Andrej Koritnik V iskanju izgubljene gotovosti
Milan Dekleva: Reševalec ptic
Cankarjeva založba, Ljubljana 1999
Čeprav je bivanje človekovo na zemlji kratkega daha, je sprehod skozi zgodovino duha nujna, morda celo neizbežna pot mladega človeka, ki mu ves svet leži kot neskončno mnogo pred nogami, kot neizčrpen in nikoli dopolnjen vrelec večnosti. A kakor je resnica telesnega neobstoja oprijemljivo prisotna, tako se v razgledu po duhovnem snovanju, trpljenju, strasteh in neskončnih premišljevanjih o človeški zakoreninjenosti in smislu prikažejo lepe Goetheje-ve besede iz drugega dela Fausta: »Črnilo je strjeno in suho / in čas belino listov je zabrisal; / a vse je tu ...«' Minulosti ni več, kajti neizprosnost trenutkov jih je požrla, a vseeno je nekaj ostalo. In prav zato je srečanje s knjigo svojevrsten pripetljaj, ki bralca nenehno uči brati - pri izkustvu in branju literature se dogaja podobno kakor tedaj, kadar v slovarju iščemo neznano besedo, pa vendar se hkr ati znova in znova učimo pozabljene abecede. Pesnik in esejist Milan Dekleva je tisti slovenski ustvarjalec, ki je s prozno mojstrovino Reševalec ptic zapisal prav takšno knjigo; in ker je vsaka izkušnja /. umetniško izbrušeno in izjemno zahtevno besedo literarne umetnosti, kot je Deklevova, pravzaprav oseben doživljaj, ob Reševalcu ptic nočem sprožiti hitro na zunaj .objektivne' interpretacije, ki bi želela dobre kratke zgodbe prekositi s svojo domiselnostjo, marveč želim premisliti morda najpomembnejšo - sicer duhovno in abstraktno, a v resnici za vsakogar zavezujočo - temo Deklevovih
' Johann Wolfgang < loctbe. Faust, prvi del prevedel in opombe napisal Itožo Vodušek, drugi del prevedla in opombe napisala lirika Vouk. Maribor Založba Obzorja, 1999, str 323.
1 I T K H A T U K A	195
kratkih pripovedi. Kajti dobra literatura ne potrebuje pohval, apologije ali posebnih, umetnostno intoniranih, pa največkrat sami sebi namenjenih razlag brez širših razgledov;2 njene odlike se kažejo v miselnih izzivih, skritih v njej. Reševalec ptic je redka ptica v množični jati slovenske literature, ki kaj takega ne samo omogoča, temveč tudi zahteva.
Slogovne odlike Deklevove knjige so opazne že na prvo oko in na daleč izdajajo pesnika in občutljivega, izbirčnega in natančnega jezikovnega mojstra. Prek neskončnosti jezikovnih izrazil zgodbe v Reševalcu ptic slikajo majhne, nepomembne trenutke človeškega življenja (čeprav se lahko upravičeno vprašam, kaj so veliki trenutki?), ki pa v svoji neznatnosti govorijo o velikih rečeh. V mimobež-nosti običajnega se junaki Deklevovih kratkih pripovedi zavejo nujnosti spremembe svoje eksistence, začutijo željo po smislu, vendar se ob koncu izkaže njihovo upanje za iluzorno, neures-ničljivo in zamočvirjeno v večnem blatu neprilagojenosti, ki so ji zavoljo časa zavezani. Te pomembne misli se v Pogledu nazaj, pogledu naprej utelešajo v dekletovem čakanju na mladeniča, ovešenega z mobitelom, kravato in dragoceno obleko po zadnji modi; ali pri uradnikovi zmoti pri preprostem finančnem računu v Če bi znova preveril račun, če naj naštejem samo dva primera. In ko junaki Deklevovih pripovedi dosežejo razsvetljenje, največkrat postanejo še bolj tuji, še bolj izvrženi, nekatere celo pogubi in za vedno uniči ali jih preobrazi v živali (v Reševalcu ptic. Demonu glasbe in v 7. bliskom v krempljih, to nedvomno spominja na Franza Katko), druge pa - tako kot slovaropisca univerzalnega Slovarja
1 V tem sc najbržc skriva problem (rajne krize literarni' vede, o kateri piše Tomo Virk v ^S zborniku Seminarja slovenskega jezika. literature in kulture (Perspektive leposlovja 111 vede ob njem ob komu tisočletja) Čeprav bi milenaristično občutje lahko ustvarjalo neresnične trditve, da gre nekaj narobe (hognedaj. d.i telo pribaja konce sveta), pa je Virkova misel o kri/i povsem na mestu A vendar je drugo vprašanje, v čem se skriva ta kriza, ki bi zahtevala poseben in v prihodnosti neizbežen, polemičen premislek
196
I. I T I: K A T IJ K A
vetrov v Momlogolomu - pripelje v norišnico. Toda v teh žalostno dopolnjenih usodah sta zadoščenost in gotovost, ki v metaforičnem jeziku umetnosti pripovedujeta o živih problemih sedanjosti in prihodnosti.
Poleg takšnega enotnega razvojnega loka vseh pripovedi si lahko zastavimo še akademsko vprašanje o njihovi zvrstni pripadnosti. Najbližji pojem je kratka zgodba, ki je nedavno dosegla teoretično utemeljitev Toma Virka v Času kratke zgodbe. Gotovo gre za žanr ontološke negotovosti, največkrat napisan prvoosebno brez posebne karakterizacije, ki »dogajanje prav tako lahko stopnjuje proti vrhuncu, izraziti ,krizi' ..., s katero se kratka zgodba navadno tudi sklene, čeprav to ni nujno; njen konec ostaja ,odprt', ni ne fabulativne ne ,metafizične' zaokrožitve, temveč pogosto neka iracionalna nota.«5 Največkrat gre zares zanje, vendarle se od njih pomenljivo razlikujejo. Kratke zgodbe se izkažejo za slikovite upodobitve časa brez smisla, metafizike in resnice, nasprotno pa pripovedi Reševalca ptic vsaj rahlo vodijo v drugo smer preseganja dediščine minulega stoletja, v zmehčan metafizični nihilizem, ki mora imeti svoje meje.
In prav o teh mejah Deklevovo delo nagovarja občutljive bralce. Čeprav je naše bivanje kratkotrajna epizoda v prepletu zgodovine, me položaj človeka v svetu - kakor ga doživljam - vodi v zavezujoč premislek o njegovem vnovičnem samopremisleku in neizbežni ugotovitvi, da ga vsa razrahljanost vrednot, relativiziranje resnic in izpraznjeno nebo mrtvih ali odsotnih bogov peljejo k točki brez vrnitve, tedaj tja, kjer je premišljevanje o čemer koli popoln nesmisel in kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno. Toda človeštvo je v minevanju časa pokazalo, da vsako odsotnost tistega, s čimer utemeljuje svojo eksistenco ali smisel (celo pokojni Anton Trstenjak
$ Cas liralke zgodbe. Antologija slovenske kratke zgodbe, izbral in spremno besedo
napisal 'Iomo Vtrk, Ljubljana Šol Študentska založba (Beletrina), str 299.
I T F. K A T U K A	197
je o tem prelil veliko črnila), kaj kmalu nadomesti z vrsto miselne opozicije, ki znova popravi ali zgradi nove, trdne temelje, brez katerih najbrž človeku ni živeti. V resnici (in ni me sram uporabljati te besede!) ga potreba po izginulem, a nujnem substratu njegovega notranjega miru, nasprotnega razviharjenim preteklim časom, pripelje v iskanje izgubljene gotovosti. Vendar pri takšnih obratih ne gre za preprosto ponavljanje starega, temveč za novo obliko smisla. Danes si morda prizadevamo za »absolutno«, »resnično«, »smiselno«, le da brez avtoritet, ki bi jih zapovedovale. Če govorim o izgubljeni gotovosti, to še ne pomeni, da si želim novega Josipa Vidmarja!4 Najkristalnejši primer postopnega izgubljanja vseh opor je ravno 20. stoletje, ki se je kakor gotska katedrala brez nosilcev postopno sesuvalo samo vase. Ob nasilju, revolucijah, prevratih in vojnah je intelektualno življenje - in to si moramo odkrito priznati - z miselnimi špekulacijami še poglabljalo krizo človekove identitete, to pa je kmalu pripeljalo do nadomestitve realnega z virtualnim svetom (tudi za postmodernizem je značilen simulirajoč virtualni pripovedovalec), utelešenega v veličastnem internetu.'' Ljudje preprosto ne živijo več tukaj in verjamejo lažnemu slepilu o svetu kot globalni vasi - kje pa, svet je globalna vas samo za zaslonom
4	Posledica vsega je tudi razdrobljenost znanstvenih strok, ki so pozabile na skupen izvor človekovega znanja in modrosti. In so usmerjene v obdelovanje ozko omejenega vrtička, kakor bi rekel Voltaire. O nujnosti preseganja takšne zakoličenosti in o odpiranju v medsebojno sodelovanje je dobro premišljeval Luka Vidmar v Mclistovih skušnjavah (Razgledi, 7. "». 1999, št 14/1141, str 21). lire torej samo za drugačen obraz iste zgodbe
5	Tak položaj lahko tudi primerjamo z nenavadno nemočjo besede danes. Vsa opozorila - npr intelektualcev okoli Nove revije, ki so imeli nekdaj izjemno vlogo v opredeljevanju slovenske narodne indentitete - so samo besede, ki se izgubljajo med mnogimi drugimi, so samo besede, ki nimajo moči samo zato, ker so v logiki »anything goes» pravzaprav vse enako vredne, če jih sploh kdo prebere, upošteva in o njih premišljuje Tudi zavoljo tega so spremembe, zakoreninjene v človekovem pozitivnem, brez. cinizma z.ačinjcnmm odnosu do sveta, ki temelji na zaupanju vase, v druge in v ločevanje zrnja od plev, nujne in zaželene Če sprehod najmlajše generacije skozi probleme časa pripoveduje ravno to zgodbo in če se v svojih .utopičnih' mislih ne motim (čeprav je zmota tudi dober vzrok z.i debato) potemtakem premišljevanje o tem ni žalostno zgubljanjc besed Mladi bi preprosto rekli »Dost mam!«
I. I T H K A T I) K A
računalnika in nikjer drugje. Vprašanja o smrti boga in metafizičnem nihilizmu so bila seveda vznemirljiva, a vendarle nevarna, čeprav je nujno vedeti, da se po navadi občutje krize in težav vzpostavlja največkrat v ožjem krogu mislecev, ljudje pa srečno in trdno živijo naprej, ne glede na visokoleteče misli. Znamenja sprememb morda lahko razbiramo v zborniku O božjem bivanju, kjer je v predgovoru zapisano'', da dokazi boga morda kažejo težnjo po zapolnjenju izpraznjenega smisla. To je tehten in upoštevanja vreden argument, ki še bolj pridobi pri svoji veljavnosti ob prvem dokazu pri Anzelmu iz Canterburyja v Proslogionu, kjer »se ne trudim umevati, da bi veroval, ampak verujem, da bi umeval [sic!)«.' Gre tedaj za princip vere, ki si prizadeva za spoznanje (fides quaerens intellectum). Vendar se lahko upravičeno vprašamo, ali dokazi boga zares pomenijo zapolnjevanje izgubljenega smisla, kajti že Dušan Pirjevec je v študiji o bogoiskateljstvu Dostojevskega v Bratih Karamazovih bistro pripomnil, da dokaz za vernika ni bistven, če vera pomeni brezpogojno verjetje. Dokaz v sebi nosi klico racionalnosti, ki je lahko pozitivna ali negativna, zatorej je lahko tudi dokaz boga takšen, s tem pa je odprto vprašanje, koliko racionalen premislek o takšni temi prispeva v iskanju izgubljene gotovosti.
Reševalca ptic lahko umevamo v tej perspektivi, ki je pravzaprav bila že mnogokrat premleta, to pa vnovič dokazuje, da so tudi takšne teme vedno znova aktualne, in še posebno danes, »v stoletju, ki sta ga zaznamovali relativnost in nedoločljivost, torej načeli fizike in ne metafizike«.8 V zgodbi Pogled nazaj, pogled naprej je mladostni japi tipičen primerek takšnega postmodernega sveta, ki bo sosedni blondinki mimogrede »zamašil odtok ljubezni« (str. 23), čakajoče dekle pa lahko razumemo kot trohico želje po spremembi, po koncu tega neznosnega relativizma, divjega posestva predmetov, ki me opredeljujejo kot nenasitnega porabnika, kajti tik pred tragično
'' Urednik zbornika je bil Tomo Virk
An/dm, l'roslogion. V O božjem hiranju. Ljubljana Nova revija (Poligrafi), str. I I * Milan Dekleva, (inezda in katedrale. Ljubljana: l.itcrarno-umctniško društvo Literatura, 1997 (Zbirka Novi pristopi), str 71
I T K K A T IJ K A	199
smrtjo si misli: »Kako malo časa je za mano, kaj vse se mi bo še zgodilo!« (Str. 19) A vendar je njen konec tukaj, ne pretrga zveze z njim; v tem bi lahko videli nemožnost kakršne koli spremembe -gotovost je za vedno izgubljena in vse skupaj drvi navzdol proti neizprosnemu koncu. Toda že v njeni pojavnosti je uresničena možnost, o kateri dobra Deklevova literatura pripoveduje, medtem ko jo ljudje iz mesa in krvi živimo, dihamo, zatorej jo lahko tudi spreminjamo (ali pa ona spreminja nas). Tudi osrednja zgodba Reševalec ptic, zares najlepša in pretresljiva pripoved (v kratkih stavkih brez vejic) o invalidnem dečku, ki postaja reševalec ptic, reševalec tistega, kar je izgubljeno, zato na koncu, po preobrazbi v ptiča, sklene, da je »sreča ... lahka. Sreča je najlažja stvar, kar sem jih srečal. Zdaj šele bom dober reševalec ptic [sic!J.« (Str. 31) V Princih svetlobe želi dekle uresničiti svoje sanje, a ji ne uspe; Za kužno zaveso je katastrofična pripoved o zadnjih sedmih dneh stvarstva; in še bi lahko naštevali, pa bodi dovolj, da bralcu ne bi ukradli vseh užitkov.
Reševalec ptic Milana Dekleve je drobna knjižica, ki jo lahko preberete v enem dnevu, a vendar ne priporočam branja v eni sapi (ki tako ali tako zavoljo pomanjkanja koncentracije najbrž ne obstaja). Skromnost je navadno skrita v malem in mirne vesti zatrjujem, da gre za dobro - čeprav na trenutke težko - literaturo, ki v sebi nosi pekel ali nebo. Je kakor utelešenje Prešernovega Pevca, ki pozna obe plati resnice naše sedanjosti.
200
I. I T l;. K A T I)
K A