo važnost dela v društvenih organizacijah, ali pa zaradi tako imenovane »prezaposlenosti«, oziroma iz včasih upravičene bojazni, da mora društveni odbornik v društvu vse sam opraviti.
Kjer koli so bili doslej na čelu naših društev ugledni, družbeno razgledani, ideološko in pedagoško dovolj zgrajeni in predani ljudje, ki so imeli hkrati človeški in kulturni občutek za pravilno delo s svojim članstvom, je društveno delo uspevalo. In od takega dela ima korist naša skupnost pa tudi vsak posamezen prosvetni delavec, čut, ki spremlja prizadevnega in samostojnega človeka pri družbeno odgovornem delu, mu daje zaradi bogatega sodelovanja s svojim članstvom dovolj moči in pripravljenosti za koristno delo, bogati mu iniciativnost in pravilno borbenost, zato zna vedno v obilni meri pritegovati članstvo in sodelavce k zares koristnim poslom in s tem k bogatemu vsebinskemu delu.
Za tak vodstveni kader pa se mora v svojih društvih boriti predvsem članstvo samo. Dokler se naši člani ne bodo znali za svoj vodstveni kader tako močno boriti, da bodo izbrali najboljše med najboljšimi, dokler ne bodo kot kolektiv spoznali, da so vodilna mesta v naših strokovnih društvih tako važna in odločujoča in zato zahtevali, naj bodo vodilni društveni funkcionarji oproščeni vseh drugih nevažnih, s
strativno sposobni, nerazgledani člani
prosveto nebistveno povezanih funkcij, ne bomo imeli pri svojem delu polnih uspehov.
Kadar je na vodilnem mestu tudi vodilen kader, šele lahko društvo pravilno uspeva pri svojih poslih. Terensko med seboj preveč ločeni člani uprave, prezaposleni, samo zgolj organizacijsko, to je admini-toda družbeno uprav ne bodo več zmogli odgovornih nalog, ki čakajo naše organizacije. Šele odbor kot skupen organ lahko uspešno in koristno vodi društvo kot kolektiv, ki mu je zaupal svoje težnje. Edino tako organizirana društva bodo tudi navzven predstavljala svoje organizacije, uravnala kulturno prosvetne probleme s potrebami in željami prebivalstva in prosvetnih delavcev.
Zato je uspeh našega društvenega dela predvsem odvisen od tega, če bo naše članstvo na občnih zborih znalo izbrati, prepričati in izvoliti — in če je potrebno tudi s svojo moralno silo prisiliti — sposobne in ugledne ljudi, v katere zaupajo, da bodo sprejeli in s pomočjo vsega kolektiva tudi izvrševali izredno važne funkcije in s tem odgovarjali za delo, ki čaka v letošnjem šolskem letu naša društva.	J. Z.
lUfctHta pouka pčas&e na ^imnaoitaU
Vsesplošno se je v zadnjih letih ugotavljalo, da je pouk glasbe na srednjih šolah že desetletja brezidejen, bled. Ta sodba je odjeknila tudi v krogu glasbenikov, ki pa niso mnogo pripomogli k izboljšanju. Ke-čeno je bilo: pouk glasbe ima zgolj ta namen, da podaja osnove teorije in da priuči določeno število pesmi. Tako še do danes ni učnih knjig, ki bi kazale, da so sestavljene specialno za glasbeni pouk, ni primerne obdelave nauka o instrumentih, ni enostavnih življenjepisov sladateljev, ni izrabljen bogati folklorni arhiv, ki bi spremenil v mladini odnos do naših pesmi. Marolt France je dostikrat tarnal: »Naša mladina ne zna več vižati«. Prav tako čutijo^ mladinski zborovodje. Čut za našo pesem je zatrla importirana glasba, eksotični ritem.
Kako dragoceno je polagati v prvih razredih srednje šole temelje za razumevanje kulturnih dobrin, so dokazala opažanja aktiva profesorjev glasbe v letošnjem letu. Zanimanje in dojemljivost mladine za ta predmet sta ob dobro izvedenem pouku prav izredna. Presenečajo vprašanja učencev, ki gredo v detajle in kažejo še nepokvarjeno izredno tankočutnost za zvočne vtise in predstave. Kritičen čut je sorazmerno s starostno dobo pravilno razvit in odklanja odločno tisto, čemur dojemanje po svojem razvoju še ni kos. Kako pravilne so konstatacije po mladinskih koncertih! Zanimivo, da starejša mladina nima takega objektivnega kritičnega čuta in je bolj pod vplivom zunanjih okoliščin
Pri pouku glasbe je bilo velikokrat ugotovljeno, da mehanično podajanje teorije glasbe ter učni načrt, ki je preobložen, ne rodita zaželenih rezultatov. Tak pouk, obratno, kvari odnos do glasbe.
Zato je bil organiziral letos aktiv profesorjev glasbe hospitacije po vseh ljubljanskih srednjih šolah. Vsi člani so se odzvali z vzornimi urami in obiski. Vrsta nastopov je prikazala vrsto učnih metod, ki se že približujejo novim načelom učnega načrta: združi naj se slušno in tehnično dojemanje osnov nauka o glasbi. Tako podajanje seveda temeljito prelamlja z (za učitelja) _ vsekakor manj napornim mehaničnim podajanjem teorije.
Prizadevanje aktiva, da bi se moderniziral Učni postopek, bo že v bližnji bodočnosti rodilo sadove. Združuje se mlada iniciativnost absolventov visdke šole z ustaljenimi nazori in izkušnjami starih praktikov tako pri strokovnem razglabljanju kot pri iskanju metodičnih postopkov.
Upoštevati je treba:
1.	Kaj naj otrok odnese v življenje od tega pouka?
2 Kakšno podajanje snovi bo pritegnilo večino mladine k razumevanju in spoštovanju te umetnosti?
3. Kako bi bogate vzgojne prvine te umetnosti sodelovale pri oblikovanju človeka?
Dosedanja reforma glasbenega pouka, ki je uvedla glasbo kot učni predmet v prve štiri razrede, se je izkazala utemeljeno in skladno z ureditvijo istega predmeta na srednjih šolah vseh drugih kulturnih držav.
Pri nas pa dobiva glasbeni pouk na nižji gimnaziji še poseben vsebinski pomen in značaj. Nova ureditev naše družbe poudarja etično stran vzgoje naše mladine. Temu cilju se prilagaja tudi smoter našega glasbenega pouka, ki naj poleg tega, da uvaja učenca v osnovne tehnične vednosti, predvsem pomaga pri plemenitenju razvijajočega se človeka, ki naj postane vreden član naše družbe. S tega vidika pa ima ureditev glasbenega pouka v smislu lanskoletne reforme svoj globlji pomen.
Vendar pa ostaja ureditev tega pouka na pol pota. Tako kot ne puščamo po mali maturi otroka v ostalih predmetih brez možnosti nadaljnjega razvoja, tako ga ne bi smeli tudi v glasbi. Vendar pa je tako in za tako stališče so se navajali različni vzroki. V glavnem tile: mutacija, prevelika učna obremenitev z ozirom na število ur in trditev, da ima mladina priliko glasbenega izobraževanja v glasbenih šolah. Te ugovore je lahko ovreči. Mutacija ne more zavirati nadaljevanja glasbenega pouka, ker pri pravilno urejenem glasbenem pouku učencem v tem času ni treba prav nič peti, ampak le slediti učiteljevemu izvajanju in praktičnim primerom. Takšno sodelovanje pa mutacijski proces učencev niti najmanj ne ovira. Pri urejevanju predmetnika višjih gimnazijskih razredov se prakticira, da se črta, ali omejuje to, kar se zdi v smislu tradicionalnih pojmovanj najbolj umestno. Prvi predmet, ki je bil doslej pri črtanju vedno prizadet, je bila glasba, o kateri vlada med srednješolskimi profesorji še vedno mnenje, da ni ostalim enakovreden predmet in da zanij ni potrebe v višjih gimnazijskih razredih. Tako pojmovanje je nastalo v preteklosti, ko je bila glasba področje, ki je bilo dostopno samo najbolj nadarjenim izbrancem in ker zanjo poprej dejansko ni bilo primernega učnega kadra. To pojmo-
vanje pa je treba danes popraviti. Le malenkosten odstotek učencev ne sodeluje pri pouku, ker nima dispozicij zanj, morda kaka 2 % razreda! Treba je -poudariti, da nam postopoma raste visokošolsko kvalificiran in kvaliteten učni kader. Glede tega so torej pomisleki proti uvedbi glasbe v višje razrede vedno manj umestni. Realna rešitev tega vprašanja bi bila: glasba naj se uvede v višje gimnazije tam, kjer ije na razpolago kvalitetni učni kader.
Ker je trditev, da je glasba dostopna samo izbranim, napačna in nam je danes povsem jasno, da je za glasbo disponiran v določeni meri skoraj vsakdo, ima vsakdo tudi pravico do glasbenega izobraževanja. Glasba je dbčeizobraževalna dobrina, ki je ne more in ne sme manjkati v učnem programu. Srednješolski abi-turient naj bi ob zaključku svojega učenja imel nekakšno zaokroženo splošno izobrazbo. To pa je nemogoče brez glasbe, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših vrednot, ki etično in estetsko oblikujejo dozorevajočega človeka. Sredstvo, je, ki s svojim emocionalnim poudarkom pomeni bistveno bogatitev splošne izobrazbe.
Zgodovinski razvoj glasbene vzgoje nam pove, da je glasba v vseh časih predstavljala vzgojno vrednoto, vendar zdaj bolj zdaj manj pomembno. Dobe kulturnega razcvita, ki so poznale vzgojno vrednost glasbe, so ji tudi dajale potrebnega poudarka. Tudi Komenski je predpisoval glasbo kot učni predmet od materinske šole do vključno univerze. Ogromen pomen so ji pripisovali tudi veliki filozofi in pedagogi kot Platon, Pestalozzi, Rousseau, Descartes in drugi.
Predlog, da bi se glasba uvedla za eno uro tedensko v 7. in 8. razred gimnazije, je vsekakor takoj izvedljiv, vendar le tam, kjer je na razpolago visokošolsko kvalificiran kader. Kasneje, ko bomo imeli dovolj učnih moči, pa jo je treba uvesti kot obvezni učni predmet v vse višje razrede gimnazije, kakor so to že zdavnaj storili v vseh drugih kulturnih državah, kjer predstavlja glasba celo maturitetni predmet. Bodoči izobraženec, ki bo zavzel v javnem življenju neko določeno mesto, ne ^ more biti brez pravega odnosa do glasbe. Uvedba tega predmeta v predmetnik višje gimnazije je pri nas vsekakor še vse bolj utemeljena kot v kapitalističnih državah.
Če bi se uvedla glasba v višje razrede brez vrzeli od 5. do vključno 8. razreda z eno tedensko uro, bi se uredil pouk po takile razvrstitvi snovi:
Učna snov bo gradila na osnovah, ki si jih je dijak pridobil v nižji gimnaziji. Če si je tam nekako zaključil pogled v glasbeno teoretične osnove in njihove slušne predstave in se uvedel v izobraževanje glasu in petja, naj sedaj razširja svoje znanje tako, kakor ustreza to višji gimnaziji. Spoznava naj instrumente, najvažnejše oblike, njihovo gradnjo, elemente, ki služijo razumevanju glasbene zgodovine (v petem razredu). V šestem in sedmem razredu bi se seznanil s celotnim zgodovinskim glasbenim razvojem. Jugoslovansko glasbo s težiščem na slovenski pa bi spoznal v 8. razredu. To so konkretne naloge glasbenega pouka, ki ga v višji gimnaziji ni mogoče obiti in ga bo treba izpolniti v celoti, če hočemo doseči postavljeni cilj.
Vida Hribar-Jerajeva
Šolske radijske oddaje
Nekaj pred koncem preteklega šolskega leta je sklicalo pionirsko uredništvo pri direkciji Radia Ljubljana konferenco zastopnikov osnovnih šol in nižjih gimnazij, da se — predvsem na podlagi dosedanjih izkušenj — pogovorimo o okvirnem načrtu šolskih oddaj v novem šolskem letu.
Udeleženci konference smo mogli ugotoviti, da si uredništvo šolskih oddaj močno prizadeva, da bi se tesno povezalo s poslušalci, ki so jim oddaje namenjene. Povezava naj bi obstajala v dveh smereh: v kritičnih pripombah mladih poslušalcev in v intenzivnejšem sodelovanju mladine in učiteljstva pri ustvarjanju oz. oblikovanju programov.
V preteklem letu je moglo uredništvo v tem oziru sicer že zabeležiti lep napredek v primeri s prejšnjim razdobjem, vendar ne tolikšnega, kot ga je pričakovalo z ozirom na lastna prizadevanja in na vzgojni pomen, ki bi ga šolske oddaje mogle imeti. Konferenca je analizirala vzroke dosedanjim pomanjkljivostim, obenem pa je pretresala pred-
loge za bodočo izboljšavo šolskih radijskih programov. Končno je bil sestavljen še okvirni načrt oddaj za šol. leto 1952/53. Če pravimo okvirni; hočemo reči tak načrt, ki po eni strani podaja sliko prizadevanja in zamisli uredništva, ki pa je na drugi strani tudi dovolj elastičen, da se lahko še med letom izpreminja z ozirom na iziboljševalne predloge in na pripravljenost mladih in starejših sodelavcev pri uresničevanju programa. Programu je vnaprej določena predvsem vsebina; tako je potem mogoče pritegniti v krog izvajalcev zlasti tovariše in šolske kolektive, ki se sami javljajo k sodelovanju in ki potem tudi sporazumno določajo obliko posameznim uram.
Iz tehničnih razlogov ni bilo mogoče že konec leta seznaniti šol s sklepi in načrti konference, vendar je začetek šol. leta ravno tako primeren čas, da uspešno pristopimo k realizaciji letošnjih načrtov.
Najprej, bodi mimogrede povedano, da je nekaj šol, ki imajo možnost poslušanja, pa se je doslej niso
posluževale zato, ker šolski aparat ni bil na razpolago ali pa, ker umik ni dovoljeval rednega poslušanja. Zlasti za prvi pojav — čeprav so taki primeri že redki — je težko najti opravičilo. — Dnevi in ure oddaje bodo ostale letos iste kot lani.
Važno je vprašanje sodelovanja mladine s kritičnimi poročili in pripombami k izvršenim oddajam. Ne gre samo zato, da uredništvo šolskih oddaj izve za mnenja poslušalcev. Gre za nekaj več: da se mladina privadi in vzgoji za kritiko. Možnosti in področij za vzgojo h kritiki in kritičnosti je sicer v šolskem delu mnogo — celo mnogo več, kot jih v vsakdanji pedagoški praksi izkoriščamo — vendar je malokatera tako uporabna, kot kritika šolskih oddaj. V bodoče namerava uredništvo v šolskih urah poleg rednega programa vsaj od časa do časa obravnavati tudi dospele kritike, ki naji služijo kot primer in merilo vedno novim kritikom med mladimi sodelavci in poslušalci. Tudi uredništvu bo te vrste sodelovanje z avditorijem zelo dragoceno in dobrodošlo: pomagalo mu bo, da si stalno boljša metodo pri gradnji oddajne ure tako, da bo ta poslušalcem čimbolj dojemljiva in privlačna.
Nadalje je konferenca ugotovila različno pojmovanje šolskih radijskih ur. Mnenja .so namreč nekoliko deljena v tem, ali naj bodo oddaje samo primeri nekakih vzornih učnih ur, oz. bolje: takih učnih ur, ki jih v vsakdanjem šolskem delu ni mogoče na vsaki šoli pogosto organizirati, ali pa naj. dobijo te oddaje pretežno značaj tako imenovanih pestrih pionirskih ur, ki naj nudijo poslušalcem programe, odgovarjajoče Sicer njihovemu interesnemu svetu, ki pa ne spadajo povsem v okvir rednega pouka. (Podoben problem, čeprav na drugem področju, se n. pr. poraja danes v vprašanju tako imenovanega moralnega oz. državljanskega pouka.) Konferenca se je za enkrat odločila za kompromis v obliki enotnih in pa kombiniranih oddaj. Kritične pripombe poslušalcev bodo morda tudi v tem pogledu prispevale kak dober napotek.
Pereč problem je pritegnitev sodelavcev: razrednih ansamblov in tovarišev iz naših vrst, ki so od Ljubljane močno oddaljeni Praksa je pokazala — kar je sicer bilo že vnaprej pričakovati — da med poslušalci peša zanimanje za oddaje iz stalne ožje sredine, ki je najbližja oddajtni postaji. Deloma zaradi neizbežnega stalnega dialekta, deloma tudi zaradi nekih ponavljajočih se manir v podajanju, udomačenih pač v določenem stalnem okolju. Vendar so dosedanje izkušnje pokazale, da problem sodelavcev s širšega geografskega področja ni nerešljiv. Nastope izvenfljubljanskih razrednih kolektivov je mogoče združiti s šolskimi izleti, mogoči so posnetki na magnetofonski trak tudi izven Ljubljane in končno je uprava Radio Ljubljane pripravljena, da v takih primerih prispeva k zadovdljitvi materialne strani. Dosedanji in novi sodelavci, ki bodo pripravljeni pomagati pri izvedbi letošnjih programov, se bodo v tehničnih in materialnih vprašanjih sporazumeli z odsekom za šolske oddaje pri Radio Ljubljani direktno, deloma eventualno tudi na podlagi informativnih objav v tisku (Radijski tednik, Prosvetni delavec, Pionirski list).
Slednjič je konferenca obravnavala še pripravo poslušalcev na šolske emisije. Čeprav je okvirni načrt oddaj vsaj do neke mere sestavljen ob primerjavi s šolskim učnim načrtom, vendar posamezne oddaje večkrat prehitevajo ali pa zamujajo dobo obravnavte določene snovi na posameznih šolah. Kot primeren izhod je zamišljena predhodna objava dispozicije radijske ure v zgoraj navedenih listih, tako da se učitelj in učenci po potrebi lahko nanjo vnaprej pripravijo.
V splošnem je torej konferenca izzvenela v težnji k tesnejšemu aktivnemu sodelovanju mjed ljudmi v uredništvu, pred mikrofonom in pred zvočniki. Če se bo letos posrečilo te vezi poglobiti, bodo gotovo vse tri skupine prišle na svoj račun, še bolje kot doslej. Jože Rupnik
POZDRAV TOVARIŠEM IZ ZAPADNE NEMČIJE
Prosvetni delavci Slovenije pozdravljamo zastopnike sindikalne organizacije zapadnonemških prosvetnih delavcev Gewerkschaft Er-ziehung und Wissenschaft, ki se mudi v Jugoslaviji od 15.—28. t. m. z željo, da bi ta prvi stik prispeval k utrditvi miru in mednarodne solidarnosti delavskega razreda.
Združenja prosvetnih delavcev Slovenije
PROGRAM
RADIJSKIH ŠOLSKIH UR
POČITNIŠKI PEDAGOŠKI TEČAJI
Kmalu po začetku šolskega leta bo Radio Ljubljana spet vključil v svoj program radijske šolske ure. Razdelitev oddaj ostane ista kakor je bila doslej. Čas oddaj pa lahko spremenimo v primeru, če nam bodo šole pravočasno sporočile, kateri čas bi bil za večino primernejši.
Tako bodo tekle oddaje za nižjo stopnjo (za štiri razrede osnov, šole) ob ponedeljkih od 15.30 do 16. ure in ob torkih od 11. do 11.30 ure, ko bomo ponedeljkovo oddajo ponovili; za višjo stopnjo (za nižje razrede gimnazij) pa ob torkih od 11.30 do 12. ure in ob sredah od 17.30 do 18. ure (ponovitev). Le prvo gimnazija sko oddajo (24. t. m.) bomo ponovili ob 15.30, ker jo lahko prenesemo na kasnejši čas šele po 1. oktobru, ko prične naša postaja z neprekinjenim popoldanskim sporedom.
Letos nameravamo organizirati radijske šolske ure tako, da bomo za vsako stopnjo menjavali polurne (z eno temo) in mešane oddaje (z dvema ali več temami). To je poizkus, ki naj ga kritika poslušalcev oceni. Na ta način želimo zajeti več tem in eventualno tudi popestriti program. — Tako bomo dajali v polurnih oddajah režijsko zahtevnejše stvari v obliki slušnih iger ali reportaž — bodisi iz zgodovine NOB, prirodopisa, literature, potopisov in za male nekaj pravljic. V mešanih oddajah bomo dajali vzgojne teme, zemljepisne, zgodovinske, prirodo-pisne slike, odgovore na prirodopis-na vprašanja, zdravstvene teme, slike iz naših obratov, zanimivosti iz tehnike, folklorne, literarne oddaje, (slovnične bodo zajete večinoma v oddaji »V jezikovnem mlinu«) in pa mesečni koledar, v katerem bomo opozarjali na važne zgodovinske dneve v narodni in kulturni zgodovini, na dogodke v javnem življenju, na važnejše termine v šoli itd.
Podroben program za meseca september in oktober, s kratkimi tezami k posameznim oddajam, bo sledeč:
Za nižjo stopnjo:
22.	septembra: »Vedež« (Finžgar); iz knjige bo otrok črpal bogastvo duha in z njeno pomočjo si bo bolje služil svoj kruh.
28. septembra: a) »Novi součenec«; vzgoja k tovarištvu;
b) »V živalskem vrtu«; namen živalskega vrta in kako naj si ga ogledujemo.
6.	oktobra: »Zgodba o veverici Rjavki«; ljubezen in razumevanje do živali, ko se je veverica borila za svoje gnezdo.
13.	oktobra: »V Slovenskih goricah«; zemljepisna slika; položaj, lepota in bogastvo zemlje, ljudje in njih jezik, trgatev;
b) »Odgovori na prirodopisna vprašanja« (odgovarja prof. Polenec): kdo je najboljši popotnik, kako je z »vojaki« pri mravljah; ali žabe samo regljajo.
20.	oktobra:	»Med mostiščarji«; v
medseboj povezanih slikah bo podana graditev novega kolišča, tovariška pomoč mostiščarjev in trdincev, lov na divje živali, medsebojni odnosi ljudi.
27.	oktobra: a) Kdor se ne umiva...; navajanje otrok na higieno;
b) »Babica pripoveduje pravljico«.
Za višjo stopnjo:
23.	septembra: a) »S pesmijo začnimo«; nekaj pesmi in glasbe.
b) »Sličice s počitnic«; otroci pripovedujejo o svojih počitniških doživljajih.
30. septembra: »Pravljica o Aminbe-ku«; slušna igra, ki poudarja moč resnice.
7.	oktobra:	a) »Koledar za mesec
oktober«;
b)	»Pomen in delo mednarodne organizacije Rdečega križa (v tednu RK);
c)	»V jezikovnem mlinu«.
14.	Oktobra:	»Ob 500 letnici mesta
Celja«; reportaža o zgodovinskem in kulturnem razvoju Celja.
21.	oktobra: a) »S splavom po Drini od Višegrada do Peručca«; reportaža; z železnico do Višegrada s karakternimi in naravnimi zanimivostmi pokrajine; s splavom po Drini preko brzic in skozi kanjone; življenje splavarjev; zgodovinske znamenitosti; spremembe na Drini z zgraditvijo hidrocentrale pri Zvomiku.
b) »Odgovori na prirodopisna vprašanja« (odgovarja prof. Polenec).
28.	oktobra: »James Cook na Tihomorskem otočju« (potopis v obliki slušne igre. James Cook (18. stoletje) sin revnega kmeta postane slavni angleški pomorščak in odkritelj. — 1788. 1. potuje na Tahiti, na povratku obide New Zealand, odkrije Cookovo pot; 1772. 1. vodi drugo ekspedicijo in prvi objadra zemljo od
tečaji mnogo primernejši in da so bolj privlačni prostovoljni od obveznih tečajev.
Oglejmo si še drugo vprašanje, ki je povezano s prvim, vprašanje učiteljeve oziroma profesorjeve rasti med šolskim letom. Rekli smo že, da smo po končanih študijah tudi v prejšnjih »rednih« pogojih študira-nja čutili, da je "bilo naše znanje, ki smo ga pridobili v šoli, za delo v življenju pogosto problematično ali preskromno. To velja dvakrat v današnjih pogojih, ko zaradi izrednih razmer in potreb po osvoboditvi niti pri rednem, niti pri izrednem študiju tečajnikov sama kvaliteta podanega in prisvojenega znanja pa tudi zahtevnost pri izpitih ni bila vedno na višini. Vemo pa tudi, da rabi učitelj zlasti v prvih dveh, treh letih največ pomoči in podpore za svoje praktično delo. Na uradnih in društvenih študijskih sestankih smo mnogo študirali in diskutirali. Vse premalo pa smo svojo pomoč nudili posamezniku. Morda je v tem tudi napaka naših društev, ki so vse bolj registrirala število predavanj, predelanih člankov, prisotnih članov etc., kakor pa zasledovala delo in razvojno pot posameznih tovarišev in tovarišic. Vendar pa so ponekod, več na srednjih kakor na osnovnih šolah, že gojili sistem dela s poedi-
nimi mlajšimi tovariši, in so pri tem. dosegli prav lepe uspehe.
Vsi pa bomo morali odslej bolj' skrbeti za to, kateri naših mlajših. tovarišev potrebuje več in resnejše pomoči, kakor jo lahko dobi na splošnih tečajih ali ob pomoči mentorja. Napačno bi bilo, če bi jih prepustili času in se otresli svoje tovariške dolžnosti z mislijo, da bo ta. ali oni itak izpadel iz učiteljskih vrst, čim bo dovolj novega kadra. Cut tovarištva in odgovornosti pred skupnostjo zahteva, da se pobrigamo za njih, čeprav je seveda v prvi vrsti dolžnost upravitelja in inšpektorja, da objektivno in kritično presodi, ali rabi tak tovariš bodisi metodično pomoč, ter ga predlaga v odgovarjajoči tečaj. Za take tovariše pa bi tečaji bili res obvezni, ker ljudje, ki zaupajo svoje otroke učitelju lahko tudi upravičeno zahtevajo, da je učitelj za svoje delo primerno usposobljen.
Tako se počitniški pedagoški tečaji povezujejo s celoletnim delom in medsebojno pomočjo ter seveda, individualnim ter kolektivnim študijem v celoto, iz katere bo prej ali slej — odvisno od podpore, ki nam jo bo nudila družba in od naše lastne volje in prizadevnosti — izstopil jasen lik ljudskega učitelja.
V. C.
Pedagoški tečaji in
Navadili smo se že na to, da vsako leto pred šolskimi počitnicami z zanimanjem preberemo obvestila o številnih pedagoških tečajih, ki se bodo vršili med šolskim odmorom. Poleg tečajev, ki nam v letih po osvoboditvi pripravljajo in vzgajajo mlad učiteljski naraščaj, sta letos združenji učiteljev in profesorjev že drugo leto organizirali splošne pedagoške tečaje. Bili so letos združenji učiteljev in profe-vah udeležencev, pa so tudi vsebinsko ljudi zadovoljili in jim dali spodbudo za novo delo. Ta oblika dela je poleg rednega celoletnega izpopolnjevanja oziroma izobraževanja zlasti mlajšega kadra na naših šolah važno vprašanje, ki ga je vredno premotriti ter storiti primerne ukrepe za njegovo izpopolnitev.
Svet za prosveto in kulturo LRS je za letošnje počitnice razpisal vrsto obveznih tečajev za učitelje in vzgojitelje, ki rastejo brez rednega šolanja in še niso položili diplomskih in strokovnih izpitov. Poleg tega je letos VPŠ pripravila poglo-bitvene tečaje, za diplomirane absolvente VPŠ. Pozabiti tudi ne smemo tečajev za strokovne učitelje strokovnih šol in defektologe, ki sta jih organizirali Združenji ter »obveznih« fizkulturnih tečajev za mlajše diplomirane učitelje, ki jih bomo še posebej omenili.
Vrednost tečajev dobiva svojo globino in vsebinsko bogastvo, v kolikor je pogojena in družbeno-poli-tično utemeljena. Mislim, da tega ne moremo odrekati tečajem, ki ljudem pomagajo, da si bodo pridobili kvalifikacijo za izvrševanje družbeno tako odgovornega dela, kakor je učiteljevo delo v šoli in izven nje, ali vzgojiteljevo delo z mladino. Vsi, ki smo se šolali redno, smo šele v živem delu po končanih študijah spoznali, da nam je šola dala samo osnove ter nam tako omogočila, da smo lahko študirali pozneje samostojno in svoje znanje izpopolnjevali, bogatili in razširjali, pa nas še kljub temu iz dneva v dan življenje neusmiljeno postavlja pred dejstvo, da nam še manjka na vseh konceh in krajih. Zato štiritedenski tečaji, pa naj bodo za predhodni ali diplomski izpit, ne morejo in ne smejo biti mlademu človeku merilo, ki omogoča prijavo za izpit, temveč le kontrola njegovega dosedanjega dela ali opozorilo, kaj je treba predelati in v katero problematiko se mora poglobiti. Sto in sto mladih tovarišev, ki so resno študirali in opravili že vse izpite, mi bo to potrdilo. Gledano z družbenega stališča je to edino pravilno, ker študij, pa naj bo redni ali izredni, mora človeku ustvariti pogoje, ki mu omogočajo poznejše izpopolnjevanje. Zato se mi tudi zdi, da bi bili v sedanjih pogojih, ki so vendar že dokaj boljši od onih iz prvih let po osvo-
zahoda proti vzhodu med M'1 in 78" Južne širine in s tem potrdi, da obliva Antarktiko ledeno morje; tretjič se poda na pot 1778.1., da najde severni prehod med Tihim in Atlantskim oceanom, pluje okoli južnega rta Afrike na New Zealand, najde Cookov in Herveyev arhipelag in pride preko otoka Hawaii vzdolž obale Kanade in Alaske do Vzhodnega rta Azije, od koder se zaradi težke plovbe vrne na Hawaid, kjer ga domačini ubijejo. — Naša oddaja bo prikazala njegovo pot po Tihem morju.
Po tem programu se lahko pedagogi orientirajo — kateri stopnji učencem bodo oddajo nudili, po danih pripombah pa bodo otroke lahko nanje opozorili ali po potrebi pripravili — uvedli.
Prosili bi samo še ponovno za kritike oddaj, ki bodo uredništvu Radia Ljubljane dobrodošle.
Radio Ljubljana
dvig učiteljeve rasti
boditvi, premalo resni, če ne bi pred opravljanjem diplomskega izpita zahtevali od učitelja ali vzgojitelja, da dovrši osemletno obvezno šolsko izobrazbo, t. j. nižjo srednjo šolo, kar vendar zahtevamo od učenca, ki se gre učit n. pr. za mehanika. Po osvoboditvi je minilo že lepo število let in večerne gimnazije so v tem času omogočile tisočem naših delovnih ljudi, da so pridobili tisto, česar jim ni dala stara krivična družba, če so le imeli voljo in čutili notranjo potrebo po izobrazbi.
Praksa je pokazala, da so tečaji, ki jih organizira Društvo učiteljev in profesorjev, zelo dobro obiskani in privlačni. Tako je bilo n. pr. na ljubljanskem tečaju nad sto petdeset udeležencev, na mariborskem pa okoli dve sto, ki so prišli, iz vseh krajev Slovenije, čeprav so bili povezani s tem tudi precejšnji stroški. Kaj jih je pritegnilo? Nekaj jih je gotovo privabil sam izbor predavanj, ki je bil dokaj posrečen, kar nam kažejo za Ljubljano pismene izjave udeležencev ter njihovi predlogi za tečaj v naslednjih počitnicah. Še več — in to mislim je. bilo najvažnejše —- pa jih je gnal na eni strani čut odgovornosti do družbe, ki nam zaupa vzgojo svoje mladine ter do lastnega strok, društva, ki si je za svojo nalogo vzelo dolžnost dvigati raven svoj ega članstva in mu pomagati s tem pri njegovem poslanstvu, na drugi strani pa želja po znanju in zavest svobodnega in ponosnega državljana, ki hoče svoje delo kvalitetno dvigniti in poglobiti.
Nimamo sicer točnih podatkov, koliko prosvetnih delavcev, predvsem učiteljev, je bilo v letošnjih počitniških tečajih, toda samo nekaj številk bo zelo poučno in nazorno prikazalo hotenje in prizadevanje našega učiteljstva, ob katerega se včasih nekateri ljudje tako radi obregnejo. Oba splošno - pedagoška tečaja v Ljubljani in Mariboru sta zajela nad 350 prosvetnih delavcev, tritedenskega pedagoškega tečaja v Splitu se je udeležilo 14 učiteljev iz Slovenije, dočim so tečaji VPŠ za bivše redne in izredne slušatelje imeli 161 udeležencev. Neobveznih tečajev za predhodni diplomski ter diplomski izpit za učitelje-tečajnike se je udeležilo '247 mladih učiteljev, vseh tečajev za vzgojitelje pa 136 vzgojiteljic-tečajnic. Razen tega je obiskovalo dva tečaja za učitelje gospodarskih in gospodinjskih šol 40 tečajnikov, štirinajstdnevni tečaj za učitelje predvojaške vzgoje pa 32 udeležencev, dočim je imel dvodnevni fizkulturni seminar 120 obiskovalcev. To so tečaji, za katere imamo podatke. Če prištejemo še tečaj Učiteljskega pevskega zbora s 160 udeleženci, dobimo visoko število 1260 tečajnikov. Pri tem pa še vedno nismo upoštevali tečajev, ki jih je priredila Ljudska prosveta (knjižničarski 30, igralski 35 učiteljev) —. in raznih okrajnih tečajev, v katerih je bil tudi precejšen odstotek pro-sventih delavcev, niti številnih prosvetnih delavcev, ki so velik del svojih počitnic posvetili delu v kolonijah in dnevnih letovanjih.
Odprto pa nam ostane vprašanje obeh »obveznih« fizkulturnih tečajev, ki sta bila odpovedana zaradi premalega števila prijav. O vrednosti in pomenu fizkulture ni potrebno govoriti ponovno. Podčrtal jo je pred nedavnim tudi CK KPJ, učitelj pa jo je občutil in razumel vedno, toliko bolj v današnjih pogojih, če je pravi ljudski učitelj. Vzroki o pomanjkljivih prijavah za ta tečaj so bržčas v tem, da ljudje čutijo večjo potrebo po strokovno-politični izpopolnitvi, da prevladujejo in to zelo občutno v naših vrstah danes žene -matere, da bi bili najbrž 14-dnevni
Tečaj v
Mariborsko Pedagoško društvo je počitniški tečaj dobro pripravilo. Ožji odbor je izbral teme, ki posegajo v sodobno problematiko in zanimajo vsakega prosvetnega delavca. Predavatelji so se temeljito pripravili, vodstvo pa je teze posameznih predavanj dalo v 120 izvodih razmnožiti, da bi tečajniki laže sledili in diskutirali. Izkustva v tečaju so^pa pokazala, da so se udeleženci tečaja znali vse premalo okoristiti z obširnimi dispozicijami. Diskusije so bile šibka stran lanskega tečaja, pa tudi letos — kljub tezam — ni bilo opaziti napredka. V anketi je nekdo ob koncu tečaja napisal; »Predavanja so bila dobro izbrana in podana, a diskusija je bila vsekakor preskromna. Vodja tečaja tov. Vrane je pozival k besedi zlasti nas podeželske učitelje, a kaj ko nimamo dovolj poguma! Mi mlajši po izkušnjah1 smo si obetali mnogo več, ker smo računali, da se bodo kresale misli starejših praktikov. A tega ni bilo.« Tudi drugi so izjavili, da »ne upajo v debato«, ker se ne čutijo »dovolj sigurne«. V splošnem je pismena anketa pb koncu tečaja pokazala veliko zadovoljstvo, žal je liste izpolnilo le 25 udeležencev. — Tudi za telesni blagor je bilo poskrbljeno: uprava Dijaškega doma je dala na razpolago lepe sobe, kar je vse plačal Republiški odbor. Hrana v mestni menzi (110 din dnevno) bi pa lahko bila boljša. Nekateri udeleženci iz bolj oddaljenih krajev so prosili za podporo, ki je pa prireditelji zaradi pomanjkanja denarja niso mogli dati. Prihodnje leto bo treba tudi to bolje urediti.
*
Prireditelji so po lanski udeležbi 80 poslušalcev bili presenečeni, ko risalnica bivšega učiteljišča prvi,dan ni mogla zajeti niti polovice udeležencev. Predavatelj tega dne, sekretar MK KPS tov. Vlado Majhen, je moral posredovati, da smo takoj dobili večjo dvorano v Strmi ulici, ki jo je napolnilo 200 poslušalcev.
Tov. Jančič je pozdravil navzoče v imenu sindikata, tov. Vrane pa je razložil program tečaja glede na lanske želje in potrebe ter prikazal kontinuiteto z lanskimi predavanji, letošnja pa hočejo poseči še globlje v anketno problematiko.
Vodilno predavanje tov. Majhna je z analizo prehodnega obdobja od kapitalizma k socializmu odlprlo poslušalcem širok pogled na pravilno razumevanje
Mariboru
naše pedagoške preteklosti, na vlogo NOB za šolstvo In na pravilni odnos šolnika do sedanjosti. Ugotovitev, da~ šola in vzgoja danes za sodobnim procesom družbene preobrazbe zaostajata, je glasen memento vsem, da pogumno stopijo v akcijo za ideološko in vsebinsko izboljšanje šolstva in vzgojstva. Prevzgoja zaostalih plasti našega ljudstva (tudi vzgojiteljskih kadrov!) je važen ukrep, če hočemo, da bo šlo šolstvo z razvojem. vsaj vzporedno, če že ne more prednjačiti. To upravičeno želijo in zahtevajo množice delavskega razreda.
Diskusija je odobravala Majhnove korekture Smidove in Jankovičeve kritike slovenskega predvojnega pedagoškega delovanja. Tov. Miloš Ledinek pa se je dotaknil lika novega socialističnega človeka (tudi vzgojitelja), ki zahteva razgledanost, iskrenost in doslednost do progresivnih idej današnje stvarnosti. Zato je pravilna metoda dela v izobraževanju in vzgajanju nujna zahteva.
Predavanje predsednika mariborskega Sveta za prosveto in kulturo tov. F. Ferlinca o moralni vzgoji je globoko poseglo v oblikovanje značaja socialističnega človeka, ki mu je tuja vsaka dvoličnost in hinavščina. Označil je 5 glavnih nalog za delo na vsaki šoli: socialistična morala naj bo odlika vsakega učitelja in profesorja, zato naj bo boj proti dvoličnosti neizprosen; spoznavanje fizičnih im psihičnih posebnosti otrok je nujno, organiziranje življenjskih situacij v razrednem kolektivu pospešuje socialno ravnanje; odnos do otrok in mladine naj postane toplejši; skrb za izvenšolsko delo je še vedno važna naloga vzgojiteljev.
Diskusija je posebno podčrtala osebno odgovornost za pravilno moralno vzgojo, ki zadolžuje vsakega učitelja in profesorja. Pri pouku »moralke« bi naj prevladale pozitivne strani, zato bo treba ta pouk previdno, izvajati.
Tov. prof. Šilih je v referatu o tehniki utrjanja in preverjanja pri pouku podal koristne smernice za dobro premišljen učni akt. C e zahtevamo od učenca znanje, moramo storiti vse, da se to znanje kot učivo učencem dobro posreduje in nato tudi temeljito utrjuje-ter (pravilno preverja.
Diskusija je načela problem narekovanja in sestavljanja dispozicij, ki so kot miselne opore potrebne. Le da bi jih znali učenci sami sestavljati — vsaj v višjih razredih! Potem narekovanja ne bi bilo treba.
Predavanje tov. prof. Matka o novejših psiholoških smereh in preučevanju otrok pri nas je sprožilo vrsto problemov, ki nas čakajo: poglobitev v življenje otroka 'in pravilno ocenjevanje njegovega ravnanja. Videti je treba motive dejanja, ne pa samo simptomatično beležiti prestopke in pojave! Vsekakor važna ugotovitev za obravnavo disciplinskih prestopkov, ki se navadno obdelajo zelo površno brez ugotovitve! zakaj se je delikt zgodil? Matične liste naj zamenjajo točnejša opazovanja.
Tov. prof. Zgonik je na osnovi novega učbenika za zgodovino v 3. in 4. razredu osnovne šole prikazal ideološko problematiko pri pouku zgodovine v osnovni šoli in nižji gimnaziji. Prvič po osvoboditvi je nekdo na konkretnem (Nadaljevanje na J. sti*ani>
Horvat Izidor:
NA OBEH KONCIH PREHODA ALI KAKO JE S TEŽAVAMI PREHODA IZ OSNOVNE ŠOLE NA GIMNAZIJO
(Konec)
5. Velika je razlika med osnovno šolo in gimnazijo v metodi pouka in učenja.
O tem vprašanju se je nemara še največ razpravljalo, vendar ne kaže, da smo prišli v tem pogledu kaj prida naprej. Resnica je, da obstaja razlika v metodi dela, vendar pa ne korenini le v subjektivnem činite-Iju. Obidimo tokrat vprašanje boljših ali slabših metodikov in ugotovimo, da zahtevata vsebina in oblika dela na gimnaziji drugačno metodo. Težave prehoda iz osnovne šole v gimnazijo pa se zaostrujejo prav zaradi dveh tako različnih metod, med katerima ni položnega in utrtega prehoda.
V osnovni šoli tvorijo učenci s svojim učiteljem razredni kolelctiv z izrazito strnjenostjo vseh elementov učno-vzgojnega procesa. Učitelj je tesno povezan z učenci in se trudi z vsemi raz-(položljivimi sredstvi In prijemi, posebej še zlasti tudi z individualnim ukvarjanjem, da učencem snov razloži in ponazori, da jo razumejo in si jo v večji ali manjši meri osvoje. Stalno je z učenci, do podrobnosti jih pozna z vsemi njihovimi vrlinami in napakami, s sposobnostmi in okornostmi. Iz nekega domačega, familiarnega okolja pa postavimo nato učenca v nov svet z njegovimi neznankami in ugankami. Strnjeni pouk z enim učiteljem zamenja razkosan
predmetni pouk z večimi, često z mnogimi učitelji, ki daje vsak zase poudarek svojemu predmetu in se poslužuje svojstvene metode. Tu največkrat res ni časa za »malenkosti in podrobnosti«, podajanje je bolj ali manj katedrsko; neumevanju in neznanju lekcije pa sledi — da se poslužimo dijaškega žargona — cvek.
O naši metodi pouka ter tu in tam pa, ne da bi posploševali, lahko rečemo, da je še vse preveč formalistična in ver-balistlčna, manj pa nazorna z uporabo elementov politehnične izobrazbe.
S prestopom učenca v gimnazijo se pa ni spremenila le metoda pouka, ampak tudi metoda učenja. Dočim se osnovnošolski učenec nauči vsega v šoli, prihaja v gimnaziji do vse večje veljave dijakovo samostojno delo, učenje doma. Tukaj se srečujemo s perečim pedagoško-didaktič-nim vprašanjem: kako se učenci in dijaki uče. Učenje ima pač svojo metodo in na šolnikih je, da učence nauče učiti se. (Glej dr. Iva Šegula: »Boj za znanje — Popotnik št. 8-9-10 iz leta 1949!)
Pri obliki in metodi pouka pripada zelo važna vloga učbeniku. Kazno je, da je delo z učbeniki metodično pomanjkljivo tako na osnovni šoli kakor na gimnaziji. Potrebna je metodično kvalitetnejša raba uč-
benika kot važnega učnega sredstva pri pouku in učenju. Vprašanje je, ali naš učenec in dijak zna uporabljati učbenik in kdaj smo ga navadili učenja iz učbenika? In vprašanje je tudi, ali zna koristno rabiti učbenik učitelj? Res pa' je tudi, da nam poleg splošne in specialnih metodik manjka tudi teoretična obdelava metodike dela z učbenikom. (Izjema — Andoljškova razprava o rabi prirodopisnega učbenika v osnovni šoli v Sodobni pedagogiki.)
6. Najvažnejši činitelj pri učnem procesu je učitelj.
Iz razlogov, ki smo se jih tukaj dotaknili in še drugih, je raven naše šole po vojni zdrknila nekoliko navzdol. Eden izmed prvenstvenih in bistvenih razlogov za to pa je občutno pomanjkanje učnega kadra in pomanjkanje kvalifikacije velikega dela učnega kadra.
Učiteljske vrste so se zelo skrčile. RaznUah šolstva je zahteval več in več šolnikov. Vkljub temu pa je velik odstotek in to boljših prosvetnih delavcev odšel na druge položaje in poklice. Drugi del kadra pa se je pomikal navzgor v razne višje šole in druge ustanove. Pri tem pomanjkanju je najkrajšo potegnila ravno osnovna šola. Kaj čuda, če je tako nastopilo osiromašenje osnovne šole, to je tiste šole, ki je temelj šolsko-izobraževalne zgradbe. Zrahljajmo temelje in zamajala se bo vsa zgradba. Statistika nezasedenih šol in uč-
nih mest izza zadnjih let bi nam to osiromašenje nazorno prikazala. Tako razredčene vrste osnovnošolskega učiteljstva ob vseh naporih niso mo-; gle ustvarjati čudežev.
Pomanjkanje kadra je še danes občutno, kar seveda ni in ne more biti brez kvarnih posledic za učne uspehe. Ce pomislimo, da bi naj bilo maksimalno število učencev v razredu osnovne šole ne nad 35 in ne nad 30 v gimnaziji in primerjamo z današnjim stanjem, bomo zopet za korak bliže k razumevanju trditve o tesni povezanosti vseh odprtih vprašanj v sočasni šolski problematiki in potrebe nijhovega postopnega in istočasnega reševanja. Vsekakor bi bilo delo n. pr. v I. razredu gimnazije lažje in uspehi boljši in da težav prehoda ne bi čutili v tolikšni meri, ako bi šteli ti razredi namesto 45 in še več le po 30 dijakov.
Na ustanovnem kongresu združenja učiteljev je minister Rodoljub Colakovič takole podčrtal vprašanje kvalifikacije učiteljskega kadra: »Važno je vprašanje izobrazbe naših učiteljev, solidnost znanja, njihova splošna kulturna in ideološka zgrajenost. Imamo mnogo mladih učiteljev, ki so se šolali v skrajšanem roku in v tečajih, zato je splošni nivo njihove izobrazbe nižji — to pa je resen problem — kajti za reševanje problemov naše šole potrebujemo solidno podkovane učitelje.« (Prosv. delavec od 1. V. 1952.)
Samo po sebi pa se razume, da mora biti zlasti še vodstveni kader na ustrezni višini v svoji splošni kakor tudi stro-kovno-ideološki izobrazbi in podkovanosti za vodenje odgovornih poslov in v pomoč kadru v pedagoški praksi.
Če se pri tem še dotaknemo napačnega naziranja in prakse, ki je izganjala učitelj a .iz učilnice kot napak tretiranega aktivista k vsemu
drugemu delu in s tem k zanemarjanju šole in lastnega strokovno-ideološkega izpopolnjevanja, bomo-videli, da tudi to ni moglo mimo-brez kvarnih posledic. V. tej zvezi naj zopet citiram besede ministra Čolakoviea, ki je rekel istotam: »Osnovno in glavno učiteljevo delo je v šoli...«
Prav tako niso bili brez kvarnih posledic za učiteljevo delo materialni in delovni pogoji in še niz drugih okoliščin, kakor med drugim zdravstveno stanje učiteljstva, feminiza- 1 cija poklica itd.... in ne nazadnje kakopak tudi moralni lik šolnika z njegovim čutom dolžnosti in odgovornosti, pa odnosa in zalaganja pri delu.
7. Materialni pogoji našega šolstva so bili in so še dokaj nezadovoljivi. Objektivnih težav je še veliko. Koliko je bilo uničenih pošlo- t
pij, inventarja, učil, knjižnic itd___
Kakšno je še danes marsikje stanje zgradb in prostorov in kakšno je pomanjkanje prostorov! Z velikim razmahom šolstva in z dvigom števila šolske mladine ni šla v korak kolikost in ustreznost prostorov in zaostajali so tudi materialni pogoji ter politehnična in druga učna sredstva. Prav ob pojavu nižjih gimnazij se je pojavilo vprašanje šolskih prostorov v vsej ostrini.
Predolgo bi bilo naštevanje vseh pomanjkanj materialno-tehničnih sredstev za uapešno učno delo. S kakšnimi težko-
Tečaji za učitelje in profesorje strokovnih šol
Prirejanje raznih tečajev z namenom strokovno, pedagoško in ideološko izpopolnjevati svoje člane, je brez dvoma ena najvažnejših nalog naših združenj. Zato je tudi Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije sklenilo prirediti kratek počitniški tečaj. Republiški odbor je v ta namen pozval vsa svoja društva, da pošljejo predloge glede tematike, kraja in časa tečaja. Pri tem je stal na stališču, da je pri strokovnem šolstvu glede strokovnega izpopolnjevanja toliko najrazličnejših potreb in želja, poleg tega pa za večino strok tako malo stalnih učiteljev in profesorjev, da večje število posebnih tečajev v ta namen ne pride v poštev. Prav tako ni imelo smisla prirejati posebnih tečajev za izpopolnjevanje strokovnega znanja učiteljev in profesorjev, ki na strokovnih šolah poučujejo splošne predmete. Ti se lahko namreč, kljub nekoliko drugačnemu delu na strokovnih šolah, priključijo k tečajem, ki jih prireja Združenje profesorjev.
Po analizi tega stanja in na podlagi predlogov s terena, ;se je republiški odbor odločil, da organizira ciklus predavanj za ideološko in pedagoško izpopolnjevanje vseh učiteljev in profesorjev strokovnih šol in s tem nadaljuje delo, ki ga je s prirejanjem sličnih tečajev pred leti začel tedanji Komite za strokovne šole. Poleg tega pa naj bi se organiziral izpopolnjevalni tečaj za kovinarsko, lesno, oblačilno in čevljarsko stroko, prvenstveno za učitelje strokovnih predmetov na šolah za učence v gospodarstvu.
Glede časa so se prav tako pojavile določene težave in je prišel v poštev le že kar tradicionalen termin za strokovne šole: začetek septembra. Za mesto tečaja je bila iz organizacijskih in materialnih razlogov izbrana samo Ljubljana.
Nadaljnje težkoče so bile z organiziranjem prijav za tečaj, kajti industrijske šole še sedaj niso vključene v naše Združenje, na večini ostalih strokovnih šolah pa poučuje minimalno število stalnih predavateljev. Poleg finančne, organizacijske in strokovne podpore, nam je tudi v tem priskočil na pomoč Odbor za strokovno šolstvo Sveta za prosveto in kulturo LRS, tako da je poziv dobila vsaka šola in je bil povabljen na ta način na tečaj vsak stalni ali honorarni predavatelj katere koli strokovne šole.
Pregled prijav za tečaj, ki je bil izvršen v začetku avgusta, mesec dni po poteku prijavnega roka, nam je pokazal
(Nadaljevanje z '2. strani)
primeru kritično osvetlil zgodovinsko dogajanje z ideološke ..plati. Ugotovili smo, da mora biti učitelj glasnik progresivnih zgodovinsikh sil, ne pa »nepristranski« registrator suhoparnih dogodkov brez ideološke vsebine! Dokazal je, da je »Zgodovina za osnovne šole« zelo pomanjkljiva, zato bo treba v bodoče pri knjigah zavzeti kritični odnos glede a) snovne pravilnosti, b) psihološke prepričljivosti in c) idejne zahtevnosti.
Diskusija je posegla tudi v metodične probleme zgodovinskega pouka, ki jih je A. Žerjav reševal v posebni knjigi že pred 15 leti.
Predavanje tov. prof. Stražarja je poslušalcem predočilo vrsto pomanjkljivosti v pouku slovenskega jezika v osnovni šoli in nižji gimnaziji. Prikazal je materinski jezik kot najmočnejši, najnaravnejši in najbolj neposreden či-nitelj v šolski vzgoji in pri razvijanju učenčeve osebnosti. Opredelil je funkcijo slovnice, branja, spisja in pravorečja ter je zagovarjal učiteljev čustven odnos do predmeta. S tem v zvezi je razkril tudi veliko zbirko hudih napak iz šolske prakse.
V diskusiji je ostalo zaradi pomanjkanja časa nerešeno vprašanje ostrega, strogega odnosa do neznanja s pomočjo drakoničnih ukrepov (»šrekšus«),
Tov. prof. Kunstelj je pouk fizike 3. in 1. razreda nižje gimnazije pokazal z eksperimenti v 2 in pol urah in to s prav preprostimi sredstvi, dosegljivimi v vsaki šoli. Diskusija je poudarila, da so taka predavanja- praktikom zelo potrebna in so zanje še posebno hvaležni.
Predavanje tov. Šegule je zaradi njegove obolelosti odpadlo, vendar je
čarni se je morala boriti naša šola in kakšno je bilo njeno osiromašen j e tudi v tem pogledu, nam osvetli dejstvo, da nismo imeli zvezkov, svinčnikov, krede itd., da smo ponekod uvajali zopet šolske tablice. Z občutnim zboljševanjem razmer se sporedno že -dviga kvaliteta dela in učni uspehi.
Okrog predlogov za rešitev vprašanja prehoda
Najbolj stopa v ospredje uvedba nekega čudežnega V. razreda. Ne le, da je predlog v nasprotstvu s črko in duhom osemletnega obveznega šolanja, temveč ne bo imel praktične vrednosti. Tudi ni jasnosti in soglasja, kakšen naj bi ta V. razred bil, s kakšnimi učenci, predmetnikom in učnim načrtom. Ali naj bo ta razred res le pripravljalnica za gimnazijo- s posebnim učnim načrtom in predmetnikom, ali normalen V. razred z normalnim učnim načrtom za višje razrede osnovne šole, ali z onim za nižje razrede gimnazije; ali je obvezen za vse učence, ali le za slabše učence.
V kolikor bi uvedba petih razredov na osnovnih šolah bila stvarno znatna olajšava za gimnazijo, bo na drugi strani občutna obremenitev osnovne šole.
Nadaljnji predlog je še daleko-sežnejši in predlaga vzpostavitev sporednih višjih razredov na osnovni šoli. Tako bi postala tudi nižja gimnazija povsem izbirna šola. Po kakšnem kriteriju pa se bo vršila
razmeroma slabo sliko. Od nad 300 stalno nameščenih učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije, da najmanj toliko honorarnih niti ne štejemo, smo prejeli komaj dobrih 100 prijav. Za strokovni del tečaja pa sta le oblačilna stroka z 112 prijavljene! in kovinarska z ;ll prijav^ Ijenci komaj izpolnili pogoje, za lesno stroko pa je bilo le 5 in za čevljarsko stroko samo 2 prijavi! Število prijav je nekoliko narastlo, ko je bilo naknadno objavljeno, da bodo prevozni stroški v celoti povrnjeni. Izgleda pa, da se je precejšen del tistih tovarišev, ki kljub temu niso prišli, ustrašil celo minimalnih stroškov za prenočišče in prehrano (160.— din dnevno v internatu Gradbenega tehnikuma v Ljubljani).
Drugače je treba motriti situacijo glede prijav za strokovni del tečaja, kajti v poštev so prišli predvsem honorarni predavatelji, ker stalnih skoro ni. To so večinoma obrtniki, Industrijski mojstri, tehniki itd., skratka ljudje, ki imajo vsak svoje poklicne obveznosti. Vendar imamo vtis, da so tudi vodstva posameznih šol premalo popularizirala tečaj.
V prizadevanju, da še to stanje iziboljša, je republiški odbor Združenja stopil v stik z Obrtno zbornico LRS. Ta je bistveno pripomogla, da je število prijav za strokovni del tečaja doseglo vsaj minimalno stopnjo in da se je število prijavljencev za prvi del tečaja dvignilo.
Prvi del tečaja je obsegal ciklus predavanj, ki so se začela 1. IX. t. 1. na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, s predavanjem tovariša Toneta Klemenčiča iz gospodarskega sveta LRS, o značilnostih našega sedanjega ekonomskega sistema. Predavatelj je v zgoščenih besedah odlično predstavil poslušalcem vse bistvene poteze naše ekonomike in s kratko karakterizacijo dosedanjih obdobij . naše ekonomike pokazal na organično povezanost našega sedanjega ekonomskega sistema s celotnim razvojem izgradnje socializma pri nas.
Isti dan je bilo na sporedu tudi predavanje -tov. dr. Mihe Potočnika o naši upravni ureditvi. To predavanje je v mnogočem izpopolnilo predstave naših učiteljev in profesorjev o že izvršenih in še predvidenih spremembah na področju izgradnje naše ljudske oblasti.
Naslednji dan je bilo najprej predavanje tov. Ivana Bertonclja, sekretarja Odbora za strokovno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS, o sedanji fazi razvoja našega strokovnega šolstva. Tov. sekretar se je posebno zadržal pri novih predpisih o strokovnih šolah in o vajencih, ki so bili izdani pred nekaj tedni in pomenijo bistveni napredek v naši šolski in socialni zakonodaji.
S prav takim zanimanjem so udeleženci tečaja poslušali tudi naslednje predavanje, v katerem je tovariš prof. dr. Žlebnik, kot prvi v zgodovini naše pedagogike nakazal glavne smernice za proučevanje psihologije učencev strokovnih šol, predvsem industrijskih in vajeniških. Splošna želja je, da bi bil celoten referat čimpreje objavljen v tisku, ker bo služil za izhodišče pri zbiranju materiala za psihologijo naših doraščajočih izučenih delavskih in obrtniških kadrov.
Zadnji dan, 3. IX. t. 1. je bilo najprej na sporedu predavanje tov. Zorna Jožeta, predsednika Združenja učiteljev Slovenije, o vlogi prosvetnih delavcev v sedanjem obdobju. Predavanje bo veliko pripomoglo k razumevanju in razčiščevanju raznih perečih vprašanj, s kateri-
kratko poročilo tov. Albina Horvata odlično zamašilo vrzel. Številni poslušalci —■ interesenti za pevski pouk — so spoznali važne elemente za uspešen pouk.
Zadnji dan je tov. prof. Teply seznanil udeležence tečaja z varstvom prirod-nih in kulturnih spomenikov ter jim je z vso toplino svojega strokovnega znanja približal muzej kot nepozaben doživljaj.
Med tednom sta ekskurziji v HC Mariborski otok in v TAM posredovali tečajnikom velike napore delavskega razreda za boljše življenje nas vseh.
Ob zaključku je vodja tečaja tov. E. Vrane povzel vodilne misli, ki jih moramo uresničiti že v novem šolskem letu. Tov. prof. Švare je izrazil zadovoljstvo tečajnikov in je predlagal nekaj tem za bodoče leto. Tov. Pokržnik pa se je v imenu udeležencev zahvalil prirediteljem za organizacijo in vodstvo uspelega tečaja.
'*
Maribor se je z letošnjim tečajem afirmiral spet kot pedagoško žarišče, ki bo tudi v bodoče privabilo številne svoje prijatelje k poglobitvi svojega pedagoškega naziranja in ravnanja. Tudi drugi bodo radi sledili, zato je /bil utemeljen klic ob slovesu:
»Na svidenje — prihodnje leto!«
T. V.
izbira; ali: kateri učenci bodo ostali v višjih razredih osnovne šole in kateri bodo imeli dostop na gimnazijo?
Drugi predlogi, kakor strožji kriterij ocenjevanja in zahteva po ustreznejših predmetnikih in učnih načrtih, so umestni in jih je treba realizirati.
Iz tega članka bi sledili naslednji zaključki za omiljenje ostrine prehoda iz osnovne šole v gimnazijo:
1.	V smislu osemletnega obveznega šolanja tvorita osnovna šola in nižja gimnazija kot splošno izobraževalna vseljudska obvezna šola celoto, zato naj se združita, če že ne v upravno-organizacijsko, pa vsekakor v pedagoško celoto tako na podeželju kakor v mestu.
2.	Nižja gimnazija nadaljuje z delom tam, kjer je osnovna šola nehala ne le v kontinuiteti učnega gradiva, marveč naj naslanja v določeni meri tudi obliko in metodo dela na njeno prakso vsaj v I. razredu v cilju postopnega prehajanja k oblikam in metodam predmetnega pouka. (N. pr. več sorodnih predmetov poučuje isti predmetni učitelj ali profesor.)
3.	Nižja gimnazija ne pripravlja učencev le za višjo gimnazijo, marveč je njena družbena vloga v dviganju kulturno-prosvetne ravni delovnega človeka. Dobi naj tej njeni
mi se tudi učitelji in profesorji strokovnih šol dnevno srečujejo pri svojem šolskem in izvenšolskem delu.
Za zaključek je bilo predavanje univ. prof. dr. Gogale o načinu dela pri sestavljanju specialnih metodik za strokovne predmete. Tu so naši strokovni učitelji in profesorji dobili dosti novih navodil in pobud za začetek sestavljanja prispevkov za specialne metodike, oziroma za nadaljevanje ponekod že začetega dela.
Med tečajem sta bili na sporedu dve ekskurziji:	ogled Litostroja in ogled
Radia Slovenije.
Dne i., 5. im 6. septembra je bil drugi del tečaja, katerega namen je bil v glavnem podati strokovnim učiteljem najvažnejša strokovna in pedagoška navodila za poučevanje strokovnih predmetov v smislu novih učnih načrtov in na podlagi po inšpekcijah ugotovlejnih pomanjkljivosti. Strokovna predavanja so vodili večinoma strokovnjaki iz vrst pomožnih inšpektorjev, pedagoška predavanja pa je imel tov. prof. Janez Tomšič.
Prvega dela tečaja se je udeležilo 146 učiteljev in profesorjev naših strokovnih šol, drugega dela pa 55, od tega 8 za čevljarsko stroko, 13 za kovinarsko stroko, 16 za oblačilno stroko in 18 za lesno stroko, kljub temu, da so bile prijave dokaj večje.
Čeprav je zgoraj navedeno število udeležencev L dela tečaja napolnilo predavalnico, nas to ne more zadovoljiti. Najslabše pa se je v tem oziru odrezala Ljubljana, ki od nad 350 učiteljev in profesorjev strokovnih šol ni dala na tečaj niti 30 %, čeprav tu odpadejo vsi materialni izgovori.
Od nad 140 strokovnih šol LRS je bilo v tečaju zastopanih le 37 šol, od tega 25 šol za učence v gospodarstvu in
V letošnjem poletju se je slovensko muzejstvo razširilo z muzejem cerkvene umetnosti na blejskem otoku, kovaškim muzejem v Kropi in z novim arheološkim oddelkom Mestnega muzeja v Ljubljani, ki je bil odprt javnosti 2. avgusta 1952. Slovenski .muzejski razvoj v širino kaže, da postajajo muzeji podaljšana roka znanosti, prosvete in šolstva, ko nadaljujejo njihovo delo s predmetnim ponazorejevanjem. To delo je potrebno zaradi modernega življenja, kjer naraščajoči vsakdanji tempo slabi človekovo sposobnost za dojemanje govorjene ali tiskane besede, ki jo morajo izpopolniti ali tudi nadomestiti ponazorila s predmeti samimi. Tako prihajamo vzporedno z vse večjo mehanizacijo dogajanj v nujno dojemanje novih dognanj in pridobitev po nazorni poti razstav, ki se izražajo v svoji najvišji obliki z muzeji.. S temi sodobnimi nalogami so končali muzeji svojo nekdanjo vlogo specialnih kabinetov ali institutov in stopili v osredje vsega znanstvenega, umetniškega, prosvetnega in šolskega življenja kot splošne izobraževalne ustanove. Zaradi tega je prav, da javnost njihovo delovanje spremlja podobno kakor spremlja življenje drugih ustanov.
Mestni muzej v Ljubljani (Turjaški dvorec, Gosposka 15) je bil do organizacije novega arheološkega oddelka naša najpomembnejša razstava stilnega pohištva od gotike do biedermeierja. Razstava pohištva je upoštevala poleg Ljubljane tudi splošni razvoj in je s tem dobila posebni umetno obrtni in kulturnozgodovinski pomen za čas zadnjih 400 let, ker druge sorodne trajne razstave v Ljublj.ani nimamo. Pri organizaciji arheološkega oddelka je Mestni muzej ljubljanski prevzel nalogo, da poda sliko najstarejšega človeka na območju Ljubljane, potem ko je Narodni muzej, z izborom tipičnih najdb zlasti z Barja in iz Emone ustvaril v svoji stalni razstavi posrečeni prerez najstarejše kulture na slovenskih tleh. Naloga arheološke razstave se je od razstave pohištva bistveno ločila po tem, da je morala nova arheološka izhajati od obstoječe in ustrezajoče
vlogi ustrezen učni načrt, ki naj upošteva organsko in pedagoško celovitost osnovne šole in nižje gimnazije v sistemu osemletnega obveznega šolanja, tekom katerega si pridobe učenci zaokroženo znanje.
V mestih naj ima paralelke razrede s potrebno diferenciacijo v predmetnikih v pogledu jezikov.
4.	Z zboljševanjem delovnih pogojev, moremo in moramo zahtevati od šolnikov kvalitetnejši pouk in od učencev kvalitetnejše učenje ter trdnejše znanje. Iz tega pa sledi, da se moremo posluževati tudi strožjega kriterija ocenjevanja v osnovni šoli, toda že od I. razreda naprej in ne šele v IV. razredu.
Kakor imamo za defektno deco pomožne šole, tako bi morala nositi pač osnovna šola breme določenega odstotka slabše nadarjenih in astu-dijskih tipov otrok v času njihove šolske obveznosti, v kolikor jih še ne morejo prevzeti specialne vzgojne ustanove.
Morda smo se iz povedanega prepričali o resničnosti trditve, da je vprašanje prehoda iz osnovne šole v gimnazijo le element celokupnosti naše šolske problematike, da ni izolirano in da je prehodnega značaja. Če bomo iz te perspektive gledali nanj in se ne bomo prenaglili v reševanju, ga bomo dobro in pravilno rešili v korist našega šolstva in njegove družbene funkcije.
samo ,1 industrijska šola (Litostroj)! Ali morda za preostale šole tudi velja izgovor, ki nam ga je za svoja dva profesorja poslala neka šola, češ da za njiju tečaj ne pride v poštev, ker sta nekaj sličnega obiskovala že pred dvema letoma? Ali se pri nas v tem času res ni ničesar izpremenilo? Izgleda, da v zavesti nekaterih naših tovarišev res ne veliko! Prav neoficielni in prostovoljni značaj tečaja je naj lepše merilo, koliko je kdo pripravljen k stalnemu dvigu in napredku in koliko ne! Prav ‘tako težko razumemo nekatere šole in prosvetne forume, ki so v času tečaja. imele razne konference, popravne izpite itd. Ali tega ne bt mogli odgoditi za dan ali dva, saj je bil čas tečaja točno objavljen v časopisju In saj se pouk na strokovnih šolah prične šele okrog 15. septembra.
Tudi število prijavljencev za strokovni del tečaja, še bolj pa resničnih obiskovalcev, nas ne more zadovoljiti, kljub že nakazanim drugačnim pogojem. Značilno je n, pr., da se tečaja ni udeležil niti eden od 6 prijavljenih honorarnih predavateljev kovinske stroke v Ljubljani. Prav v tej smeri bo treba v bodoče več delati, za kar je že zagotovljena vsa pomoč Obrtne zbornice LRS. Izražena je bila namreč želja samih honorarnih strokovnih učiteljev, ki so bili na tečaju, da bi se organiziral daljši strokovno izpopolnjevalni tečaj po posameznih strokah, ki pa bi moral po mnenju tov. pomožnih inšpektorjev zajeti veliko večje število ljudi, če hočemo, da se bo izboljšala kvaliteta pouka na naših šolah za učence v gospodarstvu v korist napredka našega socialističnega gospodarstva.	S.
splošne arheološke razstave v Narodnem muzeju, medtem ko je starejša razstava pohištva podala vprav njegov splošni razvoj. Zato je bila prirodna naloga novega arheološkega oddelka, da za območje mesta Ljubljane prilagodi in poglobi splošno podobo iz Narodnega muzeja, jo obdela predmetno v skladu z dosedanjimi znanstvenimi dognanji ter jo pedagoško opremi, da bo obiskovalec razstavljene predmete razumel in doživel.
Za ta namen so bili uporabljeni severni .prostori v prvem nadstropju Turjaškega dvorca. Dosedanje 4 sobe so bile predelane v eno, pred zidanimi stenami postavljene nove in v teh napravljene primerno visoke niše, ki nadomeščajo razstavne vitrine ter so spredaj zastrte s steklom, zadaj z zelenosivim plišem in so električno razsvetljene. Topla barva novih sten, stropov in tal ter dnevna električna razsvetljava ustvarjajo zelo popolno prostorno enotnost, kjer so električno razsvetljene razstavne niše dekorativno poudarjeni del sten in D. Klemnčičeva podoba Barjanov ter R. Debenjakova starih Slovencev dekorativni zaključki osi v prostorih, ki jih varujeta pred praznino podij z rimsko stavbno keramiko in emonskim meščanom ter vitrina z zgodnje srednjeveškimi glinastimi posodami. Vtis razstavnih prostorov z dekorativno razstavljenimi predmeti je blizu vtisu gledališkega odra, ko se zastor dvigne in preden nastopijo igralci; torej vtis pričakovanja, ki pa mu za slovesnost manjka dostojanstvenosti, ker je dekorativnost prostorov in razstavljenih predmetov le preveč blizu dekorativnosti osvetljenih trgovskih izložb. Obiskovalci bodo zaradi tega vtisa s prostori gotovo zadovoljni in prijetno razpoloženi za oglede ali doživetja, vendar izven arheološkega oddelka, ne pa razstavljenih predmetov, ki so enotnosti prostorov podrejeni ter niso njihova sredina.
Ni naš namen in tudi ni tu pravo mesto za obravnavanje posameznih muzejskotehniških prijemov v novem arheološkem oddelku. Ugotoviti pa je treba, da je razstavljalec z umetno razsvetljavo v nišah poizkusil obiti najtežje muzejiskoraz-stavno vprašanje, to je vprašanje vitrin. Pri tem je izločil dnevno svetlobo kot prirodno osvetljavo za povprečne muzejske predmete in jo nadomestil z umetno električno, ki je potrebna za posebne predmete n. pr. za manjše umetnine iz zlata, srebra, dragih in poldragih kamnov ter izdelkov iz teh, kakor so n. pr. geme, da se s poudarjeno osvetljavo uveljavijo fine podrobnosti; poleg tega tudi za posebna ponazorila kakor so reliefi, diagrami ali biotopi, posebno s pretiranim višinskim merilom in z za oko preslabo dosegljivo globino. Umetna svetloba ima tako v muzejih nalogo, da stopnjuje nazornost ter se vprav po tem loči n. pr. od gledališča ali trgovske izložbe, kjer ustvarja .svetloba določeno razpoloženje. Da je električna razsvetljava slabša od dnevne smo dobro videli pri otvoritvi arheološkega oddelka, ko je zlasti rimska rdečkasta keramika rumenila, je bron toliko bolj svetlikal čim plemenitejše je patiniran in je svetlobni blesk ubijal izvirno črnino zlasti prazgodovinske keramike; is tem pa tudi predmetno izvirnost, ki je znanstveno predpogoj za vsako muzejsko razstavo. Izvirnost temne prazgodovinske ali rimske sigilatne keramike in plemenitost patine bi prišla lepotno bolj do izraza pri 'dnevni kot pri električni osvetljavi; dokaz za to najde vsakdo, če primerja istovrstne predmete v arheološkem oddelku Mestnega in v arheološki razstavi Narodnega muzeja. Ker je muzej ustanova, ki apelira na najširšo javnost, je
Napačni muzejsko ~tehnični prijemi?
Arheološki oddelek v Mestnem muzeju v Ljubljani
muzejiskotehnično važno kako omogočiti ekskurzijam, da bodo optično zajele predmete, ki jih vodnik razlaga. Če se zadovoljimo z idealnim najvišjim številom ekskurzistov 20 — čeprav jih je dejansko 40—50 — je vprašanje kako bo n. pr. v rimskem oddelku moglo istočasno 20 obiskovalcev gledati en predmet in ga_ v resnici tudi videti. Ta prostorna težava izhaja iz zmanjšanja razstavnega prostora z novimi stenami in je nastala zaradi ateljejskega ali kabinetskega pojmovanja muzeja ter brez upoštevanja, da je znanstvena in prosvetna ustanova, ki mora biti sposobna, da 'sprejme najmanj 20 obiskovalcev z vodnikom, ki morejo optično dojeti obravnavani predmet.
V muzeju naj bo središče prostora razstavljeni predmet v svoji izvirnosti in sposobnosti za splošno doživetje in spoznavanje. V novem arheološkem oddelku so razstavljeni predmeti krasilni inventar razstavnega prostora, ki mu umetna razsvetljava delno omejuje izvirnost in mu namestitev otežkoča povprečno potrebno uporabljanje. Obiskovalca seznanja z gradivom troje legend v obliki naslovov za poglavja v knjigi, To ne zadostuje brez ozira na dejstvo, da je ena legenda (Rimska doba okoli 450 po n. št.) napačna, ker je razstavljeno gradivo vprav iz zgodnje cesarske dobe in pa ker rimske Emone kot take 450 po n. št več nimamo. Muzej kot znanstvena in prosvetna ustanova naj razlaga razstavljene predmete z besedilom, zemljevidi, risbami itd. na podoben način kakor razlaga neko gradivo spremni tekst v knjigi; se pravi ga razjasni in uvede v zgodovinsko gledanje. Z legendami in drugimi raz-stavnimi pripomočki postane današnji muzej govoreča in neha biti nema ustanova, kar je bil nekdaj. Zal manjkajo poleg legend vsak zemljevid z arheološkimi najdišči v območju Ljubljane, relief ali skica z lego in razprostranjenostjo rimske Emone ali prometnih sredstev. Gledalec je prepuščen samemu sebi in se ne znajde v prevladujoči razstav-Ijem keramiki, ki se vrsti v podolžnih nišah podobno kot so nameščene slike v galerijah. Razlika med keramiko in bronom na eni ter sliko na drug! strani je v tem, da keramika m. bron govorita z obliko in funk-C1J0, ki ista jo opravljala v skupnosti s človekom, ki jo mora pokazati vprav legenda, medtem ko deluje slika kot umetnina avtonomno- torei sama. Klemenčičeva slika pove o malo, Debenjakova o sta-
Ve?Ci?. nič* tak0 da iu ni mogoče smatrati za ponazorilo človeka
w^nk-Za ok5asje Prostora. Skrb za krasilni značaj prostorov bo tudi verjetno vzrok, da se ni načelo vpra-sanje legend, ki je gotovo težko, a edjivo na račun dekorativnosti in v konst nazornosti.
Novi arheološki oddelek Mestnega
stavn^rlpl bJUbljani je Prirodni se-tavni del krajevnega muzeja. Kra-
lriuzeji Ponazorujejo svojstve-
naJ ^n^p0teze kraja od prirod-nosti do kulturnosti in najdejo lastni značaj iz razmerja krajevnih pogo-iev do človekove dejavnosti. Da to dosežejo, bo organizator muzeja pri-p,r?vl1 .tekst — podobno kakor film-ski režiser scenarij - z upoštevanjem vseh razvojnih značilnosti Po tem bo zbiral gradivo za razstavo in uredil ustrezne legende ter razstavne pripomočke od skic do zem-Ijevidov itd. Zaradi barjairske in emonske razstave v Narodnem mu-^ morala arheološka razstava v Mestnem muzeju nadaljevati razstave iz Narodnega muzeja z gledišča krajevnih razvojnih posebnosti in človekovega življenja. Namesto tega imamo v arheološkem oddelku Mestnega muzeja novo splošno,-a žal dosti bolj revno razstavo kot je v Narodnem muzeju, tako da je novi arheološki oddelek mestni ljubljanski predvsem po upravi, medtem ko je po vsebini ljubljanska arheologija pri vsem značaju splošnosti najbolje podana v Narodnem muzeju.
Dekorativnost in predmetna razstava zahtevate v muzejih sorazmer-ja, kjer ostanejo razstavljeni predmeti središče razstavnih prostorov. Na blejskem otoku se je razstavno gradivo uporabilo za dekorativno opremo prostorov in ne za predmetno podajanje določenih vprašanj. V arheološkem oddelku Mestnega muzeja ljubljanskega pa je dekorativnost tako prevladala, da je ostalo ob strani vprašanje legend, razstavnih pripomočkov ter gradiva, ki bi pri že obstoječi splošni arheološki razstavi v Nar. muzeju nadrobno govorilo o najstarejši Ljubljani.
Muzeji so v veliki meri namenjeni šolstvu in prosveti. Prednje vrstice so napisane z namenom, da povabijo prosvetne delavce k besedi kako ustrezajo posamezni muzeji potrebam šole in prosvete. Ko bodo prosvetni delavci spoznali, da so muzeji dejanski pomočniki pri njihovem delu in ko bodo s svojimi izkušnjami v naših muzejih prožili muzejskim tovarišem pomoč pri muzejskih pedagoških prijemih, bo mogoče muzejska vprašanja reševati -ustrezneje in po pedagoških potrebah. Izkušnje šolskih in prosvetnih obiskov v arheološkem oddelku Mestnega muzeja ljubljanskega bi mogle prednja izvajanja potrditi ali izpreminiti in s tem pomagati pri izobraževalnem delu, ki je skupno znanosti, šolstvu, prosveti, spomeniškemu varstvu in muzejem.
Franjo Baš
j
O ANGLEŠKEM ŠOLSTVU
(Iz razgovorov z našimi gosti)
Sistem angleškega šolstva se v marsičem razlikuje od našega. Šolska obveznost je od petega do šestnajstega leta. Od 5. do 12. leta hodijo otroci v osnovno šolo (Primary school); v teh letih imajo zelo veliko ročnega dela. Po končanih izpitih v osnovni šoli gredo 'sposobnejši (okrog 25%) v šolo, ki je podobna naši klasični gimnaziji (Grammar 'sehpol). Kdor ne zadosti izpitom za take vrste šol, odnosno ga 'starši ne nameravajo dati v tako šolo, vstopi v šolo, ki se imenuje Modem secondary school, ki je sicer tudi splošno izobraževalna, pa je manj zahtevna in nima ne latinščine in ne grščine; iz te šole je vstop na univerzo težak in le izjemen. Ti dve vrsti šol vzgajata dijake od 11. do 18. leta starosti. Vsa leta je možen prehod iz ene vrste v drugo; tisti, ki pozneje pokažejo sposobnosti, lahko gredo v Grammar school; tisti pa, ki v tej ne morejo napredovati, odhajajo v manj zahtevne šole. Dalje so še seveda razne tehnične in druge strokovne šole, ki absorbirajo kakih 25 % dijaštva. Za učitelje osnovnih šol so posebne šole (Training schools for schoolteachers), ki trajajo večinoma po 2 ali tudi po 3 leta; v te šole vstopajo dijaki po končnem javnem izpitu v Grammar schools (pri teh izpitih izprašuje posebna komisija, ki ni sestavljena iz učiteljstva domačega zavodah V Angliji je še precejšnje pomanjkanje učiteljev; prva leta po vojni so si tudi tam pomagali s krajšimi tečaji za vzgojo učiteljskega naraščaja; pravijo, da se niso posebno obnesli.
Da je nevoščljivost tisti prst, ki kaže na vsakogar, komur se bolje godi, je tudi naša vas živo potrdila. Ko je učitelj v socialističnem družbenem redu dobil zasluženo mesto, ko ga je ljudska oblast prevedla v tisti plačilni razred, ki mu po znanju, službenih letih in prizadevnem delu pripada in ko je s pravično roko tudi njegovim otrokom dodelila primerne doklade, se je marsikje utrnil zavisten pogled.
Predsednik občinskega ljudskega odbora je ob vinski kapljici, s poudarkom izjavil: »Učitelju moramo na vsak način določiti pravilnejšo plačo. Kaj je vendar to? Naš učitelj z ženo učiteljico in s štirimi otroki živi kot mali grof. Stanovanje in kurjavo ima zastonj, vrta in šolske njive ne plačuje. Ali je potrebno, da ima kar dva otroka v gimnaziji? Toliko šolanih ljudi ne potrebujemo. Zraven pa še poglejte, kakšen je ta naš učitelj! Le spomnimo ise na bivšega upravitelja, ki je bil z nami, ko smo sedeli ob litrih ter pili in peli. — Torej, našemu učitelju bomo morali znižati plačo, posebej pa še za počitnice, ko nič ne dela. Penzije sploh ne sme nikoli dobiti...«
Joj, če bi nevoščljivost gorela, bi ves svet zgorel v njenih plamenih!
Vaščani ob gostilniški mizi strmijo, oči se jim na široko odpirajo. »A tako? Sedaj šele vemo, zakaj je ta naš učitelj' tako natančen. Otroci ne smejo doma ostajati, še na Te-lovo in Križevo in ob drugih krščanskih praznikih jim drži šolo. Seveda, saj je zato dobro plačan. S tečaji, pevskim zborom in z igrami se ne ukvarja zastonj. Vse mu nese.«
Hvala vam, predsednik občinskega odbora! Hvala vaši nevoščljivosti, ki tako brezobzirno razsipa neraz-položenje do učitelja vaših otrok!
*
Po gostilniški mizi se cedi vino in predsednik še vodi besedo: »Poglejte možje! Kaj' pa šolski sluga? Tudi sluga je grof. Mi plačujemo njegove otroke. Štiri ima. Vsakemu odrinemo na mesec po tri tisoč dinarjev. Računajte! Tri tisoč dinarjev krat štiri! Zraven pa še njemu stalno plačo! To vam povem, da bomo takoj v nedeljo prišli na sejo in vse to uredili. Predlagam, da se šolskemu slugi plačuje mesečno po tisoč pet sto dinarjev in zraven naj se mu pusti v brezplačen najem še šolska njiva. Ze to je več ko dovolj!«
Odborniške glave se majejo. No, v nedeljo pridemo k seji...
*
Na sončni strani šolskega poslopja se kopiči kurivo za zimo. Zadruga vestno skrbi za pravočasen dovoz. Okrajni ljudski odbor je po oddelku za prosveto nakazal 45 m3 drv. Skladovnica izkazuje šele 29 m3.
»Dovolj! Ustavite dovoz!« zapove dopis predsednika občinskega ljudskega odbora kmetijski zadrugi. Zakaj vendar? Predsednik utemeljuje: »Upravitelj je še od lani prihranil nekaj drv in zato jih letos ni treba toliko. Mi potrebujemo denar drugje. Kriti moramo stvarne izdatke.«
TUdi za to vašo odločbo, predsednik, hvala! Tople šolske sobe ne privoščite niti lastnim otrokom, kaj pa šele drugim. Ne privoščite je vestnim tečajnikom, ki se ob zimskih popoldnevih shajajo v šoli. Ne privoščite je niti igralski skupini, niti pevskemu zboru, ki ise v zimskih večerih vadita v ljudsko-prosvetnem delu. Da je ne privoščite prosvet-
Posebnost njihovih srednjih šol (Grammar schools, Modem secon-dary schools) je ta, da predmetnik ni za vse dijake enoten, pač pa si izbira dijak po svojih sposobnostih razne odseke, kjer je poudarek ali na humanističnih vedah, ali na re-alijah, ali na drugih skupinah predmetov. Druga posebnost je ta, da učence (seveda ne v manjših podeželskih šolah, kjer učijo podobno kot po naših enorazrednicah) ločijo po sposobnostih, (A, B in C oddelek). Najsposobnejši v A oddelku predelajo seveda lahko veliko več snovi; minimum, ki, je potreben za javne izpite po končani šoli, predelajo tudi v C oddelku. Prehod iz enega oddelka v drugega v obe smeri je možen ves čas učenja.
Tretja posebnost je ta, da ne poznajo repetentov; v vsakem razredu so učenci iste starosti. Tako se pri končnih javnih izpitih javijo nekateri le za zelo omejeno število predmetov; s takim končnim spričevalom pa kandidat seveda ne more na univerzo.
Zanimiv je tudi nek poseben način kaznovanja dijakov, o katerem pravijo, da se prav dobro obnese.
Torej: jaz sem proti uvedbi petega razreda. Zakaj? Iz enostavnega razloga, ker sem za to, da gremo naprej in ne nazaji.
Argumentov, ki so bili že objavljeni za navedeno trditev ne bom ponavljal, pač pa jo bom poskusil
nemu delavcu, no, temu se nihče ne čudi.
Res! Če bi bila nevoščljivost ogenj ali voda, bi svet zgorel ali potonil...	-a
Zima bo kmalu tu
Tega se zavedajo občinski ljudski odbori v Knežaku, Novi vasi na Blokah in v Hruševju, ki so že poskrbeli dovolj drv za šolo in za učitelje, vendar tega ne moremo reči za občinske ljudske odbore Loška dolina, Postojna, Pivka, Dolane, Begunje, Cerknica, H. Bistrica, Planina, Rakek, Jablanica, Jelšane in Prem, ki so (premalo mislili na to, da bo treba ogrevati učilnice že čez dober mesec.
Tudi v Postojni
so imeli slovesno otvoritev pouka na osnovni šoli. Na proslavi je bilo precej lepo število staršev, ko so nastopali šolski otroci z ljubkim programom.
Po proslavi so pogostili otroke, ki so prišli prvič v šolo. Gostija je bila v lepo okrašeni šolski sobi, ipri kateri so bili navzoči tudi starši. Pripravile so jo članice AF2 in učiteljice.
Radomlje za napredek svojih šol
Da se ljudska oblast in množične organizacije živo zanimajo za vzgojo naše šolske mladine, dokazuje pogostitev šolskih novincev osnovnih šol Radomlje, Homec in Rova. Članice AF2 terena Radomlje so s prispevkom občine 1. sept. pogostile 45 novincev, ki so ta dan prvič prestopili šolski prag.
Po uvodnem nagovoru šolskega upravitelja iz Homca je mladino pozdravil tudi predsednik občine Radomlje, tov. Semen Ivan, ki je pozval otroke, da se pridno uče in tako dokažejo, da so izpolnili nalogo, ki jim jo je zadal tov. Tito. Učenci, ki bodo uspešno dovršili I. razred ter najboljši učenci vseh šol bodo konec šolskega leta nagrajeni in pogoščeni. Opozoril je učence, da se bo občinski LO Radomlje stalno zanimal za učne uspehe učencev, zato bodo odborniki večkrat obiskali njihove učitelje.
Občina Radomlje se živo zanima za napredek šol ter za dokončno dograditev šol na Homcu, v Radomljah in na Rovah, ki so bile v času okupacije požgane do tal.
NAGRADE
PROSVETNIM DELAVCEM V LJUBLJANI
Ob koncu Šolskega leta 1951/52 je Svet za prosveto in kulturo MLO v Ljubljani nagradil najboljše prosvetne delavce. Na osnovnih šolah je bilo nagrajenih 27 učiteljev s skupnim zneskom 171.000 din, na srednqih šolah 38 učiteljev in profesorjev s skupno 251.900 din, na nižjih strokovnih šolah pa 5 učiteljev s 30.000 din. Poleg tega je bilo učataltjem, ki na vadnici vršijo posebno delo (hospitacije, nastopi, pomoč učiteljskim kandidatom) izplačanih v obliki nagrade kot nadomestilo za posebne osebne dodatke še 52.000 din. Tako je skupna vsota nagrad dosegla preko pol milijona dinarjev, višina nagrad pa je bila od '5000 do 10.000 dinarjev.
Razen tega je Svet za prosveto in kulturo tudi sklenil, da bo nagradil vse člane 'izpitnih odborov pri višjih tečajnih izpitih v letu 1952 in to po 500 din na vsakega rednega dijaka. Ker je bilo v Ljubljani 518 maturantov, so izpitni odbori dobili znesek 256.509 din, katerega so sorazmerno porazdelili med vse člane, upoštevajoč pri tem obseg in težo pri izpitu opravljenega dela.
Nagraditev najboljših delavcev na šolah so predlagali upravitelji oziroma direktorji skupno in sporazumno z učiteljskimi ali profesorskimi zbori — v kolikor so seveda upoštevali navodila Sveta. Pred dokončno odločitvijo Sveta jih je še posebej obravnaval odbor za prosveto, ki je povabil k sodelovanju tudi zastopnike društev. K sodelovanju so se odzvala vsa povabljena društva. Skupen je bil sklep, da bodi merilo pri določanju nagrade odlično šolsko delo, ki Je povezano z izvenšolskim delovanjem. Tako je bilo določenih za nagrado sicer manj pedagoških delavcev kakor prejšnja leta, izbor in kriterij pa sta bila zato verjetno precej boljša in bližja socialističnemu pojmovanju nagrajevanja, kakor tendenca, da nagradimo čim več ljudi, »ker pač vsi delamo enako število ur na šoli«. Morda so se zgodile pri izboru tudi napake, da je izpadel ta ali oni, ki bi nagrado zaslužil. Toda v bistvu je bil kriterij, po katerem je bil izbor izvršen, pravilen.	-ko
Šola pokliče starše in odstrani nediscipliniranega dijaka za omejeno dobo, eden ali dva tedna ali pa več.
Dijaki so v šoli nekako od 9. do 16. ure z enournim odmorom za kosilo. Ob sobotah ne delajo. Domačih vaj nimajo mnogo. Šole imajo svoje kuhinje, kjer dobe oddaljenejši dijaki kosilo po ceni, ki jo starši zmorejo; za revne plača občina. Učbenike daje dijakom šola, po uporabi jih ti vrnejo. Mnogo je telovadbe in športa. Če šola nima svoje telovadnice in igrišča, gredo dijaki en popoldan v tednu na drugo telovadišče.
Na nekaterih šolah .morajo biti profesorji v poslopju od začetka do konca pouka, da bi eventualno nadomestili odsotne tovariše. Učna obvežmost je precej visoka: 28 učnih ur po 40 ali po 45 minut; imajo pa tudi po 33 učnih ur; nadure niso plačane. 2enske moči so za nekako 25 % slabše plačane, kar se jim niti čudno ne zdi; za razlog navajajo, da moški vzdržujejo družino.
Kar se tiče učnega načrta, so učitelji zelo svobodni. Sistem šolstva ni enoten, že po posameznih okrajih (district) so razlike.
Večina šol je državnih, v teh je pouk brezplačen; precej je takih, ki imajo finančno pomoč od države, nekaj je čisto privatnih.
utemeljiti še z novimi momenti, ker ne vidim rešitve vprašanja »kadrov-cev« v petem razredu. Bolezen moramo zdraviti pri njenem glavnem vzroku, ne pa po njenih .sekundarnih simptomih, ker sicer zgrešimo pot.
Povojna leta minevajo in povsod postavljaj^ strožje kriterije. Ni več potrebno — če je kdaj sploh bilo — da bi naše gimnazije in visoke šole »producirale kadre« na tekočem traku. Najnujnejše vrzeli so zamašene in prisiljeni smo, da izbiramo najboljše med najboljšimi in tako je prav. Ni zahteva socialistične družbe, da bi morali (!?) visi državljani doseči isto izobrazbo, ker bi bilo to protinaravno, ampak je njen namen v tej smeri, da v materialnem pogledu omogoči vsem državljanom enako izobrazbo. Zato nam je danes postala potreba po oceni »zadostno« nerazumljiva. Vsakomur je jasno, da bi bilo ob dveh negativnih ocenah (1 in 2) in treh pozitivnih ocenah (3, 4 in 5) stanje v naših šolah bistveno drugačno, ne da bi hotel istočasno trditi, da je to odvisno le od številk — ocen. Zadostno (2) je tista umivalna skleda, kjer si učitelj in. učenec »umijeta roke«, pa če kdo to prizna ali ne — praksa to potrjuje.
Da bi se izboljšalo delo v osnovni šoli, je poleg strožjega kriterija ocenjevanja in drugih važnih pogojev nujno potrebno — v okviru danih možnosti (mislim zlasti na stalnost učiteljev) — tudi to, da prekinemo vendarle enkrat s tako imenovanimi »specializiranimi razredniki«. Vsakdo ima gotovo še v spominu neprijetne konference ob začetku ■šolskega leta, ko se »elementarci« na više organiziranih šolah borijo
za svoje »pravice« ali pa nasprotno, ko stoji učiteljski zbor pred »problemom«, kdo bo prevzel prvi razred, ker g,a ni še nihče poučeval kljub številnim službenim letom.
Kakor vsak predlog ima tudi ta predlog, da naj bi učitelj v osnovni šoli poučeval iste učence skozi vse štiri razrede, pozitivne in negativne elemente. Pri navedenem predlogu pa bistveno prevladujejo pozitivni elementi, kar je razvidno že iz naslednje nepopolne argumentacije:
1.	S tem bi preprečili ozko šablonsko delo v posameznih razredih, ki prehaja ponekod že v pravo obrtništvo.
2.	Učitelj, ki bi spremljal svoj razred od 1. do 4. razreda, bi svoje učence temeljito spoznal, kar bi pomembno vplivalo na učno vzgojno dejavnost v osnovnih šolah.
3.	Delo učitelja bi mogli v vsakem pogledu objektivneje in popolneje oceniti.
4.	Učitelj, ki bi poučeval iste učence skozi vsa štiri leta, bi temeljito premislil, koga bo spustil v naslednji razred.
5.	Tak učitelj bi imel vpogled v celotno osnovnošolsko problematiko.
6.	Imamo tudi učitelje, ki »vedrijo« v učiteljskem poklicu. Tak način dela bi onemogočil, da bi mogli ljudje prikrivati svojo lenobo in nesposobnost v škodo skupnosti.
7.	Tak način dela v osnovni šoli bi končno znatno dvignil, in to avtomatični), učiteljevo težnjo po izboljšanju delovnih metod, dvigal bi njegov pedagoški optimizem, skratka približali bi ise tudi s te strani, ki je najodločilnejša, h kvalitetnemu pouku in s tem h končnemu smotru.
g-e
TRIJE POIZKUSI NA NIŽJI GIMNAZIJI V TRŽIČU
Na gimnaziji so v šolskem letu 1951-52 napravili tri poizkuse.
1.	Vse ponavljalce prvih razredov so dali skupaj v 1 a razr. In uspeh? Izdelalo jie junija 75% (najboljši .razred), po srednji oceni so na četrtem mestu (gimnazija je imela 9 oddelkov), po dosegljivih točkah pa s 83,3% na drugem mestu. Ker se je poizkus obnesel, bodo tudi letos poizkus v 1. razredu nadaljevali, do-čim bodo dijake, ki so si pridobili pravico napredovanja v drugi razred, porazdelili na vse paralelke. Med delom v tem oddelku so opazili, da dijaki niso imeli občutka manjvrednega razreda, da je bila izenačenost med posamezniki večja kot v ostalih paralelkah, da so se mnogi močno razvili. Delo pa je bilo zahtevnejše in močno individualno.
2.	Ostale prvošolce so ločili po kraju šolanja v osnovni šoli, se pravi, da so dali v dve paralelki zgolj učenice osnovne šole Tržič, učence vseh okoliških šol pa zopet v posebno paralelko (1 d razred). Učenci tržiške osnovne šole so dosegli neprimerno manjše uspehe kot učenci iz okoliških šol. Učenci okoliških osnovnih šol imajo najvišjo srednjo oceno na zavodu (2,99), pri vsem tem pa sta bila med njimi še dva iz tržiške osnovne šole, ki sta oba padla in s tem seveda znižala %
uspeha in srednje ocene. Razlika med učenci domače osnovne šole in okoličani je bila zaznavna vse leto. Po mnenju zbora potrjuje ta rezultat mišljenje, da vsi učenci, ki so sicer dovršili 4. razred, ne spadajo v gimnaizjo. Kajti okoliške šole so imele še svoje pete in šeste razrede in so poslale v Tržič samo tiste učence, ki so se že navadili na resno studiozno delo, dočim je tržiška osnovna šola pošlala seveda vse.
3.	Tri oddelke drugega razreda so organizirali tako, da so bili v enem samo dečki, v drugem samo deklice, tretji oddelek pa je imel polovico dijakinj, polovico pa dijakov. Najslabši jie bil mešani oddelek tako po % pozitivno ocenjenih kot tudi po srednji oceni. Čeprav so jim v začetku leta dodelili dva odličnjaka in so sploh enakomerno porazdelili učence po učnem uspehu iz prvega razreda, nima letos razred nobenega odličnjaka. Ker je doba enega leta vsekakor prekratka, si šle ne morejo ustvariti sodbe, ali je ta neuspeh mešanega razreda zgolj slučaj ali pa kaj več.
SAVREMENA ŠKOLA
»Savremena škola« izhaja sedaj že šest let. Njeni naročniki in sodelavci so vzgojitelji, učitelji, predmetni učitelji, profesorji srednjih šol, profesorji višjih šol, univerzitetni profesorji ter kulturni, znanstveni in politični delavci. Iz leta v leto se je »Savremena škola« trudila, da čim bolje izpolni svoje naloge in prispeva k napredovanju naše pedagoške teorije in prakse, v čemer je tudi uspela.
Mnogo truda je letos uredništvo vložilo v namero, da bi moglo objaviti ves material I. kongresa Pedagoškega društva FLRJ. V 1-2 številki so objavljeni skoraj v celoti referati s tega kongresa, v 3-4 štev. je objavljena diskusija na referate v plenumu, v številkah 5-6 in 7-8 pa bo objavljena diskusija na referate sekcij. Tako bo ves kongresni material dostopen šolskim delavcem, katerim je nujno potreben.
Naročnina za S. š. za leto 1952 znaša samo 300 din, kar je točno pplovico tega, kolikor časopis v resnici stane! Uprava časopisa vam bo takoj poslala številke 1-4, ostale pa ko izidejo, čim bo prejela 300 din na čekovni račun br. 1031-9033014.
Naročnina za leto 1953 bo znašala 500 din. Časopis bo za to leto tiskan le v tolikem številu, kolikor se bo javilo naročnikov vnaprej. Zato naj posamezniki in šole ne pozabijo še pred januarjem nakazati naročnine za leto 1953!
*
Sodelujte tudi s članki!
Uprava »Savremene škole« ima na zalogi še nekaj kompletov iz prejšnjih letnikov, ki jih prodaja po ceni, kot je veljala tedaj.
Tako stane komplet za 1947 samo din 60.—;
za 1948 samo din 120.—;
za 1949 samo din 150.—;
za 1950 samo din 150.—;
za 1951 samo din 300.—.
\Jxfy6yld\i, stacsi, ,pcHatdiL miadUte!
ZALOŽBA
V okviru svoje pestre založniške dejavnosti je Mladinska knjiga ustanovila še posebno knjižno zbirko — knjižnico Sinjega galeba — namenjeno predvsem doraščajoči mladini.
Okusno opremljena, ilustrirana z izvirnimi ilustracijami naših in tujih najboljših slikarjev, bo nova knjižna zbirka nudila najboljša dela domače in svetovne mladinske književnosti. Njena odlika pa bo tudi nizka cena posameznih izdaj.
Kot prva knjiga te zbirke izide 1. oktobra t. L Dhana Gopala Mukerdžija
MLADOST V DŽUNGLI
nato slede Toneta Seliškarja
BU/lTOVŠČINJi SINJEGA GACEBA m Enk* “”ga KOJV TIKI IN JAZ
Pripravlja pa se še vrsta kvalitetnih mladinskih del pisateljev: O. Wildea, A. Tolstoja, G. D. Maupassanta, A. Daudeta, C. Dickensa itd.
Knjige knjižnice Sinjega galeba bodo izhajale vsakega prvega v mesecu. Tiskane bodo na lepem papirju z ovitkom v večbarvnem tisku. Za naročnike; ki bodo knjigo naročili pri založbi, je cena 90.— din, kar lahko plačajo tudi z industrijskimi boni (18.— din in 18 bonov). Naročila sprejema založba do 30. vsakega meseca. Naročila in denar pošiljajte na naslov: Mladinska knjiga, Ljubljana, Dalmatinova 6, poštni predal 36, štev čekovnega računa 604-67321-0. Poštnina je vračunana v ceni knjige.
Mladinska knjiga
Poverjeniki pionirskega in mladinskega tiska lahko pri naročilu več kot 3 izvodov odračunajo stroške za poštnino, naročilnice in položnice. Pri naročilu nad 10 izvodov pa tudi eventualne stroške za priporočeno pošiljko industrijskih bonov.
KAJ SE LAHKO PRIMERI UČITELJU NA VASI
Si tudi ti sea peti razred?
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Tel. 45-86. Uprava Dalmatinova 6. Tel. 35-93. Letna naročnina din 300.—. Štev. ček. rač. 604-90321-10
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana