YU ISSN (9296) - LETNIK XXXII, ŠT. 1 - OKTOBER 1991 - CENA 25 A >- cc < o LJU CO CC o >- o Fuck Yourself, Join the Army so peli hardcorovci False Proph-ets iz New Yorka pred dnevi v Šentilju. Njihova slika sveta je dovolj jasna. Močno so nastrojeni zoper državo, korporativne monopole, rasizem, socialno nepravičnost. V svojo podobo so vpeli tudi vojno na Hrvaškem, v Jugoslaviji. Ob Mandeli, Reaganu, Bushu. Za nas je drugače. Načelno odklanjanje se srečuje s krutim realističnim sunkom vojne. Živimo ob njej in povzroča nam - ob vseh otipljivih posledicah -skrajno duševno nelagodje. Še toliko bolj spričo dejstva, da jo je težko ali skoraj nemogoče misliti. Ne gre samo za to, zakaj vojna in tako naprej v idealistični maniri, prej gre za vprašanje, kako jo razumeti. Ker šele tako se odprejo perspektive razmišljanja o njenem bistvu in v tem smislu o njenem koncu. Vsa zadeva je toliko bolj alarmantna, ker med vojno ni mogoče misliti, kot je med slovensko zapisal opazovalec. Ujetost v začaran krog lovljenja repa, ki je znova bolj in bolj krvav, ima dve resnici. Če bo resnica zmagovalca prava resnica, ni več vprašanje. Za oboje velja samo-še Fuck Yourself: Join the Army. Štefan Smej: K regionalizmu Rudi Rizman: Za boljšo univerzo Bojana Kunst: Slepa ulica slovenske etike Rajko Muršič: 0 nelagodju v slovenski ljudski glasbi Ti) 2&ч/*ft HiVtRZITETNA KNJIŽNICA MARIBOR P- o. л - z! 4A& \ POKLICI POLITIKI Nihče jih pravzaprav ne mara. Če pa jih, jih malokdo zaradi njih samih, ampak bolj zaradi podob, ki jih gojijo o sebi pred sabo za druge. Za slehernike na prvih straneh časopisov, v špicah TV dnevnikov, v prvih polovicah radijskih oddaj, kjer se jih pričakuje, osvetljuje, posluša, citira, komentira, medtem ko zasedajo, posedajo in presedajo eden drugemu z zaprtimi sestanki, odprtimi razpravami, podprtimi izjavami in obljubljenimi obljubami. Politiki so mogočni, pomembni in dragi. Delijo se na domače in tuje, dobre in slabe ter kolikor toliko znosne in nore. Tuji so svetovni, domači domači, dobri redki in nori neznosni. O slabih je mogoče povedati toliko slabega, da ni vredno izgubljati besed. poklic treba opravljati predvsem poklicno. No, splošno znano je, da politika ni težek poklic, če je človek le dovolj nesposoben, da bi v življenju počel karkoli drugega. Zato si je lažje predstavljati svet brez pekov kot brez politikov. Zato bi bilo nujno uvesti na svet poleg dneva žena, otroka, zemlje, varčevanja in nekadilcev še dan politikov. Zato da bi imel svet vsaj en dan mir. Mir nasploh, sploh pa pred politiki. Ki bi lahko ta dan postali popolni apolitiki, če ne celo zagrizeni an-tipolitiki. Svetovne humanitarne organizacije bi pripravile rehabilitacijske seanse, na katerih bi bili politiki deležni blagodejnih učinkov najbolj modernih terapevtskih praks. Unesco bi na primer uvedel prototip t. i. stajic, v kate- Politiki se hranijo s statističnimi tabelami o priljubljenosti. Pijejo malo. Pojejo po potrebi. Hodijo v kravatah in čevljih. Tudi bosi, ko vodijo žejne čez vodo. Plavajo zastraženi. Letajo po zraku in govorijo v mikrofone. Politiki se družijo s politiki, rojevajo politike, berejo politike, sanjajo politike. Med smrtnike zahajajo zaradi ratinga ali po pomoti kot psi med jajca. Psi lajajo, karavane se pogrezajo, politiki politizirajo. Češ daje vse politika, da je vsak politik, da smo vsi politiki. Kar seveda drži samo pod pogojem, če se verjame. Baje bi bilo bolje kot politikom zaupati političarkam. Političarke se od politikaric razlikujejo po obrazilih. Politikantke pa od obojih po nagnjenosti k obrekovanju, spletkam in zlobi. Sicer so vse proti vojnam, ki jih vodijo politiki. Le političarke bi vse orožje pretopile v pedagoške zavode na Veneri, politikantke pa v vibratorje. A političarke in politiki so si enotni v prepričanju, da so bili nekoč nekje poklicani v poklic poklicev, ki ga je kot vsak rih bi bilo sprostitve, čustev in ljubezni potrebnim politikom omogočeno pod strokovnim vodstvom regradirati v temo tistih otroških travm, ki so botrovale njihovim odločitvam za politične kariere. Globuse, specialke in ropotuljice bi v posebne sklade prispevali vsi dobro misleci Zemljani. Plastično oborožitev bi za potrebe vsakega posameznika projektirali vrhunsko usposobljeni psihoanalitiki. Otroci bi potemtakem namesto v leksikone lahko gledali žive kreatorje zgodovine, ki bi bili za ogradami ovenčani s posebnimi ploščicami s podatki o ekonomskih, rasnih in geos-trateških vizijah. Dan politikov bi po sčasoma razširili na teden, pozneje na mesec ali celo leto politikov. Mirne revolucije normalnosti bi v tem času izvajali ljudje, kajti politiki je nikoli niso in je tudi nikoli ne bodo. Bojan Sedmak MRTVI ANTIPROPAGANDA VODA NA TUJ MLIN Morda se sliši čudno, toda očitno je, da vse ali skoraj vse, kar počne naša ljuba država (pa naj bo zvezna ali republiška), počne tako, da s tem čimbolj škoduje lastnemu gospodarstvu in lastnemu prebivalstvu - posredno torej sami sebi. Vzemimo samo drobnopro-dajne cene izdelkov in storitev, za katere se vedno najde objektivne razloge za dvigovanje, če jih slučajno ni, pa že država poskrbi za to, da nastanejo, ali pa preprosto uvede nove davke in druge dajatve, pa se stvar uredi sama po sebi. Domov redno dobivam prospekte raznih avstrijskih trgovin, in če primerjam cene približno enakih izdelkov tu in tam, lahko samo ugotovim, da se večina stvari splača kupovati čez mejo - tudi pod najbolj neugodnimi pogoji menjave (recimo 5 din za šiling) ter ob plačilu avstrijskega davka na presežno vrednost in naših uvoznih dajatev! Pojavlja pa se drugi problem - namreč, kako priti dc deviz, ki jih imamo najbrž naložene v kaki naši banki. Vemo, da jih banke striktno ne izplačujejo, da so takorekoč (začasno) zaplenjene, in da jih sicer izplačujejo v dinarjih, vendar po kurzu NBJ, medtem ko gotovino odkupujejo po borznem kurzu, ki je skoraj enak črnemu. Na boljšem niso niti imetniki mednarodnih kreditnih kartic in čekov, saj, če jih v tujini sploh sprejemajo, morajo svoje nakupe doma takoj poravnati v devizni gotovini, in to neglede na to, koliko deviz imajo sicer na svojih računih. Imetnikom takih kreditnih kartic ali čekov svetujem, da naj mirno kupujejo in dvigujejo gotovino z njimi v tujini, in naj ob prihodu računov ne plačujejo v devizni gotovini, razen seveda tistega dela, ki morebiti presega saldo na deviznih računih. Banka naj jih mirne duše toži - po zdravi logiki jim ne more nič, saj je ob odprtju računa vsak imetnik moral podpisati pogodbo, v kateri črno na belem piše, da se plačila krijejo iz imetnikovega deviznega računa! Že res, da država nujno potrebuje devize za nakupovanje orožja in drugih nujnih stvari iz uvoza, ampak s tem, da destimulira imetnike deviznih računov, spet koristi inozemskim bankam, kamor nosijo svoje devize vsi kolikor - toliko normalno misleči tuzemci (če jih še kaj imajo, seveda), da sploh ne govorimo o tem, da s tem vzpodbuja kriminal (črni trg, ponarejanje deviz ipd.). Zelo verjetno je, ta so miniranja daljnovodov in bencinske črpalke del psihološke in ekonomske vojne proti Sloveniji z jugoslovanske strani, vseeno pa ni izključeno, da se tako izživljajo nezadovoljni potrošniki - v sedanji situaciji je namreč možnost, da bi jih organi pregona ujeli, mnogo manjša kot sicer. Razlogov za tak sklep je dovolj: naftni derivati so se pred kratkim spet radikalno podražili, elektrika se prav tako draži (poleg že znanih igric z "zimsko tarifo", ki služi zgolj temu, da ostane v veljavi tudi poleti, pozimi pa jo spet nabijejo na to in še nekajkrat dvignjeno ceno). Podražila se je RTV naročnina, in to z izgovorom, da se programi financirajo izključno iz nje in reklam - prav, a potem naj RTV ne bo državna in od države upravljana, ampak civilnodružbena ustanova! Bodo naslednje tarče diverzij objekti RTV, trgovine, banke in podobni monopolisti, pa državna lastnina nasploh? Če kdo ali kaj, so take tarče terorizma upravičene - pa naj nam je to všeč ali ne... Jacks Akademski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Tel.: (062) 212-004, 221-675 BBS (062) 222-742 EJIAIUKATBDRA@UNI-MB.AC.MAILYU žiro račun: 51800-67^-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: Študentska zveza Univerze v Mariboru (v pravnem neredu prehodnega obdobja) Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Uredništvo: Danilo Vezjak (glavni urednik), Sašo Dravinec (odgovorni urednik), Albert Mrgole, Rajko Muršič, Miro Lenič, Darinko Kores- Jacks, Petra Vidali, Janez Štembergar Naslovnica: Dejan Dolšak Oblikovanje: Didie Šenekar Tisk: GZP Mariborski tisk Cena izvoda 25 din Polletna naročnina 200 din, za pravne osebe 400 din. Celoletna naročnina za tujino 30 DEM, oz. enaka vsota v drugi valuti. Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70. UTRINKI (21) Letos so novi železniški vozni redi začeli veljati 2. junija. Obsežno knjigo s celotnim voznim redom so začeli prodajati približno dva tedna prej. V mestnih avtobusih sem hkrati opazil obvestilo, da je izšla brošura s poletnim avtobusnim voznim redom. Nisem se niti začudil ob izčrpnosti informacij, ki jih brošura vsebuje: ob voznem redu vseh mestnih linij (in to po postajah) še vozne rede vseh regionalnih povezav in železniški vozni red za kraje v okrožju. Kar me je presenetilo, so bile telefonske številke vseh zaposlenih v magistratu mesta Marburg/L. Temu imeniku sledi še eden, v katerem so navedene vse osebe, odgovorne za mestni avtobusni promet. Na začetku prvega imenika je naveden,nad-župan, na začetku drugega mestni svetnik, odgovoren za komunalne zadeve, ki je tako naveden v obeh imenikih. Brošuro si oskrbi velika večina prebivalcev mesta in okolice. Zlasti ob dnevih in urah, ko avtobusi vozijo bolj poredko, je dragocen pripomoček. Za mestno upravo je to primerno mesto za predstavitev. Še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je po nemški ustavi samoupravljanje temeljna oblika organiziranosti mest. Mestni avtobusni promet je ena od sestavin mestne infrastrukture, h kateri lahko, med drugim, prištejemo še energetske napeljave, vodovod in kanalizacijo. Mesto kot. družbeno telo pa je prepoznavno v organizaciji telefonskih številk. Objava imenika v brošuri z voznimi redi je tako reprezentacija družbenega telesa, s katero dobi mestna infrastruktura svoj smisel, svojo utemeljitev. Pri nas v imeniku izvemo klicno številko notranje centrale občine. V Mariboru sem odkril dve telefonski številki notranjih central, ki pokrivata več stavb na različnih lokacijah. S tem se ti dve telefonski številki približujeta omenjeni reprezentaciji družbenega telesa. Gre za številki mestne občine in železniškega gospodarstva (upam, da jih je dejansko še več). Pod njima pa je navedena še vrsta telefonskih številk. Različne najbolj odgovorne osebe so dosegljive po direktnih številkah. Kar se zdi na prvi pogled zelo neposredno in zlahka dosegljivo, ima dejansko prej učinek odmika, zaznamovanosti s težko dosegljivo pomembnostjo. Temeljna razlika med našo organizacijo telefonskih številk in tisto, ki sem jo spoznal v Mar-burgu, je v tem, da so v Mar-burgu celoten magistrat zajeli s klicno tevilko 2 01, ki so ji dodali trimestne interne številke. Klicna številka velja tako za nadžupana kot za kurirja. Vsak od njiju pa ima različno interno številko. Za prebivalce mesta je prednost takšne organizacije telefonskih številk v tem, da lahko, če poznajo interno številko, sami pokličejo vsakega zaposlenega, ne da bi bili odvisni od hitrosti in spretnosti telefonista ali telefonistke. Če iskane osebe slučajno ni v pisarni, ne potrošijo nobenega impulza. Predvsem pa nikomur ni treba razlagati, s kom želijo govoriti. Še pomembnejše je drugo dejstvo. Klicna številka velja za vse stavbe, v katerih ima magistrat kakšno pisarno. Med vsemi temi stavbami lahko vsi telefonirajo po zgolj internih linijah, torej tako, da ne trošijo impulzov. Hkrati je ustanova za zunanje uporabnike prepoznavna kot enovita organizacija. To ne velja zgolj za magistrat, temveč tudi za druga družbena telesa, denimo za Phi-lippovo univerzo, katere fakultete, inštituti in drugi deli so raztreseni po vsem mestu in obeh gričevjih, ki obdajata dolino reke Lahn. Pri nas pa lahko v uvodnem delu telefonskega imenika preberemo, da je telefonska številka vezana na fizičen prostor. Kot da bi bil telefon nekaj naravnega in ne nekaj družbenega. In si moramo zapomniti za vsako fakulteto drugo klicno številko. Ernst H. Kantorovvicz je v izjemni monografiji The King's Two Bodies (ki je prvič izšla leta 1957) opisal, kako so angleški pravniki iz teoloških razlikovanj, razvitih v srednjem veku, izpeljali teorijo o dveh kraljevih telesih, da bi zagotovili kraljevim dejanjem kraljevsko veljavo in trajnost. Problem, ki so ga s tem reševali, je bila prepričljivost in z njo povezana učinkovitost države. Sekulariziranost v 20. stoletju je kraljevsko kraljevo telo nadomestila s komaj opaznim “pedagoškim" prijemom. Telefonske številke so nadomestile kralja pri reprezentaciji družbenega telesa. Morda je nerazvitost oblik telefoniranja pri nas povezana ravno s tem, da slabo poznamo in razumemo, kaj je to “družbeno telo". Igor Kramberger MM1 90,4 in 93,1 MHz 5.40-19-00 MM2 102,8 MHz 0.00—24.00 Ilichova 33, 62000 Maribor VTj naročam katedro 212-004 'Г' Katedra 2 ČLANEK O NIČEMER VSEVEDNOST Ijunakov KONKRETNA SVOBODA ALI ABSTRAKTNI MIR? ABSTRAKTNI »PACIFIZEM To je tekst o vsem. Čeprav je le malokatero opravilo tako zapleteno, mučno in težko, se v teh časih vsi ukvarjamo prav s tem - z razmišljanjem o vsem. Če je to res tako naporno, zakaj pot-temtakem vsi počnemo prav to? Bertold Brecht je ponudil približno rešitev: tam, kjer malomeščan (leta 1934 je Brecht malomeščana še lahko izenačil s fašistom) začenja z junaštvom, je potrebno postaviti vprašanje. Odgovora seveda ni mogoče pričakovati. Največ, kar lahko pridobimo s postavljanjem vprašanj je, da se rešimo junaštva vsevednosti. Slednje je postala naša obsedenost, ničesar ni več, kar bi lahko ubežalo našemu spoznanju, vsevednost je edino področje, kjer se lahko dokažemo. Danes vojaki usmerjajo medije, mirovniki delajo vojske, vojskujejo se novinarji, pisatelji vodijo politiko, butli pišejo knjige, profesorji se igrajo propagandiste, propagandisti izobražujejo. Vsi z najboljšimi nameni, s prepričanjem o lastni usposobljenosti za reševanje vseh problemov tega sveta in z neomajno vero o uspešnosti svoje vsevednosti. Izkušnje, ki nam jih ponuja prijazna zgodovina, so zaradi našega napuha postale neuporabne. Vselej namreč govorijo le o drobnih posameznostih, nikoli o vsem povprek in počez. Vsevednost je postala meja naše neumnosti, zato pot do obnove misli najverjetneje vodi preksok-ratovskega spoznanja o tem, kako nič ne vemo in kako koristno je postavljati vprašanja. Vprašanja, na katera ne poznamo odgovorov. Zdaj, ko so nas najimenitnejši marksistični misleci pripeljali na končno postajo omasovljanja vednosti in znanja, je morda idealna priložnost. Njihova shema, poenostavljeno prikazano, je bila približno tako postavljena: zavest v mase lahko učinkovito prenašajo mediji, ki tlakujejo pot v novo družbo. Njihovo razširjenost in dostopnost je potreebno nadgraditi z odprtostjo za vse, vsi naj postanejo misleci vsega, poznavalci in stvaritelji svoje zgodovine in svoje prihodnosti. Njihovo zablodo danes uspešno uresničujemo. Strokovnjaštvo je postala obrt in po potrebi oblekla uniformo, vsi se vojskujemo, vsi trgujemo, vsi osvobajamo Slovenijo, družno vstopamo v Evropo, zlizani drug z drugim izločamo tujke iz skupnega telesa, vse razlike razbijajo naše idealno občestvo, vsi jih bomo s skupnimi močmi odstranjevali, vsi vemo, kaj se dogaja na Hrvaškem, kaj pomeni, če Markovič reče to in Kučan ono. Vsi vemo vse o vsem in o vseh. Grozečo totalitarnost vodi jezik, ki udejanja našo nevednost. V hudih časih pred drugo vojno je Walter Benjamin še verjel, da so mogoče nenasilne oblike reševanja konfliktov. Tam, kjer je kultura srca dala ljudem v roke čista sredstva sporazumevanja. To je bil zanj jezik, ki je edino človeško orodje, razbremenjeno nasilja. Benjamin je bolj kot kdorkoli vedel, kako so stvari v zgodovini podložne spremembam. Od njegovih misli je minilo več kot pol stoletja. Danes je prav jezik ena od najhujših oblik nasilja, pisanje o vsem pa njegova najbolj boleča izrazna oblika. Vsemisleci niso zapravili priložnosti, ki se jim je ponudila z edino totalitarno mislijo, z mislijo o uničevanju. Jelko Kacin, eden najboljših slovenskih vsemislecev in prepričljiv primer, kakose je možno spoznati na vse, nam je pred kratkim, ko je gostoval v TV Dnevniku, ponudil za to zgleden primer, ko je kot minister za informiranje komentiral podpis sporazuma med Kadijevičem in Tudjmanom, pojasnil, da se vojakov ne da prepričati o vrednosti premirja, ampak se jih k temu prisili. Malokje je nasilje tako razločno pokazalo svojo premoč nad mislijo in jezikom, "nad čistimi oblikami sporazumevanja", kot v tem primeru. Kacin, najpopularnejši razlagalec razmer, bo s svojim nastopom prav gotovo vzpodbudil množico posnemovalcev, vsevedcev. Nihče mu ne bo zastavil vprašanja, če pa že, potem bo prav gotovo' vpisan na seznam izdajalcev in odrinjen med mrtve ude narodnega telesa. Misel o uničevanju je s tem prešla v zaključno fazo - prej, kot karkoli drugega bo razkrojila tisto telo, ki ga vsevedni Slovenci skušajo očistiti in okrepiti. Vsevednost, ki ne potrebuje vprašanj in odgovorov v pravilnost lastnega početja, ni le destruktivna, je tudi avtode-struktivna. To je, kot kaže, za nevedneže, omahljivce, izdajalce in sploh za vse outsiderje edina možnost, da preživijo. Z njimi pa tudi vsa vprašanja in ukvarjanja z drobnimi stvarmi, za katere se zdi, da v občem mnenju nimajo prostora: kako je s sovraštvom, prijateljstvom, spoštovanjem, svobodo, domovino, življenjem in smrtjo. Margi-nalci, ki se sprašujejo o drobnarijah, seveda niso junaki. S postavljanjem vprašanj se ubranimo strahu pred izgubo junaštva, onkraj junaštva se lahko izognemo temu, da bi v nedogled ponavljali turobni prizor, ko "eden kozla molze, drugi pa v rešeto prestreza", če v tem času lahko obnavljamo Kučanove besede. Težko bi našli boljše, ki bi opisovale stanje in počutje vsevepnežev. Le da tega, žal, noben vsevednež ne ve. To je edini odgovor, ki je junakom nedostopen. Dejan Pušenjak Čas vojne je čas temeljitega prevrednotenja vrednot, ki ga nujno povzroči intimna pretresenost nad žrtvovanjem nedolžnih življenj, zavrženih v žrelo zvijačnosti zgodovinske Realnosti, kot hladen tuš pa deluje spoznanje, da s temi neumnostmi človeštvu ne bo nikoli pri-zanešeno, pa naj se še tako prepričujemo, da bo s civilizacijskim napredkom prišlo do raja na zemlji, kjer se bo cedila božanska ambrozija med od medsebojne ljubezni ekstatično vznesene ljudi "nove dobe". Resnica je pač neizprosna: v zadnjih dobrih dvajsetih letih smo bili priče dekadentnemu blagostanju tipa "kruha in iger", ne pa kakšrnemu ko li etičnemu preporodu človeštva, ki bi reklo nedvoumen ne nasilju. Kar se etike tiče, še zmeraj nismo presegli absolutne etične drže Gau-tame Siddharte - dobrega ni brez zla, slednje pa se iz latentnega v akutno stanje prelevi takoj, ko se nekje "zalomi" s splošnim napredkom in vsakdanjim blagostanjem. Desetletje permanentne krize v post - titovski Jugoslaviji je _pomenilo tudi neskončno počasno utapljanje v živo blato medseboj nega obrekovanja in obračunavanja. V tem kaže iskati jedro vampirizma na Balkanu, ki ni nikakršen specifikum na področju Evrope. Toda vojna, ki smo jo doživeli na lastni koži, je bila za našo percepcijo sveta vendarle "too much". Najslabše jo je v "vojni za Slovenijo" odnesel abstraktni pacifizem, ki ga je gojil kar dobršen del Slovencev, verujoč, da bo "civilizirana" Evropa z odprtimi rokami sprejela našo idejo o demilitarizaciji. Resnica se pač skriva v "strateških interesih", ki jih v resnici ne more premakniti nobena krvava orgija v nobe nem delu sveta. Niti pred nosom Evrope. Kar se mene tiče, moram odkrito priznati, da sem se abstraktnemu pacifizmu moral odpovedati že pred desetletjem, ko sem se soočil z Realnim v obliki "SMB" uniforme, toda nikoli se nisem zares ovedel neizprosne zareze, celo pravega prepada, med moral nimi ideali (o kakšnih kantovsko trdnih moralnih zakonih po Nietzscheju več ni mogoče govoriti) in hlastanjem po svobodi. Priznam, več mi je do svobode, kot do abstraktnega pacifizma, saj si nikakor ne znam predstavljati nesvobodnega življenja z vestjo, ki bi se skrivala za blebetanjem o tem, kako "sem proti vsaki vojni". Problem svobode je vsekakor veliko resnejši kot se nam dozdeva na prvi po gled, saj je s svobodo enako kot z zdravjem -dokler ne zboliš, sploh ne veš, da lahko kaj izgubiš. Toda, ali je svoboda to, kar prodajajo, recimo, ZDA? Ne pozabimo: Bush je jasno rekel, da ne bo nobene svobode v infantilnih težnjah žepnih državic po neodvisnosti, kjer se bodo razbohotili despotski (nacionalistični) režimi. To, da je sicer možnost izbire poli- tičnega režima v deželah, ki nimajo lastne suverenosti, stvar drugih, ne pa lokalnega prebivalstva, raje zamolči. Zato pa je toliko bolj jasno, da ne smemo spregledati intence njegovega sporočila: podkupili vas bomo, da boste dali mir. Kar se dominacije "velikih" tiče, pa je pač še zmeraj tako kot je vekomaj bilo: močnejši je zmeraj ukazoval šibkejšemu in pri tem bo tudi ostalo - glede svobode torej človeštvo od Nerona dalje ni prilezlo bogvekako daleč : "Gorje premaganemu!" Toda z nekim podtonom moramo soglašati: kaj bi nam pomagala neodvisnost, če bi morali živeti pod, recimo, tako demokratičnim režimom, kot je HDZ-jevska nesrečna Hrvatska? Svoboda ne velja samo navzven, ampak tudi navznoter in na tej točki odslej za nas vse stoji ali pade. Restavracija klerikalizma (da o domobranstvu ne govorimo) vsekakor naši svobodi ne obeta ničesar dobrega. Premagan pa je bil v zadnji vojni tudi duh svobode. Pa ne s tanki, ampak z idealom nove izgradnje "skupnega evropskega doma", v katerem ne bo prostora niti za konkretni niti za abstraktni pacifizem. Od Hegla naprej sicer vemo, da je najvišja oblika svobode sužnost, saj sta gospodar in suženj vzajemno odvisna drug od drugega. Vseeno pa bi bilo treba to dialektično igro preseči, privzdigniti^ novim epohalnim “aufheben". Žal lahko dosežemo pomiritev med svobodo in moralo le na abstraktnem nivoju, kajti ideali nenasilja niso zamisljivi brez svobode in vice versa. Zato je polom abstraktnega pacifizma, ki se odločno bori proti vsaki obliki (vojaškega) nasilja, neskončno boleč. V praksi človeku veliko več pomeni konkretna svoboda kot abstrakten mir. In pri tem bo tudi ostalo. Naj ne zveni cinično, ali celo revanšistično, toda novi evropski integracijski ideali se bodo slej ko prej zlomili na osiš-ču svobode. Če ne prej, pa takrat, ko se bo Evropa po zakonu železne ekonomske nujnosti ponovno znašla v obdobju krize in bodo evropski narodi (ki se svoji nacionalni identiteti ne bodo nikoli odpovedali) za težave v “skupnem domu" začeli dolžiti drug drugega. Takrat jih bo čakala “jugoslovanska zgodba", le da bo njen zaključek veliko bolj krvav in usoden od "našega" prekletstva. In še nekaj: Slovenci so bili že pred stoletjem naklonjeni integraciji, le da je bil splošen trend v Evropi ravno nasproten: najprej smo se s težkim srcem ločili od "grobnice narodov", potem pa pristali v novi integraciji "bratskih narodov". Evropa verjetno v Jugoslaviji jasno opaža svojo lastno "integracijsko" prihod nost in je zato tako "prizadeta", nemočna, zmedena in ohola. Ples dialektike svobode in morale se za Evropo šele začne. Rajko Muršič Krščanskih demokratov ne bom volil, še manj kakega bivšega komunista, tudi Viktorja Žaklja ne bom, ni bogat, razen če so ga domači naplahtali in mu skrivajo bogastvo, ki naj bi bilo v kovačiji, trgovini in gozdovih. Volil bom Vitomirja Grosa, kranjskega župana in Zlatka Kramariča, predsednika osiješke občine. Za slednjega nisem povsem prepričan, če ga bom lahko volil. Ampak njega voliti je zame ne samo simbolično dejanje, marveč vrednota, predanost demokraciji in upor totalitarizmu, ki je tako hudo značilen za sveti Balkan, na katerem žal živi tudi gospod Kramarič. Krščanskih demokratov ne bom volil zato, ker so mi v Kreditni banki v Mariboru, v ekspozituri na Ptuju, zapravili materinih 3000 mark, in ker so mnogim kristjanom na Slovenskem zašuštrali 900 milijonov dolarjev, in ki jih zdaj vbogajme raje dajejo v dinarjih - po borznem tečaju marke, hvalabogu. In rdečih ne bom volil, ker so proti zakonu o denacionalizaciji in privatizaciji. Pa tudi liberalcev ne bom volil, če že kdo kani razmišljati, da bom k njim pristopil. Ne maram jih, ker so v tej stranki miši in mačke najslabše pasme. Zakaj bom volil Vitomirja Grosa, populista od nog do glave, revolucionarja z najboljšim pedigrejem, intelektualca z roba, policaja in dobrega očeta in odličnega šoferja? Odgovor ni preprost. Pa vendarle mogoč. Vitomirja Grosa bomo Slovenci volili predvsem zaradi njegovih retoričnih sposobnosti in dialektično diagnostičnih napovedi v slovenski skupščini. Ker karakteristiki zvenita skoraj po Krambergerjevo, sem na tem mestu dolžan takojšnjega pojasnila. Vitomir Gros ni novi Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove, Gros je, če si sposodim Balzaca, neke vrste socialnež, socialni trikot, ki ga tvorijo denar, znanost in umetnost. In še več. Vitomir Gros iz Kranja ima voljo državnika, ki ne samo obdarja nesrečnike v vojni, marveč je človek, ki v sebi, kakor piše Balzac, osredotoča tisoč sijajnih kvalitet, je meč generala, njegova osvajanja, ki jih je sam izsilil od družbe, da jo lahko obdavči in je ves aristokratski razred, ki si mora prizadevati, da se dokoplje do monopola, kot se je nekoč moral prizadevati, da se je dokopal do materialne moči. Slovenec takega Grosa potrebuje in ker takega Grosa ima, ga bo z volitvami postavil na tron. Če smo že imeli Stalina, Tita, Kavčiča, Popita, Krambergerja in Markoviča, zakaj Slovenec ne bi imel Grosa! Njegov ponosni nacionalizem je sprejemljiv, ker je uporen komunizmu. Prav zavoljo te logike in aksionomijena-cionalizem proti komunizmu je demokracija - je kranjski župan zadnji pozitivni komunistični lider Vzhodne Evrope. Z njegovim prihodom na oblast se lahko v Sloveniji in pozneje v Evropi razvije nov postkomunistični new age, ki bo zavrl fašistoidni nacionalizem in ustoličil kategorijo skupine. Epilog: Ni tvoja zmaga, voli-lec, ako želiš pobožnost in Vitomirja Grosa, populistično držo in pozitivizem. Nasprotno! Poraz ti lahko pripišem, kajti tvoja razsodnost je brezupna in modrost prerazsipna, da bila resnična in jasna. Zato, moj dragi volilec, vzdrži se pristranskih komentarjev in ostani na trdnih tleh - voli samo post-komunista Vitomirja Grosa. Zdenko Kodrič Opombe in viri: 1. Delo, četrtek, 19. septembra, stran 2, 3 2. Večer, četrtek, 19. septembra, stran 1,2 3. Nova revija 111,112, stran 1058, II 4. Honore de Balzac, Vojvodinja de Langeais, stran 32 5. Zdenko Kodrič, Biti oven v hudih časih, stran 7 do 67 6. Postkomunizem: nič nima opraviti s postmodernizmom in komunizmom, je aksiom samoobrambe 7. Stalin, Tito, Kavčič, Popit, Kramberger in Markovič: nekdanji politični prvaki in kandidati prvakov in podprvakov Jugoslavije so omenjeni predvsem zaradi našega zgodovinskega spo mina, za katerega je značilno, da briše tisto, česar se brisati ne sme in ne more 8. Vitomir Gros je predsednik občine Kranj, poslanec LS in mož s črno brado na teve ekranih JUTRI NE BOM VOLIL KRŠČANSKIH DEMOKRATOV, TUDI TA RDEČIH NE "NEMA LABAVOG!" STEFAN SMEJ: K REGIONALIZMU Za razprave o regionalizmu je značilno, da gre po eni strani zgolj za upravno politično umevanje, po drugi pa za raziskovanje fenomena, ki ima po besedah Štefana Smeja, filozofa iz Murske Sobote, v Sloveniji in srednji Evropi še posebej izrazito domovinsko pravico. Smejevo razmišljanje je posebno in nenavadno, kompleksno je elaborirano v razpravi, ki bo izšla v Katedrinem zborniku s Kolokvija o regionalizmu v oktobru. ’Življenjski prostor ni determiniran samo z ozemljem, veča ga tudi ekvivalenten način življenja, "pravi Smej in poudarja zlasti ekološko in mitološko razsežnost regionalnih posebnosti, ki zmorejo formirati moderne bivanjske tehnike, izhajajoče iz klasičnih ljudskih posebnosti. Katedra: Vaša kategorizacija, da regionalizem utemejujeta zlasti regionalistična ekologija in mitologija, je neobičajna in zanimiva. Smej: Če vzamem psiho-analitski primer in izhajam iz tega, da se v posameznikovem Jazu bodejo Nadjaz in realni svet, potem se isto dogaja v vseh političnih oziroma alternativno političnih entitetah. Če ima država svoj Nadjaz, ki ima svojo ikonografijo in je nacionalna država usmerjena v to, da homogenizira in da izničuje sleherno heterogenost in predvsem izničuje razlike, potem mora biti na isti način strukturiran tudi regionalizem, če hoče eksistirati. Regionalizem ne more izhajati samo iz neke alternativne želje, kaj naj bi regionalizem bil, recimo upor Mariborčanov ali Po-murcev proti Ljubljani in proti centralističnim težnjam Ljubljane, ampak se mora zgraditi prav tako mnogoplastno kot se strukturira nacionalna država. Slabost regionalizacije pa je v tem, da nima institucij nacionalne države in bi jih bilo tudi nesmiselno vspostavljati na re gio-nalni ravni. Tiste institucije, ki naj bi utrjevale nacionalno zavest in imajo mitologijo ter ekologijo. Ti dve kategoriji sta tisti, ki fundirata regionalizem skozi mitološko zavest, (s čimer seveda pridemo v nevarno bližino tribalizma) in skozi ekološko zavest. V Prekmurju se je na primer pojavil regionalizem iz "B und B" filozofije, kot bi rekli globalisti ali planetarni. Prekmurci so namreč začeli razmišljati o tem, koliko vagonov substance gre iz pokrajine in koliko se je vrača. Ampak ne gre toliko za to, da bi se prodala substanca in da bi se vzpostavil ta ideološki aparat o substanci, o krvi in zemlji in s tem v zvezi o fašizmu, ampak za vprašanje entropije. Ali je smiselno v planetarnem in regional- nem oziru ustanavljati neke centre, kjer se kopičijo dobrine in se istočasno kopiči tudi upravna moč, ali pa je temu potrebno čim prej priti na sled in to presekati. Da bi se ta regionalna zavest utrdila, je potrebno vzpostaviti mitologijo in ekološko zavest. Katedra: Pravite, da regionalir zacija blokira razmah nacionalne države. Kaj bi bil konkreten ugovor tistim, ki zagovarjajo njeno veliko moč? Smej: Regionalizem ne krni moči nacionalne države, ampak blokira njeno nasilje. Če se nacionalna država konstituira kot srečevališče razlik, in sicer razlik, ki eksistirajo znotraj enotnega kulturnega kroga, se te razlike formirajo. Istočasno njena moč ne slabi, blokira pa se njeno nasilje, ki ga izvaja. Vidi pa se prav v tem, da nacionalna država ne dopušča regionalnih mitologij. Mi moramo pristati na lipo kot nacionalno drevo, čeprav to ni naše prekmursko regionalno drevo oziroma je to manj kot je na primer jelša ali vrba - če govorimo o kultu drevja, ker so to tukaj avtohtona drevesa. Mi moramo, če se nacionalna država razbohoti, vedno prenašati njeno nasilje, v ekološkem smislu prav tako, v tem entropijskem smislu mo- ramo ves čas transferirati neke dobrine. Seveda pa se nočemo odreči nacionalnim kulturnim programom, ker sicer ne bi mogli parirati regionalim težnjam sosednje nacionalne države, to je Madžarske. Sam regionalizem zase brez podpore nacionalne države nima te moči in bi bil v tem primeru absorbiran od sosedov. Vedno gre za preigravanje razlik, do kod lahko v nekem času greš, ne gre samo za nek regionalni realizem, ampak gre za zavest, da moraš ta proces sprožiti oziroma ga sproži duh časa. Saj pred časom ne bi upali tako samozavestno govoriti o tem, ker bi bili bolj travmatizirani z obstojem naše nacionalne države. Toda duh časa deluje v našo korist, tudi drugod se to pojavlja, na primer na južnem Tirolskem se začenjajo premikati Avstrijci in ta zadržanost Evrope do priznanja Slovenije je mogoče povezati s strahom, ki je latentno prisoten. Zavest je v tem, da se regionalizem giblje, kljub nasilju nacon-alne države, kar je mogoče povezati tudi z ekonomskimi interesi nacionalnih buržuazij in nomenklatur, ki so to želele. Toda zdaj je čas, da se v planetarnem smislu stopi nasproti z nekim sporadičnim aktom. Katedra: Čas je torej za pozitivno definiranje regionalizma in skladno s tem za njegovo opredelitev v normativnih aktih. Smej: Nacionalna država ves čas vzpostavlja regionalizem kot folklorizem, vzpostavlja ga toliko, kolikor ga potrebuje, zato ta generira neka notranja tekmovanja, ki pa jih s svojo zvijačnostjo transformira v povečevanje svoje moči. Skratka, država rahlo intrigira med Prleki pa med Prekmurci in tako naprej med različnimi regijami in jim podeljuje posamezne naloge: vi boste prehranili nacionalno državo, vi boste imeli v Mariboru težko industrijo za nacionalno državo, vi boste imeli jedrsko elektrarno, vi boste imeli rudnik urana za nacionalno državo... To ves čas počne in lokalni aparatčiki radi padejo na to cako. Postanejo ponosni, da so lahko v službi nacionalne države. Sam sem doživel ob predlogu, da bi naj predelovali tudi kaj drugega kot pa samo sladkorno peso in koruzo in ostale monokulture, da mi je zadolženi v tem kombinatu rekel: "Kaj pa vi čvekate, jaz sem zadolžen za to, da prehranim Slovenijo s pšenico.” Torej to nacionalna država dela ves čas. Tisto, česar pa nacionalna država ne dela, mora narediti regionalizem, ne kot folklorizem, ampak kot fenomen, ki je vzpostavljen na svoji mitologiji in svoji ekologiji. Tukaj je potrebno ponovno reči takole: nenadoma ni več sramotno, da sem iz te in te regije, medtem ko se je včasih vsaj v določenih svetovljanskih krogih rado poudarjalo interna-cionalizem, ki pa ni dosegel tega, kar je želel. In vedno je tudi igral neke zahrbtne igre, vedno je po eni strani internacionaliziral, po drugi pa blokovsko delil. Zdaj pa ne gre več za to, zdaj govorimo o nacionalni pripadnosti. In ta nas definira. Ne kot tisto, kar nas izključuje iz u- deležbe v svetovih procesih, ampak tisto, kar nas kot eno izmed etnicističnih možnosti nekega globalnega procesa ekvivalentno vključuje v svetovni krogotok. Seveda so nekatere vloge v globalni ekonomiji že porazdeljene, švicarske ure so samo švicarske ure in francoski siri so samo francoski siri, zdaj si mi ne moremo zamisliti, da bi z enako močjo lansirali prleške ali prekmurske sire zato, da bi delovali v planetarnem smislu kot regionalci, ki proizvajajo to in to in je v njihovih izdelkih strnjeno to in ono iz njihove pokrajine. Najti moramo svoje mesto v tej planetarni regionalizaciji; mi denimo govorimo o možnosti nekega blagega turizma kot tistega, kar lahko generira naša ekologija in naša mitologija. Katedra: Dejansko je preseženo pojmovanje regionalizma kot zgolj upravno političnega pojma. Gre za kompleksen fenomen. Lahko bi morda rekli, da za kompleksno filozofijo. Smej: Tudi če sploh ne bi vedeli, kaj naj počnemo z regio- nalizmom, tudi če bi pustili, da preko nas govori samo nezavedno, bi že to imelo določen smisel. Bi že to samo klicalo k bivanjski avtentičnosti. Nikoli nisem v zadregi, če me kakšen trden zagovornik centralizma pobija na ta način, da mi dopoveduje, da regionalizem kot tak ni možen, da ga mi, ki izenačujemo regionalizem z ljudstvom, preveč drobimo, da smo šli za eno stopnjo nižje od tega, kar Evropa danes priznava kot re-ionalizem, in kar se govori v vropi kot o regiji. Mi smo dejansko skoraj neutrudni, če vzamete v Sloveniji oziroma srednji Evropi, da uvedem še to kategorijo, potem ko smo Slovenci razbili Jugoslavijo, ne najdemo pomiritve znotraj slovenstva, ampak še naprej regionaliziramo in sumničav kritik bi v tem seveda videl napad plemenske miselnosti. Ampak mi si samo pripisujemo moč, da govorimo govorico časa. Zakaj ne bi mogel enkrat spregovoriti duh časa v zavrženih krogih izven svetovnih megapolisov. To je čisto postmodernistično in istočasno vsi negativni trendi globalne ek- onomije govorijo v moj prid. Če zagovarjamo avtentičnost bivanja, potem je najbrž edino, kar stoji na koncu silovitega stresa, ki čaka človeštvo prihodnosti kulturna revolucija, ki temu sledi in prestrukturira življenje ter ga ponovno vzpostavi na določeni sub-megapolični ravni, ne več v samih središčih. To ni nič drugega kot govorica samoohranitvenega nagona. Katedra: Ta globalizacija vodi k formiranju novih živ Ijenjskih tehnik, kot pravite v enem svojih člankov. Smej: To je tisto, kar se na sinhroni osi, znotraj nacionalne države, kaže kot alternativa. Sinhrona os zato, ker je nacionalna država sestavljena iz regij in je iz njih izpeljana, nikakor niso regije izpeljane iz nacionalne države, kakor bi se to danes hotelo povedati in dokazovati. Torej znotraj nacionalne države obstajajo različne grupacije in med drugim nenazadnje tudi alternativa v mestih. Alternativa se pogosto povezuje z robnimi skupinami, z marginalnostjo, in tisto, kar je še bolj marginalno so tiste bivanjske tehnike, ki jih na diahroni zgodovinski osi najdemo kot tehnike ljudstva. Ljudstvo, kot etnična skupina, ki se je v času formiranja nacionalnih držav utopila, oziroma jo je nacionalna država absorbirala' In to ljudstvo je v nacionalni državi zdaj eksistiralo samo kot nekaj obrobnega, kajti nacionalna država je ljudstvo zadolžila za to in ono. In če pogledamo presečišče diahrone in sinhrone osi, vidimo, da je to, kar se predstavlja kot alternativa, kar je lan-sirala mestna alternativa, kot spremembo bivanjskega načina, pravzaprav bivanjski način nekdanjega ljudstva, ki je svoje življenjske interese zamenjalo z ekološko podstatjo. Ljudstvo ni moglo računati na to, da bo obdelovalo njive na račun importov umetnih gnojil ali škropiv. Moralo je gospodariti avtonomno in računati samo na tisto, kar je tam, kjer ljudstvo živi. Medtem, ko je nacionalna država, ki je zadolževala za svoje posamezne nacionalne naloge, vedno lahko rekla: "ti, ljudstvo, boš delalo to, če ne zmoreš toliko, ti pripeljemo toliko in toliko umetnih gnojil in boksita, če ga na Dravskem polju nimaš dovolj, da bi ga topilo." Bistveno je to, da so te bivanjske tehnike, ki jih je pravzaprav na novo odkrila alternativa, oziroma so se iz alternative izvile, dejansko ljudske tehnike. Katedra: Prihajamo do zanimive situacije, ko alternativa oblikuje in spreminja etabli-rane pozicije. Smej: Zanimivo je, da alternativa te etablirane pozicije spreminja in preoblikuje na tak način, da se nezavedno vrača k principu ljudskega, toda ne k principom ljudskega, ki je folk-loriziranO do nerazpoznavnosti in služi samo kot okrasek na telesu nacionalne države, samo kot privesek, kakor: "glejte, tudi to je v meni, v mojem nacionalnem telesu", ampak v tisto, kar ima avtonomno pravico do obstoja. Katedra: Nekoliko izzivalno vprašanje: zakaj je regionalna razvojna opcija najbolj perspektivna za Slovenijo? Smej: Iz preprostega razloga, ker je Slovenija majhna dežela, je srednjeevropska dežela in je ekološko situirana na področju, ki je že dolgo manipulirano. Slovenija na primer niti nima kje skladiščiti jedrskih odpadkov, ne vpliva na nobeno veliko svetovno morje, niti nima nekega velikanskega sibirskega zaledja, in ni naključje, da se je regionalizem najprej pojavil v srednji Evropi, pa naj se Peter Handke posmehuje iz srednjeevropskih oblakov, kakor se hoče. V srednji Evropi se je pojavil regionalizem skupaj s srednjeevropejstvom samim, kar so hoteli nekateri interpretirati zgolj kot resignacijo za ru-meno-črno monarhijo, in kar Srbi še zdaj razumejo samo kot to. V resnici pa gre za poglobljen občutek ekološke ogroženosti. Tudi ni naključje, da so Francozi manj pozorni do okolja in da je tam ekološko gibanje manj intenzivno kot v Nemčiji, kajti Francija je ob morju. In ker se je-ta ekološka zavest najprej vzpostavila tukaj, se je tudi zavest regionajizma najprej' vzpostavila tukaj. Če torej Slovenija živi v srednji Evropi, potem mora biti še kako pozorna na to, da ne pretira v tlačenju njenih nacionalnih interesov, ki se ne ozirajo na ekološke danosti oziroma na ekološke predpostavke. Razen tega, Slovenija kot tista matica, domovina, ki je mene kot Prekmurca nekoč zaradi prebujajočega se nacionalnega interesa rešila pred pomadžarjenjem, istočasno tudi rešuje, kajti če je moj eksistenčni interes ogrožen, če ga nacionalna država ne u-pošteva, začnem razmišljati o neki dnjgi politični možnosti življenja. Človeški rod je strukturiran tako, da obstajajo različne nacionalnosti, toda istočasno je strukturiran tako, da te nacionalnosti niso univerzalne in dokončne forme, kajti te nacionalnosti so prišle postfes-tum, potem, ko se je nek politični način življenja že vzpostavil in je bil ta zakon izpeljan iz naravnega zakona. Zavedam se, da je to nevarna bližina boljševiške ali fašistične naravne zakonitosti. Toda, če se bomo tega vedno bali, torej priti v bližino te naravne resnice o političnem živ Ijenju, potem ne bomo nikoli mogli formirati ekvivalentnega političnega življenja. Zakon narave in zakon polisa je nekaj drugega, in vsi tisti, ki so ta dva zakona izenačevali, so navsezadnje prišli do rekla: "mi potrebujemo večji življenjski prostor". Pa ne potrebujemo večjega, sploh potrebujemo življenjski prostor, za to gre zdaj. Življenjski prostor ni determiniran samo z ozemljem, veča ga tudi ekvivalenten način življenja. Če se življenjski prostor kontaminira z neprimerno industrijo ali pa s skladiščenjem jedrskih odpadkov in se ga nenehno še zmanjšuje s slehernim nepremišljenim reakcionističnim posegom v okolje. V okviru obstoječega političnega prostora pa se ga veča z ekološko uravnoteženimi življenjskimi tehnikami. Sašo Dravinec I Nacionalna država ves čas vzpostavlja regionalizem kot folklorizem, vzpostavlja ga toliko, kolikor ga potrebuje, zato ta generira neka notranja tekmovanja, ki pa jih s svojo zvijačnostjo transformira v povečevanje svoje moči. ! Ampak ne gre toliko za to, da bi se prodala substanca in da bi se vzpostavil ta ideološki aparat o substanci, o krvi in zemlji in s tem v zvezi o fašizmu, ampak za vprašanje entropije. Ali je smiselno v planetarnem in regionalnem oziru ustanavljati neke centre, kjer se kopičijo dobrine in se istočasno kopiči tudi upravna moč, ali pa je temu potrebno čim prej priti na sled in to presekati. Regionalizem ne krni moči nacionalne države, ampak blokira njeno nasilje. Če se nacionalna država konstituira kot srečevališče razlik, in sicer razlik, ki eksistirajo znotraj enotnega kulturnega kroga, se te razlike formirajo. Istočasno njena moč ne slabi, blokira pa se njeno nasilje, ki ga izvaja. Ampak mi si samo pripisujemo moč, da govorimo govorico časa. Zakaj ne bi mogel enkrat spregovoriti duh časa v zavrženih krogih izven svetovnih megapolisov. DR. ALOJZ KRIŽMAN, REKTOR UNIVERZE V MARIBORU O GRADNJI ŠPORTNEGA CENTRA UNIVERZE: UNIVERZA V MARIBORU VONJ DENARJA VZBURJA IN VABI "Mislim, da se okrog te gradnje športnega centra ni prav nič zakompliciralo. Vsa dokumentacija je bila junija predana ministrstvu za šolstvo. Predračun, izdelan na osnovi te dokumentacije, nas je osupnil, saj znaša kar 120 milijonov. To je bistveno več kot smo načrtovali, do tega pa je prišlo zaradi izjemno neugodnega terena. Kot je znano, je bilo tam nekoč odlagališče smeti in gramoznica, zaradi tega je potrebno zelo zahtevno temeljenje na zelo velikih pilotih. Tako predstavljata samo temeljenje in izkop praktično 30 odstotkov vrednosti investicije. Mi smo ves čas računali, da nam bo letošnjih šest predvidenih milijonov iz republiškega proračuna zadoščalo za okrog 10 odstotkov investicije, zdaj vidimo, da bo komaj za pet odstotkov in to po junijskih cenah gradnje. Ta izračun nas je prisilil, da smo v našem projektivnem biroju sredi junija začeli iskati variante, s katerimi bi lahko gradnjo pocenili. V sedanjih razmerah je namreč zelo težko predvideti, kdaj bo naša družba lahko za ta projekt zagotovila potrebnih 120 milijonov. Ob tem, ko v šolstvu ni denarja niti za osnovno dejavnost, je celo predvidenih šest milijonov postalo hudo vprašljivih. Tako smo izdelali štiri variante temeljenja in za četrto od njih ugotovili, da bi bilo stroške temeljenja mogoče zmanjšati približno za polovico, če bi celoten objekt dvignili nad zemljo za eno etažo. To pa bi seveda pomenilo bistveno spremembo v izdelavi dokumentacije in dodatne stroške pri gradnji. Vprašanje je, koliko bi v globalu s tem pridobili - to bomo vedeli jeseni. V naših debatah o zmanjšanju stroškov se je sredi poletja ponovno pojavila tudi stara ideja o tem, da bi izkoristili lokacijo pri Braniku, takoimenovano "luknjo". Kolikor vem, je bilo za ta prostor že od vega začetka predvideno, da se bo nekoč pokril in se uredil kot dvorana. V času gradnje športne dvorane Tabor je bila ta lokacija ena od alternativ, vendar je sedanja lokacija dvorane tedaj zmagala tudi iz čisto političnih vzrokov - vsaka občina je morala dobiti kak pomemben objekt. Takrat je bilo tudi rečeno, da bo lahko univerza v veliki meri izkoriščala to dvorano. Kot je znano, se to ni ; zgodilo. Tako smo sprejeli tudi idejo o gradnji v okviru športnega parka Branik kot eno od možnosti. Rečeno je namreč bilo, da bi to pocenilo gradnjo, razen tega bi tudi mesto in klub Branik nekaj prispevala. Vendar smo najprej hoteli ugotoviti, kdo je sploh lastnik zemljišča na tej lokaciji. To nalogo je prevzel bivši tajnik naše univerze, Sever. Zdi se namreč, da so bile čudne igre okrog tega zemljišča, da je bilo prvotno cerkvena last - kdo ve, kaj se še skriva za tem... Naš osnovni pogoj je namreč, da je univerza lastnik zemljišča in seveda tudi lastnik celotnega objekta študentskega športnega centra. Ko bodo stvari okrog lastništva zemljišča razčiščene, bomo proučili še oceno stroškov gradnje na tej lokaciji. Kajti, če se gradnja ne bi dovolj splačala, potem sploh ne bi imelo smisla še razmišljati o tem. V primeru, da bi bilo za nas to ugodno, bi po mojem mnenju morali o tem razpravljati kot o eni od variant. Rad bi poudaril, da ni nihče nikomur nič obljubljal, tudi noben univerzitetni organ še ni razpravljal o tem. Nočem pa, da nam bi kdo kasneje, ko bi morali zaradi prevelikih stroškov ustaviti gradnjo, očital, da nismo preizkusili vseh možnosti. Tisto, kar je najbolj sporno, je gotovo želja Branika, da bi bil souporabnik športnega centra univerze - v tistih urah, ko ga študentje ne bi izkoriščali. Toda 8000 študentov Univerze v Mariboru gotovo zadošča za polno uporabo centra, razen tega pa se ob več uporabnikih ponavadi pojavijo težave. Toda na drugi strani bi Branik študentom dal na voljo svoja zunanja igrišča... O vsem je torej potrebno dobro razmisliti, pretehtati vse argumente in najti varianto, ki je za univerzo in predvsem študente najugodnejša. Znan je postopek tega odločanja v organih univerze in končno na seji Sveta univerze. Mislim, da bodo pri tem študentje imeli dovolj možnosti za soodločanje. Tako ne vidim razloga za očitke, da jih nekdo - to naj bi bil predvsem rektor - skuša izigrati." Univerzitetno telovadnico bi morali pričeti graditi že julija, toda ponovno so "v igri’’ stare kombinacije s pokrivanjem malega stadiona v Ljudskem vrtu Novo študijsko leto se je začelo, s tem pa se v Univerzitetnem mestu Maribor pričnejo (vsako leto znova, odkar mariborska univerza obstaja) težave z izvajanjem predmeta telesna vzgoja na višje in visokošolskih ustanovah. Z univerzitetno telovadnico, ki jo "snujejo" že skoraj dve desetletji in bi jo morali julija tudi že pričeti graditi, ponovno slabo kaže. Študentska populacija se iz leta v leto veča; letos bo treba tako zagotoviti izvajanje predmeta telesna vzgoja več kot 8.000 študentom. Kam z njimi? To vprašanje se zastavlja vsako leto znova, prav tako si vsako leto znova Univerza zagotavlja podnajemniško pravico v raznih športnih objektih širom Maribora, pod pogoji in v rokih, ki jih določijo upravljalci športnih objektov in niso vedno najbolj optimalni za študente ter, se razume, to vse tudi stane Univerzo nekaj denarja in včasih še malo več. Potreba po univerzitetnem špor tnem centru s telovadnico ni sporna. Še več, le še vprašanje časa je, kdaj bodo pričeli z gradnjo. Vsa potrebna dokumentacija od lokacijske do gradbene, je zbrana; pripravljen je finančni načrt, na katerega je dalo svoj blagoslov tudi Republiško ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. "Izgradnja univeritetne telovadnice v Mariboru je vključena v plan investicij omenjenega sekretarita za leto 1991, s pripombo, da bo dejansko leto financiranja odvisno od proračunskih možnosti." To je med ostalim zapisal republiški minister za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, dr. Peter Vencelj v odgovor na delegatsko vprašanje poslanca v republiški skupščini Dejana Murka. Situacija v Sloveniji je trenutno takšna, da primanjkuje denarja na vseh koncih in krajih. V skladu s tem so sklenili v ministrstvu za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, da bodo v letu 1991 namenili za gradnjo univerzitetnega športnega centra v Mariboru prvi obrok v višini 6 milijonov din. Ta denar naj bi bil v teh dneh nakazan na žiro račun Univerze v Mariboru. Omenjena vsota ni visoka, zadostovala pa bi za pripravo prostora za gradnjo in položitev temeljnega kamna. Nadaljevanje zgodbe o univerzitetnem športnem centru v Mariboru človeka nehote aso-cira na TV serijo o dinastiji Ca-rringtonovih. Namreč, kljub vsem dejstvom, ki bi nas pripeljala na misel, da se bo te dni svečano pričela gradnja univerzitetnega športnega centra s telovadnico, s tem, kot zaenkrat stvari kažejor-ne bo nič. Naenkrat se je pojavila kombinacija, po kateri bi Univerza v Mariboru in Športno društvo Branik Maribor skupaj pokrila mali stadion v Ljudskem vrtu. Za tiste, ki morda še ne vedo, je treba omeniti, da ta ideja sploh ni nova, saj so se okrog družabništva med Univerzo in ŠD Branik pri pokrivanju "luknje" v Ljudskem vrtu pred dobrimi tremi leti že bile ostre polemike med rektorjem mariborske univerze dr. Alojzom Križmanom, profesorji telesne vzgoje in študenti na eni strani ter posameznimi profesorji z VEKŠ (danes EPF), ki so hkrati bili odborniki v ŠD Branik, na drugi strani. Predloženi so bili vsi argumenti za novogradnjo na Koroški cesti (za študentskimi domovi), kakor tudi za pokrivanje "luknje” v Ljudskem vrtu. Na koncu so prevladali študentski argumenti, oziroma težnje po lastnem objektu nad klubskimi interesi ŠD Branik. "Vsak predsednik ŠD Branik si zastavi za nalogo pokritje malega stadiona v Ljudskem vrtu. Naslednje leto bo ŠD Branik praznoval 90 - letnico in razumljivo je, da je želja sedanjega predsednika Tomislava Lešnika po pokritju "luknje” toliko večja,” je izjavil Drago Drevenšek, se kretar za športne dejavnosti pri Študentski zvezi Univerze v Mariboru ter nadaljeval: "Tudi sam se zavzemam, da se "luknja” pokrije, ker dejstvo je, da Maribor potrebuje več pokritih športnih objektov, vendar sem odločno proti, da se to izvede za študentski denar. Univerza v Mariboru potrebuje za svoje potrebe lasten športni center s telovadnico, predsednik ŠD Branik pa naj najde sponzorje, ki bodo dali denar za pokritje "luknje” kje drugje." Za rektorja univerze, dr. Križmana, pa pravi, da ga ne razume, kako lahko sploh pomisli na nekaj, s čimer so že pred leti razčistili. "Rektor bi moral skrbeti za celotno univerzo, konec koncev so ga na Svetu univerze izvolili tudi študenti. Ne morem razumeti, kaj se je v teh treh letih spremenilo, da je spremenil mnenje. Razen, da se je še povečalo število študentov, kar pa je samo še razlog več, da mariborska univerza dobi lastno telovadnico. Žalostno je, da je Maribor še kar naprej edino univerzitetno mesto v Evropi, ki ne premore niti enega pokritega objekta za izvajanje dejavnosti s področja telesne kulture in rekreacije." Omenjenih 6 milijonov din, ki jih je Republiško ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter tele- sno kulturo odmerilo mariborski univerzi za začetek gradnje univerzitetnega športnega centra je, kaže, zamikalo ŠD Branik, da bi z njimi (nekaj pa bi prispevala tudi mariborska občina in društvo samo) končno le pokrili svoj mali stadion v Ljudskem vrtu. Zato bi bili pripravljeni dati Univerzi v času študijskega leta prostore za izvajanje predmeta telesna vzgoja. Laikom bo seveda takšna zamisel izredno všeč, še zlasti če vemo, da bi pokritje "luknje" bila veliko cenejša različica od novogradnje. Seveda pa je realnost povsem drugačna, saj so študentski interesi v večini primerov nezdružljivi s klubskimi in obratno. Vedeti je treba, da potrebe študentov po telesno-kulturnih dejavnostih niso zreducirane v izvajanju predmeta telesna vzgoja, ampak so tu še razna univerzitetna tekmovanja, med-univerzitetna, kakor tudi treningi udeležencev teh tekmovanj in podobno. Prav tako moramo poudariti, na drugi strani, klubske aktivnosti, ki so prav tako razvejane na množico različnih športnih panog, na tekmovalni in rekreacijski del, pri tekmovalnem so neizbežna tudi tekmovanja, razdelitev v različne starostne skupine tekmovalcev... Razparceliranost mariborskih športnih društev pa je naslednji dejavnik, ki zahteva še kakšen pokrit športni objekt v Mariboru, v nastajanju pa so še razna strankarska športna društva, ki bodo to zahtevo le še poglobila. Iz vsega napisanega sledi, da študenti ne morejo pristajati na to, da bi delili telovadnico s katerimkoli športnim društvom. Če bo ostal kak termin neizkoriščen, se lahko še vedno da v najem zunanjim uporabnikom, pri čemer je to tudi vir dodatnega dohodka. Istočasno se Univerza izogne političnim igricam, ki jih je celotna zgodovina mariborskega športa polna in so v dobršnem delu tudi zaznamovala mariborski športni vsakdan, v katerem razen odbojke v moški konkurenci in odbojke ter košarke v ženski sploh ne obstaja kolektivni šport, v katerem bi Mariborske ekipe kaj pomenile preko državnih meja. Kdaj se bo spremenila miselnost tudi v glavah snovalcev športne politike, da bodo končno prešli na svetovljansko razmišljanje, kjer se vrhunski športniki producirajo skozi srednje šole in univerze, nakar jih proti odškodnini prepustijo klubom. Do tega bo, slej ko prej, moralo priti tudi pri nas, kje se bo takrat nahajal Maribor, ki ne premore niti ene telovadnice za univerzitetne potrebe, o tem pa naj razmišlja vsak zase. Miro Lenič m * £ m1 BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV ... A1 ... A2 ... FOTOKOPIJE NA BARVNE PAPIRJE POVEČAVE - ZOOM - POMANJŠAVE BIROSTORITVE tiskarna založba trgovina kopirnica pisarniško cootiuneoR reklamne »»""“Јг" Storitve mpuneaff* EXPRESS TAJNICA V zadnjem času, ko si naša družba prizadeva ujeti sodobne tokove v gospodarstva razvitih držav, se vsakodnevno srečujemo s pojmom management. Poslovodne organe, ki jih je ustoličil zakon o združenem delu, smo poimenovali v direktorje, ki jim pripisujemo vlogo mana-gerjev. Ustanavljamo klube managerjev, izdajamo časopise, ki se ukvarjajo s tematiko mana-gementa, organiziramo simpozije, odpiramo celo nove študijske smeri na fakultetah na to temo ipd. Pa vendar bi se moglo reči, da smo na izredno skromnih začetkih uvajanja sodobnega managementa v našo vsakdanjo prakso, kakor smo tudi na skromnih začetkih uveljavljanja tržnih zakonitosti in vseh njenih posledic v naš družbenoekonomski sistem. Spodobni management temelji na splošno sprejetih načelih, praksah in znanjih, ki so se oblikovale skozi obdobje, daljše od enega stoletja, in so danes čvrsto zasidrane v miselnosti in praksi vodilnih ljudi uspešnih podjetij Zahodne Evrope, Severne Amerike ter pacifiških držav. Razumljivo je, da predstavlja dolgoletna prevlada komunističnega socializma ogromno praznino v razvoju tega pojava pri nas. Zato ni presenetljivo, da danes nekoliko evforično sprejemamo terminologijo tržne ekonomije, ne da bi uspeli precizirati njene pomene, in mešamo pojme, kot so podjetnik, manager, podjetništvo, management ipd. Po drugi strani je management v svetu predvsem v zadnjem desetletju storil ogromen razvojni korak, ko se je filozofija upravljanja, vodenja in poslovanja bistveno spremenila od tiste, ki je prevladovala v obdobju do pojava gospodarske recesije v začetku osemdesetih let. Koliko novih teorij se je na tem področju oblikovalo samo v zadnjem desetletju, priča podatek, povzet po reviji The Economist, da je tržišče svetovanja na področju managementa naraslo od 3 milijarde dolarjev v letu 1980 na 22 milijard dolarjev v letu 1990. 0 MANAGEMENTU PREDSTAVITEV AVTORJA Bojan Praznik je soustanovitelj in direktor konzultantske družbe EC Plus iz Maribora, ki je Članica nizozemskega holdinga Kuijpers van der Have Groep. S področjem managementa se je srečeval v svoji veC kot desetletni praksi na vodilnih delovnih mestih. Bil je Clan izvršnega sveta, odgovoren za planiranje v obCini in kasneje v mestu Maribor, direktor republiškega zavoda za planiranje v Lju-bljani in direktor Ekonomskega centra Maribor. Predvsem v obdobju službovanja v Ekonomskem centru se je priCel tudi teoretično ukvarjati s problematiko mana-gmenta v tržnih pogojih gospodarjenja in v povezavi s podjetništvom. To teoretično znanje je poglabljal s proučevanjem managerskih pristopov v ZDA, kjer je bil na enomesečnem usposabljanju in na Številnih seminarjih, posvečenih tej tematiki. S problematiko managementa se je priCel profesionalno ukvarjati pred dvema letoma, ko se je zaposlil pri že omenjenem nizozemskem holdingu, kjer je sodeloval na konkretnih konzultantskih projektih s področja managementa. S teoretičnimi in praktičnimi spoznanji bo v nekaj nadaljevanjih seznanjal bralce lista Katedra. STYRIA GLAS SLOVENIJE V PRAGI PREDSTAVNIŠTVO V ČSFR Pri nas vsa ta dogajanja spremljamo bolj ali manj z distance, saj naši učbeniki in drugi teoretični pripomočki ekonomskih in drugih šol, katerih programi vsebujejo tudi področje managementa, ne morejo biti tako aktualni in ponujajo predvsem osnove, ki se danes smatrajo za preživele. Ovira je tudi zelo razširjeno nepoznavanje svetovnih jezikov med našimi vodilnimi kadri, ki ga dopolnjuje v zadnjem času vse težja devizna situacija in s tem možnost oskrbe z aktualno tujo literaturo, kar onemogoča tem ljudem seznanjanje s sodobnimi teoretičnimi in praktičnimi spoznanji na področju managementa. Če vzamemo v zakup še relativno zaprtost naših ekonomskih subjektov, ki ne omogočajo dinamičnega pretoka managerskih kadrov, kot je to primer v večini multinacionalno organiziranih podjetij, skoraj popolno odsotnost konzultantskih firm, ki bi se profesionalno ukvarjale s to problematiko (tu gre predvsem za tim. generaliste s področja management consul-tinga, za razliko od pri nas številnih specialistično orientiranih svetovalnih firm), potem je slika o spoznavni stopnji managementa popolnejša. Ta prazen prostor deloma zapolnjuje le nekaj izjem, kot je npr. šola za ma-nagerje na Brdu pri Kranju. S svojimi prispevki nameravam bralcem Katedre nekoliko približati problematiko managementa, jih spodbuditi k razmišljanju in morebiti tudi k polemičnemu odzivanju. Edinstvenost managementa, ki je pro-fesija, v kateri se združuje cel spekter znanj s področja ekonomije, sociologije, psihologije in ki zahteva vrsto specifičnih sposobnosti, je prav v tem, da odpira možnosti zelo različnih teoretičnih razlag, tako kot se v praksi manifestira v neštetih variantah. Lahko bi rekli, da je management tudi profesija, ki obilno nagrajuje tistega, ki jo obvladuje. To drži tako za posameznika kot za celotno družbo. Kjerkoli se namreč srečujemo z združevanjem ljudi na organiziran način, z namenom doseganja nekega cilja, igra management odločil-i io vlogo. Pri tem ne gre samo za poslovna področja, ampak tudi za vladne ustanove, družbene službe, kulturo, zabavna področja itd. Težko bi našli poklice, ki ob uspešni karieri nudijo toliko osebnih pridobitev, kot jih nudi poklic managerja. Na kratko bi lahko management definirali kot proces, v katerem managerji zagotavljajo angažiranje ključnih dejavnikov, s katerimi neka organizacija lahko doseže svoje cilje. Ključni dejavniki so predvsem ljudje, oprema in naprave, kapital, informacije, material, energija. Pomen vsakega izmed njih se skozi čas spreminja, kar je tudi eden od temeljnih razlogov za stalno spreminjanje teorij o managementu. Z izvajanjem specifičnih funkcij, vlog in z uporabo specifičnih znanj ter sposobnosti manager s kombiniranjem navedenih dejavnikov pretvarja le-te v rezultat, po katerem se meri uspešnost managerja. Tudi rezultat ima lahko različne pojavne oblike, kot so: dosežen obseg proizvodnje, ali storitev, dvig kvalitete, pro- duktivnosti, znižanje stroškov, profit itd. Kateri rezultat je najpomembnejši, je prav tako vprašanje, katerega odgovori se neprestano spreminjajo glede na trenutno prevladujoče teorije o managementu. John Naisbitt in Tom Peters v svojih delih "Megatrends” in "A Passion for Exellence” navajata, da sodobna podjetja danes drugače vrednotijo posamezne dejavnike in tudi rezultate, kot so se pred nedavnim. Prej je bilo bistveno čim več prodati, zagotoviti si največji delež na tržišču, medtem ko danes prevladuje težnja po ustvarjanju kvalitete, edinstvenosti proizvoda in po obvladovanju specifičnih tržnih niš. Katere so funkcije, kakšno vlogo mora igrati in katera specifična znanja mora manager obvladovati, da bi s kombiniranjem dejavnikov dosegel željeni rezultat? Predvsem gre za pet ključnih funkcij: (1) planiranje, (2) organiziranje, (3) kadrovanje, (4) vodenje in (5) nadziranje. V sprovajanju le-teh mora odigravati: (1) vlogo povezovalca, (2) vlogo tistega, ki skrbi za prave informacije na pravem mestu, ter (3) vlogo subjekta odločanja. Obvladovati mora splošna konceptualna znanja, psihološka znanja in tehnična znanja. Na višjem kot je nivoju bolj mora obvladovati konceptualna znanja, medtem ko morajo imeti managerji na nižjih nivojih več tehničnih znanj. 0 funkcijah managerja pa nekoliko več prihodnjič. Intervju s slovenskim predstavnikom Štefanom Loncnarjem Za Čehe in Slovake je bila Slovenija vedno samo ena izmed jugoslovanskih republik. Ko so se pojavila prva razmišljanja p njeni neodvisnosti, mnogi v ČSFR niso razumeli, zakaj si Slovenci to želijo. Šele po barbarskem napadu JLA na Slovenijo so se zanjo začeli zanimati tudi mediji, in šele tako so začeli ljudje počasi dojemati slovenske težnje. Del teh prizadevanj so tudi predstavništva Republike Slovenije v tujini, od nedavna tudi v Pragi. Vodi ga mag. Štefan Loncnar, ki se je ljubeznivo odzval povabilu našega praškega dopisnika in mu dal tale intervju. Kaj lahko poveste o Vašem zastopstvu in o samem sebi? Zastopstvo sicer ni ambasada, vendar predstavlja interese Republike Slovenije v tujini. Doslej imamo 9 zastopstev na treh kontinentih. Zakaj tudi v Pragi? Imamo tradicionalno dobre odnose s ČSFR nasploh in s Češko posebej. Veže nas tudi to, da smo dolgo živeli skupaj v avstrijski monarhiji. Tudi v med in povojni Jugoslaviji je bilo mnogo pristnih vezi med prebivalci naših dveh držav. Sama Praga je odigrala pomembno vlogo v oblikovanju slovenske intelektualne sfere, saj je tukaj študiralo mnogo Slovencev, ki zavzemajo pomembne položaje v kulturi, znanosti in gospodarstvu. Zas- S "Koncerta za mir” v mariborskem mestnem parku, 23. avgusta 1991 SPOROČILO GIBANJA ZA KULTURO MIRU IN NENASILJA IZ MARIBORA Minuli spopadi v Sloveniji so pustili posledice tudi v delu javnega mnenja. V vsakdanjih pogovorih in nekaterih medijih prevladuje poveličevanje "naših vojaških uspehov" in vtis, da bo vojaški način reševanja konfliktov še naprej edina možnost. V ospredje so se prebili agresivneži in nestrpneži. V pogovorih so največji "frajerji” tisti, ki se hvalijo s poznavanjem orožja ter posmehljivo in zaničevalno govore o ljudeh druge narodnosti. Agresivnost, navduševanje za vojaške simbole in širjenje občutkov vojaške ogroženosti so osnova nove militarizacije Slovenije. Vendar večina prebivalcev Slovenije tega ne želi. Že spomladi so se mnogi v anketah in s podpisovanjem znane "Deklaracije za mir" opredelili za demilitarizacijo. To bo dolgotrajen proces, a treba gaje čim prej začeti. Gibanje za kulturo miru in nenasilja ne predlaga prenagljene razorožitve, ampak izdelavo takega "Varnostnega ustroja Slovenije", ki bo zagotavljal vsestransko varnost brez vojaškega aparata. Pri izdelavi takega projekta bi morali sodelovati strokovnjaki raznih strok iz inštitutov in vlade. V "Konceptu varnostnega ustroja", ki se bo sprejemal v parlamentu ali na referendumu, bi morala biti jasno razvidna odločitev, da si hočemo v čim krajšem času ustvariti pogoje za resnično demilitarizacijo. Začasni vojaški obrambni sistem bi moral biti organiziran v skladu s takim konceptom. S tem, ko bi se javno povedalo, da mora biti vojaški aparat v Sloveniji ustanovljen le za določen čas, bi se zmanjšala nevarnost militarizacije. Deli začasnega obrambnega sistema bi se postopoma preoblikovali in ukinjali hkrati z nastajanjem novega Varnostnega ustroja Slovenije. Mladi ne bodo več nasedali starim frazam, saj ne želijo za "domovino" niti umirati, niti ubijati, niti "jesti trave". V mladih iz sosednjih dežel nočejo videti sovražnikov, ampak se z njimi družiti in dogovarjati. V Sloveniji imamo lepo priložnost vendar, ko odidejo dolgoletni "zajedalci", ne smemo dovoliti, da se nam "zaredijo" novi. Svojih se bomo še težje rešili. Med mirovnim koncertom v mariborskem parku 23. avgusta smo se srečali s predstavniki Kulturnega društva "Jezero" iz Doberdoba v Italiji. Ti so povedali, da bi tudi demokratični krogi v tujini z večjimi simpatijami sprejeli Slovenijo, če ne bi toliko potencirala pomena oborožitve in vojske. Pri zbiranju pomoči za Slovenijo se mnogi rojaki zavrnili udeležbo prav zato, ker nočejo podpirati nastajanja novega vojaškega aparata in militarizacije. Veliko navzočih je podpisalo "Mariborsko mirovno listino" in tudi "Deklaracijo za mir", ki jo je še naprej možno podpisovati v vseh mariborskih knjigarnah in dveh osrednjih knjižnicah. Dve zahtevi iz te deklaracije, ki je nastala spomladi sta sicer že izpolnjeni, a ostale zahteve niso nič manj aktualne. Skupaj z novimi znaša število podpisov v Sloveniji že okoli 25.000, od tega v Mariboru več kot 6.000. Gibanje za kulturo miru in nenasilja bo kmalu registrirano tudi v Mariboru. Ker še nimamo svojega prostora, se lahko vsi, ki bi želeli sodelovati, zaenkrat informativno prijavijo v tajništvu stranke "Zelenih" v Gregorčičevi 19 ali na telefon 062/221-273. Arpad Treiber topstvo deluje pod okriljem Ljubljanske banke kot nevtralne ustanove. LB je dobila od slovenske vlade nalog, da zastopa interese Slovenije do trenutka, ko bomo dosegli osamosvojitev. Delavci zastopstva so uslužbenci banke, edino jaz imam pooblastilo vlade. Prej sem bil tudi sam v službi pri LB, in sicer kot vodja oddelka za socialistične države, od 1989 pa kot direktor predstavništva v Pragi. Kakšne so naloge zastopstva? Najprej smo se osredotočili na zastopanje gospodarskih interesov in širjenje ekonomskega sodelovanja med Slovenijo in ČSFR. Slovenska vlada želi povečati obseg investicij, skupnih podjetij, kooperacij itd. Prav v tem je naša perspektiva, saj že čutimo posledice razpadanja jugoslovanskega tržišča. Sodelovanje z južnjaki je pogosto nemogoče, torej se moramo preusmeriti na druge države, ki so nam tradicionalno blizu, kot npr. Češka. Naslednja važna naloga je politična, saj moramo odnose med našima državama še izboljšati. Reči je treba, da so stiki od medsebojnih obiskov predstavnikov naših vlad zadovoljivi. Verjamemo, da je Slovenija za ČSFR zanimiv partner, ki ima kaj ponuditi. Želimo biti bolj prisotni na vašem trgu. Zgraditi moramo novo strategijo vzajemnih odnosov, predvsem gospodarskih. V tej sferi doslej ni bilo vidnejših uspehov. Je morda eden od razlogov dejstvo, da v Sloveniji še veljajo zvezni zakoni, ki zavirajo razvoj? Se strinjam, ni pa to edini razlog. Razlogi so tudi na slovenski in češki strani. V Sloveniji začenjamo z reformo, podobno vaši. Smo pred procesi denacionalizacije, privatizacije, restitucije... Nismo pa še zagotovili pogojev, da bi bila slovenska podjetja zainteresirana za vlaganja pri vas in obratno, da bi ustanavljali skupna podjetja itd. Kot ste rekli, poteka v Sloveniji reforma, podobna Češki. Verjetno so tudi pomembne razlike. Reforma na Češkem je hitrejša, konceptualnejša in konsek-ventnejša. V Sloveniji še ni ustreznih zakonov, dogovorili se nismo še niti za temeljna pravila igre. Kadar je gospodarstvo v krizi, so težave tudi v politiki. Na Češkem smo priča ostrih političnih bojev, merjenj moči, prevar ipd. Kaj pa v Sloveniji? Slovenska politična scena se je zadnje čase nekoliko spremenila. Kot da so vsi dojeli, da je zdaj obramba suverenosti pomembnejša od strankarskih sporov. Vsaj navidezno smo složnejši kot na Češkem. Zave- damo se, da vsako našo napako spretno izkoristijo na jugu. Na Češkem so velike težave z dejavnostmi in ustanovami, ki so se napajale iz proračunskih sredstev. Kako je s tem v Sloveniji? Vsa ta področja so v krizi zaradi pomanjkanja denarja. Spremembe niso na boljše, ampak obratno. V najboljšem primeru stagnirajo. Šolstvo, zdravstvo, znanost... se pritožujejo nad pomanjkanjem sredstev. Ampak, kaj moremo, ko pa je proizvodnja v zadnjih 7 mesecih padla za 10%, in ni več nikogar, ki bi polnil proračun, ob tem pa je inflacija dosegla mejo 200%. V takih razmerah je pravzaprav čudež, da sploh še kaj funkcionira. Kakšno je po vašem mnenju stanje v kulturi in umetnosti? Slabo. Znano je, da je igrala Slovenija koncem 90-ih pomembno vlogo v razvoju avantgardne umetnosti v vzhodni Evropi, npr. NSK. Zdaj vse stagnira, ker so se interesi ljudi spremenili - tudi zaradi pomanjkanja sredstev. Resda te dejavnosti iz proračuna niso dobivale kdo ve koliko sredstev, a kaj malega se je vendarle vedno našlo. Za zdaj je s tem konec, upamo pa, da bomo zmogli vzdržati - verjamem, da bo boljše, ko prebrodimo to etapo. Kaj pa menite o mladinskem tisku v ČSFR? Nikoli nisem bil strokovnjak na tem področju. Vedel sem, da obstajata Mladina in Katedra, a posebej se za to nisem zanimal. Že dolgo živim v inozemstvu, tako da sem zgubil stik še s tistim, kar sem včasih vedel o tem. Vendar menim, da se tudi mladinskemu tisku ne obeta nič dobrega, ker gospodarska situacija preprosto ne dovoljuje takega "luksuza". Na Češkem do 1989 tako ali tako ni obstajal resen mladinski tisk, pa tudi zdaj se mi zdi, da situacija ni ravno rožnata. Po kratkem razdobju po revoluciji se zdi, kot da so se izčrpale vse sile okrog študentskega in nasploh mladinskega gibanja, pa tudi česa novega očitno ni. Toda, kot sem že rekel, za to področje nisem strokovnjak. Končajva s "političnim” vprašanjem! Kako vidite možnosti reševanja jugoslovanske krize? V prvi vrsti kot slovensko samostojnost. Drugi problem je armada, ki je zdaj srbska in stoji na strani četnikov in Srbije. Upam, da so jih dogodki v Rusiji dovolj prestrašili, da se ne bodo spuščali v kako avanturo. Vsaka igra se mora enkrat končati, tudi ta s četniki. Če ne bi bili dobro plačani, morda od boga, bi bila stvar drugačna. Srbija neposredno podpira četnike, torej je edina možnost, da se ustavi prelivanje krvi, skupna prekinitev vseh oblik sodelovanja s Srbijo s strani tujih držav. Ne verjamem pa, da se lahko stanje kmalu izboljša... smorfe Jiri Svitek FILM LETA SLEPA ULICA SLOVENSKE ETIKE MLADA SLOVENSKA PROZA. PA JUNAKI KO JAGENJČKI OBMOLKNEJO TINE HRIBAR, UVOD V ETIKO (ZBIRKA PARADIGME, NOVA REVIJA 1991) So filmi, pri katerih nam je že ob gledanju jasno, da bodo postali pomemben del filmske zgodovine; da bodo postali klasika filma. Kaj odlikuje takšne velike, klasične mojstrovine? Poenostavljeno rečeno: v vsebinskem smislu tematizirajo stalna, večna vprašanja človeškega obstoja, toda to počnejo na moderen, inovativen, specifičen, aktualen način. Se pravi: problematizirajo (perverti-rajo, transformirajo) teme, kot so ljubezen, iskanje identitete, zlo, zakon, smrt ipd. Ko jagenčki obmolknejo je odličen horror-thriller, ki presega zgolj žanrske okvire; je velik film, za katerega predvidevamo, da bo postal klasika. O čem potemtakem pripoveduje ta film? Vsekakor o ljubezni; to temo pa veže na lik glavne junakinje Clarice Starling (Jodie Foster). Predvsem gre za njeno ljubezen do očeta, čigar smrt pomeni zanjo veliko travmo. Ta se manifestira v nekem drugem spominu: nekoč davno Clarice namreč ni uspela pred zakolom rešiti jagenjčkov, zaradi česar jo občutek krivde, izražen z njihovim vekanjem v njenih sanjah, še zmeraj preganja. Vekanje jagenjčkov in tišina, ki nastopi po njihovem zakolu, odmevata seveda neznosnost izgube ljubljenega objekta - njenega očeta. Red se je porušil, zato bo Clarice pozneje hotela ”iti čisto na vrh, do samega FBI'', da ta red znova vzpostavi. Te besede ji v zaporu, med "izmenjavo", nameni dr. Hannibal Lecter (Antbony Hopkins), kanibalski psihiater, ki za to, da ji razkrije dušo, pridobi njeno ljubezen. Platonično, transferno, hčerinsko, a zanj celo preveč. Nekaj podobnega hoče tudi njen šef, Jack Cravvford (Scott Glenn), a se ušteje. V predzadnjem prizoru bo nazdravila z entomologom. Iskanje identitete je povezano z zgodbo Jamea Gumba alias Buffalo Billa (Ted Levine). Je serijski morilec, ki poganja filmsko štorijo; njegovo identiteto poskuša razvozlati policija, vendar se izkaže, da niti sam ne ve, kdo oziroma kaj je. Tako najprej misli, da je homoseksualec, vendar to zmoto nekdo plača z glavo(l). Rad se oblači v ženske obleke, zlasti materine; očitno ji poskuša biti podoben. S transvestitstvom se ne počuti potešenega, zato poskuša z vso vnemo, v prepričanju, da je homoseksualec, dobiti dovoljenje za operacijo, vendar ga zavrnejo. Nato zahlepi po ženskah močne postave (kot je bila njegova mati), toda premočno. Buffalo Bill mori ravno zato, ker ne ve, ali sploh kaj je; ker dvomi v svoj obstoj, z ubijanjem pa ga potrjuje. Tudi njegova zgodba ima na začetku travmo - izgubo matere. Za razliko od Clarice, ki se za očetovo smrt "odkupuje" z reševanjem drugih, je Jame mater varno shranil - doma, v kopalni kadi (za izvirne rešitve primerjaj Psycho, Materina koža /Zorec/ ipd.). Zanjo (s tem pa tudi zase) šiva obleko iz ženskih kož - nekaj, kar bo mater nadomestilo ter nudilo varnost. To mu predstavlja možnost, da se - podobno kot kakšna gosenica - "zaprede" in enkrat v prihodnosti izleti, ves prerojen, kot metulj. Čisto posebne vrste, seveda! Kljub temu, da je iskani morilec Bufalo Bill, pa ta ni osrednja negativna figura: zlo namreč uteleša zaprti psihiater dr. Hannibal Lecter. Za razliko od Clarice in Jamea nima predzgodbe - on enostavno je (je)! Kar ni slučajno; zlo obstaja pač samo po sebi. V zaporu je že osem let, obsodili in zaprli so ga, ker je pojedel nekaj svojih pacientov. Šel je pač "do konca", dobesedno zagrizel se je v njihovo notranjost. Je hedonist, žene ga užitek: najprej uživa v lucidnih verbalizmih, v analizi in dedukciji, uživa v razkrivanju najbolj skritih intimnosti analizi-rancev, in nazadnje uživa v použi-vanju njih samih. Pri Lecterju beseda, to psihiatrično orodje, to magično, odrešujoče sredstvo, zopet "meso postane"! S Clarice sklene mefistovsko pogodbo, quid pro quo: za sprevid, spoznanje (identitete morilca) zahteva užitek (v "odkrivanju njene notranjosti"). Dr. Lecter je temni angel, obenem pa luč v temi nevednosti. Spreminja svojo podobo, ukani paznike in gledalce. Čeprav je njegovo bistvo zlo, z njim sočustvujemo (ječa), zanj navijamo (pobeg), z njim simpatiziramo (odnos do Clarice), in se na koncu z njim celo identificiramo. Tako kot nekaj samoumevnega sprejmemo dejstvo, da jo po vseh grozodejstvih odnese brez kazni. Zlo je namreč močnejše od zakona, ki je sicer stalno buden, a zmotljiv in nedosleden (Cravvford napačno identificira Buffalo Billa in njegovo bivališče, policija ne more zadržati zaprtega psihiatra). A ne le to. Še hujše je dejstvo, da lahko zakon premaga zlo le s pomočjo (drugega) zla. Film The Silence of the Lambs je moderna, bizarna pravljica, v kateri si mali Vitko sam šiva srajčico, in kjer Rdeča kapica s pištolo v roki preganja hudobnega volka. Je kot pajkova mreža, v katere središče vodi dolga spiralna pot skozi hišo strahov, ali več podolžnih poti večnih arhetipskih podob in zgodb. V središču, na koncu poti smo po ritualnem soočenju s smrtjo, ki je soočenje z našimi lastnimi strahovi, le-teh osvobojeni, očiščeni, ali pahnjeni še globje v njihovo brezno. Film grozljivih podob, dejanj, orodij ipd. ne kaže, pač pa zahteva od nas, da si le-te predstavljamo. Kar je seveda grozljiveje, s tem prebuja naše prastrahove. V tej poetični vrednosti groze leži njegova "klasičnost", to ga uvršča ob tok nepozabnih grozljivk kot so npr. Peeping Tom ali Psycho. Seveda to ni edina kvaliteta tega filma. Režijsko je to neoporečno delo; Jonathan Demme je režijo vodil hladno in ekonomično, z odličnim ritmom oziroma timingom. Posebej zaslužna za vtis celote je zlasti kamera Taka Fujimota. Storilčev pogled zaznamuje infra-zelena svetloba, Claricin pogled (ki je tudi naš) na dr. Lecterja je podprt z močno svetlobo reflektorjev, njuni dialogi se odvijajo v diskretnem prehajanju iz svetlobe v temo, v Jame-jevi kletki vlada klavstrofobični mrak ipd. Vsekakor zelo subtilno delo s svetlobo in lučmi. Poglavje zase pa sta oba glavna igralca -Jodie Foster in Anthony Hopkins, ki sta nam v tem filmu ponudila pravi igralski tour de force. Tako filmski duel med mlado agentko FBI in zaprtim psihiatrom ves čas prerašča v resničen dvoboj dveh nespornih igralskih veličin. Najnovejše delo slovenskega filozofa, ki je hkrati tudi druga knjiga “novorevijaške" zbirke Paradigme, posega v področje, ki je slovenski filozofiji malodane nepoznano, to pa je območje etike kot filozofske discipline. Takšna etika je seveda avtonomna, zato se nam ob tej izdaji zastavlja zelo pomembno vprašanje. Ali se je etika, ki odgovarja na vprašanje kako biti in kako delovati, končno formulirala tako, da s svojim odgovorom presega ideološko infantilnost in dolgoletni ideal vsestransko razvite osebnosti? Za dosedanjo slovensko etično misel je namreč značilno, da je bila predvsem misel, ki je utrjevala argumente edine stranke na oblasti. Če pa je prešla v opozicijo, potem so se avtorji naslonili predvsem na cerkev in njeno etično držo. Hribarjevo delo Uvod v etiko po eni strani skuša preseči dosedanji kolaps slovenske etike, po drugi pa zopet zapade čudežni zavezanosti etike politiki, čemur se že Aristotel ni mogel izogniti. To delo pomeni nadaljevanje Hribarjevih razmišljanj o postmoderni dobi, in če je v svoji prejšnji knjigi Sveta igra sveta razpravljal predvsem o postmoderni estetiki, razmišlja sedaj o postmodernem etosu. Tako analizira etično misel Kanta, Hegla, Heideggerja, Levinasa, Nietzscheja, dokler ne pride do ključnega pojma sodobne etike, kakor tudi vse sodobne filozofije, do svetosti življenja. Hribarjeva želja je preseči tako teocentrično kot antropocentrično etiko, to je krščansko etiko in dosedanjo razsvetljensko, temelječo na prioriteti subjekta. To je etika, katere osnovno izhodišče je, da izhaja iz biti, brez katere ni nobeno bivajoče, svetost življenja pa je tisti ključni pojem, ki opredeljuje novi postmoderni etos. Etika se ne utemeljuje več v Bogu, ne v človeku. Hribar v tem delu tako ponavlja že znane teze iz knjige O svetem na Slovenskem in Svete igre sveta, saj bistvo postmoderne epohe najde s pomočjo Heideggerjeve filozofije in njegove vzpostavitve ontološke diference. Kljub konsekventnim analizam filozofov pa se Hribar ne more vzdržati aktualno-političnih konotacij, in je tako na nek način še vedno ideološki in političen. Tako bi lahko zadnje poglavje Uvoda v Etiko označili kot agitacijo "Za svetost življenja", še več, avtor namreč deli nasvete “legitimni slovenski oblasti, ki je na obzorju" in se s tem neposredno vključuje v aktualno situacijo. Res je, da ti nasveti niso zlonamerni, toda etika in politika sta znova v kooperaciji. Tako slovenska etika še vedno ni izstopila iz političnega agitiranja, kar konec koncev paradoksalno dokazuje tudi naslov obravnavanega dela. Slovenska etika še vedno ostaja samo pri uvodu v samo vase. Bojana Kunst Tine Hribar UVOD V ETIKO LU CD