DR. IVAN LAH PAVEL KARLIN Letos 18. maja umrli slovenski pisatelj in publicist dr. Ivan Lah ni bil samo ugleden sotrudnik »Kro nike«, ampak tudi upoštevan član tistega prijatelj skega omizja, iz čigar pomenkov in spodbud je pod jetni prvi urednik te revije, pokojni mestni arhivar Lojze Slanovec leta 1933., ob petnajstletnici osvobo jen j a, oživotvoril načrt »v besedi in sliki polagoma zbirati gradivo, da pripravimo tla onemu, ki bo sledeč svetlim vzgledom naših kronistov Vrhovca in Vrhov- nika prvi napisal celotno zgodovino Ljubljane.« In da bomo imeli kaj pokazati in pokloniti tujcem, ki se zanimajo za snovno rast in duhovni razvoj slovenske prestolnice. . . Zato je prav, da se tudi »Kronika« s skromnimi vrstami pokloni spominu avtorja »Bram- bovcev«, svojega sodelavca in idejnega — soustanov- nika. Ivan Lah je bil rojen 9. decembra 1881. v Trnovem pri Ilirski Bistrici očetu Janezu, pomočniku pri dacu, in materi Jeri, rojeni Smole, ki sta se že naslednje leto preselila v Šmarje na Dolenjskem, kjer je pre življal bodoči pisatelj deška leta in vsrkaval s svojo rahločutno dušo ljubezen do zelenih gričev in belih cest, ki jih je pozneje tolikokrat opeval, in do pre prostih a zgovornih vaščanov, katerim je v svojih zgodovinskih dolenjskih povestih, zlasti v Vaški kro niki, postavil tako časten spomenik. Po ljudski šoli Dr. Ivan Lah v domači vasi je napravil še četrti razred na Vrtači v Ljubljani, nato pa gimnazijo. Od tretje do šeste šole je stanoval v Alojzijevišču, kjer je pričel pisateljevati. Po maturi (1903.) se je vpisal na praško Karlovo univerzo, študiral je spočetka slavistiko in klasično filologijo, pozneje pa filozofijo pri Masarvku in pedagogiko pri Drtini. Ves čas svojih visokošolskih študij je tudi pridno pisal. Dom in svet, Slovan in Ljubljanski Zvon so ta leta prinesli mnogo njegovih črtic ter impresionističnih novel in zgodb. Poleg tega je v Pragi predelal Upornike in dovršil Brambovce in Vaško kroniko. Dne 10. februarja 1910. je promo- viral in se nato odpravil na daljne potovanje po slo vanskem svetu, na Poljsko, v Kusijo, v Bolgarijo in Srbijo, odkoder se je vrnil ves prežet s čisto vero v kulturno in politično poslanstvo Slovanov in poln borbenosti . . . Ker kot prononsiran nacionalist v Ljubljani seveda ni mogel dobiti učiteljske službe na srednji šoli, se je za vsakdanji kruhek, pa tudi iz programa, za katerega se je poslej kot pisatelj, publi cist, profesor, predavatelj in organizator boril vse življenje, udinjal novinarstvu, in sicer pri »Jutru« in »Dnevu«, dveh srbofilskih listih (1910.—1914.). Ob izbruhu svetovne vojne so prevratnega žurna- lista dr. Laha takoj zaprli na Ljubljanskem gradu in ga nato dve leti vlačili po avstrijskih internacijskih taboriščih, šele novembra 1916. je bil potrjen k du najskemu domobranskemu polku št. 24, s katerim je poleti naslednjega leta odrinil na bojišče, kjer ga je 19. avgusta tako smrtnonevarno ranila v hrbtenico romunska granata, da je za to rano bolehal vse živ ljenje. Svetli majniški dnevi leta 1918. so ga našli še vedno skoro negibnega v praški vinogradski bolnici, v kateri je — za silo zakrpan vojni invalid — pričakal tudi tako srčno zaželeni in s tolikimi strašnimi žrt vami odkupljeni dan narodnega osvobojenja . . . Nekaj tednov je potem pomagal pri konzulatu SHS v Pragi, nakar se je sredi decembra vrnil v domovino, kjer je najprej do konca šolskega leta 1918./19. po učeval na državni realki. A že so se pokazale zle po sledice neizlečene rane. Moral je na zdravljenje v Ro gaško Slatino, od koder je jeseni krenil v Maribor. Tam je ostal eno leto kot provizorični uradnik za agende humanitarnih občinskih zavodov, krepko pa se je udejstvoval zlasti pri pripravljanju temeljev za sedanjo študijsko knjižnico, pri organizaciji Narod nega gledališča, v uredništvih listov, v tiskarni, v društvih in pri nacionalnih prireditvah. Ko se je septembra leta 1920. vrnil v Ljubljano, je takoj dobil suplentsko mesto na Mestnem liceju, kjer je potem do božiča 1936., ko je težko obolel na srcu, poučeval slovenščino, srbohrvaščino in filozofijo, pa neobvezno ruščino in češčino. V teh letih je še obiskal Dalmacijo (1921.), se udeležil izleta jugoslovanskih novinarjev po češkoslovaški republiki (1922.), letoval dvakrat na Rabu (1923. in 1924., roman v verzih Ga- brijan in šembilija), potoval na profesorski kongres v Skoplje (1925.) in z osmošolkami v Brno in Prago (1931.), kjer se je po naročilu banske uprave mudil tudi leta 1933. — Leta 1925. ga je kralj Aleksan- 242 KRONIKA der I. odlikoval z redom sv. Save IV. razreda, nasled nje leto pa prezident Masarvk s češkoslovaškim re dom Belega orla IV. stopnje. V januarju leta 1936. ga je »Slovansko društvo« v Sofiji počastilo s častnim članstvom. — 1. oktobra 1933. se je dr. Lah poročil s svojo bivšo učenko Božo Jeralovo, hčerko upravi telja hiralnice v Vojniku. 2. oktobra naslednjega leta se mu je rodil sinček Andrijan. Dne 18. maja ob pol devetih zjutraj pa je zaslužni pisatelj, do posled nje ure neumorno snujoč, podlegel srčni kapi v svoji hišici v Mostah, Društvena ulica 8. Dva dni nato ga je kljub hudemu nalivu ogromna množica spremila iz Narodnega doma na pokopališče k Sv. Križu, kjer mu bodo prijatelji in častilci ob obletnici smrti po stavili primeren nagrobni spomenik. Dr. Ivan Lah je bil kulturni delavec v najlepšem pomenu besede: marljiv in iskren svečenik besede in misli, možat v svoji premočrtni prepričanosti, po žrtvovalen in idealen borec za svobodo in srečo Jugo slavije. Iz romantičnega občudovalca in oblikovalca viteške preteklosti svoje ljubljene Dolenjske, h kateri se je povrnil tudi v svojih poslednjih dveh beletri- stičnih delih, v povesti »Sigmovo maščevanje« (1931.) in v nedovršenem romanu »Andrijan Boršič«, se je preko svojega potrebnega in koristnega predvojnega novinarskega delovanja (glej Knjigo spominov I, 1925.; II. del je pripravljen za tisk v pisateljevi za puščini) razvil v publicističnega tolmača in častilca slovenskih »Vodnikov in prerokov« (1927.) in v po- veličevalca zgodovine našega narodnega osvobojenja (dve knjigi »V borbi za Jugoslavijo«, 1928., 1929.). Ogromno pa je poleg njegovega čisto literarnega dela, ki so ga prav do avtorjeve smrti prinašale tudi naše manjše revije, dr. Lahovo drobno, še neocenjeno in- formatorsko delo za jugoslovansko - češkoslovaško - rusko kulturno in politično zbližanje. Nenehno je sledil duhovnim in družabnim dogodkom v slovanskem svetu in z mladeniškim zanosom poročal o njih, da bi vzgojil novi rod v tisti nepremagljivi veri v Slovan- stvo, ki je njemu samemu in tolikim drugim borcem in tvorcem bila najvišji ideal in najgloblja moč v delu in trpljenju za narod. V razumevanje in pojasnilo dr. Lahovega neomaj nega stališča glede na slovenstvo v okviru jugoslo- vanstva pa opozarjam na njegovi temeljiti študiji: Jugoslovenska akcija in naš kulturni problem (Naša doba, 1930.) in Naše kulturno jedinstvo (Glasnik jugosl. profesorskega društva XI, 1931.). Oba članka bi bila po svojem mirnem presojanju in pravičnem odmerjanju še danes vredna upoštevanja merodajnih činiteljev. Saj se ta pereči problem skoro ne premakne z mrtve točke. Bilo bi pa za obe strani prav in lepo, če bi se rešil v smislu razglabljanj in dognanj dr. Ivana Laha, ki je bil pošten, plemenit, zaslužen in vnet Slovenec, pa ponosen, slrpljiv, razumen in iskreno hvaležen Jugoslovan. * V »Kroniki« je objavil dr. Lah naslednje članke: Knez Miloš v Ljubljani (I, str. 14, 91, 164); Zvezda. V spomin t Fr. Krapežu (II, str. 52*); Ob stoletnici ljubljanske Kazine (III, str. 182, 201). KRONIKA 243