Ljerka Car-Matutinovič TVOJE ROKE Povsod so z mano tvoje hitre roke (samo dlani ne stegneš da po njih bi stopala) od tvojih rok ki nežno okoli mene kot da sem od zmerom (samo dlani ne stegneš da po njih bi stopala) čutim jih pod modrim nebom tvoje roke ki nenehoma šušte okoli mene opogumljajo me in se nasmihajo ko hodim (samo dlani ne stegneš da po njih bi stopala) v mislih mi je neka roka očetova (kako je daleč vendar pa tako vsa blizu) tvoje budne in potrpežljive roke (samo dlani ne stegneš da po njih bi stopala) Pesmi 662 Pesmi KOT PRELOMLJEN KRIK Moj glas moj pusti glas kot prelomljen krik ljubezni odzvanjaš preko sinjega neba ki v njem ničesar ni samo jeklene ptice osvajajo prostor je ki smo ga hoteli ga že videli kako izginja izginja v nedokončanem dnevu v nedokončani noči v svetu ki potaplja se v nedokončanost kar smo radi označevali s srcem zmedeno v nedokončanost diha kot prelomljen glas moj glas moj pusti glas ČE BI BILO Če bi bilo odvisno od mene, si dejal, če bi bilo odvisno od mene ODVISNO bi bil zmerom poleg tebe, vse do konca, vse nesreče tega sveta OD MENE ločiti naju ne bi mogle, če bi to bilo odvisno od mene Vse bi storil da Ljubezen ki te muči bi bila uslišana da tvoja duša ki v daljave v hrepenenju se zazira bi soroden stik našla veliko stikov ki povrnejo nam moč in smisel za vsakdanjost. Če bi bilo odvisno od mene, si dejal, bi razprostrtih rok te čakal in roke bi odkrile vso Lepoto Sveta povsod bile bi tvoje in moje roke, nikdar prazne (obvladujem se da ne bi kriknila besede besede ki bi me osvobodile more tega življenja) Če bi bilo odvisno od mene, si dejal, ne bi govoril ti da usoda nama je naklonjena ker delala sva mnogo in zaman a v srcu zadovoljstva ni bilo. Če bi bilo odvisno od mene, si dejal, ne bi govoril da ni tragično da dvoje pod zvezdami 663 684 Ljerka Car Matutinovič jezera ločujejo, planine, morja ne bi mogel govoriti ker Ljubezen mora imeti smisel bliskosti in strastne oči ki poželenje v njih zori Ce bi bilo odvisno od mene, ne bi ti govoril da sem zmerom tvoj to lepo laž kateri sem se vdal medtem ko je ob meni Druga ki me mami z glasom in privlači moje roke. Če bi bilo odvisno od mene, sem dejal, ne bi govoril da potrpi in da bo čas že storil svoje vedoč da to je laž, ker Ljubezen je nestrpna in nerada čaka Če bi bilo odvisno od mene, je dejal, ne bi te užalil govoreč o egoizmu in vsiljivosti tedaj ko me želiš imeti poleg sebe ne deleč me s komerkoli, vedel bi da s srcem čutiš vso spremembo ki se je zgodila in ji ni pomoči. Če bi bilo odvisno od mene če bi bilo odvisno od mene, ne bi ti govoril da je ljubosumnost le zabloda tepcev vedoč pač da ne govorim resnice ker je ljubosumnost isto kot ljubezen z njo se spaja in iz nje izvira druga drugo brani, neločljivi sta, kjer sta. Če torej bi bilo odvisno od mene, ne bi ti delil nasvetov govoril ti da mirno ljubi druge kot jih ljubim jaz, četudi to nerad priznam ker laž je v srcu mojem. Če bi bilo odvisno od mene KO SLEDNJI Ko slednji vonj zamre VONJ ZAMRE ko oslabijo naši čuti ko odvrnemo oči od dneva ko misel spremeni se v breme ko med zidove se zapremo ko preprosto ko Mar ni to tisto srečanje po katerem ves dan hrepenimo Pesmi EVRIDIKA Tvoj temni glas Kot šum podzemeljskih voda s tvojo me poltjo odeva daljava naju loči tvoja pesem spušča se hrumeč hrumeč se spušča in ne sluti mojih plašnih prsi A NJEGOVE s hrbtom proti meni OČI (medtem pa zunaj sinji nebes TEMNELE SO dneva bivšega sijaj glas iz mikrofona vztrajno) njegove kretnje so potrpežljive in otožne (glas iz mikrofona brez prestanka) s hrbtom proti meni (zarja prek neba se vzpenja glas iz mikrofona kruto) njegove kretnje žalostne so in docela nekoristne (pisk jeklenih ptic s sivo barvo nebesa) njegove kretnje težke so in mučne s hrbtom proti meni govori govori govori (ta mali aparat v njegovih rokah prekleto oddaljuje ga vse bolj in bolj) njegove kretnje utrujene so vse temnejše izgubljene (oči zastrte so s temo noči, ki je vse bližja) s hrbtom proti meni (tema okoli mene kakor muka kakor od stvarjenja sveta od prazačetka začutila sem kako se nepovratno kako) znenada se približa mi počasi kot iz večnosti 665 666 Ljerka Car Matutinovič a njegove oči temnele so temnele temnele Prevedel Ciril Zlobec